< > I- v> Q D 1 u V) u O Kako lahka je vojna za tiste, ki jo gledajo. Arabski pregovor rm Številka 26 Letnik 49 Cena 15,-šil. (150-SIT) petek, 4. julija -f997 Poštnina plačana v gotovini Celovec P. b. b. Erscheinungsort Klagenfurt / Izhaja v Celovcu Verlagspostamt 9020 Klagenfurt / Poštni urad 9020 Celovec CITIRANO LipuŠ je s svojo Stesnitvijo predložil zares evropski roman. Z enkratno in ganljivo pripovedno umetnostjo mu uspe opis čisto malega sveta, v katerem se napoveduje nasilje velikega. DER STANDARD o novem romanu Florijan Lipuša Stesnitev (nem. Verdächtiger Umgang mit dem Chaos) Naše gospodarstvo zahteva večjo težo Strani 4 in 5 Ministrantke v večini. Včasih je bilo tako, da so duhovniku služili pri svetih obredih samo ministranti. Vendar se časi tudi v tem oziru spreminjajo: v dvojezičnih farah vse bolj prevzemajo „komando“ ministrantke, kar potrjuje tudi slika, ki jo je naš fotograf posnel na ministrantskem srečanju v tinjskem domu. Srečanje so vodili veroučitelja Frida Marketz in Jože Flödl ter Peter Krištof. Foto: NT/Fera POLITIKA 6. julija bo minilo 25 let, ko je dunajski parlament sklenil zakon o dvojezičnih tablah. ;/o- Nato je sledil „Ortstafelsturm“. Stran 3 IZ NAŠIH OBČIN V Dobrli vasi so občinske seje vedno bolj turbulentne. Župan Pfeiferje celo govoril o vojni napovedi. Stran 6 SPORT Presenečenje pri SAK, ki je še pred prvim treningom odslovil Alojza Jagodiča. Novi trenerje Reinhold Tellian. Stran 15 2 Politika Politika 3 Janko Kulmesch__ Komentar Našega tednika Kje ostaja solidarnost? Ker je pred več ko 10 leti ustanovitelju dunajskega Centra avstrijskih narodnosti (CAN) Karlu Smolleju uspelo združiti pod skupno streho merodajne organizacije vseh manjšin, je bilo delovanje CAN avstrijski vladi od vsega začetka velik trn v peti. Dobro se je zavedala, zakaj lahko postane CAN nevaren za uradno manjšinsko politiko. Izhajala je iz neizpodbitnega dejstva, da so prizadevanja narodnih skupnosti za vsestransko enakopravnost čim uspešnejša, tem večja je njihova medsebojna povezanost in solidarnost. Samo naivneži bi pričakovali, da se vlada ne bi potrudila za ustrezno protistrategijo. Ta se je lahko glasila samo: divide et impera (deli in vladaj)! Zato je Urad zveznega kanclerja (skupno s predsednikom ZSO dr. Sturmom) vztrajno iskal možnost, kako doseči v CAN nesoglasje med zastopniki posameznih narodnih skupnosti ter vodstvom centra. Pri tem si je izmislil predvsem dvoje: Spomenico, ki naj bi predstavljala skupen dokument vseh narodnih skupnosti, ter Konferenco predsednikov in podpredsednikov sosvetov. Strategi v Uradu zveznega kanclerja so bili prepričani, da bodo na ta način pritegnili na svojo stran zlasti tiste narodne skupnosti, ki so v primerjavi s koroškimi Slovenci v precej slabšem položaju, tako de iure kakor de facto. Hkrati so se zavedali, da NSKS in vodstvo CAN nikakor ne moreta pristati na Spomenico predsednikov in podpredsednikov sosvetov. Skratka, s to strategijo bi lahko dosegli to, kar so od vsega začetka hoteli - uničiti v CAN medmanjšinsko povezanost in solidarnost. Po zadnjih dogodkih v zvezi s Spomenico ni izključeno, da lahko vlada v tem svojem prizadevanju tudi uspe. Nedavna manjšinska prireditev v dunajskem parlamentu sicer - po zaslugi neposredno izvoljenih odbornikov EL in NSKS ter predstavnikov CAN - ni potekala tako, kot so si to predstavljali njeni režiserji Fischer, Sturm & Co. Kljub temu pa ne gre prezreti dejstva, da so predstavniki šibkejših narodnih skupnosti (in te so v večini) izrazili kanclerju Klimi svojo veliko hvaležnost, ker so mu lahko izročili Spomenico. Kdor je prisostvoval srečanju med njimi in Klimo, se ni mogel znebiti vtisa, da je bil to zanje naravnost prazničen dogodek. Nekje jih je treba tudi razumeti, saj so deloma šele začeli z narodnopolitično dejavnostjo (npr. Romi ali štajerski Slovenci), večinoma pa njihovega položaja sploh ne moreš primerjati s koroškimi Slovenci. Poleg tega se ne more vsaka narodna skupnost sklicevati na člen 7 Avstrijske državne pogodbe ter na podporo Slovenije kot države-zaščitnice. Vendar vse to nikakor ne bi smelo biti v oviro, ko gre za uveljavljanje solidarnosti med manjšinami samimi in za njihovo medsebojno podporo. Prvi pogoj za to pa je, da se upoštevajo in spoštujejo specifične okoliščine, razvoj in izkušnje, s katerimi imajo opraviti posamezne narodne skupnosti, in da se najdejo ustrezne zakonske ureditve. Če neka narodna skupnost, recimo gradiščanski Hrvati, npr. nima izkušenj in tradicije glede samostojnih občinskih list, potem koroški Slovenci gotovo nimamo pravice, da bi jim vsiljevali tak zastopstveni model. Odločitev je izključno na strani Hrvatov samih. To seveda velja v obe smeri. Zato je popolnoma nerazumljivo, zakaj so Hrvati (razen HKD in Časnikarskega društva), Čehi, Romi, Slovaki in Madžari glasovali za Spomenico, katere glavni namen je preprečiti zajamčeni manjšinski mandat in javnopravno zastopstvo. Da s tem nikakor niso ravnali v smislu solidarnosti s koroškimi Slovenci, ki imajo močno razvito in uspešno samostojno politično gibanje, ni treba posebej poudarjati. Narodne skupnosti, ki delujejo v okviru CAN, se bodo nujno morale dokopati do spoznanja, da še niso našle temeljne formule za resnično medmanjšinsko solidarnost, če je ne bodo našle, bo edini zmagovalec vlada, nekatere, zlasti šibkejše narodne skupnosti pa se niti ne bodo več mogle veseliti teh dvajset minut, v katerih bi izrazile zveznemu kanclerju vso svojo hvaležnost ob predaji Spomenice. Avstrijske narodne skupnosti še niso našle formule za medsebojno solidarnost. Vajgl: „Zelo profktiven dialog med Avstrijo in Slovenijo“ Kontaktni komite za utrjevanje odnoied Koroško in Republiko Slovenijo je pretekli torek zasedal tvcu. Koroški delegaciji je načeloval zastopnik deželnega glavarja dr. Michael Ausser-winkler, slovenski pa državni sekretar zunanjega ministrstva Ivo Vajgl. Vidno dobre volje sta po pogovorih vabila na tiskovno konferenco in na kratko predstavila potek in zaključke iz pogovorov, ki so stekli o domala vseh merodajnih tematikah v odnosu med Avstrijo in Koroško ter Slovenijo. Težišče pa je tokrat bil blok vprašanj glede gospodarstva, prometnih povezav in turizma. V tem oziru sta tako Vajgl kakor Ausserwinkler pohvalila plodno in kreativno sodelovanje zlasti med Av- strijo in Slovenijo, saj je Vajgl izrazil zadovoljstvo Slovenije, da „ima že 550 avstrijskih majhnih in srednjih obratov svojo podružnico oz. joint venture v Sloveniji” in da „ranžira Slovenija v Avstriji glede zunanjetrgovinskih poslov na 12. mestu, še pred Japonsko”. Za nadaljevanje pozitivnega trenda se Koroška in Slovenija zavedata o potrebnosti modernizacije prometnih poti, to je mejnih prehodov; imenovana sta bila Paulitschevo sedlo in Jezersko. Predvsem Jezersko naj bi polagoma postal prevozen skozi celo leto. Vajgl je kot vzrok dobrih odnosov iz- Sestav narodnostnega sosveta je nezakonit Pismi NSKS kanclerju Klimi in FUENS. V smislu sklepa Zbora narodnih predstavnikov je Narodni svet zveznemu kanclerju mag. Viktorju Klimi poslal pismo, v katerem zatrjuje, da je za slovensko manjšino v Avstriji člen 7 Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955 naprej nepogrešljiv temelj manjšinske zaščite. Avstriji očita, da ni izpolnila ustavnopravno in zakonsko določenih obveznosti in od nje zahteva dosledno izpolnitev člena 7. Narodni svet v spomenici predsednikov in podpresedni-kov narodnostnih sosvetov ne vidi rešitve odprtih manjšinskih vprašanj, poudari svojo pripravljenost za konstruktivno sodelovanje in sooča zveznega kanclerja s potrebo po novi zakonski ureditvi manjšinskih zadev po vzorcu že izdelanega osnuka temeljnega zakona, in sicer v neposrednih pogovorih in pogajanjih med vlado oz. parlamentarnimi stranki in zastopniki organizacij, ki so reprezentativne za narodno skupnost. V pismu kanclerju je tudi zapisano, da sedanji sestav sosveta za slovensko narodno skupnost ne ustreza zakonskim predpisom in da ga je treba spremeniti. Število zastopnikov posameznih organizacij v sosvetu bi se moralo določiti po dejanski re- prezentativnosti organizacij-Za Narodni svet je znano, da šteje njegova volilna baza dobrih 6000 koroških Slovencev. Enotna lista je pri letošnjih občinskih volitvah skupaj s samostojnimi občinskimi listami koroških Slovencev dosegla nad 5500 glasov, v sosvetu pa nima nobenega mesta. Narodni svet je te dni naslovil pismo tudi na Federalistično unijo evropskih narodnostnih skupnosti (FUENS) in to največjo evropsko organizacijo narodnostnih manjšin informiral o zaskrbljivem razvoju v zvezi s spomenico predsednikov in podpredsednikov narodnostnih sosvetov v Avstriji. V bistvu gre za kratenje ali nepriznavanje kolektivnih in političnih pravic narodnostnih skupnosti, kar je tako v nasprotstvu z avstrijskimi zakoni kakor tudi 5 sklepno izjavo letošnjega kongresa FUENS na Koroškem. Med drugim grč tudi za možnost izvolitve javnopravnega zastopstva manjšine in za ureditev manjšinskega zastopstva v deželnerf zboru. Narodni svet poziva FUENS, da se v smislu lastne sklepne kongresne izjav< pri avstrijski vladi zavzema zS spoštovanje prav tistih pravic ki jih spomenica zanika. postavil dejstvo, da je „med Avstrijo in Slovenijo zelo produktiven dialog že od časa osamosvajanja, ko je Slovenija vseskozi uživala naklonjenost Avstrije in Koroške". Tako je za Vajgla tudi jasno, da „mora meja ostati odprta, kakor je bila tudi v težavnejših časih”. „Slovenija,” tako Vajgl, „skuša z dosledno mejno kontrolo biti zunanja meja šengenskega sporazuma“. Na pomislek, da ima Avstrija sama težave izpolniti merila v to smer, je Vajgl previdno odgovoril, da Slovenija namerava uvesti dodatne vize za nekatere države. Vajgl je poudaril kot združevalni dejavnik tudi narodnostno vprašanje. V tej zvezi je spomnil na komisijo, ki obdeluje problematiko nemške narodne skupnosti v Sloveniji in čigar strokovno poročilo - predvidoma septembra bo na mizi - bo merodajno za nadaljnje ukrepe. Glede slovenske narodne skupnosti je Vajgl dejal, da ga veseli „proces kreativnega razmišljanja na vseh relacijah”, in dodal, da naj bi bili državi in dežela Koroška „katalizator iniciativ, ne pa sodnik". Koroško seveda zanima slej ko prej elektrarna Krško. Vajgl je poročal, da se trenutno vgrajujejo novi deli, ki naj povečajo varnost objekta, vzporedno pa se vršijo geološke raziskave. O zapiranju se ne govori, bo pa to, tako Vajgl, „politična odločitev s Hrvaško”. Adke ■jpačelo se je pravzaprav s t.i. / „mazaškimi akcijami“. Neza-fc—dovoljstvo dijaške in študirajoče mladine z narodnopolitičnim položajem na Koroškem je postajalo vedno večje. Narodna skupnost je postala samozavestnejša, zlasti po zaslugi Slovenske gimnazije. Odločno je opozarjala domačo in mednarodno javnost na člen 7 - našo pravico! V nočnih akcijah je dopolnjevala nemške krajevne napise s slovenskimi. Prvi, ki ga je pri tem zasačila policija, je bil Marjan Sturm. Sima. Deželni glavarje bil tedaj Hans Sima, na Dunaju je prvič prevzel državno krmilo Bruno Kreisky. Sima se je hotel profilirati v zunanji politiki, predvsem, kar zadeva sodelovanje s Slovenijo. Tudi Kreisky je želel čimboljše odnose s tedanjo Jugoslavijo.Za-to sta oba iskala rešitev, po kateri naj bi bil volk sit, koza pa cela. Odločila sta se za postavitev dvojezičnih napisov, vendar ne na celotnem dvojezičnem ozemlju, kot to predvideva člen 7. 6. julija 1972 so socialdemokratski poslanci - proti glasovom ÖVP in FPÖ - sklenili v dunajskem parlamentu zakon o dvojezičnih krajevnih tablah (Ortstafelgesetz). Se prej je Sima dobil od tedanjega predsednika KHD Jordana zagotovilo, da zakonu ne bo resno nasprotoval. Prav tako se je posvetoval s svojimi župani, ki so bili mnenja, da ne bo proble- mov. Z zastopniki koroških Slovencev se o tem ni pogovarjal. Vsekakor se tedanji podpredsednik Zakon, čigar rojstvo je bilo hkrati smrt 6. julija bo minulo 25 let, ko je dunajski parlament sklenil zakon o dvojezičnih krajevnih napisih. Krajši pregled najbolj vročega v 2. republiki. ZSO dr. Pavel Apovnik tega ne spominja. Sicer pa sta NSKS in ZSO zagovarjala isto stališče, kot ga je na tedanjih Koroških kulturnih dnevih formuliral dr. Apovnik: kljub kritični oceni sta v zakonu videla korak k reševanju člena 7. To je tudi zelo pomirilo Ljubljano; bala se je, da bi se koroški Slovenci uprli zakonu do zadnjega in bi tako spravili Slovenijo zaradi njenih dobrososedskih ambicij v veliko zadrego. Progromi. Če bi obveljal zakon, bi 205 dvojezičnih krajev dobilo dvojezični napis. Niso pa bili zajeti kažipoti in napisi na javnih poslopjih. Dejansko so lahko postavili samo malo več kot dvajset dvojezičnih tabel. Pobral jih je zloglasni „Ortstafelsturm“. Čez noč sta postali vsa Avstrija in mednarodna javnost pozorni na vprašanje koroških Slovencev. V kolonah so nahujskane nemškonacionalne tolpe demonstrirale svoje sovraštvo do slovenske narodne skupnosti. Živi-nozdravnik dr. Marko Dumpelnik je postal žrtev zverinskega fizičnega napada, bilčovškemu županu Hanziju Ogrisu so po demon-taži tabel zagrozili, da mu bodo zažgali poslopje. Politično ter organizacijsko podporo jim je nudila predvsem tedanja koroška OVP. Očitno je videla veliko šanso, da bo zaradi zakona o dvojezičnih napisih končno lahko prevzela oblast v deželi. Koroški socialdemokrati so v celovški delavski zbornici priredili vekiko zborovanje. Navzoč je bil sam kancler Kreisky. Po zborovanju se je v zbornici srečal z delegacijo KHD, pred zbornico pa ga je čakala množica pobesnelih „domovini zvestih“ Korošcev, ki je mdr. kričala: „Svinjski Jud, prerezali ti bomo grlo!“ Sima in Kreisky sta potrebovala pomoč policije, da sta lahko prišla do avta in se odpeljala na letališče. Ko se je kancler vrnil na Dunaj, se je odločil, da pade tudi zakon o dvojezičnih napisih. Preštevanje. Sledil je Kon taktni komite, ki so ga sestavljali zastopniki vlade in NSKS/ZSO in ki naj bi našel novo rešitev. Poleg tega je Kreisky inštaliral dodatno komisijo („Ortstafelkommission“). V njej NSKS/ZSO nista sodelovala , ker je bil član komisije tudi zastopnik KHD dr. Valentin Einspieler. Slovensko-nemški koordi nacijski odbor pri krški škofiji je v komisiji zastopal dr. Valentin Inz-ko. Vlada se je odločila, da je treba izvesti preštevanje manjšine. Zato sta NSKS/ZSO kontaktni komite predčasno zapustila. 14. novembra 1976 so Slovence šteli v vsej Avstriji. Koroški Slovenci so sklenili bojkot štetja. V Gradcu in na Dunaju so pripadniki večinskega naroda koroške Slovence množično podpirali. Njihova parola je bila, „14. novembra smo Slovenci“, parola NSKS/ZSO pa je bila, „14. novembra se ne bomo zapisali za Slovence“. Bojkot je uspel: na Dunaju so našteli več Slovencev (nad 4000) kakor na Koroškem (2600). ZNS. Navsezadnje pa so se kljub temu uveljavile koroške stranke. Sklenile so tristrankarski pakt, kar pomeni, da je kot najmanjši skupni imenovalec odločala FPÖ (oz. KHD). Poleg tega je na Koroškem že več ko eno leto vladal deželni glavar Wagner, ki je ponosno razlagal, da je bil „ein hochgradiger Hitlerjunge“. V teh okoliščinah se je leta 1976 rodil še danes veljavni zakon o narodnih skupnostih (ZNS), ki je zelo pomankljiv in jga bi bilo treba nujno reformirati. Se bolj restriktivne pa so uredbe k temu zakonu, sprejete maja 1977. Zadnjo besedo so o njih imeli koroški svobodnjaki, ki so za to sklicali v Velikovcu posebno zborovanje. Med najbolj restriktivna določila v uredbi k ZNS spada 25%-klav-zula za dvojezično topografijo. Tako je od prvotnih 205 krajevnih napisov preostalo samo še 91 -po 20 letih pa še niti ti niso vsi zagledali belega dneva. A to je spet druga zgodba. Janko Kulmesch Gospodarstvo Za gospodarsko regijo Alpe-Jadran ni alternative /•>' if - • W AKTUALNI POGOVOR Cilj vodstva Slovenske gospodarske zveze (SGZ) je, da bi gospodarstvo dobilo v narodni skupnosti glavno prioriteto. „Ojačiti turizem v prostoru Alpe-Jadran“ Podpredsednik SGZ je znani gostinski podjetnik Hanzi Ogris ml., pd. Miklavž iz Bilčov- V čem naj bi bil glavni namen dolovanja SGZ? Da ojačimo gospodarske stike in sodelovanje v prostoru Alpe-Jadran, predvsem, kar zadeva Slovenijo in Italijo. Turizem je v tem prostoru zelo slabo zajet. Kako to zadevo konkretno rešiti? Že v zadnjih letih sem sodeloval s Slovensko gospodarsko zvezo in bil mdr. prisoten na turističnih sejmih v Ljubljani in Mariboru. Prej je sodelovanje funkcioniralo in smo npr. imeli veliko avtobusov iz Slovenije ter Italije. Sedaj bo treba to sodelovanje na novo zbuditi in ga izgraditi. Katerim nalogam naj bi se SGZ še posvetila? Načelno bi poudaril, da naj SGZ zastopa celo gospodarstvo koroških Slovencev. Predvsem naj svojim članom posreduje potrebne informacije, mdr. o tem, kako izkoristi prednosti, ki jih nudi Koroška gospodarska zbornica in Sklad za pospeševanje koroškega gospodarstva. Sam sem tudi odbornik frakcije „Freier Wirtschaftsverband“ v Koroški gospodarski zbornici, vendar nimam nobenega problema, ko gre za sodelovanje s SGZ. SGZ skrbi namreč predvsem za stike v prostoru Alpe-Jadran, ti pa so v koroški gospodarski zbornici premalo zajeti. Poleg tega ima SGZ prednost, da obvladajo njeni člani oba deželna jezika. -Kuj Kot smo že kratko poročali, je bil 18. junija v prostorih Posojilni-ce-Bank Borovlje občni zbor SGZ, na katerem so tudi izvolili novo vodsto. Dolgoletnega predsednika kom. sv. Franca Rutarja je nasledil dr. Matevž Grilc, ostali člani upravnega odbora pa so: dr. Anton Koren (1. podpredsednik), Fianzi Ogris ml. (2. podpredsednik), mag. Jože Picej (generalni tajnik), Janez Lomšek (namestnik), dr. Peter Millonig (blagajnik) in dipl. trg. Joža Plabernik (namestnik). Nadzorni odbor vodi Benjamin Wakounig, člana NO pa sta Črtomir Jank in Franc Kelih. Svojo glavno nalogo vidi SGZ v iskanju strateških partnerjev v prostoru Alpe-Jadran, predvsem pa iz Slovenije. Nadalje hoče poglobiti sodelovanje v Italiji in na Madžarskem. Posebno pozornost bo namenila turizmu, tudi kulturnemu. Sploh pa vidi novi predsednik dr. Matevž Grilc eno najvažnejših nalog SGZ v tem, da „bo morala iskati tesne osebne in prijateljske stike z gospodarstveniki v Sloveniji, ki jih je treba prepričati o potrebi skupnega gospodarskega prostora“. „Za to idejo bo potrebno veliko lobiranja in prepričevanja. Je to težka naloga, vendar neobhodno potrebna“, tako predsednik SGZ. V narodni skupnosti sami pogreša dr. Grilc, da gospodarsko nima potrebne prioritete. Opozoril je na dejstvo, da absolventi Slovenske gimnazije, Dvojezične TAK in šentpetrske Višje šole za gospodarske poklice ne najdejo v domačem kraju zaposlitve, da obstaja nevarnost nadaljnjega zmanjšanja delovnih mest na Južnem Koroškem ter nadaljnjega propadanja kmetijstva. Če ne bo uspelo dati gospodarskim problemom glavne prioritete, bo posledica še večja asimilacija. Grilc: „Fol-klorizacija vodi v propad, če kulturno, politično in športno delovanje nima gospodarske baze!" II GOSPODARSKI BELEŽKI Pobudnik ustanovitve SGZ je bil Karel Smolle, prvi predsednik kom. sv. Franc Rutar pa je prevzel vodstvo organizacije v času, ko so nekateri politični krogi hudo nasprotovali ustanovitvi SGZ. Na ustanovnem občnem zboru 12. 3. 1988 se je za ta korak odločil takorekoč spontano, pa čeprav so celo slovenski podjetniki imeli malo zaupanja v zvezo. Tedaj se je vključilo v SGZ 27 članov, danes jih je 70, ki zaposlujejo nad 2000 ljudi. Pod njegovim vodstvom je uspelo profesionalizirati tajništvo in razširiti ser-vizno ponudbo. SGZ je kom. svet. Frača Rutarja imenovala za častnega predsednika. Posebno važnost polaga SGZ tudi na sodelovanje s sestrskimi organizacijami Slovencev v Italiji in na Madžarskem - konkretno s Slovenskim deželnim gospodarskim združenjem Trst, SGZ Gorica, tržaško in goriško Kmečko zvezo ter z Zvezo Slovencev na Madžarskem. Vse manjšinske gospodarske ustanove so predsedniku slovenske vlade dr. Janezu Drnovšku poslale skupno pismo in ga opozorile na Resolucijo državnega zbora Republike Slovenije o pomoči Slovencem v zamejstvu. Posebno poglavje Resolucije je namenjeno gospodarstvu, ki je „najučinkovitejše sredstvo proti asimilaciji“. V tem smislu so manjšinske gospdarske organizacije izdelale konkreten predlog za izvajanje Resolucije in upajo, da ga bodo lahko v posebnem pogovoru obrazložile tudi predsedniku slovenske vlade. Dr. Matevž Grilc je na občnem zboru SGZ opozoril tudi na informacijske naloge zveze, še posebej, kar zadeva možnosti pospeševanja gospodarske dejavnosti po EU. Že v zadnjih treh letih, ko je mag. Jože Picej prevzel tajništvo, je SGZ izvedla vrsto zanimivih informacijskih prireditev, mdr. na teme davčništvo, volitvah v Koroško gospodarsko zbornico s samostojno slovensko listo „Alpe-Jadran“, saj je bil odbornik SGZ dipl. trg. Nabernik ponovno izvoljen za vodjo gremija za zunanjo trgovino. - Kuj - Janežičeva priznanja so prejeli (z leve): Janez Hud! (zakrit), Hubert Ogris, Mihi Hafner, Hanzi Oraže, Alfred Krat, Alojz Gregorič st. in inž. Peter Kuhar. Borovlje: „Dan gospodarstva“ uspel Letošnji praznik koroškoslovenskega gospodarstva je bil v Borovljah, kjer ni zelo uspešna samo Posojilnica-Bank, temveč letos tudi deželna razstava „Vse je lov...“. prejšnji četrtek, 26. junija 1997, • so Posojilnice-Bank, Zveza Bank, Zadruge-market ter Slovenska gospodarska zveza vabile na ”Dan gospodarstva“. Pred glavno prireditvijo oz. pred koncertom, ki ga je oblikoval orkester Camerata Labacensis (dirigent Loris Voltolini) iz Ljubljane, so vsi obiskovalci tudi imeli mož- nost ogleda deželne razstave. Po ogledu pa je bil na programu slavnostni koncert. Po prvem delu koncerta, v katerem je 45-članski orkester zaigral skladbe dunajskega komponista Franza Schuberta, sta številno publiko v mestni hiši pozdravila gostitelja predsednik SGZ dr. Matevž Grilc (govor objavljamo na posebnem mestu) in predsednik Zveze Bank Will Moschitz. Gostitelja sta lahko pozdravila vrsto častnih gostov, med njimi predsednika NSKS Nantija Olipa, generalnega konzula Dl Jožeta Jeraja, konzula Antona Novaka, boroveljskega župana dr. Helmuta Krainerja ter vrsto drugih. Tako kakor dr. Grilc je tudi predsednik Zveze Bank Wili Moschitz poudaril pomen gospodarstva za slovensko narodno skupnost. Nadalje je povedal, da je izredno pomembno vključevati mladino in jo podpirati. Tudi za slovensko bančništvo na Koroškem je potrebno, da gre s časom in izrabi prednost znanja dveh jezikov. Nadalje je po Mo-schitzevem mnenju izredno pomembno, da se mladini zaupa. Po odmoru pa sta dr. Grilc in Moschitz podelila zaslužnim odbornikom slovenskih bančnih ustanov Janežičeva priznanja v znak zahvale za dolgoletno delo in zvestobo našim ustanovam. Nato je orkester zaigral še nekaj kratkih skladb in uspeli „Dan gospodarstva“ se je tako končal. Gre za preetje naše narodne skupnosti podpore EU Častni predsednik SGZ kom. sv. Franc Rutar (levo) na pospeševalna sredstva za podjetnika. Organizirala je strokovne ekskurzije in sejemske udeležbe na Južnem Tirolskem, v Ljubljani, Mariboru in Trstu, prav tako je vključena v Delavnico za projekte Interreg med Koroško in Slovenijo. Navsezadnje pa je tudi uspešno kandidirala na Koroški Slovenci imamo vrsSlovenci posvetili v preteklosti organizacij, katerih naloga je, (bistveno premalo pozornosti in skrbijo za obstoj in razvoj na^čitno temu dejstvu nismo prisodi-narodne skupnosti na Koroškeli potrebne prioritete. V resnici pa Pred 7 leti smo ustanovili tudi Ste zagotovljena socialnogospodar-vensko gospodarsko zvezo, kalčka situacija vsakega posamezni-re namen je, da podpira in plke iniciative in programe, zanje nju poskrbeti, da bodo naši lju nora poskrbeti tudi Avstrija, če ji ostali na Južnem Koroškem, to „ obstoj slovenske narodne skup-pravi, da si bodo sluzili tam tuioS(j res prj srcu Qe p0Stav|ja„ kruh, potem dolgoročno ne morilo zahtevo po posebnem tretira-mo pričakovati preživetje na1ju našega pr0stora z gospodar-narodne skupnosti. Ce bodo Jkega jn narodnostnega vidika, rali naši ljudje iskati delovno tetem jo seveda lahko postavlja-sto izven slovenskega m dvo e ho je k0t skupnost, kot kolektiv in nega področja, P°tern a '& kot posamezniki. Dosti je pri-pričakujemo, da se bodo Pj"®) jierov v Evorpi, ko se države za-slfHudi s tega^podrocJajOdsei;6dajo lega vprašanja in spreje. Posledica bi bila kratkem obdobju. Temu problemu asimilacija iaj0 na gospodarskem področju korofStrezne P0SPeševalne dejavnosti smo "Prid narodnostnim manjšinam. Vem, da imamo koroški Slovenci glede gospodarstva le malo tradicije in da na tem področju nismo močno zasidrani. Vendar ni res, da ne bi imeli uspešnih gospo-darstvenikov. Spomnil bi le na počastitve Gospodarske zbornice za Koroško v zadnjem času. Npr. je Gospodarska zbornica čestitala kom. sv. Mihiju Antoniču z Reke za 40 let uspešnega trgovskega delovanja, Christianu Brezniku iz Celovca in _ Jožefu Piceju iz Št. Primoža za 35 let, Walterju Rakusche-ku iz Sel za 25 let in kom. sv. Francu Rutarju iz Dobrle vasi, ki je tudi častni predsednik Slovenske gospodarske zveze, za 50 let. Firma KOR-EKO v Borovljah je pridobila zelo zaželjeni ISO-CERTIFIKAT 9002. Koroški Slovenci posvečamo v Predsenik Slovenske gospodarske zveze dr. Matevž Grilc zadnjih letih bistveno tudi več pozornosti šolanju v gospodarskih vedah. Poleg Slovenske gimnazije imamo Dvojezično trgovsko akademijo in Šolo za gospodarske poklice v Št. Petru pri Št. Jakobu. Pravilno pripravljamo našo mladino na prihodnje delovanje v prostoru Alpe-Jadran, za katerega na gospodarskem področju ni alternative. S pričakovanim pristopom Slovenije v Evropsko unijo bomo koroški Slovenci, če se bomo pravilno pripravili, prišli iz obrobja in bomo res lahkov postali tisti most, ki povezuje. Šanze za nas so dane, ker poznamo in spoznavamo tako gospodarski kakor družbeni prostor na Koroškem, v Sloveniji in v celotnem prostoru Alpe-Jadran. Naša prednost je tudi v znanju jezikov. Naš cilj mora biti, da se znajdemo po pristopu Slovenije v Evropsko unijo v skupnem gospodarskem prostoru. Tukaj se namreč srečava gospodarski interes brez dvoma tudi s kulturnimi in političnimi interesi, ki obstajajo v tem, da sooblikujemo to regijo. Zato se moramo pravočasno zoperstaviti koroškim tendencam, ki želijo ustvariti centralni gospodarski prostor na območju Celovec-Beljak-Št. Vid. Take tendece niso usmerjene le proti našim interesom, temveč tudi proti gospodarskim interesom alpsko-ja-dranske regije. Naše področje je danes gospodarsko gledano v zelo slabem stanju, vendar iz povedanega sledi, da so kljub temu dane perspektive. Zavedati se moramo, da gospodarstvo uspeva le v zagnanosti, v podjetništvu, v veri v prihodnost ter ne v jamranju in tarnanju, ki nas nikamor ne bo privedlo. Majhnost ni nujno problem. Uspel bo v gospodarstvu le tisti, ki je iznajdljiv, ki je inovativen in ki je hitrejši, ne pa nujno tisti, ki je večji. Dr. Matevž Grilc na Gospodarskem dnevu v Borovljah - 26. 6. 1997 6 Na kratko Pliberk. V ponedeljek, 7. julija (ob 18. uri), se bo sestal pliberški občinski svet. Med drugim bodo mandatarji razpravljali o dovoljenju za izgradnjo bivše gostilne „Brückenwirt“ v poslopje s trgovinami in stanovanji. Bistrica. Občinski svet na Bistrici nad Pliberkom bo naslednji torek, 8. julija (ob 19. uri) verjetno podražil pristojbino za vodo. Bistriški občani bodo potem od 1. septembra plačevali 7 šil. za m3 (doslej 6 šil.). Nadaljnja važna točka seje bo nov sezidal-ni načrt za občino Bistrica, ki bo določal, kje bo v prihodnje še dovoljeno zidati poslopja. Z DEŽELNO PODPORO Elektrika za urad iz sončne energije Djekše. Na minuli občinski seji je občinski svet sklenil, da bo občina nabavila za novi občinski urad fotovoltaik napravo, ki bo občinski urad oskrbovala z električno energijo. Stroške v višini šil. 500.000,- bo pokrila dežela Koroška. S tem bo dobila občina Djekše napravo, ki bo gotovo privabila mnogo tujcev, kar utegne poživiti tudi dnevni turizem v občini Djekše. Predvsem si pričakujejo več strokovnih ekskurzij. Odbornik EL Hanzej Karner je nato vložil predlog, naj občina ves denar, ki si ga z novo napravo privarčuje, spet investira v naprave za obnavljanje energije. Karnerjev predlog je bil z 10:1 glasovi sprejet. Hanzej Karner je dobi! za svoj predlog večino. Iz naših občin De! dvorišča dobrolskega samostana naj bi dobi! mobilno streho, tako da bi bile poleti kulturne prireditve možne tudi ob slabem vremenu. Stroški bi znašali vsaj 5 mio. šilingov. Zdaj govori župan Josef Pfeifer o vojni napovedi Ker so ÖVP, FPÖ in EL izglasovale, daje župan odgovoren za manjkajočih 18 mio. šil., je le-ta reagiral užaljeno in je ostalim frakcijam prepovedal, da ga v prihodnje tikajo. Ponovno turbulentno je potekala občinska seja preteklo sredo, ki so jo morali 19. junija prekiniti, ker je SPÖ tedaj zapustila sejno sobo. Vzrok za eklat je bil, da so ÖVP, FPÖ in EL pri letnem računskem zaključku za leto 1996 želeli izglasovati, da je župan Pfeifer odgovoren za manjkajočih 18 mio. šil. v blagajni kanalskih pristojbin. Frakcije so mu očitale, da lani iz volilnotaktičnih razlogov ni dovolj odločno zahteval od občanov plačevanje priključka za kanalizacijo. Ker bi na minuli seji preteklo sredo SPÖ s ponovnim eklatom ne mogla preprečiti sklepa, je ostala v občinski sobi. Z glasovi ÖVP, FPÖ in EL (11:10) je potem občinski svet dal odgovornost za manjkajočih 18. mio. županu Jo-sefu Pfeiferju, ki je reagiral zelo ogorčeno. Pfeifer je dejal, da sklep pomeni vojno napoved ostalih frakcij njegovi osebi. Nadalje je frakcijskim vodjem Gra-scherju (ÖVP), dr. Karnerju (FPÖ) in mag. Vouku (EL) prepovedal, da ga v prihodnje tikajo. Proti glasovom SPÖ so potem ostale frakcije sklenile tudi redni in izredni proračun za leto 1997. Kulturni trikotnik. Kulturni re- ferent občine mag. Rudi Vouk je občinskemu svetu poročal, da je bilo 21. maja v Pliberku ustanovljeno društvo „Kulturdreieck Süd-karnten“, katerega člani so podjunske občine. Društvo, kateremu Rekli so: Vaš sklep je zame vojna napoved meni. Župan Josef Pfeifer (SPÖ) po sklepu ÖVP, FPÖ in EL Odslej jemljem vsem trem frakcijskim vodjem Grascherju, Karnerju in Vouku pravico, da me tikajo. Župan Josef Pfeifer (SPÖ) Streha za dvorišče samostana bi bila zelo pomembna za kulturna društva, ki včasih do uro pred prireditvijo ne vedo, ali bo vreme držalo ali ne. Mag. Rudi Vouk (EL) Kdor želi dati sejnino za to nepotrebno dodatno sejo za občinski socialni fond, naj to stori. Kdor pa ne, pa ga naj obdrži . . . Helmut Schwab (FPÖ) predseduje Velikovčan dr. Peter Aistleitner, ima kot cilj, da pridobi za to regijo dodatna finančna sredstva iz EU in da išče možnosti skupnega trženja kulture. Prvotno idejo o tem društvu je imel bivši kulturni referent Ulrich Enze. ( Po soglasnem sklepu je v društvo stopila tudi občina Dobrla vas. L Samostan. Kot kulturni referent c je Vouk občinskemu svetu tudi ^ predlagal, naj sprejme načelni ^ sklep o mobilni strehi za dvorišče p samostana, kjer so vse poletje p kulturne prireditve. Občinski svet v je sprejel predlog soglasno. Zdaj ^ se bo občina pogajala z deželno y vlado o finančni podpori. Stroški za delno pokritje dvorišča bi znašali med 4 in 5 mil. šilingov. p Odpadki. V Vogljah (Kohldorf) n je občina Dobrla vas skupno z n občino Škocijan postavila zbira- a lišče za posebne odpadke. Pri- rj stojni referent mag. Rudi Vouk je si poročal, da bodo napravo odprli v v< soboto, 5. julija, ob 10.30. Občani s< bodo imeli možnost, da odpadke M oddajajo ob sredah in petkih po- tu poldan. Stroški za oddajanje od- s\ padkov bodo zaenkrat ostali ne- d« spremenjeni. Napravo bo uprav- tn Ijalo podjetje Gojer. m Silvo Kumer tu 7 Iz naših občin SELE-KOT „Praznik za vse“ velik uspeh Prejšnji petek, 27. junija 1997, je šolska skupnost na ljudski šoli Sele-Kot organizirala šolski praznik z naslovom „Praznik za vse“. Pozdrave iz pobratene občine Škofja Loka so prinesli tamburaši. Dvorana v gostilni „pri Lenčiji“ na Bajtišah je bila polna. Ravnatelj šole Heribert Kulmesch je lahko pozdravil vrsto častnih gostov, med njimi nadzornika za dvojezično šolstvo Tomija Ogrisa, oba podžupana občine Sele Florija Juga in Francija Kropivnika, predsednika NSKŠ Nantija Olipa ter zastopnike občine Škofja Loka. V kulturnem delu večernega sporeda so najprej nastopili šo-larji ljudske šole Sele-Kot. Za njimi so nastopili še tamburaši iz Škofje Loke, Moški pevski zbor ■.Valentin Polanšek“ iz Obirske ter kitarist Jaka Svoljšak, ki je navdušil številno publiko s svojimi zanimivimi skladbami. Po kulturnem programu je sledila še zabava, na kateri je nastopil ansambel ..Karavanški fantje". Poleg zanimivega kulturnega in zabavnega programa je bil večer namenjen predvsem srečanju nekdanjih obiskovalcev ljudske šole na Kotu. „Praznik za vse“ je odlično us-Pel in upati je, da se bodo takšne Velikovec. Petje, pozdrav in igra so bile točke, ki so bile v središču letošnje tradicionalne zaključne prireditve. Ob prebiranju 'n spremljanju programa si povprečen obiskovalec ne misli nič posebnega, čeprav je za vsem veliko dela in truda, ki je bilo hvala Bogu poplačanu tudi z nspehom. Pri nastopu šolskega zbora Pod vodstvom sestre Dominike Roblek so dekleta pokazala, da ne pojejo samo slovenskih in nemških pesmi, ampak tudi ongleške popevke in so z njimi razveslila tudi srca častnih gostov, med katerimi sta bila tudi velikovški župan Valentin Bla-schitz in msgr. Michael Krištof. Med publiko pa so sedeli seveda tudi starši, ki so lahko ponosni na svoje otroke. Z vadenjem igre so dekleta pričela z dekanom Pe-tr°m Stickrom že sredi aprila, te-Tu primerno dobro so jo dekleta r tudi uprizorila. in podobne prireditve nadaljevale tudi še v prihodnje. Akcija „Slovenske knjige za zamejske Slovence“ Na šolskem prazniku je delegacija iz pobratene občine Škofja Loka predala šoli na Kotu in v Selah okoli 1000 slovenskih V pozdravnem govoru je strokovni učitelj Karel Gril dejal, da je Št. Rupert šola s 100-letno uspešno zgodovino in tradicijo in da se bo izobraževanje šolske mla- knjig. Akcija „slovenske knjige za zamejce“ se je rodila na lanskem 1. kulturnem tednu koroških Slovencev v Škofji Loki. Zelo zavzeto je spremljal in organiziral celo stvar predvsem Jure Svoljšak. Ravnatelj H. Kulmesch se je v imenu šole na Kotu za prejete knjige iskreno zahvalil. dine v Št. Rupertu tudi v prihodnje usmerjalo na teh pridobljenih izkušnjah, pri čemer se je šola že pravočasno začela upoštevati tudi znake sodobnega časa. D. K. MOŠČENICA Zadnje slovo Krušcevega očeta Bilčovški farani so ga poznali in cenili kot kmeta z dušo in telesom, nadvse dobrega soseda, moža globoke vere in velike zvestobe do slovenske narodne skupnosti ter kot navdušenega cerkvenega in društvenega pevca. Vse te vrline je posredoval tudi svojim petim sinovom Toniju, Štefiju, Mi-hiju, Hanziju in Franciju. V sredo, 25. junija, je Hanzi Schellander, p. d. Krušeč z Moščenice, zaključil svojo zemeljsko pot. Vsemogočni Gospod ga je v 88. letu starosti poklical k sebi, kjer sedaj uživa večno plačilo za svoja dela dobrote. Pogrebna svečanost je bila v petek, 27. junija. Velika množica žalnih gostov je rajnega Kruščevega očeta pospremila na domače farno pokopališče. Sv. mašo za-dušnico in pogrebni obred je vodil dekan Poldej Kassl ob somaševanju p rov. Jurija Bucha in prof. Jožeta An-dolška. V imenu SPD „Bilka“ je spregovoril besede slovesa predsednik mag. Rupert Gasser, v imenu domačih kmetov pa Johann Spitzer. S pesmimi žalostinkami so se od svojega dolgoletnega pevskega tovariša poslovili domači cerkveni in društveni pevci pod vodstvom Marjana Gasserja. Vdovi Lonki ter sinovom Franciju, Hanziju, Mihiju, Toniju in Štefanu ter vsem ostalim bližnjim sorodnikom izrekamo naše iskreno sožalje. Kruščevega očeta bomo ohranili v lepem spominu. -Kuj- Gojenke so na zaključni prireditvi pripravile tudi razstavo. Šolski zaključek v Šentrupertu Pred nedavnim je Strokovna kmetijsko gospodinjska šola vabila na svojo tradicionalno sklepno prireditev ob koncu šolskega leta. 8 Kultura Sreča za Polly (Rozka Tratar) ni bita trajna, Mackie Messer (F. Spitzer) jo je varal. Zoper človeško podlost Teatru Trotamora z režiserjem Marjanom Štikrom je uspel spet cukrček za gledališko ljubiteljstvo na Koroškem. V SLOGI JE MOČ Ekumensko srečanje na Rebrci Kot del evropskega ekumenskega srečanja je prišlo pretekli petek v Mladinskem centru na Rebrci tudi do srečanja z Delovno skupnostjo Koroška/ARGE Kärnten. Udeleženci ekumunskega srečanja v Gradcu, ki letos poteka pod geslom Sprava-Versöh-nung, so želeli na tan dan spoznati posamezne iniciative, ki se posvečajo temu cilju. DS Koroška, ki se je ustanovila leta 1995 kot perspektivna iniciativa in protiutež k enoumju klasičnega obhajanja 10. oktobra, združuje pod svojo streho zastopnike vseh političnih taborjev, obeh koroških krščanskih cerkva ter zastopnike obeh slovenskih osrednjih organzacij. V imenu DS Koroška je udeležence iz skupno 11 evropskih_ držav (mdr. so bili navzoči Švicarji, Nemci, Francozi, Škoti, Belorusi, Švedi, itd.) pozdravil predsednik mag. Bernhard Wenger, ki je na kratko orisal delovanje društva. Predsednik ZSO dr. Marjan Sturm je poskusil strniti več kot tisočletno zgodovino slovenstva na koroških tleh v kratek referat, obenem je - zaradi aktualnosti - posredoval poslušalcem tudi osnovne misli spomenice predsednikov sosvetov. Stališče NSKS je obrazložil podpredsednik mag. Vladimir Smrtnik in poudaril, da vidi plodnost dela v sintezi obeh konceptov. Interes poslušalcev za situacijo na južnem Koroškem se je še posebej pokazal v štirih delovnih skupinah, ki so obravnavale in diskutirale razne modele sprave. Srečanje se je nadaljevalo z ekumenskim besednim bogoslužjem v obnovljeni rebrški cerkvi, ki sta ga vodila ka-pelški župnik Poldej Zunder in evangeličanski pastor Manfred Sauer iz Poreč. Za glasbeni okvir je poskrbel moški pevski zbor Trta iz Žitare vasi, ki je tudi pri skupni večerji razveselil goste z ubranim petjem. Da je v slogi in skupnem delu velika moč, smo člani DS Koroška videli prav ta dan, saj smo se lahko s pomočjo prisrčnega gostoljubja Rebrce oz. Anice Fugger, župnika Poldeja Zundra, Trte in vseh, ki so še pomagali, pokazali našim gostom iz Gradca z najlepše strani. Milka Hudobnik Opera za tri groše Berta Brechta, ki nosi močne poteze musikala, pomeni vsekakor spet novost na področju amaterske gledališke dejavnosti. Teater Trotamora najbolje prikazuje, da je tudi na amaterskem področju smiselno razvijati gledališko dejavnost, saj skok v mrzlo vodo ne mora nujno pomeniti slabo doživetje. Po Vklenjenem prometeju in A Clock-work orange je najnovejši projekt naslednji mejnik pri posodabljanju koroško slovenske odrske ustvarjalnosti, ki naj sjoodbuja skupine slediti razvoju. Štikrov ansambel to vsekakor potrjuje. Opera za tri groše po uglasbitvi Kurta Weilla je v bistvu ostra socialna kritika z več vidikov. Brecht se ne zgraža samo nad dobičkarstvom, bolj izpostavlja moralo oz. amoralo, ki jo človek kateregakoli sloja nosi v sebi. Skratka, človek je v bistvu koristolovec, ki v skrajnem primeru proda vse in vsakogar za svojo korist. Razlika je le v tem, da nekateri dalje (Brown)), drugi krajše (cipa Jenny) in tretji sploh ne (Macheath) omahujejo. Glede dramaturške zasnove je Brecht s tem komadom protagonist epskega teatra z kot novuma nasproti klasični aristotelski tragediji. Brecht kot prepričan marksist noče izzvati pretiranih čustev (kar je tudi Štikru dobro uspelo), ampak gledalca soočiti z družbenimi problemi in ga vzgojiti k samostojnemu kritičnemu pogledu, zlasti pa politično aktivirati. Komentirajoči songi in pripovedovalčevi ko- mentarji naj omogočijo distanco k dogajanju in preprečijo identifikacijo z odrskimi liki. Zadnje je že zaradi tega zelo težko, ker si gledalec običajno hitro poišče svojo identifikacijsko točko (lik), ki ji bolj ali manj posveti največ pozornosti. Brechtov epski teater pomeni osnovo moderne dramaturgije. Glavna oseba, okoli katere se vse dogaja, je Macheath, imenovan tudi Mackie Messer (zelo prepričljiv nastop Franceja Špitzerja), rabojnik in poslovnež brez vsakršnega skrupla. On je šef klape najhujših razbojnikov Londona. Nič manjši grabljač denarja je Peachum (zelo duhovito podana vloga Janka Zwittra), čigar posel je organizacija in kontrola londonških beračev v firmi Prijatelj beračev („moj posel je, da zbujam sočustvovanje ljudi”). Seveda pobere največ v svoj žep. Njemu ob strani je žena Ce-lia (izvrstna, sijajno pojoča Hanca Pčrtsch), ki ni nič manjša gra-bežljivka. Med temi tremi pride do spora zaradi tajne ženitve hčerke Peachumovih Polly (prav tako izvrstna in čustvena Rozka Tratar) in Mackieja. Peachumova se bojita utrpeti škodo „v poslovanju". Zaradi tega se dogovorita, da Mackieja izdata policiji. S pomočjo podkupljive cipe Jenny (zelo dobra Karin Spitzer-Simo-nitsch) jima to tudi uspe, čeprav prvi poskus gre po vodi, saj je šef policije Brown (prepričljivo emocionalni Mirko Lepuschitz) dober prijatelj Mackieja. Ko pa spregle- da, da Mackieju za to ni mar, si premisli in pomaga pri „zaroti”. Mackieja sicer uklenejo in z eno nogo stoji že pod vislicami, ko prijezdi kraljičin sel s pomilostitvijo razbojnika. Vse se konča kot happy end. In zaključna sekvenca morda naj izpove le to, da je Mackie pravzaprav le sinonim za človeški podli in podkupljivi značaj. Marksist Brecht je morda tudi spoznal, da kapitalizma z vsemi slabimi stranmi ni mogoče zaustaviti, ker je splošno družbeni fenomen. Uspeh komada in režiserja Štikra je gotovo tudi v tem, da je premišljeno porazdelil vloge. Poseben vtis so zapustili songi z deloma zelo dobro izvedbo^ Glede posodobitve je Jozej Štikar, pristojen za glasbo, dejal, da je treba izkoristiti „vso narkotičnost glasbe", kar je skušal pri svoji priredbi tudi upoštevati. Celotnemu timu se je posrečilo (s trdim delom) producirati komad, kjer so vse komponente od scene (Tonej Reichmann) preko glasbe (Jozej Štikar) do kostumov (Elena Fajt-Velikonja), dogajanja, jezika (Ana Mlakar) dobro sovpadale in prikazale celovito premišljen program.; Nenazadnje je dokaz za to dala publika sama, ki je neprestano; željno čakala, da lahko aplavdiral posameznim sekvencam. Štirikrat razprodani prostori kulturnega doma v Št. Jakobu potrjujejo samo eno: koroška slovenska gledališka scena potrebuje teater Trotamora. Adkek. sJ D S PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA lipo K D|6n y £! Številka 2/97 ATS: 10, Njeno življenje je oporoka, ki vliva narodu poguma zgrajenih hišah je prebivalo več tisoč ljudi. Hiše so grajene iz ilo-vnate opeke. Le mestno obzidje Je bilo iz kamna ter 1,75 m debe-1°' To obzidje je na nekaterih krajih še do danes ohranilo viši-| no treh metrov. Ob tem obzidju . je na notranji strani stal velik obrambni stolp, katerega ostanki so ^ metrov visoki. V sedmem tisočletju pred Kristusom je bilo mesto razrušeno in ^ Pozneje še dvakrat pozidano. ^am neznana naravna katastrofa | (potres?), ki je po vsej verjetnosti j zadela mesto v petem tisočletju ij Pred Kristusom, ga je docela raz- rušila. Na istem kraju so pozneje postavili le malo, vaško naselbino, ime pa prenesli na mesto, ki so ga zgradili v bližini in ga poznamo iz svetega pisma. Za takratni čas velika razsežnost mesta in veliko število prebivalcev zadajata zgodovinarjem celo vrsto vprašanj. Ker je bilo mesto močno utrjeno, je moral velik del prebivalstva graditi z najbolj primitivnim orodjem to obzidje. Ostali pa so morali skrbeti za hrano. To pa so mogli najbrž le, ker so že poznali poljedelstvo in živinorejo. Z drugo besedo: niso živeli več samo od lova in nabiranja sadežev, ampak so že sami obdelovali polje in imeli nekatere domače živali. Toda o tem pa ni nobenih ostankov. Šele izkopanine iz petega tisočletja pred Kristusom pričajo o tem, da so se prebivalci že pečali z živinorejo in poljedelstvom. Splošno velja mnenje, da so ljudje v predzgodovinski dobi, ki so živeli v Prednji Aziji, nekako v času med šestim in petim tisočletjem pred Kristusom počasi prešli od lova in nabiranja sadežev na živinorejo in poljedelstvo. Ravno iz tega časa pa izvirajo tudi izkopane najdbe iz mesta Jeriho. Vendar pa te najdbe še niso bile dokončno raziskane, da bi bilo mogoče kaj določenega povedati. Le iz časa okoli 6000 pred Kristusom so našli nekaj semen in zrn, ki jih še niso mogli podrobneje raziskati. Prav tako so našli tudi ostanke kosti raznih manjših rogarjev (živali z rogovi), koz in goveda, vendar pa še ni dokazano, ali so to ostanki že udomačenih živali ali ne. Podnebje v okolici mesta Jeriho je zelo suho. Le močan vrelec pred mestom je omogočil to naselbino, ki je nekako oaza v suhi pustinji. Našli so nekatere ostanke zidu, ki kažejo, daje bila voda na poseben način napeljana v mesto. Prav tako je še vedno odprto vprašanje, kako je to najstarejše mesto sveta nastalo. Mnogi menijo, da so se ljudje, ki so takrat živeli še izključno od lova in Iz naše zgodovine nabiranja sadežev, začeli zbirati okrog močnega vrelca, ki je ob tem mestu. Do tega jih je prisililo vedno večje pomanjkanje vode. Tako se je to naselje vedno bolj večalo. Kmalu so ga obdali z zidovjem in ga tako zavarovali pred sovražnimi napadi. Čeprav velja sedaj Jeriho kot naj starejše doslej znano mesto sveta, pa vendar še ni docela raziskano, in daje še mnogo vprašanj in ugank, ki jih bo mogoče šele v bodočih letih in desetletjih z nadaljnjim raziskovanjem razvalin kakor tudi s primerjanjem z ostalimi zgodovinskimi najdbami rešiti. Šola v Borovljah Ker ravno v letošnjem letu obhajajo Borovlje 750-letnico obstoja občine, hočemo na kratko predstaviti tudi začetek šole v mestu Borovlje: V Borovljah je že takrat cvetela industrija. Puškarji so imeli dosti dela in so lepo zaslužili. Borovlje so štele približno 1000 prebivalcev. Vsi pogoji za šolo so bili dani. Župnik Schulnig in mežnar Kenntschnig sta se udeležila takoj prvega tečaja za ljudskošolske učitelje leta 1777 v Celovcu. Že v zimskih mesecih istega leta sta začela s poukom. 9. oktobra 1778 je ravnatelj Mosmann šolo vizitiral. Za pouk je bila na razpolago ena sama soba. V zimskih mesecih so poučevali otroke od 9. do 13. leta, od bele nedelje naprej v poletnih mesecih pa manjše otroke od 6. do 8. leta. Otroke ubogih so poučevali brezplačno, ostali pa so plačevali na leto za vsakega otroka po 1 goldinar in 1 klaf-tro drv. Ko so v letu 1779 Borovlje pogorele, je bila tudi šolska soba uničena. Pouk se je nato vršil v sobi, ki jo je dal brezplačno na razpolago posestnik tovarne Bobeheim. V letih 1797 do 1798 ni bilo pouka, ker so bile vse sobe zasedene po vojakih. Leta 1799 je bilo zidano župnišče in tudi šola seje preselila v župnišče. Tako je ostalo do leta 1864. V tem letuje bilo zidano sedanje šolsko poslopje. Dohodki učitelja so bili: ko-lektura v žitu in sicer 5 birnov ajde, 15 goldinarjev šolnine, 25 goldinarjev je prispeval posestnik tovarne in 70 goldinarjev je plačevala občina. Leta 1817 so se povišali dohodki boroveljskega učitelja na 250 goldinarjev letno. Pouk je imel učitelj vsak dan od 8.-10. in od 13.-15. ure. Poučeval je v obeh deželnih jezikih. Ob nedeljah je bila tako imenovana nedeljska šola, eno nedeljo za fante, drugo nedeljo za dekleta. Od 123 šoloobveznih otrok se je pouka udeleževalo 45 šolarjev. Velike zasluge za razvoj ljudskih šol v Avstriji si je pridobila cesarica Marija Terezija (1740-1780). Vso skrb za ljudske šole je cesarica izročila opatu Ignaciju Felbigerju, ki je leta 1774 izdal posebne predpise za ljudske šole. Sole naj bi se ustanovile v vsaki fari. Deželna vlada je prosila ško-fijstvo, da nastavi take mežnar-je in organiste, ki bodo obenem lahko tudi učitelji. V Celovcu je bila ustanovljena posebna šola, ki jo je vodil najprej ravnatelj Koschat, potem pa ravnatelj Mosmann (1775-1787). Tu so se vršili tečaji za mežnarje in organiste in tudi župnike in kaplane, kako naj poučujejo v šolah. Takega tečaja se je bilo na primer v letu 1777 udeležilo 16 duhovnikov in 26 mežnarjev in organistov. V jeseni istega leta je ravnatelj Mosmann obiskal vse fare spodnjega Roža in naročil, naj se v naslednjih vaseh ustanove ljudske šole: Borovlje, Golšo-vo, Vetrinj, Žihpolje, Kapla, Kotmara vas in Glinje. Toda prišli so hudi časi, francoski vojaki so zasedli in izropali deželo, kmetje so morali plačevati visoke davke, daje cesar imel denar za vojno, duhovniki so gladovali, zato je trajalo več desetletij, preden so nastale po naših farah prve šole. (Izvleček iz opisa dekana Singerja) PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Župnik Jožef Stich - izseljenec V pet kilometrov južno od Celovca ležeči vasi Ivovlje, župnija Kotmara vas, je pri pd. Bertiču 10. junija 1887 zagledal luč sveta. Njegovi pobožni in narodno zavedni starši so ga v verskem in narodnem duhu vzgajali. -------,—------—-----—-------- Radi se spominjamo na kaplana Rudija Zeichna Ljudsko šolo je obiskoval v Vetrinju pri Celovcu. Njegovi učitelji kakor tudi njegov katehet so spoznali v mladem šolarju marljivega, pobožnega in nadarjenega učenca in so svetovali njegovim staršem, naj ga dajo v celovško gimnazijo, kjer je z odliko napravil sprejemni izpit. Tedanji čas ni poznal take mehkužnosti, kot smo je navajeni dandanes, ko je že za en kilometer hoda prehudo breme za naše vsesplošno na vožnjo navajene noge. Mladi dijak Jožef Štich je dolgo pot od doma do gimnazije v Celovec dnevno - poleti in pozimi - prehodil peš. Večkrat je pripovedoval, kako je bil vesel, ko se je vračal iz gimnazije proti domu, pa ga je kak iz Celovca se vračajoči bilčovski ali kotmirški kmet posadil na voz, seveda s konjsko vprego, ker tedaj avtomobilov v Celovcu še skoraj niso poznali. Kljub trdoti tedanjega življenja je po dokončani gimnaziji maturiral, nakar seje po svoji kakor tudi po želji svojih staršev odločil za vstop v celovško bogoslovje. V novem krogu svojih sovrstnikov se je počutil srečnega in vsi so vzljubili veselega, šegave-ga in postrežljivega tovariša. S študijem bogoslovnih ved je zelo dobro napredoval, tako da ga je tedanji krški škof Jožef Kahn posvetil 14. julija 1910 v mašni-ka in ga nato določil za prefekta Marijanišča v Celovcu (1910-1911). Z letom 1912 so se začela leta kaplanovanja. Prvo službo je nastopil kot kaplan v Prevaljah, kjer je vzorno vršil svojo službo v zelo obširni fari do leta 1914. Ravno, v tem letu se je začela prva svetovna vojna in tedanje politične razmere na Koroškem daleč niso bile rožnate za slovenskega duhovnika. Iz Prevalj je bil poslan za kaplana na veliko hribovito faro Železno Kaplo. Z vsem srcem je mladi kaplan vzljubil kapelske grape in hribe in še v svojih starih letih je mnogokrat rad pripovedoval o svojih doživetjih, ko je hodil in premerjal daljne poti do najskrajnejših naselij raz-sežne župnije. Leta 1915 je bil imenovan za kanonika v Velikovcu. Kar nekako s težavo se je privadil na hribovje navajeni kaplan na novo službeno mesto v ravnini Velikovca. Toda ni trajalo dolgo in že leta 1916 so ga poklicali v vojaško službo, postal je vojni kurat v Gradcu, katero službo je vršil do razsula avstro-ogrske monarhije. Pozneje, jeseni 1918, se je vrnil v Velikovec in zopet prevzel prejšnje službeno mesto. Povojne težke in zamotane politične razmere na Koroškem so tudi Jožefu Štichu prizadejale mnogo težav in trpljenja. Da se je izognil težjim zapletljajem, je moral v begunstvo, od koder se je vrnil, ko so v naših krajih zavladale nekoliko znosnejše razmere. Kot kanonik v Velikovcu je ostal do 20. januarja 1921. Dne L februarja 1921 je bil imenovan za župnika v Bilčovsu. Tej fari je kot vzgleden dušni pastir posvetil in žrtvoval največji del svojega duhovniškega življenja. Od svoje najboljše moške dobe do visoke starosti je delal, trpel in molil za izročene mu ovce. V svojem 46-letnem dušnem pastirovanju v bilčovski fari je sprejemal pri sv. krstu številne novorojenčke v okrilje naše krščanske vere, jih učil v šolski dobi spoznavati verski nauk ter po njem živeti. V svoji skrbi in ljubezni je Bogu priporočal mladino, da bi jo on varoval in ohranil čisto v razburkani dobi viharne mladosti; delil je kot božji namestnik blagoslov Cerkve pri sklepanju življenjskih zvez za zakonsko življenje. Dolga pa je vrsta onih rajnih župljanov, katere je pospremil na pokopališče 'ter z molitvijo in darovanjem svetih maš prosil Boga za njih dušni mir. Velika njegova skrb je prav tako veljala duhovniškemu naraščaju. Po njegovem prizadevanju so v letih njegovega župni-kovanja bili posvečeni trije no-vomašniki iz bilčovske fare: dr. Pavle Zablatnik, bivši ravnatelj Slovenske gimnazije v Celovcu, sedaj tudi že rajni, Rudolf Safran, župnik v Melvičah v Ziljski dolini, ki pa je na žalost pred kratkim odšel v večnost ter Valentin Kapus. Skrb njegova pa je bila tudi ta, da bi vodil svoje župljane po pra- vi poti in jih ohranil zveste izročilom njihovih prednikov: zveste Bogu in Cerkvi, zveste pa tudi narodu in slovenski materni govorici. V srce ga je zabolelo, če je kdo izmed njegovih župljanov iz plehko varljivih vzrokov postal nezvest Bogu in izročilom pradedov. Nenazadnje je njegova skrb veljala tudi lepoti domače župne cerkve in njenih podružnic. Dvakrat je s svojim trudom in prizadevanjem poskrbel, da so nabavili pri fari in podružnicah nove zvonove, katere sta pobrali dve svetovni vojni. Notranjost in zunanjost župne cerkve je bila za časa njegovega župnikovanja dvakrat obnovljena, zadnjikrat leta 1966 zelo temeljito. Vse njegove vrline in delo ni moglo ostati neznano tudi škofijskemu ordinariatu v Celovcu in zato je bil že leta 1939 imenovan za škofijskega duhovnega svetnika. Pa dasi je bil vedno za blaginjo : svojih župljanov vnet, vendar mV usoda ni prihranila mnogih preiz- ; kušenj in razočaranj. Najhuje gfl ; je prizadelo, ko je moral 5. apriP < 1941 prisilno zapustiti ljubljeno ; čredo svojih faranov. Na povelje , hitlerjevskih gestapovskih oblasti ] je bil brez navedbe vzroka aretiran in vržen v zapor. Ker pa n' • bilo proti njemu nikakih obtežil- . nih dokazov, je bil po treh tedni!1 ^ izpuščen. Toda tedanji nacionali' ( stični režim je zahteval, da st> morali vsi slovenski duhovnik ^ južnega dela Koroške zapustit ^ svoje župnije in namesto njih st ^ prišli na tiste fare nemški duhovniki. Tako je tudi Jožef Štich m» ral v pregnanstvo in je bil dode Ijen za pomočnika staremu žup r niku v St. Walburgnu. Po pribliŽ' 11 no petnajstmesečnem tamošnjef 0 službovanju je bil premeščen 1 v župnijo Berg v Dravski dolini b kjer je ostal do propada naciona k listične diktature maja 1945. ^ PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Kot vsem tedanjim našim pregnancem, zapornikom in drugim trpinom je tudi Jožefu Štichu zasijalo sonce svobodnega povratka k njegovim faranom v župniji Bilčovs. Ker je bilčovsko župnijo v njegovi večletni odsotnosti upravljal sicer vsestransko vnet in požrtvovalen duhovnik č. g. Gindele, doma iz Nemčije in kot tak ni razumel domačega jezika prebivalstva in zato tudi ni mogel ustvariti one neprisiljene povezanosti med seboj in ljudstvom, kot bi bilo potrebno, se je to občutno poznalo v verskem življenju bilčovske tare- Z vso svojo delavnostjo je vrnivši se župnik Stich posvetil svoje moči in sposobnosti obnovi verske zavesti v svoji župniji. Mnogo se je dalo popraviti, a marsikatere nastale vrzeli so se dale le s težavo odstranjevati, nekatere pod dolgoletnim verskemu življenju nasprotnim režimom nastale razvade. Leta I960 je župnik Jožef Štich obhajal svoj zlatomašniški jubilej. Zlato mašo je daroval v svoji rojstni župniji Kotmara vas in jo ponovil °sem dni navrh v župnijski cerkvi v Bilčovsu. Sprejel je nešteto čestitk iz raznih krajev; seveda so mu tudi domači farani pripravili dostojen jubilejni pozdrav. Daši po duhu še vedno mlademu in živahnemu Je teža let začela nagajati; oči in noge so mu začele odpovedovati in moral je ponovno v bolnišnico, a vedno se je vrnil na svojo župnijo s trdnim sklepom, da še vztraja na svojem, od Boga mu dodeljenem dolgoletnem poklicnem delokrogu. Večkrat je poudarjal: „Premalo je duhovnikov med našim ljudstvom!“ Zato je hotel delati v vinogradu Gospodovem, dokler mu moči popolnoma ne odpovedo. Vsemogočni Stvarnik pa je videl njegovo dobro voljo, poznal pa tudi sveto vsebino njegovega težav in bojev polnega življenja, zato ga je 17. oktobra 1967 razrešil njegovih vestno izpolnjevanih duhovniških dolžnosti in ga poklical k sebi, kjer verujemo in upamo, da mu je dal mesto, bot Gospod sam pravi: „Kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.“ Nova maša Rudija Zeichna v poletju 1940. Od duhovnikov, ki so na sliki, živi le še župnik Lovro Kašelj v Hodišah in vrsta tedanjih šolskih deklet, med njimi Nanca Krištof ob novomašniku in tudi sedanja (prednica, provincialka) sestra Melodija. Tedanji župnik na Pečnici Matej Wornig pa je moral v zvezi s to novo mašo po ovadbi nacistov celo na deželno sodišče v Celovcu. Kaplan Rudi Zeichen -duhovnik trpin Skoraj 53 let je od tega, ko nas je zapustil gospod Rudi Zeichen in vendar se ljudje še vedno radi spominjajo njegovega veselega značaja. Kakor je diven in sončen Rož, tako sončnega in veselega značaja je bil naš dragi gospod Rudi. Rojen je bil leta 1913 v Dolinčičah v rožeški župniji, a se je kmalu preselil s svojimi starši v pečniško faro. Tuje zapel 30. junija 1940 naj lepšo pesem svojega življenja: Gloria, slava Bogu na višavah. Povsod so ga bili veseli, kjer je kaplanoval: v Tinjah, Kotmari vasi, Pliberku in Šentjakobu. Zlasti se gaje oklenila in se mu zaupala mladina. Z njo je pel, molil in se veselil. Kljub veselemu značaju pa je znal biti resno odločen. V celovški ječi se mu približa gestapovski skušnjavec, mu obeta imenitno službo in lepo plačo, ako zapusti duhovniški stan. Če pa to odkloni, bo moral v Dachau. Brez pomisleka je odklonil zapeljivčevo ponudbo. Šel je raje pot trpljenja v Dachau za Kristusom Gospodom. Tam je bil sonce sotrpinov. Neki uradnik, ki je bil z njim skupaj v taborišču, je pravil: „Bili so trenutki, ko smo bili čisto obupani. Pa je prišel gospod Rudi, se nasmejal, nas razvedril in potolažil. Nazadnje pa je zažvižgal in zapel. Vsem v spominu je njegova božična pesem: „Angelsko petje se čuje v višavi...“ Minila so leta trpljenja. Rudi se je vrnil. Toda Gospod ga je odpoklical. Na poti iz Celovca v Šentjakob se je smrtno ponesrečil. Pokopali smo ga 5. novembra 1945 ob veliki udeležbi ljudstva na Pečnici. (Iz knjige Naši rajni duhovniki). PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA VIGREDNO SREČANJE OB MATERINSKEM DNEVU IN OBČNI ZBOR DRUŠTVA UPOKOJENCEV „PODJUNA“ Martin Komar je bil še za naprej izvoljen za predsednika podjunskih upokojencev Letošnje vigredno srečanje ob materinskem dnevu slovenskega društva upokojencev „Podjuna“ je bilo v soboto, 3. maja, s pričetkom ob pol dvanajstih v gostišču Mohorič v Rikarji vasi. Stranska dvorana pri Mohoriču v Rikarji vasi je bila do zadnjega kotička napolnjena z gosti. Na občnem zboru so bili zastopani tudi vnučki naših upokojencev. Predsednik Komar je lahko pozdravil okrog 150 zbranih gostov upokojencev, se jim zahvalil za številno udeležbo in jim izrekel dobrodošlico. Med častnimi gosti je pozdravil tudi žitrajskega župnika gospoda Valentina Gott-hardta, žitrajskega občinskega odbornika EL, podžupana Joža Habernika in Tomija Petka. Pozdravil je tudi dekliški zbor družine Blažej, ki je za pozdrav zapel nekaj pesmi, in pesnici Kati Markec in Karlo Haderlap. Po pozdravnih besedah predsednika in petju dekliškega zbora je sledil občni zbor, ki gaje prav tako otvoril predsednik društva Martin Komar. Pri tem se je spomnil tudi rajnih članov društva od zadnjega občnega zbora pred dvema letoma: bilo je osem rajnih članov. Predsednik Komar je poročal o delovanju društva v preteklih dveh letih in izrazil zadovoljstvo, da se to društvo dobro razvija. Omenil je, da ima društvo letno po dva izleta, vigredno srečanje ob materinskem dnevu, v adventu pa adventno srečanje. S pliberškimi upokojenci pa se nekateri člani skupno udeležujejo zdravstvenih dopustov v Sloveniji. Omenil je tudi slovenske radijske oddaje voščil, pri katerih se dotičnim slavljencem čestita za rojstne dneve. Te oddaje so pri upokojencih zelo priljubljene in zaželjene. Poročal je tudi, da je imel društveni odbor od zadnjega občnega zbora 13 odboro-vih sej. Iz življenja Društva upokojencev „Podjuna“ Tudi blagajnik Peter Stern je pozdravil vse navzoče in podal blagajniško poročilo. Med drugim je poročal, da je blagajna društva še v dokaj dobrem finančnem stanju. Na pobudo žitrajskih občinskih odbornikov EL podžupana Joža Habernika, Tomija Petka ter Pavlija Sturma je društvo dobilo nekaj podpore tudi od žitrajske občine, za kar se je Komar podžupanu Haberniku tudi lepo zahvalil. Po razrešnici starega odbora je sledila izvolitev novega društvenega odbora. Predlagan je bil ponovno spet stari odbor s predsednikom Martinom Komarjem na čelu, kar so člani društva potrdili z bučnim aplavzom. V odbor je bilo izvoljenih še nekaj novih odbornikov. Za drugega podpredsednika je bil izvoljen Jurij Preinig, za blagajniškega namestnika Franci Polcer, Jože Urank pa za krajevnega zastopnika za občino Galicijo. Predsednik Martin Komar se je članom društva lepo zahvalil za ponovno zaupanje in prosil odbor še za naprej za tako plodno sodelovanje. Pozdravne besede je Novoizvoljeni odbor društva upokojencev Podjuna s predsednikom Martinom Komarjem in ostalim odbornikom. izrekel tudi prvi podpredsednik Jožef Urh in se tudi zahvalil za ponovno zaupanje. Posebno se je spomnil vseh mater in se jim zahvalil za vse žrtve, ki jih do-prinašajo, zahvalil pa se je tudi tistim materam, ki so mu v vojnem času pomagale, ko je kot partizan hodil okrog in prosil za živež za preživetje in ga v obilni meri tudi prejel. Pozdravne besede sta izrekla tudi žitrajska občinska odbornika EL podžupan Joža Habernik in Tomi Petek. Joža Habernik je v svojem govoru med drugim podčrtal važnost, da obstajajo taka društva upokojencev, kjer se še govori naša lepa domača slovenska govorica, kjer se še po domače zapoje in zabava. Apeliral je na vse navzoče: »Ostanite to, kar ste bili, ostanite zvesti svoji materini besedi še naprej in tudi svoje otroke tako vzgojite, da bodo ostali zvesti potomci naše materine govorice.“ Predsednik Martin Komar se je podžupanu Jožu Haberniku lepo zahvalil za tako spodbudne in jedrnate besede. Pred kosilom so se enkrat nastopila Blažejeva dekleta in ubrano zapela nekaj pesmi, zakar so žela veliko priznanje. Sledilo je izvrstno in izdatno kosilo po izbiri, ki pa je kar precej dolgo trajalo, preden so bili postreženi vsi gosti. Po kosilu pa sta nastopili še naši podjunski pesnici Kati Markee in Karla Haderlap. Kati Markee je najprej prebrala eno svojih pesmi o materi, nato pa sta skupno zapeli nekaj pesmi in tudi nekaj šaljivih, za kar sta bili deležni bogatega aplavza. V prijetnem vzdušju je izzvenel ta lepi sobotni popoldan m upokojenke in upokojenci so se veseli in zadovoljni začeli razhajati na svoje domove. Še prej Pa se je predsednik društva upokojencev Martin Komar vsem zahvalil za številno udeležbo, zahvalil se je vsem sodelujočim za kulturni doprinos, zahvalil pa se je tudi gostilničarju Mohoriču za dobro porstrežbo. Da bi se na izletih in srečanjih ludi v takem lepem številu zbirali, si želi in Vas do prihodnjega svidenja lepo pozdravlja PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Blaž Kordež slavil 70-letnico Letos, 8. januarja, je v domačem krogu znancev in prijateljev obhajal daleč naokoli znani kmet, pastir, lovec in upokojenec (za kar pa še nima časa) Blaž Kordeš, p. d. Rouh, v Podjuni svojo 70-letnico življenja. Polega raznih „gratulantov“ sta ga na njegov rojstni dan na njegovem domu obiskala tudi predsednik društva upokojencev „Podjuna“, Martin Komar in tajnik Pasterk ter mu v imenu društva upokojencev podarila šopek rož z najboljšimi željami za bodočnost, predvsem več trdnega zdravja. V prijaznem pogovoru je slavljenec potožil, da nima pravega zdravja, ima namreč težave s prostato, kljub temu pa je še vedno vesel in dobre volje. Obiskovalci „Veškega stana“ na Peci se zelo čudijo, kaj vse še naš „Bvožl“ zmore, kljub 70 letom, ko je poleti tri mesece za pastirja na Peci in ko mora vsako jutro tako zgodaj vstati in prehoditi planino, da poišče in prešteje svojo živino in da ugotovi, če je vse v redu. Poleg tega pa je še gostilničar v Koči na „Veškem stanu“, da sprejema vsak dan razne goste in jim prijazno postreže in jim izreče dobrodošlico v obeh deželnih jezikih, kakor je pač potreba, v čemer je on pravi mojster. Pa ne samo to! Blaž Kordež je tudi navdušen lovec, po domače „jogr“, in ima še veliko dela tudi v lovišču: poleti lovi, pozimi pa krmi divjačino. Pri lovu je seveda doživel že skoraj neverjetne dogodivščine, a on trdi, daje bilo vse res. O takih doživljajih pa najraje pripoveduje v lovski latinščini, na katero se posebno dobro spozna. Kadar pa pride domov, pa je skrben gospodar, ki ga čaka še marsikatero kmečko delo, zato se res čudimo, kako vse to zmore. Le kdaj ima še čas za svojo ženo Ivanko, da bi se kaj pomenila in da bi ji mogel povedati, kako jo ima še vedno rad, ko je tako zaposlen? No, pa šalo na stran. Naknadno želimo našemu slavljencu še naprej veliko dobre volje, predvsem več zdravja in pa da bi ne delal čez vesel in Bog Te živi. Še na mero, da bo mogel čez dve leti mnoga leta Ti kličejo vsi upo- praznovati svojo zlato poroko, kojenci iz društva upokojencev česar se že vsi veselijo. Torej, „Podjuna“, dragi „Bvožl“, ostani zdrav in j Pasterk Jože Pasterk PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Šopek spominčic Milki na grob Ko se je zadnji dan aprila sonce nagibalo v zaton, nas je pretresla žalostna vest, da je Milka šla od nas. Zgodilo se je, česar smo se že dolgo bali: podlegla je v boju z neozdravljivo boleznijo. Mrzel veter je zavel in zdelo se nam je, kot bi slana pomorila komaj zbrstelo pomladno cvetje. Rana, ki jo je povzročila njena smrt, se ne bo kmalu zacelila. Milka me je spremljala skozi vse življenje ter me je s svojim sončnim značajem in dobrim zgledom bogatila. Že kot mladi punčki sva se igrali skupaj in doživljali veselje in seveda tudi solzne trenutke. Pozneje se je družina preselila v Čirkov-če, midve pa sva se vseeno redno videli. Skupaj sva hodili pozneje v šolo na Hu-mec pa v Pliberk. Ko so leta 1942 izseljevali koroške Slovence, so bili med njimi tudi Tončevi. Ko sem zvedela to novico, mi je bila prva misel, Milki moram nekako pomagati! Letela sem, kolikor so me nesle noge; vsa objokana in prestrašena sem obstala ob poti in moja korajža mi je v trenutku splahnela. Z od solz za-meglenimi očmi sem bila priča nasilnemu izgonu, izseljevali so „mojo“ Milko in to, kakor se je videlo, neusmiljeno, kajti v pol uri je moralo biti vse končano. Se danes mi je v spominu, ko se je njena mama poslavljala od svojih kravic v skrbeh, kdo jih bo zvečer nakrmil in pomozel. Takrat sem prvič čutila krivico tega sveta, proti kateri si bil kakor v tem primeru nemočan. Razcvetele so še tri pomladi, preden so se smeli vrniti. Treba pa je bilo še mnogo potrpljenja, da so zopet smeli na svoje, kajti domovina jih ni sprejela toplo. Sledila so leta, ko sva bili zaposleni vsaka po svoje, a videvali sva se čisto za gotovo na prireditvah in koncertih. 50. in 60. okroglo pomlad sva praznovali na sončni Smarjeti ob spominih na dobro in slabo. Ali se bova še srečali za sedmi križ? Gospodar življenja in smrti je odločil drugače. Boli me, ker Ti moram povedati na grobu, kar sem Ti želela priznati ob tretjem okroglem „prazniku“: da smo Te imeli radi, v Tvoji družbi smo se počutili dobro, spoštovali in občudovali smo Tvojo pokončno držo, bila si nam vzgled in dostikrat opora, če smo bili malodušni. Hvala, Milka, da smo te smeli imeti v naši sredi - sladko spavaj! Upamo, da ti je v naročju Njega dobro! N. N. PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Na pokopališču v Libučah je Milka Hartmann našla svoj zadnji počitek. Mamin grob Ko mene mamica je v zibko položila, je moja zvezdica na nebu zasvetila, tedaj so angelci na zibko vsuli cvetje, in v sen zazibalo me njih je milo petje. A zdaj je zvezdica se moja utrnila, oj saj je mamica me mrtva zapustila. Ob grobu mamice zvenelo mi je cvetje, le z dalje žalostno zveni, zveni mi petje. Večerna pužiko in srčka dva. Zvonček iz line tiho pozdravlja, Bogu, Mariji srce se klanja. Čuje se od Železnika, hoj poskočna muzika! Vsi se k počitku Pojdi z mano mirno podamo, Katrca: glave, ročice bova se trudne imamo. zasukala, spila litrč Rožice moje, vinčeja. sladko zaspite, v jutru se Krapi čakajo mladem doma, zdrave zbudite! r'pica, hren in kos mesa. Te povabim, Katrca: luštno da Libuški sejem zapojemo, saj čez leto hoj set bo Jutri bo v Libučah sejni. V lepem, novem gvantu grem vole Židane na Libuško sej m. Gvišno gre tud" polje Oj, libuško Katrca, moja ljuba polje, deklica. ti si drobec raja! V žarkih dobre Dobro jutro, volje znanci vi! dan na dan Andrej pa že napaja vkup zvoni... mene tvoje Zdaj pa gremo v cvetje, cerkev vsi: z medom me Tam velika maša pomlaja. bo, videl bom tud' Oj, libuško Katrco. polje, naj te sonce Tam pa lecatar greje! stoji, Tvoja naj žanjica kjer se med se prijazno sladko cedi, smeje, kupil ga bom kosec naj ti Katrci; vriska, dam ji tudi kmet pa zdravje lecata, seje. PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Med naborniki, levi sedeč Gasparič, desni oče. Za prvo avstrijsko republiko usodni marec leta 1938 seje vedno bolj približeval. Posebno zadnja štiri leta se je hitlerjanska ve-lenemška ideja nacionalnega socializma vedno bolj utrjevala tudi med avstrijskim ljudstvom in je med drugim vsebovala tudi akcijo za priključitev Avstrije k Veliki Nemčiji (zloglasni „anšlus“). Hitler in njegovi oprode so pri tem spretno znali izkoristiti tudi neugoden položaj Avstrije na gospodarskem in delovnem področju. Pri tem je treba pripomniti, da je namenoma to slabo gospodarsko stanje deloma pomagal ustvariti „Tretji rajh“ s svojo zvito ekonomsko taktiko, hoteč na ta način povzročiti Avstriji čim večje nezadovoljstvo in tako pridobivati ljudi za svoje nacionalno-socialistične ideje! Bilo je na večer 11. marca 1938, dva dni prej, preden naj bi se Avstrijci odločili, če hočejo ostati samostojni ali bi se hoteli priključiti Hitlerjevi Nemčiji. Krajevni načelnik „Vaterländische Front“ Janez Miki, pd. Gašparc na Pečnici, je sklical v gostilni pri „Ravšu“ v Spodnjih Borovljah zborovanje. Bil je navdušen cerkveni pevec in zaveden Slovenec, zato sem tudi jaz šel na zborovanje. Stali smo pred hišo in se pogovarjali. Po cesti mimo gostilne pride Kaiser pd. Ramuš z Gore s še nekaj nam poznanih nacistov. Pozdravimo se in jaz jim rečem: „Zavijte sem k nam na desno!“ A Ramuš nam odvrne, da naj raje mi z njimi gremo, ker je dosti bolj važno. In smeje se, so nadaljevali pot proti Ledincam. Nekdo je še pripomnil: „Se že zbirajo!“ V tem pride k nam žena mojega brata in nam pove, da so nemške čete že prekoračile avstrijsko mejo ter da že vse skupaj leti! Se nam je svetovala, da naj ne hodimo na zborovanje. In namesto k zborovanju, smo šli res raje k bratu Martinu, ki je imel svojo hišo kar tam zraven, poslušat radio. Pa smo se lahko kmalu sami prepričali, da tečejo prvi republiki zadnje ure. Slišali smo kratko poročilo, nato pa vojaško godbo, da je kar bobnelo. Ko se je spet javil poročevalec. Spomini mleto 1938 -zasedbo Avstije po Hitlerju (Izvleček iz knjige „Rod Jepo - Franca Rehsmana) je napovedal, da bo govoril kancler Schuschnig avstrijskemu ljudstvu. Ta je povedal, da se uklanja Hitlerjevi premoči, kajti na ta način ne bo nobenega prelivanja krvi; poudaril pa je, da Avstrija ni razpadla od znotraj, temveč, daje bila napadena in zlomljena od zunaj. Zaključil je s klicem: „Bog čuvaj Avstrijo!“ - Ko okamneli smo poslušali te besede in se počasi in tiho porazgubili po naših domovih. Čez noč je vse znorelo. Do tedaj ilegalna SA se je pokazala s svojimi rjavimi uniformami; kdor od nacističnih somišljenikov je še ni imel, sije nadel rdeči trak s kljukastim križem ter še bele nogavice. „Sieg Heil!“ ter „Ein Volk ein Reich ein Führer!“ so kričali noč in dan. Na vseh javnih poslopjih, pa tudi na veliko privatnih hišah pa so zaplapolale rdeče zastave z belim madežem ter kljukastim križem. Nad nami Slovenci bi se najraje takoj znesli, a nemške državne oblasti so tedaj želele dobre odnose s sosednjo Jugoslavijo in za to so nam še enkrat prizanesli. V nedeljo nato grem gledat v Spodnje Borovlje, da bi zvedel, kaj je novega. Ko pridem k „Ravšu“, kjer je bila tudi občinska pisarna, mi gostilničarka pove, da že sestavljajo nov začasni občinski odbor. Vstopim v občinsko sobo in tam je bil novi občinski odbor skoraj že imenovan. Za župana so izvolili H. Woschitza pd. Borovca, tajnik je postal nadučitelj Treiber, odborniki pa Kaiser, Schreier in Ro-pač; tudi dolgoletnega župana Ariha so pustili še v odboru ter še nekaj drugih. Med navzočimi v pisarni je bil tudi neki Oman iz Bekštanja ter še neki Maloščan. Prvi se oglasi in jim reče, da morajo v odbor imenovali tudi ene- ga Slovenca. Bivši župan Arih pokaže na mene. Omenjeni Oman se nasmeje in izjavi, da on nima nič proti meni. Tako sem postal tudi pod Hitlerjem provizoričen občinski odbornik občine Ledince. Koj prve dni pa smo imeli v Beljaku na pokopališču v St. Martinu prvi državni pogreb. Pokopali smo komaj imenovanega Gauleiterja Klausnerja, ki je imel svojo hišo v Dobju. Peljal se je na Dunaj, kjer so slavili novi odličniki zmago, čil in zdrav, jutro nato pa je bil mrtev. Uradno seje reklo, da ga je zadela kap. Po drugi strani pa se je spet šepetalo, da je bil avstrijski separatist in da se je tam sprl ter da je prišlo baje do poboja. Pokopali so ga z največjimi častmi. Bil pa je to tudi prvi večji pogreb - brez duhovnika. Hitler obišče svojo nekdanjo domovino. Hitler seje že vozil po Avstriji. Tako je bil napovedan njegov obisk v Celovcu. Od nacionalsocialistične delavske stranke (NSDAP) je prišlo navodilo, da mora od vsake hiše nekdo v deželno glavno mesto k njegovemu sprejemu. Vozili so posebni vlaki iz vseh dolin in vožnja je bila, kot se za kaj takega spodobi - zastonj. Od naše hiše je šla mati. Spet je vse klicalo: „Sieg Heil“ in „Ein Volk ein Reich ein Führer“, in to kar ves dan. Zenske so jokale, nekaj od njih od veselja, druge spet od skrbi, kaj jim bo čas še prinesel: med drugimi so bile kar od Hitlerja sprejeta hotelirka Mitzl Jakubetz in še neka žena iz Dobja. Kot zastopnici rožanskih kmetic sta se predstavili v rožanski noši. Ko sta se vrnili, je nekdo hotel ge. Jakubetz podati roko, pa mu je odvrnila: „Ne dotikaj se me, ker moja roka seje dotaknila Führerja!“ Pred zaupniki stranke pa je že tedaj Hitler naročil: „Macht mir das Land deutsch!“ In posledice tega smo Slovenci prav kmalu občutili na lastni koži. Mesec dni nato je bilo glasovanje, ki ga je Schuschnigg nameraval izpeljati še v svobodni Avstriji. Hitlerje tudi zaradi tega zasedel Avstrijo ter preložil to glasovanje na 10. april 1938. Glasovanje je bilo sicer tajno, a za vsakega obvezno. Glasovali pa smo za ali proti priključitvi k Nemčiji. Po vsem, kar javno (očitno) glasuje z „Ja“, ker če bodo protiglasovi bodo najprej prijeli nas. Kot provizorični občinski odbornik sem bil tudi v glasovalni komisiji kot zastopnik Slovencev. Glasovanje seje vršilo z masivno propagando, a kolikor toliko mirno. Ko smo šteli glasove, pa je bil en glas, ki ga je oddala neka ženska, proti priključitvi, vsi ostali občani so glasovali z „ja“. Cela komisija se je ozrla name in župan Woschitz pravi: „En sam glas nam bo pojedel ,Führergemeinde1 in s tem povezane priboljške!“ - Nekoliko sem pomislil, kaj bi na to rekel, in končno predlagal, da, če smo vsi rekli „ja“, je gotovo tako mislila in je v_svoji nervozi napačno prečrtala. Župan se je vidno oddahnil ter se obrnil na ostale člane komisije, če so tudi oni tega mišljenja, on je za to! Ostali so mu radevolje pritrdili. In uničili smo ta listek. Tako je občina Ledince postala „Führergemeinde“. Člani komisije pa smo dobili od tedanjega Gauleiterja Bürckla nekako diplomo v zahvalo, ki pa se je leta 1942, ko smo bili nasilno izseljeni, izgubila. Že maja ali junija so začeli odlikovati matere s številnimi otroki. Najprej so prišle na vrsto same stare matere, tako tudi moja mati. A ona do zadnjega ni hotela tega odlikovanja. Sele po nujni prošnji mojega brata Martina, ki je bil pri železnici, se je vdala. Dobila je za rojstvo šestih otrok srebrn „materinski križec“. Pozneje so odlikovali tudi mlajše matere. Takrat pa so poleg drugih izpustili tudi mojo ženo, čeprav je bila mati osmih otrok. . Nekako bledi smo se zdeli drug drugemu v novi sivi vojni obleki.. . “ (kratko pred odhodom na fronto). Koliko je stala druga svetovna vojna? Neka mednarodna banka v Švici je izdelala statistiko, koliko je stala 2. svetovna vojna. Za vojno so izdale: Združene države Amerike: 350.000. 000.000 dol. Sovjetska zveza 150.000. 000.000 dol. Velika Britanija 100.000. 000.000 dol. Hitlerjeva Nemčija 270.000. 000.000 dol. Italija 25.000. 000.000 dol. Japonska 75.000. 000.000 dol. Torej so zmagovalci morali plačati za zmago 6000.000,000.000 dolarjev. Nemčija s svojimi zavezniki pa je bila poražena in je plačala za vse to 270,000.000.000 dolarjev. V prvi svetovni vojni so vse države skupaj za vojno izdale približno toliko, kot je v 2. svetovni vojni izdala Amerika sama. Podajmo še en pregled! Združene države so v 2. svetovni vojni mobilizirale za vojne namene 46 % gospodarske sile in prebivalstva, Velika Britanija 54 %, Sovjetska zveza 46 %. Omeniti je treba, da si je Nemčija 1/3 vseh vojnih stroškov dala plačati od držav, ki jih je zasedla. Se veliko strašnejša je slika, če pomislimo, koliko ljudi je bilo pokončanih. Cenijo, da je vojska pokončala več kot 20 milijonov ljudi. Amerika je izgubila 250.000 ljudi, Nemčija je imela 5 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih. Bombe so pokončale v Nemčiji 300 tisoč ljudi, petkrat toliko kot v Angliji. Rusija je baje izgubila 7 milijonov in Italija 150.000 ljudi. Največ žrtev zaradi napadov je imela Japonska: 2,500.000 ljudi. In končno je treba dodati še, kar se ne da šteti: vse krivice, morje solza, taborišča, umiranje nedolžnih, sovraštvo, brezmejno trpljenje. PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Iz življenja društva upokojencev Podjuna Bili smo v Izoli V nedeljo, 16. marca, smo se udeleženci, bilo nas je 40 oseb, odpeljali proti jugu na dopust. Polni sladkega pričakovanja, v izvrstnem razpoloženju smo, ker je bil ljubeljski predor za avtobuse zaprt, morali vzeti malo daljšo pot preko karavanškega predora. Čez pičli dve uri smo končno prispeli v Slovenijo. Preko Jesenic, Kranja, Ljubljane smo po avtocesti prispeli do počivališča blizu Postojne, kjer smo se malo okrepčali in po polurnem odmoru nadaljevali pot proti Črnemu kalu in Kopru ter točno ob 12. uri prispeli v Izolo pred hotel Delfin, naš cilj. Tam je bilo že vse pripravljeno za naš sprejem. Kajkmalu smo se porazdelili po sobah, nato nas je že čakalo okusno kosilo, katere- ga smo použili ob prijetnem vzdušju. Popoldne smo si ogledali bližnjo in daljno okolico. Nekateri so se šli kar kopat v pokriti bazen z ogreto morsko vodo. Kopanje je bilo možno vsak dan od 7. do 18. ure. Od pol osmih do osmih zjutraj pa skupinska telovadba v bazenu. V hotelu je nameščen še kozmetični salon, frizerski salon, trafika, vsak ponedeljek in četrtek pa ambulanta. Moramo reči, daje bilo vse vzorno organizirano in poskrbljeno za vsakovrstno zabavo. Kdor je hotel, se je lahko vsak dan udeležil kakega izleta. V ponedeljek izlet po Krasu, v torek v Trst in Miramar, v sredo smo nekateri odpluli z ladjo v Piran in Portorož. Tisti, ki so se bali vode, pa so se tja peljali po suhem z avtobusom v četrtek dopoldan. Popoldan pa smo obiskali v bližini „Kmečko točilnico“, kjer so nas razvajali s sladkim kraškim vinom in seveda z domačim pršutom. Po večerih so nam v hotelu prirejali razne zabave, tombolo, ples, srečelov itd. Posebej omembe vreden je bil nastop har-monikaric „Zupan“ iz Domžal. Deset brhkih deklet nas je očaralo z ritmičnimi vižami in nas vabilo na plesišče pozno v noč. Naši „fantje“ so bili tako navdušeni nad temperamentno podanimi melodijami, da bodo ansambel povabili na Libuško žeg-nanje. V petek zvečer pa smo dobili drag obisk od naših prijateljev iz Šmarja pri Jelšah. Pripravili so nam prijeten družabni večer. Saj smo pozno v noč peli in plesali, ter se pogovarjali in kovali načrte za bodočnost. Z društvom upokojencev Šmarje že nekaj let sodelujemo. Obiskali so nas že večkrat na Pliberškem jormaku, pevski zbor našega društva pa je sodeloval na njihovi prireditvi v Jelšah. Vsekakor, dolgega časa nismo poznali. Zato je teh prelepih šest dni kar prehitro minilo. V soboto pa smo morali zopet na pot proti domu. Naš šestdnevni dopust smo zaključili ob bogatem kosilu blizu Brezja. DU Pliberk v Izoli s predsednico DU Šmarje pri Jelšah Ivanko Vehovar PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA DU Pliberk z ladjo po morju iz Izole v Piran Dne 30. aprila nas je nenadoma za vedno zapustila gospa Emilija Kolenik. V soboto, 3. maja, jo je nepregledna množica žalnih gostov pospremila na njeni zadnji poti od doma na pokopališče v Nonči vas, kjer smo jo položili k večnemu počitku. Rajna Milka je bila ustanovna članica slovenskega društva upokojencev Pliberk in se je vsa leta pridno udejstvovala pri vseh naših prireditvah. Pred nekaj meseci jo je napadla zahrbtna bolezen, kateri se je zaman zoperstavljala in katera jo je končno premagala. Slovensko društvo upokojencev je namesto cvetja na grob pokojni darovalo primerno vsoto za pli-berški kulturni dom. Rajno Milko bomo ohranili v trajnem in lepem spominu. Žalujoči družini pa izrekamo naše iskreno sožalje. St. V. Zdaj pa še dve žalostni novici Dne 18. februarja 1997 nas je za vedno zapustila naša vestna članica gospa Krista Onič pd. Dihurjeva mama iz Večne vasi. V 86. letu starosti jo je Vsemogočni poklical k sebi. Rajna se je rada udeleževala naših prireditev in s svojim zdravim humorjem mnogokrat popestrila naša srečanja. Dne 24. februarja pa je v 82. letu starosti za vedno odšel od nas Peter Grdina pd. Homrov Peter. Rajni je vsa leta služil na kmetih in kljub težkemu delu našel zmeraj čas za kulturno delo v slovenskih društvih. Tudi kot upokojenec se je rad udeleževal naših prireditev, dokler mu je dopuščalo zdravje. Naj se oba naša draga rajna po trudapol-nem delu odpočijeta v domači zemlji, katero sta nadvse ljubila. Ohranili ju bomo v trajnem spominu. St. V. Živali - zdravniki Če smo bolni, pokličemo zdravnika ali se zatečemo v bolnišnico. Kaj pa store živali v takšnih primerih? One nimajo zdravnikov, ki bi jih preiskovali in zdravili. Same morajo vedeti, kaj jim je storiti. In v večini primerov tudi natanko vedo in njihov način zdravljenja je odličen. Saj je tako rekoč na višku moderne znanosti in kar je glavno - učinkovit je. Znameniti naravoslovec dr. Wilborn J. Deason trdi, da so živali obdarjene z nagonskim znanjem, ki jim natanko ukazuje, kako naj se ravnajo, kadar zbolijo. Živali znajo rabiti odvajalna sredstva, poznajo vitamine in so že davno, preden so naši zdravniki le slutili, vedele, kako važni so vitamini za obrambo pred nekaterimi boleznimi. Živali poznajo pomen sončnih žarkov kot zdravilo za določene bolezni in obratno jim je znana vrednost miru in sence za druga obolenja. Vedo, kako važna je snaga, in si znajo popraviti celo zlomljene kosti. Vitamini, ključ do zdravja Pred dobrimi devetdesetimi leti šele se je človeštvo zavedalo pomena vitaminov, ki jih je leta 1906 odkril angleški biokemik F. Cowland Hopkins. Od takrat so se raziskovalcem posrečila še mnogoštevilna nadaljnja odkritja na tem področju. Izvedeli smo, da je cela vrsta vitaminov, ki različno vplivajo na telesne funkcije. Eden izmed njih krepi telo proti prehladu in nekaterim kužnim boleznim, drugi je nujno potreben za tek in rast telesa, tretji preprečuje krvavenje in krepi kosti. Vitaminska hrana zveri Mesojede živali ne črpajo vitaminov iz istih virov. Če ujame zver svoj plen, je prvo, kar stori - to potrjujejo mnogoštevilna opazovanja - da raztrga prsi in trup ubite živali in požre jetra, trebušno slinavko in drug drob, o katerem vemo, da je bogat z vitamini. Živali nagonsko čutijo vrednost vitaminov in prav tako poznajo vrednosti sončnih žarkov, ki Zanimivosti razvijajo vitamin D in preprečujejo rahitis. To nagonsko znanje je najbrž vzrok, da živali tako redko zbolijo. Če žival kdaj le zboli, takoj ve, da bo kakšno odvajalno sredstvo prvo in najpotrebnejše zdravilo. To je natanko tisto, kar tudi naši zdravniki v mnogih primerih najprej predpišejo. Vsak izmed nas je kdaj opazoval mačko ali psa, kako sta žrla travo. Te živali to vselej store, kadar čutijo prebavne težave. Trava jim je odvajalo. Medvedi žro meso, pa tudi sadje in poznajo neko vrsto jagod, ki učinkuje kakor odvajalno sredstvo. Kadar se prebudijo iz zimskega spanja, je prvo, kar storijo, da poiščejo te jagode, da si uredijo prebavo. Lekarna v naravi Jelen in srne, ki se krmijo izključno z rastlinjem, ne potrebujejo odvajal, narobe, pogosto potrebujejo sredstva, ki preprečujejo prehitro prebavo. Zato smukajo neženo lubje in drobne vejice hrastov in drugih dreves, ki vsebujejo čreslovino (tanin). Tudi domače živali store tako, če je potrebno, a posušena krma, ki jo dobivajo posebno pozimi, poskrbi za to, da je to le redko kdaj potrebno. Živali se v določenih dobah ravnajo tudi po posebni, zelo strogi dieti. Breje košute (jelenje samice) uživajo čisto določene reči, rastline in korenine, ki se jih sicer po večini izogibajo, in hkrati odklanjajo tisto hrano, od katere običajno skoraj izključno živijo. Če ima žival zvišano vročino, se zavleče na zračen, hladen in senčen prostor blizu vode... Tam ostane zelo mirna, uživa malo hrane in pogosto pije. Naši zdravniki nam isto predpišejo, kadar imamo vročino. PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Zgodovinski zapis V fari St. Jakob so bili tudi osojski menihi V Št. Jakobu so takrat pastirovali osojski menihi. Sedanja podgorska fara je spadala kot podružnica v Št. Jakob. Že leta 1171 podari patriarh Ulrich II. osojskemu samostanu cerkev sv. Petra v Rožu. Leta 1349 je kupil osojski opat Volkmer od deželnega glavarja vso okolico okrog cerkve sv. Jakoba. Leta 1484 je osojski samostan pogorel in leta 1530 so morali osojski menihi prodati četrtino vseh svojih posesti, ker so morali plačevati visoke davke cesarju Ferdinandu, ki je rabil denar za boj proti Turkom in Madžarom. Osojski opati so bili od leta 1401 infulirani in so bili zastopani tudi v koroškem deželnem zboru. Takrat so vse fare južno od Drave spadale v škofijo Oglej v Italiji. Oglejski patriarhi so imeli na Koroškem svoje zastopnike in namestnike, ki so vodili in nadzorovali fare. Arhidiakon Zgornjega Roža in Spodnje Zilje je bil župnik v Mariji na Zilji, oziroma pri Sv. Jakobu v Beljaku. Pozneje so bili arhidiakoni opatije v samostanu Podklošter in nekaj časa tudi župnik Henrik Breg v Rožeku. Na prošnjo osojskega opata Ditmara je patriarh Gregor dne 13. 11. 1267 izvzel faro Št. Jakob in podružnico Podgorje iz območja jurisdikcije arhidiakonov Zgornjega Roža in je podredil Št. Jakob neposredno jurisdikciji in vodstvu osojskih opatov. Nad 250 let so osojski opatje nemoteno vodili dušno pastirstvo v teh krajih. Okrog leta 1500 pa se je polastil šentjakobske fare in njenih podružnic arhidiakon Konrad iz Beljaka in je pregnal iz fare vse duhovnike, ki jih je nastavil osojski opat. Nastavil je v Št. Jakobu svoje duhovnike. Osojski opat Gleis-bacher se je pritožil pri papežu Leonu X. Taje pooblastil krški stolni kapitelj, naj vso stvar preišče in pravično uredi. Beljaški arhidiakon Konrad in osojski opat sta bila povabljena v Krko. Arhidiakon Konrad je bil obsojen in je moral plačati opatu 19 goldinarjev in 19 krajcarjev kazni. V teku 14 dni mora odpoklicati vse duhovnike, ki jih je v Št. Jakobu nastavil. Če tega ne stori, bo suspendiran, to se pravi, ne bo več smel opravljati svoje službe. Če v teku 14 dni ne prosi odpuščanja, bo izključen iz cerkve in šentjakobsko faro zadene največja cerkvena kazen, interdikta, kar pomeni, da se v fari ne sme ne maševati, ne deliti sv. zakramentov, ne zvoniti. Če bi v teku 14 dni ne prosil odveze, bo izključen iz Cerkve vsak, kdor mu da jesti, mu kakorkoli pomaga ali ga sprejme pod streho. Državna oblast pa bo dobila nalog, da ga zapre. Duhovniki sosednjih fa- ra pa naj gredo v procesiji v Št. Jakob, porušijo oltarje in, ko bodo šli mimo župnišča, ki je stalo takrat na griču pri cerkvi, naj vrže vsak kamen v župnišče v znamenje obsodbe nad takim nepravilnim in krivičnim ravnanjem be-Ijaškega arhidiakona. Ker se je pa arhidiakon hitro podvrgel sodbi krškega kapitlja, do tako groznih kazni ni prišlo. Strašno pa so prizadeli šentjakobsko faro in cerkev turški napadi v letih 1476, 1478 in 1483. Nad 300 ljudi je branilo cerkev na griču. Ko so se vdali, so Turki vse pomorili. Po odhodu Turkov so cerkev spet pozidali in celo povečali. Prej je imela raven lesen strop. Tudi podružnica v Št. Petru je bila na novo pozidana. 10. oktobra 1489 jo je v imenu patriarha blagoslovil škof Valerosus. Najbrž je bila v tem času tudi blagoslovljena farna cerkev. Viri poročajo, da so v letih po 1500 zidali tudi cerkev sv. Uršule v Svatnah. V teh letih je stala že podružnica sv. Jedrti v S rej ah in je bila spet pozidana cerkev v Ščedmu (Št. Janž), ki sega nazaj v 12. stoletje. Podružnica sv. Antona v Veliki vasi pa je mlajša in je iz prve polovice 17. stoletja. Takratna šentjakobska podružnica Podgorje se leta 1478 prvič omenja, ko župnik na Dholici Jakob Unrest poroča, da so Turki cerkev požgali in uničili vse kipe. Tudi podgorska cerkev je bila kmalu spet pozidana. Seveda je bila takrat manjša kot danes. Imela je dve ladji in lesen strop. Tudi zvonik ni bil še tako visok kot danes. V letih okrog 1500 je neki umetnik v Beljaku izdelal sedanji gotski oltar in tudi Marijin kip v glavnem oltarju je iz teh časov. Vsi drugi oltarji v podgorski cerkvi pa so iz poznejše dobe. Podgorska Kapelica v teh časih še ni stala. Pač pa poroča zgodovinar Štefan Singer, da je stala v Brežnjah cerkev, katero je leta 1638 odnesla Drava. V Št. Ožboltu so zidali sedanjo cerkev šele po turških napadih. Prej pa je stala tam že 300 let majhna cerkvica. Tudi kipi Marije in sv. Ožbolta so starejši in verniki so jih gotovo pred Turki skrili, da jih niso požgali. V veliko šentjakobsko faro je spadala tudi podružnica sv. Štefana v Ločah onstran Drave. Zidal jo je osojski opat Avguštin v letih 1462 do 1473. Ta opat je bil obenem lavantinski (zdaj mariborski) škof in je cerkev osebno leta 1486 konsekriral. Da mrliče ni bilo treba voziti čez Dravo na šentjakobsko pokopališče, ima podružnica v Ločah svoje pokopališče. PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA Iz življenja Društva upokojencev Št. Jakob v R. Delovanje društva v zadnjem četrtletju Dne 22. decembra 1996 je naše društvo imelo svoj redni občni zbor. O delu v zadnjih dveh letih je predsednica Micka Miškulnik podala izčrpno poročilo. Tudi blagajnik Flori Koschat je svoje poročilo o stanju financ društva izčrpno podal in razložil. Izvolil seje tudi naslednji odbor: predsednica: Micka Miškulnik; podpredsednik: Jože j Stor-nik; tajnica: Marica Hafner; na- Pustovanje Na pustno nedeljo, dne 9. februarja, je naše društvo priredilo kot vsako leto pustovanje. Tudi tokrat so se upokojenci zbrali v farni dvorani, da malo popustujejo. Program je tokrat pripravil naš Mihi Amruš. Nastopil je kar s svojo gardo pustnih šem, ki so bile zelo posrečeno našemljene. Uganjale so svoje burke in povezale v razne igre kar veliko vrsto upokojencev - pri tem seveda smeha ni manjkalo. Poskočne viže je iz svoje harmonike pričarala gospa Francka Mle-kuš in zavrteli so se parčki, da jih je bilo kar veselje gledati. Da se moči pri rajanju niso takoj potrošile, so poskrbeli „fancoti“ in seveda tudi dobra kapljica. Zadovoljni nad tako posrečeno prireditvijo so se upokojenci podali na svoje domove. Na tem mestu izrekamo našo zahvalo Mihiju Amrušu za njegov prispevek k uspeli prireditvi kakor tudi gospe Francki Mlekuž in njeni harmoniki. mestnik tajnika: Tonči Gabriel; odborniki: Franci Rehsman, Hanzi Kajž-nik, Valentin Müller, Mihi Amruš. Društvo se je spomnilo tudi v zadnjih dveh letih umrlih zvestih članov našega društva: Micije Mak, Hajnžeka Sereiniga, Francija Stornika, Uršije Lepušic, župn. Tevžeja Nageleja in Dinije Rassin-ger. Po občnem zboru je društvo imelo še svojo božičnico. Med božičnico je gospa Francka Mlekuš igrala in s upokojenci pela božične pesmi. Tudi jedače in pijače ni manjkalo in seveda dobrega razapo-loženja. Z voščili za božič in novo leto 1997 smo se poslovili. Včasih so bile nadloge druge Celo stoletje se je Srednja Evropa tresla pred turško nevarnostjo. V krvavih bojih so Turki postopoma zmagovali in se približali tudi slovenskim krajem. Graščaki in mesta so se zavarovali z obzidjem, a za varnost ljudstva se ni storilo ničesar. Župnik na Dholci Jakob Unrest nam je pustil zapiske o dogodkih, ki jim je bil on sam priča. Turki pred Železno Kaplo in Pliberkom Dne 23. septembra leta 1473 so ujeli Turki blizu Novega mesta Michaela Cvi-tarja, ki je bil doma iz Koroške. Prisilili so ga, da jim je pokazal pot na Koroško. Kakor vihra so se že tretji dan nato prikazali pred Železno Kaplo. Ker je soteska pri Rebrci že po naravi utrjena, bi lahko sovražnika ljudje ustavili. Toda prestrašeni prebivalci na tak odpor niso bili pripravljeni. Pobegnili so na visoke pečine in valili skale na sovražne čete v dolino. Tako so ubili 17 Turkov in 200 konj. Toda Turki so pustili mrliče na mestu in dirjali naprej. Trume so se razdelile in krenile na levo in desno. Ena četa je požigala, morila in ropala po Podjunski dolini, okoli Dobrle vesi in Pliberka. Slednjič seje utaborila na desnem bregu Drave. Mislili so napasti celo Velikovec, kjer je bil ravno semenj. K sreči sta jih ugledala neki možakar iz Kamnika na Kranjskem in neki domači kmet. Hitro sta podrla del mostu čez Dravo in tako rešila veliko množico rojakov smrti. Druga četa je prebrodila Dravo pri Mohličah in drvela naprej do Ličje vasi. Potem so se razkropili na vse strani. Eni so šli v Glinško dolino, drugi v Vovbre, tretji so ropali okoli Podkrnosa, Vetrinja in Žihpolj. Kamor si pogledal, si videl le goreče vasi, brez števila ubitih ljudi, zlasti otrok. Kakor v posmeh so tirali turški roparji dolge vrste ujetih Slovencev, okoli 2000, vsakovrstne domače živali in veliko tovorov ugrabljenega blaga mimo utrjenega mesta Celovca. Tedaj je hotela četa kmetov v svoji obupanosti vsaj nekaj rešiti in je planila nad Turke iz mesta. Toda niti po številu, niti po spretnosti niso bili Turkom kos. 90 kmetov je obležalo mrtvih na mestu. Turki pa so odšli naprej do Mohlič in se potem spet združili s četami v Podjuni. 29. septembra so odrinili proti Ravnam čez Mežiško dolino in od tam proti Slovenjem gradcu z 8000 ujetniki in ogromno živine na Hrvaško. Kati Marketzu poklanja njeno pesem svojemu možu za 70-letnico in za 42 let skupnega življenja. Rožmarin najin spomin! Zeleni rožmarin mladosti najne spomin še vedno zeleni še vedno lepo cveti mladosti najine več videt ni. Oj bleda luna ti nebeška zvezda žari svetila nama si skoz lepe temne dni mladosti najine več videt ni Pa sonce grelo si vse najne lepe poti naprej sijalo boš na šopek najinih rož le naju na tem svetu več ne bo Higiena v živalskem kraljestvu Od vseh ukrepov, ki nas varujejo pred boleznimi, je snaga najvažnejša. Pomena higiene seje moral človek šele naučiti; divje živali se pa nagonsko snažijo. Mačke, h katerim spadata tudi lev in tiger, se vsak dan po večkrat skrbno osnaži-jo. Sloni se oblivajo z vodo, kot mi pod prho. Srne in jeleni se kopljejo v rekah in jezerih, če se jim ponudi priložnost. Tudi ptiči se pogosto kopljejo. Če se jih loti mrčes, se ga skušajo iznebiti s peščenimi, blatnimi in ilovnatimi kopelmi. Kadar je žival ranjena, velja vsa njena skrb snagi rane. Nobeden zdravnik se ne more bolj truditi, da bi rano obvaroval okužbe. Večina živali uporablja za to jezik: posebne snovi v slini učinkujejo kot razkuževalo. Ravnatelj nekega velikega živalskega vrta je nekoč dejal: „Če mi katera žival zboli in ne vemo, kaj ji je, ji kolikor mogoče hitro priskrbimo vse rastline in užitne reči, kakršne rastejo v domovini tiste živali. Po večini najde žival med njimi zdravilo, ki ga potrebuje, in ozdravi. Sele če ji ne moremo priskrbeti rastlinja, kar se žal pogosto zgodi, če gre za živali iz daljnih dežel, vprašam za nasvet živinozdravnika. Večina bolezni ujetih živali pa izyira odtod, ker pogrešajo nekatera hranila.“ ZDRAVILNI SMEHI Iz pekla ni rešitve Ko je Michelangelo že skoraj dovršil svojo prelepo sliko sodnega dne, jo je nekega dne prišel gledat tudi papežev obrednik Blaž di Chisepa, ki pa ni kaj prida pohvalil mojstrovega dela. Michelangelo je sicer slišal njegovo oceno, pa je mirno nadaljeval z delom in v peklenskem sodniku Minoju približno upodobil Blaža. Obrednik se je pritožil pri papežu, ta pa mu je smehljaje odvrnil: „Poglej, dragi prijatelj, če bi te postavil v vice, bi lahko kaj naredil zate; toda v peklu si, iz katerega, kakor sam veš, ni rešitve.“ Šoferska V New Yorku sta se trčila dva avtomobila. Oba vozača sta ostala nepoškodovana. Eden od njiju brž telefonira po policijo, potegne iz žepa steklenico whiskyja in jo ponudi drugemu. Ta si privošči krepek požirek in jo vrne nazaj drugemu, ki jo spravi v žep. „Vi ne boste pili?“ ga vpraša oni začudeno. „Jaz? Ne, hvala... šele potem, ko mi bodo pregledali kri...“ * Mlada zakonca sta si nabavila lep avtomobil. Naslednje jutro se je peljal z njim mladi mož ves ponosen v službo. Ko je hotel v mestu parkirati, nikakor ni mogel najti prostora. Tako je izgubil celo uro ob iskanju primernega prostora in prvič v življenju prišel prepozno na delo. Ko pride zvečer domov peš, po stezi mimo vrtov, ga začudeno vpraša žena: „Kako vendar da nisi prišel z avtom domov?“ „Kako?“ ji odgovori možiček, „da bi pustil drugemu tako lep prostor za parkiranje, tega pa že ne!“ Zgovorni severnjaki Trije Norvežani sede ob poti, molče opazujejo svet okoli sebe, nihče ne spregovori besede. Mimo pripelje avto, najbrž se kak turist pelje po deželi. Norvežani molče gledajo za avtom. Čez dobro uro pravi prvi: „Nemški.“ Molk... Čez dve uri pravi drugi: „Amerikanski.“ Proti večeru pravi tretji: „Kdo bo pa prenašal tak prepir!“ in užaljen odide. Dobre zamisli V Turčiji ni treba šoferju, ki so ga pijanega zalotili za volanom v avtu ali pa na motornem kolesu, plačati nobene kazni. Še več: policija mu preskrbi celo zastonjsko vožnjo. Takega vozača namreč naložijo na policijski avlo in ga odpeljejo kakih 30 kilometrov izven mesta na kakšen samoten kraj, kjer ga poženejo ven in tam puste, da mora peš nazaj do svojega vozila. Turška policija meni, da taka reč vsakega zelo močno strezni... * Če kdo v Kairu - glavnem mestu Egipta - kaj zagreši proti prometnim predpisom, se mu nič ne zgo- di. Nobenega policijskega povabila, nobene kazni. Toda ko ob koncu leta pride, da bi obnovil svoje šofersko dovoljenje, ki je tam veljavno samo eno leto, mu predlože račun in kazni za vse pregreške proti prometnim predpisom. Plačali jih mora ali pa ne dobi več dovoljenja za vožnjo... Dragoceni kamni Bogataš je potoval po deželi in se rad pobahal z dragocenimi kamni, ki jih je imel obešene pri uri. | Dva sta se posebno lepo svetila. i Koje nekega dne počival pred hišo < in se spet igral s kamnoma, mu je i rekel kmet: „Ta dva kamna sta že I lepa, a vredna nista nič! „Kako da ne?“ je hotel vedeti j bogataš. ( „Ker ne prinašata nobenga do- ' bička,“ je dejal kmet. „Jaz imam J dva veliko bolj dragocena kamna,“ . je še dodal. „Daj, pokaži jih! Morda jih bom r odkupil!“ se je razvnel bogataš. 2 „Ne verjamem,“ se je zasmejal s kmet in peljal bogataša za hišo v ' mlin ter mu pokazal dva mlinska 2 kamna: „Ta dva mi vsako leto pri- c neseta, da živim od tega jaz in mo- 2 ja družina.“ E Petek, -rr- 1 ------------------------------Kultura Milka Hartmann bo ostala v naših srcih Najbrž ni zbora na Koroškem, ki bi bil čustveno bolj povezan s „pesnico z libuškega polja” Milko Hartmann, kakor je to vsa leta obstoja bil MePZ Podjuna iz Pliberka. MePZ Podjuna-PUberk pod vodstvom Toneta Ivartnika. \ #njeno posebno čast in kot \ / zahvalo po njeni donedavni V smrti je Podjuna s pevskim naraščajem Mlado Podjuno zaključila pevsko sezono s poletnim koncertom v pliberški farni dvorani. Podjuna je vsa leta rada izbirala v besedilih Milke Hart-mann, ker so čudovit slavospev tako ljubljenemu domačemu svetu. Njena in hkrati Podjunina himna O Podjuna bo ostala kot njena najlepša zapuščina. Z minuto molka se je njen „komorni zbor” spomnil čislane pesnice. S pesmijo skozi stoletja se je glasil dokaj vabljiv naslov koncerta. Polna dvorana je priljubljeni zbor pospremila na nenavadnem, vendar prijetno luštnem potovanju. Pod taktirko dolgoletnega dirigenta Toneta Ivartnika in designirano naslednico Anjo Ka-Pun, študentko glasbe in pevko Podjune, je bil sestavljen zelo pester program, ki je bil zgodovin-sko-glasbeno obrazložen v dialoške sestavljeni povezavi. Koleselj se je torej zavrtel najprej nazaj v čas reformacije in se ustavil pri Bohoričevi Jutranji pesmi. V tej melanholično navdahnjeni pesmi s prav tako fatalistično uglasbitvijo Mateja Hubada je spomin še enkrat šel k Milki Hartmann in ajeni zaradi slabega zdravstvene- Kot vsako leto, se je tudi letos zbralo mnogo ljubiteljev slovenskih koroških pesmi, ki so popol-aorna prišli na svoj račun. Po pozdravnih besedah predsednika društva mag. Štefana Kramerja je mešani zbor „Srce“ Pod vodstvom Maria Podrečnika dokazal, da se glasbeno od leta do leta stopnuje in s tem razveseljuje starejšo kakor tudi mlajšo publiko. »Oktet Suha“, ki j0 znan daleč preko rri0ja, se je, kot smo na-Vajeni, predstavil zopet 2 zahtevnimi pesmimi in navdušil obiskovalce Prireditve v samostanu. Banica Urschitz in ma9' Hans Moser, oba 2nana iz oddaj ORF, sta na zelo simpatičen ln zanimiv način povezovala koncert v obeh deželnih jezikih in doka-2a|a, da glasba ne P°zna meja. ga stanja vse bolj ugašajoči življenjski sveči. Sledil je Oče naš Primoža Trubarja, najpomembnejšega zastopnika slovenske reformacije. Naslednja postojanka je Ker je kvartet „A Capella“ (vsi so tudi člani mešanega zbora „Srce“) pod vodstvom Petra Gril-litza) nastopil že mnogokrat v Celovcu, je tokrat bil povabljen tudi mešani zbor „Wulfenia Chor Kla-genfurt“ (vodstvo Wolfgang Wulz), ki je poleg nemških koroških pesmi zapel tudi znano slo- bila romantika (obdobje letos ob dvestoti obletnici smrti zelo eks-poniranega avstrijskega skladatelja Franza Schuberta) s pesmijo Im Walde skladatelja F. M. Bar- vensko domačo pesem „Kje je moj mili dom“. Koncert, ki se je končal v samostanu s skupnimi pesmimi v slovenskem in nemškem jeziku, je izdonel ob družabnem srečanju v novo izgrajenem kulturnem domu v Dobrli vasi. Daniel Košutnik tholdyja. Pot je šla dalje do enega izmed najpomembnejših slovenskih lirikov Srečka Kosovela. Njegovo nepozabljivo pesem “Bori” (uglasbitev Alojz Šrebot-njak) z njeno čudovito melanholijo in v dušo žgečo žalostjo slovenski zbori slej ko prej radi jemljejo v stalni repertoar. Sledile so še ljudske iz domačega in sosednjega sveta, med njimi Pesem mladih ljudi globaškega vižarja Franca Ledra-Lesičjaka, idrijska D rim, drim, drimala, rezijska Banerini ter živahna broad-wayska To be or not to be. Za smeh in zabavo ter ponosno dviganje prsi pri marsikaterih starših je poskrbel nastop Mlade Podjune, ki jo Vera Sadjak, učiteljica iz Nonče vasi, vodi že deset let z velikim navdušenjem mladih pevk in pevcev. Tokrat je presenetila mdr. s pesmijo „Großvotta” znane štajerske pop-skupine STS in seveda požela bučen aplavz. Podjuna je ob tej priložnosti tudi naznanila poprija-teljenje s šoštanjskim zborom Svoboda in pozdravila delegacijo, ki je s svoje strani takoj izrazila željo, Podjuno kar se da kmalu pozdraviti v Šoštanju. Večer se je iztekel - kako drugače tudi - ob petju v noč. Adke PISMO BRALCA Vivat profesores! Nekaj časa je že minulo od valete v Modestovem domu v Celovcu, kjer so se letošnje maturantke in maturanti Slovenske gimnazije z inšpektorjem, ravnateljem ter s starši in sorodniki po zahvalni maši zbrali pri slavnostni večerji, da bi malo „pofajrali" sprejem „vozovnice ali tiketa“ (dr. Domej) za nadaljno izobraževalno pot. Ob številnih pogovorih pa smo starši, saj tako sem razmišljal ob vožnji domov, res pozabili izreči vsaj nekaj besed zahvale vsem, ki so maturantke in maturante skozi osem let poučevali in jim bili svetovalci in prijatelji z dobrimi nasveti tako v lepih kakor tudi v težkih urah šolanja. Zato bi se s temi pičlimi vrsticami v imenu vseh staršev prisrčno zahvalil za idealistično in požrtvovalno delo ravnatelju dr. Vosperniku, razredničarkama dr. Niemetzevi in mag. Gutovni-kovi ter vsem profesoricam in profesorjem, obenem pa zaželel mag. Kuchlarju sko-rajšno okrevanje. Beno Kraut, Dobrla vas „Dežela ob Dravi“ v Dobrli vasi Preteklo sredo je Slovensko prosvetno društvo „Srce“ vabilo na koncert v samostan v Dobrli vasi, ki je tokrat že petnajstič bil pod geslom „Dežela ob Dravi“. 10 Rož - Podjuna - Zilja ČESTITAMO Minulo nedeljo je v krogu sorodnikov obhajala 60. življenjski jubilej Sani Oraže iz Sel na Borovnici. Prizadevni Obhaja 60. kulturni delavki rojstni dan - 0b osebnem ju-Sani Oraže. bileju prisrčno čestitamo ter kličemo na mnoga zdrava in milosti polna leta! Čestitkam Našega tednika se pridružujejo vsi sorodniki, domača kulturna društva ter EL Sele. Slovensko društvo upokojencev Pliberk čestita za osebne praznike naslednjim svojim članom: Ani Hutter iz Večne vasi pri Globasnici, Lekšu Lutniku z Blata pri Pliberku, Fricu Šrancu iz Nonče vasi, Kristi Močilnik iz Vetrinja pri Celovcu, Janezu Havlu iz Globasnice in Francu Žumtarju iz Čr-govič pri Šmihelu. Vsi ostali člani društva upokojencev Pliberk slavljencem prisrčno čestitajo in želijo vse najboljše, zlasti zdravja in zadovoljstva! Čestitkam in željam upokojencev se pridružuje uredništvo Našega tednika. Na Dobravi slavi 30. pomlad Anja Pasterk. Vsi domači ji ob tej priložnosti iskreno čestitajo ter ji želijo, da bi se ji izpolnile vse skrite želje. Čestitkam se pridružuje uredništvo Našega tednika. V Selah je obhajal osebni praznik Peter Dovjak. Prisrčno čestitamo in vse najboljše tudi v prihodnje! Pred nedavnim je obhajala 18. pomlad Johanna Koch iz Zgornjih Borovelj. Mladinska skupina Ledince ji ob tej priložnosti prisrčno čestita, v upanju, da bo tudi naprej tako rada prepevala. Čestitkam in željam se pridružuje uredništvo Našega tednika. V nedeljo bo obhajal 25. pomlad Erich Oraže iz Sel na Borovnici. Slavljencu ob tem lepem osebnem prazniku prisrčno čestitamo in želimo tudi v prihodnje vse lepo in dobro. Čestitkam uredništva Našega tednika se pridružujejo vsi domači, EL Sele in DSG Sele. Pred nedavnim sta na Obir-skem obhajala rojstni dan Gabriela in Flori Smrtnik ml. Prisrčnim čestitkam in najboljšim željam domačih se pridružuje uredništvo Našega tednika. Konec tega tedna bosta stopila pred poročni oltar Ljudmila Sturm iz Dobrle vasi in Roman Kotier iz Čemernice. Zakoncema že vnaprej prisrčno čestitamo in želimo obilo Božjega blagoslova na skupni življenjski poti! Za osebni praznik čestitamo tudi Petru in Pavlu Stern iz Stare vasi. Čestitkam se pridružuje cerkveni zbor iz Šentlipša. V Rutah je minuli petek obhajala osebni praznik Tončka Obiltschnig. Prisrčnim čestitkam in željam Slovenskega društva upokojencev Šentjakob se pridružuje uredništvo Našega tednika. Naslednje voščilo za rosjtni dan je namenjeno Lotti Toma-schitz iz Klopinja. Čestitamo in želimo vse najboljše! Čestitkam se pridružujejo vsi domači ter sorodniki. Minulo nedeljo sta obhajala zlato poroko Katarina in Tomaž Urak. Slavljencema ob tem lepem skupnem prazniku ČESTITKI TEDNA Kapetan SAK Lojze Sadjak iz Podjune pri Globasnici in Dagmar Kariži s Polene pri Šentlipšu sta si 21. junija 97 v farni cerkvi v Šentlipšu obljubila večno zvestobo (vezal ju je kapelški župnik Poldej Zunder). Po poročnem obredu je bila svatba pri Škofu v Šentlipšu, kjer je svate do jutranjih ur zabaval harmonikar Emilio. Lojzetu in Dagmar ob tem lepem dogodku prisrčno čestitamo ter jima na skupni življenjski poti želimo samo sončnih dni. Čestitkam se pridružujejo odborniki in igralci SAK. Mag. Vinko Ošlak srečal Abrahama Kritično, nekonvencionalno, vsebinsko poglobljeno razmišljanje v slovenski narodni skupnosti na Koroškem ni ravno najbolj priljubljeno. Intelektualci so pogostokrat deležni brezvestnih obsodb in ponižanj. Mnogi jih imajo za filozofe in čudake, ni malo takih, ki mislijo, da je njihovo delo nepotreben luksus. V resnici bi potrebovali mnogo več takega „luksu-sa“ - ljudi, ki znajo provocirati, odpirati oči ter poti v miselne svetove, ki se nam v prvem trenutku zdijo zanečljivo tuji, dejansko pa so več kakor samo zanimivi. Eden od teh je Vinko Ošlak, literat, publicist ter predvsem politik v najbolj pristnem smislu besede. Danes morda marskikdo ne razume - ali noče razumeti - njegove ustvarjalnosti. Zanesljivo pa bo prišel čas, ko ga bodo razumeli tudi tisti, ki še vedno dvomijo o njegovem ustvarjalnem bogastvu. O bogastvu, ki gradi na krščanskem prepričanju, pridobljenem ne na osnovi kakega cerkvenega folklorizma, temveč predvsem bridkih (preizkušenj. Za nedavni 50. življenjski jubilej mu želimo obilo Božjega blagoslova, zlasti osebnega zadovoljstva ter nadaljnjih ustvarjalnih moči. Na mnoga leta! -Kuj- iskreno čestitamo ter želimo še mnogo srečnih in zdravih skupnih let. Čestitke veljajo tudi sinu Hanziju in snahi Ani za 10. obletnico poroke. Rojstni dan in god je obhajala Pavlina Mihor iz Kotmare vasi. Priljubljeni organistki in fa-rovški kuharici ob tem dvojnem prazniku prisrčno čestitamo ter ji želimo tudi v prihodnje obilo Božjega blagoslova, predvsem zdravja. Čestitkam in željam se pridružujejo pevke in pevci cerkvenega zbora. Slovensko društvo upokojencev Podjuna čestita za osebne praznike Mariji Jernej iz Šentvida v Podjuni, Francu Polzer-ju iz Vesel pri Šentprimožu, Margareti Pogačnik z Dobrave in Mariji Urank iz Encelne vasi pri Galiciji. Vsi ostali člani društva upokojencev Podjuna slavljencem iskreno čestitajo in kličejo na mnoga_ zdrava in sreče polna leta. Čestitkam in željam se pridružuje uredništvo Našega tednika. Minuli petek je slavila 70. rojstni dan Marija Hafner iz Malpač. Slavljenki ob tem visokem osebnem jubileju iskreno čestitamo in kličemo na mnoga zdrava in milosti polna leta! Sabini Buchwald in Galeju Gabru iz Nonče vasi se je rodil sinček Gabriel. Srečnima staršema ob tem lepem dogodku prisrčno čestitamo, malemu Gabrielu pa želimo vso srečo na življenjski poti! Jutri bosta stopila pred poročni oltar Marjana Mak in Heinrich Brumnik. Zakoncema ob tem lepem dogodku že vnaprej iskreno čestitamo ter jima na skupni življenjski poti želimo vso srečo! Na Obirskem je obhajal 30. rojstni dan in god Peter Hader-lap. Slavljencu iskreno čestitamo in želimo tudi v prihodnje vse lepo in dobro! Daniel Wakounig iz Spodnjih Vinar je pred kratkim z odliko maturiral na Višji tehnični šoli v Celovcu. Iskreno čestitamo! Svoj 40. življenjski jubilej je praznoval Marjan Britzmann iz Libuč. Slavljencu ob tem lepem osebnem prazniku iskreno čestitamo in želimo obilo sreče in osebnega zadovoljstva! V minuli številki Našega tednika smo za zaključeni študij medicine čestitali Marti Riedl, rojeni Jop iz Repelj pri Pliberku in ne kakor pomotoma napisano rojeni Riedl. Za napako se opravičujemo. 11 Rož - Podjuna - Zilja Podjunski ribiči vabijo Namesto na tradicionalni ples, vabi Podjunski ribiški klub tokrat na piknik v Mlinče, kjer bo pogostil goste z ribjimi specialitetami. Podjunski ribiški klub (predsednik je Milan Wutte) se je tokrat odločil, da namesto tradicionalnega plesa pripravi piknik, saj je takšna prireditev v tem letnem času gotovo privlačnejša, še posebej za ljubitelje domačih ribjih specialitet. Teh, pripravljenih večinoma na žaru, bo v nedeljo pri Pegrinu v Mlinčah zadosti, prav tako seveda sladkega vina. Piknik, ki se začne ob 10. uri, bo ob vsakem vremenu, kajti odgovorni so pri Pegrinu postavili tudi velik šotor - za vsak primer. Poleg tega je pripravljen še srečelov z lepimi dobitki ter nagradno kegljanje. Vsekakor se ljubiteljem ribjih specialitet in prijateljem podjunskih ribičev obeta lep nedeljski dan na prostem v Mlinčah. Podjunski ribiški klub, ki bo prihodnje leto obhajaj 20-letnico, ima uradni sedež v Šentprimožu in šteje blizu 50 članov. Dejansko osrčje kluba pa je pri Pegrinu v Mlinčah, kjer so ribičem na voljo Judi klubski prostori. Člani Podjunskega ribiškega kluba v prvi Člani Podjunskega ribiškega kluba vabijo v nedeljo na ribje specialitete k Pegrinu v Mlinčah. vrsti lovijo ribe v domačih vodah, pogosto pa ribijo tudi v Sloveniji. Zelo pri srcu je klubu tudi mladina. Zanjo se redno organizirajo tabori in tudi razni tečaji. Predvsem vsakoletni tečaj muharjenja, katerega vodi znani muhar Sepp Prager, povzroča odličen odziv mladih. F. S. RIBIŠKI PIKNIK ‘IpgP pri PEGRINU v MLINČAH Pripravljene so ribje specialitete in tudi za pijačo je poskrbljeno ' Bogat srečelov K.süa.’i. Vil prisilno «abljonll Pripoljilo tudi Voie prljeloljo! Hanzi Mlečnik s Kota v Selah je mladim pokazal, kako se slika s pastelnimi barvami. Kreativni teden v Modestovem domu 40 let let v službi farnemu občestvu 14. julija_ 1957 je v svoji mjstni fari Šentlipš pel svojo prvo sv. mašo. Po letih kaplanovanja v Rožu in v Šmihelu je pred 33 leti kot mlad duhovnik prišel v Ka-zaze. Po smrti župnika Vinka Zaletela pa je prevzel še vogrško župnijo. To je na kratko opisana duhovniška Pot Florijana Zergoia, ki bo sredi julija obhajal 40-letnico dušnopastirske službe. Slavljencu ob tem redkem jubileju prisrčno čestitamo ter mu želimo tudi v prihodnje vse najboljše, predvsem pa boljšega zdravja! V predzadnjem tednu šolskega leta je v Modestovem domu redno na programu kreativni teden (tokrat med 23. in 26. junijem), ko se gojenci srečavajo z različnimi umetniki v raznih delavnicah. Tokrat so obiskali gojence Hanzi Mlečnik, Marija Hedenik in Paulus Worh. Mlečnik je pokazal, kako se slika s pastelnimi barvami, Hedenikova pa je učila izdelavo inglazij. Posebej zanimiva je bila tudi delavnica Worha, saj je učil mlade bobnati. Iskazalo se je, da bobnanje v pravem ritmu le ni tako enostavno kakor, so mnogi pričakovali. Vsekakor je letošnji kreativni teden v Modestovem domu zopet odlično uspel, kar nenazadnje potrjujeta odlična udeležba ter zadovoljivi rezultati. Mnogi se že sedaj veselijo naslednjega kreativnega tedna, saj se pri takih dejavnostih naučijo vedno mnogo novega in zares zanimivega. B. Petek Zgoščenka „Um den Klopeiner See - Skupno pojemo“ V ŠKOCIJANU Pesem ne pozna meja! Da pesem ne pozna meja in prekorači tudi politične meje, so dokazali pevci in muzikantje iz Škocijana in okolice. Osem zborov in dve instrumentalni skupini je skupno oblikovalo zgoščenko (CD) „Um den Klopeiner See - Skupno pojemo“ ter jo 27. junija v šotoru v Kamnu predstavilo javnosti. Na prireditvi (zelo prijetno jo je povezoval mag. Valentin Blantar) so nastopile vse skupine, ki so oblikovale zgoščenko. Da pesem povezuje in prekorači marsikatero mejo, je bilo opaziti tudi po koncertu, ko so se člani zborov in odgovorni odlično zabavali ter pozno v noč skupno prepevali v obeh jezikih. Pobudnik zgoščenke „Um den Klopeiner See -Skupno pojemo" Herbert Tschürtz (predsednik godbe na pihala Möchling-Klopei-ner See) je vsekakor zelo ponosen na uspelo produkcijo, nenazadnje že zaradi tega, ker je odgovornim brez pomoči občine uspelo izpeljati ta projekt. Prav tako vesela zgoščenke je tudi Helka Mlinar, voditeljica dekliškega zbora „Nomos“, saj je s pomočjo pesmi uspelo „prekoračiti tudi politične meje“, pravi Mlinar. Zgoščenka je dosegljiva pri članih zborov, na Posojilnici v Škocijanu ter tudi pri nekaterih drugih bančnih ustanovah v tej občini. Cena je 200 - šilingov. Zgoščenka vsebuje slovenske in nemške narodne pesmi ter hitre koračnice godb na pihala. Izvajajo pa jih naslednji zbori iz Skocija-na in okolice: MePZ Danica, MoPZ Vinko Poljanec, dekliški zbor Nomos, Singgemeinschaft Turnersee-Stein, MGV Stein, Singkreis Klopeiner See, AGV Kühnsdorf-Klo-peiner See in Sängerrunde T PETEK, 4. julij 18.10-19.00 Kulturna obzorja A SOBOTA, 5. julij 18.00-19.00 Od pesmi do pesmi - od srca do T srca Oddaja voščil v živo iz Borovelj! E NEDELJA, 6. julij D 6.08-7.00 Dobro jutro, Koroška - Guten Mor- gen, Kärnten. Duhovna E misel (dekan P. Sticker) 18.00-18.30 „Za vesel N koncec tedna“ PONED., 7.julij 18.10-19.00 v Kratki stik. TOREK, 8. julij R 18.10-19.00 Otroška oddaja A SREDA, 9. julij 18.10-19.00 Glasbena D I mavrica Večerna 21.04-22.00 Glasbena 1 ČETRTEK, 10. julij U 18.10-19.00 Rož - Podjuna - Žila NEDELJA, 6. julij 97, 13.30 PONEDELJEK, 7. julij 1997 ORF 2, ob 2.05________ TV SLOVENIJA 1, ob 15.55 Predvidoma s sledečimi prispevki: • Počitnice: začel se je najlepši čas v letu • Strojni krožek Podjuna: ponudba za člane zdaleč presega pomoč s stroji. Vključuje tudi socialno sosedsko pomoč. • Zaključek nadvse uspešnega evropskega meseca kulture v Ljubljani - začetak poletnih festivalov: Slovenska filharmonija v Beljaku • Ob deželni razstavi v Borovljah: radio v živo • Povezani so z domačo zemljo in narodovimi koreninami: od Kotelj do Prežihovine RADIO/TV, PRIREDITVE, OGLASI pGtGk, 4. julij 1997 Petek, 4. julij PODKRAJ Kresovanje Cirila in Metoda Čas: ob 20.30 uri Kraj: pri Vitrniku v Podkraju Ob 20. uri tek na 1000 m Marjan Čebul-Marko Buchwald Prireditelj: MoPZ „Kralj Matjaž“ ŽELEZNA KAPLA „Ko mame ni doma“ Kraj: v farni dvorani v Železni Kapli Čas: ob 18. uri Nastopa: Lutkovno gledališče „PIKI" iz Slovaške v okviru lutkovnega pristana. Sobota, 5. julij HUM/ROŽEK Klasični koncert „Marimba“ (percussion) Kraj: v podružniški cerkvi na Humu pri Ravnah Pot na Hum je označena. Čas: ob 20.30 Nastopa: duo „Basalt“ (Nataša Konzilia & Klaus Lip-pitsch) Prireditelj: Kulturno društvo Peter Markoviča ŠKOFIČE Koncert „Pesmi zatiranih narodov“ Kraj: telovadnica ljudske šole Škofiče Čas: ob 20.30 Nastopa: Mešani pevski zbor Rož Prireditelj: SPD Edinost Škofiče Nedelja, 6. julij RADIŠE Kulturna prireditev ob zaključku delovne sezone ob 55-letnici pregnanstva in upora predvidevamo skupno z Zvezo slovenskih izseljencev tudi nekaj spoštljivega spomina. Drugi del prireditve bodo v gorenjskih nošah oblikovali pevci m pevke KUD „Ivan-Očka“ iz Tacna pri Ljubljani s petjem slovenskih ljudskih pesmi. Po prireditvi bo prijetna družabnost in piknik. Kraj: v Kulturnem domu Čas: ob 14.30 Prireditelj: SPD Radiše MLINČE „Ribiški piknik“ Čas: ob 10. uri Kraj: pri Pegrinu v Mlinčah Pripravljene so ribje specialitete in tudi za pijačo je poskrbljeno. Bogat srečolov in kegljanje. Prireditelj: Podjunski Ribiški klub Pohod na Peco Zbirališče: ob 7. uri pri Rieplu v Podpeci Vabi: SPD „Zarja“ v Želeni Kapli ŠTIH/PLIBERK Lovsko streljanje Čas: ob 9. uri Kraj: na strelišču v Pliberku (za pivovarno Štih) Discipline: krogla - lisica, gams, srnjak - 100 m, glinasti golobi 15. kom, posamično in ekipo (ekipa 3 strelci), streljanje na slepo tarčo. Malokalibrska puška in strelivo na strelišču, trap-puške prinesite s seboj. Čakajo Vas lepe nagrade (odstrel 3 divjih prašičev v GL Snežik/Kočevska reka) Prireditev bo ob vsakem vremenu. Prireditelj: Lovska družba Šmihel nad Pliberkom Sobota, 12. julij ŽELEZNA KAPLA Poletna noč Kraj: pred občinskim kopa-Ijščem v Železni Kapli Čas: ob 20.30 Igra znani ansambel „Štajerskih sedem" Prireditelj: SPD Zarja Nedelja, 20. julij OBIRSKO 8. mednarodno srečanje harmonikarjev Kraj: pri Jerebu na Obirskem (Schaida) Čas: ob 14. uri Igra znani ansambel „Štajerskih sedem" Nastopajo: Franc Pavlič, Obirsko, Heribert Jordan, Gospa sveta, Alojz Rebernik, Prevalje, Silvia in Hannes Grader, Obersteinwand (Stali), Hubert Krop, Suha., Toni Lakonig, Apače, Harmonikarski orkester, Prevalje in drugi. Velika razstava harmonik! Prireditelj: Alpski klub Obir RAZSTAVE PLIBERK Galerija Werner Berg Galerija je odprta od srede do nedelje 10.-12. ure in od 14.-17. ure. Torek: od 14.-17. ure (ob ponedeljkih je zaprto) Razstava je odprta do 15. novembra 1997. PODEN Dokumentacije stare ljudske kulture / projekt univerze v Celovcu Kraj: gostišče Lausegger, pd. pri Ožekarju v Podnu Razstava bo na ogled do 26. oktobra 97 BEGUNJE Razstava „Grafična umetnost v novi Evropi“ pod skrbstvom Enza di Grazie Kraj: Galerija Avsenik v Begunjah Dela umetnikov iz Češke: Ni- kolas Axmann, Dušan Cerny, Jiri Mikeska, Petr Stepan Italije: Vittorio Avella, Peppe Ferraro, Giuseppe Maraniello, Santorossi, Franco Vecchiet Slovenije: Klementina Golija, Klavdij Tutta, Martin Avsenik, Kiar Meško, Maksim Sedej ml. Španije: Carlos Aragon, Transite Del Cerro, Soledad Gomez Nieto, Sergio Gay, Pablo Hansa, Javier Redondo ŠENTJANŽ V ROŽU Razstava „Krivi lov v Karavankah“ - etnološka in socialno-zgodovinska razstava Kraj: v k&k centru Prireditelj: k&k in SPZ CELOVEC Razstava slik Iskre Rano (Frančiška, Radek-Novak, Moste pri Šmohorju) Kraj: Mala galerija Mestne hiše Čas: še do 7. julija 1997, ob delavnikih od 15.30 do 19. ure, ob sobotah od 10. do 13. ure Umetnica bo prisotna! Zahvala Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste z nami pospremili našega očeta Hanzija Schellandra starega Krušca na Moščenici, k zadnjemu počitku. Globoko zahvalo izrekamo domačemu župniku, dekanu Kasslu, ki nam je stal ob strani z molitvijo in tolažilno besedo. Posebna zahvala velja somaševalcema, žpk. Buchu in prof. Andolšku, cerkvenim pevcem moškega zbora „Bilka“, zboru Vaščane pojo, govornikoma mag. Gasserju in g. Spitzerju ter gasilcem. Osmica bo v soboto, 5. 7. 1997, ob 10. uri v Bilčovsu. Kruščeva družina Za 6-letno deklico in 8-letnega dečka iščemo varuško za poletne mesece. Plača po dogovoru. Oglasite se pri družini Küpper Kočuha/Gotschuchen 72 9173 Šmarjeta/St. Margareten im Rosental Telefon: 0 42 26 /246 Camping Rosental Rož jagd- Sobota, 5. julij, 18.10 do 19. in 19.30 uri ORF voščila v živo z domačimi skupinami, nato Iztok Mlakar-kantavt Kulturni dom SPD Borovlje pri Cingelcu na Trati Ordinacija dr. Franc Wutti Borovlje dopust od 10. do 27. julija 1997 REBRCA KREATIVNI DNEVI za mladince (od 13. do 17. leta) • ples • glasba • jezik • teatr Čas: od srede, 9. julija 1997 (začetek ob 14. uri) do sobote, 12. julija 1997 (zaključek ob 18. uri) Kraj: v Mladinskem centru na Rebrci Cena: šil. 800,-za polni penzion (stroški za material se posebej zaračunajo) Prijave na: Krščansko kulturno zvezo, tel.: 0463/516 243-22 N< Prireditelji: Krščanska kulturna °5 zveza, Katoliška mladina in Mia- j* dinski center na Rebrci sie Te PRIREDITVE RAZNO LETOVANJE OTROK V POREČ Obmorski počitniški center od 16. do 26 julija 1997 Cena za 11 -dnevno bivanje znaša 3000,- šilingov. Nudimo prostore za bivanje, dnevno štiri obroke hrane, za vsakih 10 do 12 otrok vzgojitelja, prevoz iz Celovca v Poreč in nazaj, zdravstveno oskrbo in v primeru potrebe prevoz bolnega otroka v bolnišnico. Prijavite se lahko pri Zvezi slovenskih žena (Milka Kokot), telefon. 0463/514300-4 PLANINSKI IZLET dne 12. in 13. julija 1997 na Laserzwand (2.614 m), Lienški Dolomiti odhod oz. zbirališče 12. 7. 1997, ob 13. uri pri Pušniku v Ločah Peljali se bomo z osebnimi avtomobili do Dolomitenhütte na višini 1620 m (cestnina!), nato pribl. 2-3 ure pešpoti do Karlsbaderhütte (2260 m), kjer sta na voljo dve poti: - lahka pot za manj vajene planince - bolj zanimiva, zahtevna pot „Rudi Ellerweg" Skupni večer v koči - tam prespimo (nujno spalno vrečo). 13. 7. 1997 se povzpnemo na goro Laserzwand in se vrnemo v Dolomitenhütte (vzpon pribl. 2 uri, od vrha nazaj do koče pribl. 4 ure) Oprema: planinski čevlji, kapa ali klobuk, vetrovka Prijave: do 1.7.1997; tel. 0 42 54 / 43 29 (Lesjak) Prireditelja: Slovensko planinsko društvo, SPD „Jepa Baško jezero“ Slovenska prosvetna zveza objavlja razpis za LIKOVNO KOLONIJO MLADIH v Monoštru (Szengotthard v Porabju na Madžarskem) od 24. do 30. avgusta 1997 za otroke med 9. in 15. letom Število prijav je omejeno. Upoštevali jih bomo po vrstnem redu. Prijave: SPZ, Tarviserstr. 16, 9020 Celovec (tel. 0463/514300-20, fax: 0463/514300-71 ŠPITAL OB DRAVI 34. mednarodno tekmovanje od 4. do 6. julija v gradu Porcia Čas: vedno ob 19.30 uri Nastopa: Komorni zbor „De Profundis“ iz Kranja-Primskovo V nedeljo, 6. julija, ob 9. uri pa bo olepšal slovensko mašo v Marijini kapeli ob Beljaški cesti. Ob 11. uri v Millstattu pod stoletno lipo nastop vseh 12 zborov tekmovanja REBRCA Teden mladih umetnikov Kraj: v Mladinskem centru na Rebrci Čas: od 28. julija do 2. avgusta 1997 in zaradi velikega povpraševanja še en teden in sicer od 4. do 9. avgusta 1997 Ker je število omejeno, prosimo, da se čimprem prijavite pri Krščanski kulturni zvezi, 10.-Oktober-Str. 25, 9020 Celovec, tel.: 0463/516243-22. IMMj w uoKmcfl v nedeljo, 20. julija Ekskursija za čebelarke in čebelarje „Kako čebelarijo v Sloveniji“ Vodita: čebelar Anton Rozmann in dir. Mirko Srienc od sobote, 12. julija, od 9. ure, do nedelje, 13. julija, do 13. ure Tečaj za fotografiranje Voditelj: Peter Schreiner od sobote, 12. julija, od 14.30 ure, do nedelje, 13. julija, do 16.30 ure Priprava na zakon, nem. Predavatelji: mati, zdravnik, duhovnik Voditelj: Jože Kopeinig od sobote, 12. julija, od 18. ure do sobote, 19. julija, do 13. ure Slovenske počitnice Vodita: Simona Dečko in Ksenija od sobote, 12. julija, od 18. ure do sobote,19. julija, do 13. ure heriae Latinae - Latinske Počitnice Vodita: mag. Michael Huber in P- mag. Christian Brandstätter OC od sobote, 19. julija, od 9. ure do sobote, 26. julija, do 13.ure Slikanje Ikon odita: mag. Silva Deskoski in a9- Ljubčko Deskoski od ponedeljka, 21. julija, od 9. ure do peteka, 25. julija, do 17. ure Teen Staro - program za naravno urejevanje spočetij Voditeljica: dr. med. Hanna Klaus ROMARSKO IN IZOBRAŽEVALNO POTOVANJE 1997: od nedelje, 17. avgusta do sobote, 23. avgusta 1997 Izobraževalno potovanje v Švico Voditelj: dr. Johann Sturm, Linz MePZ Podjuna Pliberk Naš tednik MIKLOVA ZALA v Veliki Nedelji (Prlekija - Slovenija) 5. julija 1997, ob 21. uri Odhod: 16.30 Dobrla vas (Kirchplatz) 16.45 gostišče Juenna 16.55 Šmihel (gostilna Loser) 17.00 Pliberk (Zadruga-market) Cena: šil. 280,— (prevoz in vstopnina) Mladi Slovenec v Londonu Rado Lipuš omenja London kot „tam zunaj". Tam zunaj, na Spiro inštitutu, bo v naslednjih štirinajstih mesecih pomagal ohraniti živ spomin na holokavst. Predstavlja avstrijsko organizacijo, imenovano Ge-denkdienst, po našem Spominsko službo. „Zijali so vate, če si govoril v busu slovensko", pravi Rado. „Nisi mogel govoriti svobodno v jeziku, v katerem si hotel. Moral si najprej pomisliti . . .“. 26-letni Rado, pripadnik 20.000 močne slovenske narodne skupine na avstrijskem jugu, na Koroškem, ne govori o nacistični dobi, temveč o svoji lastni mladosti, ko se je vozil iz svoje domače Železne Kaple v šolo. Rado poudarja važnost jezika. To dela podobno svojemu očetu, Florjanu Lipušu, ki je pisatelj in katerega delo je prevedel v nemščino Peter Handke, ena najbolj znanih avstrijskih literarnih osebnosti. „Sem državljan Avstrije", pravi Rado, „toda sem Slovenec, in to pomeni, da igra vlogo jezik. Ljudi so deportirali v koncentracijska taborišča zaradi njihovega jezika. Moja babica je umrla v koncentracijskem taborišču.“ Ne nacistična doba ne holokavst nista bili veliki zadevi v njegovi družini, dokler Rado sam ni sodeloval pri nekem raziskovalnem projektu o vzgoji na Koroškem tistih osem let Tretjega rajha. V okviru tega projekta se je Rado pogovarjal s številnimi predstavniki starejše generacije in prejel komaj kake konkretne odgovore na svoja vprašanja, pač pa je slišal veliko živega pripovedovanja iz osebnih izkustev. Tako je bilo skozi vsa leta Radove gimnazije za Slovence v koroškem glavnem mestu, ki se slovensko imenuje Celovec. Šola je bila kulturna opora slovenski narodni skupnosti v Avstriji. Po maturi leta 1990 je Rado začel študirati gospodarske vede v Gradcu, kjer je bil od leta 1994 dalje tudi aktivni član slovenskega študentskega kluba. Tukaj je bilo, da sta dva zastopnika Gedenk-diensta, ki sta delala v nekdanjem koncentracijskem taborišču Terezin v Republiki Češki, predstavila svojo organizacijo. Gedenkdienst je nastal v veliki meri po osebni zaslugi in iniciativi Andreasa Maislingerja, znanstvenika političnih vednosti in novinarja, ki živi v Innsbrucku. Ko je deloval kot svobodni sodelavec za „Akcijo za spravo“ v Nemčiji pri Spominski službi v Auschwitzu v 70-ih letih, je imel Maislinger misel, ustanoviti podobno organizacijo, s katero bi Avstrija priznala svojo odgovornost za holokavst. Izkazalo se je, kako neverjetno težko je bilo pridobiti za to podporo avstrijske vlade ali katere koli politične sile v Avstriji. Pučutile so se udobno kot „prva Hitlerjeva žrtev" in so raje spretno ignorirale in pozabljale svojo neznosno krivdo. Celih 15 let se je Maislinger nepopustjivo boril za svojo stvar in leta 1991 pridobil večino v avstrijskem parlamentu. Ta je sklenil zakon, ki dovoljuje mladim Avstrijcem odslužiti vojaški rok ali alternativno civilno službo kot nadomestek pri holokavstovskih spominskih ustanovah zunaj Avstrije. Medtem ko navadna vojaška služba traja osem mesecev in civilna alternativna znotraj Avstrije enajst mesecev in pol, traja spominska služba 14 mesecev. Da se kandidati usposobijo za ta mesta v tujini, morajo obiskati nazadnje dva od polletnih Gedenk-dienst seminarjev (navadno pod vodikom židovske kulture in shoa) in delati za organizacijo v Avstriji. Medtem ko delovanja znotraj Avstrije ne plačuje država, vzdržujeta Gedenk-dienst s težavo pridnost in podjetnost njegovih članov. Leta 1992 so poslali prve tri kandidate na njihova mesta, v Auschwitz-Birkenau, Amsterdam in Te rezin. V naslednjih štirih letih so sledili Yad Vashem v Washingtonu, D. C. Holocaust Memorial Museum, Leo Baek Institute v New York City, Holocaust Memorial Centre v Montrealu, Central Counsil ukrainskih Židov v Kievu, Anita Mueller-Cohen Parents' Home v Ramat Chenu, v Vilniusu, Burslju in Pragi, Simon Wiesenthal Center v Los Angelesu in Budapešti. Letošnjega aprila je nastopil to službo Rado pri Spiro inštitutu v Londonu. Gedenkdienst bo pomagal tudi ustanovam v Varšavi in v Avstriji, ki nameravajo sodelovati s poznejšimi ustanovami v Argentini na Poljskem, v Franciji, na Češkem Hrvatskem, Letvanskem, v Bosni, Nemčiji, Grčiji in Egiptu. Gedenkdienst se udeležuje pri celi vrsti različnih projektov in njegovi predstavniki izvršujejo zelo široko in raznoliko področje nalog od socialnega dela pa do razvijanja načrtov, od vzgojnih projektov do prevajanja nemškojezičnih dokumentov. Žarišče vsega je vsekakor znanstveno delo v arhivih. Rado bo vključen v različne projekte Spiro inštituta, ustanovljenega leta 1978, katerega cilj je, „posredovati znanje in razumevanje židovske zgodovine in kulture Židom in Ne-židom, v šolah, na univerzah, in skupinam odraslih“. Radovo glavno delovno področje bo v okviru programa za preživele. Ta ustanova organizira na šolah srečanja z osebami, ki so preživele holokavst. Sodeloval bo pri filmskih projektih, ki so zelo važni kot prenašalci nemških arhivskih materialov. Razen tega bo, v sodelovanju z direktorjem avstrijskega kulturnega inštituta, Emilom Brixom, in z Uradom avstrijskega kulturnega atašeja, pomagal utrjevati boljše kontakte in zveze med angleškimi in avstrijskimi Židi in prirejati kulturne prireditve. Tudi jaz sam delujem za Gedenk-dienst (letošnjega avgusta pojdem v Kiev) in moram reči (čeprav se zelo veselim na čas v Ukrajini), da zavidam Radu po vsem tem, kar sem se naučil o kraju, na katerem bo prebil svojih 14 mesecev. Brez dvoma je Spiro Institute eden najbolj zanimivh naslovov za Avstrijca, ki služi svoji domovini. _ ,. Kurt Leutgeb 14 Sport OBČINSKI TURNIR_______________ Falandrovi zopet prvi Globaški občinski nogometni turnir, ki ga je letos že osmič priredilo SKD Globasnica, je minulo nedeljo nadvse odlično uspel - nenazadnje tudi po zaslugi folklorne skupine, ki je skrbela za telesno dobrobit gledalcev in seveda tudi nogometašev. Teh je bilo v Juenni kar zadosti, kajti tekmovalo je osem ekip iz občine Globasnice. Podobno tradicionalno, kakor je globaški občinski turnir, je tudi 1. mesto Faladrovih bratov. Ekipa je vse tekme prepričljivo dobila ter tako zasluženo že šestič odnesla pokal za 1. mesto. Tudi najboljši strelec turnirja je prihajal iz ekipe Falandrovih bratov, namreč Simon Sadjak. Globaški občinski turnir - rezultati: 1. Falandrovi/Globasnica, 2. Filou Ju-enna/Čepiče, 3. Šteben, 4. Strpna vas, 5. Rodroje, 6. Bad Boys/Globasnica, 7. Podjuna, 8. Mala vas SAK Naraščaj Odlična igra juniorjev SAK Z visoko zmago je ekipa trenerja Janka Woschitza zaključila prvi del prvenstva in dokazala, da ima SAK v tej starostni skupini mnogo perspektivnih nogometašev. SAK U 18 - SV Šentvid 11:1 (Kesselbacher 4, Rizvanovič 3, R. Oraže 2, I. Woschitz, Možina); CENTER PLIBERK 17 golov ekipe U10 Kar s 17:2 je premagala ekipa SAK U 10 Rikarjo vas. Ker pa je ta ekipa letos na tujem podlegla tekmi proti Globasnici in Žitari vasi, je po polovici prvenstva le na 2. mestu. Šentandraž U 14 - SAK 0:4 (Verdel, Kap, Grobelnik, Babič); SAK U 12 - Globasnica 11:1 (Partl 6, Olip 2, Riedl 2, Aleksič); SAK U 10 - Rikarja vas 17:2 (Enzi 6, Prutej 4, Grilc 3, Dobrovnik 2); ■ Prihodnji krog - sobota, 5. 7.: SAK U 14 - Senlpavel (18.30); nedelja, 6. 7.: Železna Kapla U 12-SAK (10.30). CENTER CELOVEC Za zaključek zmaga U 16 Ekipa U 16 je z jasno zmago zaključila sezono. Že 17. avgusta se prične jesensko prvenstvo, ekipo pa bo vodil nov trener. Doslejšnji trener in igralec članske ekipe SAK je namreč zapustil klub. Prav tako novega trenerja iščejo odgovorni SAK za ekipo U 10. SAK U 16 - Oberglan 3:0 (Lampichler, Woschitz, Waldhauser); Grabštanj U 14 -SAK 2:1 (Martin Oraže); Vetrinj U 12 -SAK 0:0; 1 Prihodnji krog - sobota, 5. 7.: Hodiše U 12-SAK (17) CENTER ŠENTPPRIMOŽ Pliberk U 10 - SAK 0:3 (P. Starmuž 2, Klčsch). ■ Prihodnji krop - petek, 4. 7.: SAK - Klopinj (17). MEDNARODNI ŠAHOVSKI TURNIR V BILČOVSU Odličnen turnir ob jubileju šahovske sekcije SŠZ Šahisti Slovenske športne zveze so praznovali 15-letnico obstoja z mednarodnim turnirjem. Slovensko športno dogajanje na Koroškem so minuli konec tedna odlikovali šahisti. Šahovska sekcija Slovenske športne zveze (SŠZ) je v nedeljo v gostišču Koren v Bilčovsu praznovala 15-let-nico uspešnega delovanja z jubilejnim mednarodnim turnirjem ša-histov obmejnih dežel, na katerem so sodelovale štiričlanske ekipe iz Slovenije, Italije, Madžarske in Avstrije. Na kvalitetnem tekmovanju -največjem v zadnjih 15 letih na Koroškem - so se pomerili šahisti ŠD Tomo Zupan Kranj, ŠK Rudar Idrija, ŠD Piran I in II (vsi Slovenija), Zveza slovenskih športnih društev iz Trsta (Italija), ŠD Mo-noster/Szombathely (Madžarska) ter iz Koroške SŠK Obir/Železna Kapla, dve ekipi šahovskega kluba ASKÖ Bekštanj/Finkenstein in ekipa Slovenske športne zveze. Zasluženo zmago je slavila mlada ekipa ŠD Tomo Zupan iz Kranja pred prvo ekipo s SŠZ pobratenim ŠD Piran ter ekipo ASKÖ Bekštanj II (Grom, Ott, A. Gallob, Winkler). Zmagovalci iz Kranja so vodili vseh devet kro-gev in osvojili 30,5 od 36 možnih točk. Zadnji dve mesti v premočni konkurenci sta zasedli ekipi SŠK Obir iz Železne Kaple (Jokovič, J. Wolte, Flanschou, Stossier) ter gostitelj SŠZ (Živkovič, D. Lukan, F. Rulitz, I. Ferm/I. Lukan). Jubilejni turnir je potekal po pravilih Mednarodne šahovske zveze za aktivni šah - igralni čas je bil 15 minut za partijo po igralcu. Glavni sodnik je bil slovenski državni sodnik Silvo Kovač, vodja tekmovanja pa Ivan Lukan (vodja šahovske sekcije SŠZ). Nagrade sta ob slovesni razglasitvi rezultatov podelila županja Mednarodni turnir v Bilčovsu. Štefanija Ouantschnig in predsednik Slovenske športne zveze Mar-: jan Velik. Ta je ob priložnosti jubi; j lejne prireditve odlikoval tudi | osebnosti in društva, ki so se v j zadnjih 15 letih še posebej priza- j devali za plodno čezmejno so; i delovanje šahistov, oz. dosegli; velike šahovske uspehe za Slo-: vensko športno zvezo. Zlato odli- j kovanje so prejeli Danilo Prušnik, i Jurij Iskra (oba SŠZ) in Ivan Za- i bukovec (ŠD Piran-Portorož), srebrno odlikovanje Dunja Lukan, Iv-ko Ferm, Silvo Kovač, Ivan Lukan ter šahovska društva ZSŠDI, Piran in Monošter. Čestitke koroške šahovske zveze pa je slovenskim šahistom izrekel tudi njen podpredsednik Seppi Gallob. Judo - Kurt Klade novi klubski prvak Judoklub „St. Lukas“ je jubileju primerno praznoval 35-letnico obstoja. Pred kratkim je v Pliberku praznoval svoj 35. klubski jubilej 1. Pliberški judoklub „St. Lukas", ki šteje skoraj 60 aktivnih članov. Članski prvak 1997 je postal 18-letni Kurt Klade, dijak dvojezične trgovske akademije. 35-letnica v ljudski šoli v Pliberku je bila čisto v znamenju zgodovine kluba, ki so jo pisno zbrali tudi v zelo obširni dvojezični jubilejni brošuri. Med številnimi gratu-lanti so bili župan mag. Raimund Grilc, zastopniki ASKÖ, deželne in avstrijske judokarske zveze. Mestni župnik mag. Ivan Olip pa je navzoče športnike blagoslovil. Predsedniku kluba Fricu Čebulu stojita ob strani izredno aktivna odbornika Gottfried Kade (blagajnik) in Kurt Klade (blagajnik). Pod tem vodstvom se je klub v zadnjih letih športno in organizatorično razcvetel, o čemer je pričala tudi vzorno organizirana jubilejna prireditev, na kateri so podelili zaslužnim članom tudi posebna priznanja. Zlato odlikovanje sta dobila Karl Micheu in Paul Sollat, srebrno pa mdr. Kurt Klade, Fric Čebul, Stefan Kolenik in Rainhard Suschetz. Silvo Kumer 1. Pliberški judoklub „St. Lukas“ je praznoval 35-letnico. Predsednik Fric Čebul in blagajnik Gottfried Klade (slika spodaj) sta vzorno organizirata tudi klubsko prvenstvo. Rezultati klubskega prvenstva: Moški - splošna kat: 1. Kurt Klade, 2. Josef Neibersch, 3. Josef Kap; juniorji: 1. Kurt Klade, 2. Josef Neibersch, 3. Josef Kap, 4. Marko Blais; mladina: 1. Branko Koletnik, 2. Sebstian Trampusch, 3. Norbert Radocha; šolarji do 50 kg: Christoph Kusche), 2. Mathias Marolt, 3. Robert Glawar; šolarji do 45 kg: 1. Gottfried Mai-ritsch, 2. Martin Jernej, 3. Bernhard Samitsch, 4. Daniel Obrietan; šolarji do 38 kg: 1. Werner Suschetz, 2. Ronald Greiner, 3. Klaus Koren in David llgoutz, 5. Manuel Pobodi; fantje do 30 kg: 1. Josef Karl Kap, 2. Christoph Smrečnik, 3. Leander Meklin, 4. David Tomitz, 5. _ Rene Krobath; Ženske - mladinke do 44 kg: 1. Katrin Čebul, 2. Christine Micheu; šolarke do 40 kg: 1. Elisabeth Samitsch, 2. Michaela Samitsch, 3. Silvana Obrietan, 4. Stephanie Skuti; dekleta do 24 kg: 1. Isabella Kap, 2. Julia Skuti, 3. Caroline Kap. Sport PRESENETLJIVI PREOBRAT V ZADEVI TRENERJA SAK Ne Jagodič, ampak „Reinke“ Tellian je novi trener SAK Reinhard Tellian (prej VSV) je za prihodnjo sezono podpisal za SAK. V sredo opoldan je Reinhard Tellian, v zadovoljstvo predsednika dr. Rolanda Grilca, podpisa! za SAK. Denarne zahteve trenerja Jagodiča so se za SAK izkazale kot neuresničljive. Zaradi tega se je proti pričakovanju zakon „Jagodič - SAK“ ločil prej, preden se je prav poročil. SAK ni preostalo drugega, kakor da poišče novega. Našel ga je v Reinhardu Telli-anu, prejšnjem trenerju VSV. Tel-lian je podpisal pogodbo v sredo popoldan, v četrtek pa je v Grabštanju vodil že prvi trening. Njemu ob strani pomožni trener Miha Kreutz. Poznavalci koroškega nogometa Telliana gotovo dobro poznajo, saj je predvsem v minulem vi-grednem delu prvenstva s svojo ekipo (VSV) opozoril nase z odličnimi nastopi. In kaj želi doseči s SAK? „Mesto med 2 in 5, kajti očitno je prvo mesto rezervirano za Austrio/VSV.“ Novi igralci. Kar zadeva okrepitve SAK, je trenutno še mnogo nejasno, čeprav se je klub dogovoril že z marsikaterim novim igralcem. Tako so na primer Podpisali že mlada sredinska igralca Danny Roy (Trg) in Günther Kircher (Šentvid) ter napadalec Alexander Kuttnig (Spittal). Če bodo dejansko smeli obleči majico SAK, pa odločajo njihovi klubi. Slej ko prej se SAK poteguje tudi za Roberta Miklaua, toda tudi ta transfer je še na šib- SVG PLIBERK_______________ Maribor je državni prvak Kakor v sezoni 96/97, je Pliberk tudi v tej sezoni povsem srečno zdrsnil v regionalno ligo (ker sta se združila Austria in VSV). Trener Polanz je zato Pričel s treningom že minulo sredo, ko so se predstavili tudi nekateri novi igralci. Medtem ko je klub z Brežino (Austria) ze sklenil pogodbo, naj bi v naslednjih dneh podpisala še vratar Slamanig (Velikovec) in Miklau (Šentpeter). Kje bo '9ral napadalec R. Miklau, pa le še nejasno. Zanj se potegujeta WAC in SAK. Polanz: „Zdi fs mi, da bo ostal v Pliberku." Holler pa želi k Austrii/VSV. kih nogah. Vrabac in Dollinger pa sta že dalj časa znana transferja. Kar zadeva mesto vratarja, pa je naenkrat tudi Pettauer (VSV) tema pri SAK, čeprav je z Malle-gom že vse dogovorjeno. Za Pettauerja se močno poteguje novi trener Tellian. Preschern podpisal za Kufstein Od SAK se je v teh dneh poslovil dolgoletni vratar (od vigredi 91 je bil prvi vratar) Adi Preschern, ki je za leto podpisal za ll-ligaša Kufstein s Tirolskega. Slovo mu je bilo težko, saj se je poslovil s solznimi oči. Preschern: „Enkrat sem se moral izpostaviti večji preizkušnji.“ Vsekakor želimo Preschernu pri novem klubu mnogo sreče in predvsem uspeha! Pokal. 3. avgusta 97 se prične kvalifikacijski krog za avstrijski nogometni pokal. Nasprotnik SAK, ki bo nastopil na tujem, je koroški ligaš Marija na Zilji. Pli-berčani pa gostijo na domačem igrišču letošnjega favorita v regionalni ligi Austria/VSV. F. S. Bi! je pogosto junak tekme - vratar Preschern. 15 Bilčovs - Ekipa trenerja Strug-gerja je prijavila novega legionarja iz Hrvaške, ofenzivnega sredinskega igralca Aleksiča. Poleg njega je nov v klubu tudi Mihi Fister, ki se je vrnil iz Kotmare vasi. Klub pa bo zapustil Robert Gartner, ki je podpisal za Podkr-nos. Še nejasna je nadaljnja nogometna pot Tributscha, ki bo po vsej verjetnosti zaradi poklicne preobremenjenosti nehal igrati nogomet. S treningom so Bilčovščani pričeli minuli torek. Železna Kapla - Vratarja Kohlweißa (bo po vsej verjetnosti zaključil nogometno pot) naj bi zamenjal Robert Leitgeb (Šmihel), toda pogajanja se zaenkrat še zatikajo. Medtem ko bo Kržan ostal v Železni Kapli, se poslavlja drugi legionar Deisinger, ki ima ponudbe klubov iz Slovenije. Globasnica - Novinec v 1. razredu kaže veliko zanimanje za Galota, toda ta se enostavno ne more dokončno odločiti. „Enkrat me prepričajo Žitrajci, drugič spet Glo-bašani, tako da sem kar v precejšnji zadregi. Vsekakor se bom odločil za enega od teh dveh klubov,“ pravi Galo, za katerega kaže zanimanje tudi Dobrla vas. Prav tako za vsestranskega igralca Gvida Sadjaka, ki po mnogih letih v Globasnici ne izključuje menjave k drugemu klubu. Šmihel - Trenutno je nov v Šmihelu le libero Engelbert Sadjak (Metlova). Zanimanje pa kaže ekipa trenerja Kraus-lerja za legionarja Kristijana Švaba, ki je bil v minuli sezoni v kadru slovenskega I. li-gaša Korotana iz Prevalj. Sele - Novi trener v Selah je dobro poznani Mirko Wie-ser, saj je že pred leti kot igralec okrepil to ekipo. V minuli sezoni pa je igral za DSG Borovlje. Kar zadeva nove igralce oz. kako se bo predstavila ekipa v prihodnji sezoni, pa bodo odgovorni določili prihodnjo sredo na posebni seji. Vsekakor pa je želja, da ekipo tvorijo predvsem domači igralci. Dobrla vas - Iz Mežice naj bi prišel nov legionar Kumer (ofenzivni igralec). Marjan Velik pa se je klubu odpovedal. Rikarja vas - Novi trener Jože Fera je pridobil že dve okrepitvi: igralca SAK Florijana Sienčnika, ki je minulo sezono igral v Klopinju, ter vratarja Toneta Brezovnika (SAK II). Srečanje po 30 letih mature Tinje. Absolventi Slovenske gimnazije, maturitetni letnik 1967, so se pred kratkim ob 30-letnici mature srečali v domu v Tinjah. Večina teh maturantov je danes aktivno vključena v življenje narodne skupnosti in se tako tudi drugače redno srečava. Obujanje spominov na mladostna leta pa je bilo le nekaj posebnega. OSEBE & DOGODKI Po 30 letih mature na Slovenski gimnaziji so se maturantje spet srečati: (z leve) Anton Gallob, Hanzi Pscheider, Peter Črnjak, dr. Teodor Domej, Mirko Paintner, Aleks Lampichler, Janko Oitzl, Joško Wroiich, Lenart Katz, Franz Starz, Di Štefan Oraže, Joško Hudi, dr. Zdravko Inzko in tinjski župnik mag. Marko Jernej. V nedeljo, 6. malega srpana 1997, bomo obhajali 25-letnico zakona o krajevnih napisih. Divja jesen 1972 mi je živo v spominu. Kancler Bruno Kreisky je klonil pred podivjano cestno drhaljo, deželnega glavarja Hansa Simo so pognali, politika njegovega naslednika Leopolda Wagnerja še danes nosi grenke sadeže, ne le za SPÖ. In pri nas Slovencih? Nekaterim izmed nas se zdi primerno in potrebno, da lastnim rojakom očitavajo narodno hujskaštvo, če že ne česa hujšega. Čemu pa se potem sploh še oglašajo kot govorniki na partizanskih prireditvah? ^ MOZAIKI Koncert pri Kristanu Droge Selanko, spoštovani Solani! S.Sä£EmbE5 E5EF™~ nnm Nov selski časopis Sele. Selška kulturna, športna in pevska društva KPD Sele, PD Sele, DSG Sele in SPD Hermann Velik so te dni izdala svoj prvi skupni časopis z naslovom „Mozaik“. Uredniški odbor sestavljajo ravnatelj Heribert Kulmesch, Ivan Kelih, Eda Velik in Igor Roblek. Časopis naj bi izhajal večkrat letno in poročal o vseh zanimivh dogodkih iz življenja občine Sele. Tiskajo pa ga v Mohorjevi tiskarni, kjer so napravili tudi zelo okusen lay-out. Dobrodelna hod iška čarovnica Hodiše. Znani pripovednik in svobobni umetnik Del Vede vodi v v poletnih mesecih „Urad za pravljice in fantazijo", ki ima svoj sedež na občinskem uradu. Ta „Urad za pravljice in fantazijo“ odslej vabi na obisk čarovnice, ki živi in deluje v začaranemu ho-diškem gozdu. Hodiška čarovnica, ki je nadvse prijazna in dobrodelna, čaka pri svoji hišici na obiskovalce, katerim potem pripoveduje svoje povesti. Vsak dan (razen v petkih in v nedeljah) sedi pred svojo hišico v začaranem gozdu ob Rjavškem jezeru (Rau-schelesee) ali pa ob „Bassgei-genšekem jezeru" med 16. in 17. uro in med 19. in 21. uro. Izhodna točka za informacije je „Familienparadies Reichenhauser“ ob Rjavškem jezeru (tel.: 04237/23 25). Celovški zmaj se prebuja Celovec. V soboto, 5. julija 1997, bodo v Celovcu ob 12. uri odkrili obnovljeno mestno znamenje, celovškega zmaja, ki so ga več kot dve leti obnavljali. Za to veselico je ves dan pripravljen obširen program.