* * * VESTNIK NOTICIERO tfJfo 25-fprnici vetrinjske tragedije VESTNIK je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzorcij. Predsednik Edi Škulj, Ramon Falcon 4158, Suc. 7, Buenos Aires. Ureja uredniški odbor: Miha Benedičič, Karel Mauser, Anton Skubic, Rudolf Smersu. Upravnik: Janez Kralj, Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Bs. Aires. VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Editor y redactor responsable: Eduardo Škulj, Ramon Falcdn 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans. Ovitek: arh. Jure Vombergar Naročnina: Argentina 700 pesov, Južna Amerika: enakovrednost v dolarjih, ZDA, Kanada: 3.50 dolarja, Evropa: enakovrednost ameriško-kanadske naročnine. — Za letalsko dostavljanje doplačati 3.50 dolarje. Imprenta: Talleres Graficos Vilko, Estados Unidos 425, Bs. Aires (33-7213) Regist.ro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 970.247. VESTNIK-NOTICIERO 1970/11 — 10-4-1970 Director: Eduardo Škulj, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires (7) Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.036.986 Karel Mauser «>B PETINDVAJSETI OBLETNICI Za suhimi dejstvi zgodovine je mnogo več, kakor je na prvi pogled videti. Dogajanja v preteklosti ostanejo na nek način skrivnost, zakaj spočeta so bila v dušah ljudi in temu spočetju priti do konca in do dna je nemogoče. Zgodovinar lahko postavi dcstva, do neke mere nagibe in njih razvoj, tistih najtanjših niti, ki so se pletle in razpletale v dušah zgodovinskih osebnosti, pa tudi najresnejši zgodovinar nikoli ne bo do kraja razvezal. Vsak človek je zase skrivnost. V njem sta ljubezen in sovraštvo, pravica in krivica, poštenost in nepoštenost. In priznajmo si, čeprav je za to stoletje tako neznanstveno slišati - tudi zgodovina je del večnosti. Edino v njej je dokončno spoznanje. Četrt stoletja je preteklo, odkar smo begunci, četrt stoletja vetrinjske tragedije, četrt stoletja, odkar je doma komunizem na oblasti. Ko gledamo nazaj, si moramo tudi še danes priznati, da odgovore na mnoga vprašanja hrani le večnost. Daleč so že taboriščna leta. Bil je to čas, ko so ljudje šli vase, ko je bil duh še močan in množice združene. Bili smo živo občestvo. Petindvajset let je dolga doba. Naši otroci, rojeni na veliki prelomnici, so danes zreli ljudje. Mi, ki smo dogodke pred petindvajsetimi leti doživljali in nas je bolečina dušila, smo dozoreli. Blizu smo večnosti. Mislim, da je zelo prav, da iz te čudovite bližine gledamo nazaj, iz bližine presodimo preteklost in sedanjost in napravimo zaključke zase. Odhod od doma, vetrinjsko polje, vrnjeni in pomorjeni, taborišča, razseljevanje po kontinentih — toliko je vsega! Kaj smo se naučili, za koliko smo postali notranje bogatejši, v kaj smo usmerili svoje sile, kaj smo slovenski skupnosti dali in kaj od njo prejeli kaj sploh smo po petindvajsetih letih ? Morda je bolje, če zastavim vprašanje drugače. Kaj bi morali biti še po petindvajsetih letih? Iz prepričanja načelni! Ne iz strahu, kaj bodo drugi rekli ali mislili. To je votla načelnost. Iz prepričanja! Vpitje, trkanje na prša, širokopotezno mahanje z besedami — to je bilo. Tako izkazujejo prepričanja otroci. Zrel človek ga izkazuje s ponosnim mirom in z ravno hojo. Bojim se, da smo v petindvajsetih letih prav to zgubili. Iz prepričanja načelen človek zna prevzeti delež napak, prevzeti delež odgovornosti, prevzeti delež dela. Prav tega je po petindvajsetih letih manj in manj. Vedno več je tistih, ki bi napake radi obešali drugim, odgovornostim se izmikali in delo prepuščali drugim. Hoteli bi biti samo še sodniki. Lahko je biti sodnik, najlažje. Sodnik čez preteklost in sedanjost. Lahko je biti čarovnik — čarovnik za bodočnost. Vedno najdeš ljudi, ki so pripravljeni soditi in obsojati sočloveka in v bodočnost vsak rad gleda z rožnatimi upi. Težko pa je izvrševati svoje dolžnosti v skup nosti, težko je opominjati na treznost in razsodnost in za bodočnost postavljati samo tiste temelje, za katere veš, da bodo vzdržali in niso v oblakih. polje pri Teharjih. Vode v podzemnih jamah, ki so jih nekoč ustavljala trupla mrtvih, spet mirno teko. Kosti mrtvih je pokrila mivka. Zunanjosti se spreminjajo. To je nujnost. Če pa smo v petindvajsetih letih spremenili svojo notranjost, če smo svojo načelnost prilagodili zunanjim spremembam, če smo zavoljo te ali one ugodnosti pri pravljeni zapreti usta, potem je z nami po petindvajsetih letih hudo narobe. Navadili smo se hlastanja. Kriv je tega svet, v katerem živimo in notranja praznota, v katero jadramo. Hlastamo za velikimi novicami, včasih za velikimi sanjami. Največkrat zato, da bi napolnjeval' praznino, ki nas muči. Pa je rešitev tako preprosta. Mirnost! Za petindvajsetletnico bi morali nazaj k njej. Mirnost je Vetrinjsko polje danes ni več tako, kakor petindvaj- setimi leti. Spet je obdelano, mnogo je zazidanega. Takšno je tudi najgloblje znamenje za posest resnice, najmočnejše znamenje za možatost in najblažja pot za srečavanje. Najlepša čednost, ki je v petindvajsetih letih med nami najbolj izginila. Malo je še mirnega govorjenja, malo še mirnega razpravljanja. Vse postaja samo še ogenj. Res je — gori, toda za njim ostaja pepel. S'iv pepel in nič drugega. Za mirnostjo je vselej globoka steza, za mirnostjo je vselej spoznanje. Morda je prav zavoljo tega najlepši delež mrtvih. Ne obhajajmo petindvajsetletnice s pogrevanjem starih zgodb. Te so okvir preteklosti. Vzemimo iz tega okvira sliko, sliko kakršna je bila, s temnimi in svetlimi barvami. To je naša slika. Ne delimo temnih barv drugim in ne jemljimo svetlih samo zase. Vzemimo celo sliko — to smo mi. Načelnost iz prepričanja in mirnost sta najlepši poti do mrtvih. Ta tudi edina poroka, da bo naša navzočnost v tujem svetu še vidna čez desetletje. Ne pozabimo: Samo načelni in mirni ljudje lahko soustvarjajo lepši svet. Jeremija Kalin Dr. Tine Debeljak V E T 16 I N J E Strežnik : Vetrinjski tabor! ^ hisopom jih pokropi, z vejico roženkravta in rožmarina, 2 blagoslovljeno vodo večnega spomina! |^jih rane — kot škrlat krvave — ,o|j bot rosa se bodo svetile 'lcl ostrih rezinah trave, °*j bot srež se bodo iskrile, |'a trnih nočne goščave, Jer šla je njih bosa pot skoz brinje, visoko v nebo se vstopi °t oesta zvezd za v vek iz veka v bleskih ran žareči Geniji Ljubezni Domovinje! Strežnik : Vetrinje! Tabor brezdomnega Človeka! Sramoten žig v čelo Evropi! Tenčica črna čez lice Sloveniji! Nož skozi srce Materinje! Vetrinje! Joj! ! S hisopom jih pokropi! S hisopom jih pokropi te slovenske bataljone, vriskajoče iz zmag, zdaj na vetrinjski poljani brez orožja kot človek nag -t-le Milost Božja ga drži na dlani. Z vero v Albi j one in njih besede so šli v vojaške rede, stopili na kamijone — a z drvečega teka pojoči tropi so pali v muke Smrti, kot so kazali načrti izdaje gostinje. Strežnik : Vetrinje! Tabor izdanega Človeka! Sramoten žig v čelo Evropi! Tenčica črna čez lice Sloveniji! Nož skozi srce Materinje! Vetrinje! Joj! Joj! S hisopom jih pokropi! S hisopom jih pokropi te mrtvaške križevepotce, nage mučenike skozi ječ krike, povezane kot na povodce Pa blede žice, zasramovane, zapijuvane v lice, zlakotnele, poniževane, na Vretena natezane razčetverjene in razrezane in v srce zaklane: pregnane v hribe pod nože kot pod ostre šibe, Pehane nad brezen obronke 8 telesi kot rože potonke in s streli v vratove vržene v podzemske rove, v jame in prepade mcd kamenje in gade, kopd h kopi, krvava reka... O zemlja slovenska, kdaj boš zrna semenska dvignila iz jame katynje? Strežnik: Vetrinje! Tabor ubitega Človeka! Sramoten žig v čelo Evropi! Tenčica črna čez lice Sloveniji! Nož skozi srce Materinje! Vetrinje! Joj! Joj!! Joj!!! S hisopom jih pokropi! S hisopom jih pokropi, z vejico roženkravta in rožmarina, z blagoslovljeno vodo večnega spomina — to slovensko vojsko *n njih muko herojsko! ^jih rane — kot škrlat krvave — bolj kot sneg se bodo blestele od Slave na našega neba lesketu v vek iz veka — mavrica po vesoljnem potopi! — v bleskih ran žareči Geniji bjuBezni Domovinje! Strežnik : Vetrinje! Tabor spečih vojščakov, zagrinja jih zemlje plast, leže ob Matjažu v pričakujočem krogu, da vstanejo z njim, ko odpre jim Čas veka M a š n i k : v Ponos in Čast: SLOVENIJI! EVROPI! SVETU! BOGU! Strežnik : BOGU! Vsi: BOGU! AMEN! (Iz „Velike črne maše za pobite Slovence") Miha Benedičič \ VEČNA VAM SLAVA AN SPOMIN! Vam, najboljšemu delu slovenskega naroda, Vam, ki ste bili njegova mladost in prihodnost, Vam, prostovoljnim borivcem za svobodo in človeka dostojno življenje, Vam, borcem proti zločinu morije in roptt, proti uničevalcem lastnega na roda med najhujšo doho narodne razdelitve in okupacije — VEČNA VAM SLAVA IN SPOMIN! Vi idealisti, v večni borbi na prednji straži, ne samo za svoj narod, ampak za ves krščanski svobodni zapad, v katerega zmago ste z nami — še živimi soborci — tako sveto verovali; Vi mučeniki, razoroženi, okradeni, naloženi v vagone in zaklenjeni vanje ter po načrtu izročeni v strašno smrt — VI STE NAŠI NESMRTNIKI, KI BOSTE VEČNO ŽIVELI IN. KAZALI PRAVO POT BODOČIM RODOVOM! Dokler bo živel en sam Slovenec, ne bo pozabljen Kočevski Rog, ne Teharje, Hrastnik in Zagorje, ne bodo pozabljene krimske jame — sami ne-ovržni dokazi partizanske podivjanosti in popolnega zverstva. .J i.l* v dokler bo živel en sam Slovenec, bo vsemu svetu pričal, kako so komunistične zveri mučile in pobijale lastne neoborožene bratt ,v tisočih in tisočih, ki so jim bili izročeni v zaprtih vagonih — že po končani vojni. Domobranci, vaški stražarji, četniki in drugi protikomunistični borci slovenske in druge narodnosti, ki spite v neznanih grobovih po slovenski žemlji za Vašo zadnjo in največjo žrtev za Boga in slovenski narod in za dani zgled — NAŠA ZAHVALA IN PRIZNANJE! Vas slednji manj kot mi ni storil, več, kot mi vsi, je žrtvoval. Pred enaindvajsetimi leti Razočaranje narodov vzhodne in srednje Evrope po končani drugi svetovni vojni je bilo nepopisno. Komunizem je zasedel polovico Evrope, hamo peščici ljudi je uspelo, da se je rešila na zapad, ogromna večina pre bivalcev teh narodov pa je ostala v krempljih komunističnih tiranov. Protikomunistični begunci, ki jih je družila podobna usoda (vsak narod je imel svoje Vctrinje), so se polagoma organizirali in začeli pripravljati skupne akcije. Ena prvih in največjih takih akcij je bilo mogočno Protikomunistično zborovanje v prvi polovici maja 1949 v New Yorku v t arnegie Hall-u. Zborovanje je organizirala skupna protikomunistična organizacija „Za skupno stvar". Udeležilo se ga je ogromno število begun-Cln', med njimi okoli 50 političnih prvakov, ki so zastopali narode in prebivalce trinajstih držav za železno zaveso. V imenu Slovencev se je tega zborovanja udeležil predsednik Narodnega odbora za Slovenijo dr. Miha Krek, ki je imel ob tej priložnosti tudi tehten in pomemben govor. Po govorih, v katerih so zastopniki narodov za železno zaveso slo -vesno izjavili, da bodo združeni delovali za osvoboditev svojih narodov, je bila sprejeta naslednja resolucija: Ker sc je največja vojaška zmaga v zgodovini spremenila v pravi politični poraz za one sile, ki so za svobodo, ker agresivni svetovni komunizem razširja svojo diktaturo in oblast vedno dalje tako v Evropi kot v Aziji in deli svet v . narode, ki še uživajo svobodo in v one, ki žive pod jarmom organizirane manjšine mednarodnega komunizma, ker je kruta tiranija komunizma sovražna vsaki veri in skoro vsem osnovnim pravicam človeka, zato zastopniki 350 milijonov ljudi, ki so vsi enako tlačen: pod pritiskom komunističnih diktatur, zatiranih narodov Alba-nje, Bolgarije, Češko-Slovaške, Estonije, Madžarske, Jugoslavije (Srbov, Hrvatov in Slovencev), Latvije, Litvanijc, Poljske. Itomunije in Itusije, obljubljamo, da bomo vzajemno delali za osvobojcnjc naših narodov. Prizadevali si bomo, da sami uredimo vse medsebojne nesporazume, ki bi nas mogli deliti. Vzdi -zevali se bomo načenjanja kakršnih koli spornih zadev v narodnostnih in političnih vprašanjih, dokler ne dosežemo osvobojen j a od skupnega sovražnika komunizma. Utrjevali bomo našo solidarnost in skupnost v ciljih in namenih, vse za stvar 03vo-bojenja. Sklenemo dalje, da bomo ohranili skupnost in solidarnost tudi po osvobojen ju tako, da bi naši narodi živeli skupaj v mira in svobodi, v duhu Atlantsko karto in v soglasju s velikimi cilji Združenih narodov. V istem duhu in namenu bomo sodelovali v raznih federacijah, ki bi odgovarjalo željam naših narodov in splošnim interesom Združenih narodov ali pa bomo skušali take federacije ustvariti. Ugotavljamo, da osvobojcnjc naših dežel pomeni za naš, da se organizirajo v naših domovinah vlade na principih demokracije, osebne svobode in enakopravnosti pred zakoni. Nato je dr. Miha Krek v imenu vseh demokratičnih slovenskih političnih strank podal svojo izjavo, v kateri je povedal, da so že 3. maja 1945 —• še pod nacistično okupacijo — slovensko demokratične politične stranke tajno sklicalo slovenske narodne predstavnike na zborovanje. Takrat so zadnjič zborovali svobodno izvoljeni voditelji slovenskega političnega življenja. Na tem zborovanju so sklenili, da se bodo do konca borili za narodno osvobojenje, za narodno samoodločbo in demokratično vlado. Dr. Krek je nadaljeval, da je nekaj dni nato vso Jugoslavijo od nacistov prevzel komunistični diktator. Narodni odbor za Slovenijo, ki je bil na omenjenem zborovanju izvoljen in potrjen, je moral oditi v svobodno tujino, da tam nadaljuje boj proti komunistični tiraniji. „Srečen sem,“ je dejal dr. Krek, „da morem danes v imenu vseh de mokratičnih slovenskih političnih strank izjaviti, da Slovenci z vsem srcem odobravajo predložene resolucije in da ogromna večina slovenskega naroda komaj čaka, da bi se v resoluciji postavljeni cilji uresničili in dosegli."1 »Prepričan sem, da govorim v imenu ogromne večine slovenskega naroda, ko zagotavljam, dh Slovenci odklanjajo vsako komunistično diktaturo, kot so odklanjali nacistično in fašistično in hočejo z vsemi močni 1 sodelovati v skupni fronti vseh narodov proti komunizmu." i,Združenje demokratičnih narodov naj vsem izvojuje in zasiguru pravjco narodne sarpoodločbe in demokratično vlado, ki bo znala in morala varovati osnpvnc človeško svoboščine, kot ro napisane v Atlantski karti." »IT.ovenci iskreno želimo sporazumnega, složnega in učinkovitega sodelovanja tako med jugoslovanskimi, kot med vsemi ostalimi narodi Evrope in sveta." „Zaupamo, da bo ped vodstvom Združenih držav Amerike svet prelagal sedanjo strašno nevarnost in krizo." Govor dr. Kreka je bil sprejet z velikim odobravanjem. Q zborovanju je obširno pisalo ameriško časopisje. Poročilo o njen j° priobčila tudi ,;Slovenija“ dne 1. junija 1941), katere urednik je bil i Vinko Lipovec. Dr. Krek je pozneje ob neki priložnosti izjavil, da je bilo to najbrž največje in najširše protikomunistično zborovanje. J. M. VETRINJSKO PISIflO Naš zvezni predsednik pisatelj Karel Mauser je leta 1960 obiskal Vetrinje in napisal v Vestnik (štev. 8-9, leto 19G6) silno lepo in pretresljivo črtico, ki jo tukaj ponatiskujemo. če človek obstane na pokopališču in nato hodi od groba do groba, mu imena in rojstni ter smrtni podatki prično govoriti. In to nemo govorjenj0 je najgloblje, najbolj iskreno in najbolj resnično. To nemo govorjenje sem slišal v vetrinjski cerkvi in na vetrinj • skem polju. Pozno popoldne sem prišel tja in ko sem s ceste zavil skozi °bok in prišel na veliko dvorišče, sta me presunila samotnost kraja in mir> ki je ležal na starinskem zidu in v starem drevju. Tu se ni nič spremenilo. Vse, kar se je tod zgodilo, je otrpnilo in obstalo kakor ura v kmečki hiši, če je nekdo umrl. V' rokah držim velik šopek krvavordečih nageljnov. Prav na ta dan j° pred enaindvajsetimi leti odšel eden naj večjih transportov, zdi se mi, ^a so* prišel za hip prepozno, da so bili še pred uro tukaj in da sem jim želel dati rože za srečno pot. Ravno nasproti mene je veliki in zapuščeni trakt starega samostana, polknicc na nekaterih oknih so odtrgane in vis° na zid, nekaj oken je ubitih. Onstran vhodnih vrat je čudna zavesa sestavljena iz barvastih trsti k. ^°nda zato. da bi branila muham v cerkev. Tratike rožljajo kakor drobne, nabrano kosti, nanizane na vrvico. Stojim v cerkvi z rožami v naročju, omočim prst v kropilniku. Isti je, vanj je segalo po blagoslovljeno vodo tisoče prstov, ki jih že zdavnaj ni v°č- Držim svojo dlan na mrzlem kamnu in re mi zdi, da se dotikam vseh r°k, med njimi so prsti tudi mojih prijateljev in znancev. Nekoč je pesem slovenskih beguncev plavala pod oboki, pesem vseh, ki so živeli tam zunaj na velikem travniku. Sedeli so po teh črnikastih klopeh z ozkimi naslonili in gledali v kronano Mater božjo. Na novo pozlačena stoji na oltarju, kakor je stala takrat, za njo čudovita okna, poslikana, da se človek mora čuditi. Čisto sam sem v cerkvi in vendar vem, da je čisto polna. Da so vse klopi zasedene in da narod stoji tudi po sredi. Kakor takrat. Ne vidim jih, toda čutim jih in grem po sredi cerkve v rožami v rokah do oltarne mize. Prinesel sem jih vsem tem za enaindvajseti spomin. Grem mimo oltarja na desno stran. Prav tam spredaj v steni je spominska plošča v latinščini, ki ji je besedilo sestavil rajni škof dr. Gregorij Rožman. Pod njo je mizica, nanjo denem rože. Krvavo gore proti beli steni in proti plošči. Sedem v klop in sedim med mrtvimi. Govorim z njimi in to je bil najlepši pogovor v mojem življenju. Z živimi ljudmi govoriti je tolikokrat muka, z mrtvimi govoriš tako, da poslušaš. In kakor da govore z besedami velikega svetopisemskega Joba: „0 da bi se zapisale moje besede! Da bi sc začrtale v knjigo z železnim črtalom na svinčeno ploščo, ali da bi se z dletom vsekale v kremen! Zakaj vem, da moj Odrešenik živi, in poslednji dan bom vstal iz zemlje. In zopet bom obdan s svojo kožo in v svojem telesu bom videl svojega Boga. Jaz 'ga bom videl, jaz sam, in moje oči ga bodo gledale, in ne druge. To upanje počiva v mojih prsih." V vetrinjski cerkvi ni žalosti, tam ni obupa, tam v tistih klopeh, ki so bile prazne, pa sem čutil, da so vendar polne, je strašna vera, tako močna vera, da bi mi vsi večkrat morali romati tja. Tam so bila nekoč vrata za večnost tisočerim in na svoj način so ostala odprta, da lahko pogledamo skoznje. Mislim na vero in na upanje svete Cerkve, ki je v prvih stoletjih izgubila toliko svojih izpričevalcev. Obglavljeni, z ognjem umorjeni, s sulicami predrti, od divjih zveri raztrgani so odhajali k svojemu Bogu. Težke so bile te izgube in gotovo je Cerkev bolelo in žgalo. In vendar je znala celo ob mučenih otrokih najti duha zmagoslavja, ki v Cerkvi oh teh izpričevalcih še vedno živi. V vetrinjski cerkvi je duh zmagoslavja ostal za vrnjenimi in mi vsi to dejstvo pozabljamo. Vedno in vedno sc vračamo samo k žalosti, k obupu. Skušamo s telesnimi očmi presojati žrtve, kakor da nam njih duhovno bogastvo nič ne pomenja. In vendar je ravno tu njih največja zapuščina. Duhovno bogastvo, v katerem borba proti komunizmu dobiva najmočnejšo in najglobljo osnovo. Iz cerkve grede se ustavim pri župniku Mušgerju. Star gospod je, koščen in živi v velikih sobanah starega samostana, Rad je vzel za maše. V ktu 1964 je bila v vetrinjski cerkvi vzidana plošča, za katero je se-stavil besedilo škof dr. Gregorij Rožman. Plošča ima naslednje besedilo: IN HONOREM B. MARIAE VIRGINIS PROFVGI EX SLOVENIA, FRATRVM MEMORES HINC IN M AN VS INIMICORVM A. D. MCMXLV TRADITORVM. DE TRANSOCEANIS TERRIS RENOVATIONI HVIVS TEMPLI PARTEM GRATI TRIBVERVNT Slovenski prevod se glasi: Na čast blaženi Devici Mariji, v spomin bratom, izročenim v roke sovražnikov v letu Gospodovem 1945. Hvaležno prispevali za prenovitev cerkve slovenski begunci iz prekomorskih dežel. da jih opravi za vse mrtve, in ko sediva, obudi nekaj spominov na majske dni pred enaindvajsetimi leti. Nato sc peljem -mimo vetrinjskega polja. Hiše, kr Pasto po njem, so mu spremenile obraz. Žalost, skrbi in obup so z leti pronicnili v globino. Morda bi kdo od živih še našel prostor-, na katerem je nekoč bival. Toda težko. Zunanji obraz je drug, nespremenjen je ostal samo notranji. In ko se počasi vozim mimo, mi prihajajo v spomin besede iz sedmega psalma, ki se molijo v jutranjicah za rajne. Kakor da jih govore mrtvi svojim krvnikom: „Bog je pravičen sodnik in Bog, ki vsak dan grozi njim, ki sc ne spreobrnejo. Naj sovražnik svoj meč nabrusi, naj svoj lok napne in ga nameri: le zase pripravlja smrtne strele, dela iz svojih puščic plamenice. Glej, pripravlja nesrečo, spočne hudobijo in rodi prevaro. Jamo izkoplje in jo izdolbe, a padel bo v grob, ki ga je naredil. Njegova hudobija sc obrne na njegovo glavo in njegova nasilnost se zvrne na njegovo teme." Vetrinjska cerkev in vetrinjsko polje ostajata za menoj. In trdno vem, da so mrtvi, ki so nekoč živeli na tem polju, s svojim strašnim molkom svojim sovražnikom podrli več, kakor moremo mi živi. Podirajo s svojo nevidno, toda neprestano pričujočnostjo. Mrtva straža so, ki vedno živi. Karel Mauser »Komunistična partija v Jugoslaviji je porabila željo, ki je živela v vseli naših srcih, osvoboditi sc okupatorja in njegovega terorja, da bi izvedla politično in socialno revolucijo in prišla na oblast. V ta namen je organizirala Osvobodilno fronto. Na podlagi enciklike papeža Pija XI. »Divini Itedemptoris" o brezbožnem komunizmu smo spoznali, da je to največja nevarnost, ki je kdaj grozila slovenskemu ljudstvu. Naša pastirska dolžnost je bila, da smo svarili pred to nevarnostjo in jo skušali preprečiti.51 Škof dr. Gregorij Rožman »Menda ne misli g. T. resno, da je šmihelčan Rožman, ki so mu že v drugem razredu ljudske šole zaradi slovenščine prisoljcne klofute nemškega učitelja vzbudile tako narodno zavest, ki je nič ubiti ne more, da je ta postal izdajalec naroda in začel sodelovati z nacisti, ki so mu vse škofijsko imetje ukradli in vse bližnje sorodstvo razlastili in preselili. Saj nisem zvferina, ampak človek z vestjo in vero v odgovornost pred vsevednim Bogom." Škof dr. Gregorij Rožman •T ' -v, 44 Ernest Hirschegger SPOMINI NA VETRINJ Želim zapisati nekaj spominov, ki še niso bili zapisani in niso znani. Začenjam z dogodki v Podgori na Koroškem, pri tisti hiši (pošti) pred mostom čez Dravo, kjer so Angleži prevzemali nemške skupine. Držal sem se komandanta Gorske divizije majorja Mehleta, ki me je že v Kranju vzel v štabno službo. Pred nami je prišlo do Podgore že več. domobranskih skupin, ki so bile pomešane z nemškimi skupinami. Zaradi tc Pomešanosti niso delali Angleži nobene razlike med našo in nemško vojsko. Ta način prevzemanja domobrancev ni bil všeč majorju Bitencu Mirku pa tudi ne ostalim domobrancem. Vsi smo bili mnenja, da moramo takoj nekaj ukreniti, da se naša vojska predstavi Angležem ločeno od Nem-cev. Prav tedaj se je pred pošto ustavil majhen angleški tank. Bili smo tedaj tam p. Odilo, dr. Meršol in jaz. Stopili smo k tanku in p. Odilo in dr. Meršol sta prosila za razgovor s častnikom, ki je bil v tanku, častnik Je bil takoj pripravljen za razgovor. Oba imenovana gospoda sta častniku razložila razliko med nemško in našo vojsko in sta prosila, da našo vojsko ločijo od nemške in nas sprejmejo v svojo zaščito. Jaz sem tedaj stal lik ob tanku. Vse, kar sta p. Odilo in dr. Meršol povedala, je častnik sproti sporočal brezžično v Celovec. Dr. Meršol je nato častniku prevajal, kar sem jaz povedal o amerikanskem pilotu Brashu, ki smo ga našli v Zalogu >n katerega je zdravil dr. Meršol. Ta razgovor je imel za posledico, da smo — sodim, da se je to zgodilo Po nasvetu častnika v tanku — sestavili delegacijo parlamentarcev, ki naj ki odšla na angleško vojno komando v Celovec. Na razpolago sta bila dva avtomobila, ki jih je poveljnik Vule Rupnik zaplenil Tomšičevi brigadi v znanem spopadu pred dravskim mostom. S tema avtomobiloma, na katerima je bila bela zastava, so se odpeljali general Krener, dr. Basaj, dr. Bajlec, dr. Meršol, dr. Jelenc, major Mehle, kapetan Tomič, še neka oseba, katere imena se ne spominjam, in jaz. Med potjo se je našemu avtomobilu, ki ga je šofiral kapetan Tomič, Prodrla guma. člani delegacije, ki so bili na našem avtomobilu, so se stlačili v drugi avto in odbrzeli naprej. Dogovorili pa smo se, da se dobimo na Slavni policiji v Celovcu. Ko smo avto popravili, smo odhiteli za njimi in se Podali na glavno policijo, kjer so bil Angleži. Za tolmača pa jim je bil >'iovcncc, ki je prihajal kot Zmagoslavov kurir v Kranj, kjer sem bil jaz v domobranskem štabu. Zvedeli smo, da je bila naša delegacija tam, da pa sc j° že odpeljala dalje. Kam se je odpeljala, tega nam niso hoteli povedati. Pač pa so nema naročili, da naj s svojim avtomobilom slediva vojaškemu jeepu v razdalji 50 metrov. V jeep sta se vsedla angleški vojak in naš tolmač in sta vzela smer proti Vrbskemu jezeru do Poreč in potem levo v gozd, kjer se je nahajalo več zakamufliranih kamionov. V primerni razdalji sva sledila jeopu in tako prišla v štab 8. armije. Bilo je tam mnopo častnikov in vojakov. Videla kva tudj ustaške častnike, zastopnike Madžarov, ki so ves dan čakali na razgovor s poveljstvom osme armije. Midva sva se prijavila in takoj je prišel k nama mlad častnik ter nama po našem tolmaču povedal, da je' bila naša delegacija tukaj pred nekako 20 minutami in da je dobila navodila, da ngj sc naše cdinice pripravijo za prevoz v Italijo, v Palmanovo; pamp., pa je ta otretp.ik dejal,.da lahko kar takoj odideva v Palmanovo, ker. imava avto.- Tudi, je. Ipl. .pripravljen hama-dati dovolj bencina ::a pot in potrebne (listine. .Odgovorila sva mu, da shhia ne bova šta v Palmanovo ,ker spadava v štpb naše vojske ,in sp ! bova'zato vrnila k naši vojski. ... , „ Vrnila sva se v Podgoro. Naši delegati so bili že tam. .Takoj 'ec je izvršila velika sprememba. Naše cdinice so sc ločile '.od mehiških, in An-gleži so. jih ločeno sprejemali in napotili dalje.-. Ker je že nastopila noč, smo prespali lcar.v Podgori, drugo jutro pa cpiO šli čez mošt; oddali orožje jn nadaljevali pot v Vctrinjc. • , Blizu kupa orožja je stala skupina gorenjskih četnikov in med njimi major Bitenc, ki je želel, .da-bi vsaj nekaj prostovoljcev ohranilo orožje in jse vrnilo v hribe ob;meji. .Nekaj jih. je bilo, ki l>i. bili: pripravljeni to storiti, ali pozneje co vsi "oddali orožje; : i' c V Vetrinju sem ostal pri majorju Mchlctu. Našel šeni in demontiral sem nemški furgon, ki je fmdl radio-oddajno postajo in nekaj zdravniškega orodja. To orodje jo prevzel dr. Jahež, ki' sc je držal našega štaba. Ta iz-prazjen furgon jc bil nato sedež štaba Gorske divizije. Nekega jutra me jc major Mehle poslal v Celovec s pošto za generala Krencrja. Peljal sem rc z motorjem. Bilo je precej megleno jutro. Blizu mesta zagledam sredi ceste mladega fanta, brez kapo in brez pašu, v angleški uniformi. Ustavil sem motor in ga vprašal, kam gre. Fant mi je povedal, da je Ljotičcv sin. Rotil me jc, da naj povem našim in vsem, da so 'odpeljali Srbe v Jugoslavijo; cn pa jc ušel iz transporta. Povabil sem ga na motor in ga odpeljal k generalu Krenerju. Oddal sem pošto in povedal, da sem pripeljal Ljotičcvcga sina, ki bi rad povedal nekaj važnega. Nato sem takoj odšel, še istega dne popoldne sem zvedel (videl tega nisem), da jc mladi Ljotič na zaslišanju pri Drčarju in Kovaču. Držal som ce v bližini barake, kjer jc bil zaslišan, da bi bil na razpolago, če bi me potrebovali. Pričeli so sc transporti Slovensko narodne vojske. Z drugim transportom bi morala odpotovati tudi Goska divizija. Angleži so dovolili, da gre lahko tudi naš avtofurgon v kolono skupaj z angleškimi kamioni. V tem furgonu smo bili: major Mehle, Milko Pirih, dr. Janež, Jože Vidmar, Jože Šuštar in jaz. Kolona se jo začela pomikati proti izhodu vetrinjskega taborišča. V prepričanju, da pridejo naše družine čez tri dni za nami v Ita- lijo smo se od njih kar površno poslovili (vsaj jaz). Ko pa se jc kolona ustavila, sc mi je približala žena in mi na uho povedala,.da naj počakam 'n ji pomagam iti v porodnišnico. Major Mehle mi je to dovolil in še Šuštarju je naročil, da naj mi pomaga poiskati kak nemški avto, da odpeljeva ženo. .Res sva kmalu našla. primeren avto (policijski), na katerega so se poleg moje žene vscdli še dve moji hčerki in še očetova družina. Odpeljali smo se v Strassburg, ki leži GO km daleč od Celovca, kjer živi neko oddaljeno očetovo sorodstvo. , Ko sva družino oddala sorodnikom, sva 'če s Šuštarjem vrnila v Ve-••trinje. Bilo jo že proti večeru, ko sva srečala prof. Janeza Gruma. Povedal’ .jo, da sc je vrnil dr. Janež ife Pliberka in povedal, da gredo transporti v Jugoslavijo. Domobrancem jo bilo naročeno, da naj se razpršijo. Mehi je svetoval, da naj so vrnem k ženi v Strassburg. Ubogal ccm ga. Skupa smo se nato odpeljali na dom piojih rcrednikov. Jaz sem tam ostal, dočim sta prof., Janez Grum in Jože Šuštar rfaslednje jutro odšla v Vetrinjc. V •- rassburgu sc mi je redil dne 2. junija 1945 sin. Božji dobroti in temu dogodku ce imam zahvaliti, da sc nisem odpeljal s transportom, od katerega se je le malokdo rešil. Rešil se je že v Pliberku, dr. Janež, nekaj lla se jih jc rešilo tako, da so poskakali iz vlaka (Močilnikar Franc, brata Smoleta in še nekaj drugih) ali v šli iz Teharij. Spominjam se tudi tega, kako vznemirjen jo bil major Bitenc, ko so-se začelo širiti govorice, da pošiljajo našo vojsko v Jugoslavijo.' Neprestan-J° na poveljstvu naše vojsko zahteval, da naj rc pošlje čim več izvidnišKih Patrol, ki naj bi ugotovile, kam gredo transporti. Tudi dr. Meršol sc je znlo trudil, da bi zvedel resnico glede transportov. •>Z božjo pomočjo hočem — in moram — vztrajati na mestu, kamor me i° Bog postavil in do zadnjega bom isto učil in opominjal: Naj pride tudi t°. kar mi groze: naj me na kose razsekajo, ali pa, kakor ljubljanske komunistke želijo, da me na Kongresnem trgu živega zažgo, do zadnjega *>3m trdil in učil, da jc brezbožni komunizem naj večje zlo in najhujša ne-s,'cča za slovenski narod. In ko že več govoriti ne bom mogel, ec mi bo 'z umirajočega srca še dvignila poslednja prošnja, ki jo za svoj narod Vsak dan ponavljam: Razsvetli, Gospod, zaslepljene.. Škof dr. Gregorij Rožman Rudolf Smersu Vetrinjska tragedija — posledica Jalte V zgodovini se je že mnogokrat pripetilo, da so mogočni in zmagoviti vladarji delili države, pokrajine, cele kontinente, ne da bi povprašali ljudi in narode, ali jim je ta delitev všeč ali ne. Spomnimo se Napoleona, na dunajski kongres in sveto alijanso, na delitve Poljske, kolonijalno politik > evropskih držav itd. Svoj vrhunec pa je delitev sveta gotovo dosegla v Jalti. Tam so trije možje po svoji mili volji delili ves svet in odločali o usodi vseh narodov in držav. In to se je dogajalo v času, ko je veljala slovesno proglašena Atlantska listina z vzvišenimi načeli o samoodločbi narodov. Rekli smo, da so v Jalti delili svet trije možje. Toda vedno bolj postaja jasno, da jo tako v Teheranu, še bolj pa v Jalti in v Potsdamu svet delil en sam mož — Stalin ob odobravanju ali le slabotnem neuspešnem upiranju ostalih dveh soigralcev — Roosevelta in Churchilla. O razgovorih in sklepih jaltske konference, ki se uradno imenuje „krimska“, je že precej literature, toda je silno nepopolna. O konferenci ni namreč nobenega uradnega stenografskega zapisa. Vse, kar je uradnega, so samo tako imenovani „sklepni dokumenti krimske konference", ki obsegajo: sklepni komunike, protokol o sklepih krimske konference in tajni sporazum o Japonski (ki pa ni bil objavljen takoj ob sklepu konference). Razni avtorji, ki pišejo o krimski konferenci, so mnenja, da je bilo tam napravljenih in podpisanih še več tajnih dogovorov, ki pa niso bili uradno nikdar objavljeni. Glede teh krožijo po svetu razna besedila in ne vemo sedaj, katero je resnično, zlasti kar zadeva vračanja ljudi v komunistična države. O tem vračanju se ni govorilo prvič šele v Jalti, ampak že mnogo preje. Že na konferenci v Teheranu, kjer so se obravnavala zlasti vojaška vprašanja in manj politična, so na zahtevo Sovjetov govorili in sklepali o tem, da bodo vsi, ki so sodelovali v kakršnih koli vojaških formacijah in so prišli v uniformah zaveznikom v roke, izročeni državam, katerim pripadajo. Ta sklep je bil nato — zopet na zahtevo Sovjetov — v Jalti ponovno potrjen v tajnih dogovorih, ki pa — kot že rečeno — niso bili objavljeni-Sovjetski delegati konference s Stalinom na čelu, ki so tajni dogovor izsilili, so vsebino tega dogovora takoj sporočili komunističnim strankam po svetu in zlasti vsem partizanskim poveljstvom in od teh je šele svetovna javnost zvedela za te nečloveške sklepe. Na temelju omenjenih tajnih dogovorov so bili tisoči in tisoči Slovencev, Hrvatov, Srbov, Rusov, Ukrajincev, Ogrov in dr. izročeni komunističnim oblastem. Znano je, khko brezobzirno so ta vračanja vršili Angleži in Amerikanci v pokrajinah, ki so jih imeli zasedene. O tem imamo že obširno literaturo (glej o tem pretresljivo poročilo dr. Tineta Debeljaka v Slovenski Besedi). Uradni ameriški in angleški arhivi glede tega vprašanja še niso odprti. Da bi se odprli in bilii svetovni javnosti na razpolago, se zlasti trudi Amerikanec Julius Epstein, s katerim je v zvezi naš rojak Stanko Meršol. Veliko vprašanje in velika uganka je, kako je bilo mogoče, da so zastopniki dveh najbolj civiliziranih držav na svetu pristali na zahteve Stalina po nasilnem vračanju ljudi v komunistične države. , Na to vprašanje daje nekaj odgovora Conte v svoji knjigi „Jalta, relitev sveta", kjer pravi, da je npr. Roosevelt prišel v Jalto, voljan plačati, kolikor bodo zahtevali, samo da napove Sovjetska zveza čimpreje vojno Japonski in da se po končani vojni zgradi nova svetovna organizacija za ohranitev miru. Stalin je pristal na obe zahtevi pod pogojem, da sprejmeta Roosevelt in Churchill „nekatere“ njegove zahteve glede 'Poljske, Jugoslavije, razkosanja (Nemčije, nemških reparacij, kaznovanja vojnih zločincev, zahteve po treh sovjetskih glasovih in pravici veta v bodočih Združenih narodih in bogato odškodnino za vstop Sovjetije v vojno proti Japonski. Roosevelt je kar hitro pristal na vse te zahteve, ki so jih Sovjeti skrbno izbrali in dobro premislili, dočim se je Churchill nekaterim teh zahtev upiral, toda je končno popustil in podpisal dogovore, tako javne kot tajne, in je zato prav tako kot Roosevelt kriv dejanske rdeče zmage v drogi svetovni vojni in dejanskega poraza demokratičnih držav in kriv tudi — vetrinjske tragedije. Kajti slovenska narodna vojska je bila izročena komunističnim zločincem v roke s Churchillovim podpisom in s po-m°čjo angleških vojakov. Pred 25 leti se je to zgodilo in posledice trajajo še danes. In ne samo, da še trajajo, z vsakim dnem je stanje slabše. Z vsakim dnem se širi sovjetska oblast in posest, z vsakim dnem se zmanjšuje odpor svobodoljubnega sveta. Vedno manj je odločnih borcev proti največjemu zlu v zgodovini človeštva — komunizmu, in še med temi netijo razni rdeči agenti neslogo, cepijo njihove vrste, plačujejo medsebojne napade, sumničenja, namigovanja, osebne napade, razbijajo enotnost. Kdaj bo prišel svet in z njim tudi Slovenci do pameti in do odločnega 'n enotnega nastopa zoper komunistično napadalnost ? Naša vernost je vrednota, ki je za nas značilna. In, ako je kaj hlap -čevstva med ET.ovenci, naj bi ga zakrivila naša vernost? Pod pritiskom v Preteklosti, ko bi marsikateri narod obnemogel, je bila vera ona vrednota, 1 je dala moči Primorcem in Prekmurcertl,- da niso obnemogli, čeprav so mnrali njih duhovni pastirji v ječo in v pregnanstvo. Msgr. Ignacij Kunstelj v pismu za Veliko noč France Šturm >' ; . : . - * i : Ut a ter a m m učencev Petindvajset let poteka, kar so komunistični krvniki na vse mogoče načine morili naše soborce, brate po krvi in mišljenju. V domovini se jih nihče ne sme javno spomniti, ne v cerkvi, ne izven nja. Rdeči gospodarji so svojim biričem in klavcem postavili nešteto spomenikov, našim fantom pa je pravični Bog postavil spomenik — in to v Trnovem v Ljubljani s Pavličevo mamo iz Male čolnarske ul. Kjerkoli hodi Pavličeva mati, je živ spomenik svojih petim sinovom in drugim 43 fantom iz tare sv. Janeza. Vedno ima še upanje, da se bo kdo od njih še kdaj pojavil. Ali zaman jih pričakuje, ker so umrli pobiti od rdečih krogel. Mati je stara že čez osemdeset let in gre težko k maši, a vedno sc najde kdo, da pospremi to ubogo ženo, ki ji je le Bog uteha v žalosti za izgubljenimi fanti. Več je takih mater na slovenski zemlji in tudi med nami v tujini, ki -so izgubile po več sinov. Te matere so riam v živ opomin na slogo med borci in drugimi rojaki, ki smo po božjem usmiljenju ostali živi, da pričamo vsemu svetu, da so naši bratje, pobiti od Kajna pred 25 leti, umrli po nedolžnem. Ne pozabimo, da smo sinovi Slovenije, take kot jo je Bog ustvaril, ne pa kot so jo izmaličili komunisti, žalostno je, da bivši borci brez potrebe pozabljajo na svojo brate n svojimi obiski domovine. 'Naj vsak pazljivo prebere Prešernove verze: „Manj strašna noč je v Černe zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi,“ potem pa naj se odloči, ali je prav tajiti, da si bil borec, in tako omalovaževati kri, ki so jo prelili naši bratje. Bili smo borci za svobodo in to moramo tudi ostati. Če bomo med seboj enotni, bomo s tem najlepše podprli take žive spomine na svoje padle brate kot so Pavličeva mama, Pirčeva, Bajžljeva, Dolinarjeva in vse druge, ki jih je toliko raztresenih po slovenski zemlji in po svetu. Bog ohrani, Bog blagoslovi naših velikih tihe zibelke... naših večjih temne grobove, naših največjih sveti spomin. Ivan Pregelj 50 i Rudolf HirsChegger I yi i • ■> POT V SVOBODO 'Na prošnjo 'uredništva „Vcstnika“ bom na kratko ponovil, kar sem napisal v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 190(5. Je to spomin na prve dneve na Koroškem, ko so partizani mislili, da smejo tudi na Koroškem preganjati našo ljudi. Ko smo prekoračili boroveljski most in sc bližali vetrinjskemu polju, kjer je že bila zbrana množica naših ljudi, je, na odcepu ceste stal pok. urednik France Kremžar. Naročil mi je, naj grem s svojo, -očetovo in Krannerjcvo družino v Celovec in naj so namestimo v vojašnici, kjer se zbirajo begunci in jih Angleži vsak dan cdprcmljajo z vlakom v Italijo. To sc je do tedaj res dogajalo f toda, ko smo prišli v vojašnico, tam ni bilo nikogar. Zato sem naročil svojim, naj počakajo v parku, da grem in poizvem,če ni zbirališče na kakem drugem kraju. Brž ko sem prišel na vetrinjsko polje, se je za menoj pripeljal Rado Škofič ter mi jo povedal, da 80 partizani zajeli in odpeljali mojo družino. Pretreslo me je in iskal sem vozilo, da se vrnem v mesto. Major Anton Mehle mi je dal na razpolago sv°jO »pisarno", ki je bila nameščena v nemškem vojaškem furgonu, v katerem je bila svojčas radiooddajna postaja. Dal mi jo na razpolago tudi -šoferja, domobranca Šuštarja. Pridružili ro sc nama še Matej Rocsman in dva domobranca z namenom, da pomagajo rešiti družine. Zapeljali smo sc v Celovec pred hotel »Evropa", kjer so bili člani Narodnega odbora in tudi drugi naši ljudje. Prosil sem jih, naj posredujejo za rešitev družine pri Angležih, če je v njihovi moči. Na hodniku sem srečal gospo Danico Graparjovo, ki so ji partizani ugrabili moža zdravnika. G. Smersu mi je povedal, da pravkar pričakujejo angleškega povelj -uika policijske enote. Ta je res kmalu prišel, a je povedal, da ljudi, ki so z° v partizanskih rokah, ne morejo rešiti; zato pa svetuje, naj povemo ljudem, da naj ne hodijo v Celovec, ker je v mestu polno partizanov. Vrnili smo se k našemu furgonu, katerega so med tem obkolili partizani. Šuštar in drugi domobranec sta mirno sedela v kabini, ko sva se Približala z Matejem. V zamišljenosti nisem opazil partizanov, dokler nisem že tik furgona. Oblečen sem bil v obleki ameriškega pilota Maurice-ja A- Brash-a, ki smo ga v novembru 1944 rešili v Zalogu in ga skrili pred Nemci. INihčc od partizanov okoli avtomobila se ni ganil; le opazovali so nas. Kar stopi partizan k Mateju in ga vpraša: „Si ti njegov tolmač?" mu je odgovoril Matej in stopil vavto. Partizani so bili prepričani, da sem Anglež. Obleka rešenega ameriškega pilota me je rešila. Brez ovire smo se vrnili na vetrinjsko polje, kjer sem srečal dekana Matija Škerbca, ki mi je povedal, da je moja družina že rešena. Povedal je, da ic Prav tedaj, ko so partizani hoteli odpeljati družino, prišel mimo nek Anglež, katerega je prosil, da prepreči ugrabitev. Res je Anglež energično šel tja in jih rešil, da so lahko odšli na vetrinjsko polje. V tej zvezi bi rad omenil, da se Angležem m Amerikancem še do danes ni zdelo potrebno in vredno preiskati, kdo je reševal in ščitil njihove pilote in kdo jih je neusmiljeno streljal. Resnica je, katero je tudi rešeni pilot Brash potrdil z uradnim dokumentom, da smo domobranci rešili zdravili in skrivali poleg Brasha še 14 zavezniških pilotov. Praz tako pa je resnica, da so partizani pilote, ki so odskočili na ozemlje, kjer so se oni nahajali (Borovnica, Velike Lašče in drugod), postrelili in ob koncu vojne' niso imeli niti enega pilofa, ki bi ga lahko živega izročili Angležem ali Amerikancem. Ameriške vojaške oblasti so to dejstvo zvedele, pa niso ukrenile nobenega koraka, ka se to razčisti. Stane Bitenc Ob petletnici odkritja spomenika junakov V zadnjem dnevnem povelju, s katerim je po končani II. svetovni vojni maršal Alexander razpustil svojo armado, je svojim vojakom za slovo izrekel visoko priznanje, ko jim je dejal: „Odšli boste na svoje domove. V svojem novem življenju bo vsak izmed Vas ob obujanju vojnih spominov s prijatelji vedno lahko dejal, da je ponosen na to, da je bil pripadnik zmagovite 8. armade." Prav tako smo tudi mi Slovenci lahko ponosni, da smo se v velikem času pokazali velike, tudi in predvsem na bojnih poljanah. Ponosni smo mi, ki smo se borili ramo ob rami z danes že nesmrtnimi junaki. Ponosni mi vsi, da se v nas pi-etaka ista kri, s katero so junaki Slovenci pisali in pečatili zgodovinski dokument nesebične ljubezni do naroda in vere očetov. Hvaležni smo jim za ta velik zgled jasnega vrednotenja osnovnih osebnih in narodnih dobrin, katere zanikuje marksistično-komunistična lažna ideologija. Z odločnim nastopom nepreglednih vrst legionarjev, domobranskih čet in bataljonov ter polka Slovenske narodne vojske — nikdar premaganih — se je slovenski narod odločno uprl frontalni in podtalni sili komunizma; pokazal in dokazal je, da hoče biti sam gospod na svoji zemlji. Politična in vojaška intervencija tistih, ki že desetletja vpijeio v svet i pravici narodov do samoodločbe in o načelu nevmešavanja v tuje notranje zhdeve, ■— le-ta je slovenske in jugoslovanske komuniste ustoličila na oblast.. To dejstvo so potrdili komunisti sami, ko so tako pohiteli z množičnimi pokol ji dvanajst tisoč žrtvovanih: pomorili so. jih kar brez sodnika, ih brez dušnega tolažnika. ....... , vmm' mmgm imm^ pmltrofpSHd SMp-we» iteu.m t» jg|M5S j MMM milMI . ■mi- mu mm u* malimi m mtK Vi'^ Ij "i nI •..; r:■ Spomenik junakov.'v [Slovenski hiši v Buenos Airesu S?, n Edinstven primer množičnega umora naših junakov (pravniki so za tak umor postavili izraz: genocid) je hujši kot poljski Katyn. Pokolj poljskih častnikov sc je izvršil še v času vojne vihre, pomor slovenske narodne vojske pa po zaključku vojne, ko je v Sloveniji že gospodovala rdeča vlada, kot edina redna oblast, ki nosi polno odgovornost za izvršeni narodni zločin. Junakom smo dolžni ohraniti trajen spomin. Z največjo častjo in spoštovanjem naj sc bodoči rodovi slovenske krvi klanjajo njim, ki so s svojo nedoumljivo in neizmerno samoedpovedjo in največjo žrtvijo poklonili slovenskemu narodu legitimacijo prvenca med branilci krščanskega zapada proti lažni teoriji in krvavi praksi komunizma. Te kreposti in Zasluge pokojnih, s slavo ovenčanih soborcev in junakov, so zgibale starešinstvo D. L). P. B. v Argentini, da jo pred petimi leti dalo pobudo za postavitev dostojnega spomenika v Slovenski hiši v Buenes Airesu v trajno počastitev spomina teh junakov. Pobuda je našla med soborci in zavednimi slovenskimi emigranti takojšen odmev. Postavljen in blagoslovljen je bil spomenik, narejen iz argentinskega marmorja in brona pa iz kamna s Triglava in prsti iz Orlovega vrha, v kateri so sprhnela trupla kočevskih borcev. Ta spomenik je sedaj slovensko -Navje v Argentini. Spomenik junakov je spomenik ljubezni, spoštovanja in zahvale. In pest slovenske zemlje, ki je v srcu spomenika, naj bo nam in našim prihodnjim rodovom simbol ljubezni in vez z rodno zemljo, obenem pa opomin, da ne bomo nikdar delali sramote njim — junakom, ki so nas s svojim zadnjim bojnim pohodom varno pripeljali v svobodo. Stane Meršol B1AFRA —svetovni škandal I)ne 12. januarja 1970 je po več kot 30-mesečnem boju za svobodo, samostojnost in obstanek zaenkrat klonila vojaško pred sovjetskimi topovi in bombniki s popolno podporo vlad angleško govorečih „velesil“ Velike Britanije, Kanade in ZDA, slabo oborožena, denarno revna in od vseh velesil zapuščena Biafra. .Da, ponovila se je človeška tragedija skoraj ol) 25-letnici vetrinjske in evropske tragedije (cf. Operation Kclhaul, tudi knjiga pod istim imenom, ki jo bo kmalu izdal Dr. Julius Epstein, Hoover Institute, Stanford University, Balo Alto, California, in katere predmet je prisiljena vrnitev protikomunističnih borcev in civilistov v Evropi po koncu II. svetovne vojne leta 1945); ponovila se je — ne kot smo se marsikateri bali — v obliko južno-vietnamske tragedije, marveč v obliki biafranske tragedije. Dve leti in pol je zapadni svobodni svet — to so vlade angleško govorečih držav sveta — gledal, kako ubogi milijoni umirajo od lakote tako na biafranski kot na nigerijski strani. Kqt po navadi, pomagali so samo na pol in bolj z besedami kot pa z dejanji, ki bi res kaj pomenila. Anglija, Kanada in ZDA se niso zganile, čeprav je ljudstvo omenjenih držav rotilo svoje vladne predsednike in predstavnike, naj vojno ustavijo in naj dovolijo Biafrancem in drugim večjim narodom Nigerije, da si sami odlo-čija svojo usodo in prihodnost. Edino francoski predsednik general Charles de Gaulle se je zavzel zanje; vsa čast mu, ker je velik mož, mož poguma in resnice! Samoodločba narodov je eden izmed najbolj osnovnih ameriških idealov, toda v primeru Biafrc, podobno kot poleti leta 1968 v primeru češkoslovaške in leta 1956 v primeru Madžarske, je padel na gluha ušesa. Pravica do samoodločbe velja torej le za tisto narode, ki jim to „velesile“ milostno dovolijo, kar pa jim po navadi dovolijo predvsem iz lastnega sebičnega razloga. Kar pa zadeva biafransko tragedijo, so mi nehote prišle na misel besede, ki jih jo izrrckel velik slovenski in mednarodni dobrotnik, našega očeta dolgoletni osebni in družinski prijatelj, nadvse spoštovani in dobri pokojni dr. Miha Krek, ob priložnosti, ko smo sc on, Zmagoslav in jaz zadnjič skupno pogovarjali v Zmagoslavov! trgovini: „Vedno gre rajši narobe, kakor prav." Pa se res zdi, da je tako v življenju. Torej, videli smo, kako ata takoj, ko jo Biafra vojaško „padla“, Anglija in ZDA javno objavili, da bosta skupno pomagali stradajočim v Biafri. Ali pred letom dni, pred pol letom, jih o tem ni bilo mogočo prepričati: Milijon življenj bi tedaj lahko bilo rešenih! ZDA co rc vsaj takoj zavzele za to da se množično ubijanje Biafranccv cd strani Nigerijcev prepreči in da se postavijo nevtralni opazovalci, če L'o to res uspelo in koliko Biafrancev bodo pred tem Nigerijci enostavno poklali (podobno kot so Titovci naredili v Sloveniji in Jugoslaviji maja in junija 1945), mogoče še dolgo ali nikoli ne bomo zvedeli. Novembra 1969 ccm osebno slišal, ko je kanadski premijer Trudeau rekel v Kanadi, da Kanadčani lahko pomagajo Biafri kolikor ho&jo, da Pa kanadska vlada svojega stališča „nevtralnosti“ ne bo spremenila. Na pismeno prošnjo nanj, da naj bolj aktivno pomaga, da sc vojna pravično odloči in konča, sem dobil podoben odgovor. Trudeau je res januarja 1969 žel osebno intervenirat k angleškemu premierju Harold Wilsonu, naj Anglija preneha s pošiljanjem orožja Nigeriji, o čemer pa ta ni hotel ničesar slišati. V kolikor je Trudeau res želel pomagati, in v koliko je to bila le Politična poteza, je zaenkrat še nejasno. Vtis sem imel, da bi bila opozi-oijska stranka v Kanadi že davno priznala neodvisnost Biafre, in da tudi °na bolj predstavlja mnenje kanadskega ljudstva v tem oziru kot vladna stranka. Na vsak način je jasno, da Trudeaujeva vlada vsaj v oziru Biafre ni delala to, kar je kanadsko ljudstvo želelo. Ali taka vlada potem res pred-stavjla svoje ljudstvo? Če bi Kanada priznala neodvisnost Biafre, bi taki bila vsaj ena večjih držav, ki bi to storila in s tem bi bilo Biafri moralno Pomagano, in tudi je možno, da bi se ji ZDA morda priključile. V ZDA pa je zadeva zopet bila drugačna. Predsednik Nixon je > svoji predsedniški votivni kampanji leta 1968' ponovilo rekel med drugim, da eden prvih ukrepov, ki jih bo storil kot predsednik ZDA, bo to, da bo preuredil in „prečistil‘‘ ta naš, precej levičarski, kompromise delajoči in silno birokratski „State Department1'. Tega ni storil. Tudi ni postavil za državnega tajnika dovolj energičnega moža. Tajnik \Villiam P. Itogers je sicer boljši od brezhrbteničnega Dean Ruska, ali izgleda, da je prišel skoraj popolnoma pod vpliv birokracije, ki pravzaprav naše državno tajništvo vodi. Rogers je fin človek; toda nima dovolj trdne hrbtenice ali pa je državno tajništvo preveč trd oreh zanj. To ne pomeni, da ni dovolj dobrih ljudi med amerriškimi diplomati in uslužbenci v državnem tajništvu. So tudi tam, mnogo jih je. Ali kot se mnogokrat zgodi v preveč organizirani organizaciji, tako je tudi tukaj, da mnogi uslužbenci ne smejo reči, kar res mislijo ali kar je prav. Tako je bilo v zadevi z Nigerijo in Biafro. ZDA uradno Biafre nikoli niso priznale. Kot zastopnik ..Cleveland Biafran Relief-a“ ter na spodbudo mojega prijatelja Rep. Donald g. ..Buz11 Lukens-a (Ohio), ki je največji ameriški borec za temeljne človeške pravice Biafrancev, sem junija 1969 več ur osebno govoril s tistima v State Departmentu, ki sta bila odločilna za zadeve Nigerije in Biafre. Vedela sta, da ima Biafra prav, pa nista imela dovolj hrbtenice, da bi to povedala. Zakaj tako trdim ? Ker je resnica, in ker je eden od njih pozneje privatno to sam priznal, in tretjič, ker poznani tako birokracijo in neke vrste „diktaturo“, ki jo nima samo State Department, marveč tudi druge velike vladne organizacije. Torej dve leti in pol je State Department čakal, da Biafra „pade“. Za nos so vodili Nixonovo Administracijo, Kongres in ameriško javnost, kajti že takoj od začetka nigerijsko-biafranske vojne so imeli namen do zoba podpirati in p,odpreti to gnusno angleško politiko, ki jo vodi (tudi od Biafrancev preje- izvoljeni) premijel Harold Wilson in ki jo Anglija vodi že čez 70 let!, Amerika pa ji poslušno in slepo sledi kakor pokorni psiček. Kakšne so te „vezi“, radi katerih ZDA še danes sledijo angleški politiki, in zakaj ZDA to delajo, nikakor ne razumem. V svoji kampanji je predsednik Nixon, tudi rekel, da ZDA, ko bo izvoljen za predsednika, ne bodo več slepo sledile Angliji, čeprav je imel dobro voljo, izgleda, da v zadevi Biafre ni uspel, in Lyndon Johnson-nova politika se je na tem področju uradno nadaljevala,' čeprav to< skoraj do zadnjega ni bilo jasno.. Seveda pa so zadaj te vojne predvsem . petrolejski interesi angleških, ameriških in kanadskih družb, ki jim je bilo samo za denar in profit in ki so videli v nerazkosani Nigeriji ’ samo en velik ekonomski trg. Za človeška 'življenja jim je bilo in jim je kaj malo mar. To so tiste petrolejske družbe, ki delajo vso zgago ob lepi obali Kalifornije, in ki jim morda celo odločni guverner Ronald Reagan ne bo kos; če se je kaj konkretnega naredilo, kot da so ZDA (t. j. vlada, ne privatniki) dale več hrane in letala na razpolago raznim dobrodelnim in verskim ‘družbam in tudi Rdečemu križu za pomoč stradajočim v Kia- trii je bilo to navadno na ponovno in ponovno spodbudo zveznega senatorja Edwarda M. Kennedyja, ki je z bratom Bobbyjem med prvimi vplivnimi Amerikanci, ki se je ne samo začel zanimati za biafrski problem, marveč je tudi marsikaj konkretnega storil. Anglija, Kanada in naš State Department so čakali dve leti in pol, da bodo lahko napisali »mrtvaške litanije" nad Biafro. Popolnoma so pozabili, da Biafranči nočejo biti (Nigerijci in da jih zahod skupno s Sovjeti nima pravice proti njihovi volji prisiliti, da bi bili Nigerijci, kar niso in kar nočepo biti! »Biafranski problem" nikoli ne bo rešen, dokler ne bodo vseh Biaf rančev pobili, tudi tiste, ki so na Angleškem, v Kanadi in v ZDA, kjer jih je okoli stotisoč. Zunaj Biafre in Nigerije po raznih državah Afrike in Evrope je še okoli milijon Biaf rančev. Torej, vse te bo treba pobiti, predno bo »biafranski problem" rešen, in angleški goljuf ter sovjetski volk zadovoljen. Ali je to, kar ameriško, kanadsko, angleško, rusko ljudstvo želi I Kakor 1000 let nemškega jarma ni strlo volje slovenskega ljudstva °stati slovensko, in kakor komunistom ni in nikoli ne bo uspelo vseh Slovencev pokomunistiti (mnoge in mnoge so morali pobiti), tako bo tudi Ibo oarod živel na veke in veke, tako bodo Biaf ranči živeli na veke in veke -ako je to božja volja, kakor pravi moj biafranski prijatelj Ifanyi, eden najbolj izvrstnih fantov, kar sem jih kdajkoli spoznal, in nihče, tudi ne ogabna angleška politika in sovjetski komunisti in ne Nigerijci ne bodo mogli streti njhove pravice do samoodločbe in neodvisnosti. Od kje neki si ..veliki" narodi lastijo pravico, da odločajo o usodi manjših narodov?! Saj nimajo nobene moralne osnove za to. Medtem pa, kakor pravi moj oče, dr. Valentin Meršol, beseda „Biafra“ izvira iz grškega „bios‘‘ ali »življenje"; torej, Biafra bo živela! V Ibo jeziku pa »Biafra" izvira iz „Bi& forra" kar pomeni »Come and see" (Pridite in poglejte). Medtem pa, kadarkoli se spominjamo desettisočev slovenskih domobran-cev-mučenikov in drugih žrtev komunizma v Sloveniji in drugod, sc spominjajmo tudi ubogih Stotisoč in milijonov Biafrancev, ki so ali umrli od lakote radi v resnici brezbrižnega svobodnega sveta, ali pa so padli ubiti ud krogel iz večinoma angleških pušk, ali pa cd granat in bomb sovjetskih (ko munističnih) kanonov in najmodernejših bombnikov, boreč se proti le-tern včasih samo s puškami ali pa celo oboroženi le samo s. palicami. Veliko je kilo to junaštvo Angležev, Sovjetov, in Nigerijcev, kajne ? In kanadska in ameriška vlada tega nista hotelo »videti"... Nedvomno je Ibo narod dobil mnogo svetnikov v nebesih, kajti bila je to tudi vojna muslimanov proti katoličanom (kot nekdanje »turške vojne"); padli so za vero in za narod. »Narod, Domovina, Bog", bi ro zopet lahko reklo >— po 25. letih. Tak narod ho živel naprej in bo nekoč kot prvi med prvimi vodil resnično svobodni svot, kakor jo danes edini resnično neodvisni narod med afriškimi narodi, •taleč pred svojim časom... Tega tudi Angleži niso mogli prenesti, kakor leta 1943 niso mogli prenesti generala Draže Mihajloviča, ko jim je 'povedal resnico. Zakaj d! je ta čas ljubi Bog izbral ubogi Ibo narod za tako ogromne krvne žrtve, lev On sbm ve.1. . Ali Ibo narod je š’ tein postal sobrat našemu slovenskemu narodu, od katerega je tudi ljubi Bog zahteval tako '6j?.rdmne in-krvave žrtve pred 25 leti. - Pa še , neka j: Pred nekaj tedni šem videl na televiziji avtomobilski voz Rde šega krila' v Biafri ,ki je imel volile napis, „Chukwu Ikc“ (Izg. čuku Tke). „Chukwu“ pomeni „E'og“, in „Ike“ pomeni „moč“. Torej “God is Power”, ali “Z Bogom naprej”, aft “Bog je Mod”. Takega naroda, ki je pretežno katoliški in ki v svoji najhujši uri Boga ni zapustil, tudi Bog ne bo zapustili '.....' . ' “ ' 1 ' . • i ' 0 1 Branko Pistivšck /W? o j s s E a* v> e n s k i d napravil ta mož: oskrunil je cerkve, pobijal duhovnike, moril politične nasprotnike, uničeval tisk, ukinil vse državljanske svoboščine in pravice, plenil imovino državljanov, zahteval zase skoraj božje češčenje. Kri sinov te zemlje je tekla v potokih. „Kakšna naj bo kazen za tirana?" je vprašal Frias, in takoj nato odgovoril, da za zločin tiranije ni nobene primerne kazni. Kazenski zakoni ne vsebujejo določil za. to. vrsto zločina. Vendar obstoja kazen, ki ni nikjer zapisana. Obstoja v splošni ljudski obsodbi, v pravični zgodovinski obsodbi in v strahotnem grizenju vesti ,ki jo je deležen vsak tiran, ko se zave ;svo-Joga zločinstva, Tako sc je zgodilo z Neronom, ki ga je zgodovina soglasno obsodila za enega izmed najbrutalnejših zločincev vseh časov in ki si je s. samomorom pozneje sam pisal obsodbo. To, kar je Frias rekel pred sto leti, velja še danes in bo veljalo vse čase. Kar se je zgodilo z Neronom, se je v večini primerov zgodilo tudi s Poznejšimi tirani, ki so bili krivi smrti ogromne množice ljudi in celo celih narodov in krivi strahotnih razdejanj. Prav take usode bodo deležni še živeči tirani povsod po svetu — tudi tisti v naši domovini. Razumljivo je, da skuša vsak tiran opravičevati in poveličevati svoja dela in svoje zločine. Toda zgodovina je neizprosna. Pozna samo resnico. Nekaj časa tirani in njihovi priskledniki zakrivajo in dušijo to resnico, toda Prej ali slej pride na dan in zajame ves svet in postavi vsako stvar na sv°je mesto in da vsakemu človeku tisto veljavo, ki jo v resnici zasluži. Tudi glede naše domovine bo prej ali slej zasijala čista resnica. Te ‘esnice ne more in ne bo zakrilo nobeno izkrivljanje zgodovine, tudi ne Ponujani dialogi, tudi nepotrebni trud nekaterih za koeksistenco iti tudi Oe drugačno kupovanje duš in govorjenje o spravi. Kakor vse tirane, tal f> čaka podobna usoda tudi naše tirane doma. Z njimi vred bodo v prezir in Pozabo zgrmeli vsi njihovi sopotniki in priskledniki, ki danes tem tiranom direktno ali indirektno služijo. Matt Tckavec odgovarja „IPro.sveti“ Levičarsko in marksistično usmerjena SNPJ v Združenih državah Amerike ima svoje glasilo »Prosveta". Značilnost pisanja tega lista' je, da predvsem in najbolj krepko napada lasttid državd in domovino —; Aitie-riko. Kdor bore članke v tem listu,. misli, da list izhaja kje v Ebvcrncm Vietnamu ali v Sovjetski Rusiji ali v Jugoslaviji. Toliko strupenih, neutemeljenih in neupravičenih napadov na Ameriko bi težko našli celo v listih za železno zaveso. Posebno strupen je bil v »Prosveti" uvodnik dne 3. decembra lanskega leta. član SNPJ g. Matt Tekavec je smatral za svojo dolžnost, da »Prosveti" odgovori in ji je zato dne 9. decembra poslal svoj odgovor. „Prosveta“ pa seveda po svoji znani marksistični morali (napadi nasprotnika, ne dovoli mu pa obrambe!) odgovora g. Teltavca ni hotela objaviti. Zato je g. Tekavec odgovor poslal Ameriški Domovini, ki ga je objavila in iz katerega posnemamo nekatere odstavke, da spoznajo naši bralci miselnost nekaterih ameriških rojakov, ki so zajadrali v komunistične vode. Kakor je storil g. Tekavec, tako bomo storili tudi mbNavcdli bomo najpreje besede is „Prosvetinega“ uvodnika, nato pa odgovor č Tckavca. ..Prosveta" piše: „Golo obžalovanje grozodejstev, storjenih v Vietnamu, ni dovolj. Potrebni so odločni koraki z vrha. Vojni nacistični zločine' so bili sojeni in kaznovani; vsekakor ne vsi, vendar pa nekateri glavni vojni zločinci, ki so bili odgovorni za pokol milijonov žrtev." G. Tekavec odgovarja: Ne; kazen naj sledi! Samo to mene pri vaši poštenosti vznemirja, da merila ne vzamete za vse zločinec enako. Vprašal bi, smatrate vietkonške komuniste za nedolžne, ki so storili med vietnamskim narodom še večje, mnogoštevilnojše zločine, kot so jih — če so jih res, ne vem — naredili naši vojaki, nad katerimi sc zgražate in pohujšujete? Ste slepi in gluhi, da ne vidite, ne slišite, ne berete, ko nam na TV, radio, časopisne fotografije dokazujejo zločine Vietkonga? Kako t o, da vse to prezrete? In še — kar so v dobi „03vobojenja“ izvršile v Sloveniji komunistične tolpe nad vrnjenimi 11.060 domobranci, ki so jih brez sodbe pobili in zmetali nekatere še žive v kraške jame. Ste imeli kdaj eno samo besedo zgražanja in obsodbe nad komunističnimi zločinci, da bi zahtevali, da storilci pridejo pred sodni stol?! Če je strahotno število 109 pobitih Vietnamcev, kaj je to v primeri z 11.000 pobitih od naroda, ki šteje komaj milijon in pol ljudi. Na vse zadnje: So vam bolj pri srcu Vietnamci kot sinovi lastnega naroda? Zakaj ta molk — odgovorite! Če šo bili nacistični zločinci kaznovani, bi morali biti enako tudi komunistični. „Prosveta" piše: »Vladni predstavniki pravijo, da. so se grozodejstva pripetila v času Johnsonove vlade. Saj so zlasti takrat padale ameriške bombe na vietnamske civiliste, na otroke in revne starše. [Pravijo, da so naši letalci zmetali na iSevemi in Južni Vietnam več bomb, kot so' jih zmetali na Pacifiku v drugi svetovni vojni." G. Tckavec odgovarja: Naj sc izvrši to dejanje pod Nixonom a.li y času Johnsonove vlade, jo žalostno, če imajo ameriško bombe to lastnost, da pobijajo »civiliste, otroke in revne starše", smatral bi, da ono, ki jih Vietkong dobiva iz Rusije in Kitajske, nimajo v sebi te eksplozivne sile. Pred njimi so zavarovane revno mase, da te nje ne pobijajo. »Prosveta" piše: »Tako smo sc znašli v letošnji božični sezoni.. Naša tragična in krivična vojna šc divja. Vprašanje o umiku je še v zraku. Gre namreč za „časten‘‘ umik in za »častno" končanje vojne. Ni lahko. To je res »prelcema" zadeva, kakor bi rekel duhovnik Trunk. Letošnje božičevanje bo za odgovorno funkcionarje gotovo v trpkem ozračju.. j“ Tckavec odgovarja: (Ne dvomim, da so želje pisca, da bi Amerika Prepustila Vietnam komunistom. Bojim so Ic, da sc bo izpolnila Nixonovc predvidevanje, da ameriški umik iz Vietnama ne pomeni mir, pač pa prej ali sloj —. povečano vojno. No pozabimo komunistične taktike, ki je: »Da trdijo o sebi to, kar niso — in zanikajo to, kar so!" Za zaključek pa samo te misli: No le kot ameriški državljan, tudi kot član SNPJ, ki vzdržujem Prosveto, zahtevam, da s,o v Prosveti konča levičarska propaganda proti Ameriki. Znano jc, da jo jednota imela zaradi podobnega pisanja težave z oblast-mi v preteklosti. No dvomim, da pazno tudi sedaj zasledujejo pisanje Prosveto. Bojim sc, da s takim pisanjem pridemo lahko znova v težave in sitnosti. Našo iskreno čestitko zasluži dr. Ljubo Sire za svojo odlično organizi-tirano, pogumno in zelo uspešno protikomunistično akcijo ob obisku Mitje Ribičiča v Londonu. Hoj proti komunizmu ni zadeva ene ali druge slovenske organizacije, ^cKa ali drugega slovenskega lista, ene ali druge osebe; nihče ga nima ne more imeti v zakupu. Boj proti komunizmu je zadeva vseh poštenih ovencev, še več — zadeva vsega zdravega človeštva. Tako se utrjuje slovensko ime V ARGENTINI GORA DEVETINDVAJSETI OKTOBER Dne 9. januarja 1970 je IX. slovensko-argcntinska odprava na Patagonski celinski led 1969-70, organizirana v okviru Slovenskega planinskega društva v Argentini, osvojila s prvenstvenim vzponom ok. 2.699 m visoko, dotlej deviško goro in jo poimenovala Devetindvajseti oktober (Cerro Veinti nueve de Octubre) v počastitev slovenskega narodno osvoboditvcnega praznika, ko se naš narod spominja osvobojenja izpod germanske nadoblasti. V vrhunski navezi sta plezala ing. Jure Skvarča, ki je na vrhu razvil slovensko zastavo, in Mario Serrano. Gora leži v območju Južnega Patagonskega leda, na zapadnem bregu največjega ameriškega ledenika Upsala (dolg 60 km), na križišču južnega vzporednika ca. 49° 63’ in poldnevni. 73° 39’. Patagonski celinski led je po tvorbi in razsežju svojska in edinstvena ledeniška ostalina izza ledenega obdobja. Teče v dveh delih med argv. tinsko in čilensko Kordiljere v povprečni višini 1.500 m nad morjem. Prvi, Severni del, meri le 100 km v dolžino in ima 4.400 km2 površine. Drugi, Južni predel, pa je 330 km dolg, 80 do 30 km širok in meri v površini z obrobnimi ledeniki vred 13.500 km2. Z ogromnega ledenega veletoka se dvigajo ponekod krajše ali daljše gorske verige, katerih vrhovi ne presegajo 3.000 m nadmorske višine. Zaradi oddaljenosti (čez 2.000 km jugo-zapadno od Buenos Airesa), vsied pomanjkanja prometnih pogojenosti in skrajno nepovoljnih topografskih razmer so ta področja še vedno le malo raziskana. Eden odločilnih faktorjev je tudi izredno ostra klima: mnogo deževja ter skoro neprestani vetrovni viharji poleti ter nizke temperature in snežni meteži pozimi. (Dobršen delež gorniške in raziskovalne dejavnosti na Patagonskem ledu nosijo prav slovenski planinci, ki so prišli v Argentino po drugi svetovni vojni. Prvih pohodov na Kontinentalni led so se udeleževali že v prvem desetletju po vselitvi v Argentino člani bariloške sekcije našega društva in to na San Valentin na Severnem delu in na Paine na skrajnem jugu. Letošnja odprava pa je že deveta, organizirana od buenosaireško sekcije SP D na Južni Patagonski led. Vodita jih izmenoma društvena člana brata Peter in ing. Jure Skvarča, ki ju je šteti med najsposobnejša plezalca v Argentini. . l Pod tijunim vodstvom so naše odprave, doslej osvojile na področju Patagonskega ledu okrog dvajset gora in dosegle mnogo raziskovalni]}, dognanj. Dosežke sporočamo argentinskemu in čilenskemu vojaškemu kar- tografskemu inštitutu ter mednarodnemu glaciološkemu inštitutu v Rimu. Le-ti registrirajo in povzamejo tudi poimenovanja gora, ki do osvojitve niso imele nikakršnega imena ali so bile sploh neznane. Tako nosijo na Patagonskem ledu npr. štiri gore imena po štirih tragično preminulih slovenskih fantih: Cerro Pangerc po Tončku Pangercu, Cerro Vivod po Božu Vivodu, Cerro Tomek po Tomažu Kralju in Cerro Boj po Robertu-Boju Petričku ml. Tem se pridružuje še 'Devetindvajseti oktober, ki bo po opravljenih formalnostih tudi prešel v nomenklaturo zemljepisnih map. Slovenski gorniki v Argentini beležijo, poleg omenjenega, mnogo vrednih dosežkov v bariloški Kordiljeri iz prvega desetletja po vselitvi, nedavno pa tudi v mendoški, kjer je med drugim dosegel Peter Skvarča kot prvi Slovenec vrh najvišje ameriške gore Aconcagua (6960 m). Iskreno čestitamo Juretu in 'Petru Skvarči ter Slovenskemu planinskemu društvu, ki pod vodstvom g. Roberta Petrička uspešno utrjuje slovensko ime v velikem svetu. DR. EDI GOBEC: KNJIGA O USPEHIH SLOVENCEV V SVETU Dr. Edi Gobec, profesor za sociologijo in antropologijo na univerzi v Kentu (Ohio, Združene države Amerike) se je lotil dela, ki zasluži vse Priznanje in vso pohvalo. Zbira podatke o Slovencih, ki so se na enem ali drugem področju uveljavili v svetu. Ima zbranega že mnogo gradiva, ki dokazuje, da je iz našega malega slovenskega naroda izšlo mnogo velikih m°ž, relativno mnogo več kakor jih morejo pokazati veliki in bogati narod’. Toda za te može mi Sovenci premalo vemo, še manj pa ve o njih oz. njihovi narodnosti veliki svet. če bi svet vedel, da so slovenskega rodu, ki to neizmerno koristilo ugledu slovenskega naroda in neizmerno olajšalo Prizadevanje in boj za tisto mesto pod soncem, do katerega ima slovenski narod pravico. Delo dr. Gobeca pa ne zasluži samo platonske pohvale, ampak tudi Vso našo pomoč. Pomoč naj obstoja v tem, da mu pomagamo zbirati gradivo, da ga opozorimo na može, za katere morda še ne ve in da tudi materialno pomagamo, da bo zbrano gradivo lahko čimpreje izšlo v s'°venskem in angleškem jeziku. Morda bi bilo prav, da izide gradivo Btdi: že v drugih svetovnih jezikih (v španščini, nemščini, francoščini). Tako se utrjuje slovensko ime, ne pa z medsebojnimi prepirčki, s fanatizmom in silno samohvalo, ki jo nekateri uganjajo. • 1 :1 Dokler smo politična emigracija, imamo svojo vrednost, tega se mo- ra|n° zavedati, r .: i ZA ENOTNO ORGANIZACIJO BORCEV Dokumenti (Nadaljevanje) . ) • • ' ■ ■: i •. 1 XIV. Izjava Koordinacijske komisije za dosego cilje DOMOBRANSKEGA POVABILA 1. Društvo slovenskih protikomunističnih borcev — Vestnik 2. Društvo slovenskih protikomunističnih borcev — Tabor Ugotavljamo ,da naše Domobransko povabilo z dno 20. aprila 1969 ni našlo odmeva za dosego svojega cilja. Tajnost, katero jo komisija obljubila ob začetku svojega delovanja, nam preprečuje objavo njenega podrobnega delovanja. Zvesta svoji izjavi z dne 8. junija 1969, sc komisija z današnjim dnevom razhaja. Smatramo pa, da ni kršena tajnost poslovanja komisijo, ako ob tej priliki javno izrazimo našo žalost nad neuspehom tega iz srca iskrenega poizkusa. Ta žalost jo povečana ob dejstvu, da niti naš zadnji poziv z dne 27. avgusta 1969, kjer smo vabili vsaj k ustanovitvi Konfederacije vseh domobranskih društev in časopisov, ni uspel. Vrhunec kupo pelina pa nan predstavlja dejstvo, da bivši domobranci vztrajajo v neslogi tudi ob petindvajsetletnici pokolja deset tisoč naših soborcev. Kakor sc prosi sbrno Boga, na kolonih, prosimo odgovorno činitcljc, da sami najdejo veliko rešitev edinosti, ki jih bo rešila zgodovinske odgovornosti klasične slovenske nesloge. Porabljamo pa to priliko tudi, da se iskrena zahvalimo vsem društvom, časopisom in posameznim borcem, ki so se trudili sodelovati z nami. Slovenska vas, 31. marca 1970. Boštjančič Anton, 1. r-Boštjančič Martin, 1. -T Brulc Anton, 1. r. Jan Maks, 1. r. Janežič Ignacij, 1. r. Miklič Martin, 1. r. Kocjančič Janez, 1. r. Novljan Anton, 1. r. Razmerje vojnili sil atlantskega in varšavskega pakta Zanimivo je primerjati vojne sile atlantskega in varšavskega pakta, *■ j- demokratičnega in komunističnega sveta (brez Kitajske). Vprašanje je seveda, če so vse številke, ki so znane, tudi resnične, vendar v glavnem odgovarjajo dejanskemu stanju. Oglejmo si torej vojne sile posameznih držav: Države atlantskega pakta Belgija ima 100.000 vojakov, 140 vojnih letal, 700 tankov in dve vojni ladji. Velika Britanija ima 427.000 vojakov, 600 vojnih letal, 114 vojnih ladij, 11 polaris podmornice in 80 bombnikov z atomsko oborožitvijo. Danska ima 45.000 vojakov, 115 vojnih letal, 12 vojnih ladij. Zap. Nemčija ima 456.000 voj'akov, 2.900 tankov, 600 voj. letal, 42 voj. ladij. Grčija ima 160.000 vojakov, 250 vojnih letal, 20 vojnih ladij. Italija ima 365.000 vojakov, 450 vojnih letal, 68 vojnih ladij. Luxenburg ima samo 560 vojakov. Nizozemska ima 130.000 vojakov, 600 tankov, 145 vojnih letal, 29 vojnih ladij. Norveška ima 35.000 vojakov, 130 vojnih letal, 20 vojnih ladij. Portugalska ima 185.000 vojakov, 100 vojnih letal, 20 vojnih ladij. 1'určija ima 515.000 vojakov, 500 vojnih letal, 18 vojnih ladij. Združene države Amerike imajo 3.500.000 vojakov, 3.500 tankov, 15.000 voj. letal, 940 voj. ladij, 1100 interkontinent. raket, 31 polaris podmornic. Kanada ima 102.000 vojakov, 300 vojnih letal, 300 tankov, 28 vojnih letal. Grenlandija nima nobenih voj. sil, na njenem ozemlju so tri ameriške divzije. Nrancija ni vpoštevana. Države varšavskega pakta Sovjetska zveza ima 3.200.000 vojakov, 7.000 tankov, 10.250 vojnih letal, 450 vojnih ladij, 900 interkontinentalnih raket in 88 podmornic z atomskim orožjem. Bolgarija ima 153.000 vojakov, 200 tankov, 250 vojnih letal, 3 vojne ladje. Češkoslovaška ima 225.000 vojakov, 2.700 tankov, 600 vojnih letal. Vzh. Nemčija ima 126.000 vojakov, 1.800 tankov, 270 voj. letal in 4 voj. ladje. Dgrska ima 102.000 vojakov, 700 tankov, 140 vojnih letal. Poljska ima 247.000 vojakov, 2.800 tankov, 750 vojnih letal in 3 vojne ladje. Bomunija jma 173,000 vojakov, 1.200 tankov in 240 vojnih letal. Itazmerje sil obeh paktov je v glavnem tole: Atlantski pakt: 6,020.000 vojakov, 8.200 tankov, 18.890 vojnih letal in 1.206 vojnih ladij. Varšavski pakt: 4.246.000 vojakov, 12.500 vojnih letal, 18.200 tankov in 460 vojnih ladij. 17. slovenski socialni (lan v Argentini Krepko pohvalo zaslužijo naši socialni delavci, ki se zbirajo v Družabni pravdi. Največja značilnost njihovega dela je, da je njihov pogled naravnan na sedanjost in prihodnost; na preteklost se ozirajo samo toliko, v kolikor naj bi jim bila učiteljica za prihodnost. Ti socialni delavci so dne 8. marca pripravili v Buenos Airesu že 17. slovenski socialni dan, posvečen vprašanju »Naša gospcd?r.ika osamosvojitev leta 1970“. Po sv. maši, ki jo je daroval msgr. Anton Orehar, je bilo študijsko zborovanje, na katerem je imel odličen referat univ. prof. dr. Milan Komar z naslovom »Osebnostni in skupnosini elementi pri gospodarski osamosvojitvi". Temu referatu sta sledila dva koreferata, ki sta ju podala g. Marijan Loboda („0 praktičnem skupnostnem gospodarskem udejstvovanju") in g. Stane Mehle („0 praktičnem osebnostnem gospodarskem udejstvovanju"). Na zborovanju, ki je bilo dobro obiskano, je bila sprejeta naslednja resolucija: Smatramo, da je čimdalje večja gospodarska osamosvojitev rojakov najboljše jamstvo naše verske in narodne odpornosti in zavednosti. Dajemo javno priznanje vsem našim zdomskim gospodarskim in socialnim ustanovam ter vsem posameznikom, ki se na tem področju trudijo. Poudarjamo, da ima zasebna lastnina svoje socialne dolžnosti, katere naj v bodočnosti pridejo do izraza zlasti v bolj organiziranem sodelovanju na gospodarskem nodročju. Vsa naša zdomska društva in časopise naprošamo za sodelovanje v najširšem pomenu besede. Slovensko hranilnico in posojilnico SLOGA in Družabno pravdo pa izrecno naprošamo, da prevzemata skrb za uresničenje te resolucije. \ie posebnega Komunistična policija v Sloveniji je zasegla knjigo pisatelja Borisa Pahorja »Odisej ob jamboru". To ni pravzaprav nič posebnega, saj se že 25 let pleni in uničuje vse, kar ne trobi v komunistični rog. Posebnost je samo v tem, da je oblast zaplenila knjigo slovenskega socialistično usmerjenega pisatelja, prijatelja Osvobodilne fronte in partizanstva, ki pa si je sedaj upal javno povedati, da je silno razočaran nad slovenskimi socialisti-komunisti, ker se je Komunistična stranka izneverila slovenskemu narodnemu programu, ki ga je oznanjala med partizanskim bojem. Po njegovi sodbi je imelo to kar najbolj žalostne posledice posebno na Primorskem, kjer je fratelančna politika pahnila množice slovenskega prebivalstva v objem italijanske komunistične stranke, njihove otroke pa potujčila ' italijanskih šolah. FILOZOF IN KOMUNISTIČNI SOPOTNIK Nedavno je umrl znani angleški filozof Bertrand Russell. časopisi so ob tej priložnosti pisali o njem krajše in daljše članke in ugotavljali, da je umrl veliki filozof. Na politiko pa se Russell ni razumel in zato so ga komunisti prav pošteno vodili za nos. Dal se je uporabiti kot sopotnik pri raznih komunističnih manifestacijah. Dal je svoj podpis na razpolago za razne komunistične izjave za „mir“ in »demokracijo". Sprejel je od komunistov ponudcno mu mesto predsednika mednarodnega sodišča za sojenje Amerikancev zaradi vietnamske vojnc. Posebno pogumen Russell ni bil. Zlasti se je bal atomske vojne. Znan je n'egov izrek: „B'ol;e .je živeti petsto let pod rdečo diktaturo, kot pa doživeti eno samo atomsko vojno." Kako neizmerno bolj pogumni so bili naši protikomunistični borci (brez filozofskega študija), ki so dejali: »Raje smrt kot živeti v rdečem suženjstvu." Komunistični sopotnik je bolj nevaren in napravi več škode kot odkrit komunist, še posebno nevarni pa eo s slavo ovečani kulturniki, ki v več ali manj prikriti obliki hvalijo in širijo komunistično ideologijo, podirajo temelje krščanske kulture in vnašajo strah v svobodni svet. Zato na.i Bog varuj takih filozofov kot je bil Russell. PRITLIKAVOST Bivši partizan in »krščanski" socialist Franc Jeza je v tržaškem »Novem listu" napisal ob smrti dr. Mihe Kreka grd članek, iz katerega diha sovraštvo do moža, ki je visoko dvignil plamenico slovenske svobode v boju zoper komunizem. In prav to je tisto, kar tako strašno bode Jezo, ki je bil član Osvobodilne fronte in je še po končani vojski zapisal, da je bilo partizanstvo »slovenska epopeja". Slovenski zamejski in zdomski časopisi so se spominu dr. Kreka primerno in dostojno poklonili. Priznali so mu, da je v najtežjih časih slovenske zgodovine vse storil za svobodo slovenskega naroda, odobraval in Podpiral protikomunistični boj do svojega zadnjega diha in pomagal slehernemu slovenskemu človeku, ki je bil pomoči potreben, še posebej pa vsem beguncem. Edino »Novi list" je smatral za potrebno, da na mrtvega dr. Kreka izlije svojo gnojnico. Seveda bi Jeza drugače zapisal, ako hi tudi dr. Krek tako kot Jeza »spoznal in razumel nove politične tokove v slovenstvu m se sprijaznil s stvarnostjo". Da, Jeza se je sprijaznil s stvar-n°stjo, zato brez skrbi že dolga leta živi v Trstu, dočim so bili resnični Protikomunisti (dr. šmajd, Martelanc, Uršič in drugi) nasilno odpeljani v smrt. Toda Jezu ni na poti samo dr. Miha Krek. Kadar more se obregne tudi zoper ostale slovenske velikane, katerim na seže niti do gležnjev. Rad se ponorčuje tudi iz dr. Janeza Ev. Kreka, dr. Ivana Šušteršiča, dr. Antona Korošca in dr. Vsi ti niso bili dovolj narodno zavedni, še manj pa politično sposobni. Popoln slovenski politik se je rodil šele s — Francem Jezo. M. S. (Trst) Spuminske proslave oh 25-letnici vetrinjske tragedije Po poročilih, ki jih imamo (iz USA zaradi poštnega štrajka nimamo podrobnih poročil), bodo povsod v svobodnem svetu svečane proslave ob 25-letnici vetrinjske tragedije. Gotovo bo tudi vse slovensko svobodno časopisje v zdomstvu posvetilo temu spominu znaten del svojega prostora. Posebno slovesno nameravajo počastiti spomin naše največje narodne tragedije Slovenci v Argentini. Veliko skupno spominsko proslavo pripravlja predstavniško društvo Slovencev v Argentini — Zedinjena Slovenija, ki je želela dati prav poseben poudarek proslavi s tem, da je na svoje glavno spominsko zborovanje povabila kot glavnega govornika pisatelja Karla Mauserja. Program spominskih svečanosti v Buenos Airesu je naslednji: 1. sv. maša zadušnica za vse pobite žrtve — v buenosaireški katedrali; za darovanje sv. maše je bil naprošen primas Argentine kardinal Caggiano; 2. pohod Slovencev od katedrale do spomenika generala San Martina, kjer bo položen venec in govor; 3) veliko spominsko zborovanje z govorom Karla Mauserja; 4) tiskovna konferenca z argentinskimi časnikarji; 5) lokalne proslave po domovih in društvih ter v krajih, kjer je kaj več Slovencev (Mendoza, Miramar in dr.). Pripravlja se tudi knjiga v slovenskem in španskem jeziku o komunistični revoluciji v Sloveniji. Naša želja je, da bi se vse te proslave izvršile kar najbolj pijetetno, ob sodelovanju vseh Slovencev, v kar največji slogi in edinosti. Mesec junij naj bo naš žalni mesec. Ob 25-letnici vetrinjske tragedije velja za nas slovenske protikomunistične borce in emigrante samo tole: Je in ostane naša prva naloga rušiti in zrušiti komunistično tiranijo, ki je podjarmila našo domovino. Res je, da so naše sile skromne. Toda spomnimo se, da so bile tudi sile apostolov zelo skromne, pa so le premagale mogočni rimski imperij. Tako bomo tudi mi zmagali, če bomo svoje — navidezno skromne — sile brez oklevanja in strabn postaviti v boj zoper komunizem, ki je največji sovražnik krščanstva in sploh človeštva. V današnji številki Vestnika, ki je psvečena 25-letniči vetrinjske tragedije, smo opustili nekatera zaglavja: Naši jubilanti, V spomin mrtvim, Nove knjige, Pisma uredniku, Društvene novice. Gradivo za omenjena za-Klavja in tudi drugi članki pridejo na vrsto v prihodnji številkii. Vsebina: Ob petindvajseti obletnici (Karel Mauser) — Vetrinje (Dr. Tine pebeljak) — Večna Vam slava in spomin! (Miha Benedičič) — Pred enaindvajsetimi leti (J. M.) — Vetrinjsko pismo (Karel Mauser) — Spomini na Vetrinj (Ernest Hirschegger) — Vetrinjska tragedija - posledica Jalte (ft- Smersu) — Materam mučencev (France Šturm) — Pot v svobodo (Ru-,°*f Hirschegger) — Ob petletnici odkritja spomenika junakov (Stane Bi-enc) — Biafrh - svetovni škandal (Stane Meršol) — Moji slovenski domo-v*ni (Branko Pistivšek) — V spomin štirim Koširjevim bratom (Lojze Ambrožič st.) — še o našem „zamudništvu“ (R. Smersu) — (Narod, narodna kultura in naš odnos do obeh (dr. Viktor Antolin) — Enaka usoda za vse '•'rane (France Zorec-Kocelj) — Matt Tekavec odgovarja „Prosveti“ — lako se utrjuje slovensko ime — Za enotno organizacijo borcev — Raz-'Tierje vojnih sil atlantskega in varšavskega pakta — 17. slovenski socialni 'lan v Argentini — Nič posebnega — Filozof in komunistični sopotnik — ^ Htlikavost — Spominske svečanosti ob 25-lctnici vetrinjske tragedije. Cor «j TARIFA REDUCIDA ta Concesion No. 6830 Propiedad No. 970.247 Intelectual - 27/6/1968 Ramon Falcdn 4158, Bs. As.