TIM

YU ISSN-(X)40-7712

revija za tehnično in znanstveno
dejavnost mladine

30. letnik • marec • cena 60 SLT • poštnina plačana pri pošti 61102

ZAJČKI,
PISANICE
IN ŠE
KAJ

Pisane kroglice

PRILOGA: RAKETOPLAN

Nicola Alberto de Carlo

PSIHOLOŠKE

IGRE

@

Katero število manjka?

MATEVŽ JE MORNAR.

VSI MORNARJI SO TETOVIRANI

Če vzamemo, da ti dve trditvi držita -
katera od naslednjih trditev je zanesljivo točna?

A.  Matevž misli, da se bo dal tetovirati.

B.  Matevževo tetoviranje je zabavno.

C.  Ne moremo reči, da Matevž ne bi bil tetoviran.

D.  Matevž nikomur ne kaže svojega tetoviranja.

Take in še vse drugačne igrice in teste v risbi, sliki in besedi so v novi knjigi Tehniške založbe Slovenije.
Marsikomu se bodo zdele samo zabavno razvedrilo na deževen dan - toda njihov namen je višji: omogočajo
nam, da spoznamo in razumemo sebe in druge. Prek navidez nedolžnih igračarij , preskusov in odgovorov
na vprašanja bomo spoznali človekovo inteligenco, njegova čustva, zmožnosti zaznavanja, ustvarjalnost,
spominske, logične, govorne, računske sposobnosti. Tako se nam bo odprlo  vse tisto, kar je težko
spoznavno, hitro spremenljivo in skorajda nepredvidljivo.

Knjigo Psihološke igre lahko naročite pri Tehniški založbi Slovenije, Lepi pot 6, Ljubljana, za 1800
tolarjev. Naročniki ŽIT-a in TIM-a imajo 20-odstoten popust.

Nicola Alberto de Carlo I I*""

“"^PSIHOLOŠKE lOKt

IGRE

Nepreklicno naročam

Knjiga stane 1800 SLT. Plačal bom v ENEM, DVEH, TREH obrokih (ustrezno obkrožite).

Knjigo pošljite na naslov:
Priimek in ime:

PSIHOLOŠKE

186671

TIM

revija za tehnično
in znanstveno dejavnost
mladine

YU ISSN-0040-7712 _

MAREC 1992

Revijo Tim izdaja Tehniška založba
Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot
6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Bohm,
Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pav¬
lič, Marjan Tomšič, Miha Zorec • Odgo¬
vorni urednik, oblikovanje in tehnično
urejanje: Božidar Grabnar • Revija izhaja
desetkrat letno • Naročajte jo na naslov:
Tim, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6, tel.
213-733 • Tekoči račun: 50101-603-
50480 • Tiska Tiskarna Ljudske pravice,
Ljubljana • Revijo sofinancirajo: Ministr¬
stvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in
šport ter Ministrstvo za raziskovalno de¬
javnost in tehnologijo Republike Slove¬
nije •

Revija je oproščena temeljnega in po¬
sebnega prometnega davka od prometa
izdelkov na podlagi odločbe Ministrstva
za kulturo št. 415-42/91, 15. 11. 1991.

Matej Pavlič

LABIRINT

Igra Labirint je namenjena vsem, ki
imajo radi takšno zabavo, pri kateri je
treba imeti mirne roke ter dobršno mero
potrpežljivosti in vztrajnosti. Brez tega
pri vodenju kroglice skozi labirint ovir in
mimo luknjic namreč res ne gre. Ob tej
igri se lahko zabavate s prijatelji ali pa si
z njo krajšate čas tudi sami.

Orodje

Labirint naredite s pomočjo modelarske
rezljače, mizice za rezljanje in vrtalnika
s svedrom za les 0 5 mm. Poleg tega
najnujnejšega potrebujete še indigo pa¬
pir za kopiranje, trd svinčnik, črn vodo-
odporen flomaster, ravnilo, oster olfa
nož, rašpo, grob in fin brusni papir ter
čopič.

IGRA

Material

Z izjemo kroglice s premerom 3 do
4 mm, ki jo vzemite iz odsluženega pesta
bicikla ali kakega drugega ležaja, so vsi
ostali sestavni deli igre Labirint iz lesa:
škatla je iz 4 mm debele vezane plošče,

obloga (ki ni obvezna) iz 0,5 do 1 mm
debelega furnirja, predelne stene v labi¬
rintu pa so iz smrekove, balsove ali li¬
pove letvice s presekom 2 x 5 mm. Za
lepljenje sestavnih delov boste rabili
belo lepilo za les, za zaščito gotovega

TIM 7 • marec 199* • XI7

IGRA

izdelka pred vlago pa brezbarven nitro-
lak.

Izdelava

Na vezano ploščo prekopirajte sestavne
dele 1,2, 3 in 4 ter jih pazljivo izrezljajte.
Poizkusite jih sestaviti brez lepila. Če
vam to ne uspe, utore popravite z rašpo
in brusnim papirjem, nato pa se lotite
izdelave igralne ploskve (4). S svedrom
premera 5 mm vanjo na označenih me¬
stih izvrtajte vseh štirideset luknjic. To
delo po možnosti opravite s pomočjo
navpičnega stojala, v katerega vpnete
električni vrtalnik s svedrom. Tako nare¬
jene luknjice bodo povsem enake, pa
tudi les ob njihovih robovih ne bo natr¬
gan.

Po končanem vrtanju površino igralne
ploskve dobro zbrusite. Ko bo popol¬
noma gladka, nanjo s črnim vodoodpor-
nim flomastrom narišite črto, po kateri bo
morala kroglica potovati med ovirami od
starta do cilja.

Ko boste s tem gotovi, pridejo na vrsto
pregrade v labirintu. Vzemite letvico
s presekom 2x5 mm in od nje z rezljačo
ali ostrim olfa nožem režite ustrezno
dolge koščke ter jih lepite na igralno
ploskev. Pri tem si pomagajte z ravnilom
in načrtom, v katerem so položaji pre¬
grad narisani črtkano in v naravni veliko¬
sti. Ko bo lepilo suho, z brusnim papir¬
jem narahlo zaoblite robove pregrad,
nato pa zlepite vse sestavne dele 1 do 4.

Če vam utori in stiki stranic ne bodo
najbolje uspeli, napako popravite
z oblogo iz furnirja (5, 6), ki je lahko
katere koli vrste in poljubne debeline.
Najprej oblepite daljši stranici. Ko bo le¬
pilo suho, z rašpo in brusnim papirjem
(lahko tudi z olfa nožem) odstranite
furnir, ki gleda čez robove, nato pa nale¬
pite še oblogo krajših stranic (6). Na
koncu vse robove obrusite in škatlico
z zunanje in notranje strani dvakrat pre-
lakirajte z brezbarvnim nitrolakom.

Pravila igre

Labirint je igra z enim samim pravilom:
kroglico morate spraviti od starta do cilja,
pri čemer se je treba držati narisane
poti, kroglice pa ni dovoljeno prijemati
z roko.

Dokler ne poizkusite, se vam bo zdela
ta naloga morda preprosta, vendar boste
kmalu ugotovili, da temu ni tako. Potreb¬
nega je namreč kar veliko potrpljenja in
zbranosti, pa tudi mirne roke za držanje
škatlice in sočasno usmerjanje kroglice
je treba imeti. Ob vsaki napaki vam bo ta
ušla skozi eno od luknjic in začeti boste
morali na startu, saj kroglico le tam lahko
dobite iz »kleti«.

Komur se bo zdela igra Labirint kljub
vsemu prezahtevna, naj najprej naredi
preprostejšo različico, ki jo prikazuje
druga fotografija. Postopek izdelave
ohišja je enak; odpade le vrtanje luknjic
in pregrad je precej manj.

Če se boste šli igro sami, štopajte
čas, potreben za uspešno opravljeno na¬
logo. Več igralcev naj se dogovori kako
drugače; lahko prav tako upoštevajo
čas, lahko pa preštevajo kazenske
točke. V ta namen morate na igralno

218  • TIM 7 • marec 199Z

IGRA

ploskev ob luknjicah že pred lepljenjem
pregrad z majhnimi znaki Letraset izpi¬
sati številke od 1 do 60. Razpored številk
je viden s fotografije izdelka. Štejejo
točke ob luknjici, skozi katero je igralcu
ušla kroglica v »klet«. Po npr. petih po¬
skusih vseh igralcev točke seštejete.
Zmagovalec je seveda tisti, ki ima naj¬
večji seštevek.

Možnosti je zares veliko. Ena izmed

njih je tudi ta, da vsak igralec po svoji
zamisli naredi več različnih labirintov,
nato pa organizirate turnir. Tako ne bo
očitkov, da nekdo »pozna« svoj labirint
in ima zato prednost pred soigralci.

Spretnejši modelarji naj škatlico pre¬
krijejo s tankim prozornim akrilnim ste¬
klom. Tako bodo vsakršni nedovoljeni
»posegi« v igro popolnoma preprečeni.

TIM 7 • marec 199* • H9

Miloš Macarol

MODEL

ZLOŽLJIVIH

MOŠENJ

Usnjene mošnje so bile nekoč edina
oblika denarnice, v kateri so ljudje hranili
razne kovance: revni solde, groše in
krajcarje, bogati zlatnike in srebrnike.
Šele v novejšem času, ko so težke in
dragocene kovance zamenjali papirnati
bankovci, so namesto mošenj začeli
uporabljati prikladnejše listnice, v katerih
se denar ne mečka in ne uničuje. Če¬
ravno so bili za manjše denarne enote
še zmerom v rabi tudi kovanci, so se
usnjene mošnje kaj hitro pozabile. Celo
torbarji, ki so se s svojo inventivnostjo na
področju usnjene galanterije uvrstili med
nepogrešljive modne kreatorje, so nanje
docela pozabili. Zakaj neki?

Edina pomanjkljivost starodavne moš¬
nje je bila v tem, da je imela obliko na¬
buhle vreče, ki je tudi prazne ni bilo mo¬
goče zravnati in zložiti. Takšna mošnja
za noben žep ni primerna. Temu se lahko
izognemo, če mošnjo oblikujemo po¬
dobno kot ročni puhalnik, ki je sestavljen
iz dveh lopatastih deščic, med katerima
je vpet usnjen meh. Če namesto deščic
uporabimo zravnani usnjeni ploskvi in
jima iz enakih, a napol preganjenih delov
dodamo meh, dobimo izvrsten model
zložljive mošnje. Naš model ima upo¬
rabno eliptično obliko mošnje s tradici¬
onalnim okrasnim priveskom. Posebna
prednost tega modela je, da ga za pri¬
kupno otroško rabo lahko poljubno pre¬
krojimo v obliko sonca, lune ali cveta, pa
tudi v obliko pikapolonice, sove, med¬
vedka in podobno.

Pri tem modelu je vsaka mošnja sešita
iz šestih usnjenih kosov - dveh zunanjih
in štirih notranjih; prvi tvorijo obliko moš¬
nje, drugi pa njen meh. Posebna pred¬
nost za izdelavo je v tem, da so vsi
enake oblike, čeprav so notranji toliko
krajši (glej črtice na skici!), da s prsti
obeh rok zlahka poprimemo ustje in
mošnjo razpremo. Zapremo pa jo s po¬
močjo dveh vrvic, ki sta z nasprotne
strani vdeti skozi vseh 12 luknjic, oba
konca pa sta zavozlana skupaj. Če obe
vrvici potegnemo narazen, se bo mošnja

IZDELEK ZA DOM

samodejno zaprla in hkrati lepo porav¬
nala. Za vsako vrvico uporabimo 25 cm
dolg kos črno opletene okrogle elastike.

Mošnje najlepše izdelamo iz tankega
semiša, ki je naprodaj v najrazličnejših
modnih barvah. Vedeti moramo, da so
tovrstni izdelki iz semiša zelo ličen in
praktičen modni dodatek za dekleta in
žene, saj vanje lahko spravijo razne pri¬
ročne stvari, kot so ženski robček, ličilo
za ustnice, steklenička parfuma ali pa
uhani in verižica za gledališče. Treba je
izbrati le pravi barvni odtenek semiša, ki
se bo podal k določeni obleki ali ročni
torbici.

Pri otroških različicah mošnje lahko
uporabimo tudi kose usnja z gladko po¬
vršino, ki je bolj prikladna za oblikovanje
obrazov z barvnimi usnjenimi nalepkami
oči, ust ali pik na krilih pikapolonice.

NEKAJ NAPOTKOV ZA
IZDELAVO

Ličnost izdelka seveda ni odvisna le
od barve in kvalitete usnja, ampak tudi
od natančnega izrisovanja, izrezovanja
in šivanja posameznih delov na šival¬
nem stroju. Tanko usnje se vleče in raz¬
teza na vse strani, zato je najbolje, da si
za posamezne modele mošnje izdelamo
šablono iz 0,5 mm debele medeninaste
pločevine.

Obris šablone napravimo po priloženi
skici s pomočjo šestila, trikotnika in kri-
vuljnika. Namesto svinčnika za izrisova¬
nje uporabimo jekleno iglo, za izrezova¬
nje pa manjše stare škarje. Šablona
mora biti izdelana natančno, da se bodo
vsi deli lepo skladali. Morebitne korek¬
ture lahko opravimo z drobnimi pilami, ki
jih bomo še bolj potrebovali pri otroških
modelih. Na označenih mestih napra¬
vimo še dve izvrtini s 3-milimetrskim sve¬
drom, medtem ko z iglo črtkasto ozna¬
čimo višino notranjih delov.

Preden se lotimo neposrednega risa¬
nja sestavnih delov na usnje, tega dobro
pretipamo, kajti to je na določenih delih
nekoliko debelejše in bolj kompaktno, na
drugih pa tanjše in mehkejše. Debelejši
del uporabimo zmeraj za večji zunanji
ploskvi, tanjši del za štiri krajše notranje
dele, ki tvorijo meh. Rišemo zmeraj na
tisti strani usnja, ki bo obrnjena na notra¬
njo stran mošnje. Rišemo tako, da s prsti
ene roke šablono čvrsto pritisnemo na
usnje, z drugo pa poprimemo kemični
svinčnik in napravimo z njim krog nje in
znotraj obeh luknjic viden obris. Pri no¬
tranjih kosih označimo na robu višino
črte, ki jo po odstranitvi šablone izvle¬
čemo s pomočjo trikotnika.

Za vsako mošnjo potrebujemo dva
cela in štiri pristrižene kose. Izrežemo jih
točno po risu z manjšimi ostrimi škar¬
jami. Hkrati napravimo še tri ali štiri za¬
reze v spodnji privesek, ki je predviden
za okrasne resice.

Luknje v usnje najlepše izvrtamo s ko¬
som medeninaste cevke od izrabljenega

vložka za kemične svinčnike. Pred vrta¬
njem s fino pilo izbrusimo ustje cevke,
nato jo vpnemo v ročni vrtalni strojček.
Za ta namen se najbolj obnesejo vrtal¬
niki, ki imajo vzmetno stikalo, saj zado¬
stuje le nekaj obratov in usnje je prevr¬
tano. Cevko najbolj točno nastavimo
v mirujočem stanju, a za podlago imejmo
kos vezane plošče. Izvrtane krogce us¬
nja, ki ostanejo v cevki, lahko uporabimo
za nalepke oči pri mošnjah v obliki pika¬
polonice ali medvedka. Sovine oči in
pike na krilih pikapolonice pa na podo¬
ben način izdelamo s kovinsko cevko od
vložka za flomaster.

Pri šivanju na šivalnem stroju moramo
paziti, da bodo vsi deli z isto stranjo
obrnjeni navzven. Šivanja se lotimo v za¬
poredju, ki je prikazano na priloženi
skici. Sukanec naj bo zmerom iste barve
kot usnje. S strojem najprej sešijemo
skupaj po dva notranja dela. Šivi naj
bodo enakomerno 3 do 4 mm od roba,
a šivamo samo po eni strani od gornjega
roba točno do sredine spodnjega pri¬
veska. Na obeh koncih spodnjo nit
z ročno šivanko izvlečemo na gornjo
stran, nato obe niti trikrat zavozlamo in
odrežemo tik ob zadnjem vozlu. Zdaj
prvi sešiti par razpremo in ga položimo
na notranjo stran večjega usnjenega
kosa. Ko ga na šivalnem stroju narav¬
namo tako, da se robova in luknjici obeh
kosov lepo pokrivata, napravimo enak
šiv od gornjega ravnega roba točno do
sredine obeh spodnjih priveskov. Zatem
razpremo še drugi prešiti par in ga na isti
način prišijemo na desno stran istega
kosa. Če smo vse niti sproti zvozlali in
odstrigli, prišite dele pa naravnali tako,
kot je prikazano na desni skici, vidimo,
da je na prosti del notranjega meha, ki je
nastal iz na pol preganjenih notranjih
usnjenih delov, treba prišiti samo še zad¬
nji kos usnja in mošnja bo v glavnem
gotova. Še bolj enostavno bo, če bomo
nanj prišili najprej levi prosti del meha in
nato še desni. Šivi naj segajo točno do
sredine spodnjega priveska, da bo dno
mošnje tesno zaprto. Preostane samo
še vdevanje vrvice. Najprej vdenemo
prvo z enim koncem skozi vse leve,
a z drugim koncem skozi vse desne
luknjice, nakar oba konca zavozlamo
skupaj. Drugo vrvico vdenemo na enak
način z nasprotne strani, nato tudi njena
konca zavozlamo. Mošnjo nekajkrat od¬
premo in zapremo, da se vrvici lepo
uravnata. Če ste upoštevali navodila za
izdelavo, bo odprta mošnja podobna
okrogli posodi, zaprta pa bo plosko zlo¬
žena in lepo zravnana. Običajno se pri
prvem izdelku pokažejo vse napake iz¬
delave, ki jih boste že pri naslednjem
zlahka odpravili. Zato veliko užitka in
uspeha pri delu!

Pripis uredništva: to je izviren avtorski
prispevek, namenjen predvsem šo¬
lam in amaterjem,  l/se pravice pona¬
tisa in obrtne izdelave za trg so pridr¬
žane. Za te primere je potrebno dobiti
soglasje avtorja.

ItO • TIM 7 • marec 199*

IZDELEK ŽADOM

-

TIM 7 * marec 1992 * 221

Alenka Pavko-Čuden

ZA SPRETNE ROKE

KROGLICE
IZ PAPIRJA

Naše kroglice iz papirja niso povsem
okrogle, saj imajo 24 vogalov. Izdelamo
jih iz darilnega papirja, pri prerisovanju
šablone na okrasni papir in pri izrezova¬
nju pa moramo biti nadvse natančni. Po¬
leg raznobarvnega darilnega papirja po¬
trebujemo še škarje, lepilo ter zlat trak.
Po zunanjih, polnih linijah kroja izdelamo
natančno šablono iz tršega papirja, no¬
tranjo šablono pa izdelamo po črtkanih
linijah kroja. S pomočjo obeh šablon kroj
za zgibanje prenesemo na hrbtno stran
darilnega papirja ter pazljivo izrežemo.
Po vseh črtkanih linijah papir zapog¬
nemo navznoter, da »kroglico« lažje zle¬

pimo. Od spodaj vrsto za vrsto tanko
nanašamo lepilo na zapognjene robove
ter »kroglico« lepimo skupaj. Pod zadnjo
ploskev nalepimo okrasni darilni trak, da
kroglico lahko obesimo.

ZA SPRETNE ROKE

Alenka Pavko-Čuden

ZAJČKI,
PISANICE
IN ŠE
KAJ

Spet se bliža velikonočni čas in z njim
prelepi ustvarjalni trenutki, ko vsak po
svoje okrasimo jajčka, pa tudi sobo ali
kuhinjo. Pisanice lahko pobarvate na
več načinov. Če ste po naravi packe in
nočete še štirinajst dni po veliki noči
hoditi naokoli z živopisanimi prsti, se lo¬
tite zadeve drugače. Pisanice okrasite
z nalepljenim papirjem, izpihana jajčka
pustite nepobarvana in jih olepšajte
s trakovi iz blaga ter obesite na okno,
lahko pa jih »spravite« v pisano šatuljo,
jim sešijete ličen grelec ali pa jih posta¬
vite v papirnato stojalo.

Za pisan grelec s pentljico potrebujete
ostanke barvno usklajenega vzorča¬
stega ali enobarvnega blaga, velikega
16 cm x 7 cm in 16 cm x 15 cm ter trak iz
blaga za približno 25 cm dolgo pentljo.
Oba pravokotnika sešijete po višini
v cev, ožjo potegnete prek širše tako, da
so šivi v sredini in se jih ne vidi, zgornji in
spodnji rob širše cevi dvakrat zapognete
prek ožjega ter prišijete (slika 1). Zgornji
konec stisnete s pentljo.

Jajčka lahko porišete tudi z barvicami
tempera, nato pa jih prelakirate z brez¬
barvnim lakom. Prelakirana jajčka služijo
le za okras in niso užitna. Da so geome¬
trijski vzorci pravilni in črte kar se da
ravne, si pomagajte na način, ki ga kaže
slika 2.

Če raje vihtite škarje, strižete in lepite,
pripravite okraske iz tankega papirja (ja¬
ponski, celofan, krep) in jih na jajčka
nalepite. Okraski ne smejo biti preveliki,
da se lepo prilegajo površini jajca. Upo¬
rabite lahko tudi ostanke samolepilnih
tapet, pri lepljenju pa morate biti pazljivi,
da se ornament na ovalni površini ne
zmečka.

Za jajčka, ki jih boste podarili, lahko
izdelate pisan grelec. Jajčka, ki si, jih
boste privoščili za velikonočni zajutrk bo
ohranil topla. Potrebujete pisane
ostanke filca in lepilo. Po priloženem
kroju (slika 3) pripravite šablono iz tr¬

šega papirja in po njej izrežite iz filca dva
sestavna dela grelca. Na sprednji del
nalepite poljuben okrasek iz filca. Vzorec
prepuščam vaši domišljiji. Robova obeh
sestavnih delov premažite z lepilom pol

centimetra široko, počakajte, da se malo
posuši ter natančno položite enega na
drugega in stisnite (slika 4).

Jajčka lahko namesto v papirju poda¬
rite tudi v šatulji. Potrebujete kos pisa¬
nega blaga, cikcak škarje, pisano vrvico,
šivanko in varnostno zaponko. Iz blaga
s škarjami izrežete krog s premerom pri¬
bližno 22cm. Na blago ga narišite kar
s pomočjo krožnika. 1-2 cm od roba
vpeljete po obodu kroga s pomočjo ši¬
vanke pisano okrasno vrvico. Če vam je
bolj všeč svilen trak, morate s pomočjo
Škarij po obodu blaga narediti majhne
luknjice v enakomernih razdaljah, trak

PISANICE SO LAHKO TUDI ČRNO-BELE.

TIM 7  • marec 1992 * 223

ZA SPRETNE ROKE

PRI RISANJU ČRT BODITE ZVITI IN Sl PO¬
MAGAJTE.

GRELEC LAHKO ZLEPIMO, ČE NE ZNAMO
ŠIVATI.

pa nato vpeljati s pomočjo varnostne
zaponke (slika 5).

Da bo velikonočno razpoloženje vidno
takoj ob vstopu v stanovanje, okrasite

OBA SESTAVNA DELA GRELCA PAZ¬
LJIVO ZLEPIMO.

PRI VISEČIH PISANICAH Sl POMAGAMO
S SKRAJŠANO VŽIGALICO.

okno z visečimi pisanicami. V izpraz¬
njeno pisanico vtaknite skrajšano vžiga¬
lico, močno prevezano z debelejšim su¬
kancem ali okrasnim trakom. Na trak ali
vrvico lahko napeljete steklene bisere ali
lesene kroglice, lahko pa privežete pent¬
ljo (slika). Če želite, da bo pisanica imela
trak vpeljan skozi in skozi ter pentlji na
obeh straneh, vpeljite okrasni trak ali

TUDI OKNO NAJ BO VELIKONOČNO
OKRAŠENO.

224  • TIM 7 • marec 199*

ZA SPRETNE ROKE

16,5 cm

SPOMLADANSKI ŠOPEK OBOGATIMO
Z ZAJČKI.

ZGIBANKA JE LAHKO V OKRAS, PORA¬
BIMO JO LAHKO TUDI ZA VOŠČILNICO.

STOJALO ZA PIRHE - ZAJČEK.

vrvico s pomočjo dolge šivanke. V tem
primeru vžigalica ni nujno potrebna.
Pisanice lahko podarite tudi v stojalu

- zajčku iz papirja. Potrebujete trši pisan
papir, škarje, črn flomaster in lepilo. Po
kroju (slika 7) izrežite zajca iz papirja,
narišite mu obraz s flomastrom ter ga
olepšajte z eno izmed predlaganih pen-

TIM 7 * marec 1992 * 22S

ZA SPRETNE ROKE

Bojan Rambaher

Kadar se dolgočasite, ker se vam ne
ljubi igrati že neštetokrat igrane igre, se
lahko odločite za spretnostno igro z ime¬
nom klin.

V središču igrišča postavite leseni ci¬
linder oziroma klin, poleg katerega se
postavi vodja igre. V oddaljenosti pet¬
najst do dvajset metrov za črto stojijo
igralci s palicami ali bati v rokah. Njihova
naloga je, da vržejo palico v klin tako, da
bi ta odletel kar se da daleč od središča.
Če se komu posreči, da zadene klin
tako, da odleti daleč proč, mora vodja
steči za njim, ga pobrati in ga znova
postaviti v središče igrišča. Igralci med¬
tem stečejo k svojim palicam. Vodja jih
poskuša pri tem prehiteti. Trudi se, da bi
postavil klin na sredino in nato zgrabil
palico metalca. Če se mu to posreči,
postane vodja igre tisti igralec, ki je zgu¬
bil svojo palico. Ni težko ugotoviti, da
počasneži pri tej igri izgubljajo, tisti, ki so
hitri in spretni, pa morda nikoli ne posta¬
nejo vodje igre.

E

m

o

o

o

226 • TIM 7  • marec 1992

7,0 cm

MODELARSTVO

Otokar Hluhy

LETALSKI
MODELI IN
TEKMOVALNE
KATEGORIJE

Razvoj tehnike, predvsem elektronike, je
močno pospešil pojav in razvoj več novih
tekmovalnih kategorij letalskih modelov.
Mednarodna letalska organizacija (FAI
- Federation Aeronautique Internati¬
onale) je letalske modele razvrstila
v 4 osnovne skupine, te pa na posa¬
mezne tekmovalne kategorije. V ob¬
dobju po 2. svetovni vojni smo poznali
kakih osem vrst letalskih modelov oz.
kategorij. Do danes se je ta številka pri¬

bližno petkrat povečala, tako da danes
poznamo 42 tekmovalnih kategorij, od
katerih jih je FAI v svoj tekmovalni pro¬
gram sprejela dvajset. Druge kategorije
so zgolj nacionalne (tekmovanja pote¬
kajo po posameznih državah), vendar se
tudi te postopoma vključujejo v športni
program FAI.

Navedene 4 osnovne skupine letal¬
skih modelov so:

F1 - Modeli prostega leta so tiste le¬
teče naprave, pri katerih v letu ne
obstoji nobena fizična povezava
med modelom in tekmovalcem.

F2 - Krožno upravljani let, pri katerem
je letenje modela aerodinamično
vodeno s pomočjo komandnih po¬
vršin po višini in položaju, tako da
pilot na zemlji vodi model s po¬
močjo neraztegljivih žic, ki so ne¬
posredno vezane nanj.

F3 - Modeli, ki se aerodinamično piloti¬
rajo s premakljivimi komandnimi
površinami po višini, smeri in na¬

gibu, kar pilot na zemlji opravlja
z radijsko zvezo.

F4 - Modeli makete, ki predstavljajo
pomanjšano kopijo pravega le¬
tala. Obstajajo prosto leteče ma¬
kete, makete za krožno upravljani
let in radijsko upravljane makete.

Z ozirom na to, da so nekateri klubi in
posamezni modelarji mlajše generacije
pokazali zanimanje za to problematiko,
skušam na kratko predstaviti nekatere
kategorije glede na osnovne značilnosti
in po tekmovalnih programih, t. i. nalo¬
gah, kot jih obravnava športni pravilnik
FAI.

Od vseh v tabeli navedenih kategorij
so pri nas v Sloveniji razvite samo neka¬
tere: F1A in F1H, nekoliko manj F1D,
medtem ko je dejavnost v kategorijah
F1B, F1C in F2ABC v stagnaciji. V zad¬
njem času so glede na razvoj in tokove
v svetu postale perspektivne kategorije
F3J in F4C.

Literatura: Športni pravilnik FAI

TIM 7 • marec 1992 * 227

MODELARSTVO

U8 • TIM 7 • marec 199*

MODELARSTVO

Božidar Grabnar

TEKMOVALNA PRAVILA
FAI ZA PAPIRNATA
LETALA

Na zasedanju Mednarodne modelarske
komisije FAI, ki je bilo lansko jesen, je
bilo sklenjeno, da se izdela predlog pra¬
vil za tekmovanje s papirnatimi avioni.
Tako je, prav ste prebrali, poslej bodo
tudi papirnati avioni stopili ob bok svojim
starejšim in uglednejšim bratom in se
enakovredno potegovali za naslove
vseh vrst, vse tja do naslova setovnega
prvaka. Oglejmo si, kaj je v predlogu
pravil predvidel njihov sestavljalec, Mar¬
tin Dilly. Pravila naj bi predvidoma spre¬
jeli na zasedanju skupščine FAI marca
letos.

Predlog tekmovalnih pravil za
papirnata letala

1. Model mora biti izdelan iz enega
lista, velikosti A4 (210 x 297mm),
z gramaturo 80 g/m. Rezanje, prepogi-

banje, lepljenje in barvanje je dovo¬
ljeno.

2. Modelu je dovoljeno popravljati
težišče z dodajanjem lepila ali druge
uteži.

3. Model je treba startati z roke
z mesta, z največje višine dveh me¬
trov.

4. Ob prijavi je treba oddati načrt
modela, iz katerega je razvidno, kako
je model sestavljen (zgiban), in foto¬
grafijo modela.

5. Meri se čas enega, tj. najuspeš¬
nejšega leta od določenega števila
startov. Čas mora overoviti sodniška
komisija.

6. Tekmuje se v kategorijah do 16
let In naprej, kot to predpisuje splošni
pravilnik.

Mednarodna komisija že zbira pri¬
jave za organiziranje mednarodnega
tekmovanja v tej kategoriji za leto
1992.

PAPIRNATI

LETALI

B-2

IN SOKOL

Za izdelavo teh dveh letal boste potrebo¬
vali navaden list pisarniškega papirja,
nožič in vezno sponko. V uredništvu smo
izdelali in preizkusili oba. Maketi sta po¬
kazali naravnost fantastične letalne last¬
nosti. Sami si seveda lahko izmislite še
druge variante in, če se vam bodo posre¬
čile, nam pošljite risbo ali fotografijo mo¬
dela, da ga preizkusimo še mi.

Čeprav risbe že same po sebi povedo
dovolj, še kratek opis izdelave. Najprej
list prepognemo na polovico (risba 1).
Pri tem ne bo odveč, če vas opozorim,
da morate biti pri zgibanju zelo natančni,
vse zgibe pa zgladite s hrbtno stranjo
nožiča.

Nato obe polovici z zunanjima voga¬
loma zapognite navznoter, kot kaže
risba 2. To ponovite še enkrat, kot je
narisano na tretji risbi, nato še enkrat in
še enkrat (risbi 4 in 5). Isti postopek
ponovite v skladu z navodili na risbah
6 in 7. Obe polovici krila spnite s sponko,
pri čemer pazite na lom, ki naj bo pri¬
bližno 4 mm. Preostane vam še, da pre¬
nesete zadnji del letala enega od tlori¬
sov, ki so narisani v merilu 1:1. Pri So¬
kolu zapognite še smerno krmilo. S tem
sta modela gotova in pripravljena na po¬
izkusni polet. Morda ne bo odveč, če
ponovimo še nekaj nasvetov za uravno-
vešenje modela. Vse napake pri letu bo¬
ste odpravili s premikanjem težišča, kar
napravite s premeščanjem sponke in
z rahlim upogibanjem kril in zakrile navz¬
gor in navzdol, odvisno pač od napake,
ki se bo pokazala pri poizkusnih metih, ki
jih boste opravili v skladu s pravili - stoje
in z mesta.

Najbrž je odveč poudariti, da so ti mo¬
deli zelo občutljivi na kakršne koli mot¬
nje, zato je najbolje, da jih spuščate
v večjih prostorih ali pa v popolnoma
mirnem vremenu.

1

I

sTs

!

TIM 7 • marec 1992 • 229

MODELARSTVO

230 • TIM 7 • marec 1992

MODELARSTVO

Anton Pavlovčič

RECIMO BOBU BOB
IN LETALU LETALO

Pri Tehniški Založbi Slovenije, d. d.
je še vedno naprodaj izvrsten
modelarski priročnik RAKETNO
MODELARSTVO, avtorjev Jožeta
Čudna in Rasta Snoja. Naročniki
TIM-a imajo pri nakupu
20 odstotkov popusta«.

Ni prav, da modelar, ki po lastni zamisli
izdela model in ga uspešno preizkusi,
potem vse znanje zadrži zase in tega ne
objavi. Revija TIM pomaga modelarjem
in vsem, ki so željni znanja in vesti o do¬
sežkih posameznikov. Ni namreč dano
vsem, da bi raziskovali. Zato pa z zani¬
manjem spremljajo dosežke drugih. Od
tod poziv; objavite svoje dosežke, opi¬
šite, kako ste izdelali načrt za model,
kako ste ga preizkusili, kako vam je letel,
ne glede na to, da na tekmovanju niste
bili med prvimi.

Koliko je bilo izdelanih pravih letal, za
katere sploh ni oznak, ker niso nikdar
prišla v javnost. In vendar so tudi pone¬
srečeni poizkusi ustvarjali zgodovino,
dopolnjevali razvoj in dajali svojim kon¬
struktorjem nova spoznanja, če jih ti niso
zadrževali le zase, ampak so jih nese¬
bično posredovali tudi drugim. Tako
imamo in poznamo slavne konstruktorje
in včasih premalo take, ki niso imeli mož¬
nosti objaviti svojih del.

Kar koli izdelate, povejte tudi drugim.
Sporočite uredništvu, katerega odbor bo
ocenil, koliko je novost vredna tudi za

druge. Pošljite svoje načrte in opise iz¬
delka, po možnosti tudi slike modela.

Včasih se zgodi, da marsikdo ne ve,
kako bi imenoval določen del in ga zato
imenuje kar po svoje. Ravno v letalstvu
pa je že dolgo v rabi določena terminolo¬
gija. Hočem reči, da je že dolgo dolo¬
čeno, kako se posamezni deli imenujejo.

Tako imamo pri vsakem klasičnem le¬
talu trup, krilo in rep. To so trije osnovni
deli. Trup povezuje krilo z repom in nam
poleg tega še služi kot nekakšen zaboj,
v katerega nalagamo stvari, kot na pri¬
mer motor in pri motornem letalu pilota.
Vanj lahko vgradimo še razne vzvode, ki
so še kako potrebni za povezavo krila
z repom. Tudi pri modelu je tako.

Krilo ima nalogo nosisti celotno letalo,
zato mu je namenjena posebna pozor¬
nost. Njegov profil je oblikovan glede na
naloge, ki jih mora opravljati letalo. Tako
normalnemu letalu niso potrebna pred-
krilca, ki pa so potrebna za strmo vzpe¬
njanje letala. Toda ime samo pomeni, da
so pred krilom še mala krilca ali pa se
mehanično prednji del krila odmakne in

tako ustvari pretok zraka, ki omogoči
vzgon tudi pri večjem vpadnem kotu. To
je uspelo poljskemu konstruktorju, nem¬
ški konstruktor pa je to idealno izvedel
na svoji štorklji. Danes letala nimajo več
predkrilc, ampak se vzdolž nosu na krilu
odpro lopute, ki omogočijo zraku pretok.
Zakrilca so imela nalogo nagniti letalo in
ga zasukati okoli vzdolžne osi. Za lepo
oblikovanim profilom krila so postavili
mala krilca, ki so opravljala to nalogo. To
je bilo značilno za starejša Junkersova
letala (trimotorno potniško transportno
letalo Ju-52). Modernejša letala so dose¬
gala večje hitrosti in odaljenost zakrilca
od krila je povzročala tresljaje, ki so lo¬
mili krila. Da bi odpravili do takrat še
neznano pomanjkljivost so zakrilca pri¬
bližali krilu in za krmiljenje s krilom eno¬
stavno odrezali zadnji del profila ter ta
del imenovali ELERON. Tako zakrile ni
več in gibljiva dela na koncih (zaradi
večjega momenta obračanja) krila ime¬
nujemo ELERONI. Tako je tudi pri mo¬
delu.

Vse večje hitrosti pa so zahtevale tudi

STABILIZATOR NAVPIČNEGA REPA

večje hitrosti vzletanja in pristajanja, kar
je bilo potrebno na nek način upočasniti.
To so konstruktorji dosegli s spustom
spodnjega dela profila v delu krila ob
trupu. Ta del, ki ima nalogo usločiti profil
in s tem ob njem upočasniti pretok zraka,
imenujemo FLAPS.

Cel zadnji del trupa pa imenujemo
REP. Z repnimi površinami uravnavamo
in krmilimo letalo okoli navpične in okoli
vodoravne osi. V te namene imamo nav¬
pični in vodoravni rep. Vsak od teh pa se
deli na dva dela, in sicer na stabilizator,
ki je trdni del repa in na gibljivi del, ki ga
imenujemo krmilo. Tako imamo navpični
stabilizator in navpično krmilo, pri vodo¬
ravnem repu pa vodoravni stabilizator in
vodoravno krmilo. Tako je tudi pri mode-

ELEKTRONIKA

lih. Tudi pri posebnih izvedbah letal dele
imenujemo enako in ima tako letalo z V-
repom V-stabilizator in V-krmilo.

Upoštevajte to, kadar opisujete svoj
model in izognili se boste nepotrebnemu
pojasnjevanju.

Morda še nekaj osnovnih stvari. Da
letalo ne bi poškodovalo propelerja in da
bi se propeler sploh lahko vrtel, je bilo
potrebno letalo dvigniti od tal. Tako so
ga postavili na noge, na katere so pritrdili
kolesa. Tudi rep so dvignili in del pod
njim imenovali ostrogo. To včasih še
vedno vgrajujemo na modele (kos ukriv¬
ljene žice, ki varuje rep). Kasneje so na
ostrogo pritrdili kolo in vsega skupaj niso
več imenovali ostroga, ampak repno
kolo. Kasneje so kolo prestavili pod nos

trupa in celoten sistem kolesnega si¬
stema imenovali tricikel. Danes so skoraj
vsa letala opremljena s tem sistemom.
Prednje kolo poleg tega, da pri pristaja¬
nju mnogo bolj varuje propeler, pri poletu
drži rep letala dvignjen, zato letalo pri
vzletu potrebuje krajši zalet.

Letalo, ki nima motorja, imenujemo
jadralno letalo, zato mora biti čim lažje,
da lažje izkorišča ugodne vetrove za le¬
tenje. Tako letalo ne potrebuje koles.
Večkrat je opremljeno s pomožnimi ko¬
lesi, ki jih po vzletu v aerozapregi odvrže
oziroma se dvigne z njih. Ker nima koles,
so mu za pristajanje pod trup namestili
trši del, ki ga imenujemo SMUČKA (ne
cokla). Prav tako je tudi pri modelih, ki jih
izdelujemo modelarji.

Miha Zorec

DIGITALNI LED-VOLTMETER

Na risbi 1 vidimo zanimiv načrt za digi¬
talni voltmeter. Ta nekoliko nenavaden
voltmeter merjeno napetost digitatlizira
z analogno-digitalnim konvertorjem (A-
D) in jo nato prikaže na tromestnem
desetiškem displayu. Display ni običa¬
jen, se pravi sedemdelni, temveč ga se¬
stavljajo tri enote po deset LED-diod,
kjer vsaka enota predstavlja eno dekado
desetiškega številskega sistema. Kljub
nenavadnemu prikazu lahko na displayu
brez težav odberemo katero koli vred¬
nost merjene napetosti. Poleg tega vi¬
dimo spremembe napetosti bolj nazorno
kot pri običajnem sedemdelnem dis-
playu. Lahko rečemo, da je prikaz mer¬
jene vrednosti pri tem inštrumentu nekje
vmes med analognim in digitalnim prika¬
zom.

A-D-pretvornik je integrirano vezje CA
3162, ki lahko digitalizira napetosti do
999 mV, vendar nam tako merilno ob¬
močje ne pomeni kaj dosti, zato ga
z uporovnim napetostnim delilnikom raz¬
širimo na 10 V. Vsekakor lahko z upo¬
rovnim delilnikom (R1, R2, R3) izberemo
tudi druga merilna območja.

Voltmeter LED, kakršnega prikazuje
slika 1, lahko meri le enosmerne napeto¬
sti, katere vrednosti ne presegajo meril¬
nega območja. Če želimo inštrument
uporabljati na različnih merilnih območ¬
jih, moramo na vhodu vezja dodati sti¬
kalo, ki s preklapljanjem menja razmerje
vrednosti uporov R1, R2 in R3. Za mer¬

jenje izmeničnih napetosti pa moramo
vezju dodati natančen usmernik.

Merjena napetost je prikazana s tride-
kadnim displayem, ki ga sestavlja 30
LED-diod. Prvih deset LED-diod (D1...
D10) prikazuje enice, drugih deset
(D11... D20) prikazuje desetice in zad¬
njih deset (D21... D30) stotice. Deseti¬
ško prikazovanje merjene vrednosti
omogoča integrirano vezje IC2
(74LS145). To vezje je BCD-dekoder, ki
pretvarja digitalni zapis (dvojiški števni
sistem) vrednosti v desetiški števni si¬
stem.

Zaradi boljše preglednosti uporabimo
tri različne barve LED-diod (npr.: zelena
za enice, rumena za desetice in rdeča za
stotice). Kot smo že rekli, lahko z upori
R1, R2 in R3 določamo merilno območje
in s tem obenem spreminjamo dekade,
ki jih predstavljajo LED-diode (x1, x10,
x100 ali x0,1, x1, x10...).

Display vezja moramo pred meritvijo
nastaviti na nič, kar storimo s trimernim
potenciometrom P1 pri odprtih merilnih
sponkah. Vezje je postavljeno na nič, ko
svetijo le LED-diode D1, D11 in D21,
LED-diode namreč predstavljajo stopnje
od 0 do 9. Nato opravimo še primerjalno
meritev. To storimo tako, da na voltme¬
ter priključimo izvor znane napetosti ali
pa izvor napetosti kontroliramo z voltme-
trom, ki smo ga izbrali za etalonski in¬
štrument. Sprva naš LED-voltmeter sko¬
raj gotovo ne bo kazal prave vrednosti,

vendar vezje zlahka umerimo, kar sto¬
rimo s trimernim potenciometrom P2, ki
ga vrtimo toliko časa, da display pokaže
pravo vrednost.

Pomembno je vedeti, da nihanje na¬
pajalne napetosti močno vpliva na toč¬
nost delovanja LED-voltmetra, zato je
dobro, da vezje napajamo prek nape¬
tostnega regulatorja, npr. 7805. Za na¬
pajanje inštrumenta lahko uporabimo
kar malo devetvoltno baterijo. Regulator
7805 zniža napetost baterije in jo stabili¬
zira na 5 V. Kljub 30 LED-diodam je
poraba vezja komaj 30 mA, saj ima vezje
istočasno prižgane le tri LED-diode.

Ker je LED-voltmeter primeren za
merjenje predvsem enosmernih napeto¬
sti v enem ali dveh merilnih območjih, je
uporaba seveda omejena, vendar ga
lahko s pridom uporabljamo kot dodatek
raznim električnim napravam (laborato¬
rijski usmernik z nastavljivo izhodno na¬
petostjo).

Na risbi 2 je ploščica tiskanega vezja,
ki je žal narisana z vrha (s strani elemen¬
tov) in je zato ne moremo direktno upo¬
rabiti. Ta način risanja je primeren za
izdelavo ploščic po fotopostopku, kjer
film enostavno obrnemo za 180 stopinj.
Če ploščico tiskanega vezja kljub vsemu
izdelamo na klasičen način, prerišemo
ploščico na ponspapir, jo obrnemo za
180 stopinj in sliko prenesemo na perti-
naks.

131 • TIM 7 * marec 1991

ELEKTRONIKA

3 x BC557B 5V

SEZNAM MATERIALA:

Upori:

R1 =180 k
R2 = 180 k
R3 = 10 k
R4 = 200 Q
R5 = 200 Q
R6 = 200 Q

Trimerji:

P1 =50 k
P2 = 10 k

Kondenzatorji:

C1 =1 nF
C2 = 330 nF
C3 = 10 pF/10 V

Polprevodniki:

IC1 = CA 3162 E
IC2 = 74LS145
IC3 = 7805

T1 = T2 =T3 = BC 557 B
D1... D10 = zelene LED-diode
DF11... D20 - rumene LED-diode
D21... D30 = rdeče LED-diode

Miha Zorec

POLNILEC NiCd-AKUMULATORJEV

Nikeljkadmijevi akumulatorji so zadnje
čase vse bolj popularni in kljub relativno
visoki ceni vedno bolj izpodrivajo na¬
vadne baterije. Vzrok prav gotovo tiči

v večkratni obnovljivosti in razmeroma
dolgi življenjski dobi. Poleg tega so
NiCd akumulatorji po velikosti in obliki
enaki navadnim baterijam in jih lahko
vstavimo v že obstoječa ležišča.

Za večkratno uporabo akumulatorjev
potrebujemo polnilec, ki mora ustrezati
tipu akumulatorja. Tu sta predvsem
važna napetost in tok polnjenja akumu¬
latorjev.

TIM 7 • marec 1992 * 241

ELEKTRONIKA

Na risbi 1 je prikazan cenen polnilec,
ki je v bistvu preprost tokovni izvor. Kljub
majhnemu številu elementov pa to vezje
sorazmerno dobro opravlja svojo na¬
logo. Referenčno napetost vezja določa
padec napetosti na prevodno polarizirani
LED-diodi D1, ki znaša za rdečo LED-
-diodo približno 1,5V. Upor R2 prepušča
električni tok skozi LED-diodo ter določa
bazno napetost, ki je približno 1,5 V nižja
od napajalne napetosti. Vrednost padca
napetosti na uporu R1 (okoli 0,85 V) je
uporabljena za določitev polnilnega toka
akumulatorjev. Upornost upora R1 je že
izračunana, saj znaša polnilni tok za ve¬
čino znanih NiCd-akumulatorjev deseti
del vrednosti kapacitete (v amperskih
urah). Vrednosti upornosti upora R1 za
nekaj znanih akumulatorjev so podane
na tabeli 1.

Druga risba kaže nekoliko razširjeno
verzijo polnilca NiCd-baterij. To vezje
vsebuje zaščitno diodo (D2), ki prepre¬
čuje poškodbe zaradi nepravilne polari-
tete polnilne napetosti. Uporaba R3 in
R4 ter tranzistor T2 onemogočajo praz¬
njenje akumulatorja potem, ko odklo¬
pimo polnilno napetost. Če na vezje ni
priklopljena napajalna napetost, je tran¬
zistor T2 zaprt, kar preprečuje, da bi se
akumulator praznil prek kolektorsko-
-baznega spoja tranzistorja T1 in upora
R2. Zaradi te lastnosti lahko polnilec
vgradimo kar v napravo in akumulatorje
polnimo ne da bi jih vzeli iz nje. Vredno¬
sti uporov R2 in R3 podaja tabela 2, kjer
so upornosti uporov določene glede na
število 1,2-voltnih celic akumulatorja.
Tabela 2 obenem podaja tudi najmanjše
napajalne napetosti.

Tranzistor T2 je lahko kateri koli NPN-
-tranzistor serije BC, isto velja za tranzi¬
stor T1, s to razliko, da je ta tip PNP
(npr.: BC 557). Pri polnilnih tokovih višjih
od 100 mA pa moramo uporabiti moč¬
nejši tranzistor T1. V tem primeru ustreza
kateri koli PNP-tranzistor BD-serije (npr.:
BD 140).

Za izvor napajalne napetosti lahko
uporabimo vsak cenen adapter, da le
njegova napetost preveč ne presega mi¬
nimalne napajalne napetosti. Pri polnje¬
nju akumulatorjev s 6, 7 ali 8 celicami
lahko uporabimo kar avtomobilski aku¬
mulator.

Tabela 1

Tabela 2

Jernej Bohm

TRETJI

KANAL

»Kako do tretjega kanala,« je vprašanje,
ki se modelarju zastavi prej ali slej. Sti¬
ska je večja pri mlajših modelarjih, ki si
ne morejo kar tako privoščiti primerne
naprave za radijsko vodenje modelov.
Dvokanalno še nekako zmorejo kupiti.
Ta popolnoma zadostuje za vodenje
preprostih ladijskih, avtomobilskih in le¬
talskih modelov. Napravo lahko kupimo
po še kar sprejemljivi ceni, zahvaljujoč
množici kupcev, ki se s pravim modelar¬
stvom ne bodo nikoli srečali.

Razlogov za današnjo temo je več kot
dovolj. Posebno zato, ker tretji kanal, ki
ga nameravamo dograditi profesionalni
napravi, nikakor ni problematičen. Za iz¬
delavo ne potrebujete niti zahtevnega
elektrotehničnega znanja niti posebnih
inštrumentov, kar bi potrebovali pri izde¬
lavi RV-oddajnika ali sprejemnika.

Še en bistven pogoj bomo postavili za
dosego cilja: v originalno (profesionalno)
napravo ne bomo posegali. Ta bo ostala
takšna, kot je; ne oddajnika in ne spre¬
jemnika ne bomo spreminjali. »Potem pa
tega ni mogoče narediti,« porečete.

Zamisel o tretjem kanalu ni nova, izko¬
rišča pa predpostavko, da pri vodenju
modela navadno ne uporabljamo pov¬
sem skrajnih odklonov krmilnih površin.
Morda se s to trditvijo še najlažje stri¬
njajo letalski modelarji. Polno dodajanje
ali odvzemanje višinske palice povzroči
»pumpanje« modela. Na ta način ni
možno niti poleteti. Potrebni so nežni
gibi okoli nevtralne lege smernega in
višinskega krmila. So seveda tudi iz¬
jeme, toda to posega že v drugo, tekmo¬
valno, področje.

Lep primer uporabe današnje naloge,
ki jo morda že slutite, je pri modelu ja¬
dralnega letala z električnimi pogonom.
Dva standardna kanala dvokanalne na¬
prave uporabljamo za krmiljenje smeri in
višine modela, tretji kanal pa bi potrebo¬
vali za vklop in izklop pogonskega elek¬
tromotorja.

Običajno priključitev servomotorjev, ki
jo zaradi razumljivejše predstave podaja
slika št. 1, bomo dopolnili z napravico, ki
bo krmilila pogonski elektromotor. Ome¬
njeni krmilnik naj bi priključili po sliki št.
2, torej med izhodom sprejemnika in

242 • TIM 7 • marec 199*

ELEKTRONIKA

vhodom višinskega servomotorčka. Ko
bomo krmilno ročico na oddajniku za hip
potegnili povsem k sebi (želeli bi pole¬
teti), se bo vključil motor. Ta bo vrtel
eliso modela, tudi če bomo krmilno ro¬
čico močno popustili. Tega pa seveda ne
smemo, če želimo model dvigniti na do¬
ločeno višino. Delovanje motorja zausta¬
vimo s tem, da za hip porinemo višinsko
palico popolnoma naprej, že naslednji
trenutek palico popustimo in nadalju¬
jemo z normalnim letom, tokrat brez mo¬
torja. Ko motor želimo ponovno vključiti,
moramo krmilno palico le za hip povleči
močno k sebi.

Algoritem, t.j. način upravljanja pogon¬
skega motorja, se dobro ujema z uprav¬
ljanjem višinske palice. Tudi pristajalni
manever, ki je potencialno najbolj neva¬
ren, je lepo pokrit s pogonsko močjo. Če
med pristajanjem višinsko palico po¬
tegnemo močno k sebi, avtomatsko vklju¬
čimo motor, ki model reši. Motorno
opcijo pa lahko po potrebi tudi bloki¬
ramo. Vendar o tem kasneje. Filozofijo
upravljanja s pogonskim elektromotor¬
jem lahko tudi obrnemo.

Položaju krmilne ročice ustreza elek¬
trični signal v obliki impulza, ki se enako¬
merno (periodično) pojavlja na izhodu
sprejemnika. Na tak izhod (signal) prik¬
ljučimo servomotorček. Obliko signala
vidimo na sliki št. 4. Impulze proizvaja
oddajnik in jih brezžično posreduje spre¬
jemniku, ki jih obnovi na svojem izhodu.
V širini impulza je zapisan odklon ročice
servomotorčka. Večina RV-proizvajal-
cev se drži dogovora, da 1,5ms (ms
= tisočinka sekunde) odgovarja nevtralni
legi ročice servomotorčka (npr. vodo¬
ravni let modela). S premikanjem od¬
dajne ročice ožimo ali širimo omenjeni
impulz (glej sliko št. 4).

Vezje našega tretjega kanala proiz¬
vaja dvoje primerljalnih impulzov (MV1
in MV2). Oddajnikov krmilni signal je
lahko nekoliko krajši od impulza MV1 (v
primeru ročica »polno dol«) oziroma ne¬
koliko daljši od impulza MV2 (ročica
»polno gor«). Naša naloga bo, da pri¬
merjamo »oddajnikov « impulz s primer¬
jalnima. Primerjalno vezje je izredno pre¬
prosto. Ko detektiramo krajši oz. daljši
impulz, vključimo oz. izključimo tokokrog
elektromotorja elise.

Nekaj teorije

Poznavanje teorije je potrebno, če že¬
limo razumeti delovanje elektronike, ki
omogoča tretji kanal. V podrobnosti se
ne bomo spuščali, ker je o tem prav
v reviji TIM mnogo napisal že prijatelj
Jan Lokovšek.

Opis delovanja vezja

Vhodna upornost invertorja 1u1 (CMOS)
je tako velika, da odpadejo vsi dvomi
o škodljivem vplivu tretjega kanala. Dvig
vhodnega signala proži oba multivibra-
torja 1U2 in 2U2. Na sliki št. 5, ki podaja
potek ločičnih signalov, jih ponazarjata

in 2U3. Opravka imamo s t.i. D - flipflo-
poma (pomnilnikoma). Za to vezje je
značilno, da shrani (in prenese na izhod)
stanje signala na D (podatkovnem)
vhodu v času pozitivne spremembe na
Cp (vzorčnem) vhodu.

Ker vezje 1U1 obrne fazo vhodnega
signala, 1u3 vzorči ob padcu vhodnega
signala (D1). Vezje takrat shrani stanje
izhodnega signala 1U2 (MV1). Ker pa je
izhod 2U2 vezan na vzorčni vhod 2U3,
vzorčimo stanje vhodnega signala ob iz¬
teku signala 2U2. Izhod 2U1 je enak
vhodnemu signalu.

Izhoda 1U3 in 2U3 krmilita bistabilno
vezje 3U1/4U1. Iz poteka signalov na
sliki št. 5 lahko hitro razberemo, kako
poteka krmiljenje bistabilnega vezja U1
(rezultat je signal IZHOD).

Dogodek d2 (»polno gor«) povzroči
postavitev 1U3 (D1) ob času t2 in s tem
tudi postavitev 3U1/4U1. Ob dogodku
d3, ko je vhodni signal zopet »nevtra¬
len«, 1U3 preklopi, vezje 3U1/4UT pa
ne.

Ob dogodku d4 vhodni signal zav¬
zame drugo skrajnost (»polno dol«),
zato ob t5 realiziramo tudi drugo stanje
bistabilnega vezja U1.

Pravo fazo signalu, ki krmili tranzistor
T1 in s tem rele A, izberemo s postavi¬
tvijo preveze J1.

Izdelava naprave

Celotno vezje naprave za tretji kanal
lahko izdelamo v tehnologiji SMD (povr¬
šinska montaža). Nekaj podrobnosti in
navodil si lahko preberete v Timu št.7,
leto 1990 (SMD-servorele). Prototipno
vezje je izdelano s pomočjo običajnih
DIL-integriranih vezij. Velikost tiskanega
je za slednje nekoliko večje (v izvedbe¬
nem primeru: 20mmx50mm, brez re¬
leja). Za priključitveni kabel je uporabljen
originalen (Robbe) podaljševalni kabel.

Tokovna poraba logike, ki obreme¬
njuje napajalno baterijo sprejemnika, je
pod 0,1 mA.

Tokovna obremenitev s strani pogon¬
skega elektromotorja je kar precejšnja
(nekaj aperjev), zato je potrebno rele
A skrbno izbrati; pač glede na velikost
pogonske napetosti elektromotorja. Obi¬
čajno se uporablja Ni-Cd blok celic med
6 in 12 volti. Obremenitev releja je okoli
0,5W. Mnogo bolj elegantna, a žal tudi
težje dosegljiva je uporaba FET-tranzi-
storjev.

Celotno vezje je priporočljivo, čeprav
nekoliko pridobimo na teži, zaščititi
z vgradnjo v primerno ohišje.

V električni shemi na sliki št. 3 niso
posebej označeni napajalni priključki
(nogice) za integrirana vezja. Te so zato
posebej opisane v tabeli.

TIM 7 • marec 199* • X43

ELEKTRONIKA

+4.8V
VHOD
GND (OV)

tem moramo oddajno ročico premakniti
v drugo skrajno lego (-10%) in nastavi¬
tveno proceduro za P2 ponoviti.

Nastavitev potenciometra P1 je po¬
dobna, le da tokrat inštrument priklju¬
čimo med K4 in GND ter oddajnikovo
krmilno ročico postavimo v nasprotno
polno lego (-10%).

Po uspešni nastavitvi oživi tudi rele A.
Sedaj je tudi čas, da z malimi korekci¬
jami P1 in P2 opravimo dokončno nasta-

Umerjanje

Sprejemnik priključimo po sliki št. 2 ter
ga vključimo. Vključimo tudi oddajnik.
Pogonskega motorja tokrat še ne ve¬
žemo, pogonski akumulator pa moramo
vseeno priključiti (zaradi releja).

Nastavitev vrednosti širine impulzov
MV1 in MV2 v principu ni prav nič zamo¬
tano opravilo, nastavimo ju z vrtenjem
potenciometrov P1 in P2. Lahko se
zgodi, da zamenjamo potenciometra,
tako da nastavitev delovnih točk in s tem
delovanje vezja sploh ni mogoče. Tava¬
nje v popolni temi je možno celo brez
zamenjave potenciometrov. Nekritično

utegnete pomisliti celo na to, da vas
vlečem za nos in da »tretji« kanal sploh
ni mogoč. Iz težav bi se takoj izvlekli
s pomočjo osciloskopa, ki omogoča opa¬
zovanje signalov. Tedaj lahko posto¬
pamo zelo preprosto: s potenciometrom
P1 nastavimo širino impulza 1U2 na
1,1 ms, širino impulza 2U2 pa na 1,9ms.
Tu predpostavljamo, da ima nevtralni
vhodni impulz dolžino 1,5 ms, minimalno
širino 1,0 ms, maksimalno pa 2,0 ms.

Vendar lahko z nekaj spretnosti
uspešno izvedemo nastavitev tudi brez
osciloskopa. Oba potenciometra nasta¬
vimo na maksimalno vrednost. Med
točko K5 in GND priključimo voltmeter
(območje 5 do 10V). Ročico na oddaj¬
niku postavimo na 90% poljubne skrajne
lege (npr. polno gor). Vrtimo os potenci¬
ometra P2 in opazujemo kazalec inštru¬
menta. Če se ta premakne, ko smo se

POLNO DOL

VODORAVNO

POLNO GOR

t0 tl t2

Sl. 4. Signalni algoritem

244 • TIM 7 • marec 1992

RADIJSKO VODENJE

vitev. Pri tem ne smemo zanemariti tri-
mernega potenciometra ob oddajni ro¬
čici. Omenil sem, da se da tretji kanal
tudi onemogočiti. To dosežemo s tem,
da skrijemo vklop pogonskega elektro¬
motorja v območje, ki ga pokriva poten¬
ciometer oddajne ročice. Ko izključimo
(vključimo) pogonski motor, ustrezno
premaknemo še oddajni potenciometer.

S tem onemogočimo preklapljanje tret¬
jega kanala v celotnem gibu oddajne
ročice. Mirno lahko pristanemo, ne da bi
trepetali pred vklopom motorja ob nena¬
dejanih korekcijah pristajalnega mane¬
vra. Enako lahko med lupingom ali kako

drugo figuro onemogočimo vklop ali iz¬
klop motorja. Cena te opcije je izguba
osnovne funkcije oddajnega trimernega
potenciometra, kar žal ni povsem zane¬
marljivo.

Ko smo zadovoljni z nastavitvijo, prik¬
ljučimo še pogonski elektromotor. S po¬
močjo preveze J1 izberemo delovni re¬
žim motorja glede na položaj krmilne
ročice na oddajniku. Z J1 lahko torej
zamenjamo vklop in izklop pogonskega
motorja.

Dodatne možnosti

Na enak način, kot smo realizirali tretji
kanal, si lahko pomagamo tudi s četrtim
kanalom, ki ga vežemo na preostali ser-
vomotorček. (smer). Vendar s takimi na¬
črti ne gre pretiravati, omenjam jih zgolj
ilustrativno. Je pa možno kak tretji ali
četrti kanal uporabiti tudi kot samostojen
krmilnik pri večkanalni RV-napravi.

Ponuja se možnost servoreleja, s po¬
močjo katerega lahko vklapljamo in iz¬
klapljamo razne preproste efekte (si¬
reno, utripajočo luč). V točko K4 ali K5
(ter GND) priključimo vezje s slike št. 6.

Pa mnogo zabave pri delu!

dr. Jan I. Lokovšek

TEST ZVEZNEGA
REGULATORJA

Uvod

Za Timove modelarje sem preizkusil
Robbejev regulator MC112B. To je
zvezni regulator za krmiljenje pogon¬
skega elektromotorja, napetosti od 7,2
do 8,4 V in toka do 30 A: iz pogonske

nega servomehanizma. Koristni dodatki
pa so naslednji.

- Trimerna potenciometra za nastavi¬
tev nevtralne točke in hoda regulatorja.
Tako lahko napravo uravnamo primerno
svoji roki, kakor tudi kaki drugi RC-na-
pravi.

Prospekt obljublja zmogljivosti, t.j.
obremenitve do 30 A trajno, za krajši čas
100 A in v impulzu do 400 A. To je
nedvomno veliko za napravico, ki je ve¬
lika kot majhen servomehanizem in
tehta le 57 gramov. Tak je kot nalašč za
modele avtomobilov, saj vsebuje tudi za¬
voro. Zaviranje pri takem regulatorju po¬
meni premostiti priključke elektromotorja
z določeno upornostjo in MC 112B to
zmore. Na koncu damo lahko tudi polno
moč »vzvratno« tako, da lahko z mode¬
lom avtomobila naredimo tudi obrat na
mestu. Kako to izgleda s strani krmilne
ročice za plin na oddajniku, je narisano
na sliki 2.

Sl. 1 Shema regulatorja MC112B

baterija pa lahko napaja še RV-sprejem-
nik in en servomehanizem. To je tre¬
nutno najcenejši zvezni regulator, ki pa
je kljub temu zmogljiv, da je kaj. Imel
sem čast popravljati vrsto takih in podob¬
nih naprav; MC112B je nedvomno ena
od boljših.

Poleg tega pa je možno ta regulator
uporabiti tudi drugače, t.j. za večje nape¬
tosti in tokove, če to seveda znate.

Opis delovanja

Za začetek si oglejmo poenostavljeno
shemo regulatorja na sliki 1.

Srce regulatorja je krmilna elektronika,
ki je podobna oni iz klasičnega digital-

- Dvojna signalna lučka, ki z zeleno
barvo sporoča, da motor dobiva ener¬
gijo, in z rdečo, da smo že dosegli polno
moč.

Poleg tega vsebuje vezje tudi genera¬
tor višje napetosti (18 V), ki služi za
odpiranje močnostnih FET-tranzistorjev.

FET-tranzistorjev je v regulatorju kar
deset. Vezani so v tako imenovani mo-
stični vezavi, ki omogoča modelu tudi
vzvratno vožnjo. Za vožnjo naprej (T1 in
T3) so vezani po trije FET-i vrste S110
vzporedno, za vzvratno (T2 in T4) pa po
dva. Vsi močnostni tranzistorji imajo še
skupno hladilno rebro.

Poleg tega vsebuje MC 112B še napa¬
jalnik, ki je preproste vrste, t.j. z Zener-
jevo diodo in tranzistorjem.

Sl. 2 Razporeditev povelja za plin

Toliko o avtomobilih. Pri ladijskih mo¬
delih je MC 112B tudi uspešen, posebno
v ECO-razredih, kjer je napetost ome¬
jena na šest (6) NiCd-celic.

Druge možnosti

Modelarji ne bi bili modelarji, če ne bi
poskusili uporabljati modelarskih vezij še
v druge namene. To ni nič narobe, če
vemo, kaj delamo, oziroma ne delamo
škode. Vsakdo rad kaj prihrani in tega
nima smisla zatirati.

Pri popravljanju takih vezij sem ugoto¬
vil, da je bilo mnogo napak pravzprav
nepotrebnih, zato naj jih opišem in razlo¬
žim.

TIM 7 • marec I«t • Z45

RADIJSKO VODENJE

- Prvi problem je, ko hočemo regula¬
tor porabiti za večje napetosti. Gre za
BEC, ki postaja z večanjem napajalne
napetosti vedno bolj obremenjen. Žal
tega ne opazimo, saj regulator še vedno
deluje, po določenem času pa se seveda
BEC pokvari.

- Regulator sam lahko s pridom upo¬
rabljamo do 10 (deset) celic NiCd-bate-
rij, če NE vključujemo BEC-a, t.j. če
imamo za napajanje sprejemnika in ser-
vomehanizma posebno baterijo. Več ne
moremo, ker daje pretvornik za napaja¬
nje vrat močnostnih FET-ov napetost 18
V, 6 V pa je minimalna vrednost za nji¬
hovo dobro odpiranje.

- Pri letalskih modelih potrebujemo le
vožnjo naprej. Pri jadralnih modelih je
nujna tudi zavora, da se elektromotor
ustavi in preklopna elisa zloži. Pozor;
brez zavore se preklopni vijak ne bo
zložil, saj ga centrifugalna sila drži odpr¬
tega. Vijak se vrti naprej in zavira model.
Vezava regulatorja je za letalski model
taka, kot je narisana na sliki 3.

Pozitivno sponko elektromotorja smo
vezali neposredno na pozitivni pol bate¬
rije, medtem ko smo pozitivno sponko za
motor iz regulatorja pustili v zraku. Ta¬
krat aktivno deluje (regulira) le tranzistor
T1, T2 pa služi le za zaviranje.

Ta vezava je primerna tudi za ladijske

Sl. 3 Vezava regulatorja za letalski model

modele, kjer se lahko odpovemo ne le
vzvratni vožnji, ampak tudi zavori.
Možno je uporabiti tudi večje napajalne
napetosti, vse do 20 (dvajset) celic, t.j.
24 V. To pride v poštev pri modelih več¬
jih kategorij. Potrebujemo res le vožnjo
naprej. BEC-u smo se odpovedali.

Poleg naštetega pa ima vezava na
sliki 3 še to prednost, da ima manjšo
notranjo upornost. Medtem ko ima mo¬
stiček (slika 1) notranjo upornost 9 fl (9
tisočink Q), ima vezava za »le v eno
smer« le 4,5 Q.  V izgubljeni moči pri toku
30 A pomeni v prvem primeru 8, v dru¬
gem pa le 4 W. Zato se močnostni FET-i
tudi manj grejejo oziroma jih lahko bolj
obremenimo.

- Imamo še možnost povečati to¬
kovno zmogljvost, ki pa že zahteva res¬
nejši poseg, zato ni ravno primerna za
vsakogar. Na ploščici je namreč predvi¬
den prostor še za en FET, ki ga vežemo

vzporedno s T1. Ta tranzistor mora biti
iste vrste kot drugi, t.j. S110 (Modelarski
center na Ciril-Metodovem trgu). Tako
se dovoljeni trajni tok poveča na 40 A,
notranja upornost pa zmanjša na 3,4 Q.
Primerna vezava za 40 A je le ona na
sliki 3 za vožnjo samo naprej, sicer mo¬
ramo dodati po en FET še T3.

Povzetek:

1. Če uporabljate BEC, je dovoljenih
le 6 do 7 NiCd-celic, t.j. 7,2 do 8,4
V.

2. Brez BEC-a lahko znaša napajalna
baterija do 10 celic (12 V).

3. Brez BEC-a in v posebni vezavi
(slika 3) samo za vožnjo naprej,
brez zavore, je možno uporabiti do
20 celic (24 V).

Sledi še opozorilo. Firma ROBBE-FU-
TABA garantira uporabo regulatorja
SAMO za točko 1, vse drugo počnete
na lastno odgovornost! To velja tudi
za vsako spajkanje po vezju regula¬
torja!

Poleg naštetega svetujem še:

4. dobro blokirajte pogonski elektro¬
motor,

5. OBVEZNO vežite v tokokrog
glavne baterije 30-ampersko avto¬
mobilsko varovalko!

Pa srečno vožnjo z vašim MC 112B!

LONČARSTVO

Radko Osredkar

LONČARSKO KOLO - PO DELIH

Število sestavnih delov avtomobilov gre
v desetine tisočev, lončarsko kolo, o ka¬
kršnem je tekla beseda v prejšnji številki
Tima, pa je precej bolj preprosta na¬
prava, saj jih ima manj kot 50. Njegovi
glavni deli so:

1. mizica (ogrodje)

2. krožnik

3. krožnika in nosilec

4. jermenica na osi krožnika

5. jermenica na osi motorja

6. klinasti jermen

7. napenjalec klinastega jermena

8. motor s kondenzatorjem, pre¬
klopnim stikalom in pokrovom

9. nosilec motorja

10. trožilni električni kabel z vtika¬
čem in nekaj žice (1 mm 2 ) za pove¬
zovanje

11. posoda za vodo

1. O konstrukciji mizice oziroma ogro¬
dja lončarskega kolesa je že bilo govora,

zato ponavljam le to, da mora biti od¬
porna proti namakanju, ki je sestavni del
lončarjenja, in precej trdno grajena, sicer
jo bo tresenje motorja sčasoma razma¬
jalo. Sam sem spoje na ogrodju svojega
kolesa zlepil ter dodatno zavaroval
s »kniping« vijaki in naprava je doslej
stala trdno.

2. Krožnik lončarskega kolesa je iz-
stružen iz 25 mm debele aluminijaste
plošče; njegov premer je 310 mm,
končna debelina pa 20 mm. Dovolj de¬
belo ploščo sem našel pri nekem livarju,
ki jo je nameraval uporabiti kot vložek za
svojo peč. Dovolil mi je tudi, da sem na
njegovi tračni žagi iz štirioglate plošče
izžagal okroglo, tako, ki se je prilegala
prijateljevi stružnici (krožnik je dokaj ne¬
roden predmet za struženje). Če vam je
tak krožnik prevelik, mu premer morda
lahko nekoliko zmanjšate, vendar pazite;
premer, manjši od 200 mm, je najbrž do¬

volj velik le za palčke. Tanjšati krožnika
pa ne gre, ker sicer ne bi bil dovolj tog.

V zgornjo stran krožnika so plitko za-
struženi koncentrični krogi s po 30 mm
različnimi polmeri. Ti krogi močno olaj¬
šajo centriranje gline na kolesu.

Na spodnjo stran krožnika je s tremi
vijaki pritrjena aluminijasta puša (premer
60 mm, višina 20 mm) s 16-milimetrsko
izvrtino, ki se tesno prilega osi (premer
izvrtine je seveda določen z osjo, ki jo
boste uporabili). Pušo in z njo krožnik na
osi držita dva vijaka M5.

3. Os krožnika in njen nosilec
z dvema krogličnima ležajema sta na
mojem kolesu mehansko gotovo najbolj
zahtevna dela. Sam sem se težavam pri
izdelavi ognil tako, da sem poiskal nek
pozabljen, približno ustrezen kos in okoli
njega zgradil lončarsko kolo. (Mimo¬
grede, metode iskanja novih uporab za
stare dele nikakor ne morem dovolj pri-

246  • TIM 7 * marec 1992

| 310

o

O

o

o

o

1

116

\^-r>

o

d


poročiti, saj prihrani ogromno truda in je
izjemno ekonomična. Zahteva pa, da ne
zamolčim niti njenih manj prijetnih strani,
t.j. dostop do »dobrih« odpadov in brska¬
nje po njih ter žilico do zbiranja nenavad¬
nih, morda nekoč uporabnih kosov).

Os lončarskega kolesa mora biti kakih

16 mm debela (že debelina osi kaže na
to, da sem našel in uporabil nekaj neobi¬
čajnega - standardni kroglični ležaji, ki
jih brez težav poiščete v trgovinah, so
prirejeni za osi z debelinami 15 ali

17 mm), 250 mm dolga in vležajena tako,
da prenese tudi sile vzdolž njene osi, ki
jim strojniki pravijo aksialne sile. Te sile
so pri lončarskem kolesu dovoj majhne,
da jih običajni kroglični ležaji, ki so dovolj
veliki za tako debelo os, z lahkoto zmo¬
rejo. Ne smeta pa drseti v vzdolžni smeri
niti ležaj v puši niti os v ležaju. Na sliki
predlagam rešitev, kjer premikanje pre¬
prečujeta dve obročni varovalki (v meha¬
nični delavnici bi jima rekli zegerjeva
obročka). Celotna puša z ležaji in osjo je
privarjena na ploščo, s pomočjo katere
vse skupaj privijemo na spodnjo stran
mizice. Po montaži mora gornji rob osi
gledati kakih 5 mm nad zgornjo ploskvijo
mizice; toliko bo kasneje široka reža
med krožnikom in mizico.

Namesto vsega tega bi bilo morda
vredno poskusiti za lončarsko rabo prire¬
diti tičkovo vodno črpalko z njeno dolgo
ročico, s katero je pritrjena na motor.

4. O jermenici na krožnikovi osi ni

TIM 7 • marec 199* • 147

LONČARSTVO

izgubljati besed; uporabil sem jermenico
s premerom 370 mm, ki je prej poganjala
boben pralnega stroja. Le izvrtino na
sredini sem moral prilagoditi za svojo os.
Tudi to jermenico na osi držita dva vijaka
M5.

5. Jermenica na osi motorja je
dvojna, s premeroma 50 in 35 mm, kar
da skupaj s krožnikovo jermenico pre¬
stavni razmerji 7,4 in 10,6. Posebnost te
jermenice je, da le z debelejšim delom
naseda na os motorja, ožji del pa je poln.

Kombinacija enojne jermenice na
krožnikovi strani in dvojne na motorjevi,
ki sta obe trdno pritrjeni na svoji osi,
morda strojniško ni povsem neoporečna,
ker klinasti jermen v nobenem od obeh
položajev ne teče naravnost, ker pač
sredini jermenic ne ležita na isti ravnini.
Ugotovil sem, da se moj klinasti jermen
prav nič ne pritožuje zaradi takšne reši¬
tve, saj je razlika do »pravilnih« položa¬
jev le kakih 10 mm na vsako stran. Tako
dolg jermen, ki ni pretirano obremenjen,
razliko komaj opazi; po drugi strani pa je
takšna rešitev veliko enostavnejša, kot
bi bilo nastavljanje ene izmed jermenic
tudi po višini.

6. Klinasti jermen, ki poganja krožnik,
je velik 13 x 1180. Podatek navajam le
zato, da si laže predstavljate, kaj potre¬
bujete. Določiti pravilno velikost klina¬
stega jermena ni preprosta zadevščina;
merjenje z vrvico ne pomaga, ker merite

na dnu utora jermenice. Še najbolje gre
s starim, dovolj dolgim jermenom, ki ga
lahko prerežete. Sam sem si pomagal
enostavno tako, da sem si v trgovini
izposodil 4 približno prave jermene, na
koncu pa obdržal le tistega, ki se je
najbolje prilegal lončarskemu kolesu.

7. Z izvedbo napenjalca klinastega
jermena na svojem kolesu nisem prav
nič zadovoljen, ker je po eni strani pre¬
več zapletena, po drugi pa je napenjalec
morda celo nepotreben, saj jermen ne
drsi na jermenicah, četudi je povsem
ohlapen. Moj napenjalec deluje tako, da
z zaponko, podobno tistim na smučarski
čevljih, sukam motor okoli njegovih pritr¬
dilnih ušes in s tem napenjam jermen.
Prepričan sem, da si je za napenjanje
klinastega jermena mogoče izmisliti kaj
boljšega.

8. Lončarsko kolo poganja motor
pralnega stroja in o tem smo že obširno
govorili v prejšnjem nadaljevanju. Na
skici je prikazano, kako vezati motor,
kondenzator in preklopno stikalo. Upora¬
biti morate kondenzator, ki ste ga skupaj
s motorjem pobrali iz pralnega stroja, ali
vsaj tako velikega. Niso za vsak motor
primerni vsi kondenzatorji. Stikalo je tipa
102, kar pomeni, da v srednjem položaju
motor miruje, v položaju 1 se vrti z nizko
hitrostjo in 2 z visoko. Skorajda odveč je
omeniti, da morajo biti stikalo, konden¬
zator in električni priključki na motorju

dobro zaščiteni pred vodo in predvsem
da morajo biti nedosegljivi z golimi ro¬
kami. Preklopnik in kondenzator sem pri
svojem izdelku pokril s plastično škatlo,
ki sem jo zatesnil s silikonskim kitom,
priključki na motorju pa so že bili zašči¬
teni.

9. Nosilec motorja je narejen iz
1,5 mm debele jeklene pločevine. Širok
je 60 mm, oba ožja robova pa sta na
razdalji med nosilnimi ušesi motorja za¬
krivljena pod kotom 90° in prevrtana za
nosilni vijak. Nosilec je privit na zadnjo
steno ogrodja z matičnimi vijaki, ker bi
tresljaji motorja lesne kmalu razrahljali in
nazadnje tudi izpulili.

11. Ko je lončarsko kolo sestavljeno,
moramo v ploščo mizice izrezati še odpr¬
tino za posodo z vodo. Sedaj, ko je vse
že na svojem mestu, ni nobene nevarno¬
sti več, da bi se ušteli in posodo postavili
na napačno mesto, kjer bi bila v napoto.
Primerna je 10 cm globoka plastična po¬
soda, ki je dovolj velika, da vanjo se-
žemo s pestjo. Priporočljiva je taka, ki
ima razširjen rob, da ne pade skozi izrez*
Posodice ne smemo s silikonskim kitom
prilepiti na ploščo, ker jo moramo zaradi
čiščenja pogosto snemati.

Ob koncu vam želim, da bi bilo tudi
vaše lončarsko kolo, če ste se odločili za
izdelavo, kmalu blatno in zapackano
z glino; taka so pač tista, ki služijo svo¬
jemu namenu.

ELEKTROTEHNIKA

Miloš Macarol

PREIZKUS

INFLUENČNEGA STROJA

Preden stroj poženemo, začasno odstranimo
verižico z obeh Leydenskih steklenic in pre¬
gledamo, ali so vse ščetkice pravilno nameš¬

čene. Drsne ščetke se morajo rahlo dotikati
plošč, medtem ko se jih sesalne ščetke med
vrtenjem ne smejo dotikati. Žico indikatorja

napetosti priključimo na eno od odjemnih
elektrod in vključimo elektromotorja. Plošči se
vrtita vse hitreje in kmalu zatem bomo začutili
rahlo šumenje in zrak bo dobil osvežujoč,
tipičen vonj po ozonu, kar je znak, da sta
plošči že naelektreni.

Če imamo možnost, prostor zatemnimo in
videli bomo, da se ob ščetkah pojavlja lepa
modrikasta svetloba, ki povzroča tudi rahlo
prasketanje. Če tega ne slišimo niti ne vidimo,
je znak, da se ščetke na enem nevtralizatorju
ne dotikajo plošče. Ustavimo stroj in vse
ščetke znova poravnamo. Prej ali slej bo vse
v redu. Tedaj poprimemo indikator napetosti
in se z njim približamo nasprotni odjemni elek¬
trodi, na katero je priključen. Tu bodo začele
preskakovati drobne iskre. Poskušajmo na¬
ravnati lego nevtralizatorjev tako, da bomo
dosegli čim močnejše iskre. Preklopimo zdaj
indikator na drugo odjemno elektrodo in pre¬
verimo, ali so iskre daljše ali krajše in sku¬
šajmo tako oba nevtralizatorja uravnati, da
bodo na obeh straneh kar najbolj močne,

248  • TIM 7 * marec 1992

čeprav še zmerom drobne oz. tanke. Zdaj
stroj ustavimo in priključimo verižici nazaj na
Leydenski steklenici. Hkrati preverimo, ali sta
stikali za iskrišče prislonjeni na cevko dovod¬
nega vijaka. To pomeni, da je tudi iskrišče
priključeno.

Krogli iskrišča naravnajmo na razdaljo pri¬
bližno 4cm in vključimo elektromotorja. Vklju¬
čimo še stikalo Leydenskih steklenic. Če je
vse v redu, bi med kroglama oziroma med
vgrajeno tlivko in njej nasproti stoječo kroglo
morale začeti preskakovati močne iskre. Če
temu ni tako, razdaljo med njima skrajšajte,
dokler se ne pojavijo, nato pa jo večajte,
dokler se iskre ne bodo prelevile v pravcate
miniaturne bliske, ki preskakujejo razdaljo
8 do 9 cm. Če temu ni tako, bo krivda pri eni
od Leydenskih steklenic. To zlahka preverite
tako, da stroj ustavite, Leydenski steklenici pa
razelektrite z izpraznjevalom. Po iskri, ki mora
biti še zmerom kar precej močna, boste lahko
ugotovili, katera od njih ne deluje dobro.
Lahko se zgodi, da znotraj nima pravega kon¬
takta. Lahko je kriva tudi verižica.

Le v redkih primerih se zgodi, da zavoljo
mehurčka v steklu pride do električnega pre¬
boja stene, a takšna je potem zares neupo¬
rabna. Meni so se vse domače epruvete iz¬
vrstno obnesle, zato bo bolje, da stroj večkrat
poženete in zaustavite, in vse boste prej ali
slej uravnali. Bolje je še enkrat pregledati
funkcijo ščetk, kajti če ena skupina nepravilno
deluje, tudi polnjenje njej pripadajoče Leyden-
ske steklenice ni najboljše. Priložena fotogra¬
fija, čeprav ni najboljša, naj vas prepriča, da
tak stroj vseeno kar dobro deluje.

EKSPERIMENTALNI
PRIBOR ZA
INFLUENČNI
STROJ

ELEKTROSKOP

Elektroskop je ena najstarejših elektro¬
statičnih naprav, ki ima vrsto različnih
izvedb; od atraktivnih eksperimentalnih
do preciznih merilnih pripomočkov. Naj¬
bolj preprost, a sila nazoren model elek-
troskopa bomo izdelali iz aluminijaste
pletilke št. 3.

Tej najprej odžagamo obe konici in ju
okroglo opilimo (glej prejšnjo skico). Na
enem koncu ji napravimo 1 mm veliko
luknjo in jo hkrati ukrivimo pravokotno,
da bo luknja odmaknjena kake 3 mm od
pletilke. Iz kosa tankega staniola, ki ga
zmečkamo, napravimo majhno kroglico
in skoznjo s šivanko potegnemo spodaj
zavozlano svileno nit. Pletilko vdenemo
v eno od krogel na Leydenski steklenici
in skozi gornjo luknjico navežemo kro¬
glico v taki višini, da ne bo zadevala
medeninaste krogle. Ko poženemo stroj,
se bo kroglica začela odklanjati od svoje
osi, čim pa bo med kroglama preskočila

ELEKTROTEHNIKA

iskra, bo zavzela prvotni položaj in se
znova začela odklanjati. Če s stikaloma
izključimo iskrišče, bo mirno obstala
v svojem poševnem položaju in tudi ko
bomo stroj ustavili, se bo le počasi spuš¬
čala. Odvisno pač od tega, čez koliko
časa bo sevanje nabojev v prostor iz¬
praznilo obe Leydenski steklenici.

Tu je zelo nazorno uveljavljeno na¬
čelo, da se istoimenske elektrenine
medsebojno odbijajo, nasprotnoimenske
pa privlačijo. Pletilka in kroglica imata
pač iste naboje, zato se kroglica, ki je
lažja, od osi odbije. Izdelajte si še eno
tako napravo in jo namestite na drugo
kroglo. Spoznali boste obe resnici istega
načela.

ELEKTROSTATIČNI DEŽNIK

Ta deluje po istem principu. Na ravno
aluminijasto pletilko (ki smo ji prav tako

obema kroglama. Vse deluje tako rekoč
po istih zakonih elektrostatike.

Tu je vrsta idej, ki jih še nihče ni prak¬
tično izkoristil. Hudomušni fizik bi dejal:
»Poveznite na kladivce kak zvonec.
Morda se vam bo posvetilo!«

PLESIŠČE NAELEKTRENIH
KROGLIC

Zanj potrebujemo 60 mm dolg kos pro¬
zorne plastične škatlice od zobnih ščetk.
V njeno dno položimo prevrtano ploščico
iz medeninste pločevine in jo skozi pre¬
vrtano dno pritrdimo z 20 mm dolgim ma¬
tičnim vijakom (3M). Škatlico napolnimo
s 15 kroglicami iz staniola, nato jo pokri¬
jemo s pokrovom, ki ga izdelamo iz me¬
deninste pločevine po priloženi skici.
Skozi izvrtini na ploščici napravimo tudi
izvrtini skozi stene škatlice ter pritrdimo
pokrov s 30mm dolgim matičnim vija¬

PLESIŠČE NAELEKTRENIH KROGLIC

odžagali konici), zakovičimo kovinski ko¬
lut, na katerega obod prilepimo bom¬
bažne ali svilene nitke. Če ga pritrdimo
v eno od krogel in poženemo stroj, se
bodo vse niti široko razprle v pravcati
dežnik.

ELEKTRIČNO KLADIVCE

Na 25cm dolg kos tanke jeklene žice
pritrdite poljubno leseno, plastično ali ko¬
vinsko kroglico in jo čvrsto namestite
v plastično držalo flomastra. Zbližajte
krogli istrišča na razdaljo 30mm in držite
kladivce med delovanjem stroja v legi, ki
je bila prikazana na skici. Čim se z žico
rahlo dotaknete ene od krogel, bo kla¬
divce v naglem ritmu začelo nihati med

kom (3M). Na ta vijak priključimo še
25cm dolg kos izolirane pletenice, ki ji
na drugem koncu odstranimo izolacijo,
pletenico pa pocinimo. S pomočjo spod¬
njega vijaka škatlico usidramo na eno od
medeninastih krogel, medtem ko plete¬
nico potisnemo v izvrtino druge krogle.

Izključimo stikalo Leydenskih stekle¬
nic in poženemo stroj. Kroglice bodo na¬
enkrat oživele in noro poskakovale
v škatlici vse do pokrova. To poskakova¬
nje bo spremljalo tudi močno šklopota-
nje. Vključimo zdaj še stikalo Leydenskih
steklenic. V škatlici bo prišlo do močnih
razelektritev, ob katerih se bodo kroglice
za hip zrušile in v istem hipu znova oži¬
vele vse do naslednje razelektritve.

TIM 7 * marec 1992 • 249

NA KRATKO

Bojan Rambaher

DOLOČANJE

SMERI

MAGNETNE

IGLE

V katero smer naj se napotim? To je
vprašanje, ki si ga zastavi vsakdo, ki
kam odhaja, potuje, plove. V naseljeni
pokrajini, ki je preprežena s potmi, ce¬
stami aii označenimi turističnimi smermi,
nas skrbno in brez težav vodijo najrazlič¬
nejši kažipoti, ki jih je povsod na pretek.
Včasih pa se znajdemo v predelih brez
komunikacij, brez cestnih znakov, in to
ne samo na nedeljskih sprehodih ali dalj¬
ših prazničnih izletih, ampak tudi pri na¬
biranju gob, denimo.

Predvsem pa se s tem problemom
srečajo geologi, raziskovalci in druge ne¬
mirne duše, ki pogosto zaidejo na neob¬
ljudene in celo neprehodne dele zemelj¬
ske površine, ali pa na širna morja. Ti
popotniki si povsem samoumevno po¬
stavijo vprašanje: »V katero smer naj se
napotimo?« Brez pripomočkov pa vpra¬
šanje včasih ostane tudi brez odgovora.
Najpogosteje nato že tisočletja dobijo
odgovor od preprostega, a nadvse geni¬
alnega pripomočka, kompasa, ali pa od
nekoliko izboljšane različice te priprave,
tako imenovane busole.

Podatek, da premikanje in smer mag¬
netne puščice na kompasu določa ze¬
meljski magnetni pol, pozna danes že
vsak učenec osnovne šole. Za navad¬
nega človeka pa je bila novica o obstoju
zemeljskega magnetnega pola eden iz¬
med najbolj presenetljivih podatkov
v zgodovini človeštva nasploh. Dejansko
in ustrezno uporabo tega vsestranskega
pripomočka pa je omogočilo šele razi¬
skovanje neznanih delov zemeljske po¬
vršine z ladjami in razpoložljivimi kopen¬
skimi prevoznimi sredstvi.

Zgodovinarji se bolj ali manj strinjajo
o tem, da je kompas ena izmed iznajdb,
ki jih je svetu dala stara Kitajska. Najsta¬
rejše slike oziroma skice kompasov
(slika A) so stare že več kot 2000 let.
Železna zmagnetizirana žlička se je pre¬
mikala po gladki plošči tako, da se je
njen ročaj nazadnje ustavil v južni smeri.
Drugi preprosti kompasi so imeli podobo
koščka magnetovca (rudnine z visokim
odstotkom železa), ki je plaval v posodici
na leseni ali plutovinasti deščici. Pozneje

so tem koščkom magnetovca dali lepšo
in določnejšo obliko, na primer obliko
železne ribice (slika B), ki je plavala
v posodici z vodo, ali želvice, ki je imela
v sebi košček magnetovca in se je vrtela
na iglastem ležišču (slika C). Podatke
o kitajskih kompasih je prinesel v Evropo
tudi znan svetovni popotnik Marko Polo,
ki se je leta 1260 vrnil s svojega zname¬
nitega potovanja na Kitajsko.

Iz tega obdobja imamo tudi poročila
o praktični uporabi kompasa med plov¬
bami po morjih med Kitajsko in Sumatro;
kompas so po podobnih podatkih upo¬
rabljali tudi Vikingi in arabski trgovci.
V obdobju med 15. in 17. stoletjem je bil
kompas že podoben dokaj umetelno iz¬
delani pripravi (slika B). Škatlica kom¬
pasa je bila ponavadi izdelana iz različ¬
nih vrst kvalitetnega lesa in obložena
s slonovino, srebrom, biserovino ali me¬
denino.

Do pomembnejše izboljšave kompasa
in niegove širše uporabe je prišlo v tride¬
setih letih našega stoletja. Praktično
hkrati so v dveh severnoevropskih drža¬
vah, na Švedskem in Finskem, skonstru¬
irali kompas, pri katerem je bila mag¬
netna igla vstavljena v hermetično za¬
prto škatlico s tekočino. Ta konstrukcija
je občutno skrajšala čas, potreben za
ustalitev magnetne igle v smeri sever-
-jug. Izum s tekočino amortiziranega
kompasa pripisujejo Švedu Gunnarju Til-
landerju in Fincu Tuomasu Vohlonenu.
Šved je imel več sreče s sodelavci in
tako je skupaj z brati Kjellstrom po na¬
daljnji izboljšavi kompasa - konstrukcij¬
sko je povezal škatlico z magnetno iglo
in kotomerom z vrtljivim vložkom za iglo,
nepremično pritrjenim na podlago ozi¬
roma dno škatlice - začel z izdelavo
busol z imenom Silva, kar v latinščini
pomeni gozd. Na Finskem so iznajdbo
Vohlonena izdelovali pod imenom Su-
unto. To podjetje poleg drugih navigacij¬
skih naprav izdeluje kompase še danes.

Busole, podobne tem severnim mode¬
lom, danes izdeluje vrsta podjetij. Pred¬
vsem se busole razlikujejo po zapleteno¬
sti izdelave in namembnosti. Najbolj na¬
vadne busole uporabljajo v učne na¬
mene, v šolah, turizmu, pri tabornikih in
orientacijskih tekmovanjih, bolj zaple¬
tene busole pa na morju in predvsem
v vojaške namene.

S konstrukcijo in posameznimi sestav¬
nimi deli preproste busole nas seznanja
slika E. Na osnovno ploščo iz prozorne
snovi (del 1) je pritrjena vrtljiva aluminija¬
sta ali plastična škatlica s prozornim po¬
krovom in dnom (del 2). V njej je na
iglastem ležišču v dušilni tekočini vlo¬
žena igla (del 3), ki je najpomembnejši
del kompasa. Severni konec puščice je
pobarvan rdeče, južni konec pa pona¬

vadi črno. V osnovno ploščo kompasa
sta vtisnjeni dve povečevalni stekli za
lažje branje drobno tiskanih zemljevidov
in specialk. Nekatere busole so oprem¬
ljene tudi s tako imenovanim merilcem
korakov (del 5). To je pomožno računalo
za beleženje pretečenih ali prehojenih
stotin metrov. Na merilec pritiskamo
s palcem roke, v kateri držimo busolo.
Na zapestje roke je busola privezana
z zanko iz čvrstega traku (del 6) in s pre¬
mičnim prstanom za zategovanje zanke,
tako da imamo lahko po potrebi proste
roke. Na robu je busola opremljena tudi
z merilom z dobro označenimi milimetri,
za ugotavljanje razdalje glede na merilo
na zemljevidu (del 7a).

V zadnjem času so se pojavili tudi tako
imenovani palčni kompasi. Ti so še ne¬
koliko bolj preprosti; pritrdimo jih kar na
palec ene roke in jih največkrat uporab¬
ljamo pri orientacijskem teku.

Za druge namene so skonstruirali spe¬
cializirane kompase. Za jahte in druga
morska plovila so na primer kompasi
masivnejši. Lepše in mnogo natančnejše
so busole za geologe, geografe in karto¬
grafe; za potapljače izdelujejo zapestne
kompase z globinomerom, ki so nepro¬
pustni za vodo in prenesejo tlak nekaj
atmosfer.

In kako delamo s ploščato busolo?
Najzapletenejši del naloge je prenos
smeri pohoda oziroma smeri kompasa
z zemljevida na teren. Le tako lahko
namreč odgovorimo na vprašanje, v ka¬
tero smer naj se podamo. Zadeva prav¬
zaprav ni tako težavna. Natančno mo¬
rate slediti navodilom in za vajo določa¬
nje smeri nekajkrat ponoviti, pa bo šlo.

1. Merilni rob (daljšo stran) busole po¬
ložite na zemljevid v smeri načrtovanega
nadaljnjega gibanja, in to z mesta trenut¬
nega položaja (točka A) v smeri proti
cilju (točka B). Za lažjo predstavo naj
vam povemo naslednje: puščica, ki je po
pravilu vtisnjena v sredino osnovne deš¬
čice kompasa, mora biti od vsega za¬
četka orientacije usmerjena od vašega
trenutnega položaja proti vašemu cilju.

2. Škatlico z magnetno iglo obračajte
tako, da bodo vzporedne črte na dnu
škatlice vzporedne s tistimi črtami na
zemljevidu, ki so vrisane v smeri sever-
-jug. To so tako imenovani poldnevniki.
S tem ste busolo orientirali v položaj
sever-jug glede na zemljevid. Sever vrt¬
ljive škatlice se mora pri tem skladati
s severno stranjo na zemljevidu, torej
mora biti usmerjen proti vrhu zemljevida.
Pri tem morate paziti tudi na vrsto bu¬
sole, ki jo imate v roki, ker so oznake
lahko tudi angleške, tam pa S pomeni
»south«, torej jug, N pa »north«, to je
sever.

3. Sedaj lahko busolo vzamete

250  • TIM 7 • marec 1992

KAKO DELAMO Z BUSOLO

TIM 7 • marec 199* • Ul

z zemljevida in jo vrtite tako dolgo, da bo
severni (rdeči) krak igle kazal proti oz¬
naki sever na robu vrtljive škatlice. Smer
pohoda v tem primeru prikazuje puščica
v vzdolžni osi busole. Ves opisan posto¬
pek je narisan na skici in vam ne bi smel
povzročati težav.

Vse nujno potrebne in opisane točke
na busoli so po pravilu dobro označene
in premazane s svetlikajočo fluores¬
centno barvo, tako da busolo lahko upo¬
rabljate tudi ponoči. Pri običajni uporabi

EKOLOGIJA

ponavadi ne uporabljamo vrtljive škatlice
z razdelitvijo na 360°, razen pri bolj zah¬
tevnih tekmovanjih.

Morda se komu zdi, da so uporabo
kompasov in busol danes zmanjšali raz¬
novrstni elektronski inštrumenti. So¬
dobna prevozna sredstva, torej letala,
ladje in kamioni, pri daljših poteh upo¬
rabljajo navigacijske sisteme, ki delujejo
na osnovi sprejema in obdelave signalov
z umetnih satelitov, ki krožijo okoli Zem¬
lje. Signale predelajo in jih ponavadi v di¬

gitalni podobi prikažejo uporabniku na
posebnem ekranu, ki ga s tujko imenu¬
jemo tudi display. Kljub temu ostajajo
magnetne busole najpreprostejši in tudi
najzanesljivejši in najpripravnejši pripo¬
moček za določanje smeri in orientacijo,
(pa naj se zagovorniki elektronskih in¬
štrumentov s tem strinjajo ali ne). Praktič¬
nost navadne busole se zmanjša le pri
visoki in najsodobnejši navigaciji, pri
športu in orientacijskih tekih pa je tako
rekoč nepogrešljiva.

ZMANJŠEVANJE

ONESNAŽEVANJA

S KATALITSKIM KONVERTERJEM

Katalitski konverter je preprosta rešitev velikega
dela problema onesnaževanja.

Vgradimo ga v izpušni sistem avtomobila, kjer poskrbi, da
izpušni plini reagirajo med sabo. S tem se škodljive sestavine
skoraj popolnoma spremenijo v nenevarne. Ko grejo izpušni
plini skozi rešetko konverterja, ki je oblikovana kot satje,
katalizator iz platine poskrbi za reakcijo med plini. V konver-
terju ni premičnih delov, zato ne zahteva dodatne energije.

Katalitske konverterje so prvič razvili in jih preizkusili
v zgodnjih 70-ih letih. Na čelu raziskav je bila Evropa. Po
naftni krizi leta 1973, ko so cene goriva skokovito narasle,
evropske vlade niso takoj zahtevale njihove vgraditve, kajti to
bi pomenilo dodatno finančno obremenitev lastnikov avtomo¬
bilov.

V Ameriki ni bilo takšnih ovir. Da bi zmanjšali onesnaženje
zraka v mestih so z novimi predpisi o izpušnih plinih zahtevali
od proizvajalcev avtomobilov bistveno zmanjšanje izločanja
dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida in ogljikovodikov
pri vseh novih avtomobilih. Ameriški predpisi so postali najbolj
strogi na svetu, predvsem v Kaliforniji, kjer je danes povpre¬
čen izpuh dušikovih oksidov dvakrat manjši kot pri evropskih
avtomobilih.

Zakaj konverterjev ne uporabljajo povsod?

Problem je, podobno kot pri neosvinčenem bencinu, denar.
Koliko so ljudje pripravljeni plačati, da bi preprečili onesnaže¬
nje? Cena avtomobila se zviša za 5%, če mu dodamo konver¬
ter. Istočasno se za približno isti odstotek zviša tudi poraba
goriva (čeprav bi se to lahko izravnalo, če bi vozili bolj počasi),
potreben pa je tudi neosvinčen bencin in rahlo prirejen model
motorja. Zdi se, da je za nekatere države strošek prevelik, da
bi z njim ohranili gozdove, posebej še, če njihovi gozdovi niso
najbolj uničeni.

O vrstah onesnaženja, ki ga bo povzročil vaš avto, odločajo
proizvajalci avtomobilov, naftne družbe in vlada. Nekateri
proizvajalci avtomobilov niso preveč navdušeni nad katalit-
skimi konverterji. Zanašajo se na to, da bodo te naprave
izpodrinile moderne tehnologije motorjev. Eden izmed takšnih
izumov je motor s čistim izgorevanjem, ki primeša gorivu več
zraka, ta pa tako proizvede manj škodljivih izpušnih plinov.
Večinoma pa je skrb za povečanje prometa večja od skrbi za
zmanjšanje onesnaževanja.

Samo vozniki bi jih lahko prepričali, da raje plačajo več, kot
da prispevajo k onesnaženju. Če kupite avto brez konverterja,
bo vsaka pot avtomobila prispevala k uničenju narave okoli
vas - tega pa se ne da ovrednotiti z denarjem.

Ali dizelski motorji manj onesnažujejo?

Dizelski motorji so med vozniki čedalje bolj priljubljeni, ker so
bolj ekonomični. _

245 milijonov <$£!&■

327 milijonov

422 milijonov

520 milijonov

800 milijonov?

HI • TIM 7 • marec 199*

EKOLOGIJA

V diezelskem motorju se manj goriva spremeni v toploto in
več v moč. To pa zato, ker je gorivo bolj stisnjeno kot pri
bencinskem motorju, zato je zgorevanje bolj popolno. Dizelski
motor potrebuje manj delov, zato je trajnejši in manjkrat
potreben popravila. Trajnejši ko je, manjkrat ga je treba zame¬
njati in proizvodnja se zato zmanjša.

Na žalost pa ima dizelski motor veliko pomanjkljivosti. Mo¬
tor oddaja oblake sajastih delcev, ki povzročajo raka, če jih
redno vdihavamo v velikih količinah. Poleg tega so ti motorji
v tovornjakih drugače grajeni od tistih v avtomobilih. Da bi
dosegli večjo učinkovitost, se gorivo vbrizgava neposredno
v izgorevalne komore motorja, s tem pa se poveča izločanje
škodljivih dimov in saj.

Če primerjamo avtomobile, verjetno dizelski avtomobili
manj onesnažujejo kot avtomobili z bencinskim motorjem.
Vendar pa so za največji del onesnaženja s prometom odgo¬
vorni tovornjaki z dizelskim motorjem.

Ali potrebujemo uničevalce?

Tovornjak je skoraj tak onesnaževalec in uničevalec kot avto¬
mobil. Cestni transport v zahodnih deželah je ogromen in
večinoma nepotreben. Na avtocestah prevažajo v poslovni
mrzlici enake proizvode v nasprotnih smereh.

Ali je takšno prevažanje dobrin resnično potrebno?
Ogromne količine transportnega prometa - verjetno skoraj tri
četrtine - bi lahko zmanjšali, če bi se držali načela, da bi
proizvajali manjše količine dobrin in jih prodajali bliže kraja,
kjer so bile proizvedene.

S tem se nezaposlenost voznikov tovornjakov ne bi pove¬
čala, ampak bi se zmanjšala, saj bi bilo po tem načelu več
dela pri večjem številu manjših tovarn. Posamezna področja
bi bila bolj izkoriščena, odprlo bi se več delovnih mest.

Večino cestnega transporta na daljše razdalje bi morali
preusmeriti na železniški in vodni promet. Vedeti moramo, da
je za večino proizvodov čas potovanja nepomemben, če lahko
proizvajalec pravočasno dobi surovine, kupec pa ima stalen
dotok dobrin.

Gorivo iz tovarn

Gorivo, ki ga uporabljamo, vsebuje celo vrsto škodljivih snovi.
Obstajajo pa tudi taka, ki ne vsebujejo škodljivih kemikalij in ki
jih pridelujemo v tovarnah. Poznamo jih kot goriva iz biomase,
nastanejo običajno s fermentacijo, gorivo pa je običajno alko¬
hol. Tako so se ob naftni krizi v Braziliji lotili izdelave domačih
goriv. Gorivo, ki ga izdelujejo, etanol, pridelujejo iz različnih
virov. Gorivo uporablja približno pol milijona vozil, nekaj pa so
jih celo izvozili.

Prednost vozila na alkohol je popolnoma neškodljiv izpuh.
Čisti alkohol vsebuje le kisik, ogljik in vodik, zato zgori v oglji¬
kov dioksid in vodno paro.

Druga možnost je metanol. Njegova izdelava je dražja kot
sinteza etanola, vendar je tudi njegovo izgorevanje popolno.
Motorji na to gorivo pa imajo veliko višjo porabo kot običajni.

Obstajajo še druge alternative za pogonsko gorivo: naravni
plin, mešanice različnih nižjih ogljikovodikov, rastlinska olja.
Vendar pa imajo vsi alternativni viri tudi svoje slabosti. Za

MOTOR Z NIZKO

STOPNJO

ONESNAŽEVANJA

Slika prikazuje hipotetični mo¬
tor, pri katerem so vpeljane
vse sodobne metode za
zmanjšanje onesnaženja (v
praksi jih ne najdemo v enem
avtomobilu). Večina delov je
namenjena preprečevanju se¬
danjega onesnaženja:

Motor porablja z zrakom boga¬
tejšo mešanico goriva in tako
zmanjšuje količino produktov
delnega izgorevanja. Uporab¬
lja neosvinčen bencin, zgrajen
pa je tako, da v njem izgoreva
največja možna količina go¬
riva z največjo možno učinko¬
vitostjo. Konverter v izpušnem
sistemu pa zagotavlja, da
bodo izpušni plini neškodljivi.

1 - Motor s čistim
izgorevanjem

Gorivo izgoreva z velikim dele¬
žem kisika. S tem se zmanjša
količina strupenega dušiko¬
vega oksida in ogljikovega
monoksida, ki sta produkta iz¬
gorevanja.

2 - Konstrukcija

z visoko zmogljivostjo

Zmanjšanje trenja ležajev in
posebno konstruirana zobata
kolesa zagotavljajo največjo
možno moč, ki ga lahko da go¬
rivo.

3 - Neosvinčen bencin

Motor je narejen tako, da bo
uspešno deloval brez tetraetil-

svinca, ki preprečuje klenka-
nje motorja. Tetraetilsvinec je
glavni vzrok za onesnaževanje
z svincem v atmosferi.

4 - Katalitski konverter

Kovinsko satje s katalizator¬
jem iz platine, ki katalizira re¬
akcijo med ogljikovim, žveplo¬
vim in dušikovimi oksidi, oči¬
sti izpušne pline strupenih
snovi.

RAST PROMETA

V desetih letih, od leta 1970 do 1980, se je število motor¬
nih vozil v svetu (osebnih avtomobilov in tovornjakov)

skoraj podvojilo. Že samo to dejstvo nam lahko razloži
nenadno rast onesnaženja atmosfere. Od takrat se, kljub
recesiji, število avtomobilov ni zmanjšalo. Ta rast je rezul¬
tat dveh dejavnikov. Prvi je nenehno večanje števila last¬
nikov avtomobilov, drugi pa povečanje cestnega trans¬
porta.

TIM 7 • marec 199 Z • 353

EKOLOGIJA

proizvodnjo etanola bi pouebovali ogromne kmetijske povr¬
šine, motanol pa je izredno drag. Zato vse te možnosti pred¬
stavljajo le pot k drugačnemu motorju.

Avtomobili in učinek tople grede

Nečesa se moramo dobro zavedati: ne moremo si več
dovoliti, da bi se osebni avtomobili širili tako hitro, kot se širijo
danes. Pomisliti moramo na alternativne oblike transporta,
kajti drugače bomo končali na nivoju, ki ga ima tri četrtine
sveta. Edino prevozno sredstvo bodo naše noge.

Pred industrijsko revolucijo so bila fosilna goriva spravljena
v nedrih Zemlje. Ves ogljikov dioksid je izviral iz zgorevanja
lesa. Sedaj pa se je število virov močno povečalo: uničevanje
gozdov, odprti ognji, peči, centralno ogrevanje, toplarne in
termoelektrarne ter seveda tovornjaki in avtomobili.

Ogljikov dioksid sestavlja le tanko plast zemeljskega
ozračja, je pa izjemno pomemben za uravnavanje toplote
Zemlje. Večja ko je njegova količina, manj toplote se zgublja,
kajti del te toplote odbija nazaj na površino planeta. Z veča¬
njem množine tega plina se veča tudi delež toplote, ki se
vrača na površje. To je pojav, ki ga poznamo kot učinek tople
grede.

Mnenja o tem pojavu so pri različnih znanstvenikih različna,
stirnjajo pa se v tem, da bi bila trenutna sprememba podnebja
za Zemljo škodljiva, kajti s tem bi se spremenilo vse naše
življenje. Sprememba podnebja ne bi bila enakomerna, tem¬
peratura bi se najbolj dvignila na polih, zato bi prišlo do
taljenja ledu. To bi povzročilo poplave v velikih obmorskih
mestih. Izgubili bi velike površine obdelovalne zemlje.

Rešitev? Prenehajmo uporabljati fosilna goriva, dokler je še
čas.

Oživljanje javnega prometa

Ena od rešitev so tudi obnovljivi energetski viri, kot je npr.
sončna energija, vendar so verjetno stvar daljnje prihodnosti.
Imamo pa nekaj možnosti, ki jih moramo samo pametno
izkoristiti.

V svetu se bije bitka med zasebnim in javnim prevozom. Na
mnogih mestih so osebni avtomobili premagali avtobuse,
vlake in tramvaje. Kljub temu pa je javni prevoz v primerjavi
z osebnim energetsko učinkovitejši in manj onesnažuje oko¬
lje.

Včasih je javni prevoz zadoščal za vse potrebe, s pojavom
avtomobila pa so ljudje presedlali nanj. Vendar pa se pov¬
prečna hitrost tega prevoznega sredstva počasi zmanjšuje,
pogosto nastajajo zamaški, ko kolone pločevinastih konjičkov
oddajajo v ozračje na tone izpušnih plinov.

Javni prevoz je učinkovitejši in jemlje manj prostora kot
osebni prevoz. Je tudi cenejši, tako za potnike kot tudi za
okolje. Sedaj se počasi vrača v mesta. Če želimo, da se bo
razmahnil, moramo poskrbeti, da ga bomo uporabljali. Zato se
moramo predvsem otresti misli, da je veliko bolj »nobel«, če
se peljemo s svojim avtomobilom kot pa z mestnim avtobu¬
som. Poleg ekonomskega učinka in učinka na okolje ima javni
prevoz tudi socialni učinek.

Kolo

Tudi kolo je odgovor na vse večje onesnaževanje mest z iz¬
pušnimi plini. To je najbolj ekonomično prevozno sredstvo, ki
najmanj obremenjuje okolje. Najbolj je popularno tam, kjer je
pokrajina ravna, npr. na Nizozemskem. Problemi pa se pojav¬
ljajo tam, kjer so bistri načrtovalci cest pozabili na kolesarske
steze.

Njihova izgradnja je najbolj preprosta rešitev problema
transporta. Potrebno je potegniti kolesarske steze, poskrbeti
za parkirišča za kolesa in zagotoviti, da bodo nekatere mestne
površine namenjene le temu prevoznemu sredstvu. Rešitev
za zimske mesece pa so seveda tudi pokrite kolesarske
steze.

PREVOZ IN UČINKOVITA PORABA GORIVA
Javni prevoz je izjemno energetsko učinkovit. Primer¬
jajmo šest različnih načinov mestnega prevoza.

Majhen avto

1 potnik

Povprečen majhen avto
prepelje z enim litrom go¬
riva približno 9 km.

Majhen avto
4 potniki

Štirje potniki se prepeljejo
z enim litrom goriva 35 km.

Velik avto

2 potnika

Z velikim avtomobilom se
prepelje en sam potnik le
6 km daleč.

Velik avto
4 potniki

Z enim litrom goriva se pre¬
peljejo štirje potniki 24 km
daleč.

Avtobus
40 potnikov

Z enim litrom dizelskega
goriva se prepelje vsak
potnik 50 km.

Vlak

300 potnikov

Z litrom dizelskega goriva
se prepelje potnik 55 km
daleč.

POZITIVNA AKCIJA

KAJ LAHKO STORIMO ZA ZMANJŠANJE CESTNEGA
PROMETA

• Kupujte lokalne proizvode

Izogibajte se nakupu proizvodov, ki so bili pripeljani od
daleč, če lahko kupite alternativni proizvod iz svoje okolice.

• Nasprotujte izboljšavam

Večina izboljšav cestnega omrežja je namenjena lažjemu
dostopu težkih tovornjakov. Če temu nasprotujete, boste
preprečili, da bi se tovornjaki razširili v cestnem prometu.

• Ločite tovornjake od ljudi

Ker je na glavnih cestah promet vse bolj gost, se tovorni
promet širi v naselja. Če to opazite, se pritožite pri ustrez¬
nih organih.

• Zmanjšajte število praznih tovornjakov na cestah
Velike količine goriva se porabijo, če se tovornjaki vračajo
prazni. Reciklažni material je lahko vedno povratni tovor.

254 • TIM 7 • marec 199*

TIMOVA FANTASTIKA

Robert Payes
Prevedel Žiga Leskovšek

STRELSKA VAJA

Nina Špolar

ČLOVEK

ALI...

Tistega dne je bilo zares vroče. Ne vem,
kako nam je uspevalo prenašati takšno
vročino in tudi ne vem, kako za vraga
sem prišla v to bolniško sobo. In kdaj?
Začela sem premišljevati. Moje misli so
se zmedeno podile po možganih in niso
in niso hotele postati celota. Le kaj je
z mano? Razen tega, da nisem mogla
zbrano misliti, ni bilo z mano nič narobe.
»Ali je kdo tukaj?« Toda glas ni hotel biti
močan. Le kje sem? Saj to vendar ni
bolniška soba! Kaj pa je potem? Razgle¬
dala sem se naokrog in spominjam se le
tega, da se mi je zavrtelo in omahnila
sem nazaj. Verjetno. Prebudila sem se
v drugi sobi. Ali pa je bila ista; ob današ¬
njem napredku, ko lahko spreminjamo
barvo sten in celotno opremo stanova¬
nja, človek nikoli ne ve. Zopet sem nape¬
njala možgane, toda razen delčkov ne¬
povezane šare nisem odkrila ničesar.
Edina stvar, ki se mi je ponavljala, je bila
neka soba s starejšim gospodom v be¬
lem, ki se je kar naprej sklanjal nad mizo,
polno drobnarij. Res ne vem. Morda sem
bila tam v službi. Koraki? Zazdelo se mi
je, da slišim korake. Naredila sem se, da
spim.

»Kaj menite, doktor, zanimiv primer,
ne? Toda zadnje čase precej pogost.
Mislim, da je kriva ta vročina, ki še člo¬
veku načenja možgane, tem kupom plo¬
čevine pa sploh. Večini od njih se zazdi,
da postajajo resnični ljudje. Prosim, po¬
magajte mi ga odnesti v stiskalnico, kjer
ga bodo zavili v primerno velik paketek
in poslali nazaj lastniku.« »Pa je to po¬
trebno? Mislim, ali so nevarni ali kaj po¬
dobnega?« »Ne vem, vendar o tem ne
razmišljam, ker mi to ni dovoljeno. Uka¬
zano mi je bilo, da se je potrebno takih
znebiti in to tudi počenjam. Nočem biti
enkrat na njihovem mestu. Pojdiva.«

Le kaj naj to pomeni. Nekam me ne¬
sejo. Kam? »PA ČE SEM RES ČLO¬
VEK!!!!« »Vem,« je pri sebi pomislil dok¬
tor. »Saj v tem je problem.«

John se je s svojim starim kolesom, ki je
bilo še brez prestav, pripeljal do svojega
prijatelja, ki je kopal po pesku. Mark je
poglabljal odtis konjskega kopita, ki je
kazil zeleno livado. Tako je bil zatopljen
v svoje delo, da ga sploh ni opazil, ko se
mu je približal.

»Zdravo, tepček! Kaj počenjaš?«

Mark se je ozrl nazaj in odvrnil:

»Živio, John. Postavljam svinčene vo¬
jačke, potem pa bom vadil streljanje.«
Pokazal je na kovinsko posodo, v kateri
je bilo polno majhnih zelenih vojakov
v najrazličnejših položajih. Prostor sku¬
šam urediti tako, da bi bil videti kot pravo
bojišče.«

»Ne se hecat!«

»Ja, prav nekaj takega bom napravil.
Prav zdaj kopljem topovski zaklon.«
S paličicami je ogradil robove, segel
v posodo in izvlekel pest vojačkov.« No,
poglej, koga imam tukaj. Topničarja.«
Mark gaje postavil v luknjo, dodal še dva
pešaka s puškama M-16 in v ozadje
dodal še radiotelefonista. Še enkrat je
vse ošinil s pogledom, vzel skodelico in
jo podal Johnu.

»Daj, še ti izkoplji topovski zaklon. Jaz
bom naredil mitralješko gnezdo.«

Tiho sta nadaljevala z delom in kadar
se jima je podiral pesek, z razočaranimi
vzdihi prekinjala tišino. Po nekaj minutah
sta stopila korak nazaj in občudovala
svoje delo.

»Zdi se mi kar dobro,« je menil Mark.

»Tudi meni,« se je strinjal John. »Po¬
zabila sva na vojaka z bazuko. Kam naj
ga postavim?«

»Daj ga v mitralješko gnezdo, nato pa
razporediva še ostale, ko sva že pri
tem.« Storila sta tako in peščeno bojišče
je bilo v hipu prekrito z zelenimi vojački.

»Potrebujeva še orožje,« je menil
Mark, ko je s svoje obleke stepal prah.

»Saj res. Brez orožja pa res ne mo¬
reva vaditi streljanja. Boš streljal s pi¬
štolo?«

»Ne. Ne morem. Nimam nabojev.
Zato sem si sposodil Chuckovo puško.«
Dečka sta stekla na verando, kjer je
Mark vzel srednje veliko zračno puško.
Očistil jo je, napolnil in napel petelina.
»Dobro. Zdaj greva lahko streljat.«

»Bolj zanimovo je, če streljaš iz sede¬
čega položaja. Če stojiš, ni prav nič za¬
bavno.« Mark je pomeril na enega od
vojačkov in pritisnil na sprožilec. Zgrešil
je in naboj se je zaril v sosedovo garažo.

»Opsa. Pozabil sem na zaščitno
ograjo. Podal je puško Johnu, prebrskal
kup odpadkov na dvorišču in se vrnil
s kosom plastike, ki jo je postavil na
peščeno luknjo.

»Tako je že bolje,« je rekel, ko se je
vrnil. Sedel je, vzel puško in pomeril.
Z drugim strelom je zadel pešaka, tako
da ga je kar zasukalo, tretji naboj se je
odbil od plastike, s četrtim in petim stre¬
lom pa je opustošil topovski okop.

Mark je podal puško prijatelju. »Zdaj si
ti na vrsti.«

John je prva dva strela poslal previ¬
soko, s tretjim je zadel radiotelegrafista,
z naslednjima dvema pa dva vojaka, ki
sta že ležala na tleh.

John je vrnil puško in se ozrl na okop.
V očeh se mu je zarisal zamišljen po¬
gled. »Pri vsem tem mi nekaj ni všeč.«

»In kaj naj bi to bilo?« je vprašal Mark,
pritisnil na petelina in s peskom zasul
klečočega pešaka.

»No, preveliko prednost imava. Med¬
tem ko midva lahko streljava nanje, vo¬
jaki ne morejo streljati nazaj.«

Nenadoma se je iz vojaške bazuke
močno zabliskalo. John je padel vznak,
njegove roke, v katerih ni bilo več življe¬
nja, pa so stiskale srajčni žep, v katerem
je zijala majhna ožgana luknja.

»Kdo pravi, da ne streljajo nazaj?« je
samovšečno zamrmral Mark in z enim
samim strelom odpihnil vojščaka z ba¬
zuko.

TIM 7 • marec 199* • *S5

MALI OGLASI

SCH-SOFT! Igre na disketi za
vaš Commodore 64. Katalog.
SCH-SOFT - danes za jutri.
Tel. (068) 25-871

K & COM ELEKTRONIK vam
po zmernih cenah ponuja
razne digitalne light showe,
mešalne mize, alarmne na¬
prave, merilno elektroniko,
YU-metre, VVALKIE-TALKIE
s kratkim dosegom, ploščice
za jedkanje... Vse to vam nu¬
dimo v KIT izvedbah ali se¬
stavljeno. Vse podrobnejše in¬
formacije dobite v katalogu.
Za katalog pošljite 60 tolarjev.
K & COM ELEKTRONIK
Laznica 25
62341 Limbuš
tel. (061)632-135

AMSTRAD EPC 464: nizke
cene, visoka kvaliteta. Sne¬
mam z originalov. Možna me¬
njava. Če si želite kakšno igro,
ki je nimam, jo bom skušal do¬
biti. Naročite brezplačen kata¬
log.

Andrej Arko
tel. (064) 621-936

STUDIO EVERGREEN vam po¬
nuja najnovejšo glasbo po naj¬
nižjih cenah. Premoremo več
kot 500 CD plošč. Kličite za
brezplačen katalog?

Tel. (064) 620-595
ali (064) 620-844

PRODAM samo trikrat vožen
buggy, rdeče barve, dolg
35 cm. Hitrost 28 km/h. Cena
160 DEM.

Borut Šušmelj
Liminjanska 6
66320 Lucija - Portorož
Tel. (066) 76-340

PRODAM, Commodore 64,
zraven prodam tudi 37 kaset
z igrami in Simon z basic raz¬
širitev. Prodam še sintetizator
Bontempi in televizor za re¬
zervne dele. Cene po dogo¬
voru.

Črtomir Černeka
Trg oktobrske revolucije 15
61000 Ljubljana
Tel. (061) 109-483

KUPIM revijo MOJ MIKRO od
številke 1/1 do številke 8/2.
PRODAM pa igre za C-64 in
AMIGO 500. Zahtevajte kata¬
log!

Robert Cer
Gornji Petrovci 90
69203 Gornji Petrovci

TIM

za tatinMtao In m*rwtv»no dafavno* mladine

KUPONo

PRODAM brezhiben računal¬
nik ZX Spectrum z literaturo in
programi po ugodni ceni.

Tel. (061) 266-305

PRODAM ves modelarski ma¬
terial po polovični ceni; se-
demkanalno napravo za RV,
novo, za 220 DEM; motor
4,07cm za 60 DEM, veliko mo¬
tornih in jadralnih letalskih
modelov (GD 2,5m; VERSO-
2,1 m; ASW 7-3,2m; TELEMA-
STER-1,8 M; AMATEUR;
STRUP; MIKRO RACER-1 m;
RACER 40-1,4 m) in drug ma¬
terial. Pišite in dodajte znamko
za odgovor ali telefonirajte,
lahko pa se tudi oglasite in si
ogledate. Veliko boste prihra¬
nili!

Tadej Šterk
Na Zavrteh 5
61230 Domžale

IŠČETE dopisovalce-ke iz Slo¬
venije? Sporočite svoje po¬
datke in željo, kakšnega dopi¬
sovalca si želite. Priložite
znamko. Članarina je 32 tolar¬
jev, plačate jo enkrat me¬
sečno. Član našega kluba ste
lahko najmanj en mesec.
CLUB FUN
Slatnik 27
61310 Ribnica

C-64,128: po zelo ugodni ceni
snemamo novejše progra¬
me. Velika izbira! Za kata¬
log in naročila pišite na na¬
slov:

Ivan Gornik
Žimarice 45
61317 Sodražica

UGODNO PRODAM letalski
motorček MAGNUM (4,07 m 3 ,
ABC, 0,6 PS). Star je pol leta,
malo rabljen, cena v tolarski
protivrednosti samo 60 DEM.
Tadej Šterk
Na Zavrteh 5
61230 Domžale

PRODAM en mesec staro že¬
leznico po H-sistemu. Komplet
vsebuje še most in kretnice
(3900 SLT). Prodam tudi va¬
gone (100 SLT), lokomotive
(700 SLT) in tire (10 SLT).
NUJNO PA KUPIM načrt ja¬
dralnega letala VARTA FLAY.
Cena naj ne presega 150 SLT.
Kupim tudi načrt motornega
letala ČESNA 172 SKYHAWK
s kapo in motorjem. Cena po
dogovoru. Prodam tudi elek¬
tromotor LE MANS 240 E. Na¬
ročila sprejmem in pošiljam
o pošti,
tefan Lebreht
Cmureška cesta 3
62230 Lenart

KUPIM naslednje elemente: IC
L 200 (1 kos), 741 (2 kosa DIL
8 ohišje), napetostni regulator
7812 (1 kos), MM 5316 N s pod¬
nožjem (1 kos), inštrument
IDRO 301 (100 jiA, 1200 Oh¬
mov, 2 kosa), display FG 515
B6 in triak KT 207/400. Mož¬

nost zamenjave z doplačilom.
Vse elemente rabim zelo
mujno. Prosim tudi tiste, ki
prodajajo transformatorje in
delajo ploščice tiskanega
vezja po fotopostopku, naj se
mi javijo na naslov:

Anton Radanovič
Opekarska 13 A
66000 Koper

PRODAM motorček VVebra

3.5 ccm 3  z eliso in rezervarjem
za gorivo ter KIT komplet le¬
tala FOKKER E—III. Vse skupaj
za samo 160 DEM v tolarski
protivrednosti.

Rafko

tel. (064) 422-501 popoldan

SNOOPY SOFR-COMMO-
DORE 64. Prodam komplete
kaset po zelo ugodnih cenah.
Naročite brezplačen katalog in
se prepričajte o kvaliteti!
tel. (062) 771-793

ZOTK CELJE ima na zalogi na¬
slednji modelarski material:
raketne modele JUNIOR
- 30 mm, tekmovalni model
(180 SLT), raketne modele HO¬
RIZONT- 18 mm (100 SLT), ra¬
ketne motorčke 2,5 Na (60
SLT), modele letal SLAVČEK,
VRABEC in KANJA, balsa in
lipove letvice različnih dimen¬
zij. Pošiljamo po železnici ali
pošti. Cene konkurenčne.

Tel.: 21-738

POCENI PRODAM komplet le¬
tečega krožnika v obliki STOP
znaka z motorjem 6,5 cm
ENYA in RV-napravo ROBBE
MARS.

Franc Božič
Vrhpolje 17
65271 Vipava
tel. (065) 65-884

TIMOVCI! Prodam igre za C-
64. Še danes naročite brezpla¬
čen katalog dobrih in poceni
iger.

Alen Oblak
Ob progi 5
66310 Izola
tel. (066) 62-434

PRODAM čoln MČ-1 (MČ-3),
motorje: Cox 1,5 cm 3 , 05

2.5 cm 3 , NOX OS 6,5 cm 3  (vse
z modeli), VVEBRA 61 SPEED
(10 cm 3 ), novo napravo za DV
MULTIPLEX ROFI 2000 PCM/
PPM, 8-kanalni sprejemnik
SIMPROP SSM s HF oddajni-
škim modelom, SANSUI spre¬
jemnik G-401 in kasetofon
Technics RSD-400.

Igor Štrumbelj
Petrovičeva 19
611110 Ljubljana
tel. (061) 40-828

UGODNO PRODAM: jadralno
letalo ORION s premerom
3500 mm s tremi vgrajenimi
servomotorji (270 DEM), po¬
polnoma novo jadralno letalo
ASW 22, razpon 2400 mm,
z motorčkom ENYA 1,62 ccm

in vgrajenima dvema servo-
motorjema (280 DEM). RV-na¬
pravo FUTABA F 14 v garan¬
ciji, staro 3 mesece, z dodatno
vgrajenim petim linearnim ka¬
nalom, dvema servomotor-
jema, kablom za polnjenje
akumulatorjev v napravi za
260 DEM, RV-napravo ROBBE
ECONOMIC (4-kanalno) z 8-ka-
nalnim sprejemnikom in enim
servomotorjem za 150 DEM.
Informacije po telefonu samo
po 19 uri.

Matjaž Kancler
Vinogradna 39
63210 Slovenske Konjice
tel. (063) 753-804

UGODNO PRODAM elektronke
starejše izvedbe - nove in ne¬
uporabljene EM 11 - EL 34
- EBC 3 - ECC 40 - EF 22 - EL
90 - GZ 34 - EF 86 - IL 4 - UBL
1 - UCH 4 - UF 21 - UY 82;
vvalkie-talkie (3 kose), 2W (2
kosa z usmernikom); slušalke
za VValkmana; Iskrin gramofon
Trubadur GP 4520 (nov, ne¬
uporabljen); namizni ventila¬
tor RMX, svetilko 0  400 mm;
servostabilizator mrežne na¬
petosti 10/20 kVA, primeren za
vikendaše in radioamaterje;
starejši teleprinter RFT; spek-
tin 20x60; računski stroj Olim-
pya; os za sekular dolžine
350mm; komplet objektivov
za 2 kinoprojektorja 35 mm
Normal, VVista VVision in Cine-
mascope; Iskrin usmernik za
kinoprojektor, telo fotoaparata
Canon ME 1 in daljnogled
7x50.

Pavel Zakrajšek
Trg svobode 30
61420 Trbovlje
tel. (0601) 23-629

Rešitev nagradne slikovne kri¬
žanke iz februarske številke:
tračni brusilnik, prestopek, sr,
rop, av, sekte, ada, ro, laz, va-
kat, podoba, er, me, oka, il, c,
kp, mikeln, prekop, ovni, pa-
trik, stoik, Ir, rt, var, okay, are,
ars, hindemith, et, ant, šekli,
ma, seret, odbor, so, ure,
brenk, in, tir, aorta.

Nagrajenci Timove slikovne
križanke iz februarske šte¬
vilke:

Igor Podjed
Visoko 19a
64212 Visoko
Andrej Mežan
Dol. Nemška vas 55
68210 Trebnje
Igor Kravogel
M. Nemca 4
61433 Radeče

Rešitev tokratne nagradne sli¬
kovne križanke fotokopirajte
ali prepišite na dopisnico (ne
trgajte revije!) ter najkasneje
do 28. februarja pošljite na na¬
slov Tehniška založba Slove¬
nije, Lepi pot 6, 61111 Ljub¬
ljana (s pripisom »Timova kri¬
žanka«). Trije izžrebani reše¬
valci bodo po pošti prejeli lepe
knjižne nagrade.

256  • TIM 7 • marec 199*

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA

Ljudje so od nekdaj preučevali svet, ki nas obdaja. Iskali so znanje praktično izkoristili - prišlo je do velikih znanstvenih

odgovore na vprašanja o vsakdanjih pojavih in stvareh. Od odkritij, nastale so nove iznajdbe in izumi, ki so spreminjali

kod prihaja svetloba? Kaj so kristali? Kako dihajo rastline? človeško civilizacijo in svet.

Zakaj imajo nekatere živali luske, druge perje, tretje pa dlako? Knjige Tehniške založbe Slovenije govorijo o znanju, pridob-

Kdaj trdne snovi razpadejo? Kako je mogoče cepiti atomsko Ijenem z nenehnim spraševanjem o odkritjih in izumih, ki

Z40 • TIM 7 • marec 199* TIM 7 • marec 199*

S

s

Jože Čuden

RAKETOPLAN

Bliža se pomlad in z njo začetek nove sezone modelar¬
skih tekmovanj. Mnogi med vami že lep čas pridno
modelarijo in se pripravljajo na letošnje preizkušnje.
Učenci, člani modelarskih klubov in krožkov že ne¬
strpno pričakujejo srečanja mladih tehnikov, na katerih
bodo lahko pokazali vse svoje znanje in spretnosti. Za
vidnejšo uvrstitev na tekmovanju bo potrebno pokazati
več kot drugi tekmovalci, zato se je marsikdo na podlagi
temeljitih analiz že odločil za določene popravke in
izboljšave svojega modela ali pa za povsem nov, teh¬
nično in tehnološko bolj izpopolnjen model. Raketne
modelarje je gotovo prijetno presenetila novica, da
bodo odslej v program srečanja mladih tehnikov vklju¬
čeni tudi raketoplani (kategorija S4B), ki so bili dolgo
neupravičeno zapostavljeni, čeprav se s to atraktivno
panogo ukvarja kar precej raketnih modelarjev. Ker je to
nedvomno vzpodbuda za marsikaterega posameznika,
da se bo lotil gradnje takega modela, objavljamo na¬
slednji prispevek z opisom izdelave modela raketoplana
kategorije S4B (motorji totalnega impulza od 2,51-5,00
Ns).

Izdelava modela

Izbor materiala

Osnoven material za izdelavo je v pretežni meri balsa, ki
zaradi svojih izrednih fizikalnih lastnosti, nizke speci¬
fične teže ter hkrati velike trdnosti povsem ustreza
zahtevam. Za krilo izberemo lahko, a čvrsto balso,
medtem ko za hrup potrebujemo tršo, vendar ne pre¬
težko. Podobno kot za krilo velja za oba stabilizatorja,
vertikalnega in horizontalnega. Balsa naj bo lahka, ven¬
dar dovolj žilava, saj mora biti furnir za stabilizatorje
debel le 1,5 mm. Za izdelavo glave lahko uporabimo
tršo balso, sambo ali lipo, saj je potrebno model na
prednjem delu običajno nekoliko obtežiti. Kot obtežilo je
primeren plastelin, lahko vzamemo tudi svinčene šibre,
ki pa morajo biti trdno zalepljene na model. Vodila so
lahko iz tanke aluminijste pločevine (0,2 mm), tanke
jeklene žice ali pa iz papirnatih cevčic. Za zaščito krila
pred izpuhom iz motorja uporabimo tanko aluminijasto
folijo za gospodinjstvo.

Krilo

Na primeren kos 5 mm debele balse narišemo obris
krila in ga izrežemo s pomočjo modelarskega noža ali
skalpela. Nato krilo zbrusimo v obliki profila, kot je
prikazan v načrtu. Pomagamo si z modelarskim obličem
na britvice, s katerim najprej grobo oblikujemo profil
krila, nato pa ga natančno obrusimo, najprej z grobim
(180) in nato še s finim vodobrusilnim papirjem
(360-400). Obrušeno krilo razrežemo na pol in ločimo
še uški. Robove, ki so nastali z razrezom, poševno
pobrusimo, da so lomi na krilu pod koti, ki so razvidni z
načrta. Sestavne dele zlepimo z  belim PVA-lepilom ali
posebnim lepilom za modelarstvo (UHU-hart).

Površino obdelamo z zmesjo smukca za osebno
nego in brezbarvnega nitrokola oziroma s t.i. modelar¬
skim kitom, da zapolnimo vse pore v balsi.

Stabilizatorja

Izrežemo ju iz 1,5 mm debelega balsovega furnirja, si¬
metrično profiliramo ter nekajkrat prelakiramo z razred¬
čenim modelarskim kitom. Na vertikalnem stabilizatorju
zarežemo 10 mm od izhodnega roba vzporeden rez ter
ta del zalomimo za kak milimeter v levo, da napravimo
krmilce, ali pa pri montaži modela zalepimo celoten
vertikalni stabilizator nekoliko iz smeri.

Trup

Vse tri dele trupa izrežemo vsakega posebej iz trše
balse, debeline 5 mm, pri čemer pazimo na smer letnic.
Dele pobrusimo, da se tesno prilegajo drug drugemu,
in zlepimo. Med sušenjem naj bodo deli z bucikami
pritrjeni na trdno podlogo, npr. šablonsko desko. Ko je
lepilo popolnoma suho, trup obrusimo na zahtevano
obliko in prekitamo z modelarskim kitom. Mesta, kjer
bodo prilepljeni drugi sestavni deli, pustimo površinsko
neobdelana.

Nosilec motorja

Tvorita ga cev in glava, ki je na sprednji strani vlepljena
vanjo. Cev nosilca izdelamo iz papirja na enak način, kot
izdelujemo trupe za druge modelarske rakete, s to
razliko, da mora biti število slojev papirja nekoliko večje
kot sicer. Če vzamemo risalni papir (šeleshamer), za¬
doščata že dva ovoja, ki ju lepimo med seboj s kontakt¬
nim neoprenskim lepilom. Pri znanem postopku z rjavim
lepilnim trakom z vodotopnim lepilom je potrebno naviti
vsaj štiri sloje, da je cev dovolj odporna, saj bo morala
prestati kar nekaj izmetavanj motorja.

Glavo napravimo s pomočjo manjše lesne stružnice,
npr. Iskra Klip-Klap ali Black & Decker. V dovolj velik
kos balse ali sambe privijemo močnejši lesni vijak, ki mu
odrežemo glavo, da lahko obdelovanec vpnemo v glavo
vrtalnika. Pri struženju pazimo, da oba premera glave
ustrezata zunanjemu in notranjemu premeru cevi.
Glavo čvrsto vlepimo v cev, zbrusimo in prekitamo spoj
ter celotni nosilec motorja oz. kontejner večkrat prelaki¬
ramo z redfera modelarskim kitom, posebej še glavo.

Sestavljanje modela

Na trupu zarežemo in zbrusimo utore na mestih, kamor
bomo prilepili druge sestavne dele. Utor na baldahinu
zbrusimo v obliki žleba. Krilo je spredaj dvignjeno za 1,
zato nekoliko bolj pobrusimo tisti del trupa, kamor na-
lega zadnji rob krila. Horizontalni stabilizator postavimo
povsem vzporedno s spodnjim robom trupa. Lepimo
lahko z belim lepilom, če so stične ploskve lakirane, pa
z modelarskim lepilom (UHU-hart). Izredno močne
spoje dobimo, če lepimo z epoksidnim lepilom. Ker se
običajno strjuje okoli 12 ur, morajo biti vsi deli modela
ves čas pritrjeni na šablonski deski. Vodili zvijemo iz
tanke aluminijaste pločevine na paličici s premerom
5 ali 6 mm, odvisno od premera paličaste rampe, s ka¬
tere nameravamo izstreljevati model. Eno vodilo prile¬
pimo tik pod prednji rob krila, drugo pa nad horizontal¬
nim stabilizatorjem. Lepimo z modelarskim ali epoksid¬
nim lepilom.

Srednji del centroplana, ki je najbliže motorju, zašči¬
timo pred curkom iztekajočih plinov s pomočjo alumini¬
jaste folije za gospodinjstvo, ki jo prilepimo na površino
z razredčenim neoprenskim lepilom (Neostik).

Težišče modela nastavimo na grobo, in sicer tako, da
se nahaja na polovici globine krila, s tem da dodamo
balast v glavo ali bolje na sprednji del baldahina.

Preizkušanje modela

Model preizkusimo ali, kot pravimo, »regliramo« na
položni vzpetini, kjer ga najprej spuščamo z roke. Z do¬
dajanjem in odvzemanjem balasta moramo doseči, da
se model med jadranjem blago spušča proti zemlji.
S pomočjo krmilca vplivamo na smer leta. Model naj
kroži rahlo v levo, v krogih s premerom kakih 30 m.
Izhodni rob desne uške upognemo nekoliko navzgor,
da je model v zavoju bočno stabilnejši.

Za lansiranje uporabimo mini motor MM B-2,5-4,
češkoslovaške proizvodnje, premera 14 mm. Priporoč¬
ljiva dolžina rampe znaša od 1000 do 15000 mm. Naj še
opozorim, da mora na tekmovanju prazen motor ob¬
vezno pristajati s trakom, dimenzij najmanj
25x300 mm. O tem, kako opremiti model z determali-
zatorjem, pa si lahko preberete nekaj več v prispevku, ki
je bil objavljen v decembrski številki Tima.

236 • TIM 7 • marec 1992 _ ____ TIM 7 « marec 199* •

• TIM 7 • marec 199*

O

Glavni sestavni deli

1 - krilo (centroplan)

2 - krilo (uška)

3 - horizontalni stabilizator

4 - vertikalni stabilizator

5 - trup

6 - baldahin

7 - cev nosilca motorja

8 - glava

10 - zaščita krila

O

O-

• TIM 7 • marec 199* TIM 7 • marec 199*