K Jrugi obletfnici izyolifre Pija XII. Mirovno delo sedanjega papeža meJ prejšnjo sveiovno vojno rugo obletnico izvolitve sedanjega papežaznati omejitev v oboroževanju in mednai Drugo obletnico izvolitve sedanjega papeža Pija XII. slavi katoliški svet sredl vojnih stisk in vzdihov milijonov, ki jim vojna seka krvave ln nekrvave rane. In ob tej obletnici bodo zopet misli vsega katoliškega in nekatoliškega sveta hitele v Rim k Petrovemu prestolu, na katerem sedl papež, ki ga je božja previdnost izbrala, da je že med prejšnjo svetovno vojno imel priliko gledati za kulise takratnega vojnega dogajanja in da je že takrat po svojih velikih diplomatskih sposobnostih in po svojem visokem položaju, kl ga je takrat zavzemal, bil poklican, da je takrat, ko so bile vojne strasti do viška razpaljene, prijel za tisto delo, ki naj sprtim narodom zopet povrne toliko zaželjeni mir. Naj se tudi »Slovenskd gospodar« spomni dela, ki ga je sedanji sv. oče vršil med prejšnjo svetovno vojno! fVuncij y Monakovem Dne 25. maja 1917 je takratnl naslovrd nadškof Evgenij Pacelli kot papežev nuncij pri bavarskem kralju Ludoviku III. prispel v Munchen. Dne 28. maja je v slovesnl avdienci izročil kralju poverilna pisma m mu govoril: >Potreba, da se človeška družba znova zgradi na varnih temeljih krščanske modrosti in dejetvo, da se da pravični in trajni mir zgraditi le na temeljih javnega krščanskega prava, še nista bila nikoll tako jasno spoznani, kakor v tej skrbipolni url. Misija, da po svojih skromnih močeh sodelujem pri mirovnem delu, mi je bila naložena v času, kakršnega v zgodovlni Se ni bilo.« To je bil začetek njegovega mlrovnega dela, ki ga je opravljal kot papežev nundj v Nemčiji. In k temu začetku je takratni bavarski ministrski predsednik in vodja tamkajšnjih katolikov izjavil: »Papež nam ni poslal le nuncija — ta Pacelli je vei vreden kakor ena armada.« Pri nems škem cesarju Nastopna avdienca prl bavarskem kralju je bila začetek napornega dela, za katerega je nuncij Pacelli krepko zagrabil in ga na široko razpredel. Poletl leta 1917. je bll že pri nemSkem cesarju Vlljemu II., kl ga je v Kreuznachu, kjer se je nahajal nemški glavni stan, sprejel v avdienco. Bilo je to 29. junija dopoldne. Cesar je bll oblečen v unif ormo pruskega generalfeldmaršala. Bil je vldno utrujen. Ves čas pogovora je stal. Nuncij je nemškemu cesarju izročil lastnoročno pisano pismo takratnega papeža Benedikta XV., v katerem ga ta naproša, naj stori vse, kar je le v njegovi moči, da se zopet vzpostavi mir. Nuncij je še pristavil, da sveti oče pričakuje, da se bo vrhovni poveljnik nem6ke oborožene oile velikodušno odpovedal tudi Easedenim ozemljera. Da je cesar vpričo njega odprl in prebral papeževo pismo, je nuncija navdajalo z upanjem, zlasti še, ker ga je tudl I pogovor z nemškim kanclerjem BethmannHollwegom utrjeval v pričakovanju, da bo vendar mogoče doseči apravo med sprtimi narodi. Nemški cesar je v tej avdienci nunciju odgovoril, da je vedno želel mir in da obžaluje, da je njegov mirovni predlog od 12. decembra 1916 ostal brezuspešen. Nuncij pa se ni vdal. Odvrnll je, da bi spričo novega vojnega položaja nov in konkreten predlog imel več uspeha. Pacelli je pričakoval, da se bo cesar končno le z jasnimi in stvarnimi predlogi izjavil za mirno poravnavo. Toda cesar je le izmikajoče se izjavil, da bo sv. oče storil veliko delo, če bo katoliško duhovščino po vsem svetu pripravil do obsodbe medsebojnega sovraštva in za mirovno delo. Največja zapreka sklenitvi miru da je sovraštvo, ki vlada v človeških srcih. Sv. oče da bi mogel cerkvene kneze javno pozvati, naj bi oznanjali pomlrljivost in spoštovanje nasprotnika. Pacelli mu je na ta izmikajoč odgovor odvrnil, da more papež tem mislim samo pritrjevati in poskušal razgovor zopet prlvesti h konkretnejšim izjavam in predlogom. Toda cesar zopet ni hotel z jasno besedo na dan. Nuncij je spoznal, da cesar noče storiti prvega koraka. Cesarjev pogled je bil uprt v daljavo. Veroval je v zmago svojih armad. Po končanem razgovoru je bll nuncij na zajtrku pri pruskem prestolonasledniku, kjer je sedel na cesarjevl desnici. Še istega dne se je Pacelli vrnil v Miinchen, kjer je bil naslednjega dne aprejet v avdienco pri avstrijskem cesarju Karlu, ki se je takrat tam mudil. Priprave za mirovni predlog Še pred avdienco pri nemškem cesarju, dne 26. junija, je bil Pacelli pri nemškem kanclerju. Oba diplomata sta izmenjala misli o mirovnih pogojih. Kancler je izjavil, da bi bila Nemčija pripravljena, Belgiji vrniti svobodo, pri- znati omejitev v oboroževanju in mednarodno razsodišče. Nuncij je takoj poročal v Rlm, da je sedaj prišel primeren trenutek za papeževo diplomatsko akcijo za mlr. Angleški ministrskl predsednik je pravkar v svojem govoru podčrtal pripravljenost Anglije za mir pod pogojem, da Nemci izpraznijo zasedeno Belgijo. Dne 19. julija je nemški državni zbor v sporazumu s nemškim vrhovnim poveljstvom sprejel znano mirovno resolucijo, ki je želela mir brez aneksij in trajno spravo med narodl. Toda med tem se je zgodilo nekaj, kar je položaj do dna spremenilo. Dne 13. julija je padel kancler Bethmann-Hollweg. Dne 24. julija je bil Pacelli zopet v Berlinu in takoj pričel razgovore z novim kanclerjem, kateremu je predložil zaupni mirovni predlog, ki je obsegal svobodo morij, omejitev oboroževanja, mednarodno razsodiSče, vrnitev nemških kolonij, vzpostavitev svobodne Belgije, rešitev vprašanja meja Itd. Pogajanja so trajala do 26. julija. Uspeh teh pogajanj je bila kanclerjeva izjava, da je nemška vlada vesela papeževega mirovnega koraka in da bo končen odgovor dala takoj, ko se bo pogovorila s cesarjem in z Dunajem. Nuncij se je vrnil v Miinchen v pričakovanju, da bo v nekaj dneh imel v rokah končen odgovor. Pretekel je tedeft, Berlin pa je šo vedno molčal, v Rimu pa so postajali nestrpni. Nuncij je iz Rima dobil navodilo, naj takoj odpotuje v Berlin, ta pa je nunciju sporočil, naj počaka, ker bo zadeva v teku enega tedna rešena. Pacelli je dobro razumel: v Berlinu so zavlačevali. Dne 7. avgusta so se antantini državniki zbrali na konferenco v Londonu. Tej konferenci naj bi bil predložen papežev mirovni predlog, seveda le, če bi na to pristal nemškl kancler Michaelis. Že po tretji seji je bila konferenca zaključena. Pismenega odgovora ia Berlina namreč ni bilo. Šele 11. avgusta jo Pacelli prejel nemški odgovor. Toda 14. avgusta papež radi mejne zapore odgovora še nl imel v rokah. Med tem pa je papež že atoril odločilni korak za svetovni mir. Dne 14. avgusta 1917 so nunciji v vojskujočih se državah državnim poglavarjem izročili papeževo mirovno noto. Za ta korak se je papež odločil šele potem, ko je zaman fiakal na nemškl odgovor. Usoda papeževega mirovnega predloga Svet je bil poln pričakovanja. Vojna srefo se je medtem nasmehnila antanti. Ob koncu avgusta se je pri vatikanskem državnem tajniku kardinalu Gasparriju javil angleški poslanik in mu sporočil, da angleška vlada na papeževo noto še ne more odgovoriti, ker še nl povprašala za mnenje zaveznikov in pristavil, da se mu ne zdi verjetno, da bi mogli priti do cilia, dokler se nemška vlada ne izjavi o odr škodnini in garancijah. Celo v vprašanju Belgije da nemška vlada še nl dala jaane izjave. Kardinal Gasparri je monakovskemu nunciju takoj naročil, naj stopi v stlk z nemško vlado, od katere naj bi dobil jasen odgovor zlasti glede Belgije, kar bi pripomo0*1. k boljšemu razvoju mirovnih pogajanj. Nemški kancler nunciju ni odgovoril, pač pa je preko španskega poslanika v Bruslju tipal, če Angleži mislijo resno. Od teh pa ni bilo mogoče ničesar izvleči. Istočasno je francoska vlada sporočila Londonu, da odklanja papežev mirovni predlog, ker da ne vsebuje pogoja, da Nemčija Franciji odstopi Alzacijo in Lotaringijo. Francija, ki med svetovno vojno pri Vatikanu še ni imela avojega poalanika, je London naprosila, naj njen odgovor sporo.i vatikanskemu državnemu tajniku, da ta ne bi začel s kakimi poloficielnimi posredovanji med vojskujočimi se državami. Dne 22. septembra je kardinal Gasparri končno prejel nemški odgovor na papeževo mirovno noto. Ko ga je prebral, je izjavil: »Odgovor je ničev in uničuje vsa upanja.« Kardinal je še čakal odgovor nemške vlade na Pacellijevo posredovanje. Toda tudi ta je bil uničujoč, nejasen. Istočasno je kardinal dobil tudi odgovor francoske vlade. Sedaj je bilo jasno: za vse je bilo prepozno. Do po papežu posredovanega miru ni prišlo. Ko je nuncij Pacelli v Miinchenu spoznal, da je papeževa mirovna pobuda propadla, je ves v solzah vzkliknil: »Vse je izgubljeno, tudi vaša domovina!« Takrat je v sebi čutil bolečino narodov in bolečino sv. očeta Benedikta XV., ki ni mogel preprečiti nepopisne nesreče svetovne vojne. Nuncij Pacelli je v Mtinchenu dočakal zlom cesarske Nemčije in bil priča krvavim dogodkom komunistične revolucije, ki je bila zadnji konec nemškega cesarstva. Evgenij Pacelli med svetovno vojno ni uspel in zato je toliko trpljenja šlo preko narodov. Ali bodo narodi poslušali Pija XII. in s tem od sebe odvrnili katastrofo, ki jim grozi? ____~~__~_____~_~~|^_____^^