TRDINOVI BELI KRANJCI IN HRVATI. P riobčujemo tu nekaj citatov iz najnovejšega zvezka Trdinovih Zbranih spisov, iz „Izpre- hodov v Belo Krajino". Slične misli se nahajajo tudi v ostalih Trdinovih spisih. Citatelj bo iz teh in takih dejstev spoznal, kako Bela Krajina postaja slovenska, ter se bo spomnil, kako je Zagorje ob Krapini in Va- raždinu postalo hrvatsko, ter bo z nami vred priznal, da je naravnost smešno, absurdno, delati med Slovenci in Hrvati (Srbo- hrvati) bistveno razliko. — Beli Kranjec gre v mlin ali po kakem dru- gem opravku „na Kranjsko" (17). „Radi čistosti narečja trdijo morda bližnji sosedje, da so Podgorci napol Hrvatje. V turških vojskah so se med nje gotovo doselili kaki hr- vaški begunci; za prežeško okolico nam spričuje Valvazor, da so ob njegovem času stanovali v njej Uskoki. Ti prihodniki so nekaj svojih besed brez dvombe podarili svoji novi domovini. Mesto „trak" ali tujke „žnora" govore na pr. Podgorci „vrpca" kakor Hrvatje" (42). „Stari mejaš med tema narodoma (Slove- nijo in Hrvatijo) so Gorjanci; še le novejši vek je razširil Kranjsko mejo in slovensko narodnost preko njih do deroče Kolpe" (52). „Za čudo čvrsto so si (Uskoki) ohranili svoje šege, svoje pesmi in pripovedke in svoj prelepi hrvaško-srbski jezik" (62). „Naj gre povsod v božje ime svoje k svo- jemu, Slovenec k svoji Sloveniji, Hrvat k svoji trojednici. Jalov je posel preiskavati, čigavo je bilo kaj pred sto in sto leti; treba je popraše- vati: Čigavo je sedaj?" (64) pravi Trdina, ko govori o debati glede pripadnosti Uskokov (Žum- berčanov?) k Kranjski. „Katrica se je prepričala, da gostoljubnost Hrvatom ni prazna beseda kakor Kranjcem" (72). „Naša nekdanja gospoda pa ni govorila tako spoštljivo o Uskokih. Razglasila jih je za tatove, ker so iztrebili na Gorjancih medvede . . (73). „Med Gorjanci in Kolpo so (v turških voj- skah) Slovenci ali čisto poginili ali pa se jako pomešali s Hrvati" (130) . . . Tisti Uskoki, ki so se naselili med Slovenci, so se z njimi stopili in večjidel poslovenili. Dandanašnji zovemo io zmes Belokranjce" (130) . . . „Ni dvombe, da je uteklo mnogo Uskokov tudi na Dolenjsko" (131). „Na Kleku se shajajo slovenske vešče s hrvaškimi in se dogovarjajo prijazno in složno, kako bi unesrečile svoje rojake. Nobena povest ne govori, da se ne bi med sabo razumele radi različnega narečja ali da bi si skočile v lase in se uhale in praskale iz narodne zavisti. Ta smešna basen ima v sebi jako resen in žalibog tudi resničen nauk. Slovenske in hrvaške babe se zlagajo, se zbirajo v isti skupščini, a sloven- ski in hrvaški možje pa se nečejo približevati, nečejo si iskati enega zbora, ene države, ampak se razmikajo še vedno drug od druzega, gleda- joč od daleč drug druzega še vedno zabavljivo in zaničljivo. Slovenska in hrvaška kri se edini in vjema na Kleku samo za hudobijo, da ugo- nobi svoje brate; za dobra dela, za obče blago- stanje, za vzajemno podporo, za ljubezen si ne napravlja nobenih shodov, nobenih društev, ni- kakršne edinosti in zaveze. Ta Klek je strašen simbol naše brezumnosti, hudobe, sramote in nesreče." (139—140). „Ime (Bela Krajina) je bolj službeno in novo : dolenjski Slovenec veli, da onkraj Gor- jancev prebivajo Hrvatje, da se začenja tam hrvaška zemlja" (140)... „Do 11. stoletja so spadali Beli Kranjci brez dvombe pod hrvaško krono. Ali ta krona je obsegala tri različna kraljestva: Dalmacijo, Hrvatijo (v ožjem pomenu besede) in Slovenijo" (141)... „Belokranjci se enačijo v obleki in drugih šegah večjidel s hr- vaškimi kajkavci, tedaj s Slovenci.. ." (141). „Ti Hrvatje (ne Beli Kranjci) so se poslo- venili . . . Manjšina se je izgubila v večini. Tako so se pohrvatili tudi Slovenci, ki so se naselili v reški županiji, česar pa ne smatramo za no- beno nesrečo" (143). „V Belokranjcih teče vzhodno- in zapadno- slovenska kri, kateri se je primešalo tudi neko- liko hrvatske. Cista plemena se navadno slabo ponašajo" (147). »Najrajši se razveseljujejo dobrovoljčki (v Beli Krajini) doma ali v zidanici. V tej reči vla- dajo hrvaške šege, ki so pametnejše od sloven- skih. Če pa gospodar pije, hoče imeti pri sebi tudi rodovino in prijatelje, za vinske bratce ne mara" (150). „(Beli Kranjec) govori o Dolenjcih in nji- hovi zemlji kakor o tujih ljudeh in o stranjski zemlji. In ne brez razloga. Od njih ga ločijo še bolj kakor visoki hrib različne šege in misli" (198). „Noben Dolenjec nima Belih Kranjcev za prave rojake, vsi trdijo, da so Hrvatje in obču- jejo z njimi kakor s tujci, ki stoje v vseh rečeh nizko doli pod Kranjci. Njihova čista slovenščina se jim zdi celo hrvaščina; naš pismeni jezik smatrajo premnogi za hrvaški in kvasijo bedasto, da ga ne morejo razumeti" (199—200). „Dostikrat sem slišal, da so se naše umetne pesmi ,izlegle' za Gorjanci, da so hrvaške in te- daj ne tako lepe kakor stare kranjske" (200). „Vi govorite po hrvaško, Vi ste Metličan," so govorili Dolenjci Trdini, če je govoril knji- ževno, in dodali: „Veste, dobro razlikujem Hr- vata od Hrvata, vsi ne govore enako. Primorec obrača jezik drugače nego Zagrebčan in tudi drugače kakor graničar. Metličani govore tudi hrvaški, ali tako, da jih mi Kranjci prav lahko razumemo, še skoraj laglje nego mar- sikaterega Kranjca, zato ker govore bolj počasno in po črkah" (200—201). „Novomeščani trdijo včasi, kako razuzdane da so ,Hrvatice', pohotnikom da je šala ujeti katerokoli. Kaj bolj lažnjivega in nesramnega od te govorice si je težko izmisliti. Mestni postopači so brez dvombe zaslepili že marsikatero neumno babelo, ki je priromala na svečanost Porcijun- kule ali sv. Feliksa, ali take izjeme postavni možje ne bi smeli razglašati svetu za pravilo" (203). „Bela Krajina bi težko dihala in dostikrat od glada pogibala brez sosednje si Hrvatije" (204). »Deželici je Karlovec na vsak način bolj potreben in važen nego Novo Mesto, s katerim jo vežejo in družijo itak najbolj le uradna opra- vila in pota." (205). — (Belokranjci) se čutijo v tem hrvatskem mestu bolj doma nego v jezičnem Rudolfovem. (Domačine karlovške) imajo za pošte- nejše nego Kranjce (205.) „(Belokranjec ima poklic), ki bo koristil nam in Hrvatom, namreč ta, da bo med nami, ki mu stojimo skoraj enako blizu, posredoval, da bo brata z bratom seznanjal in vezal med njima vedno tesneje nit prijateljstva . .." (206— 207). »Tudi drugi Belokranjci dakajo in jakajo — pravijo : da in jako — mi Poljanci pa govo- rimo tudi to bo že, težak in še veliko takih, ki se ne čujejo nikjer na Kranjskem pa niti v Metliki in Semiču. Stari ljudje so prepevali pri nas zgolj hrvaške pesmi, vrtili so se v hrvaškem kolu, se nosili in vedli še v mnogih drugih re- čeh zgolj po hrvaški šegi .. ." (367). »Kadar začne govoriti Ličan, naj se skri- jejo vsi naši doktorji in pridigarji" (374).