GEOLOGIJA 30, 343-390 (1987), Ljubljana!
UDK 553.94.96.:551.763.78:551.243(497.12)=863
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša in uvrstitev
njegovih premogov po odsevnosti
Contribution to the geology of coal deposits in the Zreče area and
reflectance-based ranking of its coals
Milan Hamrla
Geološki zavod Ljubljana, Parmova 37, 61000 Ljubljana
Kratka vsebina
Skladovnica plasti zgornjekrednih gosavskih in terciarnih usedlin v okolišu
Zreč na južnem obrobju Pohorja vključuje v nekaj nivojih tudi tanke sloje
premoga. Ti so v spodnjem delu terciarnega zaporedja visokokakovostni črni
premogi, po zrelosti precej blizu premogu v gosavski podlagi. V višjem delu so
premogi bistveno mlajši. Premogišča so majhna in so jih izkoriščali v preteklosti,
danes pa so gospodarsko brez pomena.
V prispevku so podrobno opisane premogonosne plasti pri Zrečah. Starostna
pripadnost terciarnih usedlin je bila dolgo časa sporna, v zadnjem času pa je
prevladalo mnenje, da so v celoti neogenske. Glede na zrelostno stopnjo premogov,
določeno z meritvami optične odsevnosti vitrinita, je postavljena domneva o pri-
sotnosti staroterciarnih fluvialno-limničnih usedlin v spodnjem delu zreške terci-
arne skladovnice. Prekrivajo jih neogenske, spodaj fluvialne in zgoraj morske
plasti s helvetsko mikrofavno.
Poskus rekonstrukcije sedimentacije terciarnih usedlin med tedanjim dogaja-
njem v Jugovzhodnih Alpah nakazuje nizke paleogeotermične gradiente v pale-
ogenu in termični vpliv rupelijskega, morda tudi karpatskega magmatizma pri
oglenitvi premogov.
Izdanki paleogenskih kamenin in znatna razširjenost prodnikov eocenskih
apnencev v klastičnih usedlinah po Koroški in delu severne Slovenije govore za
tedaj dokaj veliko sedimentaci j sko območje.
Abstract
The succession of sedimentary strata in the Zreče area, which is situated on
the southern slopes of the Pohorje mountain in NW Yugoslavia, comprises also the
Upper Cretaceous Gösau beds and their Tertiary cover. Several thin seams of high
volatile bituminous coals are included within the Cretaceous as well as the lower
part of the Tertiary sequence. Modest coalfields, exploited in the past, are now of
no economic importance.
In this paper are described the Tertiary beds at the Zreče site. Their controver-
sial age has recently been considered entirely as Neogene. The interpretation of
vitrinite reflectance of the Zreče coals - supposedly chronostratigraphically
significant - has been conducive to the hypothesis that freshwater beds of
344 Milan Hamrla
Uvod
Ozemlje ob stiku Severnih in vzhodnega podaljška Južnih Karavank s Central-
nimi Alpami vzdolž periadriatskega šiva in prečnega labotskega preloma je med
geološko najzanimivejšimi v Sloveniji. Na njem je še vrsta problemov, med katerimi
so nekatere načeli že avstrijski geologi. Mednje spada tudi starost premogovnih plasti
zreškega okoliša.
Zreški okoliš s svojimi premogišči v zgodovini premogovništva na Slovenskem po
količini premoga ni bil kdo ve kako pomemben. Rudarili so v prejšnjem stoletju in še
v prvi polovici sedanjega vse do leta 1954, ko je prenehal obratovati premogovnik
v Stranicah. Premog so pridobivali na več mestih. Premogišča so bila majhna, zato
njihov ekonomski pomen nikoli ni mogel biti kaj več kot obroben kljub izredno visoki
kakovosti premoga, neznani drugod po Sloveniji. V zvezi s kakovostjo pa je že zgodaj
postal zanimiv stratigrafski položaj premogovnih plasti, ki še danes ni dokončno
dognan in potrjen.
Pričujoče delo je prispevek k tej problematiki. Temelji na podatkih raziskav iz
obdobja 1956-1960, ko je avtor v okviru raziskovanja koksnih premogov Slovenije
obdeloval tudi predel med Pohorjem in Konjiško goro. Dopolnjujejo jih nekatere
novejše terenske raziskave in vzorčevanja, kemične analize in predvsem mikroskop-
ska merjenja odsevnosti premogov; na tej metodi je zasnovan poskus starostne
opredelitve premogonosnih usedlin. V zvezi s tem so povzeti tudi starejši geološki
podatki in novejša spoznanja o geološki evoluciji Jugovzhodnih Alp, katerim zreški
okoliš tudi pripada.
Kratek zgodovinski pregled geoloških raziskav
Ob podatkih sledenja in odkopavanja premogov v okolici Zreč, Stranic in Radane
vasi iz sredine prejšnjega stoletja zasledimo tudi prve geološke opise in študije.
Morlot, Unger, Reuss in Lipoid (Teller, 1899) so že poznali gosavske
premogonosne plasti s fosilnimi koralami in školjkami. Rolle (1857) je v okviru
raziskav Štajerske nanizal vrsto podatkov za okoliš Vitanja in Zreč, kjer so v gosav-
skih plasteh kopali premog. Med drugim je opisoval kredne apnence pri Starem trgu,
vpeljal pa je tudi pojem socka plasti (1858). Zollikof er (1859) je prišteval premo-
gonosne laporje in peščene skrilavce pod rudistnimi apnenci v dolini Ljubnice in pri
Zrečah eocenu (v tedaj veljavnem pomenu) in jih vzporejal s premogonosnimi plastmi
okrog Boča in Konjiške gore. Omenil je premogišča Gračič, Brezje, Letočno, Jamnik,
Stranice in Ljubnica z debelinami premoga od enega čevlja do treh klafter. Prvi
omenja nadaljevanje črnih laporjev v krovnini gosavskih plasti navzgor v peščenjake
Paleogene age might exist within the preserved Tertiary sequence. The overlying
beds comprise coal of much lower rank and belong to the Neogene.
A reconstruction attempt of a probable sedimentation and burial history of the
Zreče Tertiary succession, considering the alpine tectonic and magmatic events,
suggests low paleogeothermal gradients during the Paleogene times and thermal
influence of the Rupelian and possibly also Karpatian magmatism in coalification
of coals.
Some outcrops of the Eocene beds and widespread pebbles of the Eocene rocks
in Carynthia and northern Slovenia would conjecture quite an extensive sedimen-
tation area of that time.
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša 345
in konglomerate. Wei nek (1870) je v teh plasteh poznal tudi že »lignitni sloj«. S tur
(1871) je vse plasti nad gosavskimi apnenci uvrščal v široko zasnovan paket spodnje-
neogenskih »ivniških in socka plasti«, z ribjimi skrilavci v bazi. H o ernes (1893)
v višjih lapornih plasteh nad rudistnimi apnenci fosilne favne ni našel, pač pa ob
najvišjem (sedanjem radanskem) sloju nekaj »socka flore«. Obdelal jo je Ettings-
hausen. Riedl (1879) je opazoval premog tudi v bazi konglomeratov neposredno
na rudistnem apnencu. Tako se je postopno jasnilo, da v okolici Zreč ni premog samo
v krednih, ampak tudi v mlajših transgresivnih terciarnih plasteh.
Lega in pripadnost vseh teh plasti sta dolgo časa ostali nepojasnjeni. Teller
(1898, 1899) je ob prelomu stoletja raziskoval predel Zreč in plasti nad rudistnimi
apnenci prištel k oligocenu. Menil je, da enake plasti zapolnjujejo tudi ves prostor
med Pohorjem in Velunjo.
Nejasne razmere glede položaja, števila in pripadnosti premogovih slojev je
povzel Redlich (1900, 1904), ki je po fitopaleontoloških ugotovitvah Unger j a
(1851) in Engelhardta (1902) uvrščal diskordantno serijo konglomeratov, vmesnih
peščenjakov in laporjev med srednji in zgornji oligocen. Unger (1851) je namreč
obdelal socka floro iz dobrnskega pasu (Gutenek, Zavrh, Trnovlje), osem let pozneje
pa jo je dopolnil z zreškimi oblikami Ettingshausen. Oba sta ji pripisovala
eocensko starost (v tedaj veljavnem pomenu), pri čemer je prvi nagibal k nižji, drugi
pa višji starosti plasti. Pozneje je Engelhardt obdelal še floro Stranic in Radane
vasi in jo skupno s floro obeh predhodnikov imel za oligocensko. Zreška premogišča
je opisoval še Schnetzer (1909), obdelal pa jih je tudi Granigg (1910).
Po 1. svetovni vojni je rudarska dejavnost v zreškem okolišu dokaj zamrla, z njo
pa tudi interes za geološko preučevanje. Večinoma starejše podatke je povzel Pe-
trascheck (1926/29), po katerem vsebujejo socka plasti premogovnega pasu Velu-
nja-Dobrna-Poljčane prave črne premoge, njih zrelost pa naj bi bila v zvezi s tekto-
niko.
Med obema vojnama ni bilo pomembnejših geoloških raziskav v zreškem okolišu
razen nekaterih študij širše okolice kot npr. Spitz (1919), Winkler (1929, 1930,
1931) in Kieslinger (1928, 1931, 1935).
Pri starejših poskusih horizontiranja zreške skladovnice je občutne težave pov-
zročalo tedaj še nepoznano dejstvo, da obe strani periadriatskega šiva v geološki
zgradbi med seboj vse do neogena nista primerljivi.
Po 2. svetovni vojni v letih 1956 in 1959 je Geološki zavod Ljubljana raziskoval
zreški premogovni okoliš. Poleg avtorja so tedaj pri geološkem kartiranju sodelovali
še geologi L. Žlebnik ter L. Rijavec in D. Delea, ki sta obdelali mikrofavno. Izvrtanih
je bilo pet globokih vrtin, razkopi in plitvi jaški pa so omogočili dostop do premogov,
ki so bili tudi ustrezno preiskani. Raziskave so pokazale, da ni ekonomskih zalog
premoga.
Zreški okoliš je bil geološko kartiran še pozneje v okviru regionalnih raziskav za
list Slovenj Gradec v merilu 1:100 000, rezultati pa so zbrani v tolmaču (Mioč
& Žnidarčič, 1978). Hidrogeološka raziskava ožjega okoliša Zreč iz zadnjih let pa
je obsegala geoelektrično sondiranje nekaterih predelov in izvedbo vrtin B-1/82, B-2/
85 in B-3/88, katerih podatki so prispevali k poznavanju globinske zgradbe ozemlja.
346 Milan Hamrla
Kratek oris pretekle rudarske dejavnosti
V zreškem prostoru so od prve polovice preteklega stoletja dalje najprej rudarili
posamezniki, nato skupine in družbe, kot npr. Südsteirische Steinkohlengewerk-
schaft in Priv. Südbahngesellschaft (Mineralkohlen Österreich, 1903), ki je
dominirala okrog leta 1900. Jamske mere so bile v Stranicah, Zaburku pri Stranicah,
Sv. Križu, Brezjah, Radani vasi in Št. Florjanu pri Doliču, kopali pa so kovaški,
dobro koksav črni premog (Weinek, 1870). Pošiljali so ga v plinarne na Dunaj,
v Pesto in Gradec, uporabljali pa so ga tudi v graški valjarni. Zreški okoliš je dal tiste
čase letno do 20001 premoga (Petrascheck, 1926/29).
Rudarji so tedaj poznali naslednje premogove sloje: starejši spodnji sloj, mlajši
glavni sloj in krovninski sloj (Mineralkohlen Österreichs, 1903). Najnižji sloj
v bazi krednih plasti je sestavljalo več neenakomernih tanjših plasti. Imenovali so ga
sloj »pucka« ter odkopavali z rovi in vpadniki okrog Brinjeve gore, na Brezju in
Gračiču ter na več mestih v Dobravi, kjer so sledili tudi višje sloje. Na Brezju, 2 km
vzhodno od Zreč, so rudarili še v letih 1921-1923. Manjši odkopi so bili tudi v dolini
Ljubnice. Tanki, neenakomerni in tektonsko zelo porušeni sloji so dopuščali skromno
rudarsko dejavnost.
Pomembnejša sta bila obrata v Radani vasi in v Stranicah, ki sta po dimenzijah in
po tehnični plati predstavljala večja rudarska objekta. Manj obsežna je bila pretežno
sledilna rudarska dejavnost v območjih Osredka, Jamnika in Sv. Križa. Dokumenti-
rana je v starejših virih.
V premogovniku Radana vas, okrog 2 km jugovzhodno od Zreč, so odkopavali
premogov sloj v konglomeratno-laporastih plasteh. Odkopana je bila površina okrog
800 m po smeri in blizu 500 m po vpadu, ki je znašal med 30° in 80°. Za dostop in izvoz
sta služila jaška Germania (70 m) in Novi jašek (200 m). Pri povprečni produktivnosti
sloja okrog 0,5 t/m^ je znašala letna proizvodnja rudnika med 5000 in 15 000 tonami.
Debelina premoga je bila med 0,4 in 2 m, sloj pa je bil ponekod precej jalovinast.
Premogovnik so zaradi težavnih razmer leta 1914 zaprli (Pi s t or iu s, 1914).
Premogovnik s Stranicah je bil omejen na straniško kadunjo, veliko nekako
1,2 X 0,8 km. Dostopen je bil po Edvardovem rovu z ustjem ob cesti Stranice-Vitanje.
Odkopna debelina premogovega sloja je bila med 0,6 in 0,8 m, izjemoma do 2 m.
Njegova povprečna produktivnost je bila 0,6 t/m^, nakopali pa so nekaj nad 10 t/dan
ali do 5000 ton letno. Premogišče je danes praktično izčrpano.
Na Osredku so v konglomeratnih plasteh iskali drugo krilo radanskega sloja in
nadaljevanje straniškega zunaj ožje straniške kadunje. Izdelali so več rovov v pobočje
ter smerno in z vpadniki sledili tanek premogov sloj z vpadom 10° do 45° proti
severovzhodu. Zaman je bil izdelan 101 m globok jašek Osredek, v katerem so našli le
sledove osredkovega in straniškega sloja.
Po letu 1954 v zreškem prostoru ni bilo več organizirane rudarske dejavnosti.
Geološka raziskovalna dela Geološkega zavoda Ljubljana v letu 1956/57 so obsegala
le plitve površinske razkope in jaške na izdankih premogovih slojev. Pomembnejše so
bile globoke raziskovalne vrtine: na območju Križevca vrtini 1/58 (120,65 m) in 2/58
(174,00 m), v predelu Radane vasi pa vrtine 3/58 (540,20 m), 4/59 (200,30 m) in 5/59
(346,50 m). Vse so potekale v konglomeratnih plasteh, pri čemer vrtini 3/58 in 5/59
nista dosegli kredne podlage.
Obe omenjeni hidrološki vrtini B-1/81 (506 m) in B-2/85 (800,50 m) z vidika
premoga zreške skladovnice nista dali uporabnih podatkov. Isto velja tudi za vrtino
B-3/88, ki je bila ob končanju tega članka zaključena.
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša 347
Geološka zgradba zreškega prostora
Zaporedje in opis plasti
Geologija zreškega prostora je razvidna iz poenostavljene geološke karte (1. slika)
in treh profilov (2. slika). Le-ta obsega skrajni zahodni del Konjiške udorine, kjer
prevladujejo na površini mlajše terciarne in kvartarne usedline. Starejše plasti pod
njimi leže na metamorfnih kameninah južnega pobočja Pohorja. Premogovno zani-
mivo ozemlje omejuje na zahodu in jugu labotska prelomnica, ki poteka vzdolž
triasnega masiva Stenice in Konjiške gore ter seče strukturno cono periadriatskega
lineamenta, v katero sodi tudi zreški okoliš. Zanj je značilna zlasti prisotnost
zgornjekrednih usedlin v gosavskem faciesu. Te najdemo v severni Sloveniji še na
zahodnem robu Pohorja in na Kobanskem, v sosednji Avstriji pa v Labotski dolini,
v porečju avstrijske Krke in blizu Graza. Ostanki krednih sedimentov leže povsod na
Krškem pokrovu (Gurktaler Decke), ki pripada najvišji narivni tektonski enoti, znani
kot Oberostalpin (3. slika). Ta je bila narinjena proti severu na starejše metamorfne
kamenine (Tollmann, 1977). Del te narivne zgradbe so tudi zelenkasti filitski
skrilavci, ki jih najdemo na južnem Pohorju severovzhodno od Vitanja in ki pripadajo
štalenskogorski seriji staropaleozojskih plasti. Pod njimi je Pohorska serija pretežno
gnajsov in blestnikov z vložki marmorja in amfibolita.
Med filiti in krednimi usedlinami leži svetlo sivi triasni dolomit, ki je povsod
močno milonitiziran. Kot kamenina Severnih Karavank je zgornjetriasne starosti,
njegovo debelino pa cenimo na največ 350 m.
Zgornjekredne usedline pri Zrečah so predvsem grebenski rudistni apnenci, ki se
pojavljajo v obliki posamičnih otokov, obdanih in prekritih s terciarnimi plastmi,
v bazi apnencev je do 40 m debela plast sivih meljevcev in laporjev, ki jih najdemo
v obliki tankih vložkov tudi v apnencih v višjih legah. Gre za ostanke tektonsko
razkosanega pokrova zgornjekrednih kamenin, ki v erozijski diskordanci nalega na
dolomit ali skrilavec. Plitvovòdne usedline so po faciesu podobne gosavskim tvorbam
Avstrije in enako vključujejo premog v bazi. Taki apnenci so ohranjeni na majhnih
površinah, kot že rečeno, na zahodnem Pohorju in na nekaj mestih v sosednji Avstriji.
Celotna debelina še ohranjenih krednih usedlin pri Zrečah ne preseže 150 m. Sivi
apneni meljevci, glina in laporasti apnenci v bazi so tu in tam premogasti ter
vključujejo tanke neenakomerne sloje in pole črnega premoga, lokalno poimenovane
sloj »pucka«. Ponekod te bazalne premogovne plasti manjkajo. Rudistni apnenec je
ponekod brečast in konglomeraten, pogosto nekoliko rdečkast, kar kaže na bližino
kopnega ob njegovem nastajanju. Vsebuje številne rudiste, od mikrofavne pa predv-
sem miliolide.
v bazalnem meljevcu so številne solitarne korale, gastropodi in fosilna flora,
s čimer so se ukvarjali že avstrijski geologi, od novejših pa Pleničar (1971, 1974,
1979), Turnšek (1978), Mioč in Žnidarčič (1978) ter Pavšič in Pleničar
(1981), ki prištevajo zgornjekredne usedline Zreč in Stranic campan-maastrichtu
oziroma maastrichtu. Zgornjekredne usedline so bile pred sedimentacijo terciarnih
plasti povsod bolj ali manj erodirane.
Terciarne usedline v območju Zreč zastopajo v pretežni meri klastične kamenine
različne zrnavosti, ponekod v spodnjem delu tudi apnenci. Predvsem v območju
straniške kadunje pa tudi Dobrave leže na erodirani površini krednih apnencev
najprej plitvovodne apnene, laporaste in višje tudi glinovite usedline, ki jih imenu-
jemo straniške plasti. Skupaj s kredno podlago in klastiti v krovu oblikujejo
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša
349
SI. 2. Geološki profili preko območja Zreč
Fig. 2. Geologie sections across the Zreče site
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša 351
straniško kadunjo. Njih debelina znaša do nekaj deset metrov, se menja in periferno
postopno manjša, dokler plasti ne izginejo. Straniške plasti grade spodaj sivo rjavi
ploščati in pasoviti sparitni apnenci, ki so ponekod meljasti, v spodnjem delu bolj ali
manj bituminozni in premogasti s slojem premoga največ meter nad kredno podlago.
Tu in tam najdemo v bazi tudi glino z apnenim drobirjem in rahlo rdečkasto
obarvanost kamenine. Spodnji do 30 m debeli del skladovnice prehaja navzgor v do
20 m debelo plast rjavkastih in zelenkastih glinovcev in skrilavcev z lokalnimi vložki
sivo zelene gline, nakar ponekod ponovno slede bolj ali manj apnene usedline.
Skladovnica je erozijsko reducirana in njena največja debelina ne preseže 50 m.
Plasti opazujemo le tam, kjer so v podlagi tudi kredni apnenci. V vrtini B-2/85 so po
karotažnih podatkih te plasti debele okrog 80 m.
Debelina straniškega premogovega sloja znaša od 0,6 do 2 m pri povprečku okrog
0,8 m. Skoro povsod vključuje 0,1 do 1 m debelo apnenčevo jalovico, ki ga deli na dva
352
Milan Hamrla
SI. 3. Geološka skica Jugovzhodnih Alp s Krškim pokrovom ter položaj zgornjekrednih in staroteciarnih sedimentov
Fig. 3. Geologie sketch-map of the Southeastern Alps region, showing the Gurktal nappe and location of Upper Cretaceous and old-
Tertiary beds
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša 353
dela; od tod podatek o dveh premogovih slojih. Neposredna krovnina je trden ploščat
bituminozen apnenec, talnina pa je laporasta ali celo glinasta.
Straniške plasti so bile pred odlaganjem naslednjih mlajših terciarnih klastičnih
usedlin neenakomerno erodirane; o tem govore tudi rudarski podatki. Tako je bila
v zahodnem delu straniške kadunje odnesena večina plasti s premogom vred in mlajši
konglomerat nalega neposredno na rudistni apnenec ali celo na dolomit. Na območju
Dobrave in Osredka so straniške plasti zelo tanke, premog pa neodkopen ali le
v sledovih. Tudi na Gračiču straniških plasti ni opaziti.
Kakšna je bila celotna straniška skladovnica, ne vemo. Danes je ohranjen le
sladkovodni bazalni del nekdaj debelejših plasti, ki so utegnile preiti navzgor
v brakični ali morski razvoj in tudi robno transgredirati neposredno na podlago. V tej
zvezi omenimo Tellerjev (1899) podatek o velikih oglatih kosih temno sivega
numulitnega apnenca med gruščem rudistnega apnenca na vzhodnem pobočju Go-
lèka nad Dobravo.
Sladkovodna favna straniških plasti obsega primerke Melania escheri Brogn.,
Unio eibiswaldensis SiuT in Planorbis sp. (Stur, 1871; Hoernes, 1893; Teller,
1899). Mikrofavne doslej niso našli, pač pa obilo fosilne flore (Engelhardt, 1902),
po kateri je obveljalo, da gre za usedline starejšega terciarja. Tak sklep podpirajo
tudi druge ugotovitve o straniških plasteh, ki so:
- plasti nalegajo na kredno podlago z erozijsko diskordanco, vendar brez izrazi-
tih klastitov v bazi,
354 Milan Hamrla
- prostorski položaj krednih in straniških plasti je dokaj podoben,
- plasti vsebujejo staroterciarno fosilno floro,
- pred odlaganjem mlajših terciarnih usedlin so bile neenakomerno erodirane,
ponekod tudi v celoti, zato njih prvotnega obsega in vertikalnega razvoja ne poz-
namo,
- straniški premogov sloj je v primerjavi s krednim dokaj manj tektonsko poru-
šen in deformiran.
Sedimenti, ki z izrazito diskordanco slede straniškim plastem, so najprej grobi,
dobro vezani konglomerati, višje peščenjaki in drobnejši, slabo vezani konglomerati
s prehodi v peščeno-glinaste in laporaste kamenine. V tej okrog 600 m debeli skladov-
nici gre za dva starostno različna ciklusa. Grobi klastiti nižjega dela skladovnice so
hudourniškega in fluvialnega nastanka z limničnimi epizodami (radanske plasti).
Fluvialna sedimentaci]a prevladuje tudi v naslednjem mlajšem (neogenskem) zapore-
dju, v katerem se postopno uveljavljajo mirnejše faze, dokler ne prevlada morski
razvoj s helvetsko mikrofavno. Geološko najmlajše pliokvartarne plasti so zopet do
200 m debeli konglomerati, gline in prodovi. Zaporedje plasti vidimo na 4. sliki.
Celotno debelino klastične skladovnice, ki v vzhodno smer raste, cenimo na 400 do
900 m.
Grobi, dobro vezani konglomerat najnižjega dela klastične skladovnice je debel
100-300 m in izpričuje hitro zasipavanje lokalnih depresij z nesortiranim materi-
alom, ki tu in tam vključuje tudi do pol metra debele balvane. Slabo zaobljeni
heterogeni prodniki so kredni apnenec, triadni dolomit in razni skrilavi metamorfni
različki, ki jih je ponekod kar precej. Kremena je v splošnem malo, prav tako so redki
tudi temno sivi apneni sljudnati skrilavec, permsko-triasni peščenjak in rdeč porfir.
Med prodniki ni tonalita ali granita, pač pa najdemo do 40 cm velike prodnike rjavo
sivega apnenca z do 2 cm velikimi numuliti in tu in tam tudi alveolinami. Večinoma
so slabo zaobljeni. Grobo ocenjena procentualna sestava prodnikov je naslednja:
40-50 % kredni apnenec
30-40 % sivi triasni dolomit, večinoma rjavo preperel
10 % kremenovi različki
5-20% zelene metamorfne kamenine
2-3 % numulitni apnenec in druga eksotika
Vezivo klastitov je drobnopeščeno apneno. Ponekod, zlasti v višjem delu, so
kamenine slabše vezane z glinastim vezivom in z znatno udeležbo sljude, ki je obilna
tudi v drobnozmatih kameninah. Med konglomerate se vključujejo peščene in tudi
glinasto-laporaste plasti, na katere so vezani tanki neenakomerni sloji premoga.
V zreških konglomeratih najdemo prodnike numulitnih apnencev na območju
Stranic, Oberča, Križevca, Brinjeve gore in Gračiča. So sicer redki, vendar povsod
prisotni. Prevladujeta sivo rjavi biomikrit z manjšimi numuliti in alveolinami pa tudi
temnejše sivi različek z numuliti, velikimi do 2 cm. Enake prodnike najdemo tudi pri
Starem trgu zahodno od Slovenj Gradca, znani pa so tudi drugod v koroškem
terciarju (Kahler & Papp, 1968). Pripisujejo jim cuisijsko in spodnjelutecijsko
starost, enako kot eocenskim usedlinam v porečju Krke (Drobne et. al., 1977, 1979;
Oberhauser, 1980) in apnencem na primarnem mestu severno od Uršlje gore
(Štrucl, 1970; Drobne et al., 1977, 1985). Sklepati bi torej smeli, da je nekdanja
eocenska morska sedimentacija zajela dokaj obširen prostor, mogoče ob koncu
sedimentacije straniških plasti, katerim naj bi po Teller j u (1899) forminiferne
kamenine tudi litološko odgovarjale.
SI. 4. Geološki stolpec za območje Zreč z znanimi sloji premoga
Fig. 4. Geologie section from the Zreče site with the known coal seams
356 Milan Hamrla
Prav v bazi konglomeratov nad straniškimi plastmi smo našli do meter debel
nestalen premogov sloj, večinoma sestavljen iz več tankih slojev ali pol. Imenujemo
ga Rugljev sloj po lokalnosti, kjer smo ga sledili z razkopi. Našli smo ga tudi
v vrtinah. Premog je večinoma zdrobljen in prhek. V talnini je peščena in laporasta
premogasta glina, v krovnini pa peščenjak, ki po nekaj metrih preide že v grobi
konglomerat. Višje se v skladovnici pojavljajo peščene, glinasto-peščene, in laporne
plasti, ki so produkt mirnejše sedimentacije in vključujejo tudi tanke in nestalne
premogove sloje. Najnižjega med njimi so po rudarskih podatkih našli v Edvardovem
rovu v Stranicah v konglomeratih nekako 70 m nad straniškimi plastmi. Ta Edvardov
sloj je bil debel 40 cm in danes ni dostopen. Naslednji okrog 50 cm debel Osredkov
sloj so sledili z rovom pod Jesihom (kota 418) vsaj 300 m po smeri, po vpadu pa
v smeri jaška Osredek do kote 371, kjer se je izklinil. Debelina premoga je redko
presegla meter. Raziskava z dna jaška (kota 303) je ugotovila le 16 cm debel sloj.
Nekako 40 m višje so naleteli na straniške plasti z le nekaj centimetri premoga. Tudi
južno od Dobrave so z rovom Jamnik (kota 413) sledili straniški premogov sloj po
smeri najmanj 200 m daleč, vendar premog ni nikjer dosegel odkopne debeline.
Rudarjenje na območju Osredka se zaradi neugodnih razmer ni moglo razviti in je bil
sto metrov globok jašek izdelan zaman.
Na vzhodni strani zreške doline najdemo bazalne konglomeratne plasti na vsem
jugozahodnem pobočju Brinjeve gore, kjer padajo v isto smer pod v povprečku
zmernim kotom. Nekako sredi pobočja izdanja radanski premogov sloj v povprečni
debelini okrog meter, le redko več, do 2 m. Premog je nečist in vključuje nekaj jalovic,
ki so po rudarskih podatkih z globino naraščale. Premogov sloj je vezan na peščeno-
laporasti horizont v zgornjem delu groboklastične skladovnice nekako 200 do 250 m
nad rudistnimi apnenci, na katerih tu ni straniških plasti. Znana smerna dolžina
premoga znaša blizu kilometer. Bližnja Radana vas je dala ime nekdanjemu premo-
govniku. Pa tudi celotno klastično skladovnico, ki leži nad straniškimi plastmi in
vsebuje nekaj nestalnih premogovih slojev sorazmerno visoke in dokaj enake zre-
lostne stopnje, imenujemo radanske plasti.
Radansko premogišče so intenzivno izkoriščali v letih ob prelomu stoletja vse do
nastopa 1. svetovne vojne leta 1914.
Navzgor slede radanskim plastem na videz zelo podobne, le slabše vezane in
v povprečku nekoliko bolj drobnozrnate neogenske klastične usedline. Da gre za
mlajše plasti, kaže znatno nižja zrelost premogove snovi, katero smo v obliki nekaj
centimetrov debele žile medlega premoga našli v vrtini 5/59 v globini 72,8 m, to je
nekako 60 m nad radanskim premogovim slojem. Poleg tega je bila v vezivu mlajših
klastitov v isti vrtini najdena tudi skromna neogenska mikrofavna. Spodnja meja teh
mlajših klastičnih usedlin zaradi litološke sličnosti z radanskimi plastmi ni povsem
razločna. Med konglomerati mlajše serije se navzgor postopno uveljavljajo pešče-
njaki in peščeno-sljudnati meljevci, dokler v najvišjem delu ne prevladajo tanko
ploščasti in tu in tam peščeni laporji s helvetsko mikrofavno (L. Rij avec, ustni
podatek; Mioč & Žnidarčič, 1978). Neogenski fluvialni režim sedimentacije je
tako postopno prešel v morskega. Te laporaste plasti grade osrednji del zreške
kadunje in je bila v njih izvrtana tudi vrtina B-1/82. Na območju Osredka in Križevca
so morske plasti ob prelomu v tektonskem stiku s konglomerati spodnjega dela
radanskih plasti. Mlajše klastične usedline so tudi v straniški kadunji in jih je od
starejših težko ločiti. Od tod se proti severozahodu nadaljujejo v vitanjski prostor,
kjer ob vznožju triasne Stenice prekrivajo temno sive apnene in peščene oligocenske
(?) laporje, kakršne najdemo tudi v območju Konjiške gore.
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša 357
Mnenja o časovni uvrstitvi terciarnih sedimentov
Sklepi in domneve raznih raziskovalcev o starosti terciarnih plasti, ki pri Zrečah
prekrivajo kredne apnence, so bili raznoliki. Tako je najprej Z o 11 i ko fer (1859) po
melaniji terciarnega habita in po splošnem videzu imel plasti nad kredo za »eocenske«.
Diskordanco med rudistnimi apnenci in sledečimi plastmi je prvi opazil Wei nek
(1870). Stur (1871) se ob sladkovodni favni glede starosti ni mogel podrobneje
opredeliti, H o e r n e s (1893) pa je menil, da so plasti eocenske in sorodne lakustralno-
brakičnim premogonosnim plastem pri Šentbricu blizu Velenja. Po Ettingsha-
usenovi določitvi flore, med katero je tudi značilna eocenska oblika Lygodium
kaulfussi Herr., je sklepal, da bi mogle biti eocenske starosti in vsekakor starejše od
»socka« plasti laškega zaliva. Teller (1899) je na podlagi Ungerjeve »socka« flore
prišteval zreške terciarne usedline v celoti najmlajšemu oligocenu v groboklastičnem
razvoju (Schichten von Sotzka und Gutenegg). Engelhardt (1902) pa jih je postavil
na mejo srednjega in zgornjega oligocena na podlagi flore, katero sta pred njim
obdelala Unger (1850)in Ettingshausen (cf. Engelhardt, 1902), in jo uvrstila
v eocen (v tedaj veljavnem pomenu). Število za posamezne epohe značilnih vrst
fosilne flore iz Engelhardtove zbirke za Stranice, Radano vas in Šego pri
Makolah je naslednje:
V sestavi prodnikov neogenskih konglomeratov so triasni dolomit, kremen, kre-
menov peščenjak, razne metamorfne kamenine, kredni apnenec pa tudi sivo rjavi
numulitni apnenec, pogosto z alveolinami. Odstotna udeležba kremena in zelenih
metamorfnih kamenin je na račun krednih apnencev znatno višja kot v radanskih
plasteh, značilna pa je odsotnost magmatskih kamenin. Vezivo je laporasto-glinasto.
V vrtini 5/59 je v globini 58,6 m okrog 20 cm debela plast zeleno sivega srednjezrna-
tega tufa, ki vsebuje kloritizirana zrna amfibola, spremenjene glinence in obilo
biotita. Tufski vložek bi mogli spravljati v sklad prej s presedimentiranimi smrekov-
škimi piroklastiti kot s karpatskim vulkanizmom štajerskega bazena ali celo Pohorja.
Omeniti velja še opažanja v vrtinah, da so kamenine mlajših klastitov v primerjavi
s spodnjimi mnogo bolj preperele, občutna pa je tudi razlika v električni upornosti,
ugotovljena za hidrološke potrebe z geoelektričnim sondiranjem leta 1982.
Na opisane plasti nalegajo zlasti v južnem in vzhodnem delu zreškega prostora še
do 200m debele pliokvartarne usedline prodov in rumenkaste, bolj ali manj
peščene gline in ilovice. Tanek pokrov teh plasti sega nekako do vrtine 3/58, južno od
ceste Stranice-Konjice pa prekrivajo znaten del terena. Severno od Brinjeve gore leže
na metamorfnih kameninah. Med prodniki prevladuje predvsem kremen, udeležene
pa so tudi magmatske kamenine Pohorja. Pri Malahorni (2,5 km vzhodno od Brinjeve
gore) je v teh plasteh do 50 cm debel sloj zemljastega lignitnega premoga najnižjega
ranga, ki se uvršča v ptujski premogovni pas s premogi zgornjepontske starosti
(Hamrla, 1985/86).
Od Zreč proti Konjicam poteka ob Dravinji starokvartarna rečna terasa, ki je
poleg dolinskih naplavin in pobočnega grušča najmlajša geološka tvorba. Teraso
grade do 20 m debele plasti grobega proda pretežno metamorfnih kamenin in maro-
gaste ilovice. Bliže Konjicam je več terasnih nivojev.
Celotno zaporedje plasti v zreškem prostoru in sedem erozijsko-tektonskih di-
skordanc med njimi ponazarja-geološki stolpec na 4. sliki.
358 Milan Hamrla
V začetku stoletja je med rudarji prevladovalo mnenje, da je straniški premog
eocenske, premog na Osredku pa oligocenske starosti (Schnetzer, 1909). Gra-
nigg (1910) je pripisoval vsem premogonosnim plastem pri Zrečah akvitanijsko
starost, podobno kot vsem premogovnim plastem med Velenjem in Rogaško Slatino.
Petrascheck (1926/29) pa jih je imel za »socka« plasti.
Iz novejše dobe (1957) velja omeniti mnenje L. Žlebnika, da straniške plasti
v ničemer niso podobne »socka« plastem. Ob raziskovanju zreškega prostora v letih
1956-57 je prevladovalo mnenje, da so straniške plasti lokalni limnični facies starej-
šega paleogena; spodnji del klastične skladovnice naj bi nastal v obdobju burdigal-
torton, zgornji pa v tortonu.
Zreške premoge je tedaj mikropaleobotanično nekoliko preiskala A. Budnarjeva.
V krednem premogu je ugotovila skromno vsebino peloda krednih in eocenskih oblik,
v vseh drugih premogih pa pelodne oblike, značilne za paleogen in miocen. Preiskava
je bila le preliminarna.
Novejših makro-florističnih podatkov za območje Zreč ni. Biostratigrafska obde-
lava novih in revizija starih podatkov bi bila zaželena naloga strokovnjakov paleobo-
tanikov. Stari podatki za območje Stranic in Radane vasi podpirajo le splošen sklep,
da je v plasteh spodnjega dela zreške terciarne skladovnice zastopana paleogenska
flora poltavskega tipa z dominacijo tropskih in subtropskih florističnih elementov. Ti
so zastopani tudi v sicer maloštevilni spodnjeeocenski asociaciji iz Sečovelj (Ha-
mrla, 1959).
Domnevo, da bi utegnile biti straniške plasti danijske starosti, sta izrazila Pav-
šič in Pleničar (1981).
Tako je vprašanje starosti straniških in radanskih plasti ostalo odprto, saj neza-
dostna fosilna evidenca in nepojasnjene litološke in tektonske razmere niso dopuš-
čale točnejših sklepov.
Povzetek geološkega razvoja Jugovzhodnih Alp v alpidski orogenezi
Razmislek o nastanku zreške skladovnice plasti je ob domnevi, da utegne biti tisti
njen del, ki neposredno leži na zgornjekrednih apnencih paleogenske starosti, po-
trebno postaviti v časovni in dogodkovni okvir obdobja alpidske orogeneze. Geotek-
tonski razvoj Jugovzhodnih Alp različni avtorji niso enako tolmačili. Tu podajamo po
literaturi kratek povzetek osnovnega dogajanja.
Mnogo fazni proces alpidske orogeneze je obsegal obdobje med pozno spodnjo
kredo in koncem neogena. Po Trümpyju (1973) je najstarejša (paleoalpina) faza
v zgornji kredi obsegala vsaj dve deformacijski epizodi, od katerih je predgosavsko
gubanje in narivanje med turonom in spodnjim paleocenom (90-75 mil. let) pogoje-
valo gosavsko ingresijo v današnjih Vzhodnih Alpah in nadaljevanje gosavske mor-
ske sedimentacije ponekod še v eocen. Najvažnejša (mesoalpina) faza je bila v ob-
dobju med zgodnjim zgornjim eocenom in poznim spodnjim oligocenom (40-30 mil.
* (Premogonosne plasti Šege so verjetno predrupelijske starosti; Hamrla, 1985/86).
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša 359
let). Obsega pirenejsko fazo, ko je prišlo do paroksizma orogenije, burna premikanja
pa so bila v prostoru Jugovzhodnih Alp še v savski in štajerski fazi. Najmlajša je bila
mio-pliocenska (neoalpina) faza, ko so pretežno vertikalna premikanja pogojevala
nastanek neogenih bazenov, katere je preplavila Paratetida. Med temi fazami so bila
obdobja mirovanja, dviganja in erozije. Prey (1976) meni, da je bil višek staroalpske
faze v turonu, mladoalpske pa v egeriju. Po Oberhauserj u (1980) se je subdukcija
v Alpah pričela v srednji kredi, mirovala med campanom in maastrichtom ter se
obnovila v paleocenu in eocenu, ko je prišlo do prvega palingenetskega vulkanizma
(Euganei, Adamello, Karavanke, Pohorje, Madžarska). Narivna zgradba Alp je posle-
dica subdukcije. Po današnjih predstavah velja, da predstavlja periadriatski line-
ament - v katerega območju je tudi zreški prostor - suturo, vzdolž katere je prišlo
v mesoalpski fazi do konsumacije peninske oceanske skorje in nato do kolizije
z diametralno usmerjenim narivanjem. Anatektični magmatizem je segal še do srede
neogena (Štajerski bazen. Madžarska). Raziskovalci so soglasni, da so se največje
kompresijske deformacije dogajale v srednjealpski fazi (Oberhauser, 1980). Die-
trich (1976) meni, da se je južno usmerjena subdukcija pričela v zgornji kredi, po
Tollmannu (1976) se je njena smer menjala, drugi zopet zagovarjajo severno smer
(Channell & Horváth, 1976). Zaradi subdukcije je izginil del skorje, prostorsko
skrajšanje vzdolž periadriatskega šiva pa naj bi znašalo celo več kot 300km (Die-
trich, 1976). Razmere zapleta še desni lateralni pomik reda velikosti do 150 km
(Oberhauser, 1980; Exner, 1976; Tollmann, 1977). Periadriatski šiv, ki je star,
alpidsko reaktiviran paleozojski lineament, predstavlja v severni Sloveniji mejo med
Vzhodnimi Alpami in Dinaridi, proti vzhodu na območju panonskega bazena pa se
verjetno nadaljuje v balatonski črti (Wein, 1969), mogoče tudi v raabski črti (Prey,
1976).
Krški pokrov, ki se na vzhodu povezuje z graškim paleozoikom, je del najmlajše
alpske narivne zgradbe (Oberostalpin), katere koren naj bi bil v Dravskem pasu, ki je
tektonska enota severno ob periadriatskem šivu (Tollmann, 1977). Narinjen je na
kristalinik Centralnih Alp, s svojim najbolj južnim delom pa sega, že zelo zožen, na
slovensko ozemlje. Stratigrafsko najmlajši del tega alohtonega pokrova so gosavske
in terciarne usedline. Za starost narivanja velja, da je staroalpidna (Oberhauser,
1980) oziroma predgosaA'ska (Tollmann, 1977).
V Vzhodnih Alpah je bila laramijska faza na prehodu krede v terciar sorazmerno
blaga in se je gosavska sedimentacija nadaljevala v eocen. Paleocen je bila perioda
emerzije in minimalnega tektonizma in je do lokalne sladkovodno-brakične sedimen-
tacije utegnilo priti le v lokalnih, tektonsko nastalih bazenih (Channell & Hor-
váth, 1976; Tollmann, 1976; Wein, 1969).
Občutnejše premikanje se je pričelo šele sredi eocena v ilirski fazi. Najprej je
prišlo do molasne fluvialno-limnične sedimentacije, ko so se lokalni bazeni najprej
zapolnjevali z alpskim materialom, nato pa je sledila morska sedimentacija, ki je
zapustila sledove na obširnem ozemlju. Z nastopom pirenejske faze je prišlo do
poplitvenja, emerzije in erozije, ob nadaljevanju subdukcije tudi do magmatizma.
Narivni premiki so trajali najmanj do ottnanga (Prey, 1976). V Vzhodnih in Južnih
Alpah je v spodnjem oligocenu prevladovalo kopno. Šele v srednjem oligocenu se je
v tektonsko nastalih bazenih obnovila molasna sedimentacija, ki se je nadaljevala
v spodnji miocen vse do nastopa savske faze. Vpliv bolj ali manj intenzivne tangenci-
alne tektonike je v Južnih Alpah opazen vse do rodanske post-panonske orogene faze.
V helvetu je nastopila neogenska imerzija in je celotno območje današnjega Štajer-
skega bazena postopno prekrilo morje, ki je regrediralo šele z nastopom pliocena.
360 Milan Hamrla
Gosavski in staroterciarni sedimenti
Sodeč po ostankih zgornjekrednih gosavskih plasti v Vzhodnih Alpah je tedanja
sedimentacija zajela sicer obširna območja, vendar po prevladujočem mnenju morske
in druge vodne površine najbrž niso bile strnjene. Premogovi vključki v teh plasteh so
pogostni. Ekonomska premogišča je opisal že Petrascheck (1926/29), najbolj
znane lokalnosti pa so Gösau, Grünbach in Gams v Avstriji in Ajka na Madžarskem.
Gosavska sedimentacija se je s prekinitvijo nadaljevala v paleogensko, kot na primer
v porečju avstrijske Krke pri Krappfeldu. V naslednjem povzemamo značilnosti
gosavskih usedlin v območju Krškega pokrova zaradi primerjave s sedimenti zre-
škega prostora. Geološke stolpce pokažemo tudi grafično na 5. sliki.
Območje Krappfeld v Avstriji so opisali Kahler (1928), Petrascheck (1926/
29), Van Hinte (1963), Tollmann (1977), Oberhauser (1963,1980) in drugi. Po
Van Hinteju znaša debelina zgornje krede več kot 2000m, po Oberhauserju
500 do 700 m. Litološko pestro skladovnico grade spodaj 130 m debeli bazalni
santonski konglomerati. Sledi 1000 m brečastega in detritičnega apnenca z vložki
meljevca, laporjev in peščenjakov campanske starosti, najvišjih 300 m pa pripada že
spodnjemu maastrichtu. Osrednji del krednih usedlin ima flišni značaj.
Diskordantne terciarne plasti se pričenjajo s 30 m debelo rdečo glino (s prodniki
kremena brez fosilov), katero so prvotno imeli za terestrični paleocen. Naslednja
Höhenwirt-Sittenberg serija je 80 m debelo zaporedje peščenjakov, konglomeratov,
laporjev, glin in s fosili bogatih apnencev, ki je uvrščeno v ypresij. Vključuje tudi dva
meter do poldrug meter debela sloja skrilavega premoga v medsebojni razdalji okrog
30 m; odkopavali so ju vse do leta 1960. Najvišje je okrog 100 m debela plast
numulitnih apnencev z vključki peščenih laporjev, zgoraj že lutecijske starosti.
Celotna debelina ohranjenih eocenskih usedlin znaša nekaj nad 200m. Kahler
(1928) sklepa, da je kredna transgresija napredovala z južne oziroma jugovzhodne
smeri. Krappfeld je edina gosavska lokalnost, kjer so še ohranjene paleogenske
usedline.
Do 1200 m debela skladovnica zgornjekrednih usedlin pri Kainachu zahodno od
Graza je facielno manj podobna ostalim gosavskim tvorbam. Po T o 11 m a n n u (1977)
V mladoalpskem obdobju zgornjega neogena je prišlo do desnega premika tudi ob
labotskem prelomu, ki seče periadriatski lineament in vanj na naših tleh dozdevno
prehaja. Tedaj je bil del Krškega pokrova premaknjen proti jugovzhodu za približno
18km v današnji zreški prostor (Spitz, 1919; Kieslinger, 1928, 1931; Win-
kler, 1931; Mioč & Žnidarčič, 1978). Sicer pa ima Lavanttalski prelomni
sistem, katerega del je postpanonski labotski prelom, že variscično zasnovo (ToU-
mann, 1977; Oberhauser, 1980). Pozneje je bil reaktiviran in je aktiven še danes.
Njegovo zahodno krilo je spuščeno za okrog 4 km.
Prve domneve o dogajanju med gosavsko in sledečo paleogensko periodo na ožjem
prostoru današnje severne Slovenije najdemo pri Spitzu (1919). Po Premruju
(1980) je bil ta prostor v paleocenu verjetno pretežno kopno, vendar je zaradi oscilacij
podlage utegnilo priti do nastanka omejenih sedimentacijskih bazenov. Morska
sedimentacija naj bi se uveljavila že v zgornjem cuisiju in je bila obširnejša zlasti
v post-ilirskem obdobju. Glavna narivanja naj bi zajela interval med srednjim
eocenom in srednjim oligocenom (Premru, 1981, 1983), ko so med emerzijo mogle
biti odstranjene morebitne v paleogenu odložene plasti.
SI. 5. Geološki stolpci za gosavske lokalnosti v predelu Jugovzhodnih Alp z litologijo, debelinami in stratigrafijo plasti. Prirejeno po virih, ki so
navedeni v tekstu
Fig. 5. Geologie sections from Gösau localities in the region of Southeastern Alps, showing lithology, thickness and stratigraphy. After sources
cited in text
362 Milan Hamrla
in Oberhauserju (1980) povzemamo, da so v bazi najprej 300m debeli bazalni
konglomerati in breče zgornjesantonske in spodnjecampanske starosti; njih facielni
različki so temni laporasti in apneni peščenjaki. V obrobnem delu bazalnih plasti so
do 200m debeli bituminozni laporji z vključki premoga (Oberhauser, 1980;
Petrascheck, 1926/29). Sledi do 700m debela campanska skladovnica peščenogli-
nastih turbiditov z lokalno obilnimi prodniki. Na njej leže 250 m debeli cementni
laporji zgornjega campana in maastrichta, prav na vrhu pa so inoceramski laporji
z vključki rudistnih apnencev. Z izjemo teh zadnjih plasti je fosilna vsebina kainaške
skladovnice revna; predvsem manjkajo foraminifere in ostrakodi, kar kaže na osladi-
tev voda. Ostanke kainaškim plastem podobnih konglomeratov brez fosilov so našli
tudi pri Frohnleitnu na Muri (Tollmann, 1977).
Najbližje zreškim usedlinam so zgornjekredne plasti pri Slovenj Gradcu in v La-
botski dolini. O njih so pisali Kahler (1928), Petrascheck (1926/29), Kieslin-
ger (1928,1935), Tollmann (1977), Oberhauser (1980) in drugi. V Lavanttalski
dolini pri St. Paulu grade gosavske plasti pretežno apnene rudistne breče z vložki
laporja in drobnozrnatega konglomerata. Prodniki so pretežno permotriasni apnenci
in dolomiti, kremen in razni skrilavci, rumenkasto vezivo pa je peščeno.
Debelina gosavskih plasti v Lavanttalski dolini znaša okrog 250m (Oberha-
user, 1980). Foraminiferna favna je bogata, stratigrafsko pa so plasti uvrščene med
spodnji coniac in santon. Prek gosavskih usedlin transgredirajo debele plasti fluvial-
nih karpatskih konglomeratov.
Gosavske usedline na Jesenkovem vrhu na Pohorju so poleg že navedenih obdelali
še Pleničar (1971), Mioč in Žnidarčič (1978). Na spodnji, okrog lOOm debeli
skladovnici pretežno trdih lapornatih glinovcev leži do 400 m debeli horizont greben-
skih apnencev s hipuriti, vmes pa so plasti laporjev pa tudi peščeni in glinasti
vključki. Grobih bazalnih klastitov ni, spodnji del skladovnice pa kaže flišoidni
značaj. Brečasti apnenci višjih plasti vključujejo odlomke triasnih apnencev in
dolomitov. Plasti Jesenkovega vrha so uvrščene v campan-maastricht. Manjše krpe
podobnih apnencev so še na severnem Pohorju zahodno od Ribnice, kjer jih prekri-
vajo ivniške plasti pohorske sinklinale (Mioč & Žnidarčič, 1978). V podlagi
krednih usedlin zahodnega dela Pohorja je paleozojski kremenov peščenjak, ki leži
na kameninah štalenskogorske serije.
Svetlo sivi zgornjekredni apnenec ter flišu podobni peščeni laporji in peščenjaki
so v majhni krpi ohranjeni tudi na Ostrem vrhu na Kobanskem. V podlagi imajo
zgornjetriasne plasti, v bližini pa so ostanki filitoidnih skrilavcev štalenskogorske
serije v narivnem stiku z metamorfno podlago (Mioč & Žnidarčič, 1978). Na
kredne sedimente nalegajo ivniške plasti.
Skromni ostanki krednih apnencev so tudi pri Starem trgu in pri Selah zahodno
od Slovenj Gradca, znani že Rolleju (1857). V okviru raziskav koroškega terciarja,
ki je v več nivojih premogonosen, je ta predel obravnavala vrsta geologov (Petra-
scheck, 1926/29; Van Husen, 1976; Tollmann, 1985; Oberhauser, 1980 in
drugi). Kredni apnenci s triasnim dolomitom v podlagi so bili v severni smeri
narinjeni na paleozojske skrilavce štalenskogorske serije, nanje pa ob severnokara-
vanškem narivu še zgornjetriasni dolomit. Narivno tektoniko, tu in tam tudi luska-
nje, je mogoče slediti ob vsem severnem robu Karavank (Spitz, 1919; Kieslin-
ger, 1931; Štrucl, 1970; Mioč & Žnidarčič, 1978). Kredne apnence prekrivajo
polimiktni konglomerati, ki vključujejo tudi laporno glinaste plasti s premogom. Med
prodniki so enaki numulitni apnenci kot v območju Stranic. Okrog 5 km zahodno od
Sel so pri kmetijah Ivartnik in Kogovnik na območju Homa pod narivom glavnega
Prispevek h geologi] i premogišč zreškega okoliša 363
dolomita tektonsko vkleščeni numulitni apnenci cuisijske in lutecijske strosti (Mioč
& Žnidarčič, 1980; Drobne et al., 1977, 1985), torej iste kamenine, kot so pri
Krappfeldu (Kahler & Papp, 1968; Oberhauser, 1980). Ti ostanki pričajo za
avtohtonost eocenskih usedlin v prostoru, katerega geološka zgodovina je za razume-
vanje razmer v zreškem prostoru še kako pomembna.
Pri Gorni, zahodno od Mežice na avstrijski strani, so ostanki konglomeratov, za
katere je Bauer (1970) domneval možno gosavsko starost.
Izolirane eocenske plasti so znane še v zahodnem delu Južnih Karavank pri
Lepeni nad Javorniškim rovtom. Mikuž (1979) jih uvršča v spodnji del lutecija.
Drobne s sodelavci (1979) pa v zgornji eocen. V bazi 190m debele skladovnice sta
apneni peščenjak in lapor v debelini nekaj metrov, nato sledi peščeni apneni lapor
z bogato cirensko favno, le-ta pa prehaja v premogasti skrilavec z dvema tankima
slojema premoga. Značilna za te usedline je popolna odsotnost mikrofavne in mikro-
flore.
V severovzhodni Sloveniji je na Šuštarici južno od Makol izdanek eocenskih
numulitnih apnencev, katerih starost so Drobne in sodelavci (1979) določili kot
zgornjeeocensko. Gre za erozijske ostanke plasti, ki leže neposredno na triasni
podlagi. Tudi na območju Ravne gore (NR Hrvatska) pri Višnjici so našli zgornje-
eocenske apnence, na katere so s severa narinjeni zgornjetriasni apnenci in dolomiti
(Šikič, 1976). Drug izdanek enakih sedimentov je 3,5km južneje ob donački pre-
lomnci. Bogata mikrofavna kaže na plitvo in mirno morsko sedimentacijo zgornjega
eocena.
Omeniti velja še temne masivne apnence z drobnimi, do 6 mm velikimi numuliti
neposredno na triadni podlagi severnega pobočja Boča, o katerih poroča Z olii ko-
fer (1859). Enaki apnenci so tudi na južnem pobočju Plešivca (A. Nosan, ustno
sporočilo).
Vsi ti podatki kažejo, da je bil zgornji eocen odložen tudi na območju severo-
vzhodne Slovenije.
Glede paleogenega dogajanja in razvoja na Madžarskem ugotavljajo Trunko
(1969), Wein (1969) in G i da i (1978), da se je zvrstilo več transgresijskih ciklov.
Debelina še ohranjenega eocena znaša do 500 m. Tudi tu je med okopnitvijo v lara-
mijski fazi prišlo do lokalne sladkovodne sedimentacije le v manjših tektonsko
nastalih bazenih, kopne predele pa je izravnavala erozija. Šele srednjeeocenska in
predvsem zgornjeeocenska imerzija, ki je prišla z zahodne in jugozahodne smeri, to je
z območja današnje Istre in Dalmacije, je bila obsežnejša (Gidai, 1978). Spodnji
paleogen je terestrično-limničen in vsebuje, zlasti na območju Bakony, premogove
sloje bazalnega tipa. Tako so premogonosne plasti Doroga uvrščene v ilerdij. Trans-
gresivna lutecijska brakična in morska sedimentacija je zajela bistveno večji prostor
kot v spodnjem eocenu, na njen bazalni del z brečami, laporji, glinovci in skrilavci pa
so vezana tudi premogišča, med njimi Tatabanya. Višje eocenske plasti vsebujejo
bogato favno numulitov, alveolin, koral in moluskov, imerzija pa je v zgornjem
luteciju zajela celoten predel Bakony. Eocensko sedimentacijo je prekinila pirenejska
orogeni ja.
Najvišji eocen je ohranjen severno in severovzhodno od Budimpešte v Buda
laporjih. Ti prehajajo navzgor v tardske gline spodnjega oligocena, ki so neposredna
talnina rupelijskih kiscellskih glin (Baldi, 1984). Te gline (sivica) pri nas že
vključujejo andezitne tufe (Kuščer, 1967). Spodnjeoligocenska emerzija je na
območju Bakony oligocenske sedimente skoraj v celoti odstranila (Trunko, 1969),
pač pa so na obeh straneh Blatnega jezera kontinentalne oziroma epikontinentalne
364 Milan Hamrla
Neogenski klastiti
Kredno-paleogenske erozijske ostanke prekrivajo povsod v Jugovzhodnih Alpah
klastični sedimenti, ki so vezani na začetek neogenske imerzije Paratetide v ott-
nangu. Terciarna skladovnica Štajerskega bazena se pričenja spodaj z grobo klastič-
nimi usedlinami, ki jim navzgor slede rečne in jezerske usedline z neredkimi pojavi
premoga. V jugozahodnem delu bazena so najstarejši radeljski hudourniški klastiti
ottnangijske starosti, nad njimi pa slede ivniške fluvio-limnične usedline z debelimi
sloji premoga v srednjem delu. Tudi v Lavanttalskem terciarnem bazenu so tedaj
nastajali premogi v podobnem okolju. Sledi morski karpat, v katerem je bil v Štajer-
skem bazenu z vrtanjem ugotovljen dotlej na površini nepoznan vulkanizem, ki je
pomemben stratigrafski reperni horizont za karpat-spodnji baden. Slede diskor-
dantne plasti srednjega badena z litotamnijskimi apnenci, ki jih poznamo tudi
v Slovenskih goricah, nad njimi pa še sarmatske, panonske, pontske in pleistocenske
plasti. Pliocenski vulkanizem z alkalnimi bazalti je znan pri Gleichenbergu.
V območju Krappfelda prekriva eocenske plasti najprej tanka plast rdeče gline,
nato pa slede krški prodovi (Waitschacher Schotter), ki višje vključujejo tudi peske,
gline in vključke premoga in pripadajo srednjemu neogenu (Tollmann, 1977;
Oberhauser, 1980).
Kredne plasti pri Kainachu prekrivajo karpatski klastiti, ki jih štejejo k limnič-
nim premogovnim plastem območja Köflach-Voitsberg (Oberhauser, 1980-
ToUmann, 1985).
V Lavanttalski dolini pri St. Paulu prekrivajo rudistne apnence do 800 m debele
granitztalske plasti grobih balvanskih konglomeratov iz filitov, diaftoritov, perm-
skega peščenjaka in drugih metamorfnih kamenin. Dimenzije prodnikov v južni
smeri pojemajo, vse več je peščenjakov in laporjev s karpatsko floro (Tollmann,
1985). Nad njimi so spodnjebadenske morske plasti s polami dacitnih tufov, še višje
pa tudi lignitski premogi (Oberhauser, 1980; Tollmann, 1985). Prelomna tekto-
nika Lavanttalske doline je postpanonska.
V Celovškem bazenu leže na sarmatskih premogonosnih plasteh panonsko-pont-
ske ter kvartarne konglomeratne in prodne usedline. Po Winkl er j u (1914) sega
fluviatilni konglomeratni pokrov od Beljaka do Slovenj Gradca, njegovi stratigrafski
molase, to je obrežni klastiti, ki jih najdemo vse do jugoslovanske meje (В a laze et
al., 1981). V njih je več andezitnih vulkanskih centrov, predvsem vzdolž balatonske
črte. Paleogenski vulkanizem na Madžarskem je datiran med 37 in 25 mil. let, to je
čas med pričetkom oligocena in sredino egerija (katija). Zgornjeoligocenska regresija
v savski fazi končuje na Madžarskem kredno-paleogensko obdobje (Wein, 1969). To
je bila perioda kontrakcije, v kateri je verjetno prišlo tudi do narivanja triasne Ravne
gore proti jugu na terciarne plasti (Šikič, 1976). Radialna premikanja so se pričela
v helvetu in so pogojevala obširno neogensko imerzijo.
Balatonska črta v zahodni Madžarski je po Weinu (1969) sistem paleogenskih
normalnih in reverznih prelomov in je verjetno nadaljevanje periadriatske struk-
turne cone, ki loči Severne in Južne Alpe. Južno od Balatonskega jezera so v njeni
smeri tudi graniti, datirani 225 ± 10 mil. let, torej iste starosti kot karavanški graniti.
Nadaljevanje vitanjske prelomnice, zamaknjene ob labotskem prelomu, je potemta-
kem iskati pod mladoterciarnimi usedlinami Dravskega polja v smeri ljutomerskega
preloma.
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša 365
Magmatizem
Pri tolmačenju geoloških razmer nekega ozemlja je pomembna tudi njegova
termična zgodovina tako z vidika termometamorfizma anorganskih kamenin kot tudi
evolucije organske snovi v sedimentih. Zato po obstoječih podatkih kratko povze-
mimo sedanje vedenje o alpidskem magmatizmu severne Slovenije. Tu dominirajo
karavanške in pohorske tonalitne globočnine in njihovi diferenciati, katere je v no-
vejšem času obdeloval zlasti Faninger (1970, 1973, 1976, 1982, 1986). Karavanški
tonalit je rupelijski, datiran 28±4 in 29±9 mil. let (Scharbert, 1975), sosednji
porfirski granit (s 244±9 oz. 252±9 mil. let) pa je poznovariscičen (Oberhauser,
1980). Iste starosti kot karavanški tonalit je tudi granodiorit-tonalit Vedrette di Ries
v Italiji (Faninger, 1986).
ekvivalenti pa so tako v Štajerskem bazenu kot v Posavskih gubah. Teller (1898) je
konglomerate uvrščal v zgornji miocen. V teh, pa tudi v nižjih sarmatskih plasteh so
prisotni prodniki eocenskega numulitnega apnenca, ki facialno in starostno odgovar-
jajo numulitnim apnencem Krappfelda (Kahler & Papp, 1968).
Koroška premogišča ob severnem vznožju Karavank med Beljakom in Prevaljami
kažejo občutne razlike v kakovosti premogov in pripadajo različnim nivojem limnič-
nih in višjih brakičnih sarmatskih plasti (Tollmann, 1985). Prekriva jih panonski
bärentalski konglomerat, ki ga je težko ločiti od še višjih pliocensko-pleistocenskih
satniških konglomeratov. Po Van Husenu (1976) gre za mirno rečno sedimentacijo
na zreli podlagi in za grobi, pretežno karbonatni zasip.
Konglomerate na rudistnih apnencih pri Selah in Starem trgu zahodno od Slovenj
Gradca je prišteval Teller (1898) ivniškim plastem zgornjega miocena. Ti klastiti so
- kot že rečeno - identični z onimi v straniški kadunji pri Zrečah in naj bi po S t ur u
(1871) vsebovali enako neznačilno sladkovodno favno. Dobro zaobljeni prodniki so
veliki do 10 cm, v sestavi pa močno prevladujejo kredni apnenci nad metamorfnimi
filiti in blestniki. Kremena je malo, še manj rdečkastih kremenovih peščenjakov,
prisotni pa so tudi prodniki svetlo rjavega apnenca z numuliti in alveolinami. Vezivo
je drobnopeščeno apneno ali glinasto, kamenina pa je ponekod dobro vezana. V gli-
nasto-laporasti plasti konglomeratov je do 3m debel premogov sloj, s skrilavimi
jalovicami razdeljen v dve ali tri pole. Rudarili so v preteklosti pri Tratniku blizu
Starega trga, kjer meri odkopana površina približno 250 x 100 m. Podobne so razmere
pri Selah, okrog 1,5 km zahodno, kjer leži premogov sloj bliže podlagi terciarnih
plasti.
Klastite ribniške sinklinale na Pohorju prištevajo ivniškim plastem (Mioč
& Žnidarčič, 1978). Med prodniki je tudi tonalit. Usedline predira pohorski dacit,
o čemer so pisali številni geologi (Žurga, 1926; Winkler, 1929; Kieslinger,
1935; Faninger, 1970, 1973, 1982). Ker je ta vulkanizem identičen z onim v štajer-
skem terciarju, so tudi klastiti ribniške sinklinale uvrščeni v karpat-spodnji baden
(Oberhauser, 1980).
Tektonsko pogojeni fluvialni karpatski premogovni bazeni so nastali še drugod
v Vzhodnih Alpah (npr. Fohnsdorf).
Tudi za konglomerate, ki v zreškem prostoru leže na krednih apnencih oziroma na
straniških plasteh, so sprva menili, da so neogenske starosti. Dvom pa je zbudila
visoka, za neogenski premog anomalna zrelost premogove snovi, ki je spodbudila tudi
pričujočo raziskavo.
366 Milan Hamrla
Premogi
Kemizem zreških in primerjalnih premogov
Za kemično karakterizacijo zreških premogov so služile predvsem elementarne
kemične analize Kemijskega inštituta SAZU Boris Kidrič v Ljubljani iz leta 1957,
k temu še analiza Instituta za ugalj v Beogradu (1957), dve novejši analizi iz
laboratorija Zasavskih premogovnikov (1983, 1987) in dve starejši analizi iz leta
1924; skupaj torej 17 elementarnih kemičnih analiz. Vzorci premogov iz leta 1957 so
bili tedaj zbrani v razkopih, vrtinah ali še dostopnih rudniških rovih. Dve novi
analizi se nanašata na vzorec krednega premoga iz vrtine V-7/83 in vzorec Osredko-
vega premoga z izdanka (1987). Sveži vzorci premoga so danes dosegljivi kvečjemu še
v vrtinah.
Ozko povezan s karavanškim tonalitom je andezitni vulkanizem severne Slovenije
ter sta magmi smrekovškega andezita in karavanškega tonalita identični (Drove-
n i k et al., 1980). Andezitne erupcije so bile vezane na globoke prelomnice periadriat-
skega prelomnega sistema in verjetno niso bile sinhrone s tonalitno intruzijo. Buser
(1979) meni, da je bil andezitni vulkanizem najbolj intenziven v rupelijski stopnji,
enako tudi Hinterlechner in Pleničar (1967). Drovenik in sodelavca (1980)
menijo, da se je nadaljeval iz oligocena v miocen, Prem ru (1983) pa dopušča celo
zgornjeeocensko starost. Kje je bilo težišče tega vulkanizma, je vprašljivo. Andezita
in primarnih piroklastitov ne najdemo severno od smrekovškega preloma pa tudi ne
severno od črte Kraberg-Slemene in donačke prelomnice. Istemu vulkanizmu pripa-
dajo piroklastiti in z vrtinami dokazani andeziti pri Rogaški Slatini. Detajlna
magnetometri j a je tu razkrila dobrih 10 km dolgo anomalijo s štirimi izrazitimi centri
vzdolž podaljška šoštanjske prelomnice.
Podoben vulkanski center je mogoče domnevati tudi vzhodno od Laškega, kjer je
vrtina Td-1/84 v Trobnem dolu pokazala 125 m debelo plast andezitnega tufa na
spodnjeegerijski (rupelijski) oligocenski sivici. Vulkanske andezitne erupcije ver-
jetno niso bile istočasne.
Tudi pohorski tonalit je periadriatska globočnina, vendar drugačnega izvora kot
karavanški; prebija ga po kemizmu identičen srednjemiocenski dacit, ki je s pohor-
skim tonalitom palingenega izvora (Faninger, 1973, 1982). Edina radiometrična
določitev njegove starosti 19±5 mil. let (Deleon, 1969) utegne biti netočna. Dro-
venik in sodelavca (1980) menijo, da bi mogel biti tudi pohorski tonalit oligocen-
ski. Sicer govori Drovenik (1984) tudi o miocenskem tonalitu. Subdukcijsko
pogojen magmatizem se je končal na Pohorju z ekstruzijo dacita v helvetu.
O starosti pohorske intruzije še nimamo zanesljivega točnega podatka. Ker jo
prebijajo daciti štajerskega vulkanizma (Tollmann, 1985), je njena starost pred-
karpatska, potemtakem najverjetneje oligocenska.
Skleniti torej moremo, da so alpske globočnine in predomine severne Slovenije
genetsko identične ter pogojene s procesi palingeneze in anatekse v srednjealpidski
subdukciji. Magmatizem v glavnem sovpada s paroksizmi orogenetskih premikanj.
V vzhodnoalpski regiji sta bili dve večji magmatski epizodi vzročno povezani s pote-
kom subdukcije in tektonizmom; starejša eocensko-oligocenska v severni Italiji,
Sloveniji in na Madžarskem ter mlajša neogenska na zahodnem panonskem obrobju
in znotraj karpatskega loka (T o 11 m a n n, 1985). Tudi ta miocenski vulkanizem ni bil
povsod istočasen (Horváth & Stegena, 1977).
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša 367
Optična odsevnost zreških in primerjalnih premogov
Zrelostno stopnjo premoga, tudi stopnjo oglenitve ali kratko rang imenovano,
določamo tudi s fizikalnimi parametri, med katerimi v zadnjem času izstopa optična
odsevnost premoga. Ta je odvisna od notranje zgradbe premoga oziroma njegovih
sestavin ali maceralij. Odločilna je odsevnost vitrinita oziroma huminita pri premo-
gih nižjega ranga, to je maceralije, ki izhaja iz lignina in celuloze višjih rastlin in se
kaže v obliki gelov in gelificiranega tkiva. Določamo jo na polirani površini premoga
z mikroskopskim fotometrom. Oglenitev je nepovraten proces v smeri postopnega
poenotenja premogove snovi. Pri tem se spreminja kemizem v smeri naraščanja
vsebnosti ogljika in zmanjševanja kisika, vode in hlapnih snovi; paralelno s tem pa se
ureja notranja struktura premoga.
V 1. tabeli so podane povprečne vrednosti kemičnih zrelostnih parametrov za
posamezne premogove sloje. Vrednosti se nanašajo na čisto premogovo snov. Podatke
v preglednici dopolnjujejo zrelostni kazalci nekaterih prostorsko bližnjih, časovno
analognih ali drugače zanimivih primerjalnih premogov. Podatki za premoge zunaj
Slovenije so pretežno iz starejše literature in so bili ustrezno preračunani. Viri so
navedeni na koncu tabele. Podatki različnih avtorjev iz raznih časov so tu in tam
pomanjkljivi ali drugače nezanesljivi pa tudi kakovost in reprezentančnost vzorcev
nista bili enaki. Zato predstavljajo parametri 1. tabele le približne vrednosti in
služijo za približno medsebojno primerjavo premogov.
Navedeni kemični parametri karakterizirajo zreške premoge kot dokaj enotno
skupino kljub odstopanjem npr. Osredkovega sloja, ki kaže najvišje zrelostne para-
metre (pogojene morda s sestavo vzorca premoga ali pa celo z napako v analizi iz leta
1924). Vsebnosti ogljika in hlapnih snovi pa tudi atomsko razmerje H/C kažejo precej
enoten rang. Vsi imajo tudi dokaj visoko sposobnost koksanja, ki s stratigrafsko
višino pada. Zgornjekredni premog se kemično ne razlikuje od premogov terciarnih
radanskih plasti. Zrelostno podobni so primerjalni gosavski premogi pa tudi lutecij-
ski premog Majevice.
Edvardov in zgornji radanski sloj nista bila analizirana, ker premog ni več
dostopen. Eocenski premogi Krappfelda in Tatabanye pa tudi premog Sečovelj so
znatno nižjega ranga in po kemizmu odgovarjajo karpatskim premogom Avstrije pa
tudi Starega trga. Oboji so kemično podobni oligocenskim premogom Haringa in
Laškega. Premog Šege pa je termično oplemeniten (Hamrla, 1985/86).
Položaj premogov ponazorimo v poenostavljenem Seylerjevem diagramu (Fran-
cis, 1954), v katerem zreški in analogni premogi obsežejo spodnji del območja črnih
premogov (6. slika). Vrisan položaj teh premogov je le približen, saj parametri
v diagramu niso povsem skladni.
Rangiranje in vzporejanje premogov po kemizmu celotnega premoga je nezane-
sljivo ali celo neprimerno tudi pri neoporečnih analiznih podatkih, kajti razlike
v petrografski sestavi lahko močno vplivajo na vrednosti parametrov. Presoja in
primerjava po kemizmu je zato uporabna le, če analiziramo samo vitrinitno macera-
lijo. Tako zrelostno rangiranje omogoča optična metoda merjenja odsevnosti vitri-
nita, ki jo obravnavamo v naslednjem poglavju. Razmerje med srednjo povprečno
optično odsevnostjo R^ (iz 2. tabele) in atomskim razmerjem H/C, ki kot zrelostni
parameter odraža stopnjo »aromatizacije« premogov, kaže 7. slika. Iz nje je razvidna
dokaj ozka lokaliziranost zreških premogov.
368
Milan Hamrla
Tabela 1. Povprečni kemični indikatorji ranga zreških in sorodnih primerjalnih premogov
Table 1. Average chemical rank indicators of Zreče coals and of some related comparative coals
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša 369
Na potek oglenitve vpliva predvsem temperatura, kateri je bila izpostavljena
organska snov, v manjši meri pa tudi čas temperaturnega vpliva. Iz tega sledi, da je
rang nekega premoga - ali v sedimentnih dispergiranih fitogenih klastov - odvisen od
največje globine pogreznjenja premogovne skladovnice, od geotermičnega gradienta,
ki je časovno in krajevno spremenljiva količina, in od geološkega časa. Pomembnost
tektonike in stratigrafije v tej zvezi je evidentna. Vse te dejavnike večinoma lahko le
bolj ali manj uspešno ocenimo glede na stopnjo poznavanja geološkega in geotermič-
nega dogajanja v nekem prostoru ali regiji.
Neko zrelostno stopnjo organske snovi pa je mogoče doseči z različno kombinacijo
temperatur, gradientov in časa, kar pomeni, da enako zreli premogi lahko nastanejo
pri različnem geološkem dogajanju. Premog zato ni neposreden paleogeotermometer.
Le če so bili premogi v nekem ozko omejenem geološkem prostoru izpostavljeni
enakim geotermičnim vplivom, je mogoče razlike v rangu (zrelosti) med njimi tolma-
čiti kot funkcijo časa. Ali obratno: premogi bolj ali manj enake zrelosti v nekem
sklenjenem prostoru tudi po starosti ne morejo biti daleč vsaksebi. Na tej domnevi je
zasnovana relativna ocena stratigrafskega položaja premogonosnih plasti v zreškem
prostoru.
Optična odsevnost in anizotropija vitrinita premogov je povezana z nastajanjem
in urejanjem aromatskih huminskih kompleksov v premogu ob istočasnem odceplja-
nju hlapnih sestavin. Parametra sta obratno sorazmerna. Relacija je zvezna, ni pa
370
Milan Hamrla
SI. 6. Položaj zreških in nekaterih primerjalnih premogov v poenostavljenem Seylerjevem
diagramu
Fig. 6. Plots of Zreče coals and of some comparative coals on simplified Seyler's chart
čisto premočrtna (M. Teichmüller, 1971). Gradient oglenitve ali ranga (grad r =
je najmanjši pri zrelih premogih (do nekako 45 % hI oz. 0,5 % Rm), nato premo raste
(do približno 5 % hI oz. 2,5 % R^), največji pa je pri antracitih (nad 2,5 % Rm).
Metodo ugotavljanja zrelostne stopnje organske snovi s pomočjo optične odsevno-
sti so v zadnjih letih razvili predvsem nemški in francoski geologi. Uporabna je pri
preučevanju termalne zgodovine geoloških okolij, pri naftnem raziskovanju, v struk-
turni geologiji in geotermiji. Najpogostnejše je ugotavljanje zrelostne stopnje organ-
ske snovi v globokih vrtinah, kjer odsevnost (R) z globino (H) narašča v odvisnosti od
sedanjega ali nekdanjega geotermičnega gradienta; sprememba gradienta (f§= tga) se
odraža v različnem nagibu spojnice merjenih vrednosti. Prednost metode je v prepro-
stosti, hitrosti in uporabnosti tudi pri zmerno oksidiranih vzorcih.
Vzorci premogov in meritve
Vzorci zreških premogov za mikroskopske preparate izhajajo pretežno iz razisko-
valnih del, izvedenih v letih 1956 do 1960. Manjkata nedostopna vzorca Edvardovega
sloja in lignitnega sloja iz Malahome. Primerjalni premogi so večinoma iz zbirk,
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša
371
SI. 7. Diagram atomskega razmerja vodika in ogljika ter optične odsevnosti (Rm) za zreške in
primerjalne premoge
Fig 7. Relation of atomic hydrogen/carbon ratio versus reflectance (Rm) of Zreče coals and of
comparative coals
nekaj vzorcev pa je bilo dodatno zbranih z izdankov ali iz novejših vrtin. Žal nismo
razpolagali z vzorci premogov iz avstrijskih nahajališč. Polirane kosovne ali zrnaste
preparate je izdelal Ciril Gantar na Odseku za geologijo FNT Univerze v Ljubljani.
Skupaj je bilo za 6 premogovih horizontov zreškega prostora pripravljenih 16
preparatov, za 13 primerjalnih premogov pa 19 preparatov. Orientirani so večji del
poljubno.
Petrografska sestava premogov radanskih plasti je dokaj podobna. Vsi so nor-
malni humusni premogi, kar velja tudi za kredni premog (sloj »pucka«).
Prevladujoče okolje nastanka večine premogišč je bilo lakustralno ali fluvialno,
pri krednem premogu tudi lagunalno. V petrografskem pogledu med premogi ni
pomembnih razlik. Prevladujoča litotipa sta vitrit in klarit, slednji količinsko zelo
podrejen. Liptinitne maceralije zastopajo spore, smolna zrna in kutikule. Prevladuje
telokolinit z vmesnimi pasovi kolinita. Lesna struktura je lepo razpoznavna in je
rezinit ponekod pogost. Inertinit je zastopan z redkimi sklerociji, fragmenti fuzinita
in različki semifuzinita, ki so tu in tam količinsko obilnejši. Anorganska snov je
večinoma v pasovih zelo drobno porazdeljena glina, povsod prisoten pa je pirit
v obliki okroglastih skupkov. Anizotropije pri zreških premogih ni opaziti. Mikro-
skopska slika zgornjega radanskega sloja pa je nekoliko drugačna. V njem prevladuje
poenoteno, vendar še porozno tkivo humotelinita z rjavkasto-rdečimi refleksi in
obilnimi zrni rezinita. Tekstoulminit oziroma telogelinit v tankih pasovih pa tudi
okroglasta zrna porigelinita so služili za merjenje odsevnosti. Podobna, vendar
svetlejša zrna verjetno izhajajo od flobafenov (celične ekskrecije tanina) in smo jih
našli tudi v premogu Starega trga.
Odsevnost sem meril v glavnem z Berekovim mikrofotometrom na mikroskopu
Leitz KPM, z objektivom 25x/0,65 v oljni imerziji in z uporabo Leitzovega zelenega
372
Milan Hamrla
Tabela 2. Merjene vrednosti srednje povprečne odsevnosti vitrinita (Rm) zreških in primerjalnih premogov
Table 2. Measured mean random vitrinite reflectance (R^) of Zreče coals and of some comparative coals
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša
373
374
Milan Hamrla
SI. 8. Vrednosti merjenj povprečne optične odsevnosti vitrinita zreških in primerjalnih premo-
gov
Fig. 8. Random vitrinite reflectance measurements of Zreče coals and of comparatative coals
filtra 53 (X = 527 nm), pri čemer so vrednosti preračunane na standardno valovno
dolžino 546 nm. Nekaj meritev je bilo opravljenih tudi na fotometrični aparaturi
Odseka za geologijo FNT Univerze v Ljubljani (Hamrla, 1985/86). Skupaj je bilo
izvedenih 45 meritev na zreških premogih in okrog 35 meritev na primerjalnih
premogih. Povprečno število odčitkov za meritev na Berekovem mikrofotometru je
bilo 15, na instrumentu Odseka FNT pa 27. Vrednost povprečne odsevnosti je bila
izračunana kot aritmetična sredina odčitkov in meritev.
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša
375
SI. 9. Razmerje optične odsevnosti (Rm) in geološke starosti zreških in primerjalnih premogov
Fig. 9. Relationship between reflectance values (R^) and geologic age of the Zreče coals and of
comparative coals
Natančnost merjenja z Berekovim fotometrom je sicer visoka in znaša po S t a c h u
(1955) 1 %,ро Hunt]ens in Van Krevelenu (1953) pa 3% merjene odsevnosti.
Vendar je pri določevanju odsevnosti nekega premoga treba računati z možno
disperzijo merjenih vrednosti zaradi razlik med vitriniti istega premoga. Te so lahko
pogojene z neenakim rastlinskim izvorom, različnim potekom in stopnjo lokalnega
razkroja pa tudi z neenakomerno kakovostjo politure, z oksidacijo vzorcev in podob-
nim, kar vse lahko vpliva na merjeno vrednost odsevnosti. Razlike v odsevnosti so
največje pri huminitih malo zrelih premogov (<0,4 % R^), kjer lahko dosežejo celo do
± 0,15% (Künstner et al., 1980). Za zadovoljiv povpreček je torej potrebno
primerno število odčitkov (ICCP, 1957).
376 Milan Hamrla
V 2. tabeli so zbrani rezultati meritev srednje povprečne odsevnosti Rm za zreške
premoge. Preciznost meritev odsevnosti je znotraj 0,07%, ponovljivost podatka
(reprezentančnost) pa je izračunana v povprečku z ± 0,08 %. V tabeli so podane tudi
merjene odsevnosti primerjalnih premogov. Podatke meritev prikazujemo tudi gra-
fično na 8. sliki.
V 2. tabeli in 8. sliki navedene odsevnosti kažejo enak in relativno visok rang
straniškega, Rugljevega, Osredkovega in radanskega premoga, ki je dokaj blizu
rangu krednega »pucka« sloja in identičnega premoga (G) gosavskih plasti Grdeličke
klisure v Srbiji (Hamrla, 1953). Tu velja omeniti, da znaša srednja odsevnost
vitrinita premogovih vključkov v santon-campanskih bazalnih plasteh Kainacha
0,82% Rm, kot jo je določila M. Teichmüller (1980). Odsevnost najvišjega zgornje-
radanskega premoga v zreškem zaporedju pa je skoraj za polovico nižja, kar je
v skladu z njegovo pripadnostjo geološko mlajšim plastem.
Predhodne raziskave odsevnosti nekaterih slovenskih premogov (Hamrla,
1985/86) so ob določeni disperziji vrednosti pokazale premo razmerje med odsev-
nostjo in absolutno starostjo. Podatki 2. tabele v geološkem kronogramu (9. slika)
jasno kažejo časovno odvisnost ranga ter pripadnost premogov straniških in radan-
skih plasti območju spodnje polovice paleogena. Zgornji radanski premog pa skupaj
s premogi iz bližine Slovenj Gradca pripada območju srednjega neogena.
Paleogeotermičnost
Globinski položaj odsevnosti premogov kaže 10. slika, pri čemer smo globine
določili iz znanih oziroma privzetih debelin plasti, ki so podane v 3. tabeli. Krivulja
odsevnosti, ki ponazarja geotermično progresijo, nima vertikalne kontinuitete, am-
pak je grobo prekinjena, kar dokazuje dvojnost skladovnice. Potek krivulje v zgor-
njem delu z vrednostima odsevnosti za zgornji radanski premog in lignit Malahome
(odsevnost ocenjena med 0,2 in 0,25 % Rm) je zvezen sublinearen z »normalnim«
recentnim vertikalnim gradientom ranga okrog 0,04 % Rm/100 m. Spodnji del zapore-
dja, vključno s kredo, je termalno zrelejši. Vertikalna geotermična progresija je enako
zvezna sublinearna, gradient oglenitve v tej okrog 450 m debeli skladovnici pa znaša
v povprečku 0,018% Rm/100 m. Skladovnico sestavljata torej dve paleogeotermično
različni skupini plasti. Značilen je majhen pozitiven zvezen gradient oglenitve
v spodnjem delu, kar govori za skromen temperaturni gradient in enakomerno
paleo termi j o v obdobju zgornjekredne in naslednje paleogenske (paleocenske-eocen-
ske?) sedimentacije oziroma dobe, kateri bi potemtakem straniške in radanske plasti
tudi pripadale.
Današnji temperaturni gradient v zreškem prostoru je skromen. Doslej je bil
merjen dvakrat: v vrtini B-1/82 je znašal 28°C/km, v vrtini B-2/85 pa le 15°C/km
(Ravnik et al., 1982; ustni podatek, 1985). Je torej pod regionalnim povprečkom ter
v skladu z geotermičnimi gradienti v Alpah, Apeninih in tudi Karpatih, ki znašajo
danes zaradi debele subduktivno nastale skorje le med 19 in 23°C/km (R. Teich-
müller & M. Teichmüller, 1986; Čermak & Rybach, 1979).
Poskusimo oceniti nekdanje temperaturne gradiente še iz ranga, starosti in globin
premogov. Neka splošna razmerja med globino pogreznitve, temperaturo, časom in
zrelostjo organske snovi, katero definiramo s povprečno odsevnostjo vitrinita, so
danes znana. S tolmačenjem razmerja med oglenitvijo in geotermičnostjo so se
ukvarjali Francis (1954), Karv^^eil (1956), Buntebarth (1978/79,1979), M. in R.
Teichmüller (1979), Bostik (1973) in Bos tik s sodelavci (1979) in drugi.
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša
377
SI. 10. Progresija odsevnosti vitrinita (Rm) z globino
Fig. 10. Increasing vitrinite reflectance (Rm) with depth
Zaradi skromnih debelin plasti in zaporednih erozijskih redukcij krovninskih
plasti zreških premogov le-ti nikoli niso bili posebno globoko. Cenimo, da največja
globina krednega »pucka« sloja ni znašala več kot 1100 m (3. tabela). Iz poteka
terciarnega odlaganja v zreškem prostoru, kot smo ga interpretirali v okviru podat-
kov o regionalni evoluciji, slede časi zorenja premoga in temperature. Ta poskus
interpretacije ponazarja 11. slika.
V naslednjem se poslužimo razmerij med odsevnostjo, časom in temperaturo, kot
so jih objavili Bostik in sodelavci (1979) in katere kaže 12. slika. Odločilen je
»efektivni« čas segrevanja, to je čas trajanja izpostavljenosti premoga v intervalu
± 15°C okrog najvišje temperature, bodisi zaradi pogreznitve ali drugih vzrokov. Iz
zamišljenega poteka sedimentacije (11. slika) bi sledilo, da je obdobje največjega
prekritja od helveta dalje trajalo okrog 18 milijonov let. Iz največje globine prekritja
za kredni sloj 1100 m in za radanski sloj 700 m, odgovarjajoče odsevnosti 0,795 %
in 0,74% ter »efektivnega« časa 18x 104et dobimo iz diagrama (Bostik et al., 1979)
378
Milan Hamrla
Tabela 3. Ocenjene debeline plasti ter hitrosti grezanja (odlaganja) za zreški prostor
Table 3. Estimated sediment thickness data and velocities of subsidence (deposition) at the Zreče site
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša
379
SI. 11. Rekonstrukcija verjetne terciarne sedimentacije za zreški prostor s tektonskim in
magmatskim dogajanjem ter globinami prekritja
Fig. 11. Reconstruction of the probable course of Tertiary sedimentation at the Zreče site, with
tectonic and magmatic events and burial depths of coal-bearing beds
temperature 125 °C za sloj »pucka« in 117 °C za radanski sloj. Po Bos tiku (1973) bi
te temperature znašale 118 in 112°C, po Karweilu (1956) celo 130 do 140°C, kar
nakazuje večje globine in višje temperaturne gradiente. Iz temperature in globine
izračunan temperaturni gradient znaša za kredni premog 114°C/km, za radanski
premog pa celo 167 °C/km. Tako visokih vrednosti temperaturnega gradienta oziroma
regionalnega toplotnega toka v neogenu zagotovo ni bilo. Pa tudi po postopku
Buntebartha (1979) izračunane vrednosti paleogradientov so skoraj dvakrat nižje.
Zato upravičeno sklepamo, da je morala biti neka oglenitev premoga dosežena tudi že
prej. Ker globine pogreznjenja premogovnih plasti v paleogenu niso bile posebno
velike, tedanje zemeljsko toplotno polje pa skromno (10. slika), pride kot dodatni
dejavnik oglenitve v poštev oligocenski magmatizem, predvsem pohorska ali pa tudi
karavanška tonalitna globočnina. Vpliv intruzije je bil enakomeren za vse predne-
ogenske premoge. Relativne razlike v zrelostni stopnji odraža dejavnik časa, manj pa
temperaturne razlike zaradi neenakih globin premogovih slojev. Raziskave tempera-
turnega vpliva intrudirane magme kažejo, da ta traja - odvisno od dimenzij - kveč-
380
Milan Hamrla
SI. 12. Razmerje med povprečno optično odsevnostjo vitrinita (Rm), najvišjo
temperaturo in efektivnim časom segrevanja premoga. Po Bostick et al.,
1979
Fig. 12. Relationship between average vitrinite reflectance (Rm), maximum
temperature and effective heating time of coal. After Bostick et al., 1979
jemu nekaj milijonov let, nakar se z ohladitvijo magmata regionalni toplotni tok
zopet normalizira (Mundry, 1968; Buntebarth, 1980).
Za zgornji radanski premog z odsevnostjo 0,41 % Rm privzamemo največje pre-
kritje 600m, trajanje prekritja pa enako 18 milijonov let. Po Bostiku s sodelavci
(1979) dobimo najvišjo temperaturo pri oglenitvi 50 °C in iz tega izračunani tempera-
turni gradient 80 °C/km, kar je znatno več od sedanjega temperaturnega gradienta
v zreškem prostoru. Ob podmeni, da temperaturni gradient v neogenu ni bil bistveno
višji od recentnega, sklepamo na morebitni dodatni termični vpliv tudi še pri zorenju
zgornjega radanskega premoga. V poštev pride le pohorski neogenski dacitni vulka-
nizem, manj verjetno (še ne ohlajen) pohorski tonalit. Tak dodatni termični vir bi
mogel zmerno vplivati tudi na starejše premoge.
Neka druga možnost povečanja gostote toplotnega pretoka, kot npr. stanjšana
skorja, ki je značilnost Panonskega bazena (Horváth & Stegena, 1977), za zreški
okoliš na robu Alp ne pride v poštev. Zaradi tanke skorje ali razlik v prevodnosti
kamenin utegne biti toplotni pretok visok le v skrajnem severovzhodnem nižinskem
predelu Slovenije in sosednjem Štajerskem bazenu, kjer znašajo recentni tempera-
turni gradienti do 67 °C/km (Inst. Franc, du Petrol, 1960; Horváth & Ste-
gena, 1977; Tollmann, 1985).
Povzetek in sklep
Prehod krede v terciar je bil kočljiv časovni interval hitrih menjav geološkega
okolja in sedimentacijskih razmer v razgibanem obdobju alpidske orogeneze. Plasti,
ki so nastale v tem času, so pri nas razširjene predvsem v jugozahodni Sloveniji.
Prispevek h geologi] i premogišč zreškega okoliša 381
Geološke razmere v zreškem prostoru in okolici, podprte z raziskavo in interpretacijo
ranga tamkajšnjih premogov v okviru tektonskega in magmatskega dogajanja na
prostoru sedanjih Jugovzhodnih Alp, dodatno kažejo na prisotnost staropaleogen-
skih plasti tudi v severni Sloveniji.
11. slika kaže možni časovni potek odlaganja in erozije plasti zreške skladovnice,
ki vključuje tudi nekaj slojev in vključkov premoga. Debeline odloženih plasti so
ocenjene, hitrosti grezanja v posameznih obdobjih pa so privzete po podatkih za
Panonski bazen (Horváth & Stegena, 1977) in za Renski bazen (M. Teich-
müUer & R. Teichmüller, 1979). Navedene so v 3. tabeli. Ene in druge so
prostorsko in časovno variabilne in so zato za zreški prostor na obrobju Panonskega
bazena seveda možne tudi drugačne vrednosti.
V nemirnem obdobju paleogena je na nestabilnih tleh prihajalo le do krajših
sedimentacij v lokalnih plitvih sladkovodnih bazenih ob sicer intenzivnem fluvial-
nem zasipavanju. Šotišča v teh okoljih so bila zato prostorsko in časovno bolj ali
manj omejena, na evolucijo premogov pa so vplivali dejavniki v skladu s tektonsko,
sedimentacijsko in erozijsko dinamiko in magmatizmom.
Spodnji del plasti zreške terciarne skladovnice s premogi je podoben ypresijskim
plastem (Höhenv^irt-Sittenberg serije), ki pri Krappfeldu v Avstriji transgredirajo
prek zgornjekrednih usedlin (Van Hinte, 1963; Tollmann, 1977). Najnižje
v zreškem zaporedju so sladkovodne straniške plasti, ki bi utegnile biti zgornjepale-
ocenske starosti. Kakšne plasti so bile odložene v višjem, že davno erodiranem delu
straniške serije, ne vemo. Ni izključeno, da je tedaj sladkovodna sedimentacija
postopno prehajala v morsko in da so se nad to serijo odlagali tudi eocenski
foraminiferni apnenci. To domnevo podpirajo prodniki numulitnega in alveolinskega
apnenca v klastitih, ki straniške plasti diskordantno prekrivajo. Starost apnenca je
spodnje- do srednjeeocenska (Drobne et al., 1977, 1979, 1985), enaka kot za
podobne kamenine v Krappfeldu. Možno je tudi, da ti apnenci s sedimentacijo
straniških plasti nimajo zveze. Vendar so izdanki cuisijskih in lutecijskih numulitnih
apnencev na sicer redkih mestih vzdolž Severnih Kravank zanesljiv dokaz za eocen-
sko morsko sedimentacijo v istem prostoru.
Diskordantne radanske plasti nad straniškimi imajo povsem drugačen facies in
kažejo molasni karakter. Zrelost premogov, ki jih vsebujejo, se od straniškega skoro
ne razlikuje. Grobi polimiktni, povsem nesortirani fluvialno-hudourniški konglome-
rati izpričujejo hitro in burno erozijo in zapolnejvanje intermontanih depresij.
Takšna sedimentacijska dinamika je bila zelo verjetno pogojena z ilirsko tektonsko
fazo v srednjem luteciju, kamor postavljajo v Jugovzhodnih Alpah pričetek molasne
sedimentacije (Premru, 1981). Radanske plasti so mogle biti potemtakem verjetno
odložene v drugi polovici eocena. Veliki, slabo zaobljeni prodniki niso potovali daleč,
med njimi pa so cuisijski in spodnjelutecijski numulitni apnenci prisotni povsod.
Kakšne so bile radanske plasti v svojem že erodiranem zgornjem delu in koliko jih je
bilo, tudi ne vemo. To sedimentacijsko obdobje je verjetno prekinila šele pirenejska
faza.
Obdobje med zgornjim eocenom in srednjim oligocenom je pripadalo nemimi fazi
emerzije z dviganjem, narivanjem in magmatizmom. Tedaj se je pričela tudi izolacija
sedimentacijskega območja Paratetide. V zreškem prostoru slede radanskim plastem
šele neogenske usedline, ki so dokazane mikrofavnistično in z nižjim rangom premo-
gove snovi. Dvojnost klastičnih skladov nad straniškimi plastmi je lepo razvidna
v prekinjeni progresiji odsevnosti premogov (10. slika). Skupno debelino plasti
miocenskega cikla s fluvio-limničnimi sedimenti spodaj in morskimi zgoraj cenimo
382 Milan Hamrla
na blizu 500 m, medtem ko je povprečna debelina miocena v Panonskem bazenu le
230m (Horváth & Stegena, 1977). Neogenske usedline pri Zrečah ne vključujejo
plasti piroklastitov (z izjemo 20 cm debelega vložka verjetno presedimentiranega
tufskega materiala); med prodniki pa tudi ni magmatskih kamenin. Zato so morale
biti te plasti odložene pred razgaljenjem tonalitne globočnine in pred nastankom
pohorskega (štajerskega) dacitnega vulkanizma. Ker je v neogenskih klastitih erodi-
ran material starejših sedimentov, najdemo med prodniki tudi numulitne apnence.
Pliocenska in kvartarna sedimentacija sta dali v zreškem prostoru skupaj kakšnih
250 m usedlin. Debelina pliocena na skrajnem robu Panonskega bazena je skromna
v primerjavi s 1000 do 5000 m debelimi pliocenskimi sedimenti znotraj bazena
(Horváth & Stegena, 1977).
Gradient oglenitve ali ranga premogov krednih in starejših terciarnih plasti
zreškega prostora je - kot vidimo na 10. sliki - zelo majhen, kar istočasno govori za
skromen in enakomeren paleogeotermični gradient tedanjega časa. Primerjava s tem-
peraturnimi paleogradienti, izračunanimi iz merjenih vrednosti odsevnosti, ocenje-
nih globin pogreznjenja in temperatur, kaže, da je poleg tedanjega normalnega
zemeljskega toplotnega toka vplivala na doseženi rang premogov tudi termalna
anomalija zaradi bližnjega rupelijskega magmatizma. Bilo je tudi mogoče pričako-
vati, da intruzije dimenzij pohorskega in karavanškega tonalita ne morejo ostati brez
vpliva na organsko snov v bližnjih predrupelijskih plasteh. Pri neogenskem premogu
je termični vpliv poznejšega dacitnega vulkanizma zaznaven, je pa skromnejši.
Termični vplivi intruzivnega in eruptivnega magmatizma so bili sorazmerno kratko-
trajni in so učinkovali na vse tedaj obstoječe premoge v enaki meri.
Dejstvo, da so na območju južno od današnjih Jugovzhodnih Alp ob zahodnem
obrobju Panonskega bazena prisotni ostanki apnencev z eocensko mikrofavno, bodisi
kot prodniki v mlajših plasteh ali in situ v sicer redkih izdankih, vzbuja domnevo
o tedanjem sorazmerno večjem, medsebojno povezanem sedimentacijskem prostoru.
O lutecijski morski transgresiji, ko je moglo priti do zveze sedimentacijskih prostorov
severne Italije, Istre, Dalmacije in Madžarske, so razmišljali že mnogi geologi:
Trunko (1969), Gidai (1978), Drobne (1979), Mikuž (1979), Pleničar in
P a vi o ve c (1974) in drugi. Ti sedimenti so bili v osrednji in vzhodni Sloveniji
odstranjeni že v pirenejski in naslednjih orogenih fazah. Zaradi tangencialnih in
vzdolžnih premikanj, ki so potekala ob periadriatskem lineamentu med spodnjim
eocenom in koncem miocena, je ob še nepojasnjenem mehanizmu premikov del skorje
ob njem izginil (Tollmann, 1977). Tako npr. severno od periadriatske suture ne
opazujemo oligocenskih usedlin. Vprašanje je tudi, ali ležijo gosavski in spodnjeterci-
arni ostanki na območju Jugovzhodnih Alp le slučajno samo na kameninah krške
narivne strukture, kateri sicer pripisujejo predgosavsko starost (Tollmann, 1977;
Oberhauser, 1980). Če je do kolizije in srednjealpidskih narivanj prišlo šele po
eocenu (Channell & Horváth, 1976), bi mogel biti nariv krškega pokrova,
vključno s krednimi in paleogenskimi plastmi, posteocenski.
Zreška premogišča so danes z vidika surovinske baze nepomembna. Prevladujoča
fluvialna sedimentacija v ožjem zreškem prostoru ni bila ugodna za nastajanje večjih
premogišč. Poleg tega je zreška skladovnica tektonsko razkosana in zlasti v spodnjem
delu zelo porušena. Ugodnejše facialne in tektonske razmere bi mogli pričakovati
v neogenski skladovnici severovzhdono od Konjic, kjer udeležba relativno večjih
premogovih slojev ni čisto izključena. Na limnično-paludalna neogenska okolja na
obrobju Štajerskega bazena je bilo (v Avstriji) vezanih nekaj industrijsko pomemb-
nih premogišč.
Contribution to the geology coal deposits in the Zreče area 383
Contribution to the geology of coal deposits in the Zreče area and
reflectance-based ranking of its coals
The Gurktal nappe, as part of the Austro-alpine overthrust structures in the
region of Eastern Alps, rests on the crystalline basement of the Central Alps close
north of the Periadriatic lineament. Its southeastern portion, fragmented and detac-
hed along the dextral Lavanttal fault for some 15 to 18 km, reaches on the northwe-
stern and southern slopes of the Pohorje montain up to the Zreče area. Though
a fragment only, the Zreče outlier comprises the whole stack of beds, its upper two
thirds consisting of Upper Cretaceous Gösau beds overlain by a thick series of
Tertiary sediments. The age of the prevailingly clastic Tertiary suite of sediments
- their faunal and floral evidence meagre - has long been a matter of controversy.
Recently it has been considered entirely as Neogene.
Coal seams of modest dimensions occur within this sequence. Those in the
Maestrichtian Gösau beds and within the lower part of the following Tertiary
succession are high-volatile bituminous coals, whereas the younger coals higher up
are lignites. Small-scale commercial exploation of coals at several localities began in
the first half of the previous century and lasted for about hundred years, the last mine
to close down in 1954. The coals, noted by high quality, were marketed in that time to
Vienna, Graz and Budapest. The coalfields of Zreče are presently of no economic
importance.
The coalification ranks of the Zreče coals have been examined and assumed as
time-diagnostic. The Gösau sediments of the Eastern Alps are commonly coal-
bearing. The Paleogene beds directly overlying the Gösau sediments have been
hitherto proved in the Krappfeld area in Austria only. However, the indications
based on the coal ranks suggest the presence of the Paleogene beds also in the Zreče
area. Elsewhere, the Early Tertiary sediments - contingently deposited over the
eroded Gösau beds - had been eroded away long ago, featuring the Gösau remnants
covered directly by the Neogene elastics.
The geologic set-up of the Zreče area is presented in a geologic map and in three
cross sections (Figs. 1 and 2). The Gurktal nappe area in the SE Alps region is
outlined in a sketch, showing principal locations and sites discussed in text (Fig. 3).
The general geologic section from the Zreče site shows lithologies, unconformities
and position of the coal seams (Fig. 4). Its comparison with other Gösau localities
within the Gurktal nappe area is presented in Figure 5.
The lowermost part of the unconformable Tertiary strata at Zreče are several ten
meters thick Stranice beds, consisting of freshwater platy sparitic limestone and
greenish mud-shale. Fresh-water molluscs and fossil flora are contained in these
sediments, the latter considered by Engelhardt in 1902 as of Middle/Upper Oligocene
age. There is no microfauna in the rocks. These beds - the erosional remnants of an
originally thicker Early Tertiary accumulation - could have gradually passed over
Prispevek je bil prvotno zamišljen le kot raziskava odsevnosti zreških premogov.
Vprašanje geološke starosti premogovnih plasti pa obseže tako raznovrstno proble-
matiko, da jo posameznik v podrobnostih ne more tehtno obravnavati. Predstavljena
interpretacija razmer na osnovi relativnega ranga premogov je hipoteza, ki jo bo
potrebno preveriti s paleontološkimi, sedimentno-petrografskimi, petrološkimi, tek-
tonskimi in drugimi raziskavami.
384 Milan Hamrla
from the initial freshwater to a later marine facies, possibly of foraminiferal limesto-
nes. Such supposition would be supported by the presence of pebbles of Eocene
limestones with nummulites and alveolinas, scattered in younger elastics throughout
Carynthia and corresponding in appearance and age to the Krappfeld beds. Whether
or not the Cuisian and Lower Lutetian limestones, which do occur also in several
outcrops along the Northern Karavake Mountains, have any connection with the
Stranice beds, they present the unquestionable evidence of the Early Eocene marine
sedimentation in this region.
A coal seam occurs at the base of the Stranice beds within the platy bituminous
limestone, averaging about 0.8 m in thickness and reaching up to 2 m in places. It was
mined in the local Stranice trough measuring about 1.2 x 0.8 km. The Stranice colliery
was the most important of a number of small coal mines in the area, and the last to
close down.
Unconformably overlying the Stranice beds are fluvial-limnic molasses, named
the Radana beds. They commence with an about 150 m thick accumulation of well-
cemented, coarse, polymict conglomerates of fluvial and torrential origin, apparently
brought about by rapid erosion and infilling of local rifts or depressions. Higher up
the conglomerates are interbedded with sandstones and sandy-silty or clayey marls
in which several unsteady lenticular coal seams occur, their rank corresponding to
that of the Stranice coal. The lowest coal seam (the Rugelj coal) is found at the very
base of the elastics, and the highest seam (the Radana coal) some 250 m above the
Cretaceous basis. The Radana coal was extensively exploited in the past, its mineable
thickness reaching 2 m but averaging about 0.8 m. The mined-out area covered an
expanse of at least 850 x 450 m at the time of mine's closure in 1914. The rest of other
haphazard coals occurring within the Radana clastic series was of no or of very minor
industrial importance.
The age of the Radana series, holding pebbles of the Lower and Middle Eocene
limestones, is apparently post-Middle Eocene. Its deposition under high-energy
condition was eventually brought about by the onset of the Illyrian orogeny in the
Mid Eocene times.
The Radana beds, their upper part reduced by erosion as well, are overlain by
a younger sequence of fluvial conglomerates and sandstones, intercalated with silty-
clayey sediments of more quiet sedimentation episodes. There is a gradual facial
transition of fluvial elastics to marine clayey marls on top of the sequence. Though
the onset of this accumulation is lithologically blurred, its stratigraphie position is
proved by the Helvetian microfauna as well as by the adequately lower rank of the
upper Radana coal some 60 m above the Radana coal. In addition, the Neogene
elastics are not so well cemented as the Radana beds are, they do exhibit a higher
degree of weathering and possess a much lower electric resistivity. They do contain
Eocene limestone pebbles too, but no magmatics. There are no intercalations of
pyroclastics within the suite. The tkickness of the Neogene beds wouldn't surpass
400 m or so.
The period between the Upper Eocene and the Middle Oligocene was a period of
emersion and of tectonic turmoil. The separation of Paratethys was initiated in that
time. The mesoalpine subduction gave rise to igneous intrusions and extrusions: the
Rupelian Karavanke tonalité, the Smrekovec andésite and the Pohorje tonalité, the
latter intrusion apparently more or less contemporaneous, yet Pre-Karpatian in age.
Quantitatively more modest was the latest extrusion of the Pohorje dacite, which was
conditioned by the Styrian volcanic activity during the Karpatian times. Whatever
Contribution to the geology coal deposits in the Zreče area 385
the precise date of magmatism, it did postdate the deposition of the coal-bearing
Stranice and Radana beds. The absence of volcaniclastics within the Neogene beds
speaks for a Pre-Karpatian deposition.
The thickness of the Pliocene and the Quaternary gravels and yellow clays in the
Zreče area might be in the order of 200 m at maximum. Quartz is the prevailing
pebble, the rest the Pohorje magmatics and other crystalline rocks. A thin earthy
lignite seam occurs east of Zreče at Malahorna.
The sediment thickness data for the Zreče site, measured and assumed, are
summarized in Table 3.
The examination of the coalification ranks of the Zreče coals revealed that those
from the lower levels of the Tertiary succession had been coalified to nearly the same
maturation level as that of the Maestrichtian Gösau beds. Consequently, the hypot-
hesis has been made that Early Tertiary beds might be present within the Tertiary
succession at the Zreče site. Vitrinite reflectance, as measured with microscope
pohotometer on polished coal sections, has been used as the principal coal ranking
parameter. Basic chemical rank indicators of coals, summarized in Table 1 and
plotted in simplified Seyler's chart (Fig. 6), have been considered, too. For the sake of
comparison, the parameter data for some related coals of known age are given in
tables and graphs. Since the chemical parameters available refer to analytical data of
occasional whole coal samples of various provenance, origin, analytical quality and
representativeness, the comparability might be impaired. However, the Zreče coals
plot closely with the Cretaceous and comparative Eocene coals in the reflectance
versus H/C atomic ratio diagram (Fig. 7).
Following the normal procedure of sample preparation, 16 polished sections were
prepared for 6 different Zreče coals and 19 preparations for 13 comparative coals of
various ages. The sections are randomly oriented. Reflectivity measurements were
made with a Berek photometer on a Leitz KPM microscope, partly also with a Leitz
MPE microscope pohotometei- on Ortholux, applying 25/0.65 oil immersion objective
and an 8-power ocular. 546 nm monochromatic light was used on the MPF, and Leitz
filter No. 53 on the Berek photometer, its measured values subsequently computed to
the standard wavelength. A synthetic sapphire standard having 0.588% reflectance
in oil was employed.
Altogether 45 reflectance measurements were made on the Zreče coals and 33
measurements on the comparative coals. Telocollinite and corresponding humotelini-
tes were the main measured maceráis. The number of individual readings on each
suitable measured point averaged 15 for the Berek and 27 for the MPF photometer
respectively, their mean values the basis for a single reflectance determination. The
mean reflectance percentage R^ for each individual coal seam was calculated from
the measurements.
The mean random vitrinite reflectance data in immersion oil and related statistics
for the measured coals are given in Table 2. The precision of the reflectance
measurements is within 0.07%, and an average repeatability 0.08%, the latter
considered as an average measure of accuracy in R^ determinations for the investiga-
ted coals.
The scatter and frequency of random reflectance measurements are presented
graphically in Figure 8. The reflectance of coals within the Stranice and the Radana
beds plot quite closely together, very near to the ranks of the Gösau coals as well as of
the other Eocene coals. On the other hand, the reflectance rank of the upper Radana
coal reveals much lower maturation level, corroborating so its lower age.
25 - Geologija 30
386 Milan Hamrla
The positively correlative relationship between the reflectance rank and the
geologic age, apparently relevant with a certain degree of dispersion for Slovenian
coals (Hamrla, 1985/86), is shown in Figure 9. An increase of reflectance values
with the age of coals is considered basically related to the depth of burial and to the
time factor, the dispersion of values brought about by differences in regional
geothermal heating and occasional effects of igneous heat sources. The plots of coals
in the graph strongly suggest that the coal-bearing Stranice and the Radana beds
might be ranged into the Lower Paleogene, and the beds holding the upper Radana
coal into the Neogene.
This notion is supported by the vertical downward increase of vitrinite reflec-
tance at the Zreče site, shown in Figure 10. The discontinuous reflection curve reveals
a substantial break in the lithologically similar beds, belonging thus to two different
geothermal periods: an older one encompassing the Cretaceous and apparently the
Early Tertiary beds, and a younger one of the Neogene age, their coalification
gradients measuring 0.018 % R^/lOOm and 0.04 % R^/lOO m respectively. While the
rank gradient of the younger series seems rather "normal" is the gradient of the older
series especially low. It does indicate a low and steady paleogeothermal gradient
during the Maestrichtian and the Lower Paleogene times. A low geothermal heating
of that time couldn't bring the coalification of coals to the level as we observe today.
The present geothermal gradient at the Zreče site was determined recently in
boreholes and is in the order of 28°C/km (Ravnik et al., 1982).
Taking into consideration the alpine tectonic and magmatic events in the SE Alps
region, an attempt has been made to reconstruct the probable depositional and burial
history of the presumed Paleogene coal-bearing and higher Tertiary beds at the Zreče
site. It is shown in Figure 11. From the estimated thicknesses of beds, which are listed
together with the assumed velocities of subsidence (deposition) in Table 3, the order
of burial depths of coals can be deduced.
The paleogradients can be estimated also from the empirical relationship between
rank (vitrinite reflectance), time and rock temperature. These relations have been
studied and investigated by a number of authors recently. The diagram presented by
Bostick et al. (1979) has been used here and is reproduced in Figure 12. It refers to
the "effective heating time", this being the time of exposure to maximal temperature.
According to the tentative model assumed in Figure 11, the deepest level of
subsidence, and thus the highest coalification temperature, should have been reached
during the Miocene/Pliocene times. Hence, the burial time of about 18 My may be
taken as the "effective heating time". Maximum temperatures are read in the graph,
and with them paleogeothermal gradients 114°C/km and 167°C/km for the Cretace-
ous coal and for the Radana coal respectively have been computed. Such excessive
values for the Neogene times are highly improbable; they have been disproved also by
computation verification according to Buntebarth (1979). Consequently a partial
coalification must have been completed already prior to the Neogene burial. Since
shallow depths and apparently modest regional geothermal heating of the early
Paleogene times could not contribute much to the coalification, a synorogenic
thermal influence of the Oligocene magmatism must be assumed as an additional
heat source in coalification of coals to the present rank.
Regarding the Neogene upper Radana coal with a computed paleogeothermal
gradient of 80 °C/km, similar considerations would suggest a very modest influence of
the Karpatian dacitic volcanism on its coalification, affecting other coals in the area
as well.
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša 387
Literatura
Balazo, E., Baldi, T., Dudich, E., Gidai, L., Radozc, Gy., Szentgyorgyi, K.
& Zelenka, T. 1981, A magyarszági eocén-oligocen határ képzodményeinek szerÍcezeti-
faciális vázlata. Földtani Közlöny, 111, 145-156, Budapest.
Baldi, T. 1984, The terminal Eocene and Early Oligocene events in Hungary and the
separation of an anoxic, cold Paratethys. Eclogae geol. Helv. 77, 1, 1-27, Basle.
Bauer, F. K. 1970, Zur Facies und Tektonik des Nordstammes der Ostkarawanken von der
Petzen bis zum Obir. Jb. Geol. B. A. 113, 189-246, Wien.
Bos tick, N. H. 1973, Time as factor in thermal metamorphism of phytoclasts (coaly
particles). Congr. Int. Strat. et Geol. Carbonifère, Krefeld 23-28. 8. 1981; 7, 2, 183-193, Krefeld.
Bostick, N.H., Cashman, S.M., McCulloh, T.H. & Waddell,CT. 1979, Gradients
of vitrinite reflectance and present temperature in the Los Angeles and Ventura basins,
California. Symp. in Geochem: low temp, metamorphism of kerogene & clay minerals; Ed.
Oltz, D. F., S. E. P. M., Pacific Sect. 65-96, Los Angeles.
Buntebarth, G. 1978/79, The degree of metamorphism of organic matter in sedimentary
rocks as a paleo-geothermometer, applied to the upper Rhine graben. Geothermics and Geot-
hermal Energy; Eds. Rybach, L. & Stegena, L. Repr. from PAGEOPH, 117, 1/2, Basel.
Buntebarth, G. 1979, Eine empirische Methode zur Berechnung von paläogeothermisc-
hen Gradienten aus dem Inkohlungsgrad organischer Einlagerungen in Sedimentgesteinen mit
Anwendung auf den mitleren Oberrhein-Graben. Fortschr. Geol. Rheinld. u. Westf. 27, 97-108,
Krefeld.
Buntebarth, G. 1980, Géothermie. 156 p., Springer Verlag.
Buser, S. 1979, Osnovna geološka karta SFRJ 1:100.000. Tolmač lista Celje, 72 p., Zvezni
geološki zavod, Beograd.
Channell, J.E.T. & Horváth, F. 1976, The African/Adriatic promontory as a paleogeo-
graphical premise for alpine orogeny and plate movements in the Carpatho-Balkan region.
Tectonophysics, 35, 71-101, Amsterdam.
Čermak, V. & Rybach, L. 1979, Terrestrial heat-flow in Europe. In ter-Union Comm. of
Geodynamics, Sc. Rep. No. 58., Springer Verlag.
D elf. on, G. 1969, Pregled rezultata određivanja apsolutne geološke starosti granitoidnih
stena u Jugoslaviji. Radovi Inst. za geol.-rud. ispitivanja nuklearnih i drugih min. sirovina, 6,
165-182, Beograd.
Dietrich, V. J. 1976, Plattentektonik in den Ostalpen. Eine Arbeitshypothese. Geotekt.
Forsch. 50, 1-84, Stuttgart.
Drobne, K. 1979, Paleogene and Eocene beds in Slovenia and Istria. 16*'' Eur. micropale-
ont. colloquium, Zagreb-Bled, 8-16. 9. 1979; Ed. Drobne, K. 49-65, Ljubljana.
Drobne, K., Pavlovec, R. & Drobne, F., 1977, Paleogene larger for aminif era from the
area between Mežica and Slovenj Gradec. Razprave SAZU, 4, razr. 20, 1-88, Ljubljana.
Drobne, K., Pavlovec, R. & Drobne, F. 1979, Mikrofosilne karakteristike starejšega
paleogena na zahodnem obrobju Panonskega bazena. Zbornik JAZU, 4. god. Skup. sekc. primj.
geol. geofiz. geokem. 155-172, Zagreb.
Drobne, K., Pavlovec, R., Drobne, F., Cimerman, F. & Šikič, L. 1985, Nekatere
foraminifere iz zgomjeeocenskih in bazalnih oligocenskih skladov v severni Sloveniji. Geološki
glasnik, 28, 174, 77-89, Sarajevo.
The remnants of the older Paleogene beds overlying the Gösau sediments and
occurring also in some outcrops along the Karavanke mountains, together with
pebbles of the Eocene foraminiferal limestones scattered in Tertiary elastics of
Carynthia and part of northern Slovenia, would conjecture a Paleogene deposition in
a rather wide area. Subsequent tectonism and erosion nearly obliterated the once
accumulated beds, leaving remnants only. The eventual link between this Paleogene
deposition and the sedimentation basins in the present-day Binarie region of SW
Slovenia, together with timing of tectonic events, remains to be studied.
The tentative assumption of the presence of the Eocene and possibly Paleocene
beds in the Zreče area will have to be verified by direct geological methods.
388 Milan Hamrla
Drovenik, M. 1984, Nekaj misli k razpravam o triadnih magmatskih kameninah na
Slovenskem. Rud.-met. zbornik 31, 3-4, 335-348, Ljubljana.
Drovenik M., Pleničar, M. & Drovenik, F. 1980, Nastanek rudišč v SR Sloveniji.
Geologija 23/1, 1-157, Ljubljana.
Engelhardt, H. 1902, Tertiärpflanzen von Stranitzen, Schega und Radeldorf in Steier-
mark. Beiträge z. Paläont. und Geol. Österr.-Ung. und des Orients, 14, 163-180, Wien und
Leipzig.
Exner, C. 1976, Die geologische Position der Magmatite des Periadriatischen Lineaments.
Verh. Geol. B. A. 2, 3-64, Wien.
Faninger, E. 1970, Pohorski tonalit in njegovi diferenciati. Geologija 13, 35-90, Ljub-
ljana.
Faninger, E. 1973, Pohorske magmatske kamenine. Geologija 16, 271-315, Ljubljana.
Faninger, E. 1976, Karavanški tonalit. Geologija 19, 153-210, Ljubljana.
Faninger, E. 1982, Ali je predkambrij na Pohorju? Geologija 25/1, 191-200, Ljubljana.
Faninger, E. 1986, Die Karawanken-Aufbruchszone. Der Karinthin 94, 339-351, Klagen-
furt.
Francis, W. 1954, Coal - its formation and composition. 567 p., Edward Arnold Publis-
hers Ltd., London.
Gidai, L. 1978, Relations paléogéographiques des formations eocenes du Nord-Est de la
Transdanubie. Földtani Közlöny 108, 4, 549-563, Budapest.
Granigg, B. 1910, Mitteilungen über die Steiermärkischen Kohlenvorkommen am Ostfuss
der Alpen. Osterr. Zeitschr. f. Berg- u. Hüttenwesen 58, 41, 457-510, Wien.
Grosspietsch, D. 1914, Verkokungserscheinungen an der Fohnsdorfer Braunkohle. Mitt.
d. Geol. Ges. 7, 223-234, Wien.
Hamrla, M. 1953, Prispevek h geologiji produktivnega senona na področju Grdeličke
klisure v južni Srbiji. Geologija 1, 243-261, Ljubljana.
Hamrla, M. 1959, O pogojih nastanka premogišč na krasu. Geologija 5, 180-264, Ljub-
ljana.
Hamrla, M. 1985/86, Optična odsevnost nekaterih slovenskih premogov. Geologija 28/29,
293-317, Ljubljana.
Hinterlechner-Ravnik, A. & Pleničar, M. 1967, Smrekovški andezit in njegov tuf.
Geologija 10, 219-237, Ljubljana.
Ho erne s, R. 1893, Die Kohlenablagerungen von Radeldorf, Stranitzen und Lubnitzengra-
ben bei Rötschach und von St. Britz bei Wöllan in Untersteiermark. Mitt. d. naturw. Vereins f.
Steiermark 29, 275-295, Wien.
Horváth, F. & Stegena, L. 1977, ThePannonianbasin: a mediterranean interarc basin.
Internat. Symp. on struct, hyst. of Mediterr. basins. Split 25-29. 10.1976; Eds. Biju-Duval,
B.& Montadert, L. Editions Technip, 333-340, Paris.
Huntjens, F. J. & Van Krevelen, D. W. 1953, Chemical structure and properties of
coal, Il-reflectance. Fuel 33, 1, 88-103, London.
Institut Français du Pétrole - Savezni Geol. zavod - Nafta Lendava, 1960, Bassin de
Maribor-Lendava. Raport de fin de mission, Ref. 5817. Arhiv GZL Ljubljana.
ICCP, 1957, International Handbook of Coal Petrography, 1. izd. (z dodatkom iz 1971 in
1975). C. N. R. S., Paris.
Janoschek, R. 1963, Das Tertiär in Österreich. Mitt. d. Geol. Ges. 56, 2, 319-360, Wien.
John, C. & Eichleiter, CF. 1901, Arbeiten aus dem chemischen Laboratorium der K.
K. geol. Reichsanstalt ausgeführt in den Jahren 1898-1900. Jb. d. K. K. Geol. R. A., 50, 663-673,
Wien.
Jovanović, P. 1925, Zbirka analiza uglja u Kraljevini S.H.S. Beograd.
Jovanović, P. 1931, Privreda uglja u Kraljevini Jugoslaviji. 44 p., Beograd.
Kahler, F. 1928, Über die faziellen Verhältnisse der Kämter Kreide. Jb. d. Geol. B. A. 78,
145-160, Wien.
Kahler, F. & Papp, A. 1968, Über die bisher in Kärnten gefundene Eozängerölle.
Carinthia II 158, 79-90, Klagenfurt.
Karweil, J. 1956, Die Metamorphose der Kohlen von Standpunkt der physikalischen
Chemie. Zeitschr. d. Deutsch. Geol. Ges. 107, 132-139, Stuttgart.
Kieslinger, A 1928, Die Lavanttaler Störungszone. Jb. Geol. B. A. 78, 499-527, Wien.
Kieslinger, A. 1931, Bachem und Karawanken. Verh. Geol. B. A. 3/4, 11-125, Wien.
Kieslinger, A. 1935, Geololgie und Pétrographie des Bachern. Verh. Geol. B. A. 7,
101-110, Wien.
Prispevek h geologiji premogišč zreškega okoliša 389
Künstner, E., Sontag, E. & Süss, M. 1980, Zur petrographischen Bewertung von
Braunkohlen für die Praxis-Möglichkeiten, Fortschritte und Probleme. Zeitscher, f. ang. Geol.
26, 5, 237-243, Berlin.
Kuščer, D. 1967, Zagorski terciar. Geologija 10, 5-85, Ljubljana.
Miku ž, V. 1979, Srednjeeocenski moluski iz Lepene. Geologija 22/2, 188-224, Ljubljana.
Mineralkohlen Österreichs, 1903, Der Drau-Save Zug. Komitee d. Allgm. Berg-
mannstages, 113-122, Wien.
Mioč, P. & Žnidarčič, M. 1978, Osnovna geološka karta SFRJl: 100.000. Tolmač za list
Slovenj Gradec. 74 p., Zvezni geološki zavod, Beograd.
Mioč, P. & Žnidarčič, M. 1980, Osnovna geološka karta SFRJl : 100.000. Tolmač za list
Ravne na Koroškem. 69 p.. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Mundry, E. 1968, Über die Abkühlung magmatischer Körper. Geol. Jb. 85, 755-766,
Hannover.
Nikolić, P. & Dimitrijević, D. 1981, Ugalj Jugoslavije. 417p., Beograd.
Oberhauser, R. 1963, Die Kreide im Ostalpenraum Österreichs in mikropaleontologisc-
her Sicht. Jb. Geol. B. A. 106, 1-88, Wien.
Oberhauser, R. 1980, Der geologische Aufbau Österreichs. 702p., Springer Verlag.
Pavšič, J. & Pleničar, M. 1981, Danijske plasti v Sloveniji. Zbornik referatov odd. za
geol. FNT Univerze v Ljubljani 2, 13-20, Ljubljana.
Petrascheck, W. 1922/25, Kohlengeologie der Österreichischen Teilstaaten, 1 (VI, VII).
Sonderabdr. Zeitschr. Oberschi. Berg.-u. Hütt. Ver. 145-260. Katowice.
Petrascheck, W. 1926/29, Kohlengeologie der Österreichischen Teilstaaten II. Sonde-
rabdr. Zeitschr. Oberschi. Berg.-u. Hütt. Ver. 273-484. Katowice.
Pistorius, N. 1914, Gutachten über den Bergbau der K. K. priv. Südbahngesellschaft bei
Gonobitz. Manuskriptno poročilo v arhivu GZL Ljubljana.
Pleničar, M. 1971, Hipuritna favna iz Stranic pri Konjicah. Razprave SAZU 14/8,
241-264, Ljubljana.
Pleničar, M. 1974, Gosavski skladi Slovenije. Geologija 17, 550-551, Ljubljana.
Pleničar, M. 1979, Cretaceous beds in Slovenija. 16"^ Eur. micropaleont. colloquium,
Zagreb-Bled 8-16. 9. 1979, 37-47, Ljubljana.
Pleničar, M. & Pavlovec, R. 1984, Facialni razvoj nekaterih mezozojskih in kenozoj-
skih karbonatnih kamenin Slovenije. Nafta 35 (1), 5-10, Zagreb.
Prey, S. 1976, Rekonstruktionsversuch der alpidischen Entwicklung der Ostalpen. Mitt.
Österr. Geol. Ges. 69, 1-25, Wien.
Premru, U. 1980, Geološka zgradba osrednje Slovenije. Geologija 25/2, 227-271, Ljub-
ljana.
Premru, U. 1981, Tektonska dogajanja na prehodu krede v terciar v Sloveniji. Zbornik
referatov odd. za geol. FTN Univerze v Ljubljani 2, 147-154, Ljubljana.
Premru, U. 1983, Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000. Tolmač za list Ljubljana. 75p.,
Zvezni geološki zavod, Beograd.
Ravnik, D., Verbovšek, R. & Premru, U. 1982, Gostota Zemljinega toplotnega toka
v konjiški udorini. Geologija 25/2, 327-334, Ljubljana.
Redlich, K. A. 1900, Uber das Alter der Kohlenablagerungen östlich und westlich von
Rötschach in Südsteiermark. Jb. Geol. R. A. 50, 3, 409-418, Wien.
Redlich, K. A. 1904, Über das Alter und Flötzidentifizierung der Kohle von Radeldorf
und Stranitzen (Untersteiermark). Österr. Zeitschr. f. Berg-u. Hüttenwesen 31, 402-404, Wien.
Riedl, E. 1879, Die Sotzka Schichten. Österr. Zeitschr. f. Berg- u. Hüttenwesen 27, 7,
89-91, Wien.
Rolle, F. 1857, Geologische Untersuchungen in der Gegend zwischen Weitenstein, Win-
disch-Gratz, Cilli und Oberburg in Untersteiermark, Jb. Geol. R. A. 8, 3, 403-465, Wien.
Rolle, F. 1858, Über die geologische Stellung der Sotzkaschichten. Sitzb. d. k. Akad. d.
Wiss. 30, 24-25, Wien.
Samec, M. & Majdel, J. 1924, Tiljna preiskava premogov iz Slovenije. Tehnički list 6, 18,
217-222, Beograd.
Scharbert, S. 1975, Radiometrische Altersdaten von Intrusivgesteinen im Raum Eisen-
kappel (Karawanken, Kärnten). Verh. Geol. B. A. 4, 301-304, Wien.
Schnetzer, H. 1909, Protokol über die Freischürfe in den Steuerbezierken Gonobitz,
Schönstein und Cilli. Arhiv GZL Ljubljana (manuscript).
Spitz, A. 1919, Nachgosauische Störungen am Ostende der Karawanken. Verh. Geol. R. A.
9, 280-288, Wien.
390 Milan Hamrla
Stach, E. 1955, Reflexionsmessungen an Kohlennanschlieffen mit Berek-mikrophotome-
ter, insbesondere am Exinit der Ruhrkohlenflötze. Geol. Jb. 7i, 113-143, Hannover.
Stur, D. 1871, Geologie der Steiermark. 654p., Graz.
Šikić L. 1976, Gornji eocen na području Ravne gore (NW Hrvatska). Geol. vjesnik 29,
191-197, Zagreb.
Štrucl, I. 1970, Stratigrafsko-tektonske razmere v vzhodnem delu Severnih Karavank.
Geologija 13, 5-20, Ljubljana.
Teichmüller, M. 1971, Anwendung Kohlenpetrographischer Methoden bei der Erdöl-
und Erdgasprospektion. Erdöl und Kohle 24, 2, 69-76, Hamburg.
Teichmüller, M. 1980, Inkohlungsgrad-bestimmung an Kohlen- und Mergelsteinproben
aus der Kainacher Gösau (Obersanton-Untercampan) des Grazer Berglandes, Österreich. V:
Flügel, H. W. 1980, Die frühalpine Geschichte der Ostalpen 1, Jahresbericht 1979, Leoben.
Teichmüller, M. & Teichmüller, R. 1979, Zur geothermischen Geschichte des
Oberrhein-Grabens. Zusammenfassung und Auswertung eines Symposiums. Fortschr. Geol.
Rheinld. u. Westf. 27, 109-120, Krefeld.
Teichmüller, R. & Teichmüller, M. 1986, Relations between coalification and
Palaeogeothermics in Variscan and Alpidic Foredeeps of western Europe. Lecture Notes in
Earth Sciences 5. Paleogeothermics; Eds. Buntebarth, G. & Stegena, L., 53-78. Springer
Verlag.
Teller, F. 1898, Erläuterungen zur Geologischen Karte Prassberg an der Sann, 1:75 000,
Wien.
Teller, F. 1899, Erläuterungen zur Geologischen Karte Pragerhof-Windisch Feistritz,
1:75 000, Wien.
Tollmann, A. 1976, Plattentektonische Fragen in den Ostalpen und der Plattentekto-
nische Mechanismus des Mediterranen Orogens. Mit. österr, geol. Ges. 69, 291-351, Wien.
To 11 mann, A.  1977, Geologie von Österreich I. 766p., Wien.
Tollmann, A. 1985, Geologie von Österreich II. 711p., Wien.
Trunko, L. 1969, Geologie von Ungarn. Gebrüder Bomträger, 258, p., Berlin.
Trümpy, R. 1973, The timing of orogenic events in the Central Alps. V: Gravity and
Tectonics; Eds. de Jong, K. A. & Schölten, R., 229-249. John Wiley & Sons.
Turnšek, D. 1978, Solitary Senonian corals from Stranice and Mt. Medvednica (NW
Yugoslavia). Razprave SAZU, 4. razr. 21/3, 61-128, Ljubljana.
Unger, F. 1850, Die fossile Flora von Sotzka. Denkschr. d. mat. natur-wiss. Kl. d. K. Akad.
d. Wiss. Wien.
Van Hinte, H. E. 1963, Zur Stratigraphie und Mikropaläontologie der Oberkreide und
des Eozäns des Krappfeldes (Kärnten). Jb. Geol. B. A. 8, 1-147, Wien.
Van Husen, D. 1976, Zuzr Schichtfolge und Tektonik des Jungtertiärs zwischen Rechberg
und Homarow-Berg und seine Beziehung zur Hebung der Karawanken. Carinthia II 199/S6,
113-126, Klagenfurt.
Wein, Gy. 1969, Tectonic review of the Neogene-covered areas of Hungary. Acta Geol.
Acad. Scient. Hung. 13, 1-4, 399-436, Budapest.
Weinek, F. 1870, Vorkommen von Schwarzkohle in ehemaligen Marburgkreise Unter-
Steiermarks. Mineralkoholen Österreichs, 196-207, Wien.
Winkler, A. 1914, Über jungtertiäre Sedimentation und Tektonik am Ostrande der
Zentralalpen. Mitt. d. Geol. Gesell, in Wien 7, 256-312, Wien.
Winkler, A. 1929, Über das Alter der D azite im Gebiet des Draudurchbruches. Verh.
Geol. B. A. 8, 169-181, Wien.
Winkler, A. 1931, Bemerkungen zu A. Kieslingers Mitteilung »Bachem und Karawan-
ken«. Verh. Geol. B. A. 7, 165-174, Wien.
Zollikofer, v. Th. 1859, Die Geologischen Verhältnisse des Drannthales in Unter-
Steiermark. Jb. Geol. R. A. 10, 200-219, Wien.
Žurga, J. 1926, Starost granita na Pohorju. Geogr. vestnik 1, 35-37, Ljubljana.