Prihodnost zahteva boljšo kakovost Ob razpravi, ki ne bi smela mimo naših zbornic Poročilo o preobrazbi vzgoje in izobraževanja, ki ga je pripravil Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo in dal v javno razpravo Izvršni svet skupščine SRS, je spodbudilo kritično razmišljanje ne samo o uspehih in neuspehih reforme, marveč tudi o potrebah, ciljih in možnostih prihodnjega razvoja vzgoje in izobraževanja, še zlasti celotnega izobraževanja po osnovni šoli. Temeljni cilj tega razvoja naj bi bila predvsem višja kakovost vzgoje in izobraževanja in to na vseh ravneh — od osnovne šole do univerze in različnih oblik nenehnega spopolnjevanja. Bolj kot doslej bo treba vzgojno-izobraževalne programe in njihovo uresničevanje uskladiti s potrebami znanstveno tehnološkega in kulturnega razvoja, pa tudi s pričakovanji in potrebami mladih. Pri tem naj bi imela bolj pomembno vlogo kot v preteklosti tudi učiteljeva ustvarjalnost; bolj kot doslej bo treba tudi prisluhniti hotenjem mladih. Te misli so bile posebej poudarjene v skupini delegatov, ki v Skupščini SRS spremlja preobrazbo vzgoje in izobraževanja in je po nekaj zaporednih sestankih pripravila že prvi osnutek ugotovitev, stališč, priporočil in sklepov; te bo ponudila skupščinskim zborom, ko bodo 18. februarja t. 1. razpravljali o poročilu in predlogih izvršnega sveta ter dali usmeritev prihodnjemu razvoju vzgoje in izobraževanja. Še pred tem. 10. februarja 1.1., bo razpravljala o poročilu Skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije in ga obravnavala v vlogi četrtega zbora slovenske skupščine. Za dozdajšnjo razpravo o po-.ročilu in preobrazbi vzgoje in izobraževanja, ki poteka hkrati v strokovnih in samoupravnih organih ter v družbeno-političnih organizacijah, je značilno, so poudarili na sestanku skupine; da je kritična/odprta in problemska. Evalvacijske raziskave in strokovna dognanja omogočajo bolj celostno in dolgoročno usmerjeno razmišljanje o tem. do kod smo v izobraževanju prišli in kam moramo v prihodnje usmeriti prizadevanja in sredstva. Enciklopedična prenatrpanost in predmetna razdrobljenost izobraževalnih programov ne vodita nikamor; tako zasnovani programi ne upoštevajo stvarne zmogljivosti učencev in študentov, zato je doseženo znanje manj kakovostno, osip pa se povečuje. Tudi prilagojenost programov srednjega usmerjenega izobraževanja trenutnim potrebam proizvodnje nima pravih perspektiv, prav tako pa tudi ne kakršno koli vračanje k nekdanjemu vajenskemu načinu usposabljanja, ki ga nekateri zagovarjajo. Izobraževanje mora biti vsaj nekaj korakov pred sedanjo tehnološko stopnjo, pripravljati mora mlade za prihodnost. Izobraževanje mora pospešiti spreminjanje današnje izobrazbene sestave zaposlenih, zato se ne smemo zadovoljiti z manj zahtevnimi cilji in programi, še manj pa s prakso, ko v organizacijah združenega dela priznavajo delavcem ustrezno strokovnost samo na podlagi delovnih izkušenj in brez prave strokovne izobrazbe. Izobraževanju odraslih moramo dati v prihodnosti mnogo več poudarka. Spodbujati in razvijati moramo izobraževanje ob delu v šolah vseh stopenj, zlasti pa ' ’ podiplomski študij in tiste oblike permanentnega izobraževanja, ki omogočajo sodobnemu človeku uspešno in ustvarjalno delo in družbeno delovanje v vsej delovni dobi. V prihodnjih letih bomo mo- Nadaljevanje na 2. strani Med drugim preberite • UČITELJEVA OBREMENJENOST IN NJENE MEJE, str. 3 • PO SODOBNIH ZNANSTVENIH POTEH, str. 4 • SINDIKATI O PREOBRAZBI VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA, str. 5 • PISMO NA NAŠ NASLOV, str. 6 • OBJAVE PIS ZA PEDAGOŠKO USMERITEV, str. 9 • KLICV SILI, str. 11 Izkušnje in zamisli_________________________________________ Predlog vzgojno-izobraževalnega programa za srednje pedagoško izobraževanje, ki ga objavljamo v prilogi te številke, je zadnji od programov pedagoške usmeritve, ki ga Strokovni svet in Skupščina Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev objavljata v Prosvetnem delavcu za javno razpravo. Posebna izobraževalna skupnost za pedagoško usmeritev se je odločila za to demokratično pot, da bi seznanila prosvetno javnost s predlogi novih programov in omogočila vsem, da sodelujejo pri njihovem končnem oblikovanju. t Tudi vzgojno-izobraževalni program za srednje pedagoško ■ izobraževanje objavljamo zato, da bo pedagoška javnost seznanjena s prenovljenim srednjim pedagoškim programom in da bo s sv.ojimi pobudami lahko pripomogla k izboljšanju dozdajšnjega programa in k njegovi smotrni usmerjenosti v pripravo kandidatov za študij v višjih in visokošolskih programih pedagoške usmeritve. Temeljni cilj, ki vodi prenovo programa srednjega pedagoškega izobraževanja, je, da bodo prihodnji rodovi učiteljev in vzgojiteljev dobili na srednji stopnji temeljito splošno izobrazbo in kulturo. Šole, ki bodo uresničevale ta program, pa naj bi obenem z vsemi sestavinami programa — ne le pri pedagogiki in psihologiji — krepile in poglabljale v učencih veselje do pedagoškega dela ter osebnostne lastnosti in sposobnosti, ki so potrebne za njegovo uspešnost. Srednje pedagoške šole morajo nadaljevati, posodabljati in dopolnjevati žlahtno dediščino našega srednjega pedagoškega šolstva in učiteljišč. Kar nekaj reform je bilo potrebnih, da smo spoznali vrednost dobre pedagoške tradicije, ki jo ustvarjajo rodovi delu predanih pedagoških delavcev. Dober program omogoča nadaljevanje take tradicije — v ta namen pa moramo zagotoviti šolam tudi ustrezne gmotne in kadrovske razmere. Temeljni pogoj za to so predvsem izkušeni učiteljski kolektivi, ki se zavedajo, da vzgajajo in usposabljajojrrihodnje učitelje in vzgojitelje in so jim s svojim pedagoškim delom in ravnanjem zgled. Prenovljeni program srednjega pedagoškega izobraževanja je v svojih sestavinah dokaj uravnotežen, saj mora dati široko podlago za nadaljnji študij na različnih vsebinskih področjih, ki jih zahteva pedagoško delo. Le široko splošno in kulturno razgledan učitelj bo lahko sledil nenehnemu družbenemu razvoju in razvoju svoje stroke. Če hočemo uresničiti načelo »učeče se družbe«, moramo najprej učitelju vcepiti željo in potrebo po nenehnem spopolnjevanja in jo stalno poglabljati, sicer bo oviral razvoj pedagoške in svoje ožje stroke in ne bo dobra vez med šolo ter družino in družbo. Ob takšni ciljni usmerjenosti bi težko ločili v programu predmete, ki so bolj strokovni, od. tistih, ki imajo splošno izobraževalno vlogo, saj se po svojih ciljih in nalogah med seboj prepletajo in dopolnjujejo. Sicer pa vemo, da postaja danes splošna izobrazba del strokovne izobrazbe in pomaga uresničevati nekatere njene cilje, če so v ta namen dane potrebne gmotne, kadrovske, pedagoške in druge možnosti. Takšna programska usmerjenost srednjih pedagoških šol naj bi pripomogla, da bo novi učiteljski rod čim bolj vsestransko pripravljen na vzgojno-izobraževalno delo in da bo znal — kot je slikovito zapisal v tem časopisu Franci Pivec —tudi čarati, če bo treba. Takšnega učitelja naj bi odlikoval human odnos do otroka in mladostnika. Ob njem naj bi se učenci radi učili, sodelovali, delali in ustvarjali ter spoznavali in razvijali svoje poklicne sposobnosti. In prav te učence — otroke in mladino — moramo imeti pred očmi, ko oblikujemo program srednjega pedagoškega izobraževanja. Zadnje čase smo se v naši družbi dokopali do enotnega spoznanja, da so vzgoja, izobraževanje in znanje bistveni dejavniki družbenega napredka. V družbi, ki se tega zaveda, mora imeti učitelj'zelo pomembno mesto. Posebna pozornost in skrb pa morata biti namenjeni pedagoškemu šolstvu, ki ima svoje temelje v srednjih pedagoških šolah. JURE GARTNER Vse, ki želijo prispevati k oblikovanju novega programa za srednje pedagoško izobraževanje, prosimo, naj pošljejo svoje pobude, pripombe in predloge Strokovnemu svetu Posebne izobraževalne skup nosti za pedagoško usmeritev, Ljubljana, Aškerčeva 9, do 10. 2. 1987. dogodki novosti Univerza se pripravlja na nove čase Univerza je bila že od nekdaj zakladnica znanja, pa tudi središče sistematizacije in ustvarjanja novega vedenja o vrednotah, spoznavanju in preoblikovanju narave, družbe in humanizacije človeka. Stopnja razvoja znanosti, umetnosti in kulture na univerzi je bila kazalnik razvitosti vse družbe. Univerzi danes očitajo, da izgublja ugled kot znanstvena ustanova, da se težišče njene vloge prenaša zbolj na izobraževanje strokovnjakov, usmerjenih v prakso, da postaja zgolj predavateljska, podobna drugim šolam, in da daje tudi takšne strokovnjake, katerih diplome nimajo prave znanstvene in strokovne vrednosti. Res je, da nimamo znanstveno preverjenih spoznanj o tem, kakšna bi morala biti sodobna univerza in kakšne naj bodo smeri njenega razvoja, da še nimamo izoblikovanih spoznanj, ki bi bila lahko trden temelj dolgoročnega razvoja naše univerze. Vse te resnice so spodbudile zasnovo projekta z naslovom Dolgoročni razvoj visokega šolstva v SR Sloveniji. Naštal je po sklepih posvetovanja Univerza v združenem delu, ki so ga leta 1984 pripravile obe slovenski univerzi in Gospodarska zbornica Slovenije. Prevladovalo je spoznanje, daje celostno projekcijo, razvoja univerze mogoče izoblikdvati le pod pogojem, da pri njeni izde^ lavi sodelujejo univerzitetni delavci, pa tudi tisti iz gospodarstva in družbe. Ta razvojni projekt se ne ome-juje le na ugotavljanje in razčlenjevanje stanja in teoretično oblikovanje razvojnih možnosti, temveč zajema tudi mogoče spremembe trenutnega stanja. Obsega več sklopov vprašanj: Univerza v dolgoročnem razvoju Slovenije, Razvoj znanosti in umetnosti ter znanstvenoraziskovalnega in umetniškega dela na univerzi v dolgoročnem razvoju Slovenije, Razvoj vzgoj-no-izobraževalnih dejavnosti na univerzi in njihovavloga v dolgoročnem razvoju Slovenije, Študenti — vpis na univerzo, polo- žaj, delo in življenje med študijem in neposredno po končanem študiju — v dolgoročnem razvoju Slovenije, Znanstvenoraziskovalni, umetniški in vzgoj-no-izobraževalni kadri na univerzi v dolgoročnem razvoju Slovenije, Zagotavljanje materialnih in finančnih možnosti za delo in razvoj univerze v dolgoročnem razvoju Slovenije, Organizacija univerze, visokošolskih organizacij in drugih enot univerze v dolgoročnem razvoju Slovenije, Metodologija planiranja razvoja Univerze v celoti družbenega planiranja v SlovenU ji- ,bfa Za vsak .sklpjj.!vprašanj so izbrane posebne raziskovalne skupine in njihova vodstva, vse skupaj pa vodi projektni svet. (Tega sestavljajaipoleg delavcev obeh univerz še^idni znanstveni in družbeno-politični delavci, delavci iz gospodarstva in predsedniki raziskovalne, izobraževalne in kultume'skupnosti Slovenije ter podpredsednik Izvršnega sveta Slovenije). Vodja projekta Dolgoročni razvoj visokega šolstva v SR Sloveniji dr. IlijaMrmak jedejal.da se univerza sicer ukvarja s preučevanjem številnih znanosti, ni pa se še zgodilo, da bi raziskovala samo sebe. Projekt naj bropredelil njen novi profil univerze ob prelomu tisočletja. Če upoštevamo podatek, da je kar sedemdeset odstotkov doktorjev in šestdeset odstotkov magistrov znanosti zaposlenih na obeh univerzah, je univerza za svojo prihodnjo vlogo dobro oborožena; precej težav povzroča prešibek pretok vrhunskih strokovnjakov v združeno delo. Prvi izsledki raziskovanj bodo podlaga za široko razpravo na univerzi; po visokošolskih organizacijah in zunaj univerze. Osrednja razprava bo na prihodnjem posvetu Univerza v združenem : delu (predvidoma letos aprila); na njem bodo razgrnili temeljne ugotovitve dozdajšnjega raziskovanja ter namene in poti njihovega uresničevanja. L. L. Prihodnost zahteva boljšo kakovost Nadaljevanje s 1. strani rali premagati protislovje, ko po eni strani naglašamo odločilno vlogo znanja, izobrazbe in znanosti v družbenem razvoju, v praksi pa temu načelu ne sledimo. To pomeni, da bo moralo imeti tudi samo izobraževanje bolj poudarjeno razvojno vlogo. O tem bo odločala tako vsebina kot kakovost izobraževanja, mnogo več kot v preteklosti pa pričakujemo tudi od šole in učitelja. Vzgojno-izobraževalni dejavnosti moramo zagotoviti prednostno mesto med družbenimi dejavnostmi, pedagoškim delavcem pa osebni dohodek, ki ustreza njihovemu delu in vlogi v združenem delu. Učitelj naj postane v svojem delu bolj ustvarjalen. K temu naj bi usposabljale prihodnje učitelje in vzgojitelje že pedagoške šole, k temu naj bi pripomogel razvit sistem neprekinjenega strokovnega spopolnjevanja, k temu naj bi učitelja spodbujala — tudi sama bolj ustvarjalna — pedagoška služba. K višji strokovnosti pedagoškega dela naj bi pripomoglo tudi znanstvenoraziskovalno delo, ki naj bo v oporo nadaljnjim reformnim prizadevanjem. Učitelju je treba dati ustreznejše učbenike in sodobne učne pripomočke. Čakajo ga namreč poleg sedanjih še zahtevnejše naloge. Od njega je namreč največ odvisno, kako bodo uresničeni reformni cilji, koliko bomo v prihodnje bolje poskrbeli za nadarjene učence in kako bomo uresničili tako imenovano nivojsko diferenciacijo v srednjem izobraževanju. Razprava o poročilu Izvršnega sveta sega torej tudi v temeljna vprašanja pedagoškega dela. Zato ne bi smela iti mimo naših zbornic in učiteljskih kolektivov — tako v osnovnih, srednjih in visokih šolah kot v drugih organizacijah za izobraževanje in vzgojo. JOŽE VALENTINČIČ Letos visokošolski študij tudi na Pedagoški akademiji________________________________ Univerzitetni svet o aktualnih nalogah Ji Svet Univetze Edvarda Kardelja v Ljubljani je 23. ,12. 1986 razpravljal o uresničevanju usmerjenega izobraževanja v visokem šolstvu, o vpisu v prvi letnik, o prehodu ljubljanske Pedagoške akademije na visokošolski študij' ter o normativih in standardih za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v visokem šolstvu. V svojem poročilu o vpisu v prvi letnik Center za razvoj univerze opozarja na rast števila po-navljalcev med študenti prvega letnika in na rastoči osip pri prehodu v drugi letnik. Svet je menil, da je treba oba po’java skrbno spremljati in preučiti tako v Centru za razvoj univerze kot v posameznih visokošolskih organizacijah. Center za razvoj univerze bo z odborom za vprašanje vzgojno-izobraževalnega dela do konca januarja t.l. pripravil skupni razpis Univerze Edvarda Kardelja za vpis v šolskem letu 1-987/88. Razpis bo objavljen v javnih glasilih v drugi polovici februarja. Pri študiju ob delu bo dodano pojasnilo, koliko bo znašal predvideni prispevek, ki ga bodo visokošolske organizacije določile, ko bodo uskladile merila posebnih izobraževalnih skupnosti za financiranje izobraževanja ter predvidene stroške izobraževanja ob delu. Univerzitetni svet je priporočil visokošolskim organizacijam, naj bi pripravile skupen razpis za vpis tudi v programe magisterija. Objavljen naj bi bil najkasneje v maju. Tako bi imeli kandidati j i. j 'j • .j f" -aisi labnaV jt i • ..... Gradbeništvo ima — kljub manj ugodnim-trenutnim .razmeram — dolgoročno razvojno perspektivo. Tehnološki napredek pa zahteva v tej stroki bistveno izboljšanje izobrazbene sestave zaposlenih. Zato je treba načrtneje spodbujati in razvijati zanimanje osnovnošolske mladine za gradbeniške poklice, da bi se več mladih odločilo za srednje izobraževanje v gradbeni usmeritvi, ki pripravlja za delo; odpira pa tudi možnost za nadaljnje izobraževanje na visokih šolah. Da bi spodbudili med učenci zadnjih razredov osnovnih šol zanimanje za gradbeništvo in izobraževanje v tej stroki,, sta Izobraževalna škupnostigradbeništva SlovenijeIn Splošifo združenje gradbeništva in' industrije.gradbenega materialaT dogovoru z.Zavodoro SRS za šolstvo pripravili nagradni razpis za spise, ki naj bi jih učenci pod mentor-: skim vodstvom učiteljev pisali o gradbeništvu in gradbeniških poklicih. Osnovne šole so v ta namen prejele razpis z naslednjo vsebino: , ■ r:■' _________. .. .. - ' , ■ ■ .. - , . - -.i-.' • - - ,> •. ■ e; - NAGRADNI RAZPIS ZA SPISE O GRADBENIŠTVU rirndho i>« ‘ - Naslov spisa: GRADBENIŠTVO JE ZNANJE, USTVARJALNOST IN MNOŽICA DELOVNIH ROK Za mentorski pogovor z učenci, ki bodo pisali spis, predlagamo naslednja izhodišča: Kaj učenci vedo o gradbeništvu? Koliko poznajo gradbeniške poklice? Kako vrednotijo gradbeništvo preteklosti in sedanjosti? Kako si zamišljajo gradbeništvo v prihodnosti? Ali bi se odločili tudi sami za gradbeniški poklic—zakaj bi se tako odločili? Itd. Mentorje prosimo, da spodbudijo učence k razmišljanju o pomenu in pomembnosti gradbeništva in njihovo zanimanje za to gospodarsko panogo. Prosimo učitelje slovenskega jezika ter mentorje literarnih in novinarskih krožkov, da izberejo tri najboljše naloge in jih pošljejo na najbližjo gradbeno šolo do konca februarja 1987. Izmed poslanih nalog bo komisija, ki jo sestavljajo učitelji slavisti iz gradbenih in osnovnih šol ter gradbeni strokovnjak pedagog, izbrala pet najboljših nalog, avtorji pa bodo dobili primerne praktične nagrade. Razpisna komisija Naslovi gradbenih šol, na katere bomo poslali tri najboljše naloge s podatki o učencih, so: Srednja gradbena šola Ivana Kavčiča, Kardeljeva ploščad 2, 61000 Ljubljana; Gradbena srednja šola Borisa Kraigherja, Smetanova 35,'62000 Maribor; Srednja tehniška šola Maršala Tita, Pot na Lavo 22, 63000 Celje; Srednja gradbena šola Kranj, Cankarjeva 2, 64000 Kranj; Srednja gradbena in naravoslovna šola Veno Pilon, Cesta 5. maja 12, 65270 Ajdovščina; Srednja šola tehniških in zdravstvene usmeritve B. Kidriča, Milke Šobar 30, 68000 Novo mesto. Pisci nagrajenih spisov bodo pravočasno obveščeni, nagrade pa bodo prejeli na Dan gradbenega šolstva, ki bo 10. aprila t.l. v okviru sejma gradbeništva v Gornji Radgoni. bolj celosten vpogled v možnosti podiplomskega študija na ljubljanski univerzi. Pedagoška akademija .u j a iK-i do konca januarja predl<|V V razpravi o spremembah in dopolnitvah zakona o usmerjenem izobraževanju je univerzitetni svet sklenil, da bo predlagal Republiškemu komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, naj podaljša rok za razpravo v visokošolskih organizacijah do konca februarja 1987. Slovenski univerzi naj bi nato uskladili svoja stališča in izoblikovali predloge do konca marca t.l. Spremembe zakona naj bodo skrbno in temeljito pripravljene, dopolnjeni zakon pa naj da trdnejšo podlago za razvoj visokošolske dejavnosti in naj bolj kot sedanji upošteva njene posebnosti. O prehodu Pedagoške akademije v Ljubljani na visokošolski študij je univerzitetni svet na podlagi poročil ugotovil, da ni večjih ovir in da lahko razpis za vpis v visokošolski študij v letu 1987/88 vsebuje tudi razpis v visokošolske programe Pedagoške akademije za naslednje smeri: učitelj razrednega pouka, defektologija (s smermi), likovna pedagogika in dvopredmetni študij proizvodno tehnične vzgoje, gospodinjstva, fizike, kemije, biologije in matematike. Pri dvo-predmetnem študiju se smiselno med seboj povezujejo navedeni predmeti, izvajala pa jih bo Pedagoška akademija skupaj z ustreznimi fakultetami. svetu dogovore in sporazu^ ( visokošolskimi organizacija!^ katerimi bo izvajala navec,^ programe; z njimi naj bi Ped: ^ ška akademija uredila tudi oto drovske zadeve, ki se bodo p' tav vile ob prehodu na visokost i(av študij. Pri tem je treba omog( nei pedagoškim delavcem akadt^ je,'ki bodo izvajali nove proi |0 1 me, da bodo čim prej izpo pogojeza habilitacijo, koliktr se nimajo. Pra ga Posebna delovna skupina,,rri stavljena iz predstavnikov PtPi ii goške akademije, Filozofsk^br; kultete. Fakultete za nar^av. slovje in tehnologijo in Biotel6 4 ške fakultete, naj bi temel^ez preučila predlog FilozofskefRi kultete za združitev Pedagcjr^F akademije s to fakulteto. a> Glede normativov in stanT1 dov za opravljanje vzgojno-r braževalnega dela v visokem j"1 stvu je svet soglašal z mnenf' odborov za vprašanja vzgoK izobraževalnega in znanstvi raziskovalnega dela, da je v fj' še mnogo nejasnosti in vrzeliT katere je univerza že doslej d', zarjala. Sprejete osnove norL tivov in standardov naj bi b torej le začasne; svet bo prejL gal Izobraževalni skupnosti venije, naj se delo pri obliko^ nju novega sistema standardoi normativov še nadaljuje. L J. V. Kako prilagajati programe odraslim 91' •v % ega ouk 5nii -it Strokovni svet sprejel nova navodila Po uvedbi novih programov v srednjem izobraževanju sta nastali že dve analizi izobraževanja odraslih v srednjem izobraževanju in to leta 1983 in 1986. Obe med drugim opozarjata na pomembno pomanjkljivost pri uresničevanju teh programov, ko se vanje vključujejo odrasli: šola, ki bi morala program prilagoditi učni skupini, najpogosteje te naloge sploh ne opravi ali pa je ne opravi v skladu z andragoškimi načeli. Vzrokov za to je več. Šole najpogosteje nimajo usposobljenih andragoških vodij, ki bi zmogli to zahtevno nalogo. Res pa je tudi, da doslej nismo imeli ustrezne strokovne podlage, po kateri bi uresničili prilagoditve. Z Navodili za prilagajanje programov za pridobitev izobrazbe v srednjem izobraževanju odraslim, ki jih je 17. decembra 1986 sprejel Strokovni svet SRS za vzgojo in' izobraževanj^ je dana temeljna usmeritev, kako prilagajati programe, ko se po njih izobražujejo odrasli. Gradivo je sicer namenjeno zlasti strokovnim delavcem, ki bodo oblikovali navodila kot sestavni del posameznega vzgojnoizobra-ževalnega programa, v marsičem pa bo usmerilo tudi andragoške delavce, ki v šolah pripravljajo konkretne prilagoditve učni skupini. Besedilo je sestavljeno iz več delov. V poglavju o posebnostih prilagajanja vzgojno-izobraže-valnih programov navodila opozarjajo na posebnosti, ki jih kaže upoštevati.^ ko se odrasli vpisujejo v programe srednjega izobraževanja ter v skrajšane in nadaljevalne programe." Ker se prav v tem šolskem letu v šolski praksi srečujejo z vprašanji, kako urejati prehode iz starih programov, ki so veljali pred začetkom usmerjenega izobraževanja, v nove gradivo opozarja na veljavnost izobraževanja, ki je bilo verificirano v pretekl^d Preveč po šolsko imamo v pij~-izvedeno organizacijo izobr^ U: vanja odraslih; navodila naka-Po jejo možnosti za prožnejšo o! sv nizacijo tega izobraževanja itc opozarjajo na merila, po kat^ni je mogoče krčiti obseg pouk^ar na ustrezno razporeditev predted tov v predmetniku. V posedi, primerih je lahko odrasli udl>rc ženec tudi oproščen pouka dUo čenega predmeta. Navodil^ nadalje zaustavijo ob vsebin^6 i posebnostih posameznih p('eVi metnih področij in še posebn<*°bi praktičnem znanju, ki si ga |ast rajo odrasli pridobiti. Nekat se omejujemo le na področje osnovnega in predvsem srednjega ■d. a*evania’ ker vprašanje s tega področja tudi izvira. Čeprav v od-di’v°ru nista posebej navedena predšolska vzgoja in varstvo, veljajo i p-°tovitve tega odgovora smiselno tudi za to področje. Odgovor pa ne ^'ravnava delovne obveznosti visokošolskih delavcev, ker je ena od stavin delovne obveznosti teh delavcev tudi raziskovalno delo; to pa din va posebno obravnavo. Odgovor smo pripravili v sodelovanju z Republiškim komitejem za r f °- ------------------------------------------------------------- Pravica do 42-umega delovna tedna je z ustavo in zako-la.111! zagotovljena vsem delav-Pdjt in tudi delavcem v vzgoji in ke^oraževanju. Delo pedagoških užlavcev in njihovo izpolnjeva-telf 42-urne tedenske delovne icrCznosti je bilo in je tudi zdaj keEjeno z ustreznimi posebnimi ig^Pisi, zaradi posebnosti tega a’ ki ga poleg neposrednega 8°jno-izobraževalnega dela z mfHO sestavlja tudi priprava na o-Posredno vzgojno-izobraže-Hjtao in drugo delo, ki je pove-enf0 z vzgojno-izobraževalnim ’veP^' člen prejšnjega Zakona o v ir°vni šoli (Ur. 1. SRS, št. 9/68, eli| 14/69, 31/72 in 18/74) in jo' člen prejšnjega Zakona o ^njem šolstvu (Ur. 1. SRS, št. „ , 67, 20/70, 31/72 in 18/74) sta a.(‘°čila učno obveznost učite-; ev 'n obveznost vzgojnega dela Romovih za vzgojitelje, in sicer: jo.'' za učitelje razrednega ,uka v osnovnih šolah toliko knih ur, kot jih določa pred-.*nik, vendar ne več kot 22 Ct|ih ur na teden; ^ za učitelje v oddelkih po-Ušanega bivanja 26 ur vzeoj-ga dela na teden; za učitelje predmetnega suka v osnovni šoli največ 20 tnih ur na teden; ^ za učitelje teoretičnega _Zuka v srednji šoli 20 učnih ur 1 teden; Z' za učitelje praktičnega Id d 3 V srele pa v 44. členu, tudi določala. -e'riedelovna obveznost učiteljev inf vzgojiteljev 42 ur na teden in jif Se v ta delovni čas šteje pou-n4\anje oziroma vzgojno delo, '-II raVa na vzgojno-izobraže-/p n° >n drugo delo, kijev zvezi z i ^ino-izobraževalno dejav-i ij .stJ° šole oziroma doma. V 7 1. ' io rrima v členu je še določeni < da je čas za priprave in tako t. e,novan° drugo delo at| .. Plovno in učno Vi.0 oziroma i-rgojnega dela. j v ročena je le največja df voljena obremenitev , LZdai veljavna zakona, ki ure-zL3 * ,vto vprašanje, določata le tl JVlsi' dovoljeni obseg obre-bftertVe uč'teljev oziroma vzgo-š-bnJ6V. 2 neposrednim vzgojno-u raževalnim delom v 42-teaem delovnem tednu. Določi-razmerja med sestavinami razlika obvez-obveznostjo delovne obveznosti pedagoških delavcev, tj. med obsegom neposrednega vzgojno-izobraževal-nega dela, pripravami nanj in drugim delom, ki ga mora delavec opraviti v zvezi s svojim vzgojno-izobraževalnim delom, pa prepuščata izobraževalni organizaciji; ta ga določi s samoupravnim splošnim aktom, vendar . v skladu z enotnimi osnovami standardov in normativov za opravljanje vzgojno-izobraže-valne dejavnosti, določenimi v Izobraževalni skupnosti Slovenije in s tem zakonom. Taka ureditev je dediščina uveljavljene šolske prakse, ki izhaja iz tega, da je neposredno vzgoj-no-izobraževalno delo z učenci zahtevno intelektualno delo, ki mora potekati organizirano, načrtno in sistematično. Kakovost tega dela je največ odvisna od dobre snovne in metodične pripravljenosti učitelja oziroma vzgojitelja. Obseg te priprave se lahko razlikuje ne le za posamezne predmete, temveč tudi pri posameznih učiteljih istih predmetov, vendar je s predpisom mogoče zagotoviti le tolikšen povprečen čas za priprave, da bo dosežena pričakovana kakovost pouka. Vzgojno-izobraževalni programi za nekatere predmete izrecno predpisujejo število pisnih nalog ali drugih izdelkov, število obveznih vaj, poskusov ipd. Delo, povezano s pripravami pisnih nalog ali drugih izdelkov in popravljanje le-teh morajo učitelji, ki take predmete poučujejo,' opraviti med pripravljanjem na pouk. Enako velja tudi za pripravo vaj in poskusov. Zaradi tega pa tudi zaradi različnih organizacijskih možnosti šol, v praksi v 42-umem delovnem tednu ni mogoče za vse učitelje povsem izenačiti obsega neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela z učenci, obsega priprav nanj in obsega drugega dela. Zadevo dodatno zapletajo še različne sposobnosti in nagnjenja učiteljev, npr. do različnih vrst dejavnosti učencev za vodenje strokovnega aktiva, za delo s skupnostjo učencev, za opravljanje razredništva ipd. Na obseg pri-’ prav vplivata tudi velikost in opremljenost šole z učnimi sredstvi. Zaradi takih in podobnih posebnosti bi bilo skrajno neustrezno z zakonom določati obseg priprav na vzgojno-izo-braževalno delo in obseg t.i. drugega dela, ki ga mora učitelj opraviti. Izobraževalna organizacija lahko neprimerno bolj kot zakonski predpis upošteva vse posebnosti in danosti pri določanju obsega sestavin učiteljeve delovne obveznosti. Zato veljavna zakonska predpisa določata samo še največjo dopustno obremenitev učitelja oziroma vzgojitelja z neposrednim vzgojno-izobraževalnim oziroma neposrednim vzgojnim delom z učenci. Po 108. členu veljavnega Zakona o osnovni šoli (Ur. 1. SRS, št. 5/80, 29/86 in 31/86) in 195. členu Zakona o usmerjenem izobraževanju (Ur. 1. SRS, št. 1 1/80 in 6/83) obveznost opravljanja vzgojno-izobraževalnega dela neposredno z učenci na teden ne sme presegati — v osnovni šoli 25 ur, v srednjem izobraževanju pa: — 23 ur za učitelje splošno izobraževalnih in strokovno-teoreličnih predmetov; — 30 ur za učitelje praktičnega pouka; — 35 ur za delavce, ki organizirajo proizvodno delo oziroma delovno prakso in — 30 ur vzgojnega dela vzgojiteljev v domovih za učence. 109. člen veljavnega Zakona o osnovni šoli in 196. člen Zakona o usmerjenem izobraževanju določata, da se razmerja med sestavinami delovne obveznosti učiteljev oziroma vzgojiteljev podrobneje določi s samoupravnim splošnim aktom v skladu z enotnimi osnovami standardov in normativov za opravljanje vzgojno-izobraže-valne dejavnosti, določenimi v Izobraževalni skupnosti Slovenije in v skladu s tem zakonoma. Kaj zahtevajo standardi in normativi Veljavne enotne osnove standardov in normativov za izvajanje zagotovljenega programa osnovnega izobraževanja ozi- Ustrezni standardi in normativi vsebujejo še določilo, da se priprave na pouk oziroma vzgojno delo in t.i. drugo delo opravljajo v času, ki preostane v 42-urnem delovnem tednu. Ker za srednje izobraževanje ni predpisanega šolskega koledarja in ker pri nekaterih predmetih oziroma predmetnih področjih pouk ni enakomerno razporejen v šolskem letu in ker se po 66. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. 1. SRS, št. 24/83 in 5/86) 42-umi delovni teden upošteva kot letna povprečna delovna obveznost posameznega delavca, določajo enotne osnove standardov in normativov za srednje šole in domove za učence, določene v Izobraževalni skupnosti Slovenije, letni obseg neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela po predmetniku. Vendar izračun pokaže, da pri 38 tednih pouka (35 tednov za čisti teoretični in praktični pouk in praviloma 3 tedne za dejavnosti) enotne osnove standardov in normativov ^oločajo v srednjih RAZPRAVA O DELOVNI OBVEZNOSTI PEDAGOŠKIH DELAVCEV Republiški odbor Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti je 3. oktobra 1986 obravnaval zahtevo tovariša Zoltana Jana o zaščiti pravice do učiteljeve 42-ume tedenske delovne obveznosti. Ugotovil je, da je treba delovno obveznost natančneje opredeliti tudi za druge pedagoške delavce, zato je pobudo posplošil. Republiški odbor je pozval Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo in Republiški komite za delo, naj odgovorita na zahtevo in glede na svoje pristojnosti opredelita delovno obveznost pedagoških delavcev. Odgovor bo podlaga za široko razpravo o pedagoški delovni obveznosti. Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo je 24. decembra 1986 poslal RO sindikata odgovor, ki ga je pripravil ob sodelovanju Republiškega komiteja za delo. Republiški odbor tako začenja razpravo; o delovni obveznosti pedagoških delavcev morajo razpravljati vse osnovne organizacije, ki združujejo člane Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti, k razpravljanju so povabljeni tudi drugi. V občini usklajena stališča, mnenja in pobude pošiljajte na Republiški odbor Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti, Dalmatinova 4, Ljubljana. Republiški odbor bo strnil razpravo predvidoma maja 1987. Stališče Republiškega odbora mora biti enotilb in skupno stališče Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti. Ob koncu razprave bo Republiški odbor predlagal, kaj bo treba storiti, da se bo v razpravi opredeljena delovna obveznost pedagoških delavcev uveljavila. Prosim, da spoštujete predlagani rok za razpravo. SEKRETAR RO Aleš Golja PRIPIS UREDNIŠTVA: Prispevke o 42-urni delovni obveznosti pedagoških delavcev bomo objavljali tudi v Prosvetnem delavcu, zato jih, primerno prirejene za tisk na dveh ali treh straneh, čimprej pošljite na naš naslov. roma za opravljanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti v srednjih šolah in domovih za učence (Poročevalec ISS, št. 4/86) določajo: 1. Za vrednotenje zagotovljenega programa osnovnega izobraževanja, ki se zagotavlja po načelih solidarnosti, se šteje, da učitelj opravi na teden v skladu s predpisanim šolskim koledarjem 20 ur neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela (v skladu s tretjim odstavkom 14. člena Zakona o osnovni šoli se uporabniki in izvajalci lahko dogovorijo tudi drugače). 2. V srednjih šolah: — 760 ur neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela na leto po predmetniku za učitelje splošno izobraževalnih oziroma strokovno-teoretičnih predmetov; — 950 ur praktičnega pouka in neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela na leto po predmetniku za učitelje praktičnega pouka. 3. V domovih za učence srednjih šol: — 1200 ur neposrednega vzgojnega dela na leto (30 ur na teden). šolah za učitelje splošno izobraževalnih in strokovno-teoretičnih predmetov 20-, za učitelje praktičnega pouka 25-, za vzgojitelje v domovih pa 30-urno obveznost neposrednega vzgojnega dela z učenci. Višina obveznosti — zadeva organizacije Menimo, da so v Izobraževalni skupnosti Slovenije določeni standardi in normativi predvsem merilo za izračun oziroma ugotavljanje višine povračila za opravljeno vzgojno-izo-braževalno storitev oziroma uresničen vzgojno-izobraževalni program in podlaga za določanje razmerij med obsegom neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela in drugimi sestavinami učiteljevega dela v okviru 42-urne tedenske delovne obveznosti in jih ni mogoče neposredno uporabljati za določanje tedenskega ali letnega obsega neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela pedagoških delavcev. Zakon namreč zavezuje izobraževalno organizacijo, da s samoupravnim splošnim aktom določi razmerje med sestavinami učiteljeve delovne obveznosti, obseg in razporeditev vzgojno-izobraževalnega dela v šolskem letu za posameznega delavca pa določi z letnim delovnim načrtom. S tako ureditvijo je še vedno ohranjena prejšnja pravica do zniževanja oziroma zviševanja obveznosti neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela posameznim pedagoškim delavcem. Menimo tudi, da mora izobraževalna organizacija pri določanju obsega obveznosti neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela z učenci upoštevati vse posebnosti pouka posameznih predmetov, zlasti povečan obseg priprav; lahko pa upošteva tudi objektivne danosti (glede učiteljev) in gmotne možnosti. Glede na to mora ustrezno zmanjšati ali zvišati posameznim učiteljem tedenski oziroma letni obseg obveznosti neposrednega dela z učenci tako, da učitelji izpolnijo 42-umo tedensko obveznost. Vprašanje pa je, koliko so izobraževalne organizacije to pooblastilo uporabile. Razmerje med učno obveznostjo, pripravami na pouk in drugim delom morajo določiti tako, da vsi pedagoški delavci v delovnem razmerju za polni delovni čas izpolnijo 42-umi delovni teden ali 42-umi delovni teden kot povprečno delovno obveznost za eno leto. Pri določanju obsega neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela z učenci pa izobraževalna organizacija tudi ne sme preseči (v okviru 42-ume tedenske delovne obveznosti) z zakonom dopustne najvišje obremenitve učitelja z neposrednim vzgojno-izobraževalnim delom, mora pa upoštevati tudi veljavne enotne osnove standardov in normativov. Enotne osnove standardov in normativov v bistvu določajo povprečni obseg obveznosti neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela posameznih vrst učiteljev oziroma vzgojiteljev (za teoretični pouk 20, za praktični pouk 25, za vzgojitelje v domovih 30 ur na teden), zakonski maksimum pa določa zgornjo mejo, do katere je učitelje v okviru 42-umega delovnega tedna dovoljeno obremeniti (za teoretični pouk 23, za praktični pouk in vzgojno delo v domovih pa 30 ur). Vsota obsega sestavin učiteljeve oziroma vzgojiteljeve tedenske delovne obveznosti mora biti vedno 42 ur na teden. Spodnja meja, do katere je mogoče zniževati obseg neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela z učenci ni izrecno določena s predpisom. Menimo pa, da ga omejujejo enotne osnove standardov in normativov, in sicer tako, da povprečje obsega neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela z učenci vseh učiteljev v okviru 42-urne tedenske delovne obveznosti ne sme biti manjše od 20 ur na teden, za učitelje praktičnega pouka 25 in za vzgojitelje 30 ur. Torej, za kolikor izobraževalna organizacija posameznemu učitelju obseg neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela z učenci zniža pod enotne osnove standardov in normativov, za tolikega mora drugemu zvišati, sicer ne bo v skladu s temi standardi in normativi. Tudi najbolj strokovno pripravljena rešitev tega vprašanja zunaj izobraževalne organizacije ne more rešiti razmerij med sestavinami delovne obveznosti pedagoških delavcev tako zadovoljivo, kot če je taka rešitev utemeljena in s primernim posluhom pripravljena v izobraževalni organizaciji. Samo dve uri manj! Na podlagi izkušenj menimo, da je smotrno v okviru 42-urne tedenske delovne obveznosti v samoupravnem splošnem aktu znižati učno obveznost (pod 20 ur) od enotnih osnov standardov in normativov tistim uči .el jem, ki poučujejo predmete, za katere vzgojno-izobraževalni program predpisuje obvezne pisne naloge oziroma izdelke. Tako storimo tedaj, kadar zahtevata priprava in pregled teh nalog in izdelkov od učitelja povečan obseg priprav na pouk. Vendar menimo, dani smotrno zniževati učne obveznosti za več kot 2 uri na teden. Pod poukom pojmujemo tisto neposredno vzgojno-izobraževalno delo, ki ga opravlja učitelj neposredno z učenci v skladu s predpisanim predmetnikom in učnim načrtom. Pojem neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela z učenci pa vsebuje poleg pouka še drugo neposredno vzgojno-izobraževalno delo z učenci (v skladu z letnim delovnim načrtom vzgojno-izobraževalne organizacije), na katero se učitelj tudi mora pripravljati. Nekje več, drugje manj obveznosti Res je, da so v primerjavi s preteklimi obdobji nastale nekatere nove obveznosti, ki jih učitelj mora opraviti v 42-urnem delovnem tednu, vendar so se obremenitve pri nekaterih predmetih oziroma predmetnih področjih tudi zmanjšale. Na primer: enotne osnove standardov in normativov srednjim šolam zdaj priznavajo laboranta, organizatorja proizvodnega dela in delovne prakse, svetovalne delavce, 1 uro na teden za interesne dejavnosti na oddelek, za vodenje in organizacijo praktičnega pouka delavca z višjo izobrazbo na 16 oddelkov. Povečalo se je tudi število izpitov, vendar so odpadli dokaj obsežni in zahtevni končni izpiti. Ne moremo pa šteti v novo obveznost sprotne in letne priprave na pouk, saj so le te vedno bile, so in bodo nujna sestavina kakovostnega pedagoškega dela, njihov obseg pa se nikoli ni določal s predpisom, saj ni merljiv. V osnovnem izobraževanju se je močno zmanjšal obseg tako imenovanega drugega dela, s tem da so postale interesne dejavnosti del obveznega predmetnika, nekatere naloge pa so prevzeli knjižničarji. Ni pa res, da so učitelji imeli prej 48-urni delovni teden. Učitelji so imeli že pred uveljavitvijo Temeljnega zakona o delovnih razmerjih in Temeljnega zakona o uvedbi 42-urnega delovnega tedna (Ur. 1. SFRJ, št. 17/65) 7-urni dnevni oziroma 42-urni tedenski delovni čas po Zakonu o javnih uslužbencih (Ur. 1. FLRJ, št. 53/57). Res je tudi, da se za uresničitev programa štejejo le opravljene ure pouka. Vendar je tako stališče, zlasti z gledišča udeležencev izobraževanje edino pravilno, saj ni mogoče pričakovati ustreznega znanja, če snov ni bila dojeta v času, kot ga določa predmetnik, pa tudi pri svobodni menjavi dela ne more biti predmet menjave neopravljena storitev. Za državne praznike pa so učitelji, enako kot vsi drugi delavci upravičeni do nadomestila osebnega dohodka v višini, kot bi jim pripadal na delovni dan, na katerega pride državni praznik oziroma za povprečno delovno obveznost takega delovnega dne. Dosledno izpolnjevanje s predmetnikom določenega obsega pouka v času, ki je na voljo v primerjavi s prejšnjim, sicer nekoliko podaljšuje trajanje pouka v šolskem letu, vendar ne toliko, da pedagoški delavci svojega letnega dopusta ne bi mogli izrabiti tedaj, ko ni pouka ali med počitnicami. 82. člen Zakona o usmerjenem izobraževanju določa 44 tednov pouka kot zgornjo mejo ozi-Nadaljevanje na 4. strani dogodki novosti Ni nepomembno, da je potekal šesti kongres jugoslovanskih pedagogov v začetku lanskega novembra na Pedagoški akademiji v Mariboru v izjemno zapletenih družbeno-poBtičnih in gospodarskih razmerah, v času, ko so se povečala prizadevanja za izhod iz težavnih razmer in za nadaljnji razvoj samoupravnih socialističnih odnosov. S tem je občutljivo povezana pedagoška znanost, ki nujno odseva spremembe v gospodarskem, političnem in kulturnem razvoju družbe, To je čas, ko skušamo resno povzeti dosežke samoupravne socialistične preobrazbe vzgoje v Jugoslaviji in ugotoviti, kako je mogoče v resnici napredovati na vseh področjih vzgajanja in izobraževanja. Pri reševanju temeljnih vprašanj pedagogike se pojavljajo različni prijemi in pojmovanja, ki pa niso prerasli do zdaj ustaljenih okvirov razmišljanj, zato tudi pedagogika v nekaterih vprašanjih zaostaja za potrebami hitrejše preobrazbe vzgajanja in izobraževanja. Po kongresu je takrat imenovana delovna skupina oblikovala stališča, sklepe in predloge, nakazane v uvodnem referatu, koreferatih in razpravah na kongresu. Objavljamo jih v strnjenem povzetku. Nujno je zagotoviti vse možnosti za preverjanje predmeta pedagogike, ki se je do zdaj omejevalo povečini na tehnike in in-strumentarij »vzgojne dejavnosti« brez posebne teoretične podlage in zagotovljene enakovredne marksistične znanstvene utemeljenosti vzgojno-izobraže-valnega procesa. Znova se je odprlo vprašanje vzgojno-izobraževalnih smotrov; ne zgolj kot pedagoška, temveč tudi kot družbena kategorija. Sestavin vzgojno-izobra-ževalnega smotra ni mogoče zadovoljiti s preučevanjem abstraktno humanistične razsežnosti osebnosti, temveč je treba preučiti vse vidike, ki izražajo osebnost v družbi in njeni zgodovinski vlogi pri družbenem razvoju. Ob tem moramo okrepiti temeljna pedagoška raziskovanja, ki so pogoj za jasnejšo teore-tično-metodološko usmeritev, pa tudi drugačno usposobljenost pedagogov za reševanje teh vprašanj. Za večjo učinkovitost pedagogike pri reševanju vprašanj pedagoške prakse moramo razvijati bolj usklajeno interdisciplinarna raziskovanja; ta bodo omogočala ne samo vsestransko in obsežnejše spoznavanje pedagoških vprašanj, temveč tudi kakovostnejše in globlje poglede na pojasnjevanje raziskovalnih problemov. Razmerij med strokami, ki preučujejo vzgojno-izobraževalno problematiko, ne moremo raziskovati v ustaljenih okvirih, zato je nujno, da pedagogika uporablja izsledke interdisciplinarnih raziskovanj kot Učiteljeva obremenjenost in njene meje__________ Nadaljevanje s 3. strani roma zagotavlja za učence najmanj 8 tednov počitnic. V resnici pa je 40 tednov pouka in je torej v preostalem času 12 tednov dovolj časa za letni dopust. V tem času je mogoče izrabiti tudi najdaljši dopust, v preostanku časa pa opraviti drugo delo, ki se po svoji naravi nakopiči ob koncu pouka in ob koncu šolskega leta. Tam, kjer nastajajo zlasti pri zelo natrpanih programih nekatere težave, pa se ob prenovi programov predvidevajo ustrezni popravki. Marsikaj je odvisno od organizacije Delo v zvezi z izpiti, konference učiteljev, delo v zvezi s pedagoško dokumentacijo in evidencami, ki jih mora voditi izobraževalna organizacija, globalna priprava na pouk, strokovno spopolnjevanje, priprava letnega delovnega načrta za prihodnje leto, organizirano strokovno spopolnjevanje ipd. je treba presojati glede na to, ali je bila dosežena 42-urna tedenska delovna obveznost v vsem letu, in ga opraviti med počitnicami, ko delavci niso na letnem dopustu. Marsikaj je pri tem odvisno od organizacije dela na posameznih šolah. Gotovo ni prav, če se posameznim delavcem naloži toliko teh obveznosti, da presežejo 42-urno tedensko obveznost kot povprečno delovno obveznost v letu. Letna delovna obveznost brez dopusta se namreč giblje med 2058 za mlajše in 1932 urami za starejše delavce, ki imajo lahko 35 dni dopusta. Upoštevaje to je treba delo razporediti tako, da bodo vsi delavci s polnim delovnim časom dosegali 42-urno tedensko obveznost kot povprečno delovno obveznost v letu. Delavci so upravičeni zahtevati od pedagoškega vodstva, da zagotovi to z ustrezno organizacijo. Preseganje 42-ume tedenske delovne obveznosti kot povprečne delovne obveznosti v letu pri posameznih delavcih je upravičeno le tedaj, ko zaradi pomanjkanja delavcev dela ni mogoče organizirati drugače. Menimo, da z Zakonom o usmerjenem izobraževanju največja dopustna obremenitev učencev (to morajo upoštevati tudi vzgojno-izobraževalni programi) pa tudi enotne osnove standardov in normativov ob ustrezni organizaciji dela ne dajejo podlage za preseganje 42-ume tedenske delovne obveznosti kot povprečne delovne obveznosti v letu. Zdaj veljavni programi srednjega izobraževanja določajo povečini 40 tednov pouka v šolskem letu. Pri tem je določeno: — 35 tednov za teoretični in praktični pouk — 3 tedne za dejavnosti in — 2 tedna za proizvodno delo oziroma delovno prakso, ki poteka v ozdih ali delovnih skupnostih. V resnici je torej 38 tednov dela z učenci v izobraževalni organizaciji. to pa je toliko, kolikor je bilo tega dela pred prehodom na usmerjeno izobraževanje. Normalno pa je, da se tudi v vzgoji in izobraževanju tako kot v vsaki drugi dejavnosti, ob neizbežnih zahtevah po boljši izrabi delovnega časa, zaostruje odgovornost vodstev in organizatorjev dela, pa tudi odgovornost vsakega posameznega delavca in samoupravljalca za tako organizacijo, ki zagotavlja učinkovitost dela. Na koncu naj poudarimo, da je neposredno vzgojno-izobra-ževalno delo z učenci intelektualno delo, ki je merljivo samo z dosežki. Kakovostni dosežki pa so plod trdega in vztrajnega dela in bolj redko izredne nadarjenosti. Zato organizirana družba že od nekdaj priznava pedagoškemu delu dogovorjeno ceno, ne pa resnične cene. Verjetno bo moralo ostati pri tem še dolgo časa. Prepričani smo. da je samoupravno urejanje razmerja med sestavinami pedagoške delovne obveznosti še najprimernejši način, da se ustrezno ovrednotijo vse posebnosti in sestavine pedagoškega dela. Po sodobnih znanstvenih poteh sin dii Stališča, sklepi in predlogi s 6. kongresa jugoslovanskih pedagogov spodbudo in možnost za svoj razvoj in da tudi sama s svojim raziskovanjem pripomore k razvoju drugih, za napredek vzgajanja in izobraževanja potrebnih znanosti. Podpirati je treba zlasti prizadevanja za razvoj specialnih didaktik, za razvoj metod pedagoškega dela na različnih izobraževalnih področjih kot interdisciplinarnih pedagoških raziskovanj. Razvijati moramo povezovanje znanstvenega dela v Jugoslaviji; le tako bomo lahko izdelali skupne raziskovalne programe, posebno tam, kjer so v ospredju temeljna teoretična metodološka vprašanja. Pri tem je treba izhajati iz kritičnih ocen dozdajšnjega raziskovanja v pedagogiki in razvijati pedagoško kritiko, ki je nujna za napredek pedagoške znanosti. Na kongresu so ugotovili, da zdajšnjapreobrazba vzgajanja in izobraževanja ni zasnovana na potrebnih pedagoških znanstvenih spoznanjih, posebno zato, ker ni bilo izdelanega vzorca teorije usmerjenega izobraževanja. Jugoslovanski pedagogi so se do zdaj premalo ukvarjali z vprašanji usmerjenega izobraževanj a in vzgajanja, raziskave so bile preskromne, pedagogika je predolgo ostajala v svojih ustaljenih okvirih in je zato zaostajala za resničnimi potrebami. Vse to je privedlo do nezadostno opredeljenih, v različnih republikah in pokrajinah'neustreznih rešitev, ki niso odsevale pravih posebnosti teh območij. Pri tem ni bila zagotovljena resnična povezanost vzgajanja in izobraževanja z drugimi vejami združenega dela — to pa je še povečevalo dvom v celotno zamisel usmerjenega izobraževanja. Pri tem tudi ni bila uresničena zasnova nepre-nehnega izobraževanja; le-to je sicer zamišljeno kot temelj, ki bi se moral uveljavljati v nadaljnjih strukturalno-organizacijskih spremembah usmerjenega izobraževanja. Podružbljanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti pomeni bistveni pogoj nadaljnjega razvoja celotnega sistema vzgajanja in izobraževanja. Zagotoviti moramo razvoj pedagoške teorije usmerjenega izobraževanja in vzgajanja in zato organiziraj znanstveno preučevanje bistvenih vprašanj tega področja; ob tem je treba razvijati alternacije in alternative v izobraževanju, prav zaradi tega pa poskrbeti, da bodo jugoslovanski pedagogi dobro poučeni in obveščeni o pedagoških izkušnjah in praktičnih rešitvah na različnih območjih v Jugosla-vijiinvsvetu, da bi lahko preverjali in uporabljali spoznanja, sprejemljiva tudi za našo pedagoško teorijo in prakso. Ne brez hospitacijskih in eksperimentalnih ustanov ki jih še nismo odkrili, kaj šele, da bi našli ustrezne rešitve. Nekatere so preveč prakticistične in usmerjene predvsem na neposredno pripravo za delo, ne da bi dajale širšo izobrazbeno podlago za uresničevanje vzgojnih nalog v zvezi z razvojem samoupravne kulture bivanja, družbenogospodarskim in delovnim vzgajanjem ter boljšo uporabo prostega časa. V sistemu vzgoje in izobraževanja je veliko nerešenih vprašanj, zato predlagajo pedagogi Zvezi pedagoških društev Jugoslavije, naj začne raziskovalna projekta o teoriji in modaliteti šole kot temeljne nosilke nalog vzgojno-izobraževalne dejavnosti na različnih stopnjah izobraževanja in vzgajanja ter projekt, namenjen preučevanju in oblikovanju sistema usmerjenega izobraževanja in vzgajanja v Jugoslaviji. To bi pripomoglo k razvoju pedagogike v samoupravni socialistični družbi in njeni resnični družbeni vlogi. Nujno moramo organizirati skupino hospitacijskih in eksperimentalnih organizacij na vseh stopnjah vzgajanja in izobraževanja, da bi v njih preverjali spodbudne novosti, predloge, metode vzgajanja in izobraževanja, preden bi jih množično uvajali v vzgojnoizobraževalno prakso. Za zdaj še ni dovolj izdelan sistem usmerjenega izobraževanja in vzgajanja, zato so očitna še mnoga protislovja v srednjem in visokem šolstvu. V spremembah, ki jih ponekod ugotavljajo, so tudi namere, neusklajene z resničnimi zahtevami družbenega, znanstvenega in tehničnega razvoja v Jugoslaviji — npr. uniformiranje visokošolskega izobraževanja, preoblikovanje visokošolskih organizacij v klasično organizirane fakultete, izmikanje razlikam med izobraževanjem znanstvenih delavcev in visoko izobraženih strokovnjakov različnih profilov itn. Glede vzgojno-izobraževalne vloge združenega dela v sistemu usmerjenega izobraževanja in vzgajanja je še veliko nejasnosti. Nezamenljiva vloga vzgojno-izobraževalnih organizacij Ob razčlenitvi dela vzgojno-izobraževalnih organizacij, posebno šole, so pedagogi ugotovili, da teh ustanov ni mogoče z ničimer zamenjati, ko gre za uresničevanje vzgojno-izobraževalnih smotrov, čeprav le-te niso , edine sestavine v sistemu vzgajanja in izobraževanja. Lahko rečemo, daje od njihove dejavnosti zelo odvisna tudi dejavnost drugih subjektov vzgajanja in izobraževanja ter oblikovanje družbenih opredelitev za preobrazbo vzgoje. Do zdaj se je jugoslovanska pedagogika ukvarjala zlasti z vprašanji predšolske vzgoje in osemletne osnovne šole, med vzgojnimi dejavniki zunaj šole pa še predvsem z vzgojno vlogo družine. Čeprav je to izredno pomembno, bi pedagogika vendar morala preseči svoje ustaljene okvire in se bolj ukvarjati — teoretično in znanstveno — z organizacijami usmerjenega izobraževanja in vzgajanja na vseh stopnjah, pa tudi z vsemi dejavniki vzgoje zunaj šole, tudi s tistimi za razvoj kulture prostega časa. Sola kot ustanova ne odmira, ima nedvomno pomembno vlogo v prihodnosti, vendar pod pogojem, da zelo korenito spremeni in usklajuje svoje delo z resničnimi potrebami jugoslovanske družbe, njenega gospodarskega, znanstvenega in tehničnega razvoja, in tudi s potrebami vsakega človeka kot izvirne osebnosti. Pedagogika se bo morala več ukvarjati tudi z vzorci vsake posamezne vzgojno-izobraževalne ustanove, da bi na temelju takih opazovanj lažje oblikovala strategijo preverjanja različnih vzorcev pedagoškega dela in s tem več pripomogla k celostni prosvetni politiki v Jugoslaviji. Pospešiti bo treba povezovanje vsake vzgojno-izobraževalne ustanove z neposrednim in širšim okoljem, da bi hitreje prerasli ustaljene odnose med šolo in družino in krepili zveze tudi z drugimi dejavniki vzgoje. Namesto tega se pogosto uveljavlja »poenostavljeno pošolanje« novih izobraževalnih področij, denimo, delovnega in tehničnega vzgajanja, splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. marksističnega izobraževanja, umetnostne vzgoje idr. Največkrat so za to krivi učitelji, ki nočejo ali ne zmorejo temeljito spremeniti načinov pedagoškega dela, pa tudi ne odnosov v nagrajevanju po delu ter podcenjujejo vse oblike in načine dela, ki niso pouk ali ne spadajo v tradicionalno šolsko delo. Če hočemo odpraviti te slabosti, potem moramo sodobne učitelje veliko boljše usposabljati za opravljanje vedno zahtevnejših in širših nalog podružbljene vzgoje. Razviti animacijsko in skupinsko delo učiteljev Učiteljeva osebnost je nezamenljiv dejavnik vzgoje, zato mora biti tudi visoko strokovno in kulturno razvita. Več pedagoške pozornosti bo treba nameniti usposabljanju pedagoških delavcev, zlasti v usmerjenem izobraževanju in na visokih šolah. Praksa kaže, da so učitelji pomanjkljivo usposobljeni za različne razvejene vloge in naloge, ki jih imajo v sodobni vzgoji in izobraževanju. Bistveno bi morali spremeniti organizacijo in načine dela v visokem šolstvu, saj je čutiti močan prepad med pedagoško teorijo in prakso, zlasti pri pedagoško-psihološki in metodični usposobitvi učiteljev. Na vseh stopnjah šolskega sistema moramo uvajati organi-zacijsko-tehnološke novosti. Če hoče pedagogika resnično pomagati učiteljem, potem mora opustiti preveč idealizirane, normativne vsebine in uvajati v sodobno izobraževalno tehnologijo dobre izkušnje teoretičnih in didaktično-metodičnih zasnov v usposabljanju sodobnih učiteljev. Učenci prevzemajo večji del tistih načinov mišljenja in dela, ki jih sicer uveljavlja pedagoški delavec v svoji pedagoški praksi, zato je izjemno pomembno posodobiti šolanje prihodnjih pedagoških delavcev, da bodo resnično nosilci najnaprednejšega v razvoju vzgajanja in izobraževanja, teoretično in praktično. Učitelji morajo biti v sodobnem pedagoškem procesu dobri animatorji, svetovalci in ustvarjalni sodelavci, ki so sposobni uresničevati svoje naloge s skupinskim delom. Razumljivo, da je treba ponovno uveljaviti dobre izkušnje dozdajšnjih učiteljskih šol, ob tem pa obnoviti tudi vlogo vadnic, hospitacijskih šol, mentorsko delo s študenti v njihovem praktičnem delu ter jih uvajati tudi v raziskovalno delo. Zaradi zapletenega, vsestranskega in zahtevnega pedagoškega dela v sodobni šoli moramo preiti povsod na visoko izobraževanje učiteljev, da ne bomo še bolj zaostajali za potrebami vsesplošnega napredka. Nedopustna je počasnost pri uveljavljanju jugoslovanske zasnove izobraževanja pedagoških delavcev, saj bi bilo treba izobrazbeno zahtevnost učiteljev uravnati v Jugoslaviji bolj enotno. Neprenehno izobraževanje moramo uresničevati s skupinskim delom različnih profilov vzgojiteljev, učiteljev, ravnateljev šol, šolskih pedagogov, psihologov, defektologov, pedagoških svetovalcev in drugih strokovnjakov, ki delujejo v vzgoji in izobraževanju v šoli in njenem okolju. Neprenehno izobraževanje vseh učiteljev moramo zasnovati kot celoten in trden sistem dela — to mora biti ustrezno pravno urejeno. Izdelati in uveljaviti bi morali ustrezno poklicno spodbujanje pedagoških delavcev (če želimo njihovo stalno spopolnjevanje), ne le z boljšim vrednotenjem in nagrajevanjem pedagoškega dela, temveč tudi s sistemom poklicnega napredovanja — tu je treba upoštevati delovne izkušnje, inovativne dosežke ter mentorske animativnosti v vzgojnem delu v šoli in v okolju. Za nadaljnji razvoj pedagoškega dela je zelo pomembno uvajanje kakovostnega podiplomskega ter interdisciplinarnega študija pedagogov, psihologov, specialnih didaktikov in drugih strokovnjako1'; pri tem je treba nameniti še posebno pozornost interdisciplinarnemu usposabljanju metodikov, ki nimajo ustrezne pedagoško-di-daktične izobrazbe. pravni preobrazbi vzgajanj2 H izobraževanja so udeleže11 eta kongresa ugotavljali, da j® ^ na Brez dobre obveščenosti ni ustvarjalnega dela aa , j liko težav, ki bi jih morali hitfe! °2d odpravljati, da bi učinkovite) ^.Po povezovali in medsebojno P ■,Ja ; pletali pedagoško teorijo L r te prakso. Med temi je gotovo na ospredju nerazvit pretok inf0* °bi macij, ki bi moral biti hitrejši'^Srne sami domovini med vsemi rep1' "ni blikami in pokrajinama, pa iz tujine. Jugoslovanski pe0T ’ ' gogi še posebej opozarjajo 1,1 1 pi nevarnost, da bi še nadalje sir0, vet mašili področje vzgoje in iztT eva braževanja. Delež narodneFePu dohodka, namenjen vzgoji, sej^ed tako zmanjšal, da resno ogr(,z^ f i vse zamisli in reformne poskusnem prizadevanja za kakovostnejšo vzgojo, še posebno uvajaf) 2ob novih vsebin in načinov izob^Potr ževanja, zlasti glede do razvoj ru? kibernetike, informatike, n nalništva, programiranja iPr0rn Prav v tem globoko zaostaja2'1'*1'1; za drugimi deželami, še bolj P')1'1 n bomo, če ne bomo zmogli težilo pravočasno urejati. Vzgoje jVv mogoče več obravnavati kot poln i dročje porabe, ki je najpt^m podvržena številnim omejitva111 eni temveč jo je treba upoštevati L'Th enega bistvenih dejavnikov T j-be, zvoja združenega dela in za™Ui ustrezno podpirati in krepiti-nadaljnji razvoj vzgajanja ^api izobraževanja in kakovostne preobrazbo vzgojno-izobraž1’ valnega sistema je izjemno p §e vrkJ°Sebno Pereče je vprašanje ia-inio - evania odraslih. V sindikatih 5p,ivajoVe2;r?t uS°'av,jali vzroke' ki * ;tvit’ da to izobraževanje m ra-'Z5iste P°ieg tistih vzrokov, na katere jiiV? Vzgoje in izobraževanja teja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Ugotavljamo, da so dozdajšnji ukrepi v vzgoji in izobraževanju premalo upoštevali načelo perma-nentnosti. To lahko očitamo vsem programom od osnovne šole, saj so prenatrpani in vsebujejo preveč specialnih znanj. Zato podpiramo predvsem spremembe v vzgojnoizo-braževalnih programih srednjega izobraževanja, ki naj bi izhajale iz zahteve po odpravi faktografije, podvajanja, prenatrpanosti idr. Učni programi morajo dopuščati več prožnosti, možnosti za utrjevanje znanja, pa tudi za razvijanje vzgojne vloge šole. Izhodišče za pridobitev izobrazbe mora biti podajanje temeljnega znanja, razvijanje vedoželjnosti in sposobnosti za učenje vse življenje. Doslej je tudi bilo preveč pozornosti namenjene programom za pridobitev izobrazbe, programov za spopolnjevanje znanja, specializacije, pa je izedno malo. Zato pričakujemo, da bo pri razvijanju vzgoje in izobraževanja prav tem problemom namenjeno več pozornosti in ob tem zlasti gmotnim, kadrovskim, strokovnim in drugim možnostim za pripravo in uresničevanje takšnih programov. bene cilje in na razvojne cilje posameznih panog in dejavnosti. Sindikati vidimo svojo temeljno vlogo v tem, da skupaj z drugimi razvijamo zavest o povečani odgovor- POSEBNE IZOBRAŽEVALNE SKUPNOSTI JE TREBA REORGANIZIRATI Ob zahtevi po povezanosti uporabnikov in izvajalcev ocenjujemo tudi predlagano reorganizacijo posebnih izobraževalnih skupnosti. Menimo, da je zdajšnja organiziranost pokazala veliko slabosti, zlasti pa to, da je delitev po panogah marsikdaj onemogočala uresničevanje narodnih razvojnih interesov. Zato se strinjamo, da bi za načrtovanje in uresničevanje programov za pridobitev izobrazbe morali poiskati ustreznejše rešitve, sa^je vsem veliko do tega, da dobimo kakovostno uspo- USPOSABLJANJE ZA DELO NAJ BO BOLJ KAKOVOSTNO izobraževanje ni ih vzrokov, n u _ . in izobražev 1 nePOsredno. vendar pa po-Lra r”0 vplivajo na motivacijo ta n la za izobraževanje (možnosti O^enjg pred°vanje v poklicu, vredno-Aani ?!|lanja. možnosti za izobraže-eZjim ldr-); je še veliko vprašanj, ki bi v°rali namenhi več pozornosti (kMa. Nj-SiStemu vzg°)e >n izobraževa-...Vani 1 aoPustno, da ostaja izobraženo adraslih na obrobju. Pričaku-izobra-a bo Pr' ustvarjanju vzgojno-a^otno tValnega sistema enaka po--ojnih _ 1 namenjena pripravi ustrez-J28 nriag[amov za odrasle (ne samo kff!ianiu k0aHUeV izobrazbe)- usposab-Skobta* adrov za uresničevanje tega ?%reže eVanja. oblikovanju ustrezne 3S,jn ?a„za Uresničevanje programov ^ raRotri0t-aVljanju drugih možnosti. zOtlaljn;; V,111 ie. iteha možnosti za na-Jtevan: razv°j organizacij za izobra-eifniver? ?drasbb- kot so delavske ■izdih 7 lzobraževalna središča v zfPosobid .t0Jvlogo Pa se moraj° zvijale zlasti izobraževanje mladine. Zato je treba poiskati tudi ustrezno rešitev za financiranje izobraževanja odraslih, saj ni dopustno, da to izobraževanje temelji skoraj samo na neposredni menjavi dela in celo na osebnih izdatkih posameznikov, kot da to izobraževanje ni tudi v prid družbi. ;>vaTn°eb‘,i tud' vse vzgojno-izobra 0r§an,zacije, ki so doslej ra pr-^RlOVANJE MORA IZHAJATI IZ DOLGOROČNIH CILJEV V sindikatih bomo pri obravnavanju konkretnih rešitev izhajali iz teh zahtev, še posebno pa se bomo zavzeli za razvijanje izobraževalne vloge v združenem delu, da bi izobraževanje zaposlenih postalo pravica in obveznost posameznika in organizacije združenega dela. Zavzemali se bomo za ustreznejše gmotno in moralno vrednotenje znanja in njegovih dosežkov, upoštevanje le-tega v kadrovski politiki in za zagotavljanje možnosti za izobraževanje delavcev. Zahtevali bomo pripravo posebnih programov, ki bodo pritegnili več zaposlenih v osnovnošolsko izobraževanje. Podprli bomo take rešitve v Zakonu o delovnih razmerjih, ki bodo onemogočale upoštevanje z delom pridobljenih delovnih zmožnosti brez ugotavljanja . znanja in njegovih rezultatov. Pri povezovanju vzgojno-izobraževalnega sistema z združenim delom je pomembno področje tudi neposredno vključevanje združenega dela v vzgojno-izobraževalni proces. Ugotavljamo, da so bili pri tem že doseženi nekateri uspehi, vendar teh še ni dovolj in jih niso dosegli v vseh okoljih. Zato je treba iskati nove možnosti in razvijati zavest o pomembnosti tega dela pri vseh uporabnikih. Hitreje je treba reševati tudi pravna, ekonomska in druga vprašanja, ki ovirajo večje sodelovanje kadrov iz materialne proizvodnje v pedagoškem procesu. V zvezi s praktičnim usposabljanjem učencev in študentov v ozdih materialne proizvodnje smo v sindikatih že ob uvajanju usmerjenega izobraževanja opozarjali na slabo strokovnost in organiziranost ka-drovsko-izobraževalnih služb. predvsem na to, da mnogi ozdi teh služb nimajo, zato nimajo možnosti za strokovno pripravo praktičnega usposabljanja. Čeprav je bilo v združenem delu materialne proizvodnje v zadnjih letih marsikaj narejeno, ni mogoče pričakovati, da se bodo razmere v kratkem bistveno izboljšale in da bqmo povsod dosegli enako dobre možnosti. Zato predlagamo, naj ustrezni strokovni organi preučijo možnost, da bi vsaka panoga ' izbrala nekaj boljših ozdov, ki bi usposabljali vse učence in študente določenih programov. Te izbrane ozde bi morali ustrezno opremiti in zagotoviti kadre, denar za to pa bi zbrali vsi uporabniki v določeni panogi. Če tega ne bomo dopustili, bomo zavestno prepuščali pomemben del vzgojno-izobraževalnega procesa naključju, nestrokovnosti, improvizacijam ipd. nosti pa tudi o pravicah združenega dela do oblikovanja izobraževalne politike. Demokratizacija odločanja pomeni tudi odgovornost do mladega rodu, zlasti do razvoja. Iz uvodne besede Gite Vončina sobljene kadre in to ne more biti odvisno le od možnosti, ki jih imajo uporabniki določene panoge. Pri razvijanju predlagane zamisli pa je treba zagotoviti take rešitve, ki bodo omogočale vpliv uporabnikov določene panoge in izvajalcev na posamezne rešitve. Zagotoviti je treba vpliv strok na oblikovanje vzgojno-izobraževalnih programov, k temu pa bolj kot doslej pritegniti strokovnjake -iz organizacij združenega dela uporabnikov. V sindikatih bomo na podlagi teh izhodišč ocenjevali konkretne predloge. Eden od korakov k tehnološko sodobnejšemu gospodarstvu, ki nam je v teh hudih gospodarskih razmerah tako zelo potrebno, pa tudi k nadaljnjemu razvoju samoupravljanja in osebnostnemu razvoju vseh posameznikov je tudi kakovosten in učinkovit vzgojno-izobraževalni sistem. V kongresni resoluciji smo zapisali, da zahtevnih razvojnih ciljev ne bomo dosegli brez višje ravni znanja. Ker so razvojni cilji hkrati cilji delavskega razreda, v sindikatih pozorno spremljamo dogajanja v vzgoji in izobraževanju in sodelujemo pri oblikovanju takšne izobraževalne politike, ki omogoča čim več kakovostnega izobraževanja vsakemu posamezniku. Tak cilj, seveda podrobneje razčlenjen, smo si postavili že v sedemdesetih letih, ko je bila sprejeta odločitev o preobrazbi vzgoje in izobraževanja. Nove vzgojno-izobraževalne programe, ki smo jih spremljali še z drugimi ukrepi za uspešnejše izobraževanje, smo uvedli v osnovno in srednje šole, v zadnjih dveh letih pa tudi v visoko šolstvo. Preobrazba vzgoje in izobraževanja,'kakor je zamišljena, prinaša korenite spremembe v vzgojno-izobraževalni sistem. Med temi spremembami je verjetno najpomembnejša zahteva po povezanosti tega sistema z združenim delom. Odločanje o izobraževalni politiki iz državnega upravljanja prehaja v samoupravno odločanje združenega dela. /ato je razumljivo, da pozorno spremljamo preobrazbo vzgoje in izobraževanja in da je postalo že navada, da Skupščina SRS enkrat na leto obravnava poročilo o stanju v tej dejavnosti,.;;; voTri.. Poročilo,-ki ga je tokrat pripravil Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, ima še večji pomen. Končane so evalvacijske raziskave, ki so spremljale in ocenile uspehe in neuspehe srednjega usmerjenega izobraževanja, izdelanih je bilo več analiz o osnovni šoli, hkrati pa večletno uvajanje sprememb že omogoča prve ocene. Poročilo je torej priložnost, da ocenimo opravljeno delo in se dogovorimo za morebitne spremembe. Razprave o vprašanjih vzgoje in izobraževanja, zlasti še usmerjenega izobraževanja, so tudi v sindikatih na dnevnem redu. Tako je v zadnjem času potekala živahna izmenjava mnenj, ko so bile predstavljene evalvacijske raziskave. Sočasno so v večjih krajih in v regijskih središčih obravnavali tudi gmotni položaj delavcev v vzgoji in izobraževanju, pri tem pa praviloma odpirali tudi druga vsebinska vprašanja, povezana s prenovo srednjega usmerjenega izobraževanja. Ob poročilu Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo se je torej razprava o teh vprašanjih v sindikatih le nadaljevala in poglobila. Če izhajamo iz ugotovitve, da je treba področje vzgoje in izobraževanja v današnjem trenutku oceniti z velikim občutkom za stvarnost, celotno in dovolj kritično ter s ciljem, da kakovostno spopolnimo zdajšnji sistem in se ne vračamo na staro, potem lahko predloženo poročilo o vzgoji in izobraževanju ocenimo zelo ugodno. Naš cilj pa je bil, da stališča in predloge oblikujemo zlasti z vidika dolgoročnih interesov delavcev v združenem delu, učinkovitosti vzgojno-izobraževalnega sistema, delovnih razmer in gmotnega položaja delavcev. Predloge in pobude iz javne razprave, ki se nanašajo na ožja strokovna vprašanja, pa bomo poslali pristojnim strokovnim organom. njem kakovosti tega dela vzgojno-izobraževalnega procesa. To pomeni večjo povezanost strokovno-teore-tičnega in praktičnega pouka, boljše učne programe, usposobljene kadre in ustrezno opremljenost. Naložbe v ustrezno opremo učnih delavnic in opremo izbranih ozdov za praktično usposabljanje morajo biti sestavni del naložb gospodarstva v razvoj. MLADIM IZENAČENE MOŽNOSTI ZA IZOBRAŽEVANJE Vprašanja enotnosti vzgojno-izobraževalnega sistema so povezana tudi z vprašanji možnosti za izobraževanje. Ni dvoma, da smo na tem področju dosegli nekatere uspehe, vendar ti še niso takšni, da bi bili z njimi lahko povsem zadovoljni. Posebno pozornost je treba nameniti osnovni šoli, ki bistveno vpliva na nadaljnje možnosti in zanimanje mladih za izobraževanje. Ena od prednostnih nalog je dopolnitev solidarnostnega sistema, ki mora zagotoviti enako kakovost zagotovljenega programa osnovne šole v vseh okoljih. Prav tako moramo v vseh okoljih zagotoviti enako dobre kadre in opremljenost šol. Še nadalje je treba razvijati štipendiranje in druge oblike za izenačevanje možnosti mladih za šolanje, zlasti tam, kjer so tem vprašanjem doslej namenili premalo pozornosti. V sindikatih menimo, da je poseben problem vse več mladih, ki po osnovni šoli ne nadaljujejo šolanja. Strokovne ustanove morajo čim prej izdelati podrobne analize tega pojava, da bi bilo mogoče načrtovati ukrepe za njegovo odpravo. NAŠI NAČRTI SE MORAJO OPIRATI NA TRDNO GMOTNO PODLAGO DEMOKRATIČNOST ZAHTEVA ENOTNOST IN PREHODNOST IZOBRAŽEVANJA S*'! .^eni >inian °u' da ni razloga. da bi spre- l^el0 proizvodnje in izobraževanja. LVeljavitfr0pno’ treba jo je še bolj z°Rniti„' , tem pa se moramo 1 Prelen aPakam' smo jih naredili ostl, takšna je bila na primer prevelika povezanost načrtovanja izobraževanja s kadrovskimi načrti-ozdov; pokazalo se je. da ti marsikdaj niso bili kakovostni, saj so težili k ohranjanju zdajšnje neustrezne sestave in so poudarjali zgolj trenutne potrebe. Izobraževalno politiko je treba bolj opreti na razvojne druž- V zdajšnjih razpravah je zelo poudarjeno vprašanje enotnosti vzgojno-izobraževalnega sistema. V sindikatih smo trdno prepričani, da je zahteva po enotnosti ena izmed najbolj kakovostnih zahtev, ki smo sijih postavili ob uvajanju preobrazbe vzgoje in izobraževanja, saj ločevanje šolanja na umske in fizične poklice vodi tudi k takšnemu ločevanju delavcev glede na njihov družbeni položaj. Strinjamo se. da enakosti v izobraževanju ne kaže pojmovati poenostavljeno, tako da vsakemu ponudimo enake programe ne glede na možnosti, saj to lahko povzroči še večjo neenakost ali zapre možnosti delu mladine, da si pridobi poklic. Zato podpiramo predlagano diferenciacijo v zahtevnosti programov, pri tem pa odločno zavračamo težnje, ki skušajo uveljaviti podobne rešitve, kot smo jih v preteklosti že poznali — to je. da je za nekatere mlade že dovolj. če jih dobro praktično usposobimo. Tudi tej mladini je treba zago- toviti ustrezno splošno in strokov-no-teoretično izobrazbo, seveda v skladu z njihovimi zmožnčstmi. Če bi ta vidik zanemarili, bi odpravili eno od bistvenih kakovosti usmerjenega izobraževanja, ki so jo ugotovile tudi evalvacijske raziskave, predvsem pa preveč povečali prepad med programi II. do IV. stopnje in programi višje zahtevnosti. Predlagane spremembe pa vsekakor še bolj zmanjšujejo navpično prehodnost programov. Ker menimo. da je prehodnost treba zagotoviti. predlagamo, da se pripravijo posebni prehodni programi med posameznimi zahtevnostnimi stopnjami; ti bi posamezniku s študijem ob delu, iz dela ali s samoizobraževa-njem omogočili, da bi se nadalje šolal. Predvsem pa menimo, da je mogoče rešiti vprašanje premajhne praktične usposobljenosti učencev nekaterih programov s povečeva- Poročilo ugotavlja, da preobrazba vzgoje in izobraževanja ni bila povsem uspešna tudi zato, ker smo jo načrtovali v obdobju, ko družbenogospodarske razmere še niso bile zaostrene in ker obenem ob vsebinskih spremembah ni bilo ugotovljeno, koliko denarja bomo potrebovali za njihovo uresničevanje. To je vsekakor izkušnja, ki je pri nadaljnjih pripravah ne smemo zanemariti. Zato sindikati poudarjamo, da moramo vse odločitve o spremembah programov, o organiziranosti REFORMO MORAMO ŠE NAPREJ NAČRTNO SPREMLJATI idr. povezati s sočasnim ocenjevanjem razpoložljivega in potrebnega denarja. Ne sme se več zgoditi, da bi posledice takšnega ravnanja nosili delavci vzgoje in izobraževanja z zniževanjem osebnih dohodkov, temveč je treba dopolnjevati to, kar je predpisano in doseženo z resolucijo 1986. Upoštevati je treba tudi, da je takšna ali drugačna zasnova vzgojno-izobraževalnih programov le papirnato gradivo, če hkrati ne zagotovimo gmotnih možnosti za njihovo kakovostno uresničevanje. Poudarjamo, da mora vse nadaljnje spremembe v vzgoji in izobraževanju spremljati raziskovalno delo. Spremembe, ki jih uvajamo na tem področju, imajo daljnosežne posledice. zato jih moramo pripravljati in uvajati premišljeno, načrtovano na podlagi analize dolgoročnih potreb, včasih tudi najprej poskusno in šele nato na celotnem področju V sindikatih pojmujemo razpravo o nadaljnjih poteh preobrazbe, vzgoje in izobraževanja kot sestavni del družbenega dogovarjanja ip ne mislimo, da so vse dozdajšnje rešitve na tem področju neustrezne. Nasprotno, menimo, da smo prav s preobrazbo vzgoje in izobraževanja dosegli večjo stopnjo demokratičnosti v odločanju o vprašanjih vzgoje in izobraževanja in da smo v marsičem okrepili zavest o skupni odgovornosti za njegov razvoj. Zato se zavzemamo za stalno spremljanje dosežkov in nenehno in sočasno zboljše-vanje posameznih rešitev s prispevkom strokovnih in družbenih ustanov in subjektivnih sil. (Vmesne naslove smo dodali v uredništvu) pobude odmevi ODMEV IZ PRAKSE Kako nagrajujemo izobrazbo? Vsem prosvetnim delavcem z visoko izobrazbo, ki poučujejo v osnovnih šolah po naši ožji domovini, bi rada povedala, da nas je Samoupravni sporazum s svojimi merili prikrajšal pri osebnem dohodku samo zato, ker smo za osnovno šolo »preveč izobraženi« in ponekod tudi trn v peti vsem tistim, ki ne gledajo na pomembnost izobrazbe skozi naše oči. Ob vročih razpravah, osebnih pretresih in razlagah ter prepričevanjih smo spoznali, da ne veljata več tisti, nekoč spodbudni ljudski modrosti: Kdor več zna, več velja. Za pridnega je za vsakim grmom kos kruha, pod vsakim kamnom denar... Zakaj je tako? Primer, ki ga bom navedla (je resničen) bo najbolje odgovoril na zastavljeno vprašanje. Ponazoritev bo morda vendarle koga streznila, predvsem pa tiste, ki imajo tako mačehovski odnos do profesorjev v osnovni šoli, posebno zdaj, ko se odmerjajo osebni dohodki. Moj kolega je učitelj s štiriletnim učiteljiščem in ima torej srednjo izobrazbo. V prosveti dela 32 let. Zakon o osnovni šoli mu omogoča, da lahko nemoteno opravlja učno-vzgojno delo. Poleg svoje osnovne dejavnosti opravlja še vodja vzgojite-Ijev, vendar imajo vsi ti diplomo višje šole; eden med njimi ima celo visoko šolo. Po sprejetem Pravilniku je bila kolegu odmerjena osnova 555 točk. Sama imam dokončano učiteljišče (4 leta). Kot študentka ob delu sem še dvakrat diplomirala (med tem je kolega užival v brezdelju in se muzal, češ: Naj se le ,matra‘, če je tako neumna.) Glede na to, kar se dogaja v praksi, bi lahko rekla da je imel po svoje prav. Čeprav nisem bila več rosno mlada, sem brez študijskih dopustov in na svoje stroške doštudirala in diplomirala najprej na takratni višji pedagoški šoli v Ljubljani in na visoki defektološki šoli v Zagrebu. Od tedaj je minilo že veliko let delovne dobe in sem tako strokovno usposobljena, kot se bodo že kmalu ■ morali usposabljati mlajši, perspektivni pedagoški delavci. Tej moji strokovni usposobljenosti so torej prisodili 540 točk osnove. Prava ironija pa je odmera točk za psihični napor. Kolegov napor je vreden 100 točk, meni so ga ovrednotili z 80 točkami. In če pod vsem potegnemo črto in prištejemo minulo delo in, poseben dodatek, ima moj kolega za 49 točk višji osebni dohodek; med nama pa sta dve stopnji strokovne usposobljenosti — izobrazbe, brez katere se ni mogoče zaposliti v osnovni šoli s prilagojenim programom. Osnovna šola že dolgo ne razpisuje prostih mest za učitelje s srednjo izobrazbo. Ob vsem tem se mi vsiljuje vprašanje: Zakaj sem sploh študirala? Bolje bi storila, če bi se zgledovala po kolegu in uživala ob širokosrčnosti naše družbe, ki priznava tudi izobrazbo brez šolanja. Če ne bi delala v šolstvu, bi verjetno to lažje sprejemala.. Tako pa mi ne gre in ne gre v glavo, da se to še vedno dogaja toliko let po vojni-, ko bi moj kolega še vedno lahko doštudiral. Pa zakaj, če mu ni treba? ŠTEFANIJA CVITAN PREBERITE TUDI TO! Kakšna je resnica? Po sredstvih javnega obveščanja mnogokrat slišimo in beremo o pritožbah učiteljev, da se njihov osebni dohodek ne more primerjati s tistimi doseženimi v gospodarstvu, torej da zaostajajo in da se morajo uskladiti z gospodarstvom. Kolikor mi je znano so zaradi nizkih osebnih dohodkov po nekaterih šolah že stavkali. Analize pa so kasneje pokazale, da povprečni osebni dohodki le niso tako nizki, ampak nas zavestno zavajajo s poračuni. Zato prosim uredništvo naj enkrat zapiše konkretne odgovore na vprašanja, ki se mnogokdaj in mnogokje v gospodarstvu postavljajo. Zanima nas namreč, kako so lahko učitelji prosti od 1. julija do 25. avgusta, saj to je precej čez 40 delovnih dni, ko pa vemo, da dopust lahko traja največ 30 dni. Tudi v zimskih počitnicah so prosti. Ali se tudi takrat želijo primerjati z nami! Kot nam je znano lahko delajo največ 25 ur na teden z učenci, kako potem dosežejo 42-urni delovni teden, če učijo največ 10 mesecev. Ali jim ne more res nihče stopiti na prste, da bi se nehali smiliti samim sebi, saj jim mi v gospodarstvu že tako ne verjamemo več. Ali zanje ni mogoče urediti nobenega reda, ali res lahko delajo na vsaki šoli, kakor se jim zljubi. Zakaj so potem občinske izobraževalne skupnosti; Zavod SRS za šolstvo in podobne ustanove. Učitelji pa iščejo samo bonitete in ugodnosti zase. Naj se nehajo primerjati z nami v gospodarstvu, mi moramo delati 8 ur dnevno in to polnih 60 minut, ne samo 45 kot učitelji. Prosim peljite jih kdaj v kakšno gospodarsko delovno organizacijo na ekskurzijo. Mi moramo vsak dan žigosati kartice ob vstopu v tovarno in iz nje, učitelji pa svojih ur sploh ne prikazujejo, saj imajo mesečni osebni dohodek. Mislim, da bi mi v gospodarstvu morali zahtevati, da se naši osebni dohodki primerjajo z učiteljevimi, saj je znano, da so. osebni dohodki v negospodarstvu mnogo višji kot pa v gospodarstvu. Prosim za strokoven odgovor. MAJDA JERŠNIK Pripis uredništva Uskladitev osebnih dohodkov pedagoških delavcev in delavcev v gospodarstvu je zbudila poleg pohvalnih mnenj tudi drtagačne komentarje. Enega od teh smo prejeli te dni in ga objavljamo v celoti. Menimo, da so naši bralci dovolj pristojni, da lahko strokovno odgovorijo na postavljena vprašanja. Vaši odgovori so lahko resni pa tudi domiselni, tako da bo tovarišica Majda Jeršnik dobila vsestransko pojasnilo na vprašanje Kakšna je resnica. Pismo na naš naslov S POŠTO VANI! Žal se uresničuje bojazen, ki sem jo zapisala lanskega marca, ko ste v Prosvetnem delavcu objavili moj zapis Kaznovan povojni rod: S I. januarjem 1987 odpovedujem časopis. Sporočilo o prenehanju naročniškega razmerja bi sicer lahko suhoparno končala, a vam vendarle želim povedati, da se z grenkobo odpovedujem svojemu stanovskemu glasilu, na katero sem bila naročena 35 let. Še dlje! Če. me spomin ne vara, sem se na Prosvetnega delavca naročila že kot študentka. Prebiralasem ga in se v njem občasno tudi oglašala torej več kot 35 let.Zdaj se oglašam zadnjikrat. Odločitev o odpovedi Prosvetnega delavca je izsilila nuja. Maja 1986 sem se upokojila. V mesecu upokojitve je znašala moja polna starostna pokojnina 76% zadnjega mesečnega osebnega dohodka, v septembru še komaj 58%, v decembru dosega z vsemi valorizacijami (z napovedano 9-odstotno uskladitvijo v januarju 1987 vred) le še 52% decembrskega dohodka. To drastično drsenje navzdol je čedalje bolj očitno ob uskladitvi osebnih dohodkov delavcev vzgoje in izobraževanja z osebnimi dohodki v gospodarstvu, ki je bila — kolikor toliko — v drugi polovici lanskega koledarskega leta vendarle opravljena. Upokojeni delavci tega, žal, nismo dočakali. Zato je razmerje med že tako in tako skromno pokojnino in osebnimi dohodki aktivnih delavcev na mah zdrsnilo za krepkih 20% navzdol. Z 52% osebnega dohodka ni mogoče dostojno živeti. Prisiljena sem odpovedati ves tisk, ki je doslej prihajal v hišo. Ne le to. Odpovedujem se tudi marsičemu drugemu, saj prepolovljeni dohodki komaj zadoščajo za skromno preživetje. To vegetiranje sem si prislužila s 35 leti dela v šoli in zunaj nje. Navajena na neko kulturno raven Življenja, ki jo je prosvetni dinar O VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU TOKRAT DRUGAČE • Vsak človek se mora vzgajati sam do zadnjega dne. Massimo D’Azeglio • Če želimo vedeti, kako je treba dobro in pravilno vzgajati otroke, moramo vprašati tiste, ki jih nimajo. Victor Hugo • Vzgoja razvija sposobnosti, ustvarja pa jih ne. Voltaire • Nevzgojen človek je karikatura samega sebe. Friedrich Schlegel ® Izobraževanje je družben proces... Izobraževanje je razvoj... Izobraževanje ni priprava za življenje, temveč je življenje samo. John Dewey ® Najpomembnejši dosežek izobraževanja je, če spoznaš sebe. Ernst Teuchtersleben ® Nisem še srečal človeka, od katerega se ne bi dalo ničesar naučiti. Alfred de Vigny • Učimo se lahko od neumnega in od pametnega. Stanislav Simič • Učenjak je lenoba, ki zapravlja čas z učenjem. Pazi se njegovega lažnega znanja, saj je nevarnejše od nez.nanja! Georg Bernard Shaw Vse fotografije: Joeo Žnidaršič sicer bolj skromno odmerjal, sem zdaj na mah postavljena na rob preživetja. Sram me je, sram namesto družbe, ki razglaša humana načela, vendar pa si človek s polnim delovnim stažem v njej ne prisluži socialne varnosti za starost. To je okrutno ponižanje človeškega dostojanstva. Ob tem pa imam pravzaprav še veliko srečo, ki me pa, žal, napolnjuje z dodatno grenkobo. Živeti mi pomaga zapuščina mojih staršev, skromno imetje, ki si ga je oče, ekonomski izseljenec med vojnama, prislužil z mezdno plačo izkoriščanega delavca v nepravičnem kapitalističnem svetu. Kakšen paradoks! Pokojni oče mi s svojo »popotnico«, prislu-Ženo v svetu uzakonjenega izkoriščanja, pomaga živeti v družbeni ureditvi, ki temelji na načelu, samo delo določa človekov družbenoekonomski položaj in njegovo veljavo. Toda te deklaracije ■ v 40 letih še nismo zmogli udeja-niti. Nepravično vrednotenje našega dela nas bo v podaljšku skozi pokojninski sitem spremljalo do groba in se s posebne vrste matematiko pri določanju pokojninske osnove še dodatno razvrednotilo. Tu pa tam kakšno anomalijo priznamo. Pri popravljanju očitnih krivic in spodrsljajev smo pa kar se da birokratsko togi. Zato močno dvomim v prevrednotenje pokojnin delavcev vzgoje in izobraževanja, ki bi jih nujno morali spraviti v neko sprejemljivo razmerje nasproti osebnim dohod- ODGOVOR NA ČLANEK Kdo bo koga kom aktivnih prosvetnih delf in tako kot tem, tudi upokofl delavcem priznati pravico d0, kladitve z izplačili v gosp0^' stvu. Velik žulj upokojenih delf*^ jetudipriznavanje nujnega i,,‘ veznega dela prek polne dd0\ obveznosti, katerega odklo« smo v pravilnikih znali opt^1 kot kršitev delovne obvezno^' pa tudi kot poseben dd° pogoj. Če pa smo to vendad1 pisali, smo ta posebni dd° pogoj razumeli kot nujo, ki ‘~ iz narave našega dela — slIl zredov ni mogoče puščali pouka — in ne kot posebe'1' lovni pogoj, iz katerega izM vse pravice, iz dela. Tega op1’ Ijenega obveznega dela zdai upoštevamo v pokojninski 0-vi, čeprav smo ga morali oprf] saj bi bil sicer pouk okrnjen O1' lovni proces moten. Smo 11 dvakrat tepeni. Prvič, ker sni0' lali v poklicu, ki so mu letne lucije uradno omejevale oJ dohodek. Drugič, ker smo marsikdaj delati prek polne veznosti, pa tega nismo znalit vilno opredeliti kot poseben' lovni pogoj. Birokrati se čudijo, čem1' sploh razburjamo. Pokojnin^ odmerjene po veljavnih ptei: sih. Zakonito. Če pa upok°l delavci ne znajo po predpisih1 omejiti svojih potreb na polA .je to pač njihova osebna U mar ne? Ali pa vendarle nek Pozdrav! TONČKA ŽIBERTOVA Na članek v vašem časopisu Prosvetni delavec, ki je izšel maja 1986 pod naslovom KDO BO KOGA in je v njem napisano o regijskem srečanju MLADIH TEHNIKOV celjske regije v Titovem Velenju 13. 5. 1986 na Osnovni.šoli Gustava Šiliha, dajemo tovarišici Heleni L. iz Celja tole pojasnilo: 1. Tovarišica Helena L. iz Celja (zelo radi bi zvedeli njen pravi naslov) bi si morala naj prej prebrati propozicije za srečanje MLADIH TEHNIKOV SLOVENIJE, ki veljajo za občinska in regijska srečanja. 2. Zelo bi bili zadovoljni, če bi sodelovala pri pripravah tudi anonimna avtorica članka in še drugi, saj potem ne bi bilo očitkov, da sodelujejo vedno isti tovariši in tovarišice. Iz prakse pa vemo, da je zelo težko pridobiti nove sodelavce. Z veseljem bomo sprejeli vsakega novega sodelavca za sodelovanje pri srečanju MLADIH TEHNIKOV. 3. Kar zadeva tekmovanje iz discipline SPOZNAVANJE PROIZVODNEGA PROCESA v delovni organizaciji GORENJE, moramo avtorici povedati, da so vsi učenci in učenke dobili samo eno uro pred odhodom v delovno organizacijo gradivo — opis delovne organizacije. Če bi bili zasedli prva dva mesta učenci iz Titovega Velenja, bi to še morebiti lahko posumili, ker pa je prvo mesto dosegla učenka Jerneja Vidmar iz Osnovne šole Franja Vrunča iz Celja, drugo mesto pa Ervin Miklavžin iz Titovega Velenja, je njena trditev odveč. Da so bila vprašanja tudi zavita, je prav, saj drugače to ne bi bilo tekmovanje. 4. Prav bi bilo, da si mentorji, dokler ni kakšen spor v kateri koli disciplini dokončno rešen , tega ne razlagajo po svoje, ampak naj počakajo na odločitev komisije, pri katerih so vložili pritožbo. 5. V propozicijah za disciplino MLADI MIKRORAČU-NALNIČARJI je jasno napisano, da je treba na srečanju predstaviti program, ki ga učenca prineseta s seboj, imet' pa morata tudi vso drugo opremo — razen televizorja. 6. V disciplini MLADI ELEKTRONIKI je napisano, da mora vsak tekmovalec prinesti s seboj model — elektronsko pravo, s katero sC pfcdst^^ ) misiji. Organizator pa skopo odmerjenega časa i1 j noma izpusti teoretični det P: skusa znanja. 7. To, kar piše avtorica člat o tekmovanju v sestavlja konstrukcij iz mehanotehnik fischer, je groba žalitev organ1 torja, saj iz zapisnikov razb£ mo, da sta bila v vsaki discipl po dva člana v komisij, en čla" je bil v obeh komisijah. V^l komisijah je bilo torej 5 čM 8. Organizatorji teh sre# to so zveze organizacij za iej nično kulturo, pa le ne misli)0 je to zapravljanje časa, teČj da so ta srečanja vedno bolj’ kovostna in množična. D°: zano je, da sodeluje na obči Ar in regijskih srečanjih vsakojj več mladih tehnikov iz vsea venije. 9. Organizator srečanja j# v vabilu predvidel, da se bo’ čelo srečanje ob 10.45, s* jiostni sklep pa ob 16. uri. D" je sklepni del trajal od 16.3^ normalno. Ker so prišle ekip1 vlakom, je bil začetek tekm0', nja določen za ta čas. Vsi, ki50 odpeljali z vlakom, pa so ime‘j vedno dovolj časa. Povedati ? ramo, da pa je bilo na srečartlj Žalcu leta 1985 resnično vel" zamude ob razglasitvi izidovd ni bilo pritožb. Avtorici članka svetujeittO’1! v prihodnje pred srečanjem,z, sti če je mentorica skupine a# cev, nadrobno preuči propoz^ srečanja. Anonimni avtorici članka0 leni L. iz Celja pa želimo, daj’1 naslednje regijsko sreč"1 MLADIH TEHNIKOV c[ skega območja, ki bo sredi a1, 1987 na Osnovni šoli v Slo'1 skih Konjicah, že zdaj začeb delovati pri pripravah in se [> predstavila. Če bo še naf ostala anonimna, bo s tem d0 zala svojo zmoto in potrdila njene-navedbe v članku k0 BO KOGA niso resnične. Kot dokazilo, da so naše* vedbe resnične, smo P°s uredništvu Prosvetnega de#’ brošuro — propozicije, d# dokazno gradivo pa je na ' gled na sedežu ZOTK Ce Ljubljanska 37. TAJNIK ZOTK CELJE RADO AMBROŽ Zanimiva srečanja Knjižnice in delo » IB. razstava likovnih del jugoslovanskih otrok in mladine 23 brdlHO 20301« 0 ’> v Novem Sadu — ii J c i‘ ii * li 'o t' 'o i Jf >J ij' d' ii' ti ii > i 7 i1 ll it d ii ll lil iH /? i D' ■i (O1 i ai i* ni ji ip 3I> d' in ■sl 3' n Likovni pedagogi, ki poši-. 'jamo likovna dela svojih učen-C6V na razne razpise, doživljamo Pisano paleto odnosov do našega dela in do otrokovega ustvarja-nja. Včasih naslavljamo pošiljke Povsem neukim ljudem. Drugje 'ntajo otroško ustvarjalnost le za sPremljavo k drugim pomemb-nejšim prireditvam. Recimo, krnske olimpijske igre v Sara-Rvu imajo že drugo obletnico, ^a našo slavo pred tujci je tedaj dala svoje tudi razstava Šport v otroškem ustvarjanju — roke Prijateljstva med narodi sveta, ki le bila organizirana ob igrah, ^amo televizija je tedaj objek-rivno poročala o nagradah in Priznanjih iz te razstave. V Delu !n Pionirskem listu pa smo brali izkrivljena in pomanjkljiva poročila. Poleg vsega pa se je zgodilo še to, da priznanja s te prireditve doslej še niso prispela. Tudi Priznanja, ki jih podeljujejo za iikovna dela našim otrokom v tujini, prihajajo pozno ali nikoli. Zato je to toliko pomembnejše, da imamo tudi take organizacije, ki resnično strokovno skrbijo za napredek likovne vzgoje. Nekaj časa je delovalo takšno središče v Zagrebu. Zdaj opravlja v Za-Srebu to delo revija za otroke i^pdra Tasta. Nekaj dobrega nastaja tudi v Bitoli. Več kakor trideset let pa neprenehoma deluje v Novem Sadu Center za likovno Vzgojo otrok in mladine Vojvodine, ki delovanja ni omejil le na Svojo pokrajino, temveč deluje za vso državo. Usklajeno z učnimi programi za likovno vzgojo Prirejajo razstave otroških likovnih del v okviru mesta in pokrajine Vojvodine. Vsaki dve leti Pa priredijo razstave likovnih del otrok in mladine Jugoslavije. Iz množice otroških likovnih del, ki m Uvajajo na razstave, širijo svojo ^>rko otroških likovnih del in skrbijo za tovrstno zamenjavo s Podobnimi organizacijami v drugih državah. V začetku lanskega novembra je bila odprta v galeriji Matice srbske že 18. razstava likovnih del otrok in mladine Jugoslavije. Prireditev naj bi pokazala, kako Posodabljamo likovni pouk, ki ga po sprejetju novih učnih programov imenujejo pouk likovne kulture. Na razpis je prispelo 9875 otroških likovnih del iz 114 ■osnovnih šol in 6 predšolskih Ustanov ter 325 otroških likovnih del iz 8 jugoslovanskih dopolnilnih šol. Razstavljenih je bilo 682 del. Iz Slovenije je sodelovalo 11 osnovnih šol, razstavljenih pa je kilo 75 del. Nagradili so likovna dela 30 otrok, 15 likovnih pedagogov in 6 šol za najboljše pošiljke otroških likovnih del. Pedagogi so bili nagrajeni z umetniško grafiko — delom akadem- Voščilo skega grafika Halila Tikveša, šole pa z medaljo Dura Jakšič, ki je delo akademskega kiparja Slobodana Boduliča. Iz Slovenije je bilo nagrajenih 5 otrok, 3 likovni pedagogi in ena šola. Na; grajeni otroci: Maja Andrle, OŠ Gorenjskega odreda, Žirovnica; Boštjan Tadič, Vzgojni zavod Frana Milčinskega, Smlednik; Miro Mujagič, OS Simon Jenko, Kranj; Lili Maksi, OŠ Jože Gorjup, Kostanjevica na Krki; in Vesna Rek, OŠ Neznanih talcev, Dravograd. Nagrajeni pedagogi so Slavko Zupan, Lučka Selan in Jolanda Pibernik. Medaljo Dura Jakšič pa je prejela OŠ Simon Jenko iz Kranja. Potem ko so odprli razstavo, je bil pogovor o razstavi in rezultatih novega učnega načrta, ki ga je pripravil Center in Pedagoški zavod Vojvodine. Čeprav je Center v svojem petletnem delavnem programu sodeloval pri obdelavi in uresničevanju novih programov likovne kulture, čeprav je bila to že tretja razstava na teme novih učnih programov, je bilo iz razstave in pogovora razvidno, da stvari niso povsem jasne. Likovni pedagogi so zbegani ali utrujeni. V ušesih pa mi je ostala pripomba, da so na razstavo poslali svoja dela le najpogumnejši. Novi programi likovne kulture prinašajo težnjo, naj bi otroško ustvarjanje potekalo le z igro. Seveda je to mogoče in lepo, dokler se otrok igra in kadar se hoče igrati. Osnovno šolo pa obiskujejo otroci, ki so igro že prerasli. To so otroci, ki resno nabirajo znanje in ki potrebujejo za samopotrjevanje pravo delo in ne več igre. Tja do tretjega Tazreda osnovne šole je mogoče otrokovo likovno delovanje vezati na igro. Že v tem razredu ga je mogoče kaj malega naučiti. V vsakem višjem razredu je mogoče otroka naučiti več iz likovne teorije in iz področja likovnih tehnik. V sedmem in osmem razredu so naši učenci 13, 14 in 15 let stari mladi ljudje, ki znajo tenko poslušati in neverjetno dobro delati, če so za to primerne možnosti. Hromi pa nas zakon, ki nepopravljivo določa tem učencem le eao šolsko uro likovnega pouka v tednu. Srečanja v Novem Sadu so zmeraj zanimiva, ker je to mesto nekakšno glavno mesto jugoslovanske likovne pedagogike. Sem se vse steka, tu se vse pokaže. Delajo se primerjave in rojevajo nove zamisli za novo, drugačno, boljšo likovno vzgojo. Te ni mogoče izsiliti z novimi učnimi programi, hoteti in domisliti jo mora vsak likovni pedagog sam zase. Z dobro voljo jo z razstavami pokaže tudi drugim kolegom. JOLANDA PIBERNIK Šolska knjižnica je kultumo-informativno žarišče šole, njeni uporabniki so učenci in pedagoški delavci. V njej iščejo najrazličnejše informacije, iščejo pa-tudi sogovornika za pogovor o prebrani knjigi, svetovalca pri izbiri. Pri vsem tem lahko pomaga dober knjižničar. Ob takšnem knjižničarju postane.knjižnica prostor, kjer učenci individualno zaživijo, izražajo svoja mnenja o prebranem, primerjajo vsebine in sporočila, vrednotijo junake in njihova dejanja, se poenačijo z njimi, spoznavajo estetske vrednote. Knjižničar jim razvija bralno kulturo, kritičen odnos do posameznih del in jih vzgaja v ljudi s poštenim odnosom do življenja. Oblike pedagoškega dela, ki omogočijo knjižničarju, da dosega postavljene cilje in tako ustreže potrebam bralcev, pa so zelo različne in odvisne od mnogih dejavnikov; ti izvirajo iz možnosti, ki se ponujajo zunaj šole, iz različnosti knjižnega gradiva in iz osebnih knjižničarjevih nagnjenj in sposobnosti. To so lahko pogovori o prebrani knjigi po branju najrazličnejših odlomkov, ali ure pravljic, pa pravljične in knjižne uganke, ure poezije, ure, ki dajo prednost kakemu avtorju in še in še. Takšne ure knjižne vzgoje so zelo zanimive, razgibane, vedno prekratke in v veselje tako bralcem kot knjižničarja Naštete oblike dela, ki vodijo h knjigi in razvijajo bralno kulturo, uresničuje knjižničar pri svojih pedagoških urah knjižne in knjižnične vzgoje. Tako sodeluje v vzgojno-izobraževalnem procesu ter pomaga uresničiti posamezne in skupne vzgojnoizobra-ževalne smotre. •Pri bralni znački je knjižničar mentor, v knjižnico in iz knjižnice pa se stekajo vse dejavnosti, ki so povezane z bralno značko. Knjižničar, razredni učitelji in učitelji slovenskega jezika naj-piej izberejo knjige, ki jih bodo značkarji brali, potem poskrbijo, da dobijo naslove knjig učenci. Posebno pozornost namenimo bralcem nižjih razredov. Seznam naj poleg naslovov knjig vsebuješevabilokbranju. Izbor knjig naj bo pester in številčen, tako da bralci lahko izbirajo, zajeta naj bo novejša domača in tuja literatura ter informativna knjiga. Knjižničar mora poskrbeti, da bodo bralci dobili iskane knjige v šolski knjižnici ali pa se poveže s splošno izobraževalno knjižnico in bralce usmeri tja. K bralni znački pritegnemo tudi učitelje likovnega pouka, da značkarji pri likovnem pouku ilustrirajo najzanimivejše knjige, izdelke pa potem razstavijo ob koncu akcije na podelitvi bralnih značk. Sklepnemu delu bralne značke namenimo še posebno pozornost. Značkarje predstavimo vsej šoli, na kulturni prireditvi pa jim razdelimo značke. Dolžnost knjižničarja mentorja je, da pripravi srečanja s pisatelji, ilustratorji ali drugimi ustvarjalci. Najbolj slovesno in doživeto, najlepše in neponovljivo je, če značke razdeli avtor za značko prebrane knjige. Takrat knjižni junaki jasneje za-žive pred bralci, sporočilo knjige pa dobi širše razsežnosti. ■’ ‘ Knjižničar sodeluje tudi z občinsko zvezo prijateljev mladine, ki financira filmske in gledališke predstave za nagrado znač-karjem. Na koncu zbere še stati- ' stične podatke o številuznačkar-jev v posameznih razredih in na vsej šoli, te podatke sporoči učencem po šolskem zvočniku ali pa kako drugače in jih zapiše ' v posebno knjigo, ki je nekakšna kronika bralne značke na šoli. Knjižničar napiše tudi poročilo o poteku tekmovanja za bralno značko — kot članek za občinsko glasilo. Bralna značka je široka akcija, poteka skoraj vse šolsko leto in zajame dobri dve tretjini učencev, pri izvedbi pa sodeluje poleg knjižničarja še precej pedagoških delavcev. Vsi delamo predano, iz osebnega užitka in z zavestjo, da bralcem pomagamo doživljati lepoto materinščine, spoznavati naše in tuje avtorje, razumevati zakladnico slovenske kulturne dediščine in zakladnico človeškega duha. EMA NOVAK Voščilo je izraz dobrih želja ob rojstnem dnevu, prazniku ali podobnem. Lahko se izreka ustno, pogosto pa se napiše na voščilnico in Pošlje po pošti. V osnovni šoli se učenci učijo sestavljati voščila že v nižjih razredih, prav pa je, če tudi v višjih razredih in nadaljnjih šolah Poglabljajo to znanje. Pri izbiri voščilnice je treba paziti, da ima likovno vrednost in da vsebuje izvirne motive. Zelo prijazno je. če voščilec voščilnico sam izdela in poriše. Tako voščilnico prejemnik bolj opazi kot navadno in si j° pogosto shrani za spomin. Sestaviti voščilo ni težko, to zmore vsak. Obrazci tega besedila so takile: Kre najboljše, veliko zdravja in zadovoljstva. Želim ti še veliko lepih dni. polnih veselja in sreče. Iskreno ti čestitam za... rojstni dan in ti želim veliko uspehov in vsega lePega. Nekateri voščijo tudi v verzih: K° praznuješ rojstni dan, ne misli, da si sam, h,di jaz nekje živim ln vso srečo ti želim. Zanimivejša in bolj izvirna pa so voščila, če se pri njihovem sestavljanju izraziteje oziramo na naslovnika, na njegove lastnosti, starost, delo, konjičke, skrite želje. Tako nastajajo bolj osebno obarvana in yedra voščila. Oglejmo si nekaj takih voščil, ki so jih napisali osnovnošolski učenci svojim sošolcem in drugim ljudem: Dragi Peter, želim ti, da bi še dolgo ostal zabaven in nagajiv, da bi ltro rastel in še naprej uspešno gojil zajce. Tvoj sošolec Nejc Dragi Martin! Vse najboljše za Tvoj rojstni dan. Lepo praznuj. Želim Ti, da bi zmeraj zadeval koš in nekoč postal najboljši košarkar na svetu. Tvoj sošolec Tomo Spoštovana tovarišica profesorica! Želim Vam, da bi napisali še veliko dobrih bukvic, da bi bili zmeraj dobre volje in da Vam učenci ne bi delali sivih las. Vaša učenka Mojca Dragi stric Jože, želim Ti, da bi ti šel enemon v tek, da bi uspešno izgubljal kilograme ih živel še sto let. Tvoja nečakinja Polona Draga babica! Želim Ti veliko zdravja in zadovoljstva v prihajajočem letu in da bi napletla še veliko jopic in puloverjev. Tvoj vnuk Sašo Dragi nono! Veliko zadovoljstva v prihodnjem letu. Želim Ti, da bi se vsakič vrnil iz gozda s polno košaro gob. Tvoja vnukinja Katarina Kot vidimo, so v teh voščilih raznovrstni stilizmi: elipse, stilno zaznamovane besede, naštevanja, pretiravanja ipd. V šolskih voščilih so možni tudi razni šaljivi in posmehljivi vložki: Medtem ko česen luščim, ti vse najboljše voščim. — Želim ti, da bi se še naprej obnašal kot opica. — Pa svojega cucka pozdravi! To je sicer nenavadno, toda med dobrimi prijatelji je morda dopustno. Razumljivo je. da se pojavljajo tudi razne stilistične okornosti. Učenci preveč spominjajo na razne neprijetnosti: Želim ti, da v šoli ne bi več dobival slabih ocen. Prostodušno želijo tudi gmotne koristi: Želim Vam, da bi imeli višjo plačo. Takim vsebinam se odrasli v svojih voščilih po nekem nenapisanem pravilu izogibajo. Čeprav je voščilo zelo kratka besedilna vrsta, se učenci ob njem naučijo veliko življenjsko koristnega in izvrstno razvijajo svojo besedo ustvarjalnost. Kakovost njihovih izdelkov pa lahko najbolje ocenijo tisti, ki so jim voščila namenjena. FRANCE ŽAGAR kultura Slovenščina v vzgoji in izobraževanju Ureja Stanko Šimenc Miselni v2orci pri pouku materinščine V naših osnovnih šolah so se ustalile lepe navade v prid didaktičnemu načelu nazornosti pouka. Po šolskih hodnikih hitijo učenci z nagačenimi živalmi, z zAiljevidi, globusi in maketami; drugi spet oblikujejo hribe in doline, vrtače in kraške jame na peskovnikih; gledajo evglene in paramecije pod mikroskopom. Hitijo v fizikalno ali kemijsko učilnico na vaje. Zbirajo pisno gradivo v muzeju, prospekte in razglednice, si ogledujejo najrazličnejše zbirke. Slavisti pa z belo in barvno kredo praskajo po tablah, obešajo podobe pesnikov in pisateljev na šolske stene, prinašajo fotografije rojstnih hiš ter posamezna dela obravnavanih avtorjev. Če imajo dovolj poguma in časa, učenci pa denarja, obiščejo rojstne kraje naših velikih literatov. Kaj pouk slovnice? Kako naj ponazorimo in razjasnimo tako abstraktne pojme, kot so: povedkova določila, besedne vrste, glagolske kategorije, vrste odvisnikov, priredja, deležja...? Verjetno uporabljajo slavisti številne poti za dosego ciljev. Pa tu le o eni izmed možnih — o Buzanovi naravni poti in miselnih vzorcih, ki temeljijo na dobro izbranih ključnih besedah. Z njimi lahko opravimo pri jezikovnempouku vsaj tri temeljne naloge: — odkrivamo vrzeli v znanju pri svojih šolarjih; — razjasnimo nekatere bistvene prvine, brez katerih nadaljnje učenje slovnice ni mogoče; ■ — hitro lahko ponovimo snov in jo laže uporabljamo v novih primerih (utrjevanje). 1. Pot je preprosta, da bolj ne bi mogla biti. Za uvodno motivacijov učno uro (slovnice) razdelimo učencem liste, na katerih je v sredini tema že napisana; npr.: GLAGOLOM DOLOČIMO. Učenci vpišejo na črte, ki jih naredijo sami iz središčnega naslova, ključne besede: OSEBO, ČAS, ŠTEVILO, PREHODNOST, GL.AG. VID, NAKLON, NAČIN. Ali' VRSTE PRIREDIJ LOČILA NEOSEBNE GLAGOLSKE OBLIKE KAJ ZAZNAMUJE SEDANJIK Poberemo miselne vzorce (liste). Ni potrebno, da se učenci podpišejo; po tiskanih ključnih besedah jih niti ne spoznamo, saj naše preverjanje tokrat ni bilo ocenjevalno, ampak diagnostično —vrzeli v znanju celega razreda smo odkrili, ko smo prebrali miselne vzorce. Potem pa lahko izbiramo: ali ponovimo in utrdimo z vajami, česar večina ni obvladala, ali pa hitimo naprej, »ker tako zahteva učni načrt«. 2. Z dobrimi miselnimi vzorci lahko nazorno predstavimo učencem (in včasih celo sebi), kaj so pri poukuslovnice tiste prvine, brez katerih nadaljnje učenje ne more biti razumljivo. Droben zgled: pred obravnavo predpreteklika je dobro ponovno pogledati miselne vzorce: GLAGOLSKI ČASI; SEDANJIK, PRETEKLIK, PRIHODNJIK ter GLAGOLSKI VID (shranjene v mapah učencev že od prej). Le s popolno jasnostjo vseh teh »težavnih stvari« (po izjavah učencev 7. in 8. razredov) lahko pri obravnavi predpreteklika dosežemo načrtovani cilj tudi v krajšem času. Zgledov je seveda nešteto; povedkovo določilo (s temeljitim predznanjem pomensko nepopolnih glagolov v našem jeziku)... itd. 3. Ob obravnavi slovnične snovi nastanejo lahko dobri miselni vzorci s skupnim trudom (učitelja in učencev) na tabli; to je dobro, če lahko ostanejo dlje na njej — za ponavljanje in utrjevanje. Druga možnost: miselne vzorce (velike, razločne, ne preveč natrpane!) obesimo na steno za dalj časa, da se učencem vtisnejo v spomin. Velikokrat lahko pogledajo nanje in tako nehote ponavljajo po določenih časovnih presledkih. Najmanj štiri do pet ponavljanj pa je treba, pišeTony Buzan — avtor miselnih vzorcev, da postane neko znanje trajnejše. Vidni spomin podpiramo še z barvami (izstopajoče obarvani naslovi), povezave med ključnimi pojmi nakažemo s puščicami; uporabljamo klicaje, vprašaje in druga znamenja. Tretja možnost: za ponovitev po končani obravnavi nove snovi lahko učenci sami naredijo miselni vzorec — npr. KAJ SMO DANES SPOZNALI PRI SLOVN. URI. Pobrani listi (miselni vzorci) bodo povedali slavistu vsaj tole: kako so učenci sledili razlagi nove snovi, kakšna je bila ta obravnava; kar naravnost pa bodo odkrili prednosti, še bolj pa pomanjkljivosti v učiteljevem delu; te pa se da odpraviti že naslednjo uro, če seveda zanje izvemo. »Slovnica je težka,« pravijo naši šolarji. Splača se truditi, tudi z novimi načini, če se zanje seveda ogreje učitelj sam. V naših šolah so se miselni vzorci uveljavili tudi pri govornih vajah (kot priprave na dober govor). Na primer: TRGATEV — 1. PRIPRAVE 2. POT V SEMIČ 3. TRGANJE GROZDJA in DRUGO DELO 4. ATOVA NESREČA 5. SREČEN KONEC DELA 6. VESELI VEČER V ZIDANICI Tudi za analizo prebranih del so nadvse uporabni. Pa še za obravnavo pesnikov in pisateljev, za poročanje o naravoslovnih, športnih, kulturnih dnevih ter pri načrtovanju literarnih ekskurzij, pri mesečnih in letnih načrtih za delo literarnih in novinarskih krožkov. Ustvarjalni učitelji pa so verjetno odkrili še kaj, o čemer tu ni bilo besede. .MARIJA GABRIJELČIČ Druga konferenca vojvodinskih pedagogov Lanskega 6. in 7. oktobra so se v Subotici zbrali vojvodinski pedagogi na svoji drugi konferenci. Za osrednjo temo konference so si izbrali vprašanje, kako se lotiti organizacije učiteljevega zunajšolskega dela. Konference, ki jo je pripravilo Pedagoško društvo Vojvodine, se je udeležilo 300 prosvetnih delavcev, 7 doktorjev znanosti, 5 magistrov, veliko pedagoških svetovalcev in drugih, ki opravljajo to delo neposredno v praksi. Na konferenci je zbudil veliko zanimanja referat dr. Rada Rodiča. V njem je avtor spregovoril o družbeno-pedagoških vidikih sodobne šole zunaj pouka. Glavna tematska področja, obravnavana na konferenci, lahko razdelimo takole: pedagoški, zunajšolski indružbeni vidiki dela v zunajšolskih dejavnostih, svobodne dejavnosti otrok in učencev, dopolnilno vzgojno-izobraževalno delo, dodatno vzgojno-izobraževalno delo, proizvodno delo, raziskave o zunajšolskih dejavnostih, vzgojno delo v zunajšolskih dejavnostih, vloga šole v naravi, organizacija in izvedba ekskurzij, . pedagoško vodenje, poklicno usmerjanje v zunajšolskih dejavnostih, kulturna dejavnost in delovanje oddelčnih skupnosti učencev. Na konferenci je prevladovalo mnenje, da je treba k zunajšolskim dejavnostim pritegniti prav vse učence, ki si to želijo, ne glede na to, kakšne so njihove resnične možnosti za takšno vključevanje. Skratka, dopolnilno, vzgojno-izobraževalno delo, ki poteka zunaj šole, mora postati temelj za usposabljanje za vse tiste učence, pri kffterih prevladujejo tako njihove želje kot tudi njihove sposobnosti za (po) napredovanju. Menili pa so tudi, da se morajo šolski pedagogi in psihologi še bolj zavzefp ukvarjati s takšnimi učenci. Pri poteku različnih zunajšolskih dejavnosti pa je treba več pozornosti kob‘doslej nameniti poklicnemu 'usmerjanju učencev. Prav z boljšim tovrstnim delom se namreč lahko bistveno zmanjša neskladje med zanimanjem učencev za posamezne poklice in potrebami po nekaterih strokovnjakih v družbi. Udeleženci konference so opozorili tudi na veliko vzgojno vlogo, ki jo lahko ima za učenca proizvodno delo. Seveda pa mora učenec pravilno dojeti bistvo tovrstnega dela, prav tako pa mora razumeti tudi solidarnostno povezanost med njim samim in delavcem v proizvodnji. Bogate razprave so potrdile, da je bila konferenca pripravljena o pravem času. Veliko tega, kar je bilo izraženo, bo namreč s pridom lahko uporabljeno v vzgojno-izobraževalni praksi. ALOJZIJA ZIDAN Svojevrstna poslanica miru Sodelujemo na V. mednarodnem bienalu otroške grafike v Torunu Mesto Tonin na Poljskem postaja zaradi priložnostnih razstav otroškega ustvarjanja in zaradi bienala otroške grafike eno od zbirališč otroških likovnih del otrok vsega sveta. Na razpise Galerije otroške umetnosti iz Tonina se odzivajo likovni pedagogi iz različnih koncev naše celine. Odziv ni tako množičen kakor na tekmovanja SICC v Indiji. Vendar sodeluje na vsaki razstavi več držav. V mednarodni bienale otroške grafike je odprt od septembra 1986. do februarja 1987. Žirija je ocenila 8463 otroških grafik, ki so prispele iz 534 šol iz 32 držav. Iz naše države je bilo poslanih 59 pošiljk z 485 otroškimi grafikami. V celoti je razstavljenih 862 otroških grafik, od tega 99 grafik otrok iz Jugoslavije. To je lep podatek, ki priča o kakovosti naše otroške grafike. Podelili so 8 nagrad šolam in 20 nagrad otrokom. Jugoslaviji so dodelili le eno nagrado. V starostni skupini od 10 do 13 let je prejela častno nagrado Vesna Krek iz Dravograda, osnovna šola Neznanih talcev, likovna pedagoginja Nada Medved. Likovno pedagoška vrednost tovarišice Nade Medved se je že večkrat pokazala v uspelem likovnem delovanju njenih učencev, ki so bili nagrajeni skoraj na vseh domačih natečajih za otroško risbo: v Novem Sadu, pri Modri Lasti v Zagrebu, v Bitoli, v Kostanjevici na Krki, pri Pionirskem listu, ob zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu,' v Žalcu, v Šoštanju in najodmevnejša nagrada na razstavi Naš odnos do Živali v Ljubljani. Čeprav je tovarišica Nada Medved vesela vsa- kega tudi majhnega priznanja otroku za njegovo delo, saj ga priznanje dviga iz anonimnosti, je najbolj vesela uspehov zunaj meja naše države. Doslej so prejeli diplomo iz SICCa v New Del-hiju,- Častna nagrada iz Toruna pomeni velik uspeh in nove upe. Učenka Vesna Krek, ki je prejela nagrado v Torunu, pa je tudi sicer na likovnem področju zelo uspešna. Poleg nagrade iz Poljske je v obdobju 5. in 6. razreda prejela za svoja likovna dela še 5 raznih priznanj. Priznanje iz tujine v majhno dravograjsko občino je prišlo v roke pravemu dekliču. Poleg Vesne razstavljata na bienalu še dva učenca Nade Medved. Še 12 slovenskih onovnih šol razstavlja v Torunu: Zvonka Runka iz Ljubljane, Frana Malgaja iz Šentjurja, Bratov Polončičev iz Maribora in Komenda-Moste po eno grafiko; osnovna šola Jože Mihevc iz Idrije, Lackov odred iz Kamnice, Franjo Vrunč iz Slovenj Gradca, razstavljajo po dve deli: učenci osnovne šole Lenčke Marzelove iz Slovenj Gradca razstavljajo 4 dela: učenci osnovne šole Veljko Vlahovič iz Maribora razstavljajo 5 del; učenci Bernardine Paj iz Makol razstavljajo 6 del; učenci osnovne šole Simon Jenko iz Kranja 10 del in največ, 13 del, učenci Lučke Selan, osnovne šole Milan Šuštaršič iz Ljubljane. Tako. Spet smo brez velikega hrupa in skoraj zastonj likovni pedagogi poslali svetu svojo poslanico miru. Kajti, če je sploh kaj, je otroška slika najčistejša bela ptica, najresničnejše sporočilo za mir. JOLANDA PIBERNIK f Nekaj vtisov s poti po Madžarski Uvedba računalništva v šolo odpira nova pedagoška vprašanja Val nove izobraževalne tehnologije je v osemdesetih letih zajel tudi Madžarsko: od leta 1975 poučujejo predmet informatika na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, od leta 1982 izdelujejo sami računalnike tipa H. T., leta 1983 so uvedli računalnik v srednjo šolo, kasneje pa še v osnovno. Vsaka šola je dobila po en računalnik, ne da bi ga prej-preskušali. Poleg domačih računalnikov prevladujejo v šolah še tudi računalniki, npr. Commo-dor 64, Sinclair x 81. V zadnjih letih se kakovost računalnikov zboljšuje, postajajo pa tudi cenejši. Vprašanje je, kateri tip računalnika pripomore k najboljšim vzgojno-izobraževalnim učinkom in kateri računalniški jezik. Jezik Basic je dober za vključitev v svetovni računalniški sistem, ni pa dober za uresničevanje programov. Zato preučujejo tudi vzgojno-izobraže-valne učinke drugih jezikov, kakršni so npr. elan, logo, pascal. Učitelje usposabljajo za delo z računalniki na posebnih tečajih. Tudi Madžarom se postavlja kot alternativna možnost uvedba informatike kot obveznega predmeta v vse vrste srednjih šol. Za zdaj je informatika obvezen predmet le na strokovnih šolah; npr. na Lander Jeno Szakkdzep dosegajo s poukom informatike lepe uspehe. Na gimnazijah je informatika le izbirni predmet in ena izmed modifikacij matematike — kot tehnika računanja. Informatika je dvopomenski ' izraz: poleg tehnike računanja pomeni tudi komunikacijsko vedo o prenosu informacij. Nekateri mislijo, da bi v tem drugem pomenu informatika prav gotovo spadala v srednjo šolo, saj pomeni del splošne izobrazbe. Za to da informatika ni obvezen predmet na vseh srednjih šolah, je več razlogov: 1. učni na- črti so polni; 2. v Bolgariji in Sovjetski zvezi je informatika sicer obvezen predmet, ne daje pa najboljših dosežkov; 3. sporno je vprašanje, kaj je vsebina predmeta informatika; 4. ali ne spada vsebina informatike k različnim predmetom; 5. stopnja sposobnosti učencev za razumevanje informatike; 6. primernost učbenikov itd. Na nekaj šolah nameravajo uvesti več računalnikov. Domnevajo, da bi tako lahko postala informatika obvezen predmet. Pri predmetu tehnika, ki je bil uveden v osnovne in srednje šole pred desetimi leti. spozna učenec tudi tematiko odnosa med računalnikom in okoljem. Učenci in učitelji uporabljajo računalnik pri različnih predmetih. Vprašanje, pri katerih vsebinah je mogoče računalnik še uporabljati in kako, bo ostalo tudi v prihodnosti, ker se znanost hitro razvija. Namen uporabe računalnika je trojen: 1. spoznanje funkcije računalnika, 2. uporabnost računalnika pri vseh predmetih in 3. ustvarjalno iskanje novih ciljev njegove uporabe. Računalnika ni mogoče ustvarjalno uporabljati, če do njega nimamo pravega odnosa; privzgajati si je treba »duha algoritmičnega mišljenja«, ki presega zgolj rutinsko uporabo. Leta 1985 so sprejeli na Državnem pedagoškem inštitutu v Budimpešti raziskave o možnostih za uvajanje boljših metod poučevanja informatike. Potrebna je analiza vseh predmetov z namenom, da se ugotovi, kje in kako naj se informatika pojavi in kako je mogoč bolj kakovosten pouk. Izsledkov teh raziskav še ni. Uporaba računalnika v šoli omogoča doseganje nove vzgojno-izobraževalne kakovosti. Le-te ne moremo ovrednotiti brez opravljenih meritev, ki jih omogoča raziskovalna metodologija. Očitno je, da imajo učenci drugačen odnos do računalnikov kot učitelji (ti ga težje sprejmejo). Na splošno lahko ugotovimo, da prvi rod, ki spozna novo tehnologijo, ne more imeti do nje tako ustvarjalnega odnosa kot drugi rod, ki prihaja za njim. Računalniški tečaji za učitelje ponavadi ne morejo nadomestiti zamujenega. Pri dvanajstih ali trinajstih letih je učenec najbolj dojemljiv za »duha algoritmičnega mišljenja« ali za tehniko računanja. Če bi se hotel učitelj naučiti algoritmično misliti, bi se moral temeljito ukvarjati z računalnikom vsaj dva meseca na leto, to pa je težko. Učiteljski poklic na Madžarskem ni ravno v zavidanja vrednem položaju. Zaradi »demografskega vala« je premalo učiteljev n? število učencev v razredu. Premalo pa je tudi dobrih učiteljev. Osebni dohodki so nizki, zato odhajajo učitelji v druge poklice. Tudi na Madžarskem je učiteljski poklic feminiziran. Senčne strani učiteljskega poklica niso tako izrazite v šolah, ki nimajo gmotnih težav, ker lahko prodajajo svoje izdelke ali polizdelke. V vaseh je več zanimanja za strokovne šole kot v mestih. V zadnjih letih se mladina čedalje bolj zanima za strokovne šole, ker si tako hitreje pridobi poklic in dobro plačano delovno mesto. Veliko zanimanja je za informatiko, tako je učencev več kot delovnih mest. Strokovne šole ne zapirajo več poti na univerzo. Z omenjene šole za informatiko in strojništvo Lander Jeno Szekkozep v Budimpešti sprejmejo vsako leto 30% dijakov na univerzo. Šola je prehodna navpično in vodoravno. Vodoravna prehodnost je bolj načelna in velja le za posamezne primere. Omenjena šola namenja veliko skrbi slabšim in boljšim dijakom, njihov uspeh spremlja računalniško. Na šoli s° sprejemni, prehodni in končfl1 izpiti. Sprejmnega izpita v na' slednjem šolskem letu ne bo več da bo olajšan vpis učencev i2 osnovne šole z različnim učnia1 uspehom. Prehodni izpit je ob' vezen po dveh letih šolanji; l Boljši učenci pa lahko opravi]0 izpit za posamezen letnik tu® I med letom. Izobraževanje p°' teka spiralno, tako da se tem£ ponavljajo in razširjajo. 30» učnih ur je po programu prepuš;, čeno učiteljevi razporeditvi’! 70 % pa je obveznih. Uvedba računalnikov v šok napoveduje novo učiteljev0 vlogo. Učitelj ne bo več »vsezna' lec«, temveč spodbujevalec ia svetovalec učencem. Celotnega razvoja znanosti na določene® področju danes ni mogoče ve° obvladati, vendar se ni mogoč0 h odreči cilja poučevanja iz znano'; sti in za znanost, ker le tak°| spoznavamo prihodnost in do-1 puščamo, da ve mladi rod več kot 1 prejšnji. Uvedba računalnikov vodi prej ali slej do koreni® j spremembe vzgojno-izobraže': valnih programov. Vendaf J takšne spremembe na MadžaH skem do zdaj še ni bilo. Določen1 niso niti cilji programov niti sred') stva — kar zadeva učno šnoV' t Računalnik naj bi učitelja osvO' 1 bodil mehansko-reproduktivn0 vloge. Na videz naj bi zmanjšaljj učiteljevo vlogo, v resnici pa j° } bo še povečal zaradi novih peda' goških problemov, ki bodo razvijali pedagogiko in druge vede. ^ zdajšnjem načinu poučevanj3 napovedujejo še revolucijo1 Skratka, če bomo hoteli doseči da bo tehnološki razvoj služil človeku, bosta morala posta® učenec in učitelj samostojnejša. BOGOMIR NOVAK Utrinki s strokovne ekskurzije v Trst Konec lanskega oktobra smo odšli svetovalni delavci občine Ljubljana Šiška na ekskurzijo v Trst. Ker je bil izlet strogo strokoven, smo s seboj povabili tudi predstavnike kolegov vseh ljubljanskih občin, tiste, ki delajo v različnih ustanovah, predstavnika aktiva šišenskih ravnateljev in svetovalca Zavoda SRS za šol-stvo. Želeli smp spoznati, kako se šolajo naši zamejski Slovenci in začutiti, kako vpliva drugačno družbeno okolje na šolsko ozračje, kako se šolstvo organizira in kako je s prehodom iz nižje šole v višjo srednjo. Poleg tega smo želeli spoznati utrip Slovenskega dijaškega doma pa tudi to, kako se šolajo nadarjeni učenci na mednarodni šoli Združenega sveta v Devinu. Dogovorili smo se, da nas bo pospremil na Bazovico k spomeniku Pavel Stranj, raziskovalec Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu. Za obisk na učiteljišču Anton Martin Slomšek smo se dogovorili z ravnateljico Elviro Slokar, in ta nam je pri-pravilajudi obisk v Osnovni šoli Oton Župančič in Nižji srednji šoli Ciril in Metod. Poleg tega je poskrbela še za pogovor z ravnateljema obeh šol in s psihologinjo Zdenko Pribilj, ki se ukvarja s poklicnim usmerjanjem. V Slovenskem dijaškem domu Srečko Kosovel nam je o političnem položaju Slovencev v Italiji spregovoril Edvin Švab, ki je ravnatelj doma. obenem pa župan v Dolini pri Trstu. Zvedeli smo tudi, kako je organizirano življenje v domu in kakšno je pedagoško ozračje v njem. Popoldne smo se peljali iz Trsta v Devin,' kjer je šola Ždru-ženega sveta za Jadran v slovenski vasi v Italiji, na stičišču germanske, romanske in slovenske kulture. Naši cilji so bili postavljeni dokaj visoko, vendar smo spoznali in doživeli še več. kot smo pričakovali. Ne samo da smo se seznanili s šolanjem Slovencev. temveč smo ob pripovedovanju Pavla Stranja, ki nas je pospremil po slovenskih okoliških vaseh na Bazovici, prav podoživljali boj za slovenski jezik in zemljo — nekdaj in danes. Na Učiteljišču Anton Martin Slomšek, Nižji srednji šoli Ciril in Metod ter Osnovni šoli Oton Župančič so nas prisrčno sprejeli. Menda je bil to prvi tovrstni obisk iz Ljubljane. Čeprav smo bili na šolah le malo časa, smo vendarle začutili utrip njihovega delovanja. Ubadajo se z mnogimi problemi: primanjkuje jim učbenikov v slovenščini, učil, težave povzroča integracija, usposobljenost učiteljev itd. Njihova organizacija šole je zelo ugodna, saj v posameznih oddelkih v osnovni šoli ni več kot 7 dp 11 učencev. Zato tudi ni treba posebej govoriti o individualizaciji in diferenciaciji pouka, saj jih zunanja organizacija sili v takšno delo. Pri »integriranih« otrocih si lahko šoli. Čeprav je slovensko šolstvo (to je pravzaprav italijanska šola s slovenskim učnim jezikom) na Tržaškem in Goriškem v polnem razcvetu, saj imajo v zadnjih letih največji vpis, se v Videmski pokrajini bojujejo šele za prve slovenske šole. Zato je tudi prizadevanje za tako imenovano globalno zaščito Slovencev v Italiji tako zelo pomembno prav za Slovence, ki živijo v različnih pokrajinah in imajo tudi zato različne možnosti za razvoj narodne kulture in šolstva. Želeli smo videti, kaj pomeni šola v drugačnem družbenem okolju. Presenetil nas je odnos med učiteljem in učencem, saj je veliko bolj oseben kot pri nas. Tudi iz pogovora z učitelji in z vodstvom šol smo ugotovili, da je v tej šoli otrok večja vrednota in da ga ne opazujejo in ocenjujejo samo glede na šolski uspeh. Sam sistem dopušča veliko več svobode, to pa pomeni za samostojne, ustvarjalne in samoinicia- tivne učitelje velike možnosti samouresničevanja. Učitelji, ki teh lastnosti nimajo, lahko naredijo zelo malo. Prisile je v primerjavi z našo šolo veliko manj. Na višjih srednjih šolah imajo več težav z učitelji, saj Slovenci, ki so študirali na italijanskih fakultetah, slabo obvladujejo strokovni jezik v slovenščini. Nasploh povzroča ta dvojnost jezika v zamejstvu veliko zapletov. Nekatere stvari znajo mnogo bolje izraziti v slovenščini, nekatere v italijanščini. Italijanski šolski zakoni se zelo počasi spreminjajo, zato štejejo zamejski Slovenci za velik uspeh, da so dosegli spremembo zakona, po kateri diplomant, ki je končal na primer slavistiko v Ljubljani, lahko poučuje v slovenski šoli v Italiji. Takšni diplomanti so bili še do nedavnega večni suplenti. Sprememba torej, ki pomeni velik napredek, saj so verificirane tudi druge smeri slovenske univerze. Zagotovljena je kakovost učiteljev, kar zadeva slovenski jezik. Kljub temu pa še zmeraj manjka veliko pedagoških delavcev za tehnično in naravoslovno izobraževanje. Zanimiva se nam je zdela pripomba enega od ravnateljev, ki je dejal, da so italijanski šolski zakoni tako zastareli, da uradno ni mogoče nič, v praksi pa vse. Šolsko skrbništvo, ki bi ga lahko primerjali z našim zavodom za šolstvo, ima sicer nadzorno vlogo, vendar je večinoma samo administrativni organ, ki namešča učitelje. Tudi ravnatelji so nameščeni za stalno. Po mnenju ravnatelja Nižje srednje šole je to za ravnateljevanje veliko bolj spodbudno kot v Sloveniji, saj ravnatelj ve, da bo moral speljati stvari do konca, ne pa, da bo reševal položaj nekdo »za njim«. Šolski sistem šol s slovenskim učnim jezikom je prav tak kot italijanski. Osnovna šola, ki traja pet let, je šola, kjer poučujejo učiteljice, ki se šolajo na učiteljišču. V zadnjih letih je veliko učiteljev brezposelnih, saj Č2' kajo na zaposlitev tudi več le® zato je motivacija za študij zel° slaba, pa tudi zanimanja za uči' teljski poklic je čedalje manj;; Opažajo, da so tudi sposobnost' kandidatov manjše. Poleg učiteljišča se usposab' Ijajo Slovenci še na Licej0 France Prešeren, kjer so oddelki klasične in realne šole, na Tehni' ški šoli Jožef Stefan, ki je v zač' njih letih prerasla iz poklicne v 1 popolno srednjo šolo in Trgov skem zavodu Žiga Zois. Medte® ko traja nižja srednja šola tri leta; je višja srednja šola tri-, štiri- ali petletna. V pogovoru s psihologinj0; Zdenko Pribilj smo se seznanilis poklicnim usmerjanjem na slo' venske višje srednje šole. Preše' netil nas je napredek, ki so ga v' Italiji že dosegli: ne gre toliko Z3 poklicno usmerjanje, pri kate' rem usmerja strokovnjak, tem' več predvsem za samousmerja' nje. Publikacije za učence so pri' pravljene tako, da učenec lahk° razmišlja o sebi in si odgovarja’ na vprašanja povezana z razvO' jem interesov. Veliko časa ima za razmišljanje, saj traja končn3 faza samousmerjanja dve le® Tudi starši lahko bolj sodelujej0! in spodbujajo odločitev, kaj b° otrok počel v življenju, in kaj je tisto njegovo »zanimanje«, ki je tako močno, da ga bo vodilo v| življenju. V dijaškem domu je pritegnil0 našo pozornost delo z otroki z motnjami. Zanimivo za nas jL bilo tudi to, da so v domu učenol| od prvega razreda osnovne šol° I do študentov. Veliko otrok je vj domu samo čez dan. zvečer pase vračajo domov. To velja zlasti R | integrirane, ki imajo pravico d0; spremljevalca. Tega plača držaV in sicer za nekaj ur na teden, tak0; da spremlja učenca v mesto, f3 sprehode, mu pomaga pri hm' njenju in učenju. MARJETA CERAR p-anc PROSVETNI DELAVEC —19. januarja 195? — št. 2 sl posebna izobraževalna skupnost za pedagoško usmeritev Vzgojno- izobraževalni ;0 iprogram za srednje Pedagoško 'oL izobraževanje I--------------------------------- OBJAVE PREDLOG ZA DELEGATSKO RAZPRAVO ot 1 SPLOŠNI podatki o programu 1 j ^en>eljni podatki ar J-Lz '•1.3 f? m Jj v' 1.1.4 3' 1.I.S )6| al Vrsta programa: program srednjega izobraževanja (SR) Ime programa: pedagoški Ime smeri: A — vzgojitelj predšolskih otrok — učitelj razrednega pouka B — učitelj družboslovno-jezikovne dejavnosti C — učitelj naravoslovno-matematične dejavnosti Ime usmeritve: pedagoška Ime posebne izobraževalne skupnosti: Posebna izobraževalna skupnost za pedagoško usmeritev jo Povezanost programa z drugimi programi v usmeritvi: a- Zahtevnejši programi, katerim je ta program oziroma smer ustrezna j- podlaga V V§ Vzgojitelj predšolskih otrok :a VIS Učitelj razrednega pouka ’ VŠ-VIS Matematika pedagoška smer eno- in dvopredmetna VIS Sociologija VIS Obramboslovje 'P VIS Samoupravljanje s temelji marksizma ti VIS Filozofija — pedagoška smer 3. VIS Pedagogika VIS Psihologija Vis Zgodovina — pedagoška dvopredmetna smer VIS Geografija — pedagoška dvopredmetna smer VIS Slovenski jezik in književnost — pedagoška smer eno- in dvopredmetna VIS Srbohrvatski in makedonski jezik s književnostjo — pedagoška smer VIS Ruski jezik s književnostjo — pedagoška smer VIS Francoski jezik s književnostjo VIS Italijanski jezik s književnostjo VIS Španski jezik s književnostjo VIS Angleški jezik s književnostjo VIS Latinski jezik s književnostjo VIS Grški jezik in književnost VIS Madžarski jezik in književnost — pedagoška smer VŠ-VIS Fizika — pedagoška smer eno- in dvopredmetna VIS Biologija — pedagoška smer eno- in dvopredmetna VIS Defektologija VIS Družbeno-moralna vzgoja VIS Gospodinjstvo VIS Telesna vzgoja Ustrezni zahtevnejši programi drugih usmeritev bodo dodani sproti, če jih bodo tako opredelile matične posebne izobraževalne skupnosti. Značilna dela in naloge oziroma poklici, za katere omogoča program oziroma smer, da si kandidati pridobe izobrazbo za začetek dela, in stopnja zahtevnosti teh del v skladu s posebnimi predpisi: smer v programu A — vzgojitelj — učitelj razrednega pouka B — učitelj družboslovno-jezikovne dejavnosti C — učitelj naravoslovno-matematične dejavnosti razvrstitev značilnih del in stopnja nalog (a) oziroma poklicev (b) zahtevnosti glede na smer dela b) varuh predšolskih otrok V. a) sodelavec v vzgoji in izobraževanju — laborant za biologijo, kemijo, fiziko V. Pogoj za opravljanje del in nalog je končan ustrezen program za usposabljanje. Predpis, na podlagi katerega je določena stopnja zahtevnosti dela za posamezna dela in naloge oziroma poklice: Trajanje izobraževanja po programu in vseh smereh je 4 leta. Poklic, ki se navede v dokumentu o uspešno končanem programu oziroma smeri, če je s programsko zasnovo tako določeno: ■■ne smeri ime poklica varuh predšolskih otrok v okviru izbirnosti za vzgojitelja predšolskih otrok ^ — vzgojitelj predšolskih otrok učitelj razrednega pouka B — učitelj družboslovno-jezikovne dejavnosti L — učitelj naravoslovno-matematične dejavnosti I 6 1^a^e,e*i izvajanja programa V šolskem letu 1987/88 se začne program izvajati v I. letniku ter se 1 6 2 PostoPoma uvaja v višje letnike v naslednjih šolskih letih. Z uvajanjem tega programa se postopoma prenehajo izvajati tile SR programi in smeri izobraževanja v teh programih: sodelavcev vzgojno-izobraževalnem delu, laborant ime programa: ime smeri SR I—vzgojitelj predšolskih A —varuh otrok B—vzgojitelj SR — učitelj A — razredni pouk B — družboslovno-jezikovna smer C — naravoslovno-matematična smer 1.6.3 Možnosti za nadaljevanje izobraževanja za učence iz dosedanjih programov __ Učenci, ki imajo pravico do ponavljanja letnika in letnika ne morejo več ponavljati po dozdajšnjem programu, lahko ponavljajo ta letnik po prenovljenem programu brez dodatnih obveznosti. — Udeleženci, ki so se prenehali izobraževati, lahko kot občani opravljajo vse izpite in dokončajo izobraževanje po dozdajšnjem programu, če izobraževanje niso prekinili za dlje kot dve leti, sicer se lahko vključijo v nadaljnje izobraževanje po prenovljenem programu, ne da bi opravljali izpite iz predmetov letnikov, ki so jih uspešno končali. 1.7 Cilji in naloge programa ter cilji in naloge posameznih smeri izobraževanja Program je izdelan na podlagi: — izsledkov spremljanja novih vzgojno-izobraževalnih programov, ki so bili uvedeni v letih 1967, 1976 in 1980 in izkušenj izvajalcev — družbenega dogovora in akcijskega načrta o reformi izobraževanja pedagoških delavcev iz leta 1975 — izhodišč Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje — izhodišč strokovnega sveta Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev — izsledkov evalvacijskih raziskav — analize stališč in predlogov posveta učiteljev srednjih pedagoških šol leta 1986, in posvetovanj v okviru Zveze pedagoških delavcev, PA, Maribor leta 1982. Temeljni cilj programa je oblikovati široko izobražene, kulturno razgledane, za pedagoški poklic sposobne in motivirane učence. Pedagoški srednji program omogoča udeležencem izobraževanja, da si pridobe zaokroženo splošno-izobraževalno znanje in strokovno znanje za nadaljnje izobraževanje v višjih in visokih pedagoških šolah. Udeleženci izobraževanja si razvijajo s tem programom zavest o tem, da se je treba nenehno in aktivno izobraževati in usposabljati, ter sposobnost za učinkovitost tega izobraževanja in usposabljanja. Program omogoča kandidatom, da spoznajo specifične zahteve poklica, se z njim identificirajo in si na podlagi tega pridobe spretnosti, praktično znanje in izkušnje za pedagoško delo. Učenci si oblikujejo pozitivna stališča do pedagoškega poklica, kot temeljno motivacijsko funkcijo programa. Program sooblikuje humanistično osebnost tako, da učencem med odraščanjem razvija znanstveno-materialistični svetovni nazor, socialna čustva, komunikativnost in organizacijske sposobnosti za pedagoško vodenje ter samoupravno organiziranje otrok in mladine. Program omogoča učencem v tem razvojnem obdobju, da oblikujejo poleg splošnih znanj tudi nekatere sposobnosti in spretnosti, ki jih učenec neprenehoma lahko razvija le v tem obdobju. 2 PREDMETNIK PROGRAMA 2.1 Predmetnik — glej preglednico! 2.2 Opombe in pojasnila k predmetniku Pouk instrumenta poteka individualno Za umetnostno vzgojo je v smeri A v 4. letniku namenjeno 35 ur; to področje se izvaja pri glasbeni in likovni vzgoji, gledališka in plesna vloga pa v okviru kulturnih dejavnosti; filmska vzgoja se dopolnjuje v obsegu 10 ur v predmetu umetnostna vzgoja, v to je zajet tudi televizijski medij. Izbirni predmeti v smeri B: slovenski jezik, 1. in 2. tuji jezik, zgodovina, geografija, sociologija Izbirni predmeti v smeri C: matematika, fizika, biologija, kemija. Pouk poteka v skupinah, ki štejejo najmanj 6 učencev. Temeljna vloga teh predmetov je v izbiri za nadaljevanje študija, zato pride v poštev višja stopnja individualizacije, navajanje na samostojni študij in raziskovalni prijem. Glede na široko zasnovanost smeri A, izbirnost v smeri ni predvidena. Program dejavnosti se izvaja v skladu s pedagoško usmerjenostjo programa tako. da učenci dejavno sodelujejo pri načrtovanju, organizaciji in izvajanju ter vrednotenju teh dejavnosti. Šola v naravi — tečaji 1. letnik: plavalni tečaj 2. letnik: smučarski tečaj 3. letnik: vzgojitelj predšolskih otrok — kotalkanje, drsanje učitelj razrednega pouka — tečaj AV sredstev Tečaji potekajo v skupinah po 12 učencev. ' Tečaj prve pomoči poteka v okviru šole v naravi (plavalnega in smučarskega tečaja) glede na zahteve dajanja prve pomoči v šoli v naravi. 3 POGOJI ZA VKLJUČITEV, NAPREDOVANJE IN PRIDOBITEV IZOBRAZBE PO PROGRAMU, KI VKLJUČUJE SMERI: A — vzgojitelj predšolskih otrok — razredni učitelj B — učitelj družboslovno-jezikovne dejavnosti C — učitelj naravoslovno-matematične dejavnosti 3.1 Pogo#, ki jih mora izpolniti kandidat, da se lahko vključi v izobraževanje po programu L Uspešno končana osnovna šola ali uspešno končan skrajšani program srednjega izobraževanja ali uspešno opravljen preskus znanja, s katerim kandidat dokaže, da obvlada program osnovne šole 2. Pozitivna ocena iz tujega jezika po programu osnovne šole 3. Ustrezno zdravstveno stanje kandidata za opravljanje del in nalog na področju dela, za katero daje znanje program oziroma smer izobraževanja; to dokaže kandidat z zdravniškim potrdilom. Zdravstvene kontraindikacije: 1. kronično nalezljive oolezni, ki bi lahko ogrožale otroke in mladino, ko učenci pedagoških šol opravljajo delovno prakso 2. hujše srčne napake 3. kronično vnetje ledvic, grla, srednjega ušesa ). kožna obolenja 5. močno kratkovidnost, slabovidnost in barvna slepota 6. močno naglušnost 7. težje govorne motnje 8. hujše telesne okvare in bolezni, ki trajno onemogočajo izvajanje telesne vzgoje 9. hujše duševne bolezni in motnje. Zdravstvene kontraindikacije ugotavlja ustrezna zdravstvena služba na podlagi sistematičnih zdravstvenih pregledov v osnovni šoli in o tem izda potrdilo, ki je sestavni del učenčeve vpisne dokumentacije. 4 KANDIDATI IZRAZIJO NAMERO, DA SE ŽELE VPISATI V SMER IZOBRAŽEVANJA IN SE ODLOČIJO ZA IZBIRNO SKUPINO PREDMETOV V SKUPNEM DELU PROGRAMA, IN SICER: — plesna vzgoja, kemija, glasbena vzgoja, likovna vzgoja, instrument (za vzgojitelja predšolskih otrok); — kemija, tuji jezik II., instrument, likovna vzgoja (za učitelje razrednega pouka); — tuji jezik II., umetnostna vzgoja (za smer učitelj družboslovno-jezikovne dejavnosti) — tuji jezik II., matematika, umetnostna vzgoja (za smer učitelj naravoslovno-matematična dejavnost) 4.2 Pogoji za napredovanje po skupnem delu programa, za vključevanje v smer izobraževanja in napredovanja po smeri izobraževanja 1. Učenec, ki je v L letniku pozitivno ocenjen iz vseh predmetov oziroma iz vseh skupnih predmetov in iz ustrezno izbrane skupine izbirnih predmetov, ter je opravil vse obveznosti za 1. letnik v skladu s točko 3.5 tega programa, se lahko vpiše v višji letnik oziroma v smer izobraževanja. 2. Dodatni pogoji, ki izhajajo iz izbrane skupine izbirnih predmetov: — izbirna skupina predmetov: plesna vzgoja, kemija, glasbena vzgoja, instrument, tuji jezik II je podlaga za izobraževanje po smeri A; — izbirna predmeta, tuji jezik II. in umetnostna vzgoja, sta podlaga za izobraževanje po smeri B; — izbirni predmeti: tuji jezik II., matematika in umetnostna vzgoja so podlaga za izobraževanje po smeri C. 3. Dodatni zdravstveni, psihofizični in drugi pogoji za posamezno smer izobraževanja smer A: ustrezne glasbene sposobnosti, ki se preverjajo tako, da se .. ugotovi ritmični in melodični posluh in ustrezno vokalno izvajanje pesmi. 4. Učenec, vključen v smer izobraževanja, napreduje po smeri v višji letnik, če je pozitivno ocenjen iz vseh predmetov prejšnjega letnika iz vseh skupnih predmetov in iz ustrezno izbrane skupine izbirnih predmetov in je opravil vse obveznosti za predhodni letnik v skladu s točko 3.5 tega programa. Učenec, ki iz objektivnih razlogov v predpisanem času ni opravil šole v naravi, tečaja prve pomoči in drugih tečajev in ekskurzije po Jugoslaviji, mora to opraviti do konca 4. letnika. V izbirni del programa smeri A —vzgojitelj predšolskih otrok — učitelj razrednega pouka za pridobitev znanja za opravljanje del in nalog varuha predšolskih otrok, se vpišejo učenci, ki so uspešno končali 3. letnik z izbirnima predmetoma higiena z gospodinjstvom in plesna vzgoja in se želijo po končanem srednjem izobraževanju zaposliti kot varuhi. Skupina izbirnih predmetov za varuha predšolskih otrok: higiena z gospodinjstvom, izbrana poglavja iz predšolske pedagogike, poglavja iz razvojne psihologije, književnost za otroke. 4.3 Pogoji, ki jih mora izpolniti učenec, da uspešno konča izobraževanje po programu oziroma smeri izobraževanja 1. Učenec, ki je pozitivno ocenjen iz vseh predmetov v zadnjem letniku iz vseh skupnih predmetov in iz izbirne skupine izbirnih predmetov v zadnjem letniku in je opravil vse predpisane obveznosti za zadnji letnik v skladu s točko 3.5 tega programa ter uspešno opravil diplomski izpit, dobi diplomo. Diplomski izpit za varuha predšolskih otrok obsega: pisni in ustni izpit iz slovenskega jezika ter seminarsko nalogo iz higiene z gospodinjstvom in pedagoško-psiholoških znanj za delo s predšolskimi otroki. Za učence smeri A (vzgojitelj, razredni učitelj), B, C bo vsebina diplomskega izpita določena kasneje. 2.1 Predmetnik Pis za pedagoško usmeritev VIP Pedagoški, smeri: A—vzgojitelj predšolskih otrok — razredni učitelj B — učitelj držboslovno-jezikovne dejavnosti C — učitelj naravoslovno-matematične dejavnosti 1.letnik 2.letnik 3.letnik 4.letnik A Skupaj Al A? Al A? vzg. varuh A B Al Ao vzg. varuh 560 560 560 595 420 315 420 420 - - 280 420 35 35 35 70 280 280 345 210 175 175- 245 175 158 158 228 175 385 280 420 420 70 70 70 70 140 140 140 140 210 210 210 280 210 210 245 280 140 140 105 105 140 140 105 105 70 70 70 70 280 280 * 280 280 35 35 35 35 140 140 140 140 105 105 105 105 229 229 229 70 48 48 48 — 280 280 245 70 70 140 105 105 70 70 105 Slov.jezik in knjiž. Tuji jezik I Tuji jezik II Umetnostna vzgoja Biologija Fizika Kemija Matematika Računalništvo STM Geografija Zgodovina Pedagogika Psihologija Filoz. logika Telesna vzgoja Zdravstvena vzgoja Obramba in zaščita - Osnove tehnike in proiz. 105 Glasbena vzgoja - Instrument - Likovna vzgoja - Sociologija________ 140 105 105 70 140 105 140 70 70 70 105 70 105 70 105 35 70 35 35 70 70 70 70. 70 70 70 35 70 70 35 - 105 105 70 105 70 - - - 70 —1 - - - 35 35 35 70 - 70 - - — _ 70 - 105 - - — 70 - 105 - - _ _ 35 70 - 105 _ 105 - 70 - - - - - - 70 70 70 35 35 - - - - 35 - - - 35 35 - 35 70 - — _ - 35 35 70 35 35 35 105 105 70 87 105 88 140 70 70 70 35 70 35 70 70 35 12 35 35 12 35 53 12 105 53 12 70 70 70 53 12 70 53 12 70 88 12 70 88 12 70 88 12 35 Skupaj št. ur obvezni predmeti 945 100 170 175 175 805 275 310 280 350 630 345 485 420 490 490 485 310 590 560 595 4110 3900 4460 4305 44/ Higiena s gospod. Plesna vzgoja Izbrana pogl.o pred.š.p. Poglavja iz razv.psih. Književnost za otroke Obvezni izbirni predmeti - 70 * 35 105 35 70 70 35 35 105 53 17 35 35 175 175 140 140 105 53 17 105 70 35 140 70 105 210 35 35 350 455 105 Proizv.delo-del.praksa 40 40 40 80 200 200' 200 200 Kulturne dejavnosti 30 30 24 18 102 102 102 102 Naravoslovne dejavnosti 30 30 12 12 84 84 84 84 Telesnovz.in obr.dej. 30 24 30 24 108 108 108 108 Šola v naravi-tečaji 30 30 24 84 84 84 84 Ekskurzija po YU 30 30 30 30 30 160 154 160 134 608 608 608 608 1105 170 170 175 175 959 310 310 280 350 790 485 485 490 490 624 590 520 590 595 630 5069 4963 5068 5018 5 — wv ^ J- ' vj v. Utemeljitev predloga programa Na temelju številnih posvefovanj, zlasti posveta vseh pedagoških delavcev srednjih pedagoških šol Slovenije 10. in 11. oktobra 1986, evalvacije tedanjih programov, dozdajšnjih izkušenj ob reformah srednjega pedagoškega šolstva, reforme višjega in visokega pedagoškega šolstva — programov je strokovni svet Piša za pedagoško usmeritev imenoval programsko skupino, ki je izdelala osnutek pedagoškega srednjega programa in zasnovo tega programa obrazložila na seji strokovnega sveta v novembru 1986. Z zasnovo programa je vodja skupine seznanil tudi Svet za vzgojo in izobraževanje RK SZDL in na posebnem sestanku v decembru 1986 tudi predstavnike Zavoda SR Slovenije za šolstvo, Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje, ter telesno kulturo, Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje SRS in vodstvo posebne izobraževalne skupnosti. Z analizo posveta, ki je v bistvu zasnova prenovljenega programa, je seznanjena tudi širša javnost, saj je bilo celotno gradivo objavljeno v Prosvetnem delavcu v prilogi z dne 10. novembra 1986 v štev. 17. Omenjeno gradivo so sprejeli tudi člani strokovnega sveta Piša za pedagoško usmeritev, in celotno zasnovo programa podprli. Programska skupina je upoštevala vsa izhodišča za prenovo programov, ki jih je izdelal Zavod SR Slovenije za šolstvo in sprejel Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje, (razen za varuha, predšolskih otrok — za to predlagamo v tej utemeljitvi rešitev) ter izhodišča za prenovo srednjih pedagoških programov, ki jih je prav tako sprejel strokovni svet Piša za pedagoško usmeritev v septembru 1986, hkrati pa so bila ta podlaga tudi za razpravo na že omenjenem posvetu pedagoških delavcev srednjih pedagoških šol. Programska skupina je tako imela za temelj svojega predloga dovolj posplošeno večinsko stališče, da predlaga prenovo programov v sprejem strokovnemu svetu Piša za pedagoško usmeritev in skupščini Piša. pa tudi v mnenje strokovnemu svetu SRS za vzgojo in izobraževanje.. Hkrati pa v skladu z izhodišči za prenovo srednješolskih programov (Poročevalec Izobraževalne skupnosti Slovenije z dne 25. 1 1. 1986, letnik IV. štev. 6), predlaga programska skupina na podlagi,predlagane prenove programa spremembo programske zasnove, kot sledi v nadaljevanju utemeljitve. KRATKA UTEMELJITEV OSNUTKA PROGRAMA: (Podrobneje — glej tudi izhodišča za prenovo srednjega pedagoškega programa) s prikazom navpične sestave programa za vzgojitelja predšolskih otrok in učitelja razrednega pouka. Program vsebuje tri smeri: 1. Vzgojitelj predšolskih otrok — učitelj razrednega pouka s tremi izbirnostmi 1.1 Vzgojitelj predšolskih otrok 1.2 Učitelj razrednega pouka 1.3 Varuh predšolskih otrok 2. Učitelj družboslovno-jezikovne dejavnosti (enotna smer) 3. Učitelj naravoslovno-matematične dejavnosti (enotna smer) Zato predlagamo uvrstitev navedenih treh smeri v programsko zasnovo Piša za pedagoško usmeritev. Spremembo predlagamo zato. ker smo združili dozdajšnji program vzgojitelj predšolskih otrok — smer varuh in smer za učitelje razrednega pouka v enotno smer z izbirnostjo. Predlog o enovitem pedagoškem srednjem programu je nastal na podlagi dolgoletnih izkušenj o usmerjanju učencev v srednjih pedagoških programih. V najustreznejšem obdobju, ko učenci izbirajo smeri ter na podlagi vzgojno-izobraževalnih ciljev programa: vzgojitelj-učitelj. se morata oblikovati v takš- nih razmerah in po takšnem programu, da se bodo učenci in njihovi učitelji zavedali, da uresničujejo s programom tele cilje: 1. Prehod na visokošolsko stopnjo za učitelje in na višjo za vzgojitelje terja v prenovi programa, da se zasnuje ta dovolj široka, tako da si bodo učenci spoznali zaokrožena splošno izobraževalna in strokovna znanja za uspešno nadaljevanje izobraževanja v pedagoških smereh višjega oz. visokih pedagoških programov. 2. Zagotavljati mora široko izobražene in kulturno razgledane ter moralno ozaveščene učence za pedagoški poklic, ki morajo biti sposobni in pozitivno motivirani za narodno pomembni poklic vzgojitelja-učitelja. 3. Udeleženci si s programom razvijajo zavest o potrebi po nenehnem in dejavnem izobraževanju in nenehnem usposabljanju ter razvijanju sposobnosti za učinkovitost tega izobraževanja in usposabljanja. 4. Program mora omogočiti, da udeleženci spoznajo posebne zahteve poklica, se z njim identificirajo in si pridobivajo veščine, praktična znanja in izkušnje za pedagoško delo. Učenci oblikujejo pozitivna stališča do pedagoškega poklica kot temeljno motivacijsko vlogo programa tako, da svoje znanje in usposobljenost preverjajo na pedagoški praksi, v dejavnostih, na tečajih, ekskurziji in seveda pri pouku. 5. Program sooblikuje humanistično osebnost tako, da v obdobju odraščanja učenci razvijajo znanstveno-materialistični svetovni nazor kot temelj svojega značaja, socialna čustva, sposobnost za komuniciranje in organizacijske sposobnosti za pedagoško vodenje ter demokratično-samoupravno organiziranje vzgojno-izobraževalnega dela otrok in mladine. 6. Program učencem v tem razvojnem obdobju poleg širokega znanja oblikuje in razvija nekatere sposobnosti in spretnosti, ki jih učenec neprenehoma v posamični smeri programa lahko razvije le oz. v skladu s svojimi naravnimi zmožnostmi v tem občutljivem obdobju (nekatere glasbene, likovne, telesne, tehnične, govorne in druge izrazne sposobnosti in spretnosti plavanja in smučanja, kotalkanja itn.). Razvije si tudi nujne zdravstvene-šolsko higienske in učne navade kot podlago za učiteljevo uspešno delo. 7. Program mora zagotoviti, da v njegovem okviru vsak predmet in dejavnosti z vzgojno-izobraževalnimi smotri zagotovijo uresničevanje njegovih temeljnih ciljev: — vsak predmet ima poleg informacijske tudi formacijsko funkcijo. Poleg kognitivnega cilja zasleduje tudi emotivne funkcije, saj bo učitelj poučeval in vzgajal. 8. Program zagotavlja večjo korelativnost učnih predmetov in dejavnosti, saj bodo prihodnji rodovi učiteljev in vzgojiteljev imeli vedno več opravka s sintetičnim znanjem, združevanjem predmetov in s tem zahtevo po čim širši razgledanosti in sposobnostmi abstraktnega načina mišljenja. 9. Pedagoška usmerjenost vzgojno-izobraževalnega programa je ciljno širše zasnovana kot v sorodnih programih; to ne pomeni le uvedbo predmetov pedagogika in psihologija, ampak celotno zasnovanost vsakega posamičnega njenega dela z vidika oblikovanja vzgojitelja učitelja. Takega cilja pa je mogoče izvajati v enovitem programu. Programska skupina zato predlaga, naj bo prenova srednjega pedagoškega programa zlasti temeljita prenova vzgojno-izobraževalnih ciljev v vseh njegovih sestavinah. Zato predlaga strokovnemu svetu, da sestavljalcem učnih načrtov in navodil izrecno naroči, da namenijo posebno pozornost vzgojno-izobra-ževalnim smotrom, ter navodilom za izvajanje učnih načrtov. Programska skupina ugotavlja, da imajo vse tri smeri programa enajst skupnih učnih predmetov, enako število ur za proizvodno delo. dčlovno-pedagoško prakso, za kulturne, naravoslovne, teiesnovzgojne in obrambne de javnosti, za plavalni in smučarski tečaj, ekskurzijo po Jugoslaviji, tečaj prve pomoči j01 tečaj iz poznavanja avdiovizualnih oz. učnih-komunikacijskih sredstev. Enako število ur predmetov in dejavnosti naj bi na podlagi bolj operah'! |i .......... --------------------------'i* izraženih vzgojno-izobraževalnih ciljev zagotovilo enak vzgojno-izob valni standard splošno izobraževalnega in strokovnega znanja učencemv? treh smeri. Učenci se razvrščajo v 1. letu glede na izraženo študijsko namero v ustrrif smer. Programska razlika za učitelja razrednega pouka, učitelja družbosij1': . no-jezikovne dejavnosti, učitelja naravoslovno-matematične dejavnosti] neznatna (matematika 35 ur, II. tuj, jezik 35 ur); to ni ovira, da bi učenci na doseženi uspeh ali preskus svojih zmožnosti prešli v drugo smer v ped# kč »Z lal J škem programu brez diferencialnih izpitov. Kasnejša odločitev pa je vezana na opravljanje diferencialnih izpitov. Vp's pogoji so opredeljeni tudi z vidika zdravstvene ustreznosti kandidatov. V prid večji praznosti programa je tudi novost programa, ki v družbosl0] no-jezikovni smeri predvideva v 3. in 4. letniku uvedbo obvezno izbilU^; predmetov (slovenskega jezika ali tujega jezika ali zgodovine ali geografij^j-sociologije). V naravoslovno-matematični smeri pa predvideva v 4. letnikUT vezno izbirni predmet matematike ali fizike ali kemije ali biologije. °r!| vezno izbirni predmeti so uvedeni zato. da bi z njimi poglobili pokM usmerjanje za predmet, ki bo podlaga za učenčev nadaljnji študij. PrograniJ ot, predvideva take obvezne izbirnosti v smeri vzgojitelj predšolskih otrok -'Asn telj razrednega pouka, ker so temeljna splošno izobraževalna znanja innsn sebna znanja v tej smeri že zagotovljena z uravnoteženostjo predmetnika, j nj( Tudi programi dejavnosti se bodo bolj določno oblikovali, saj gre za cilij ne učenci v pedagoških smereh spoznajo poleg vsebin tudi načine organiziranj ^ da sami več sodelujejo pri načrtovanju in pouku. Tečaj prve pomoči bo poF*j a pri plavalnem in smučarskem tečaj u, program ekskurzije pa je že sicer intet"1 Pc ciplinamo-medpredmetno širše zasnovan. Program delovne pedagoške pra S<)| med šolskim letom naj bi se nekoliko skrajšal v 2. in 3. letniku, v 4. letnik^ bij ostaja enak obseg za izobraževanje učiteljev. Programska komisija predlaga, naj bi učenci tedaj, ko ni pouka sodelc'1! Str pri različnih oblikah dejavnosti s predšolskimi in osnovnošolskimi otrok1;. Proizvodno delo je načrtovano kot enotedensko sistematično seznanja11]* e„ A .,1---- — ____________:____j_:_ i;v _M • . • . • A. , -fin k sodobno organizirano proizvodnjo različnih vej te proizvodnje. Šole mo svojih letnih delovnih načrtih natančneje opredeliti program enotedensN proizvodnega dela. J J Program predvideva, da bi za poklic varuha v 4. letniku za učence vzgoji1 ske izbirnosti, ki ne nameravajo nadaljevati študija na višji stopnji, se pazal! Pc majo za delo z majhnimi otroki in so zanj tudi sposobni, omogočili, da nait"', io matematike in tujega jezika v 4. letniku spoznajo nekatere praktične in šl< kovno-teoretične vsebine in znanja. Ta del programa je zasnovan interdisA g0 namo. Tako bi uresničili predlog skupnosti otroškega varstva, naj se varuhi1’ V/. v rednem izobraževanju — torej ne po IV. stopnji in ne z usposabljanjem P1’ ; stopnji zahtevnosti, temveč na V. stopnji. J Srednji pedagoški program se konča s končnim oz. diplomskim izpitom-J * plomski izpit za varuha predšolskih otrok obsega: pisni in ustni izpit iz slo'L p skega jezika ter seminarsko nalogo s področja higiene z gospodinjstvom inP‘. . dagoško-psiholoških znanj za delo s predšolskimi otroki. Ce Za učence smeri A (vzgojitelj, razredni učitelj). B in C bo vsebina dip10 ' v2 skega izpita določena kasneje. , Wi Programska skupina predlaga, da se študijsko poglobi usmerjanje v nc ški poklic v osnovni šoli. zlasti z vidika lastnosti in sposobnosti, ki jih lahkul1| ^ krivamo v tem obdobju. KRANJC fojdi in — uči! ^ ^5. maja 1945 —dekret: Takoj °snovno šolo Svečina! Pouk se aCfie takoj in bo trajal do avgu-,a- Molitev naj se postopoma v odpravi. Z možem —šolskim Pfaviteljem sva jo odpravila aj°j, ker sva bila ateista, mlada Cl,eljica zato, ker je tako predla-°al’ svetoval (ali morda zahteval ^Pmvitelj?), starejša učiteljica, ki „e nekaj rodov poučevala v Večini, pa jo je ohranila. Morda tQlo, ker je tudi sama molila ali tQt°, ker je vedela, da to želijo in .Rokujejo od nje domačini, in se “ Prrt ni hotela zameriti? Ali je ho- Ma nasprotovati novi oblasti? 2?^io bi vedel? jjPod šolskimi okni so se ustav-4-eienice, ko so šle iz cerkve (saj ni jMaprav zraven šole) —zjutraj n kadarkoli. Prisluškovale so , oknom in ugotavljale, kje golimo in kje ne, in potem preso-k “e: Torej ni prepovedano moliti, V ^Upravitelj si je to izmislil, zakaj ? ,a Pri stari učiteljici lahko moli- j? Irnela sem le gimnazijsko ma-\ Ur°- Zaradi gospodarske krize so 2^ Predvojni Jugoslaviji dve leti f^Poredoma zaprli prvi letnik A Clteljišča. Zato sem se vpisala v \prpnazijo, čeprav sem že v dru-1 sem razredu osnovne šole napi-' v spisu, da bom postala učite-' Pcainmama. Prav čudno s£ mi je ' *delo, da sta se temu smejali obe moja učiteljica in moja 'PUfna... Tako sem torej stopila v ^ rar.red, ko nisem imela pojma o Pedagogiki, metodiki in drugih Apih stvareh. Na skrivaj sem po ' | rUgih dnevnikih lovila izraze: ■rojevanje, pridobivanje, da bi LSa/ šolsko uro mogla vpisati. \ ,.°nujala sem se na okraju: poš-!}te me v kak učiteljski tečaj. 3 [ Maj jih je bilo kar precej, učite-•3, /e*o na hitro usposabljali. Tri-^sečni tečaj (prej pa le mala ma-f!ra'> in že si bil učitelj. Šaj ni bilo ljudi — takrat po vojni. ’ , dgovor na okraju: »Kdo te je vprašal? Pojdi — in uči!« seč mi je bil tak partizanski od-f? 5°vor in zaupanje vame. Vendar i ^ čez nekaj mesecev ponovila ;0: el’°yo prošnjo. Dobila pa sem odgovor kot prvič. In sem )$ ? f| ‘n — učila: tretji in četrti ra-,red skupaj — 66 otrok! Podiv-junih. Z nemško učiteljico so se iP,rei podili po gmajnah (»in po-\ dpališču« — so se zgražali do-., acini). Samo prepevali so in te-:if kadili. Zato so tudi zdaj v ra- :Vf I/ B B ■ I ■ >vlic V sili 3 Človeka pretrese žalostna no-' J p0 toliko bolj, če se utrne mlado £J .Kaje, kadar premine otrok — 1 uCenec> ki 8a Je sPlet različnih l^kov in okoliščin pripeljal do <:e duševne stiske, iz katere je loj °dlla edina pot — v smrt. ^Spominjam se časov, ko sem :s\ ‘ aše sama otrok. Otroštvo sem vjeJivljala sredi vojne, ob poit k pikanju vsakdanjih dobrin, ii oj ne 'ma dandanes večina ui, Vendar mi je bila misel na P s^1 ‘uja- Kljub hudim časom /Jp bili vedri, razigrani in prav ,i 'c črnogledi. Vse smo sprejemali i / . 0 ^ razumevanjem; tudi to, fi „nl bilo dovolj kruha, da nismo 1°^// sladkarij in južnega J ^uja, da smo bili oblečeni skro-I tnL-° 'n smo morali v posteljo J s*0!’, ho se je znočilo. Vse, kar 'j. '‘ Imeli, kar smo dobili, smo j(j e a j ceniti in tudi deliti. Prav nič 1 f-'1'"'6"' riismo bili. Nad nami in 1 sZ- P°četiem so bdeli skrbni J ^ rsi’ ki pa nas niso razvajali. J D^?novah so nas, kadar je bilo loWno- Njihovi vzgojni ukrepi o 11 vselej v sorazmerju s prekril p0°^' ''-d0 zgodaj so ram privz-d Vrj vehko moralnih in drugih | dL-’-?.1’ kiso nam bile napotilo, za življenje. Teh se dr-J ,SD " !l,di zdaj, ko nam že bledi ■j na mlada leta. c” 0 to[lko letih lahko upravi- ' da so naš‘ slarši znah viu01!’ so nas dobro pripra-\ naa'>ZV^enJe delo da so nas | mj Cl l spoprijemati se s težava-Qko da smo jih znali sami ali zredu vpili, vpila sem jaz, in komaj sem jih za silo utišala, so se odprla vrata. Prikazala se je moja hči — ni še imela dve leti. Vsa marogasta od umazanije po obrazu in predpasničku se ni več poznalo,' kakšne barve je bil. Otroci so spet zagnali vik in krik. Navdušeno so jo klicali in vabili k sebi v klopi. Obsedela je v naročju deklice v prvi klopi. Tako težko pridobljene zbranosti v razredu je bilo konec... Po pouku sem bila vsa hripava in strašansko utrujena. Mož — upravitelj — mi ni utegnil pomagati pri šolskem delu. Takrat je bilo zelo veliko dela na terenu. Kmalu so domačini govorili: gospod tovariš upravitelj so dobri in pošteni, če glih so komunist... Pa ni bil komunist — vsaj uradno ne. Takrat je bila namreč potrebna pripravljalna doba najmanj pol leta. Bil si lahko le kandidat, simpatizer. Moral si izpolniti dano nalogo, in se tako izkazati, da si res vreden in »zrel« za vstop v partijo. Takrat so namreč mnogi zelo želeli priti vanjo. Dobil je nalogo: treba je ugotoviti, pri katerih kmetih imajo zatočišče tisti, ki še zmeraj bežijo čez mejo (belogardisti, ustaši, pa tudi tisti, ki sicer nLo imeli krvavih rok, so pa bežali iz strahu, ker so nasedali sovražni propagandi, kakšna da bo nova oblast). Kraj je bil zelo pripraven za ilegalne prehode čez mejo, veliko je bilo dvolastnikov, vmes pa »nikogaršnja« zemlja med vinogradi. Tudi karavla in strogi predpisi o gibanju v obmejnem pasu niso mogli preprečiti uhajanja čez mejo. Torej — upravitelj se je lotil naloge in kmalu ugotovil, kje se ustavljajo in iščejo prehode sumljivi ljudje. Tako so nekoga ujeli in odpeljali v mesto na zaslišanje. Ker je še in še tajil, so ga soočili s kmetom, ki ga je skrival. Ker tudi ta ni priznal, so povedali, odkod imajo zanesljive informacije, da skriva ubežnike. To se je zvedelo na vasi in prišlo na ušesa tudi upravitelju. Na prvem sestanku partijske organizacije (prišli so tudi funkcionarji iz mesta) se je pritožil zaradi takega ravnanja in izdajanja tajnosti, kdo je v vasi »zaupna oseba«. Zaradi očitkov je upravitelj v jezi in razočaranju vzkipel: »Potem pa ni čudno, če človek izgubi zaupanje v oblast...!« A tako! Sfrčal je iz partije, še preden je bil sprejet vanjo. Nič ni pomagalo, da je v ' mestu »na merodajnem forumu« pojasnjeval, da je mislil le na posamezne organe oblasti. Konec! Pika! Ker nisem našla drugje pomoči, sem se pritoževala staremu učitelju — R. Bil je duša Ciril-Metodovega društva, ki je pred vojno zbiralo »samoprispevke« za graditev obmejnih šol. Z geslom: »Mal položi dar domu na oltar...« so zgradili prenekatero obmejno šolo in namestili učitelje v času, ko se je predvojna Jugoslavija bolj mačehovsko vedla do tega vprašanja. — Povedala sem mu, kako se mi godi v razredu,— Svetoval mi je:» Ti imaš eno samo grlo, oni jih imajo 66 —jasno, da jim ne boš kos s kričanjem. Zato kar lepo umolkni in jih glej — ali pa se zaglej skozi okno. Boš videla — čez nekaj časa bodo učenci sami utihnili, saj se jim bo čudno zdelo, kaj je s teboj. Potem pa začni čisto po tihem govoriti, '.pa jih boš prisilila, da bodo prisluhnili.« Tako sem storila in — je pomagalo. Vsaj za nekaj časa. Potem sem morala ukano ponoviti. Tisti obisk moje hčerke v razredu ni ostal brez posledic. Domov je prinesla uši — vsem članom naše družine. Vsako soboto sem postavila vse učence v vrsto — potem pa vsem od kraja prašek DDT na glavo, da se je kar kadilo. Najbolj zanemarjenim' sem dala prašek s seboj — za svojce. Takrat so bile namreč uši. zelo pogoste in skoraj neuničljive. Iz izseljeništva (Srbije) so se vrnili dedek, babica, teta, stric in vnučka sta jih obiskala v stanovanjskem bloku v Mariboru. Na dvorišču sta otrokom razlagala, da sta imela uši in še bahala sta se, kdo da jih je imel več: toliko pa toliko pa toliko (ker še nista poznala števil, sta kazala prste obeh rok). Tudi mama in očka sta jih imela... Kako so se zgražale mestne matere: kakšna sramota, učiteljevi — pa ušivi! Tedaj je bilo zelo uveljavljeno geslo: Kulturo ljudstvu. In so prišli! Ljubljanski gledališčniki — naši najboljši! Kar razganjalo me je od ponosa, da sem smela ponuditi streho oboževani Elviri Kraljevi. Igralec S. — omamljen od svečinskega vina — se je šel Romea pod našim oknom. Dolga silhueta se je stegovala po šolskem zidovju in klicala moje ime. Zato upravitelj ni upal zaspati, da mu žene ne bi zvabila mesečna noč... Tudi od tega se je dalo nekaj časa živeti. Pa občinski stenčas! Bil je že kar obvezen na vsaki občinski deski. Tam sva s tajnikom merila svoje literarne moči in izživljala svoje ambicije. 29. november 1945. Na okrašenih kamionih smo se peljali v Zg. Kungoto — na osrednjo proslavo. Makadamska cesta in trde klopi na kamionu — pa kaj! Rojstvo republike smo proslavili enako navdušeno —sodelujoči in gledalci. Takrat me je bilo morda sram solz Sreče in navdušenja, danes se jih rada spominjam. Kmalu so se pokazale posledice ponesrečenega kandidiranja v partijo — upravitelja so premestili v nov, kraj — kot »navad-. nega učitelja«. Takrat so namreč še obstajali dekreti »po službeni dolžnosti«... Adijo naziv pa vrt pa šolsko stanovanje pa še kaj! Prihodnjič naprej pa s pomočjo drugih tudi premagovati. In prav v tem vidim enega od vzrokov za usodno odločitev šoloobveznih otrok, ki si sami pretrgajo nit svojega življenja. Menim, da bo marsikateri učenec, ki že obiskuje osnovno šolo ali pa jo je že končal, s težavo reševal probleme, ki mu bodo v življenju prekrižali pot. Zakaj ne bo kos težavam? Odgovor je preprost. Če težav nimaš, jih ne spoznaš, ti jih ni treba premagovati, ker počno zate to drugi: starši, šola, družba. Vsi našteti mu hočejo ustvariti boljše, lepše življenje brez odpovedovanja, žrtvovanja, delavnosti, truda itn. Vendar takšno vzgajanje otroka samo pomehkuži, ga naredi odvisnega od drugih in ga seveda ovira, da bi se normalno večstransko razvijal v delovno, ustvarjalno in trdno osebnost. Že učitelji prvih razredov opažajo, da prihaja v šolo vse več otrok s pomanjkljivimi navadami, z zelo skromnimi vrednotami, ki so posledica nezadostne domače vzgoje. Že med najmlajšimi učenci najdemo tudi takšne, ki neradi hodijo v šolo, ki šole ne marajo, se v njej ne počutijo dobro in se kasneje v višjih razredih znajdejo med begavčki. Menim, da bi se bilo treba nad tem zamisliti, se bolj poglobiti v otroško duševnost in si bolj prizadevati za demokratično vzgojo doma in v šoli; se več posvečati mladim družinam, jim bolj strokovno pomagati; pripraviti zanje več preda- vanj, skratka širše zajeti problematiko vzgoje. In če smo že pri izobraževanju, imamo le korak do šole — do osnovne šole. Že veliko let delam v šoli, zato lahko povem, kaj menim o tej naši šoli. Ne soglašam j tem, da učenci napredujejo z- eno ali več negativnimi ocenami vse tja do osmega razreda. Vsem, tudi staršem, katerih otroci se dobro uče, je jasno, da s tem nagrajujemo nedelo. Doklej bomo še to dovoljevali? Komu to koristi? Učencem prav gotovo ne. Koliko let bo še trajalo to popuščanje, to zatiskanje oči pred neznanjem? Zakaj morajo vsi za vsako ceno končati, osemletko? Zakaj starši po vsej sili hočejo, da njihovi otroci napredujejo z negativnimi ocenami, ko bi bilo za te njihove otroke boljše, da bi ponavljali in nadomestili neznanje z znanjem. Pa menda ne bomo trdili, da je ponavljanje zaradi neznanja, nezrelosti ali še bolje, zaradi lenobe in nepravilnega odnosa otroka do učenja, sramotno? Otrok mora dojeti, da se uči zase in da se je za zadostno oceno, ki je minimalni pogoj za napredovanje, treba potruditi, se učiti in premagovati težave. Kako je z dopolnilnim poukom, je jasno. Čeprav je obvezen, ga mnogi ne obiskujejo ali ga ne obiskujejo redno. Šola je pri tem nemočna. Nastajajo celo kratki stiki pri tistih starših, ki premalo store, da bi njihov otrok izpolnjeval to obveznost. Vsi dobro vemo, da je vzgojno-izobraževalno delo dan- danes vse težje, da je učitelj izpostavljen vse hujšim duševnim naporom. Zaradi obilice drugih del, ki mu jih nalaga šola, mu ostane le malo časa, da bi se lahko bolj posvečal vsakemu od dvaintridesetih učepcev. To so pa že tudi naloge svetovalnih delavcev in vprašanje je, ali se res vsi kar najbolj ukvarjajo s tistimi učenci, ki so občutljivejši, se težje vključujejo v skupino, se težje učijo, begajo ali se kako drugače razlikujejo od svojih vrstnikov v dobrem ali slabem pomenu. Če smo odkriti, lahko povemo, da je za marsikaj kriva miselnost, da morajo prav vsi otroci imeti osemletko, in če je le mogoče, nadaljevati šolanje. Tako enostransko gledanje je tudi eden od vzrokov, da se tisti, ki niso kos učnim težavam in drugim zahtevam, odločijo za beg v smrt. Raziskati in najti bi bilo treba tiste dejavnike — v družini, v šoli in v okolju, ki so prikriti krivci za naraščajoče število samomorov med osnovnošolci in tudi srednješolci. Tako bo preventivno delo, ki bo temeljilo na domačih znanstvenih izsledkih in raziskavah, pomagalo zaustavljati ali pa bo celo zavrlo vlak mladih, ki so v letih zorenja že siti življenja in se odpeljejo v smrt, kot je to storil -učenec — še otrok, zaradi katerega sem se lotila tega razmišljanja. ŠTEFANIJA C VITAN Uspešna življenjska pot MIRKO VOVŠEK — šestdesetletni Jubilant, ki je odraščal v Poljčanah, se je že kot mladostnik z veseljem lotil vsakega dela, in to je poglabljalo njegov smisel za praktičnost življenja. Ljubezen do narave ga je spodbujala k subtilnemu doživljanju njenih lepot, prosti čas pa mu je popestrila glasba. V srednji veterinarski šoli je bil uspešen mladinski referent za kulturo, prav tako v Mladinski delovni brigadi Novi Beograd 1948 in potem na Višji pedagoški v Ljubljani, kjer je študiral biologijo. V Rušah, tam je bilo njegovo prvo delovno mesto, je poučeval ta predmet štiri leta; nato je postal ravnatelj tamkajšnje osnovne šole in to funkcijo zelo uspešno opravljal že 30 let. Zelo zavzeto je uresničeval številne naloge-didaktične ih organizacijske: uvedbcf: kabinetnega pouka, graditev -nove šolske stavbe za predmetni pouk, popolno obnovo starega šolskega poslopja, pridobitev šolske telovadnice, graditev novih šolskih delavnic. Bil je predsednik skupščine Kulturne skupnosti občine Maribor Ruše, vodil je razne komisije in sodeloval v odborih za likovno dejavnost. Dolgo vrsto let je neutrudljiv animator in organizator vseh kulturnih prireditev v tem kraju, ■ zamisli uresničuje z žilavo:. vztrajnostjo in požrtvovalno vnemo. Organiziral je novo festivalno, dejavnost na ruškem letnem odru, ki ima že bogato tradicijo v zimskih mesecih pa še več let abonmajske kulturne prireditve z naslovom Torkovi veče-' ri; to so uspeli prikazi glasbene, operne literarne, dramske in likovne ustvarjalnosti. S sodelovanjem združbtjegaj.dela je pripravil štiri kiparske simpozije-stvaritve v lesu, kamnu in železu: udeležili so se jih akademski kiparji in ljubitelji iz raznih krajev Jugoslavije. Mirko Vovšek je z gorečnostjo likovnega ustvarjalca ustanovil Ruški likovni krog, v njem je 21 članov — likovnih pedagogov in ljubiteljev. Ta zelo dejavna skupina obstaja že več kot dvajset let: razstavljala je že po raznih krajih Slovenije, vsaj 10-krat na leto pa v ličnem Ruškem likovnem salonu, ki ga je Vovšek dal preurediti iz nekdanjega skladišča. Člani v tem funkcionalno domiselno urejenem razstavišču prikažejo tudi stvaritve s svoje vsakoletne slikarske kolonije. Jubilantov slikarski svet je tesno povezan z življenjem, s tihotno lepoto narave, preveva ga toplina domačnosti, ljubezen do zemlje in človeka. Vsebinsko bogata tematika je slikarsko izražena s pestro paleto. Ljubitelj naravnih lepot domačega okolja je našel navdih na sončnih posekah in samotnih jasah temačnih pohorskih gozdov — k temu ga spodbujajo subtilni stihi Janka Glazerja — pa v idiličnih motivih Slovenskih goric in na odročnih zaselkih po Dolenjskem. Olja, akvareli in zlasti žametni nadih pastelov poudarjajo svojevrsten čar ubranosti barvnih odtenkov. Vovšek je tenko prisluhnil psihičnim vzgibom portretirancev, ki jih je zelo impresivno upodobil z oljem, s kredo in v kipih. Njegov opus je zelo obsežen, precej likovnih stvaritev pa je že prenesel v lično galerijo — klet z mini vinoteko evropskih vin nad Rušami na sončni rebri med vinogradi. Ta estetsko in funkcionalno zelo domiselno urejeni hram, Vovšek ga je tildi sam pomagal graditi, je okrasil z mnogimi reliefi in kipci. V prijetnem zavetju v tihotni lepoti narave bo vsekakor našel obilo ustvarjalnih pobud, ki bodo z novimi odtenki obogatili . njegovo pestro likovno govorico. Učinkovito jo je predstavila njegova jubilejna razstava, bogata bera tega zavzetega likovnega ustvarjalca. Mirku Vovšku, ki je za raznovrstno dejavnost prejel več priznanj, želimo v prihodnosti veliko uspehov — predvsem pa zdravja in zadovoljstva! GEMA HAFNER Jenko ali Shakespeare? Dvignem se s komaj pogretega stola v zbornici. Bežno ošinem svoj urnik. Šest ur se mi nariše. To bo še veselo! Pograbim priprave, nalovim še nekaj knjig, pod pazduho skrijem dnevnik in —gremo. Odprem razred, hrušča, prepirov in prerivanja je konec. Dobro mi de! Pa smo spet doma in res se tako po- ■ čutim. Prva ura, druga, tretja, zbežijo, kot bi jih kdo podil. »Danes bomo ponovili in poglobili vaše znanje o Simonu Jenku,« hočem biti zanimiva strogo po učnem načrtu. »Ampak tovarišica, ali niste gledali včeraj na televiziji Shakespeara?« Že kar kronično mi oživijo oči: »Henrika VIII.? Seveda! Ste ga tudi vi gledali?« Seveda so ga. Skoraj vsi. Tehtam: Shakespeare ali Jenko, Shakespeare ali Jenko, Shakespeare. .. Torej Shakespeare, ne smem jih razočarati. Njihovi obrazi so takšni, ko da bi se vse življenje poglabljali le v Shakespeara. Na hitro še enkrat usmrtimo Henrikove žene, nekdo se spomni na podobno usodo Marije Stuart, pa na Marijo Antoinetto in Ludvika X VI. Ko tako obglavimo pol kraljevske Evrope, se nekdo spomni: »Tovarišica, kajne, da bi Shakespeare dobil Nobelovo nagrado, če bi še živel?« »Seveda, seveda bi jo!« »Mogoče namesto [Voleja So-yinke, ki jo je dobi! letos?« . Štiriintrideset belih klaviatur. Pogledam avtorja, bistra nedolžnost se mi smehlja nasproti, tako topla in iskrena, da... Ko prebijem Nobelov obrambni zid, se usuje plaz. Imena, naslovi, zanimivosti iz življenja pisateljev, pa Nobelova oporoka, pa zbirka Nobelovci, pa leksikon... pa... zvonec. S slabo vestjo ošinem Jenkovo brado. S tem razredom je zmeraj tako. Njihova vedoželjnost nima meja. Toda čutim, da smo si blizu. Drugo uro bodo sledili tudi Jenku. VIKA GROBO VŠEK Šole, vrtci! Ob novem letu je čas, da pregledamo seznam naročnikov na Prosvetnega delavca in ga dopolnimo z imeni novih kolegov, ki nanj še niso naročeni. Čedalje več je šol, ki naročajo Prosvetnega delavca za ves učiteljski zbor, naročnino pa plačajo — v celoti ali delno — s sredstvi za strokovno spopol-njevanje. Zakaj bi se jim ne pridružili tudi na vaši šoli, v vašem vrtcu? Prosvetni delavec je glasilo vseh delavcev v vzgoji in izobraževanju, je naš edini časopis za aktualna vprašanja vzgoje in izobraževanja. Ne moremo biti sodobni, če ne sledimo novostim in spremembam na tem področju. Prosvetni delavec pa vam poleg obveščenosti omogoča tudi, da o vseh aktualnih vprašanjih javno poveste svoje mnenje in vplivate na njihovo reševanje. Razpisi v našem časopisu bodo tudi v novem letu za 30% cenejši kot v dnevnem tisku. Sprejemamo jih do konca redakcije posamezne številke — pisno ali po telefonu (061) 315-585. Ste že poravnali naročnino? Presek 3 Pred novim letom je izšla še ena številka Preseka — tretja v tem šolskem letu. Profesor Strnad nas v njej spomni na tristoletnico Newtonovih Principov, v katerih je veliki znanstvenik prvič objavil tri osnovne zakone mehanike, gravitacijski zakon in svoje izsledke o Luni in njenem gibanju okoli zemlje. Avtor članka opozori tudi na dvomljivost zgodovinskih virov, ki pripovedujejo p okoliščinah nastanka Newtonovih zakonov. Mladi računalnikarji lahko zvedo, kako računalnik nariše krožnico. Še bolj zanimiv in uporaben za lastnike mikroračunalnika Spectrum pa bo morda priročnik za jezik LOGO. Zanj do zdaj ni bilo pripravljenih slovenskih navodil, pomemben pa je predvsem zato, ker omogoča uvajanje v programiranje že v prvih razredih osnovne šole in celo v vrtcu. Če vzamemo prvo, seštejemo prvi dve, prva tri,... naravna števila, dobimo števila, ki jih je Pitagora imenoval trikotniška števila, saj povedo, koliko je narisanih točk v enakostraničnih tri- kotnikih. Vse o tem lahko preberete v članku profesor Grassellija z naslovom Trikotniška šteyila. V naslednjem prispevku matematikov se lahko naučite sestaviti magični kvadrat, to je kvadratno mrežo števil, v kateri je vsota v vseh stolpcih, vrsticah in obeh diagonalah enaka. Objavljenih je tudi veliko nalog. Najprej si lahko ogledate naloge iz lanskih tekmovanj in sicer 22. republiškega tekmovanja osnovnošolcev, 16. zveznega tekmovanja osnovnošolcev in 27. mednarodne matematične olimpiade. Mladim. Vegovcem pa je Aleksander Potočnik pripravil sveže naloge za ogrevanje pred novimi tekmovanji. Presek seznanja bralce še z novimi knjigami. To so knjige za srednješolce: Zbirka rešenih za-dataka iz matematike —Brojevi, Zbirka vaj iz aritmetike, algebre in analize za 3. razred srednjih šol in Smullan-ove Šahovske skrivnosti Sherlocka Holmesa. Kot vedno pa so tu tudi novice in nepogrešljive naloge za razvedrilo. DUŠICA BOBEN V zadnjih tednih smo naročnikom poslali položnice za plačilo naročnine za leto 1987 z manjšim doplačilom za leto 1986 zaradi povečanih tiskarskih izdatkov. Naročnike prosimo, naj ne pozabijo na položnice! Zahvala Rdečega križa V minulem letu 1986 so se delovni ljudje in občani, člani Rdečega križa, krvodajalci in aktivisti RK odzvali na številne akcije in sodelovali pri uresničevanju programov za napredek zdravstvene in socialne kulture. Zahvaljujemo se vsem, ki ste v minulem letu sodelovati z nami in nam pomagali, posebno pa krvodajalcem, ki ste z darovanjem krvi omogočili zdravstveno varstvo sebi in drugim ter upamo, da bomo tudi v novem letu uspešno sodelovali. Zahvaljujemo se za številne novoletne želje in želimo srečno in uspešno novo leto 1987 vsem delovnim ljudem in občanom, članom Rdečega križa, organizacijam in aktivom Rdečega križa, občinskim in mestnim organizacijam Rdečega križa. PREDSEDSTVO SKUPŠČINE RDEČEGA KRIŽA SLOVENIJE Vabilo Z dajanjem svoje krvi lahko naredite največ, kar lahko stori človek za človeka. Zato vas pričakujemo na krvodajalski akciji. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK odgovoren za krvodajalstvo. JANUAR 1987 Škofja Loka 20. Ljubljana Moste-Polje 21. Ljubljana Šiška 22. Ljubljana Vič-Rudnik 23. Ljubljana Bežigrad 26. Ljubljana Center 27. Ljubljana Moste-Polje 28. Ljubljana Vič-Rudnik 29. Ljubljana Šiška 30. FEBRUAR 1987 . Ljubljana Moste-Polje 2., 10., 27. Ljubljana Bežigrad 3., 13., 23. Ljubljana Šiška 4., 9., 24. Ljubljana Vič-Rudnik 5., 11., 26. Ljubljana Center 6., 12., 25. Kamnik 17., 18., 19., 20. RDEČI KRIŽ SLOVENIJE VIZ SLOVENSKE KONJICE TOZD OSNOVNA ŠOLA 3. BATALJON VDV VITANJE razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA TEHNIČNEGA POUKA IN FIZIKE, PRU,za določen čas (nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu) Začetek dela: 2. polletje 1986/87. Prijave pošljite na naslov: TOZD Osnovna šola.3. bataljon VDV Vitanje — v 15 dneh po objavi razpisa. Komisija za delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE XII. SNOUB KRMELJ razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA GLASBENE VZGOJE, PRU, abs. PA, za nedoločen čas s polnim delovnim časom za poučevanje na osnovni šoli in v oddelku glasbene šole. Na voljo je samsko stanovanje. — UČITELJA TELESNE VZGOJE, PRU, abs. PA, za določen čas s polnim delovnim časom, za nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu od L 3. 1987 do 31. 3. 1988. Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev pošljite v 1 5 dneh po objavi razpisa. Kandidate bomo o izbiri obvestili v 30 dneh od poteka roka za prijavo. Kadrovska komisija OSNOVNE ŠOLE SPOMENIK NOB CERKNO razpisuje dela in naloge — UČITELJA BIOLOGIJE IN KEMIJE za nedoločen čas, PRU ali P; začetek dela 9. 2. 1987 ali po dogovoru. Prijave pošljite v 8 dneh po objavi razpisa na naslov šole. VIZ SLOVENSKE KONJICE TOZD OSNOVNA ŠOLA BORIS VINTER ZREČE razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA TEHNIČNE VZGOJE, PRU, za določen čas (nadomeščanje delavke, ki je na porodniškem dopustu); začetek dela: 2. polletje. Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili v 8 dneh po objavi razpisa na naslov: VIZ TOZD Osnovna šola Boris Vinter, Šolska cesta 3, 63214 Zreče. Mari Lipičnikovi Spet se je izteklo eno življenje — tiho, pošteno, delovno. 14. 11. 1986 smo se na šmar-tinskem pokopališču poslovili od tovarišice Mare Lipičhikove. zveste žene, skrbne matere, ljubeče babice, dobre sosede in odlične učiteljice. Slednje bi prav gotovo potrdili njeni davni učenci v Repnjah. na Dobrni, v Šmartnem in v Celju. Sem je prišla tovarišica Mara življenjsko in strokovno že toliko prekaljena, da je, čeprav sama ponovno začetnica v delu s prizadeto mladino, postala kmalu dobra mentorica mladim učiteljem. Vedno natančna, vestna in delu predana je bila zgled vsem. ki smo se zapisali otrokom in mladini. Za svoje mnoge delovne in drugačne obveznosti se je vedno napajala z ljubeznijo do narave in ljudi. Povsod je iskala samo dobro in lepo. Njeni svojci in njen Bled so ji pomagali preživeti bridkost štiriletnega izselje-ništva. težave povojnih let in hudo prezaposlenost, ki so jo čutili vsi slovenski učitelji prejšnjih rodov. Mnogim družinskim, službenim. in krajevnim delovnim uspehom ni nikdar iskala javnih priznanj. Vedela pa je. da jo občudujejo vsi njeni učenci, njihovi starši in mi — kolegi. KOLEGI OŠ IVANKA URANJEK CELJE V SPOMIN Lojzki Višnar Ob bolečini izgubi človek občutek za čas. Nam, delavcem šole Pohorskega bataljona Oplotnica, sta ob krutem spoznanju, da smo izgubili sodelavko, našo Lojzko Višnar, minila dva meseca. Na mnogo prerano zadnjo pot smo jo pospremili 26. 10. 1986. Izguba nas je prehudo presunila, da bi lahko zapisali, kar čutimo. Vse, kar so čutila in še čutijo naša srca, je izzvenelo v besedah učenke. »Po domovih daleč okrog so raztreseni spomini nate. Rodovi prvošolčkov so s teboj odkrivali skrivnosti zapletenih črk in številk. Že prve dneve s teboj v razredu smo pregnali strah pred šolo. Ob tvoji prijazni domači besedi smo se pomirili. V tebi, draga Lojzka, smo najprej iskali tovarišico — našli pa smo vse več — dobro mamico. Kdo bi mogel izmeriti tvojo pravičnost, poplačati tvojo vsa- kodnevno pomoč in razume'8 nje v naših največjih stiskal1 Kadar je za trenutek senca bok čine pregnala nasmeh s tvoj# prikupnega obraza, smo se za# dili. Še slutili nismo, da te nri1 bolezen. A ko si spet prišla vf* zred, je posijalo sonce. Ob koncu leta bi radi pokaz1 kako se bomo vsi — prav vsi na11 čili dobro brati. Takrat bi tu tri radi rekli, da bomo globoko srcu ohranili lep spomin nate te obdarovali s cvetjem v zah''8 lo. A slovo nas je prehitelo —•vS drugačno slovo!« Takšna je bila naša Lojzk1 polna srčne dobrote in vedrin8 Le kako bi je ne imeli radi, pa smo skupno hodili po naši u*8 teljski poti polnih osemnajst le1 UCENCI in delavci ZDRUŽENE ŠOLE POHORSKEGA BATALJONA OPLOTNICA Julči Zontar A jt Sili IllllllUCbCllU napisala spričevala svojim učencem. Mislila je, da ji zaradi utrujenosti plešejo črke pred očmi. Zato je le stopila k zdravniku. Vseh štiriintrideset let ni zamudila zaradi bolezni niti ene šolske ure, zadnje leto svojega službovanja pa se ni več vrnila za kateder. Kljub znanju medicine, skrbi in negi vseh, ki so ji hoteli vrniti zdravje. Komaj so se zaprla šolska vrata in so se učilnice pogreznile v mir, se je tiho izteklo tudi njeno plemenito življenje. Začelo se je v tedaj revni in neznani Suhi krajini, kjer sta si njena garaška in skrbna starša zgradila skromen, a trden kmečki domek, ki je še zdaj za-toščišče vseh Strnadov, ki se sicer presajeni v druge poklice, še vedno radi vračajo tja. V hišo pa so prihajali tudi učitelji, ki so navduševali za šolski list Naš rod in za tedaj izšlo Kardeljevo Potovanje okoli sveta. In to je v zaostali Suhi krajini in tudi pri Strnadovih povzdignilo učiteljski poklic v nekaj najlepšega in najpomembnejšega: biti učen in učiti tudi druge. Tik pred vojno je odšla najstarejša v ljubljanske šole in le s težavo so zmogli denar za njeno šolnino. Potem je prišla vojn8 štiri leta trpljenja in zmede. 1 hišo so se zatekali partizani. Ital1 jani so bombardirali tudi vri Oče je ostal vojni invalid. Part zanske učiteljice pa so omogoč1 le, da si je Julči kljub vojni i1 revščini lahko izbrala učiteljsl poklic. Na ljubljanskem učit8 Ijišču je pred petintridesetimi Iri dobila odlično diplomo za zn8 nje. To in pa domača dediščina d8 lovne vneme, sta bili njena dorij ki se je množila od Železnike] Dražgoš, Martinj vrha, BukoVS čice, Bukovice, Reteč do Ljub Ijane, kjer je končala zadnji deset let na šoli Zvonko Runkt Razred, učenci, strokovno S/*^ polnjevanje, celodnevna šo^ kulturne dejavnosti, ki šolo p81' vezujejo z življenjem, za vse toSf je ob družini razdajala in tako1 svojem predanem življenju izg0 revala. Učiteljevega nesebičnega del ni mogoče opisati. V takšne] delu je moč, ki pomaga ljudem j nevednosti in kot vrelec napaf vedoželjne. Prav takšno je bil1 tudi delo »učiteljice Julči«, za* bo njena podoba ostala nep° zabna. ANICA MAHNIČ Zori Krajnčič Na pragu novega leta se je izteklo življenje upokojene učiteljice Zore Krajnčič. Kot mlada učiteljica — Korošica iz Prevalj je najprej preskušala svoje strokovno znanje v Juršincih. Po vdoru okupatorja se je vrnila v Maribor in tam sodelovala z OF; po osvoboditvi je poučevala v Slovenski Bistrici in pozneje v Ptuju, kjer se je pri delu zunaj šole posvečala predvsem izobraževanju žensk. Leta 1961 se je z družino vrnila v Maribor; tam je na osnovni šoli Franc Rozman Stane poučevala do leta 1972, potem pa se je zaradi bolezni predčasno upokojila. Tudi kot upokojenka je bila dejavna družbeno-politična delavka v krajevni skupnosti Anton Aškerc. Pri grobu sem se poslovila v imenu njenih nekdanjih sodelavk in njenih najbližjih prijate- ljic. Skoraj dvajset let smo sk°' paj praznovale rojstne dneve. T8 naša srečanja.so bila zmeraj pF srčna in lepa doživetja. Zdri Zore ni več. Zlomila se je kri človek, toda kot ljubeča mati dobra babica, odlična učitelji08 ter iskrena in zvesta prijatelji08 pa bo živela v naših mislih še nri prej. Vsi, ki smo Zoro poznali in1 njo sodelovali, vemo, da je bil8 srčno dobra in skromna, izžar°' vala je posebno prisrčnost in t°' plino in imela zmeraj posluh Z8 človekovo življenjsko stisk0 Povsod, kjer je službovala, je s° jala dobroto, prijaznost, otr°' kom ni bila samo vzgojitelji08 temveč tudi velika prijatelji08 Ob spominu nanjo in ob spozn8' nju, da je ne bo več med nami ri koli več, nam bo zmeraj n°i' zmerno hudo. SONJA GOLEČ Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bogdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Jože 'Miklavc. Vida Nered, Albin Puciin, Alenka Pučko, Marija Skalar. Janez Sušnik. Jože Valentinčič, Viktor Žorž Direktor: Jože Valentinčič Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljkb Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tdi.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 Rokopisov in fotografij ne vračamo. Naročnina za leto 1987’ znaša 2600 din za posameznike in 4200 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 2000 din na leto. Posamezna številka stane 150 din, pri povečanem obsegu pa 200 din. Številka tekočega računa: 50101-603-46509. Tiska ČTP Ljudska pravica. VU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje j° časnik »Prosvetni delavec" prost temeljnega prometnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 3& člena zakona o obdavčevanj0 proizvodov in storitev v promC' tu).