Poštnina plačana v gotovini IZHAJA VSAK DRUGI PETEK NAROČNINA: Mesečno 4 Din Polletno . . 20 „ Čekovni račun številka 17.1.39 Uredništvo in uprava: UNIVERZA, Ljubljana. PETEK, 8. APRILA 1938 AKADEMSKO GLAS POSAMEZNA ŠTEV. 2 DIN „Sklenimo preko vseh prepirov premirje, zakaj mi vsi hočemo na svetu mir, mir v delu in pravičnosti". Romain Rol/and LETO II. STEV. 6a. O Zrn, UNIVERZNA IN JAVNA VPRAŠANJA Češkoslovaška v miru In vojni (Iz predavanja konzula češkoslovaške republike g. ing. Minovskega.) Dovolite mi, da vas opozorim najprej na nekoliko momentov iz zgodovine češkoslovaške države. Cehi in Slovaki so se niselili na svojem današnjem ozemlju pod konec šestega stoletja. Ustanovili so samostojno državo, ki je dosegla višek svoje moči z osnovanjem Velikomoravske države. V tej državi so bili Cehi in Slovaki združeni do leta 1025., ko so sedanjo Slovaško zasedli Madžari. S tem je bilo prekinjeno skupno življenje hi skupni razvoj slovanskih prebivalcev Velikomoravske države. Cehi pa so ohranili svojo samostojnost in češka je postala leta 1198 dedno kraljestvo. Ko je izumrla češka dinastija Pfemislovcev, so si Cehi svobodno volili svojega kralja in tako je bil 1526. po svobodni odločitvi zastopnikov češkega kraljestva izvoljen prvič Habsburžan za češkega kralja. To je bil Ferdinand 1. Kljub temu so ostale češke dežele popolnoma samostojne in jih je vezala z ogrskimi in avstrijskimi deželami le oseba skupnega vladarja. Habsburžani pa so poskušali že zgodaj omejevati svobodo dežel češke krone. To je bil vzrok neprestanih sporov med vladarjem ter češkim plemstvom in zastopniki mest, kar je privedlo 1620. do upora in do nesrečne bitke na Beli gori. S poia^m na Beli gori se je začela za češki narod dolga doba nasilja in brezmejnega trpljenja. Kljub krutemu preganjanju češkega ljudstva pa je ostala vsaj pravno nedotaknjena samostojnost dežel češke krone in če so jo v posameznih primerih omejevali, >7557<< kot v šolstvu so vladale tudi pri železnici, pri sodišču in pri vseh drugih uradih. Odnos Čehov do Slovaške je bil dan že s prvim dnem z naslednjim osnovnim češkim stališčem: Umevno je, da Madžari dolgo ne bodo pozabili na svojo nekdanjo moč, da si jo bodo skušali znova pridobiti in bodo vzdrževali na Slovaškem iredentistični duh. Vsi naši vodilni možje so bili zato mnenja, da se bodo takim prizadevanjem najbolje in najuspešneje uprli s hitrim in znatnim dvigom socialnega in kulturnega življenja najširših slojev ljudstva na Slovaškem brez razlike narodnosti. Če se posreči zagotoviti Slovakom večje blagostanje kot ga ima prebivalstvo na. Madžarskem, če bo prebivalstvo videlo, da ima popolno državljansko svobodo, mir in enakost pred zakonom, če bo videlo, da dežela uspeva, da se izobrazba širi, da vlada napravi vse za gospodarski dvig dežele, če bo v primerjavi naših razmer z razmerami pri sosedu našlo več pozitivnega v republiki, bo to najboljše orožje proti vsem rušiteljem miru in najtrdnejše zagotovilo ljubezni in zvestobe prebivalstva naši republiki. S tega stališča se vodi pri nas državna politika na Slovaškem in v Podkarpatski Rusiji in morem vam zatrditi, da je delo, izvršeno v dvajsetih letih republike, tako ogromno in tako plodonosno, da je češkoslovaška demokracija nanj lahko ponosna. * Poudaril sem, da sta bili dve glavni nalogi češkoslovaške republike skrb za izobrazbo in boj za socialno pravičnost. Ta boj se je začel pri nas z zakonom o agrarni reformi, ki je v svojem bistvu bil in ostane gospodarska revolucija brez revolucije. Kako je bilo to potrebno, vam priča dejstvo, da je imelo na češkem, Moravskem in v Šleziji 236 posestnikov skoro 30% zemlje, na Slovaškem in v Podkarpatski Rusiji pa približno 900 posestnikov 35% odstotkov zemlje. Iz odvzete zemlje so razdelili skoro milijon hektarjev malim pridobitnikom in to spet brez razlike narodnosti. Mnogo zemlje so razdelili mestom in občinam. Vsa odvzeta zemlja je bila plačana in sicer tako, da so po sodbi tujih strokovnjakov dobili plemiški lastniki zemlje najvišjo odkupnino med vsemi državami srednje in vzhodne Evrope. Nadaljno skrb je posvetila država stanovanjskemu vprašanju. Z velikimi žrtvami je pomagala gradbeni delavnosti. Naj Vam navedem vsaj nekaj številk. Od 1880. do 1921. leta, torej v štiridesetih letih pod Avstrijo, je bilo zgrajenih v čeških deželah 260.000 poslopij, v prvih desetih letih republike pa 234.000. I o se pravi, da so zgradili v republiki v desetih letih skoro toliko poslopij, kot v Avstriij v 40 letih. Sledeče delo republike je bila uvedba osemurnega delavnika in to že leta 1919. Prav tako je bilo po vsej državi uzakonjeno bolniško, nezgodno, invalidno in starostno zavarovanje delavcev in privatnih nameščencev ter v principu sprejet tudi zakon o zavarovanju oseb v svobodnih poklicih. Tem zakonom so se pridružili še zakoni o zaščiti mezd in plač, zaščiti žen in otrok, zakon o mladinskem skrbstvu, stanovanjskem skrbstvu, obrtni inšpekciji, delovnih sodiščih in tako dalje. Z izobrazbo in socialnimi reformami je republika močno zajezila delovanje vseh prevratnih elementov, in tako je Češkoslovaška med onimi državami, v katerih od leta 1918 ni bilo nobenih prevratov, revolucij in pučev. V prvih dobah republike smo si bili na jasnem o vseh važnih problemih, ki so čakali rešitve. Lotili smo se jih s poštenostjo, odkritostjo in brez strahu pred težavami. In teh problemov ni bilo malo Eden najvažnejših problemov je bila ureditev manjšinskega vprašanja. Smelo Vam lahko zatrdim, da ni na svetu države, ki bi bila proti svojim manjšinam pravičnejša kot češkoslovaška. Kdor tega noče priznati, ta ali ni prav informiran, ali pa nima poštenih namenov. Najlepši dokaz tega je usoda nemške manjšine na Slovaškem in v Podkar-patski Rusiji, h kateri se prišteva 150.000 ljudi. la manjšina ni imela pred prevratom nobene šole in ji je grozila popolna madžarizacija. Danes ima 132 osnovnih in šest meščanskih šol, popolno kulturno in politično svobodo in narodna zavest se ji je znova povrnila. Od 700.000 otrok manjšinskih narodnosti Češkoslovaške hodi v šole s svojim materinim jezikom 632.000 otrok. Ostalo so otroci, katerih starši stanujejo posamično v krajih, kjer n ipotrebnega števila otrok za manjšinsko šolo. Češkoslovaška vlada je prepustila Nemcem dve tehnični visoki šoli, ki so jih imeli pod Avstrijo, čeprav imajo Čehi in Slovaki tudi samo dve taki šoli. Vse manjšine so v parlamentu enakopravno zastopane, tako da ima tudi neznatna poljska manjšina, ki šteje (80.000) osemdeset tisoč ljudi, dva poslanca. V češkoslovaški vladi so bili vedno po trije nemški ministri. Uporaba materinskega jezika v javnih uradih je z zakonom zajamčena v vseh onih krajih, kjer šteje manjšina vsaj 20% prebivalstva. Češkoslovaška republika je država, v kateri se ni treba nobeni manjšini bati in se boriti za svojo, kulturo in za svoje življenje. Boj političnih strank naših manjšin je povsem normalen boj za politično moč kot pri drugih čeških strankah — nič drugega. Z enakim zadovoljstvom moremo govoriti tudi o rešitvi verskega vprašanja. Pri presojanju današnjega stanja se moramo zavedati, da so češke dežele stoletja dolgo pretresali verski boji, da je bilo v verskih vojnah uničeno blagostanje naše domovine in naša narodna svoboda. Na Beli gori je bilo premagano češko protestantsko plemstvo, a kaznovan je bil češki narod. Habsburžani so se hudo pregrešili proti religiji, ko so veliko trpljenje češkega naroda po bitki na Beli gori razlagali in utemeljevali z verskimi vzroki, četudi je bila v resnici religija za dinastijo le pretveza za politične in germanizatorične cilje. Zato je bila upravičena bojazen, da ne bi s spomini na preteklost podpirali in znova prebujali verskih bojev. Danes pa moremo z veseljem ugotoviti, da se je po zaslugi prezidenta Masaryka in po razsodnosti ogromne večine naroda posrečilo republiko obvarovati pred to nevarnostjo. S popolno enakopravnostjo vseh religij, s skrajno toleranco in pravičnostjo do vseh, je postala Češkoslovaška dežela verskega miru. Modus vivendi sklenjen z Vatikanom 1928. leta nudi možnost mirne in pravilne rešitve vseh vprašanj med cerkvijo in državo. Ravno v septembru preteklega leta je bila publicirana »De-limitacijska bula«, ki je spravila v sklad meje die-cez z državnimi mejami. Ta akt ima za Slovaško še poseben pomen, kajti razni temni elementi so tam širili govorice, da Vatikan ne namerava razdeliti obmejnih diecez po sedanjih državnih mejah, češ da ne smatra današnjega stanja za definitivnega. Češkoslovaška je zato s hvaležnostjo sprejela publikacijo »Delimitacijske bule«, ki v očeh ljudstva pomeni, da je sveta stolica posvetila meje republike. Ta bula je ravno v današnji dobi zelo dragocen izraz zaupanja in prijateljskega razmerja med Vatikanom in Češkoslovaško. Uspehom pri izravnavanju socialnih, političnih in narodnostnih nasprotij se pridružuje torej tudi mir v religioznih vprašanjih, in če so še kaka druga vprašanja ostala nerešena, potem lahko rečemo, da tega nismo krivi mi, ampak je krivda izven nas in okoli nas. * Naša zunanja politika je jasna, ravna, brez tajnosti in brez kompliciranih načrtov. Sloni tako kot notranja politika na demokraciji, to je enaka moralka in enake pravice za majhne narode kot za velike. Nam se ne zi, da bi morale biti »potrebe« velikega naroda tudi njegove pravice. Izid svetovne vojne nam je samo vrnil to, kar je bilo naše dolga stoletja. Želimo mir v srednji Evropi, da bomo mogli vse svoje sile zastaviti za okrepitev države in blagostanja njenega prebivalstva. Ne maramo ničesar tujega, svoje pa bomo branili z vsemi silami proti vsakemu, ki bi hotel izzvati nove katastrofe. Samo miru hočemo, zase in za druge. Vsaka država, ki ima tako miroljubne cilje, je naša prijateljica. Zato je čisto naravno, da nas veže s Francijo tesno prijateljstvo, da vidimo v Mali zvezi močno jamstvo za mir v srednji Evropi in da z zaupanjem prištevamo Anglijo med one močne države, ki bi v usodnem trenutku stale tam, kjer je pravica in pravičnost. češkoslovaška noče zapirati oči pred nobeno pravico, pred nobeno resnico in pred nobeno nevarnostjo. Ostati hočemo trdnjava demokracije v srednji Evropi. Stremeti hočemo za tem, da bo stopnja naše socialne, gospodarske in narodnostne pravičnosti vedno višja. Zavedamo se vseh dolžnosti, ki izhajajo iz tega in pripravljeni smo doprinesti svoji državi in svojim idealom tudi največje žrtve. Za okrepitev republike je dal češkoslovaški narod rad milijarde svojega premoženja in če bo treba, bo za njeno obrambo žrtvoval tudi svoja Gospod Fakin Boris, odgovorni urednik »1551«, Ljubljana, Univerza. Z ozirom na članek, »Kako je z Akademsko akcijo«, priobčen v vašem cenj. glasilu dne 4. marca 1938. izvolite priobčiti naslednji popravek, sprejet na seji A A dne 11. marca 1938: Ni res, da je preds. AA. izjavil »zahtevajmo to, kar bomo dobili«, temveč je res, da je izjavil: »zahtevajmo to, kar je verjetno, da bomo dobili«. Ni res, da je »popolna nejasnost v vseh vprašanjih karakteristična in verjetno namerna poteza AA ...«, da je »vrstni načrt postavljen v zrak ...«, da so »ves letošnji zidalni program univerze postavili drugi, mimo AA, torej mimo volje študentov«, temveč je res, da je bil že v začetku poslovne debe AA postavljen definitivni program in vrstni načrt, ki se popolnoma sklada s predlogi, ki jih je posla! rektorat na prosv. ministrstvo. Ni res, da je preds. AA izjavil, »zagotovila imam, da bomo dobili v letošnjem proračunu 23 milijonov dinarjev«, temveč je res, da je izjavil, »da je univerza stavila predlogov za 23 milijonov«. Ni res, da je »AA danes samo še adut svl, katerih odnos do samostojnega svobodnega življenja študentov, je bil vselej le negativen«, temveč je res, da je AA popolnoma samostojna akademska organizacija, katere edini namen je dograditev popolne slovenske univerze. IJo zakonu o tisku izvolite priobčiti omenjeni popravek. T. č. predsednik: Fišer Franc. • * Na našo zahtevo (glej »1551« 1. II., št. 5) smo dobili 11. aprila, torej točno en mesec pozneje, kakor je bil sprejet, popravek odbora A. A., ki ga v današnji številki priobčujemo. Želeli bi, da si vsak, ki bo ta popravek prebral, prebere tudi še članek, na katerega se popravek nanaša. Predsednik A. A. zanikava namreč samo trditve, ki v našem članku niso bile bistvene. Ugotoviti pa moramo še nekaj. V zapisniku sej A. A. ni nobene od izjav, ki jih odbor A. A. popravlja niti tako, kot jih v priobčenem popravku razlaga predsednik A. A., niti tako, kakor smo jih citirali mi po svojih stenografskih zapiskih. Vendar dopuščamo možnost, da smo se motili, čeprav smo prepričani o nasprotnem. Oglejmo si posamezne točke popravka. Bistvene razlike med izjavo »zahtevajmo to, kar bomo dobili« in »zahtevajmo to, kar je verjetno, da bomo dobili« ni, kajti osnova delu bi morala biti, da zahtevamo to, kar rabimo in do česar imamo polno pravico. Samo to nasprotje smo hoteli poudariti v svojem članku. Če pa predsednik A. A. vidi kakršnokoli razliko v gornjih izjavah, nas zanima, kje dobi informacije, kaj je »verjetno«, da bomo dobili. Drugi del popravka se nanaša na vse ostalo, le ne na našo trditev, da nima »do danes nihče od odločujočih trdnega programa, kje in kako naj se razvija popolna univerza«. Trdili smo, da je ta nejasnost »karakteristična in verjetno namerna poteza A. A.«, da je radi tega »vrstni načrt postavljen v zrak«. Trdili smo tudi, »da so ves letošnji zazidalni program postavili drugi, mimo A. A., torej mimo volje študentov« in da je A. A. te zahteve »samo registrirala«. Predsednik A. A. trdi, da to ni res. Poglejmo si posamezne postavke. Vsota 5 milijonov je še manjkala za dograditev knjižnice; to življenja. Lep dokaz za to je statistična ugotovitev, da se je 1934. leta odločilo 17% abiturientov čeških srednjih šol za vojaški poklic, 1936. leta se je njih število dvignilo na 20% in je doseglo 1937. leta maksimalno višino 24 %. To dokazuje, da se češka mladina ne boji bodočnosti in da se z veseljem odziva svoji častni dolžnosti. Zavedamo se tudi, da mora majhna država v mednarodni politiki podvojiti svojo fizično silo z nravno silo, z odločnostjo, doslednostjo, vernostjo m poštenostjo svoje politike. lam, kamor nas je postavila usoda, stojimo že vec ko tisoč let. Nismo klonili niti v najhujših časih in vsak je lahko prepričan, da ne bomo klonili niti v bodočnosti, ki nam tako in tako ne more prinesti ničesar, kar bi ne poznali že iz preteklosti. Z zaupanjem v božjo pravičnost, lastno moč in pravico bomo nadaljevali svoje delo in trdno verujemo, da Vase simpatije so in ostanejo z nami. vsoto je rektorat nujno moral zahtevati, in dobili smo jo, pa naj A. A. obstoja ali ne. Potrebo novega strojnega instituta je že koncem lanskega šolskega leta mimo A. A. zagovarjal v dnevnem časopisju g. prof. ing. Lobe. Zavedamo se, da so vse te zahteve upravičene, trdili smo le, da bi morala A. A. že enkrat postaviti svoj celotni načrt, ne pa, da se omeji samo na to, da take zahteve registrira in jih seveda — kar je povedal predsednik A. A. v svojem popravku — sprejme tudi kot svoje zahteve. Predsednik A. A. trdi, da se je vrstni načrt A. A. popolnoma skladal s predlogi, ki jih je poslal rektorat na prosv. ministrstvo. Zanima nas, kdo je te predloge preje postavil. Predsednik A. A. vendarle ne bo trdil, da je A. A. stavila rektoratu predlog, ki ga je ta sprejel in odposlal. Morda je pa bil predlog rektorata že odposlan — kakor smo informirani, mora biti do konca avgusta predlog univerze že v Beogradu, prva seja A. A. je pa bila v oktobru — ko ga je sprejel odbor A. A. Predsednik A. A. trdi, da ni izjavil »zagotovila imam, da bomo dobili v letošnjem proračunu 23 milijonov dinarjev«, ampak »da je univerza stavila predlogov za 23 milijonov«. Na seji A. A. ta formulacija ni bila sprejeta. Predlagal jo je sicer predsednik A. A., toda tov. Raič, ki je sicer glasoval za popravek, je poudaril, da je predsednik A. A. rekel, da je verjetno, da bomo dobili 23 milijonov dinarjev. Sprejeta je bila ta druga formulacija, ki je od našega citata le formalno različna. Predsednik A. A. je torej v tej točki kršil sklep odbora. Prepričani smo, da si takega postopanja odbor A. A. ne bo dopuščal in se bomo k tej točki še vrnili. Težišče te izjave nam pa, kakor so čitatelji našega članka sigurno opazili, ni bilo na tem, ali misli predsednik A. A., da je verjetno, da bomo dobili 23 milijonov ali pa ima za to zagotovila. Poudarjali smo drugi del izjave: »Ne gre, da bi zvedela to tudi zagrebška univerza, ker bi sicer še ona stavila višje zahteve. Tako bi bilo potem mogoče, da bi prikrajšali nas.« Te svoje izjave predsednik A. A. ni preklical. Na zadnji »ni res« odgovarjamo le, da se točno zavedamo, da je A. A. po pravilih popolnoma samostojna akademska organizacija. Inicijativa francoskih pisateljev Francoski pisatelji vseli pravcev so te dni izdali proglas, kateremu se je pridružil tudi Romain Rolland in ga v posebni spomenici pozdravil. Proglas se glasi: Spričo nevarnosti, ki ogroža našo domovino in bodočnost francoske kulture, so se podpisani pisatelji, ki jim je žal, da skupnost vseh Francozov še ni izvršeno dejstvo, odločili, da bodo zadušili sleherni duh prepira in da bodo narodu dali primer svojega bratstva. Aragon, Georges Bernanos, Andre Cham-son, Colette, Lucien Descaves, de ]’Academie Goncourt; Louis Gillet, de 1'Academie franeai: se; Jean Guehenno, Andre Malraux, Jacques Maritain, Francois Mauriac, de 1’Academie fran-caise; Henri de Montherlant, Jules Romains, Jean Schlumberger.« Plačujte redno naročnino! Popravek Akademske akcije Pomen zrelosti Če skušamo nastopati danes akademiki vseh političnih struj in naziranj enotno za skupen cilj. potem se nam tu ne stavlja več vprašanje ali je to potrebno ali ne, pač pa se vprašujemo, če smo takim akcijam dorasli. To se pravi, če smo dovolj zreli, da bi rešili najbolj pereče in ogrožene slovenske probleme dokončno, ali pa je vsako tako delo za skupno stvar že v vsem svojem začetku obsojeno na razkroj, še večjo »dekoncentracijo« sil in lo prav zaradi naše politične nezrelosti. Slovenci nimamo meščanske tradicije. Naše meščanstvo je bilo vse do zadnjih časov nemško, v najboljšem primeru ponemčeno. In to pomenja, da nam v pretekli dobi manjka prav oni činitelj, ki je v Evropi ustvarjal politiko in iz politke narodno zavest. Šele ko je kmet poslal v mesto svoje sinove, so v slovenskem mestu zaživeli posamezni slovenski delavci, delavci za slovensko stvar, za slovensko kulturo, recimo: za slovensko politiko. Toda bili so posamezniki in ostali so sami med vsemi ostalimi, Slovencem docela odmaknjenimi kulturnimi in političnimi činitelji. In bilo jih je premalo, da bi bili zmožni večjih političnih obrambenih akcij (pri nas so prihajale pač samo te v poštev), saj je za slednje treba oslona na ljudstvo, pa čeprav tvori vse to ljudstvo le majhen narodič. Kmet pa je delavec in ne politik, slovenskega meščanstva ni in politično zavednega proletariata tudi ne. Slovenski tvorni delavec postane v osamljenosti oseben in se v to svojo osebnost omejuje vedno bolj. Odtod dejstvo, da so nas vsi veliki zunanji dogodki zatekli vedno nepripravljene in dalje dejstvo, da je bil najostrejši in najmočnejši slovenski politični program stavljen 1. 1848.,- odtlej pa so ga razne kopije samo še omiljevale, tako, da nam je končno ostalo le še neko skrpucalo, enako ničli. Slovenci smo micli svoj program, toda danes ga nimamo več. Zapravili so ga vsi oni, ki za ceno svojih položajev niso nastopili v obrambo zanj in so ga s tem prodali za svoje osebne interese. Toda bili so to Slovenci sami. Naša trenja na Slovenskem niso toliko ideološka kot osebnostna, nimajo niti širše, niti globlje podlage, kot posameznika samega. In v tem vzdušju se rojevamo novi ljudje z osebnimi mržnjami v srcih, Kaj pa zgodovina slovenske univerze? Ce ugo-tavliamo, da smo danes> na »mrtvi točki«, potem je jasne, da so pred nami potekala na naši univerzi leta, polna življenja, razgibanosti in borbenosti. To je res. In obenem je res, da je vprav ta borbenost združila slovenske študente vseh naziranj, čeprav samo za dobo »odporov napram, proti, v obrambo ...« Toda dobi borb in odporov naj bi sledila doba poglobljenega »konstruktivizma«. In tu smo se razbili bolj kot kdaj koli. Tekma političnih struj za zavojevanje slovenskega študenta je k razkroju nedvomno odločilno pripomogla, kot je bilo ugo- tovljeno že v eni izmed prvih letošnjih številk našega lista. Drugi vzrok, ki po važnosti morda ne zaostaja mnogo za gornjim, je tista tradiconalna gojitev kulta osebnosti, da nas doslej vseh Slovencev še nikdar ni družilo delo za skupne cilje, ker nas je v prešnji dobi družila le tista borbenost, ki je lastna vsem mladim ljudem, in ki se izživlja samo V letih velikih preobratov srečujemo akademsko mladino oziroma njen morda manjši, vendarle od-ločilnejš'1 del pri delu, ki ga moremo na kratko označiti kot borbo za politične pravice. L. 1848. je slovenska akademska mladina, ki je študirala na Dunaju, postavila program Zedinjene Slovenije, dijaški tabori v letih 1867, 1869 in 1887 so imeli izrazito političen značaj, študent te dobe, v začetku le borec za svobodomiselstvo, postane pozneje tudi prvi pobornik socialistične misli med Slovenci. Bil je »organizator in agitator, socialni in politični reformator, ljudski govornik in predavatelj, ki se poglablja v gospodarsko-socialne probleme, prodira v vso kulturo svojega naroda, se uči pri drugih in premišlja o sintezi narodove kulture, velik v idejah in načrtih, nemiren, nestalen, temperamenten, nagibajoč se k skrajnostim. Resne volje mu ne more nihče odrekati.« (Cas, 1908, str. 342.) V brošuri »Kaj hočemo? (Poslanica slovenski mladini. Lj. 1901)« si je postavljal takrat najnaprednejši del akad. mladine nalogo zanimati se za javna vprašanja, pridobiti si politično izobrazbo, proučevati politične probleme in priti tako do znanstveno utemeljenega političnega prepričanja. V poslanici zahtevajo zase in za druge kritičnosti, odkritosti in svobodo besede v vseh življenjskih vprašanjih, političnih, gospodarskih in kulturnih. Študent je nastopal kot politik, kot učitelj svojega naroda. Generacija »Preporodovcev« se je borila za slovenski narodno revolucionaren program. Brez strahu žrtev se je boril boljši del mladine za izrazito politične cilje. Morda je bilo v tem mnogokrat več zanešenjaštva, več požrtvovalnosti kakor jasnosti. Nič za to in če bi bila njih zamisel celo zmotna, zlagana ni bila. Od povojnih generacij je pokazala največjo zavest akad. mladina v prvih začetkih diktature. Sve-tosavska proslava 1. 1932., dogodki januarja 1933, enotnost v borbi za knjižnico, ostre borbe za slovenski gospodarski in kulturni razvoj so postavile slovenskega študenta zopet v središče boja, ki ga je z nenavadno odločnostjo bil narod. Tedaj, ko so bile oči vsega slov. ljudstva obrnjene na ljubljansko univerzo, so bili študentje ognjišče izrazito politične borbe. In kot je neki starejši tovariš v eni prejšnjih številk našega lista poudaril, so imeli vsi oni, ki jim je bila ali jim je postala ta sila nevarna, samo dve poti: ali si bodo to silo pridobili ali jo bodo potlačili. Oboje je pomenilo uničenje. v odperu. In še nekaj: majhni, samo okoli sebe lazg,edini ljudje, nimajo velikih ciljev. Zato je možna uspešna koncentracija sil šele tako je opravljena njihova nujno predhodna izgraditev. In, kot prvi korak k temu, naj bi nam služil Zolajev stavek: »J’accuse!«, toda v tem primeru ne tebe, ampak samega sebe. K. Vedno večji je bil zunanji pritisk. Uvedba šolnin je bil prvi akt, ki naj uvede tedanji smeri ugodno selekcijo. Drugi udarec je bil razpust reprezentančne organizacije študentov radi separatističnega in marksističnega delovanja. (Značilno je, da je padel očitek marksističnega delovanja kljub temu, da so bili tako predsednik reprezentance, kot večina delegatov 'iz vrst katoliških akademikov.) Udarec je zadel. Iniciativa za delo je prešla na kulturne klube. Razdor med študenti se je povečal, ločitev po ideološki smeri — tudi v stvareh, ki bi morale biti vsem skupne — se je ostro in hitro izvršila. Večina študentov pa je stala ob strani. Razpust nekaterih klubov in bojazen pred razpustom pri drugih sta povzročila na eni strani veliko mrtvilo v akad. življenju, na drugi strani pa ogorčene debate o strokovnosti. Torišče dela se je preneslo namreč na strokovne klube. Ti, katerih delokrog je bil dotedaj le izdaja skript, prirejanje ekskurzij in podobno, so kmalu spoznali, da je vsako resnejše delo brez reprezentance, ki predstavlja kot organizacija vseh študentov politično silo, nemogoče. Pri tem je del študentov, v spoznanju, da vodijo — ali ovirajo ali pospešujejo — uspešnost strokovnega dela politične sile, postavil nujnost politizacije mladine, drugi del pa je vsako ostrejšo, dasi v osnovah še vedno strokovno delo napadal, češ da ima politično ost in da tako izstopa iz okvirja strokovnih društev. iNaj vzamem le en primer: »V naših razmerah je štrajk nemoralno in zločinsko sredstvo ... Štrajk je izgubil v današnjem času popolnoma svoj strokovni značaj in je dobil oznako zlobno namerne politične masovne akcije. (Straža v viharju 1. marca, št. 23) in »Štrajk nikdar ni bil zgolj strokovni problem, ampak je kulturni in moralni problem v eminentnem pomenu besede« (S. v v. 1. III., št. 23).1 Strokovno delo, borba za strokovne interese in podobna gesla, ki jih poudarjajo vse nazorske smeri študentov naše univerze, imajo za vsako od teh poseben pomen. Vendarle ne skuša tega nihče javno opredeliti. Politična taktika namreč zahteva, da ima strokovnost drug obseg, kadar si v opoziciji in zopet drugega, kadar je grupa, ki ji pripadaš* blizu vladajočim. Mislimo, da naloge akad. klubov (tudi strokovnih) ne moremo ločiti od naloge študentov, ki je »... da obogateni s širšim in globljim pogledom lajšajo življenjski napor družbe, naroda, sredi ka- Življenje Bežali smo v obrokih. Zdaj smo se ustavili v tej vasi, prebili v nji nekaj dni, potem pa smo spet odrinili v drugo vas. Od vseh znamenitosti, ki sem jih srečal v tem času, naj omenim samo to, da sem se seznanil z ležanjem na golih tleh, kar mi je pozneje imenitno služilo. Ko smo tako štirinajst dni tavali od vasi do vasi, so nas naložili v živinske vagone in prepeljali v Kranj. Od tu smo šli na Rupo, kjer smo dobili bajto na koncu vasi. Tik za bajto je bil gozd z vsemi svojimi čudesi. V njem sva z bratom zgladila utico, stikala za ptičjimi gnezdi, plašila veveiice in opazovala na hrbet obrnjenega hrošča, kako se zaman trudi, da bi spet stopil na noge. I ako sem polagoma spoznaval živalsko življenje v gozdu, na svoje življenje sem pa cisto pozabil. Vsa ta leta, ki sem jih prebil v begunstvu, ne bi prav nič koristile mojemu znanju o življenju, da ni božja previdnost pripeljala nekega krošnjarja v našo vas. Prišel je tudi pred mojo utico, odložil krošnjo in sedel na mah. Ko me je zagledal, me je povabil k sebi. Skraja sem se ga nekoliko bal, potem sem se pa le ojunačil in sedel Poleg njega. Nato je iz krošnje potegnil hlebec kruha in kos sira, razpolovil oboje in mi dal z besedami: »Fantiček, jej!« In fantiček je bil pokoren temu ljubeznivemu imperativu in je jedel, da mu je sapo jemalo. Po-tem sva začela kramljati. Nenadoma sem se spomnil življenja in vprašal sem krošnjarja: »Stric, kakšno je življenje?« Začudeno me je pogledal in kar ni hotel verjeti da sem ga to jaz vprašal. Videlo se mu je, da sem ga spravil v zadrego. Dvakrat, trikrat je šel z roko preko čela, nato pa je počasi začel: »E, fantiček, čudno je življenje. Lahko bi ti o njem pripovedoval tisoč let, pa ti ne bi ničesar povedal. Če ga hočeš prijeti, se^ ti zmuzne med prsti, če tečeš za njim, ti uide. Življenje je kakor gnilo jabolko: od zunaj je tako vabljivo, če pa ugrizneš vanj, je grenko.« Zdaj sem pa jaz začudeno strmel v krošnjarja, kajti ničesar nisem razumel. To sem mu tudi odkrito priznal. »Vem,« je odvrnil, »vem, fantiček, pa počakaj, da zraseš in razumel boš, še predobro boš razumel. Le dobro si zapomni, kar sem ti povedal.« Nato je vstal, si oprtal krošnjo in s počasnim korakom je odšel po stezi skozi gozd. Dolgo sem gledal za njim in inako se mi je storilo. Potem pa sem stekel za njim in ga potegnil za rokav: »Stric, povejte mi no, kdaj bom zrasel!« Stric mi je položil roko na glavo in dejal: »Čez deset let, morda še prej. Kakor te bo pač življenje obračalo.« Potrepljal me je po rami in odšel. Jaz pa se nisem premaknil z mesta. Ta odgovor se mi je zdel še bolj zamotan od prejšnjega. Če torej hočeš spoznati kakšno je življenje, moraš zrasti, če pa hočeš zrasti, te mora prej življenje obračati. Potemtakem te življenje obrača ko niti sam ne veš za to in šele ko si dodobra obrnjen, ga spoznaš. O zamotana stvar! S sklonjeno glavo sem se vrnil domov. Mati je sedela pred hišo in pletla nogavice. »Mama.« »No?« »Ali je življenje res kakor gnilo jabolko?« »Kakšno??« »No, kakor gnilo jabolko.« »Pa zakaj?« »Zato, ker je odzunaj vabljivo, če pa vanj ugrizneš, je grenko.« »Res je tako. Zdaj pa pojdi in pripravi drva. Zakuriti bo treba za večerjo.« Zvečer nisem mogel dolgo časa zaspati. Premišljeval sem kdaj in kako me bo začelo življenje obračati in kakšen smisel bo imelo to obračanje, bodisi zame, bodisi za življenje. Kar zaslišim iz ■sosednje sobe materin glas. Prisluhnem: »Ne vem, kaj bo s tem fantom, tako čudne misli mu prihajajo zadnje čase v glavo.« Nato se je oglasil moj oče: »Za otroke res ni dobro, da razmišljajo. Pa potrpi, v jeseni ga damo v šolo in vse bo dobro.« Ostali del pogovora me ni zanimal. Dovolj bridkega že vem. Lepo kašo sem si skuhal, ko sem vprašal mamo tisto o življenju in gnilem jabolku. Tedaj sem prvič megleno začutil, da me življenje tepe po jeziku. V jeseni so me res dali v šolo. Pa tudi ta šola mi ni znala kaj več povedati o življenju. Zdelo se mi je — in pozneje sem spoznal, da se mi je po pravici zdelo — da so vse šole enake: v glavo ti vtepajo stvari, ki ti nišo nič mar, o stvareh pa, ki so ti pri srcu, trdovratno molče, ker jih najbrž niti sami ne poznajo. (Dalje prihodnjič.) terega žive, in da dvigajo življenje od nižjih, prvot-nejših na višje, popolnejše stopnje.« (Naši pogledi, 1937.) Naloga vseh je ista, le pot, le oblika, iz katere izhaja, je lahko različna. Ne more biti naloga n. pr. pedagogov oz. njihovega strokovnega kluba samo ta, da ugotove nazadovanje slov. šolstva, niti ne samo ta, da ugotove vzroke tega in morda še poti, po katerih bi bilo mogoče dvigniti ljudsko prosveto. Njihva dolžnost in pravica je, da skušajo svojo zamisel tudi uveljaviti. Tako delo pa je danes nujno politično. Podobne probleme, podobne naloge imajo tudi ostali strokovni klubi. Ni namreč meje med političnim in strokovnim delom. Vsakdo, ki stremi za izboljšanjem položaja, za dvig, razvoj in koristnost svojega dela v svoji stroki, mora hoteti, da to delo eksekutiva — in ta je na koncu vedno politična oblast — podpira. Presojanje pa, kdo to delo omogoča in kdo ga ovira, je že lahko kal svobodne politične orientacije. Utesnjevanje svobodne študentovske delavnosti s strani kogarkoli je tedaj posledica zavesti, da je njegovo delo nepravilno. Zato nam pri presojanju posameznih grup in zadnje vprašanje dopustitev kritičnega političnega dela v akademskih klubih. Ce je Roosevelt pozdravil »... dejstvo da se je po lastni iniciativi zbralo Priporoča se: Modni salon Jaklič Vili Ljubljana, Vidovdanska 1 Dijaki 20% popust tako veliko število študentov, ki hočejo reševati nacionalna vprašanja«, in poudaril, da »... od vaših konferenc pričakujemo rezultatov, ki bodo koristili vsemu narodu, kajti vi gledate na vprašanja z novimi pogledi, jih rešujete z večjo energijo«, vemo, da je govoril to predsednik demokratične države. Pravica do svobodnega dela nalaga večje dolžnosti in je pogoj za vzgojo zavesti odgovornosti. Osebna odgovornost za izvršeno delo pa je zopet pogoj za vsako javno delo. In dolžnost univerze ni samo vzgajanje ljudi k čim večji strokovni dejavnosti, ampak tudi še izgradnja ljudi, ki bodo ustvarili možnosti, da bo delo inteligenta koristilo širokim slojem ljudstva. Po članskem sestanku juristov O reformi juridičnega študija so pri nas govorili in pisali že tovariši, ki so danes že zapustili akademska tla. Vendar je potrebno o tem vprašanju zopet govoriti, ker imumo vtis, da se je vprašanje premaknilo z mrtve točke in da se bližamo zaključni fazi. Odvisno je samo od stališča ljubljanske in zagrebške univerze. Brž ko bo doseženo v tem vprašanju soglasje, bomo postavljeni pred izvršeno dejstvo. Slučaj tehnične in medicinske fakultetne uredbe nas je izučil, da je treba delati poprej in pri sestavi aktivno sodelovati. V soboto je l>il v zbornični dvorani na univerzi članski sestanek juristov. Na dnevnem redu so bili referati o juridičnih uredbah na ljubljanski, zagrebški, beograjski in praški univerzi. (O teli uredbah je bil članek v prejšnji št. »1551«!) Udeležba je bila tako slaba, da se nam zopet vsiljuje vprašanje, ali bomo ob takem nezunimanju sposobni in dovolj pripon Ijcni, da na eni strani branimo svoje interese, na drugi strani pa. da sami prispevamo, da bo nova uredba čim boljša. V debati, ki sc je razvila po referatih, se je pokazalo, da sicer nismo vsi enotnega mnenja, kakšna naj bo nova uredba, vendar smo soglašali, da si želimo spremembo sedanje uredbe. Enotni smo bili v tem, da sta sedanji pravosodni in državoslovni izpit v veliko breme juristom in da je treba ta izpit deliti vsaj na dva dela. Temcljtemu študiju škoduje tudi to, da se slušutelj ne more zadnja dva semestra dovolj posvetiti predavanjem, ker se mora pripravljati na pravosodni izpit. Notranji ustroj študija bo treba čim bolj spremeniti, zvišati število predavanj v korist seminarjem, kjer bodo imeli slušatelji več prilike do samostojnega znanstvenega dela. V tej zvezi se nam vsiljuje vprašanje, ali nam današnji študijski red nudi dovolj možnosti, dovolj strokovne izobrazbe za najrazličnejše poklice, ki si jih izberejo diplomirani juristi. Vprašanje rigorozov oziroma disertacije, bo v veliki meri odvisno od tega, ali bo pravilno izvedena reforma študijskega reda. Načelno ni bilo proti diser-ciji ugovorov, saj prinaša disertacija to dobro stran, da da pobudo k samostojnemu znanstvenemu delu. loda tako dolgo, dokler bodo zvezane z objavo disertacije tako vidike finančne žrtve, ne bo imela disertacija mnogo zagovornikov. Sicer zanimiv predlog o češki anketi za nov častni naslov diplomiranim juristom — magister iuris, bo težko našel dovolj zagovornikov. Vendar pa je vprašanje naslova vsaj toliko važno, da je umestno tudi o njem razmišljati in ga upoštevati pri novi uredbi. Ob koncu debate je bil stavljen predlog, naj damo pobudo zato, da bodo vodilni slovenski časopisi začeli objavljati anketo o reformi pravnega študija. Lansko leto je češki časopis »Ceske slovo« objavljal odlično uspelo anketo o istem vprašanju. Če bomo hoteli imeti res dobro uredbo, čim dobrih juristov, bomo morali prispevati. Mladina računu na podporo starejše generacije. Malenkosti dneva Iznovn »načelnost« »Nu koncu nuj omenimo še skupinico študentov, ki se nekje za Tremi ribniki bavijo s pisateljevanjem. Kurakterizirali bi jih najbolje z besedami z nekega nagrobnega spomenika vaškega literata »in pil je liter rud«. Sestanek namreč začno z vinom, nato se podprejo s krepko južino, nakar pride čitanje produktov, ki jih v svojem navdušenju nato še malo zalijejo. Vse to plačuje študent, ki se ga precej prijema rde-čicu. Naša želja je le, da bi tudi sedaj oblastva nastopila tako enegično kot tedaj, ko je bila nevarnost, ju se v nniših krajih razširi slinavka in parkljevka, in preprečila, da se zopet med dijaštvom ne razširi rdečica, ki se navadno začne ob tujem vinu in klobasah, konča pa, ako je zelo nevarno, v »Hotelu Grafu«, pri ričetu in vodil« (»Straža v viharju«, 24. marca 1938.) Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno, da si danes laste pridevek »načelnih ljudi« tipi, ki jih je stari Goethe odpravil z naslovom »der griisste Scliuft inI Land«. Muza v senatu Gospod senator in pesnik Lujo Vojnovič v zadnji zunanjepolitični debati: »Zdaj, ko je Damo ejev me5 padel in s svojim padcem združil dve nemsk. državi, upajmo, da se bo ona prekrasna koroška pesem, ki nu je lani v slovenskem Celju privabila solze v oči, da se bo ta prekrasna pesem svobodneje razlegala po koroških slovenskih dolinah m vrhovih v Ostinarki, pod zastavo zedinjene Nemčije in v upanju na srečnejše čase.« (»Slovenec«.) Narodno gledališče Menili smo se, da bi pisali v listu tudi o našem gledališču. 2e lani smo se neštetokrat pripravljali k temu, nagovarjali drug drugega: daj, napiši kaj o letošnjem repertoarju...; vendar še do danes nismo spravili skupaj ničesar. Bog ve, ali je samo naša krivda. Pisati dolgovezne strokovne ocene posameznih predstav? Nikoli si nismo tako zamišljali svojega lista, da bi se v njem le kaki bodoči recenzentje kot začetniki trenirali za nekaj, kar iz njih šele bo. Ne. Tako delo spada drugam, nemara v revije. Naš list pa naj je organ za to, da lahko v njem izpovedujemo svoj vsakokratni živi odnos do stvari, ki se gode okrog nas in z nami in ki se nam zde važne za neko organično celoto slovenskega socialnega, kulturnega, gospodarskega in političnega, skratka narodnega življenja. Tako važne, da mora o njih vedeti in razmišljati slovenski študent, da mora najti, izpovedati in uveljaviti tudi svoje stališče do njih. Če tedaj nismo pisali o gledališču, bo pač vzrok najprej v tem, da se tam nič tako važnega ne godi. Nič takega, kar bi nas pritegnilo, razgibalo. Ostaja nam torej le eno, da povemo: to, kar je negativnega, to, da z našim teatrom ni za sedaj nič. In prav to je tisto, kar moramo povedati. Saj gledališče vendar ni zabava. Prav gotovo si na napačni poti, če se vprašuješ: 'kaj je neki v gledališču nocoj, ko se nimam kam obrniti zvečer, a bi se rad raztresel, razvedril. Ne. V gledališče moraš iti, če je seveda z njim vse v redu. To veš, občutiš in se ne brigaš za drugo kot za ta klic v tebi. Toda naš teater v Ljubljani, naš repertoar? Skoroda že ne pomnimo, kako dolgo že — razen dveh treh izjemnih večerov — zaman poslušamo ta klic in zaman neuslišani hrepenimo po tistem, kar je zapisano črno na belem: narodno gledališče. Naše narodno gledališče. V prelahki veri in v zaupanju se celo prenagliš in greš. Potem stojiš tam, gledaš, pričakuješ, drugi dan se komaj spominjaš, kaj so že govorili in govorili toliko ur. Ostalo ti ni drugega 'kot utrujenost v nogah in morda zadovoljnost nad tem, da si med odmorom srečal znanca, ki si ga že dalj časa zaman iskal, pa si se z njim pomenil o nečem, kar te močno skrbi... Seveda, kaj drugega bi bilo, ko bi imeli pravo gledališče. Takšno, ki te prečisti in povzdigne, da se zaveš vseh majhnih in nevrednih brkljarij, ki si se zapletel vanje in se ti pogled zapiči v sijočo luč čudovitega življenjskega smisla. Takšno gledališče, ki se vračaš iz njega ves svetal, ko je odkrilo v tebi sile in napetosti, ki niso samo zate, ampak jih moraš dajati. Dajati se seboj vred za luč, za napredek, za ... da, za narod. Takšno gledališče, ki ti da moči kot je nekoč razodeta blagovest dajala dušam moči, da se niso vdale in prodale. Smo kdaj v teh zadnjih dveh letih doživeli vse to v našem gledališču? Smo se kdaj vračali iz njega tako, kot smo se vračali na primer iz filma o Zolaju ali o Pasteurju? Ali naj smatramo Glembajeve za novost letošnje sezone in Belo bolezen, ki je bila po svoji aktualni vsebini gotovo vsaj moralno, če morda manj umetniško močna, za kaj več kot izjemo? Kaj naj torej prepevamo našemu narodnemu gledališču? In če govoriš z ljudmi tega gledališča, če skušaš stikati po kotih »za kulisami«... Hvala. Intrige, zavist, neiskren lov za efekti. Po vsem diši, samo po pravem, umetniško ustvarjalnem izgorevanju ne. Po vseh naših malomeščanskih štorijah, skoroda po tistih sobicah v mesto Gogi diši tukaj, samo ne po neiztrohnjenem srcu pravega, čistega umetnika. Po Govekarju in po Govekarjih, samo po Cankarju ne. Človeku se zdi, kot da je pogledal v zakajen in zanikrn prostor, kjer se je navleklo vse polno nečednosti, ki jih vsi vidijo. Vendar vsi hodijo po prstih in govore le na uho, ker spi nekje v kotu človek, ki bi vse povedal na glas in vse razkrinkal, če bi ga zbudili. In menda res ni niti enega človeka v vsem teatru, ki bi ga hotel buditi ... Slovensko narodno gledališče, kako je to lepo slišati! Pa je to čisto privatno gledališče, le da se v njem posamezniki šele prerekajo med seboj, čigavo bo pravzaprav. Moje ali tvoje? Kdo si ga bo kot venec obesil čez rame in se potem nasmehnil svojim tekmecem: glejte zdaj, ali nisem lep? Pa pri tem pozabljajo, da bo tisti lovor le goljufiv videz, ki se mu bo uvel in preperel sesul v nič, ko se bo hotel z njim pokazati zunaj, pred gledališčem. Tu ni poti za umetniško delo. Saj ne moreš biti umetnik, če pa imaš s svojim delom še druge, majčkene in sebične namene. Ti se prerekaš, varaš sebe in svoje tekmovalce, da vsi skupaj mislite, da se v gledališču res kaj godi. V resnici pa se pogrezate v intrige, gledališče pa je brez človeka in narod nima svojega gledališča. Sam stoji sredi sveta, gol in praznih rok, ogrožen od vseli strani, vi pa se igrate med seboj teater. Če bi čutili vi svojo odgovornost pred narodom, saj si ne bi upali tako delati z gledališčem in z nami. Dajte gledališče narodu nazaj, dajte ga s seboj vred narodu v službo in če je kaj na poti, borite se, udarite, saj se mora boriti ves narod, če hoče obstati. Če boste pravi umetniki, čisti in ognjeni, tedaj bo z vami vse, ves narod, tedaj se boste lahko tudi — borili. Nemške tvrdke in nemščina V Nemčiji imajo društvo za nego čistega nemškega jezika, ki izdaja svoj list »Die Muttersprache« (materinščina). V njem se posebno bore zoper tuje besede. Ko je pri nas znana tvrdka Julius Meinl A. G. izdala v Nemčiji katalog svojih izdelkov in v njem rabila besede, ki temu društvu niso bile všeč jo je društvo na to opozorilo. Iz odgovora, ki ga je tvrdka Meinl poslala društvu, in ki je tiskan v letošnji januarski številki omenjenega lista, tvrdka sporoča, da je avstrijsko in nemško podjetje, ki deluje v mnogih tujih deželah in vodi ves svoj poslovni promet v nemškem jeziku. Nadalje pravi dobesedno: »V 75 letnem delu smo velik del nemške življenjske kulture prenesli daleko preko nieja naše domovine ... Tako na primer ne najdete v 26 prodajalnah, ki jih imamo v neki vzhodnoevropski državi (menda je to Jugoslavija?) niti enega prodajalca, ki ne bi obvladal nemščine. Temu negovanju našega jezika odgovarja pa tudi obzir do onih, ki ga uporabljajo v svoji tujerodni domovini.« Navajamo besede te tvrdke zato, da čitatelji spoznajo, kako Nemci v inozemstvu niso sami zadovoljni s tem, da prodajajo svoje proizvode, temveč pri tem sistematično vrše tudi jezikovno propagando. (Življenje in svet, 11. apr. 1938.) Resolucija, soglasno sprejeta na ustsnovnam sestanku Akademskega društva „Slovenijeu v Pragi Tovariši! • Na spomlad narodov leta 1848. so napredni slovenski študentje na Dunaju osnovali društvo »Zedinjeno Slovenijo« z namenom, 'buditi narodno zavest in braniti slovenske pravice pred tujci. Danes, čez 90 let, smo se zbrali slovenski dijaki v Pragi na ustanovni sestanek društva »Slovenije«, katerega smatramo za nujno nadaljevanje nekdanje »Zedinjene Slovenije«, kajti današnje prilike in težnje slovenskega naroda so v marsičem podobne revolucijskim letom krog 1846. Ker vidimo v tujini svetoven in domač političen položaj mnogo ostrejše in objektivnejše, kot morda Vi, tovariši v domovini, smo se zato strnili brez ozira na versko in politično orijentiranost v eno vrsto, pripravljeni žrtvovati vse svoje sile v slovenske kulturne, socialne in narodno obrambne svrhe. Poleg tega smo si nadeli nalogo seznanjati demokratsko češkoslovaško javnost z našo kulturo in jo zainteresirati za slovenske razmete. Nočemo, da bi prijateljstvo obeh narodov bilo le kos papirnate pogodbe. Danes sta usodi Slovencev in čehoslovakov ne le podobni temveč tesno povezani. Da pa bi mogli svojo zadano nalogo povoljno in objektivno vršiti, Vas pozivamo, da nam v tem oziru čim bolj pomagate. Hočemo biti glasniki slovenskega naroda in ne inteligenčni izkoreninjenci. In to bomo lahko le tedaj, če bomo vsi, i Vi i mi Kitajski študenti Organizacija. Študentska zveza se je zelo razvila na deželi in ustanovili so se nepretrgani odnošaji za skupno, urejeno borbo. Meseca maja in junija 1936 sta bila posvečena organizaciji. Ob koncu maja sc je v šangaju vršila narodna konferenca, kjer sc jc stvo-r i lil »Narodna študentovska zveza«, ki je prevzela vodstvo vsega gibanja. V juliju 1937., ko se je začela nova vojna, je ta zveza štela 300.000 članov, razdeljenih v 50 kitajskih mest. Bila je v zvezi s kitajskimi študenti v inozemstvu. V svojih 20 mesecih obstoja si je Zveza neprestano prizadevala, da združi napore vseh študentov, stvori oddelke po vseh univerzah, ustvari narodni študentovski tisk, podučuje ljudstvo z odpiranjem novih šol in ljudskih univerz in deluje na združenju vse Kitajske. Borba študentov za združenje. Združenje je bilo vedno smoter študentov. Najprej so ga skušali doseči v svojih vrstah. Eden prvih pozivov jenkinških študentov v marcu 1936. pravi zlasti: »Združili smo se v skupen smoter, v borbi proti japonskemu imperializmu, kar je edina pot za rešitev kitajskega naroda. Pozivamo vse Kitajce, naj se štejejo h katerikoli stranki ali opredel jen ju, da se pridružijo našemu narodnemu gibanju.« Ko so se študentje medsebojno združili, niso izgubljali izpred oči svojih borb, združenja kitajskega naroda. »Konec državljanske vojne« — »Združenje vsega naroda proti japonskim zavojevalcem«, so bila gesla manifestacij, ki so krožila po mestih. Ko so v decembru 1936 Japonci napadli provinco Svijan na severu, >e je na stotine študentov s severa javilo v kitajsko vojsko, dočim so v ostalem delu države drugi pomagali vojakom s tem, da so zbirali denar, zdravila, pošiljali zdravnike, tvorili enote Rdečega križa etc. Mednarodno sodelovanje. Druga čudovita posebnost gibanja kitajskih študentov jc njegov dovršeni mednarodni duh, njegova stalna težnja po sodelovanju z drugimi narodi. Ze od začetka so kitajski študentje proglasili željo do sodelovanja s tovariši drugih delov «da izginejo tipi, ki niso organizirani, z nemških univerz« in da morajo postati vsi študentje člani nac. socialističnih organizacij. (»Študent.«) Štampilje, etikete, razne gravure, tisk z jekloreza izvršuje ANTON ČERNE graveur LJUBLJANA Vse za pomladi kar potrebujete za oblačila in sploh manufakturo za sč in za svojce — nabavite vedno najnovejše po solidnih brezkonkurenčnih cenah v manufakturi NOVAK Ljubljana Kongresni trg 15 pri nunski cerkvi Urejuje uredniški odbor. — Odgovorni urednik in predstavnik konzorcija Fakin Boris. — Tiskarna »Slovenijac v Ljubljani (predstavnik A. Kolman).