Pokorščina. ni. Ako si učitelj že kar saru na sebi zna pridobiti veljavo in pokorščino, pa ljubeznjivo in prizanesljivo ravna s svojimi učen,ci in gojenci, ako ima tiuli izverstne dušne darove in je tudi zapovtd, katero daje, do bra po zaderžaji, obliki in po okolnosti, zgoditi se more dvoje. — Gojenec ali uboga, ali ne uboga. Ako spolni zapoved, ne zadosti samo unanjemu povelju, rnarveč naravna tudi svojo notranjo voljo-po volji zapovedovalca; nravna moč mu rase, privadi se pokorščine. Ako je njegov učcuik sain na višji stopnji nravne pokorščine, vodil bo pokornega od stopnje do stopnje, nagibi za pokorščino bodo pri njem dan na dan blažji in bolj vzvišeni, in pripeljal ga bode do naj višje stopnje v pokorščini. Ako pa gojenec ne uboga, kaj pa potlejV Ali mu bonao potem še večjo Ijubezen skazovali in ga tako k pokorščini-prisilili?— Navadno se to dobro ne izteče; tako ravnanje pride včasih h slabosti. Nepokorščina pa še večja ljubezen, to dvoje ni v notranji zvezi. Ako nepokoren otrok zapazi, da je nasledek nepokorščine še večja ljubezen, ni pričakovati, da bi popustil svojo tertno. Nekateri sicer pravijo, zagrešenemu naj se pred oči stavi njegov prestopek, spoznal bode svojo krivico in bo zanaprej drugače ravnal. — Dobro! ako pa otrok ne vč, da ,je kaj napačnega storil, in ga v tem še moremo podučiti, potem se pa od nepokorščine ne more govoriti, otrok bil je le neveden. Nepokorščina je vedoma in radovoljen prestopek, in za prestopkom mora nastopiti kazen; to ni drugačc! Poglejmo pa, kako se sme kaznovati. Tukaj velja sploh vodilo: Kazen ruora biti tako voljna, kar le mogoče. Kazen je zdravilo, in kar velja od zdravil, velja tudi tukaj: ako inalo zadostuje, večjega treba ni. Stari Rimljani so to tako rekli: Quod fieri potest per pauca, non debet fieii per plura (kar se z malenkostjo doseže, zato ni treba velikosti). Tako tudi tukaj! Kjer je dosti pogled, tain ni treba persta žugaje vzdigovati. Kjer je dcsti, da perst vzdigneš, ne prideni svarilne besede. Dokier še beseda pomaga, ne bodi dalej! Gojitelj ima tako bogato založnico ostrega orožja, satno da se varuje, vsega kar na enkrat se posluževati, ker silno žalostno j<\ ako učenik reče, sedaj pa res ne vem, kaj bi začel. Kar se tiče kakovosti (vlastnosti) kazni, vavna se ta vselej po stopnji, do katere je otrok že prišel v svoji pokorščini. Pedagogična kazen se ravno v tem loči od deržavljanske kazni; perva namreč (pedagogična) gleda bolj na osebo, druga pa bolj na prestopek, kateri se iraa kaznovati, dasiravno se tudi sodnik tako imenovanih olajšavnih okoliščin lahko poslužuje. Šolske postave, katere bi stavile za gotovc prestopke odločilne kazni, bi bilc naravnost nespamet. Ako že sodnik pri sodbi gleda kolikor toliko na osebo, ali se je namreč obsojenec enkrat ali že večkrat pregrešil i. dr., bi bilo pri učitclju velika bedarija, ko bi kaznoval nc glede na osebo,- katero inia pred sabo. Ako še otrok drugega ne zna, kakor da se podverže volji višjcga in se vklanja oblasti, in je bil nepokoren zarad tega, da se ni zmenil za veljavno oblast, naj ta predenj stopi z ostrostjo. Nepokoren naj sc kaznuje z ostrim pogledoro, z hudo besedo, ali pa tudi na telesu, ako se mu drugače ne da dopovedati, da se mora oblasti podvreči. Ker poglavitna reč je to, da mora kaznovani čutiti višjo moč nad sabo. Z nepokorščino je pa ravno pokazal, da se za to ne zmeni. Kakor hitro pa spozna >in čuti otrok, da mora pokoren biti, in da se pokoiščini ne more in ne sme umakniti, dosežen je namen kaznovanja. Ako je pa otrok prišel do tje, da ga ljubezen nagiba v pokorščino, in iz ljubezni izvira njegova ubogljivost. takrat odrecimo nepokornežu ljubezen. Spoznal bo potem. da se je pregrešil, da je razderel vez med sabo in gojiteljem, prizadeval se bo, da si vnovič pridobi ljubezen. — Rekli smo, da pri gojencu, kateri uboga le oblasti, mora gojitelj skerbeti, da postavi zopet veljavo pridobi, tukaj pa pričakujeuio, da gojenec sarn naravna pretergano vez, ker pri pervemu blaga dušna stran še ni dosti razvita, od drugega pa že kaj več pričakujemo, njegova nravnost mora biti že bolj uterjena. Z gojencem, ki uboga iz spoštovanja, ravna se kakor pri onemu, ki uboga iz ljubezni. Odrecimo mu spoštovanje. Kazen mora biti sredstvo, po katerem gojenec spoznava, da je njegovo vedenje motilo blago razmerje, in kazen ga rnora priganjati, da išCe zopet naravnati prejšno razmerje. Ako je bil pa neubogljiv tak, ki ravna vse z Bogom in zavoljo >ga. rabimo pri njem duhovne pripomočke, kakoršne imamo v sveti veri. Nepokorščina je s surovo silo razderla naj globokejše in naj svetejše razmere duše z Bogom. bkerbirao tedaj, da se nepokornež tega živo zaveda. To se bo zgo- lo, ako mu pokažemo, da je zgubil notranji mir, da ga opominjamo, da ij sam sebe dobro presodi in premisli, da mu je [le v poboljšanji najti tega, kar je zgubil. Ako je bilo pravo spoznanje, in resnični kes, pride pa potem terden sklep poboljšanja. Poglejmo še poslednjič, kako se ima zveršiti kazen. Vidili smo, da je nepokorščina povsod, kjer se je prikazala, pretergala zvezo med gojiteljem in gojencem. Kazen iraa pokazati kaznovaiiHiiu bridkost, katera je nastopila zanj, vsled nepokorščine. A jasno je, da je tudi kaznovalcu bridko, ko vidi napčnosti, katere so se zgodile. On vidi namreč, da je vse njegovo prizadevanje zastonj, ves njegov trud, ižiti gojenca, je zgubljen. In ravno pri kaznovanji mora pokazati kazDovalec, da mu to bridko stane. Nobena stvar pa ne žali kaznovanega bolj žarko, nego viditi zanifevanje in zasmehovanje takrat, ko je kaznovan. Nikar tedaj pri kaznovanji ne recimo: »Sedaj te pa imam, sedaj boš pa poskusil, kaj se tc pravi". — Ako tako govorjenje ni brezčutno, je pa gotovo nespametno in neprevidno; namesto poboljšanja pa nastopi sovraštvo in stud do kazsovalca. Tak učitelj ali gojitelj si je pa sam kriv, da je vsled tega njegov težavni stan že veliko težavnejši in zopernejši, ker on ni več nčitelj in gojitelj mladine, marveč kaj drugega.