211 v lasta s tav Bar: MaJNiška D eklara CiJa i N Deklara CiJsk O gi BaNJe. slovenska politika v habsburški monarhiji, od volilne reforme do nove države (1906–1918) , Založba Pivec, Maribor, 2017. Majniška deklaracija, ki jo je 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu v ime- nu južnoslovanskih izbrancev ljud- stva prebral vodilni slovenski poslanec Anton Korošec, je eden tistih usodnih dokumentov narodne zgodovine, h kateremu se zgodovinarji vedno znova vračamo. T o je bilo očitno tudi ob njeni stoletnici, interes zanjo pa se je potrdil zlasti na simpoziju lanskoletnega maja v Sv. Juriju ob Ščavnici. Slednjega se je med številnimi drugimi zgodovinarji udeležila tudi avtorica pričujoče knjige Vlasta Stavbar, ki je predvsem bralcem Časopisa za zgodovino in narodopisje seveda ni treba posebej predstavljati. Naj bo dovolj spomniti, da je avtorica že s svojo diplomsko nalogo in razprava- mi v začetku devetdesetih let pretekle- ga stoletja opozorila ne nekatera manj znana ali sploh še neodgovorjena vpra- šanja v zvezi z Majniško deklaracijo. Knjiga, ki je pred nami in pritegne tu- di z izjemno barvno-slikovno spremlja- vo, nas najprej v prvih štirih poglavjih vpelje v zgodbo o Majniški deklaraciji s prikazom nekaterih splošnih značil- nosti staroavstrijske in slovenske po- litike na predvečer in v začetnih letih prve svetovne vojne. Po ovrednotenju pomena izjave v kontekstu reformnih prizadevanj v državi pa sledi jedro knjige, ko avtorica podrobno prikaže razvoj deklaracijskega gibanja. Pri tem na podlagi podrobne analize izjav po različnih območjih natančno osvetlju- je tudi vsebinske poudarke pri pridobi- vanju podpisov, ki imajo pogosto zelo zanimive lokalne značilnosti. Posebno dobrodošle so številne razpredelni- ce, ki prikazujejo podpisno vnemo po posameznih slovenskih krajih, a tudi tistih izven tradicionalne narodne po- selitve. Stavbarjeva na podlagi ohra- njenih popisnih pol ugotavlja, da je Majniško deklaracijo »podprlo več kot 500 občin in občinskih odborov, zbra- nih pa je bilo več kot 327.000 podpisov, v več kot 1.350 krajih«. Do teh številk je prišla na osnovi obširnih raziskav gradiva v Arhivu Republike Slovenije in Pokrajinskem arhivu Maribor, kar velja še zlasti izpostaviti. Pri tem niso zanimivi samo podpisi, ki so nastali na slovenskem etničnem ozemlju, ampak je avtorica izbrskala tudi številne dru- ge. Po eni strani gre predvsem za hr- vaške in bosansko-hercegovske izjave podpore, po drugi strani pa tudi pobu- de Slovencev, razseljenih po begunskih taboriščih (na primer iz spodnjeavstrij- skega Brucka ob Litvi) ali napotenih na različne fronte. V obdobju kraljeve Jugoslavije je imela Majniška deklaracija nedvomno kultni status. Predstavljala je dokaz ocene in poročila – reviews and reports 212 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 odločenosti slovenske politike, da se osamosvoji izpod habsburške oblasti, in to kljub temu, da je vsaj ob nastan- ku ob zahtevi po ustanovitvi južno- slovanske državne enote eksplicitno izkazovala zvestobo habsburškemu okviru. Že na drugem mestu so opozo- rili, da je kasneje tolikokrat poudarjena »habsburška klavzula«, ki se v Majniški deklaraciji ni znašla zgolj iz preračun- ljivosti njenih tvorcev, postala sredstvo manipulacije vseh tistih, ki so za na- zaj želeli prikazati svojo gorečnost za jugoslovansko stvar. A kot ugotavlja zlasti v zadnjih desetletjih vrsta drugih uveljavljenih zgodovinarjev in z nji- mi tudi Stavbarjeva, izjava »v svojem vsebinskem pogledu ne pomeni nič novega«, s tem pa tudi ostaja znotraj tradicionalnih avstroslavističnih koor- dinat. Razlika pa je bila seveda v tem, da je Majniška deklaracija odstopala od predvojnih programskih izjav v zahtevi po takojšnji uveljavitvi. T o pa seveda ne spremeni dejstev, ki izhajajo iz avtori- čine ugotovitve, da je izjemen pomen izjave v njeni povezovalni vlogi. De- klaracija je namreč »združila vodilne slovenske, hrvaške in srbske politike v avstrijski polovici in povzdignila raven odločanja na raven naroda kot celote«. Ne glede na različne razlage omem- be habsburškega žezla v Majniški de­ klaraciji je znanih veliko dokazov, da je slovenska politika večinsko vsaj do poletja 1918 ohranila zvestobo habs- burški monarhiji in si prizadevala najti ustrezno rešitev jugoslovanskega vpra- šanja znotraj njenih meja. T o prepričlji- vo potrjuje tudi Stavbarjeva na podlagi mikroraziskav posameznih popisnih pol. Podpisniki so sicer želeli reformo državne zgradbe, a pod habsburškim žezlom. Avtorica opozarja na »utrip množic, ki so deklaracijo sprejemale in podpisovale, na razpoloženje ljudi, ki ni bilo protiavstrijsko ali protihabs- burško, in na dokaj nejasne predstave o prihodnji novo nastajajoči državi«. Me- moarska literatura po letu 1918 je sicer dajala drugačen vtis v smislu malodane herojskih prevratnih nagibov do takrat prikritih monarhomahov, a ga je tako brutalno iskreno nevtraliziral že eden ključnih akterjev takratnega dogajanja Vladimir Ravnihar. Čeprav je bil mor- da od vseh političnih sopotnikov še najmanj navdušen nad habsburško di- nastijo, je namreč prostodušno priznal, da je bilo na javnih shodih vendarle treba »brenkati na avstrijsko struno«, če so želeli med prebivalstvom doseči podporo deklaracijskemu gibanju. O omenjenih dilemah slovesa od stare monarhije spregovori Stavbarje- va na kratko v zadnjih dveh poglavjih, ko ovrednoti posledice deklaracijske- ga gibanja in elemente nove državne stvarnosti. Habsburška dinastija oči- tno ni bila zmožna najti formule, ki bi mnogonarodno tvorbo v osrčju Evro- pe obdržala skupaj. Kolebanje med avstrijskim patriotizmom in jugoslo- vansko ideologijo, za katero so sloven- ski in hrvaški politiki dolga desetletja brezpogojno verjeli, da je združljiva s habsburškim okvirom, je bilo končano. Nastala je jugoslovanska država, ki pa še zdaleč ni zadovoljila vseh idealov, ki so si jih slovenski politiki postavili v času habsburške monarhije. Seveda tega njeni tvorci niso vedno obešali na velik zvon, a politični razvoj Jugosla- vije Karađorđevićev, ki svoje države v številnih pogledih niso uspeli urediti, govori sam zase. To so zgodovinska dejstva, ki jih tudi nekdanja dekla- racijska mitologija, prisotna v večini OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 213 memoarskih del, vedno težje zakriva. K temu je nedvomno pomembno pri- spevala tudi avtorica pričujoče knjige s svojim znanstvenim pristopom. andrej r ahten r enato p od Bersič: Jeruzale M OB sOči (Ju DOVska sku PNOsT Na gO riške M OD 1867 DO DaNes) . Študijski center za Narodno spravo Ljubljana, Goriška Mohorjeva družba Gorica in Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor – Ljubljana 2017, 510 str. Raziskovanje in proučevanje zgodovine Judov na območju današnje Slovenije, še posebej v obmejnem prostoru Itali- je in Slovenije, je bilo doslej dokaj po- manjkljivo in premalo celovito. Slednje velja zlasti za slovensko zgodovino- pisje. Med dosedanjimi obravnavami oziroma objavljenimi raziskavami o Judih je treba ločiti med historiogra- fijo in pristopi k njim. Ta se ukvarja z raziskovanjem Judov na splošno v sve- tu oziroma v Evropi in raziskavami o Judih na Slovenskem. Slednjih je bilo do sredine 80. let preteklega stoletja bolj malo, po tem obdobju pa lahko zasledimo nekakšen preporod objav s tovrstno problematiko, predstavljenih z vidika tako zgodovinskih kot tudi so- ciološko-antropoloških raziskav. Tako je goriška judovska skupnost doživela vrsto obravnav v italijanskem zgodovi- nopisnem kontekstu. V endar so ostajali Judje v Trstu in Gorici predvsem gle- de obravnavanja srednjeveških študij obrobno področje tudi za italijansko zgodovinopisje. Stanje se je izboljšalo v zadnjih tridesetih letih, ko so nasta- le nekatere temeljne študije o judovski prisotnosti na tleh Goriške, Tržaške in Furlanije. Gre torej za območje, ki je bilo v preteklosti zelo povezano z osre- dnjim slovenskim prostorom. Zato je knjiga zgodovinarja mlajše generacije dr. Renata Podbersiča, ki je v začetku le- tošnjega leta prišla na slovenske knjižne police, nov dokaz, da lahko slovenski znanstveniki in raziskovalci veliko pri- spevamo k evropskemu in svetovnemu proučevanju judovske zgodovine, še posebej holokavsta in njegovih posle- dic v lokalnem, regionalnem in širšem prostoru. S tem lahko na najboljši način prispevamo drobne kamenčke v celo- to mozaika, ki še vedno nastaja in se počasi oblikuje v verodostojno podobo preteklosti in zgodovine ljudi in njiho- vih skupnosti, katerih ni več, saj so mo- rali umreti samo zato, ker so veljali za drugačne. In to velja tudi za slovenske Jude, ki si po genocidu med 2. svetovno vojno nikoli več niso opomogli. Ostale pa so njihove sledi, od Koroške do Šta- jerske, od Prekmurja do Primorske. In prav zaradi časa, ki je tako usodno za- znamoval njihove usode, je naša velika strokovna in moralna zadolžitev, da ta del narodne zgodovine končno kolikor je mogoče celovito proučimo, zapišemo in spoznamo, predvsem pa ga vtkemo v trajni zgodovinski spomin. Zgodovi- narji smo za to delo še posebej pokli- cani, in kot nas prepričuje pričujoča knjiga, mnogi kolegi mlajše generacije to poslanstvo dostojno uresničujejo. Dodana vrednost Podbersičeve knji- ge je prav poglavje o holokavstu, saj zgodovina holokavsta v Sloveniji kljub