1213 SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH IN TUJIH REVIJAH V 695. številki beograjskih Književnih novin lahko preberemo pismo Du-nje Hebrangove Dobrici Čosiču osebno, v katerem nadaljuje polemiko s tem srbskim književnikom, posredno pa je v zvezi z njdnim očetom Andri-jem, visokim povojnim partijskim funkcionarjem, ki je prišel v nemilost. Čosič je pred tem poslal tri pisma in sicer srbskemu in hrvaškemu pisateljskemu društvu pa tudi predsedniku Zveze književnikov Jugoslavije Cirilu Zlobcu. Uredništvo časopisa se ne strinja z načinom, kako hčerka pokojnega člana politbiroja CK KPJ izsiljuje v imenu zakona o tisku objavo svojega pisma, namenjenega Čosiču, kot rečeno, osebno. V polemičnem tonu se je oglasil tudi Milan Rakovac, ki po svojem mnenju ni imel priložnosti vsega povedati na novosadskem književni-škem kongresu. V članku Mč brez jugokomunistične pustolovščine se loteva položaja »istrskih Slovanov — Hrvatov in Slovencev«, jugoslovanske književne levice in splošnega gospo-darskopolitičnega položaja v Jugoslaviji, ki se je na hitro spremenil na več ravneh: »Janezi hitijo naprej, kakor da jim mi sploh nismo mar...« V tej številki se tudi oglaša Rada Ivekovič, in sicer z daljšo oceno knjige Matjaža Potrča Zbirka, ki je izšla pri mariborskih Obzorjih. Pod naslovom Psihoanaliza filozofije med drugim piše: 1214 A. A. »Radi bi videli več krivoverskih knjig, kakršna je ta, ki jo je napisal Matjaž Potrč. Ta knjiga je osvežitev, kakor so tudi drugi Potrčevi prispevki po časopisih osvežitev na področju, ki mu grozi zadušitev v samoresnobnost in samopomembnost nekega zaprtega kroga.« a V sedmi številki novosadskega slovaškega časopisa Novy život piše Ma-ria Mvjavcova o knjižni slovaščini v Jugoslaviji. Sestavek, ki obravnava jezik v literarni ustvarjalnosti Slovakov v Vojvodini in na Hrvaškem, je natisnjen kot predavanje na bratislavskem znanstvenem posvetovanju o jezikovni politiki in jezikovni kulturi v socialistični družbi. Jan Salčak, Pavel Mučaji in Zlatko Kollar objavljajo izvirno slovaško poezijo v Jugoslaviji, Gabriela Dudkova pa komentira še nekaj predstav z letošnjega Sterijevega pozorja. Med drugim ji je ostala tudi v spominu drama Rudija Šeliga Ana v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča in režiji Dušana Jovanoviča. Grozote stalinizma, piše med drugim Dudkova, nam je Šeligo prikazal v vznemirljivo surovi in tragični podobi žene, matere, revolucionarke. Ano je upodobila Milena Zupančič v prvem delu igre kot navdušetno revolucionar-ko, polno idealov o revoluciji, polno poguma in moči, ljubezni in zaupanja. V prvem delu je manj dogajanja, več je besedila, polnega gesel. Ana sama je tista, ki tem geslom brez pridržkov verjame in glasuje zanje vse do trenutka, ko od nje zahtevajo, naj bi dala svojega mlajšega sina v internat, da bi ga pravilno vzgojili. Milena Zupančič je igrala s polno zavzetostjo svojih sposobnosti za dobro tragedijo, katerih de-viza je občutek za mero, kakor tudi zmožnost poistovetiti se z junakinjo, in sicer s potrebno nadgraditvijo nad-njo. Z razsežnostjo svoje vloge, vendar predvsem z mcčjo svoje igre, je bila glavna gibalna sila predstave. S tem /nočemo podcenjevati prispevkov drugih igralcev, ki so igrali z veliko profesionalnostjo v najlepšem pomenu te besede. Miodrag Krivokapič kot partijski sekretar je bil strog, pristen, neizprosen izvrševalec ukazov, Milena Grm, Marinka Štern in drugi so ustvarili močne postave v mimohodu človeškega ponižanja in bede. Režiser Dušan Jovanovič je Ano postavil v prostor, ki je spominjal na predor, je med drugim zapisala Gabrijela Dudkova. t.j Sedma številka skopske Sovremeno-sti prinaša med drugim tudi nedokončane dnevniške zapiske Slavka Janev-skega Pota ob nas in v nas. Nanašajo se na lanski obisk makedonskih pisateljev na Švedskem. Enako snov uporabljata za literarni zapis tudi Meto Jova-novski s prispevkom h Istada z ljubeznijo in Vlada Uroševič s sestavkom Istad, mesto, obrnjeno na jug. Ivan Ivanovski se v komentarju o gledališkem dogajanju z naslovom V zna-menju komedijskih stvaritev ustavlja tudi ob več verzijah ene komedije, namreč Partljičeve igre Moj ata socialistični kulak. ki jo uprizarjajo štiri poklicna gledališča po Makedoniji. Ivan Ivanovski med drugim piše: »Čudna, včasih celo nerazumljiva je usoda tistih dramskih besedil, ki so dobila kdaj nagrado, ali pa so jih z velikim uspehom prikazovali na najpomembnejšem pregledu jugoslovanske dramske umetnosti, Sterijevem pozorju. Veliko izmed njih jih kljub visokim dramskim dosežkom naša poklicna gledališča malone ali pa sploh ne sprejmejo. Kakor da bi nanje preprosto pozabili. V tem pogledu je izjema najnovejše dramsko delo znanega slovenskega dramatika Toneta Partljiča Moj ata socialistični kulak, ki je po predstavitvi na lanskih gledaliških igrah v Novem Sadu preprosto preplavilo jugoslovanske odre. Zdi se, kot da bi zanimanje za to komedijo prišlo po- 1215 sebno do veljave v naši republiki. Naj spomnim, da omenjene komedije ni uvrstilo v svoj repertoar samo eno izmed petih gledališč v notranjosti. Če poudarim, da se tudi nekatera ljubiteljska gledališča v Makedoniji zanimajo za Partljičevo dramo, če dodam, da je imelo skopsko občinstvo priložnost videti dve različni verziji te dramske stvaritve, ko sta gostovala Slovensko narodno gledališče iz Maribora in Slovensko narodno gledališče iz Ljubljane, potem se sam po sebi vsiljuje sklep, da je v makedonskem gledališkem prostoru delo, o katerem je beseda, močno prisotno. To je mogoče pojasniti in opravičiti edino z dejstvom, da ni dobrih komedij iz sodobnega življenja, piše med drugim Ivan Ivanovski. Dvojna številka skopskih Razgledov (7—8) objavlja prispevek Miodraga Drugovca Erotika kot estetsko doživetje v romanu Veliki potepuhi Melodija Foteva. Zlatko Teodosievski piše o začetkih makedonske likovne kritike. Ivan Ivanovski v sestavku Stalne vrednote v slovenski teatrologiji ocenjuje knjigo Franceta Vurnika Odmevi iz parterja. »To obsežno besedilo Franceta Vurnika«, piše med drugim Ivan Ivanovski, »predstavlja resume njegovega dejavnega udejstvovanja v gledališki kritiki. Še bolj konkretno povedano, knjiga Odmevi iz parterja zaznamuje gledališki trenutek v Sloveniji v poldrugem desetletju, svojo zaokrožitev pa bo doživela z napovedano drugo knjigo z istim naslovom in spod peresa istega avtorja. Izbor ocen, predstavitev in drugega je v tej knjigi narejen iz bogatega kritiškega opusa Franceta Vurnika, dejavno navzočega tako v kulturnoumetniškem programu Radia Ljubljana kot tudi še v dnevnih in periodičnih glasilih Tribuna, Naši razgledi, Sodobnost, Ljubljanski dnevnik, Obrazi in Rodna gruda«, piše Ivan Ivanovski in po podrobni predstavitvi Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah knjige končuje: »Iz vsega doslej tu povedanega se sam po sebi nekako ponuja sklep, da je resnično zadovoljstvo prebrati knjigo Odmevi iz parterja Franceta Vurnika, da je to izjemen dokument bogatih utripanj v gledališkem prostoru Jugoslavije in Slovenije in da moramo takšne izdaje brez pridržkov sprejeti in pozdraviti kot dogodek na področju teatrološke misli pri nas.« V peti številki skopskega časopisa Spektar objavlja Vera Stojčevska-Antič sestavek o apokrifih v Makedoniji. Ti spisi, ki niso pristen vir božjega razodetja, so se pojavili v srednjem veku na makedonskih tleh, od koder so se razširili v vse slovanske literature. Radmila Baskič piše o makedonski literaturi v nemščini in komentira cvet-nike in druge knjižne izdaje makedonskega ljudskega slovstva in umetne literature, ki so izšle v obeh Nemčijah, Avstriji in Švici od leta 1944 do leta 1984. Razvrstitev, pomen in problemi primerjalne jugoslavistike pa je naslov prispevka Jožeta Pogačnika, v katerem naš literarni zgodovinar in teoretik utemeljuje jugoslavistiko kot primerjalni študij podobnosti, ujemanj, povezav in vplivov med jugoslovanskimi književnostmi. Pri tem se zaveda omejitve, ki jo visljuje ta pojem, kar zadeva območje, katerega obravnava. Književnosti jugoslovanskih narodov namreč spadajo v širši kontekst književnosti in misli jugovzhodne Evrope, pa tudi sicer so bila jugoslovanska da vselej odprta za razne duhovne pobude zahodnih in vzhodnih kultur. Kljub temu Jože Pogačnik poudarja ne le pomen objektivnih meril pri vrednotenju jugoslovanskih književnosti, ampak tudi to, kakšno vrednost imajo objektivna merila in utemeljitve ključnih razvojnih sestavin v oblikovanju nacionalnih literatur ter tudi stične točke in vplivi folklore, literarnih junakov, življenjskih razmer ipd.