Harodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani




'








'



/

’cJ(  „ / //

■fflstAJU,

7

PREŽIHOV VORANC

SOLZICE

MLADINSKA KNJIGA

1949

89550

\&bAGA2&\

BESEDO O PREŽIHU NAPTSAL OTON ŽUPANČIČ
ILUSTRIRAT IN OPREMIL FRANCE MIHELIČ

BESEDA Z VORANCEM IN O VORANCU

Berem in gledam.

Kdo je ta, mehak kakor dobra mati, ki reže sose¬
dovim sirotejem pogačo, zraven pa ves trd in nasršen,
leakor kuhar, leadar strga hren?

Berem in gledam in strmim.

Ali si skala, ali klada, ali človek, ali medved?

»Boren pav er sem, boren paver, ali ne vidiš?«

Ne, ne vidim! Potnim ješ se! Zakaj nenadoma si mi
drevo, dim, veter  — sinjina in daljina in nič!

Odkod mi poje ta zvon?_

Iz turenskih lin, izza obtakov, izpod jezera?

* # *

Brez vsakršnega sentimentalnega spakovanja in
prenevedanja nežna, nežna Ljubezen do svojcev, velika,
velika ljubezen do domače hiše, do zemlje in kar raste
na nji, do sosedov, do vsega obdajajočega, tako silna,
strastna ljubezen, da, si vse to, kar te obkroža, ti sam,
da ne veš več, kje je konec človeka in kje se začne vnanji
svet.

* * *

In silen glad, burna hlastežnost po lepoti sveta!

Ali med tem zdravim gladom, med to naravno hla-
stežnostjo in med uživanjem te lepote strahotna gora
naporov, barikada zaprek! Zgolj nepovrnjeno garanje,
gola revščina. Živina in ljudje vpreženi od vida do vida,
da cepajo od upehanosti; otrok na paši, pri plugu z
neprespano, še sanjajočo glavo. In poleg domačega dela
še delo v gozdu za gospodarja. Za pričakovano skromno

5

nagrado pa si brezdušno ukanjen.  »Boga hvalite, da
sploh lahko živite!« To je kulaški odgovor na otrokovo
upanje.

Tam pa visok kapitalist s svojo tovarno, ki izžema
naše ljudi, jim sesa kri, jim pije moč. Vsiljuje jim tujo
govorico in tujo misel, širi razdor med kmetom in de¬
lavcem, da se malone sovražita, dokler se naposled le  *
ne dokopljeta do zavesti, da imata oba enega nasprot¬
nika, in da je njuna rešitev v enem samem zamahu
zoper skupnega zatiralca in izkoriščevalca.

Da, s pašnika na višavi gledajo bistre mlade oči
daleč v dolino, kjer se vali reka, drve vlaki, se podnevi
kade in ponoči gore tovarniški dimniki; ob plugu pre¬
mišljajo prebrisani možgani. Mlad fant srečava ljudi,
sosede, spoznava kmete; se nameri na delavce, ko pra¬
znujejo praznik, ki ga pratika ne zaznamuje  — prvi
maj; se pretepa, in spravlja z vrstniki, opazuje, pri¬
merja, snuje, sklepa in vidi, kako je kljub vsemu človek
močan! Da bi gore prekladal! In jih bo prekladal! In
jih že preklada! In tako prehodi ta mladi fant dolgo in
težavno , in vendar naravno pot od paše in pluga, do
fužin in strojev, pot našega, človeka od kmetskega pa¬
stirčka do delavca, od delavca dr zavednega socialista
in borca za bodočnost.

* H'  *

Še enkrat odprem Solzice.  Ali je mogoče lepše
prikazati mater, njeno ljubezen do otroka in otroško
ljubezen do nje? Pri nas je znal to samo še Cankar.

Glej žensko pred hišo v prvi jutranji svetlobi, ko
prejme solzice  iz Vorančevih rok! To je prizor, stkan
iz same luči, ali ni to Bogomila, ko jo oblije mavrica?
Tako lepoto je zmogel pri nas edini Prešeren.

In če se ozrem od S o l z i c na S a m o r a s t ni k e,
se domislim Groharja, ki je pri nas prvi občutil veli-

6

častnost kmečkega dela in mu je naslikal s svojim
Spravilom krompirja  najmonumentalnejši
spomenik.

Prežihovega Voranca smemo in moramo imenovati
v eni sapi z našimi najboljšimi imeni.

In ti, ki boš prebral njegove Solzice,  boš vedel
več o človeku, kakor si vedel, preden si poznal Voranca;
in potem boš komaj čakal, da boš segel še po drugih
njegovih knjigah in videl, kako je človek silen in močan
v svojem delu.

V orane! Nekaj sem slišal, kakor da hočeš zopet
oboleti! Nikar! Medvedu se ne spodobi biti bolnemu.

Ali se Ti ne zdi zanimivo, da pravijo pri nas v
Vinicah solzicam dr a gol j uh c i ? Veš fcdaj sme kiti
medved bolan? Samo kadar so ga čebele opikale, ker
je med kradel. Tako.

\



























SOLZICE

Na koncu našega polja je bila grda, temačna
globača, ki so ji rekali Pekel. Bila je podobna globokemu
kotlu, obdana od treh strani s strmimi bregovi, le na
eni strani je imela žrelo, ki pa se je izgubljalo v črno,
skrivnostno lesovje. Bregovi so bili porastli z zanikar-
nim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem, pasjo
črešnjo in podobno navlako. Med grmovjem je rastla še
zanikarnejša trava, porabna le za ovčjo krmo. Tam si
našel vresje, praprot, divjo in pravo, rabuželj, čmeriko
in podobnega zlomka. Pekel je bil tako pust in neprija¬
zen, da se je človeku, ki je stopil vanj, nehote stisnilo
srce. Edino, kar je bilo v njem živega, je bil studenec,
ki je izviral prav na njegovem dnu izpod mahovnatih
skal ter po kratki vijugasti dragici izginjal skozi temno
žrelo v svet. Njegovo žuborenje je polnilo kotel prav
gori do robov. Povrhu je šum studenčevih vod udarjal
še iz gozdnatega žrela nazaj in se kopičil v globači. Ta
neprestani šum je delal kraj še skrivnostnejši, kakor je
bil že po sami legi.

Na prvi pogled bi se zdelo, da je ta kraj popolnoma
nekoristen in da je za očetovo najemščino čisto odveč.
Koristi od Pekla res nismo imeli posebne, vendar se je
tu in tam dobil iz njega kak voz letne stelje. Kadar je
oče potreboval les za čepe ali pa les za grablje, potem
je šel ponj v Pekel. Gabrovina za cepce ali pa češmiga
za grabeljske zobe je bila v Peklu tako žilavo raščena
kakor nikjer drugod.

Največ dobička pa je bilo tam s pašo. Trava v Peklu
sicer ni bila kdo ve kako bohotna, bila pa je menda po-

9

sebno sočna, ker jo je živina v tej globači le prerada
mulila.

Jaz sem se tega kraja bal, odkar sem se začel zave¬
dati svojega bitja. Tega je bilo predvsem krivo njegovo
ime. O peklu sem čul govoriti starše, ki so me učili prvih
krščanskih resnic, o peklu sem slišal pripovedovati v
cerkvi, ko sem začel hoditi tja in se držal matere za
janko. Vsa slika pravega pekla v moji mladostni domiš¬
ljiji je odlično ustrezala našemu domačemu Peldu,
manjkal je samo večni ogenj na njegovem dnu. Mislil
pa sem si, da je naša globača vsaj kako preddverje pra¬
vega pekla, v katerega vodijo tajna vrata bodisi na dnu
skrivnostne globače bodisi skozi žrelo gozdnate stene.
Vselej sem se z grozo v srcu približeval temu kraju in
urno bežal stran, kakor hitro sem mogel.

Menda še nisem bil star šest let, ko mi je oče nekega
dne ukazal, da naj ženem past v Pekel. Bila je to zame
strašna naloga, kajti dotihmal še nikdar nisem bil sam
tam. Takoj me je začel siliti jok. Videč to, se je oče zna¬
čilno zarežal ter me nagnal, rekoč:

»Saj v tem peklu ni hudičev. Alo, na pašo!«

Materi pa sem se zasmilil ter me je začela tešiti:

»Lej, pekla pa se le boji,« je rekla očetu.

Kljub temu pa ni bilo usmiljenja. Obotavljajoč se,
kar se je le dalo, sem se s čredo bližal groznemu kraju.
Poskušal sem pridržati živino gori na robovju, vendar
brez uspeha; živina se je kmalu izgubila v globačo. Le
nerad sem se spustil za njo, boječ se, da se brez mene ne
bi zmotala skozi žrelo in se mi izgubila.

Z veliko tesnobo v srcu sem čepel na dnu Pekla in
si nisem upal niti dobro ozreti okrog sebe. Šum, ki je
napolnjeval globačo, se mi je zdel pošasten. Nobena reč
me ni mogla razvedriti in celo studenec, ki sem jih vse,
kar jih je bilo pri nas, tako rad imel, in kjer sem zmi-
rom delal jezove in mline, me ni mogel pritegniti. Vedno
bolj sem nemel, potem pa nisem moo-ei več vzdržati in

10

sem jokajoč začel bežati iz globače. Tudi na robu mi ni
bilo obstanka in ves solzan sem bežal tja po polju, kjer
sta oče in mati orala.

»Kaj pa se ti je zgodilo?« se je začudil oče..

»Živino sem izgubil, vso živino ...«

Vpil sem z jokajočim, prosečim glasom.

Očetu se je zasenčil obraz, nato pa je dobrohotno
zamahnil z roko in dejal:

»Ne bo tako hudo, ne. Greva pogledat.«

Težko in z nemirno vestjo sem se vlekel za očetom
proti Peldu. Na robu, od koder je bilo videti vso globačo,
je oče presenečen obstal, kajti na mah je uzrl vso živino
na dnu, Začel jo je vpričo mene šteti:

»Ena, dve, tri. ... devet...«  Vseh devet glav se je
mirno paslo tam doli.

11

»Kaj pa sanjariš, fant?« se je zavzel oče. Ta hip pa
je že tudi spregledal vzrok moje laži, se shudobil, me
prijel za lase in me porinil čez rob, da sem se skotalil
po bregu.

»Če se boš lagal, boš res prišel v pekel!«

Te zadnje očetove besede sem komaj slišal, potem
me je spet zajela grozna tesnoba. Nekaj časa sem tulil,
dokler se mi solze niso posušile. Še dolgo pa me je mi¬
kalo po celem životu in umiriti se nikakor nisem mo¬
gel. Skozi zatekle oči sem videl, kako živina dviga glave
in me vsa začudena opazuje. Poleg strahu me je pekla
tudi laž, pri kateri me je oče zalotil. Ves siromašen,
obupan in z utripajočim srcem sem čakal konca paše.
Še preden se je začelo večeriti, sem začel goniti živino
iz globače gori na rob, kjer sem jo pasel, dokler niso
začele večerne sence legati na mračno dno Pekla.

Domov sem prišel ves objokan in ves pretresen. Oče
se je smejal, toda mati je rekla:

»V Pekel pa ga ne goni več past, je še premlad in
lahko dobi kak pristrah.«

In res me v Pekel niso več silili past. Groza pred
tem krajem pa me je še zmerom navdajala. —

Nekega sobotnega večera, ko sta oče in mati sedela
na hišnem pragu in strmela v jasno, dišečo vigredno
noč, je mati vzdihnila:

»Oh, kako rada bi nesla jutri v cerkev solzice, pa
jih nikjer več ni.«

»Za solzice je pa letos že pozno. Če jih v Peklu ni,
jih nikjer več ni,« je odgovoril oče čez nekaj časa.

Ob besedi Pekel me je spet streslo in komaj sem
čakal, da smo vstali, zaklenili hišo in šli spat. Ponoči
dolgo nisem mogel zaspati, ker mi je neprestano silil ta
strašni kraj pred oči. Nekje v globini srca pa mi je' od¬
meval tudi materin vzdih o solzicah. Solzice in Pekel —

12

katio čudne stvari so to. Solzice sem imel neznansko rad
in sem za njimi pretaknil vse robov je okrog domačije.
Le v Peklu nisem vedel zanje.

Prihodnje jutro sem se zbudil zelo zgodaj. Med
spanjem sem se menda znojil, ker sem bil še zjutraj
malo rosen. Moje jutranje opravilo je bila paša. Vsako
jutro so me morali buditi in metati iz postelje. Tisto
jutro pa sem vstal sam in po prstih odšel iz hiše. Oče in
mati sta še spala. Bila je nedelja.

Kakor omotičen sem obstal na dvorišču. Bil sem poln
neke čudne, sladke dolžnosti, čeprav se tega nisem zave¬
dal. Zunaj je vstajalo pomladansko jutro. Čas je pre¬
hajal že v poletje. Za daljnim Pohorjem je žarela veiika
škrlatna zarja in vsak čas se je moralo prikazati soive,
Vrh Pece ga je že videl, ker je bil ves oblit s škrlatno
barvo. Trata, drevje in grmovje je bilo oblito z roso, ki
se je le še bledikasto svetlikala in čakala, da jo sko¬
rajšnji sončni žarki napolnijo z biseri jutranjega znta.
Koprenasto ozračje je dihalo počasi, ko da bi narava
vzdigovala veliko breme.

Nenadoma me je čudna sila dvignila z mesta, kjer
sem stal in začel sem leteti čez polje proti Peklu. Dospel
sem na rob Pekla in se zgrozil pred mračno jamo, videti
pa je nisem hotel, zato sem se z zaprtimi očmi spustil
čez rob na dno Pekla, sluteč tam doli ob skalah skrite
solzice. Šele ko sem bil spodaj, sem odprl oči.

Našel sem cele šope dehtečih solzic in jih začel
hlastno trgati. Pri tem si nisem upal ozreti nikamor
drugam. Poln neke svete tesnobe sem slišal šumenje
studenca in njegov grozoviti odmev, ki je v ju trn ji
tihoti bil še silnejši kakor po navadi. S polnim naročjem
solzic sem se zagnal iz Pekla in v eni sapi bežal proti
domu, kamor sem prihlačal prav v trenutku, ko je mati
stopila na hišni prag.

Ta trenutek je daljno sonce noslalo svoj prvi sončni
žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svet-

14

loba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in
vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem pred¬
njo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical:

»Mati, mati...  solzice ...«

Topil sem se od same sreče in neizmerne navduše¬
nosti.

Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna
je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu. Preden
pa je mogla vsrkati njih sveži, opojni vonj, so se njene
oči zdrsnile in se povesile name.

»Kaj pa ti je, pobič, da se jočeš ...?«

Moje oči so bile polne težkih solz zaradi premaga¬
nega strahu, ki pa jih v svojem zmagoslavju nisem
čutil. Mati je spoznala mojo veliko žrtev ter me je rahlo
in nežno pobožala po laseh.

/

TRI PISANKE

Moji starši so bili botri neki siroti, ki je živela s
svojo materjo v bajti pod goro. Ko se je bližala velika
noč in čas pisank, se je v hiši veliko govorilo o tem,
kako pisanko naj ta sirota dobi. K pisanki spada seveda
šartelj in pobarvano jajce. Ti dve stvari sta bili že
vnaprej jasni in tu sta se oče in mati še kvečjemu po¬
svetovala, kako velik naj bo šartelj za tisto siroto pod
goro.

In čudna stvar: mati, ki je bila iz bogate hiše
doma, ni hotela dati prevelikega šartelj na, ampak čisto
majhnega, oče pa, ki je bil siromak, je bil za to, da se
da čim večji šartelj, da se bosta sirota in njena mati vsaj
enkrat pošteno najedli. Oče je bil za to, da mora biti
šartelj z rozinami napolnjen, toda mati je bila proti
rozinasti potici in je mislila, da zadostuje, ako je šartelj
napolnjen z orehi.

To pa še ni bilo vse, šega je bila tudi, da se k pi¬
sanki da tudi nekaj denarja. In zdaj je bilo ravno na¬
robe. Medtem ko je pri potici bila mati skopušja od
očeta, je bil oče trši, ko je šlo za denar.

Mati je menila, da bi lahko vtaknila v šartelj eno
krono. Takrat je bila pri nas še Avstrija.

»Kako krono!« je vpil oče ves razburjen. »Za raj-
niš moram jaz celi dan tesati les. Krona je preveč. Mi
smo siromaki, mi se že ne moremo bahati. Še bogatini
vsi ne dajejo kron. Jaz sem dobil zeks, pa je bil moj bo¬
ter bogataš, jaz sem pa kajžar. Dva zeksa daj zraven,
je čisto dovolj.«

16

»Dva zeksa pa že ne dam,« je ugovarjala mati,
»nas bo vendar sram. 'Tako ubogi pa spet nismo pri hiši.
Nekaj mora biti tudi za otroilko veselje. Poglej, kako
se naš veseli, če kaj dobi.«

In tako se je nazadnje zgodilo, da sta prišla v šar-
telj dva zeksa.

Edino za jajce se ni bilo treba prepirati, ali naj bo
rdeče ali pa nepobarvano.

Pri nas je taka šega, da se pisanke raznašajo na
velikonočni ponedeljek. Takrat so vsi otroci polni pri¬
čakovanja. Pisanka je pomenila za otroka veliko reč, za
siromašnega pa še posebej. Pri vsaki hiši so bile seveda
potice v hiši, boljše ali slabše, toda otroku je ljubša tuja
stvar, čeprav slabša. Zato smo se velikonočnega pone¬
deljka vsi otroci tako srčno veselili.

V ponedeljek popoldne mi je mati povezala v culo
šartelj z lepo rdečo pisanko. Vrh šarteljna sta tičala
dva zeksa.

17

»Lepo nosi, da ne boš izgubil denarja,« mi je še
zabičevaia pred odhodom.

Podal sem se na pot proti bajti pod goro. Treba je
bilo hoditi več kot eno uro do tja. Zadel j revne pisanke
me je bilo sram nositi.

Sredi pota je bilo veliko razpotje, kjer je pet raz¬
nih poti šlo križem na vse strani. To razpotje ni bilo
predobro zapisano v otroških srcih daleč naokoli. Stari
ljudje so govorili, da na tem razpotju včasih straši. Stis¬
njenega srca sem se bližal temu razpotju in sem bil zelo
vesel, ko sem ravno tu srečal drugega dečka, mojega so¬
šolca, ki mi je tudi s pisankami prišel naproti. Tudi ta
fant je nekam tesno stiskal culo k sebi. Ko pa sva se
pogledala, je bi]p najine tesnobe takoj konec.

Postala sva celo razposajena. Jaz sem pri tem čisto
pozabil, da ima moj šartelj le dva zeksa.

»Komu pa nosiš?« sem vprašal dečka, ki je imel
večjo culo, kot je bila moja.

»K Otu na vaš kraj. In ti, kam neseš?«

»V bajto pod goro.«

Potem sva se usedla na rob ceste, ki je bil porasel
z na pol suhim vresjem. Jasa sredi gozda, kjer so se kri¬
žale poti na vse strani sveta, je bila svetla in sončna.
Blizu naju je stal velik lesen križ, ki je bil že z mahom
porasel.

Tisti fant, ki sem ga srečal, je bil iz premožne hiše
doma. Imel je lepo obleko, medtem ko so bili moji rokavi
že veliko prekratki.

Nisva še dolgo sedela, ko se je zabliskala na jasi
postava mlade deklice, ki je prišla s culo v rokah. Meni
je ob pogledu nanjo zastala kri v žilah. To je bila hčerka
mojega botra in je gotovo bila s pisanko zame name¬
njena k nam. Cula v njenih rokah je bila zelo velika. Ko
naju je zagledala, je povesila oči. ko da bi jo postalo
sram. Potem se je napravila, ko da me ne pozna, in je
hotela mimo naju dalje.

18

Jaz se msem upal kaj reci, toda moj tovariš jo je
ustavil.

»Pojdi sem m se usedi k nam. Ali nosiš pisanko?
Zdaj smo trije taki. Ali ni to lepo?«

»K vam grem,« je reklo dekle sramežljivo in po¬
gledalo name. Položila je culo k najinima dvema.

»Potem bomo pa kar jedli,« je dejal fant, ki je bil
z menoj in se smejal, »saj je to tvoja pisanka.«

»Tega pa ne,« je reklo dekle in hotelo zopet pobrati
svojo culo. »Jaz moram oddati celo pisanko.«

Meni se je njena odločnost in natančnost zelo do-
padia. Nekaj časa smo sedeli vsi trije cisto tiho in se
greli na soncu, ki je bilo ob tem. času zelo prijetno, po¬
tem smo se počasi otajali in se zaceli smejati drug dru¬
gemu. Deklica je imela lepe, bele zobe in se je znala
najlepše smejati. Deček, ki je bil z menoj, je bil nekoliko
večji od naju obeh, pa je začel norce briti, zato se mu je
dekle vedno smejalo, kar meni ni bilo po volji. Jaz bi
bil rad, da bi se dekle meni smejalo, toda to se ni zgodilo,
ker nisem znal ničesar takega povedati, da bi se raz¬
veselila.

Znenada je deček predlagal:

»Poglejmo, kake so pisanke.«

Mene je njegov predlog spravil v slabo voljo, ker
sem že prej opazil, da je moja cula najmanjša in da
nosim torej najmanjšo pisanko. Kakor sem se veselil
svoje pisanke, ki jo je nosila deklica, tako sem se tudi
sramoval naše revščine.

Tudi dekle je reklo, polno neke razposajene rado¬
vednosti:

»Pa poglejmo!«

Ker sta bila oba za to ' 1  in posebno še, ker je bilo
dekle za to, si nisem upal ugovarjati.

Najprej je dekle razvezalo svojo culo. Kako bo¬
gastvo je bilo to. Velik, rumen in lepo pečen šartelj, iz
. katerega so gledale črne, mehke rozine, se je zasvetil

20

pred menoj. Vrh šarteljna je tičal velik, svetel rajniš,
ki je bil iz  samega srebra. Jajce, ki je bilo zraven, je
bilo tako nežno pobarvano, ko da bi kdo v njega dihnil
rahle rdeče barve.

Da, moj boter je bil bogat kmet in se je pri pisan¬
kah vedno tako izkazoval. Videl sem, da je moj tovariš
ves zelen od zavisti. Ponosno sem gledal na tako lepo
pisanko in pri tem pozabil na svojo culo. Dekle se je raz¬
košno smejalo. Potem je spet povezalo culo in začelo
odvezovati culo mojega tovariša.

Tudi ta pisanka ni bila preskopa. Šartelj je bil
res nekoliko manjši od dekličinega, tudi manj rozin je

21

gledalo iz testa, toda pogača je bila lepa bela in skoraj
razkošna in . rumena. Vrh šarteljna je tičala svetla
krona. Pisanka je bila pobarvana z lepimi pisanimi
rožami.

Ko je dekle tudi to culo lepo zavezalo, je prišla vrsta
na mojo culo. Meni je postalo vroče in na tihem sem
obžaloval, da sem se sploh dal zapeljati k temu počitku
na razpotju. Toda dekličje roke so razgrnile hadereo
moje cule.

Pred mojimi očmi se je zabliskal majhen, krmež¬
ljav šarteljček, ki ga je moja mati še malo prej tako
skrbno zavezovala v culo. Imel je črnikasto premočno
pečeno skorjo in bil je slabo shajan in mnogo prenizek.
Ona dva šarteljna sta bila še enkrat višja od mojega.
Tudi iz njega niso kukale rozinaste oči. Ali kar je bilo
najhujše, na vrhu se ni svetil velik, lep denar, ampak
sta tičala tam le dva siromašna zeksa. Nato je dekle
vzelo v svojo drobno roko pisanko, ki je bila oblita s
težko črnordečo barvo.

Dekle je menda čutilo mojo zadrego, zato je naglo
začelo povezovati culo in ni reklo ničesar. Le deček je
dejal:

»Komaj dva zeksa sta notri c

»Komaj dva zeksa,« sem zašepetal jaz, ves vroč od
ponižanja. »To je pa zato, ker smo mi revni...«

Deček in deklica nista na to nič odgovorila.

Ko smo še nekaj časa sedeli na vresju, sem naen¬
krat zaprosil dekle:

»Daj mi rajniš.«

»Ne smem ga dati. Biti mora v šartel jnu, ki ga pri¬
nesem k vam,« mi je odgovorilo dekle.

»Daj mi rajniš, saj je moja pisanka, doma ne bodo
nič rekli,« sem prosil dalje.

»Zakaj pa?« je tedaj vprašalo dekle z iznenade*
nimi očmi.

22

»Zato, ker bi ga rad imel. Je tako lep in svetal,«
sem jo skoraj prosil.

»Tu ga imaš,« je reklo dekle, izdrlo denar iz potice
in mi ga dalo. »Samo doma bom povedala, da si ga že
med potjo vzel,« se je dekle še opravičevalo.

Zagrabil sem denar in ga s pestjo vred stisnil v žep.

Nato smo šli vsak svojo pot; dekle je šlo proti nam,
deček svojo pot, jaz pa sem jo mahnil proti gori. In
sredi jase je ostal le še samotni križ.

Ko sem bil sam sredi gozda in sem se prepričal, da
me nikdo ne opazuje, sem pokleknil pred culo, pomaknil
haderco na stran, da se je prikazal šartelj, pobral iz
njega tista dva zeksa, v šartelj pa porinil tisti svetli
rajniš, ki mi ga je na jasi dala deldica.

Pri srcu mi je postalo laže, ko sem to opravil. Nisem
napravil ničesar slabega s tem, saj je bil rajniš moja
pisanka in sem s svojim denarjem popravil sramoto in
revščino naše hiše. Pri tem nisem mislil morda toliko na
revščino v bajti pod goro in na veselje, ki ga bo tista
sirota, ki bo dobila pisanke, pri tem imela, ampak sem
bol; mislil na ugled naše koče in svojih staršev, botrov,
na našo revščino.

Tudi na to nisem mislil, da bo tisti rajniš, na kate¬
rega smo doma že celo leto računali, sedaj doma manj¬
kal in da mogoče ne bom dobil klobuka ali pa čevljev.

Takrat smo bili otroci, ki smo imeli sonce v očeh.

f

NAGRADA

Lenemu in Anejev oče je bil drvar. Družina je
stanovala visoko v hribih v hiši, ki je bila last gospo¬
darja, za katerega je oče navadno delal. V dolino je bilo
več kakor uro hoda, nazaj pa več kakor dve uri. Zveze
z dolino je vzdrževal oče, zakaj mati je redkokdaj prišla
dol, otroka pa sta se komaj spominjala, da bi bila kdaj
v dolini. Cela dolina pa se je od hiše lepo videla in je bila
kakor veliko, odprto okno. Videti je bilo bel trg na nje¬
nem spodnjem in veliko vas na njenem gornjem koncu.
Od vasi do trga, torej čez celo dolino, so se po dolgem
vlekle tri črte. Prva, ki je šla po sredi doline in bila
najširša, je bila reka. Tekla je po belem produ med
zelenimi lokami in gaji. Na njenem levem bregu,
pod obronki hribov, je bila speljana železnica, po kateri
so vozili vlaki, čeprav je bilo v dolino daleč, se je slišalo
sopihanje dolgih vlakov sem gori do domače hiše. Na
desnem bregu reke, tudi bliže obronkov desnih hribov, je
šla bela cesta. Nad njo sta. se svetila dva velika dvora,
kjer je po materinem pripovedovanju živela gospoda.
Na spodnjem koncu doline, blizu trga, je stala velika,
črna tovarna, iz katere je štrlelo mnogo rdečkastih,
visokih dimnikov. Pogled na to sajasto pošast ni bil pri¬
jazen. V njej je noč in dan sopihalo in butalo, po noči
pa je iz teh visokih dimnikov švigal plamen, ali pa so
se usipale iskre na vse strani.

Lenčka in Ane j sta včasih po cele ure prečepeia na
hribu za hišo in strmela v to čudno dolino pod seboj, ki
je zaniu predstavljala neznan, zagoneten svet. Bila sta
vzgojena v samoti, navajena nanjo, zato ju je ob strme-

24

nju v dolino bilo včasih strah. Včasih pa se je oglasila
neka tajna sila, ki ju je vabila v svet s tremi črtami,
tja, kjer je tekla reka, kjer je sopihal vlak, kjer je bu¬
talo in sopihalo in kjer je ponoči gorelo, kakor bi gorelo
iz pekla. To rahlo hrepenenje je bilo vedno močnejše,
čim večja sta postajala, in že tedaj sta se zavedala, da
bosta nekdaj, kadar bosta že velika, tudi ona dva za¬
pustila ta hrib in odšla v dolino.

Nekega dne je prišel iz doline gospodar in dejal
očetu:

»Napravil mi boš dve sto metrov drv v gozdu Pod
sklepom.«

»Bom!« je odgovoril oče, čeprav je ta beseda bila
popolnoma odveč, ker drugače ni moglo biti.

Potem sta oče in gospodar pregledala svet, ki se je
imenoval Pod sklepom. Bil je silno težaven, zelo strm in
se je raztezal od globoke globače do vrha hriba. Edina
vozna pot je bila speljana spodaj blizu globače In zato je
bilo treba vsa drva spravitfpo strmini k tej poti. Včasih
je Pod sklepom bila novina, to se pravi, da so tam svet

25

požigali, nato pa na njem sejali rž. Toda tega že davno
niso več delali, zato se je zaraslo grmovje. Čez in čez
je bil zdaj ta svet pokrit z debelimi brezami, gabri in
bukovjem. Gospodar je hotel zdaj to posekati in potem
zasaditi s sadikami črnega lesa. Pod sklepom je bilo
nekaj sto ldafter drv, toda gospodar je začel z dve sto
metri. Oče je bil tega naročila vesel, ker je bilo delo pred
nosom in mu ni bilo treba daleč hoditi.

Nekega dne se je družina na hribu zagnala na delo.
Oče je vzel mater-s seboj, da mu je pomagala podirati
in razrezavati hlode. V gozd sta morala pa tudi Lenčka
in Anej, čeprav je bilo Lenčki komaj osem let, Aneju
pa komaj šest let.

»Vidva bosta vlačila vejevje k cesti,« je dejal oče
in po kratkem premisleku še dodal, ko da bi se hotel
opravičiti, da tako hitro sili otroke k delu: »Kar bosta
napravila vidva, tega ne bo treba meni napraviti.«

Družina je hodila v les en teden, hodila je dva
tedna, hodila je tri tedne. Poseka se je vsak dan večala
in lahko jo je bilo že od daleč opaziti. Oče in mati sta po¬
dirala drevje, oče ga je izkleščaval, nato pa hlode spu¬
ščal po strmih drčah doli do ceste. Bobnenje hlodov je
bila za vpreženo družino najlepša pesem. Doli ob cesti
sta oče in mati hlode razrezala, potem je razrezane
konce oče cepil, mati pa je polena zlagala v stoge.

Otroka sta vlačila okleščeno vejevje po strmini in
po drčah k cesti. Ako so bile veje debele in težke, sta
jih vlačila posamič, kadar pa so bile veje manjše, sta
jih jemala po več skupaj v roke. Vlaka sama ni bila tako
huda reč. Veje so bile surove in težke in so se kmalu
tako zagnale po bregu navzdol, da sta otroka komaj
umikala pete. Toda teže je bilo držati veje na prednjem
koncu od tal, da so mogle drseti po strmini.

Sčasoma sta otroka postala že preveč zdrta. Ker sta
videla, da imata pri delu uspeh in da ju oče ne more
prehvaliti, sta se začela z delom bahati. Lenčka je bila

26

nekoliko močnejša od Aneja in je rekla:

»Jaz bom vzela tri veje.«

Ko je Anej to slišal, je rekel samozavestno:

»Jaz bom vzel tudi tri.«

Če je Lenčka naložila štiri veje, jih je hotel tudi
Anej prav toliko naložiti.

Oče in mati sta vpila gor iz globače:

»Bodita pametna, saj ni treba vsega hkrati!«

Toda otroka si nista dala dopovedati in sta kar
tekmovala med seboj. Velikokrat sta si naložila pretežko
breme in sta med tekom po bregu včasih padla pod
vlako. To se je največkrat zgodilo Aneju, ki ni hotel
zaostajati za sestro, čeprav je bil slabejši od nje. Takrat
je bil ves krvav in pobit in je jokal od bolečin. Včasih
pa se je tudi sestra zrušila pod vlako in, ko je vstajala
izpod bremena, je bila vsa odrta . 1  Toda ko je bila po¬
konci, so se ji še med solzami zasvetile oči od zmago¬
slavnega nasmeha in zopet je zgrabila butaro in zdrk¬
nila z njo po drči.

Včasih sta po cele ure bila tato zatopljena v delo,
da nista spregovorila besede in se msta pogledala. Ne¬
nadoma pa je Lenčka vzkliknila:

»Anej, ti si pa ves žnodrov !« 2

Bratec je bil tako zatopljen v delo in tako zasopel,
da niti opazil ni, kako mu visi od nosa velik smrkavec.
Anej je zardel, se obrnil stran in se obrisal z golo roko,
ker robca ni imel. Kmalu je bilo spet vse v redu in zopet
je  šlo čez drn in strn navzdol do ceste.

Pii cesti so rastli kupi hlodov in vejevja, rasli so
tudi stogi belih, cepljenih drvi. Oče je delal od zore do
mraka. Delo mu je bilo všeč, ker mu je gospodar obljubil
precej dobro plačo od metra storjenih drv. Kadar ni

* objokana.

* ves smrkav.

27

bilo matere zraven, je oče od zore do mr aka na ves glas
govoril sam s seboj o delu in zaslužku:

»Deset metrov po petdeset dinarjev, je petsto di¬
narjev ...«

»Dvajset metrov po petdeset dinarjev je tisoč di¬
narjev ...«

»Trideset metrov po petdeset dinarjev je tisoepet-
sto dinarjev ... Toliko imam že zasluženega...«

Potem pa je govoril dalje sam s seboj:

»Ko bom imel sto metrov, bom zaslužil pet tisoč
dinarjev ... Ko bom imel storjenih vseh dve sto metrov,
bom zaslužil deset tisoč dinarjev .:. Tisoč dinarjev bom
pustil za stanovanje... Dva tisoč dinarjev bom dal za
hrano... Toliko bom dal za obleko, ker smo nagi —
Ostalo mi bo natanko toliko, da si bomo kupili kravo ...
Eno kravo si bomo kupili, da ne bomo brez mleka pri
hiši... Potem si bomo kupili še...«

Včasih'se je mati vrnila, oče pa je ni opazil in je
še naprej tako govoril. Tedaj se je mati odstranila, da
bi ga pri teh sanjah ne motila. Tudi otroka sta takrat
izginila v breg, kjer sta se potem menila na samem:

»Lej, oče bo kravo kupil, ko bomo Končali,« je de¬
jala Lenčka.

»Zato moramo hiteti, da jo bo čimprej kupil,« je
dejal Anej.

In otroka sta se s podvojenimi silami zagnala
na delo.

Metri storjenih drv so vidno rastli in se belili daleč
naokrog.

Nekoč ju je oče zopet pohvalil in rekel:

»Če bosta tako pridna, bosta od gospodarja gotovo
dobila nagrado.«

»Kaj pa je to nagrada?« sta vprašala otroka ra¬
dovedno.

»Nagrada je denar, ki ga človek dobi, če je priden.
Naš gospodar je bogat in zakaj bi vama ne dal nagrade?

28


Vsakemu bo uai najmanj sto dinarjev. Njemu se ne bo
niti poznalo. Kadar pride v les, mu bom rekel.«

In nekega dne je gospodar res prišel v gozd. Prišel
je z debelo, rogljasto gorjačo, ki mu je pomagala iz
doline. Navziic temu je bil ves zasopel in je dolgo sedel
na gabrovem hlodu, preden je mogel priti do sape. Dolgo
je gledal, kako družina dela. Ko je videl, kako otroka
vlačita vejevje po drčah, je dejal očetu:

»Otroka imaš pa pridna, kakor se vidi.«

Oče je odgovoril samodopadljivo:

»Takšno veselje imata, da je čudno. Zaslužila bi
kakšno majhno nagrado, gospod?«

Tedaj je bil gospodar že popolnoma pri sapi, zato
je rekel na glas, da sta ga lahko slišala tudi otroka, ki
sta prav takrat pridrsela po drči:

»Seveda jima ijom nekaj dal. Kadar borno končali,
bosta dobila, kar jima gre. Tudi otroci morajo imeti
svoje veselje.«

Potem si je še ogledal poseko, premeril nekaj
klafterskih stogov, da bi se prepričal, če mera ustreza
in, ker je našel vse v redu, odšel počasnih korakov v
dolino.

Oče je bil vesel in se je takoj pobahal pred otroki:

»Nagrado bosta dobila, ko bomo končali, ali sta
slišala?«

Lenčka in Ane j sta bila vsa srečna. Kljub temu je
Lenka vprašala očeta:

»Zakaj pa je gospodar rekel: Kadar bomo končali,
ko on vendar ne dela?«

Oče pa je odgovoril:

»Vidva sta še premajhna, da bi gospodarja mogla
razumeti. Kadar bosta odrastla, bosta že razumela.«

Odsihmal otrokom nobena veja ni bila pretežka ali
prekrivantasta, da bi se je ne bila lotila. Lotevala sta
se tudi tanjših debel. Včasih sta Lenčka in Anej bila
jutranja poležuha. Vedno ju je sonce našlo na postelji.

30

Sedaj sta se kosala, kateri bo prej vstal. Včasih je
Lenčka sVojega bratca ukanila in se na tihem izmuznila
iz postelje ter odšla v gozd. Ko se je Anej prebudil in
našel poleg sebe prazno ležišče, se je jokal, kakor da bi
ga bila zadela kdo ve kaka nesreča. Ves srdit je stekel
v gozd in vlačil, kar se je dalo, pri tem pa sestre še
pogledal ni. Prihodnje jutro pa je on bil tisti, ki je
sestro ukanil. Zvečer sta še vlačila, dokler ju dolge
večerne sence niso pregnale iz gozda.

Kadar sta si bila dobra, sta se pogovarjala, kam
bosta dala denar, ki ga bosta dobila za nagrado.

»Jaz bom vse dala mami,« je dejala Lenčka.

»Jaz si bom pa konja kupil,« je dejal Anej.

Spomnil se je, kako je šel nekoč z materjo v dolino
v beli trg, kjer je pred cerkvijo bilo vse polno štantov m
so prodajali sladkarije in lepe igrače. Tam je tudi videl
konja, ki je piskal, ako si mu pihal v rep.

»Jaz si bom pa rdeče srce kupila,« je sedaj po¬
pravila tudi Lenčka, ki se je spomnila na cukrasta
srčeca pri cerkvi.

Drče na poseki so postajale vedno globokejše in drv
je bilo po strmini vedno manj. Otroške bose noge so
bile vedno trdnejše. Podplati so postali podobni hrastovi
skorji in zlepa niso več krvaveli. Tudi roke so postale
trdne in do komolcev je bila koža kakor usnje.

Potem je nekega dne vejevja zmanjkalo. Sedaj je
bilo vse pri cesti, kjer je oče cepil in rezal. Otroka sta
pomagala materi ravnati stoge.

Ko so končali z delom, je bil lep pogled na poseko.
Vsa strmina je bila gladko obrita in očiščena, pod
strmino ob cesti pa je bilo dvajset stogov po deset me¬
trov dolgih in meter visokih. Ko so zadnje poleno po¬
ložili na stog, je bil za družino svečan trenutek. Vsi
štirje, oče, mati in -oba otroka so se spustili ob prvem

31

stogu na zemljo. Dolina je bila vsa polna sonca, sem
od Pece pa je pihljal prijeten veter. Spodaj v globači je
šumljala skrivnostna vodica.

Tedaj je oče izpregovoril z glasom, id je bil bolj
podoben vzdihu kakor pa navadni besedi:

»Zdaj pa naj le pride gospodari«

»Kdaj bo prišel?« sta hotela vedeti otroka, Id sta
s svetlimi očmi strmela po mogočnih stogih.

»Mogoče že jutri, mogoče pojutrišnjem. Že zadnjič
sem n* a povedal, da bomo kmalu končali,« je razložil oče.

»Potem dobiva nagrado,« je poudarila Lenčka.

»Nagrado,« se je pohvalil tudi Anej.

Kmalu nato so za družino nastopili dolgi dnevi.
Gospodarja ni bilo en teden, ni ga bilo dva tedna in ni
ga bilo tri tedne. Oče je bil tega čakanja že navajen in
je medtem že hodil delat nekam k sosedu. Toda otroka
sta bila hudo nestrpna. Skrbela ju je obljubljena na¬
grada. Potem tudi nista razumela gospodarja. Mislila
sta, da je on ravno tako goreč za storjeno delo, kakor
so bili sami, saj je zadnjič tudi tako govoril. Nekaj
časa sta otroka še silila v starše, ker pa so bili odgovori
vedno bolj skopi, sta otroka prenehala izpraševati in
postala skoraj poparjena ter se vdala v usodo.

Nekega dne pa je gospodar nenadoma prišel na
hrib. Ob vstopu v hišo je preklinjal naporno pot iz do¬
line in se rotil, da vsa drva niso toliko vredna kakor pa
njegova muka sem gor na to goro. Ko se je ohladil in si
odpočil, sta šla z očetom drva merit. Mati je ostala pri
hiši, medtem ko sta otroka odšla na poseko in od daleč
opazovala gospodarja, kako je meril. Bil je pri tem zelo
natančen. En stog je premeril na dolžino, da je lahko
primerjal drage stoge, na visočino in na debelino pa je
premeril vseh dvajset stogov, da bi ga oče ne mogel
goljufati. Ko se je prepričal, da je vse v redu in da je
mera prei obilna kakor prepičla, je dejal:

32

»Dobro.«

Nato sta z očetom spet odšla v hišo, kjer sta imela
račun. Tudi otroka sta odšla za njima in se stisnila za
peč, kjer sta pričakovala, da ju bo gospodar poklical in
jima izročil nagrado.

»Dve sto metrov po trideset dinarjev...« je začel
gospodar računati.

»Takrat ste mi obljubili po petdeset dinarjev za
meter,« je menil oče s pohlevnim glasom.

Toda kakor da bi bil gospodar očeta preslišal, je
nadaljeval:

»Dvesto metrov po trideset dinarjev za meter je
šest tisoč dinarjev. Za božjodelj, tako drago mi še no¬
bena drva niso prišla.« Njegov glas je bil ves tresoč,
skoraj naravnost obupan.

Sedaj se je oče uprl.

»Petsedet dinarjev ste mi obljubili, kako mi morete
sedaj odtegniti dvajset dinarjev. Zastonj ni mogoče
delati.«

»Ljubi moj!« je dejal sedaj gospodar z dobro¬
hotnim glasom in se z gornjim telesom naslonil na hišno
steno, ko da bi si hotel oddahniti. »Zdi se mi, da živiš
na luni. Ali ne veš, da vlada na svetu kriza, gospodarska
kriza, ki nas hoče vse skupaj uničiti. Takrat, ko sem ti
drva naročil, je bila cena višja. Do danes pa je padla, da
se bogu smili. Saj skoraj ni vredno delati drv. Ako bi ti
moral delo plačati po petdeset dinarjev meter, potem
jih sploh pustim, kjer so, ker imam manjšo izgubo. Po¬
misli, sedaj pride še voznik. Taka cesta mi požre še to,
kar od dela ostane.«

Ker je oče še nadalje zmajeval z glavo, se je go¬
spodar razsrdil in začel s povzdignjenim glasom:

»Pa požrite vse skupaj. Bomo videli, kako dolgo bo
tako šlo. "Trideset dinarjev sem rekel za meter, to pa
zato, ker sem dober., človek. Drugi plačujejo po petin-

33

dvajset, pa tudi gre. Potem bova obračunala kvartir,
nato živež, ki si ga medtem prejel in, kar ostane, dobiš
takoj izplačano.«

»Ali mi smo vsi delali, tudi mati in otroka,« se je
naprej branil oče.

»Zato ste pa prej končali. Saj ste imeli akordno
delo,« je trdil gospodar.

Oče ni rekel nič več in začel gledati mimo gospo¬
darja skozi okno, mati pa se je pri zidu obrnila v kot,
ker ni hotela pokazati svojih solznih oči. Lenčka in Ane j
sta tesno stisnjena buljila v gospodarja, ko da bi se
bala tega, kar bo še prišlo.

Gospodar je spet začel na glas računati:

»...  dve sto metrov po trideset dinarjev, je šest
tisoč dinarjev. Od teh šest tisoč dinarjev moramo od¬
tegniti živež, ki sta ga dobivali v moji trgovini, tukaj
je izvleček iz knjige, ki ga je napravila moja prodajalka.
Ta račun znaša' tri tisoč pet sto dinarjev. En tisočak
moramo odtegniti za stanovanje za vse leto, ker še
dozdaj nisi ničesar plačal. — Glej ga, kaj pa tako gledaš.
Saj imaš vendar celo hišo, imaš svinjo, imaš drva in ne
vem kaj še vse. Nekaj čez pet sto dinarjev je ostalo še
od lani, ko si delal zame v Konečnikovem lesu. Vse sku¬
paj, kar je treba odtegniti, iznese nekaj čez pet tisoč.
Da pa ne boš rekel, da sem kak odrtnik 1 , ti bom vseeno
izplačal cej tisočak. Bova pa pri prihodnjem delu obra¬
čunala, če bodo boljši časi.«

Oče se je zadelj zaslužka že nekako vdal usodi, ker
mu pač ni kazalo drugega, toda ko je zdaj slišal, da
stane živež, ki ga je med delom jemal v gospodarjevi
trgovini, čez tri tisoč dinarjev, je dobil kakor nepriča¬
kovan udarec po glavi, da se mu je skoraj stemnilo pred
očmi. To vendar ni movoče, da hi tisto malo živeža, ki so

* oderuh.

34

ga porabili zadnji čas, stalo tri tisoč pet sto. Zato je
prestrašeno vzkliknil:

»Tri tisoč pet sto! Ali ste znoreli...?«

Toda gospodar je imel že pripravljen odgovor, ki
je očetu takoj zamašil usta.

»Imaš prav, živeža ni bilo ravno za tri tisoč pet sto,
toda ali sem jaz popil tisto vino v moji gostilni, ko si
hodil po živež. Ali naj ti ga podarim ...?«

Gospodar je namreč imel v trgu štacuno in gostilno
za svoje delavce, kjer jim je dajal na up živež in pijačo.
S tem jih je imel popolnoma v rokah.

Bila je resnica, kadar koli je oče odšel s cekarjem
po živež, je vselej prišel domov nekoliko dobre volje,
čeprav ni bil pijanec. Mati je pri teh gospodarjevih be¬
sedah takoj zardela. Oče je to opazil in je stvar hitro
zasukal :

»Prej ste rekli, da je kriza in da cene padajo. Kako
pa, da živežu cene ne padajo ...?«

»Vidiš, kako si neumen!« je začel gospodar raz¬
lagati. »Kdo dela cene? Jaz jih ne delam, ti jih tudi ne
delaš, moja prodajalka jih tudi ne dela. Cene delajo
drugi in to nas bo vse skupaj uničilo. Pri meni je še
tako vse malo ceneje kakor pa drugod, le prepričaj se
sam.« Po teh besedah je potegnil iz jopiča veliko de¬
narnico, izvlekel iz nje svetel, skoraj nov tisočak in ga
položil pred očeta na mizo z besedami: »Tako, zdaj sva
pa uredila!«

Očetu so se na mah podrli vsi načrti, ki jih je več
kakor tri mesece sam pri sebi koval. Bil je prepričan,
da mu bo ostalo vsaj nekaj tisočakov, s katerimi bo
lahko oblekel družino in si morda res mogel kupiti še
kravo, o kateri so doma že dolgo sanjali. Sedaj je vse to
šlo k vragu. Jeza ga je dušila kar očitno, in najrajši bi
bil udaril po mizi, vendar si ni mogel pomagati, ker je
bil od gospodarja odvisen. Zato se je počasi vdal, toda
denarja na mizi se še ni dotaknil, ampak je vzdihnil:

35

»Za ta denar smo delali vsi skupaj več kakor štiri
mesece...«

»Boga zahvalite, da sploh lahko živite!« je vzdihnil
zdaj tudi gospodar.

Oče je umolknil in se predal svojim mislim, go¬
spodar pa je začel vstajati in se spravljati iz hiše. Tedaj
se je oče opogumil in rekel:

»Otrokoma ste zadnjič tudi nekaj obljubili, ker sta
tako pridno delala.«

»Otrokoma!« se je tedaj začudil gospodar ter po¬
gledal nazaj proti mizi, kjer je sedel oče. »Saj sem
vendar tebi plačal, kar sem ti bil dolžan, če otrokoma
kaj gre, bi jim moral ti plačati.«

Gospodarjev glas je bil tako težak, da je ubil vsak
živ odmev v sobi. Vendar je mati še imela toliko poguma,
da se je potegnila za otroke:

»Otrokoma bi nekaj že lahko dali. Saj je več ve¬
selja, kakor pa je vse skupaj vredno.«

Gospodar je napravil zelo resen obraz in rekel:

»Nobene besede več o tem. Verjemite mi, da me ta
drva že tako predrago pridejo. To res ne gre. Bomo pa
prihodnjič napravili, kadar boš spet kako delo opravil.«

V sobi je postalo zdaj naravnost mučno. Oče je ne¬
premično sedel in strmel nekam čez mizo, mati je tako
t-iho obstala za ognjiščem, da je bila podobna lotovemu
stebru, medtem ko je Lenčko in Aneja stisnilo pri srcu.
ra tesnoba je bila tako huda, da se jima je v prsih po¬
sušil jok, ki sta ga hotela najprej izbruhniti iz sebe.
Vse sanje, ki'sta jih gojila ves čas med delom, so iz¬
puhtele, kakor izpuhti dim nad domačo hišo. Njuni
nedolžni srci sta bili grdo razočarani. Prvič v življenju
sta spoznala, kaj je laž, in zato je bil njun občutek grd
in bridek. Ko sta otroka zadušila jok, se je tisti grenki
občutek počasi spreminjal v srd na gospodarja. Ozračje
v sobi je postajalo sovražno. Gospodar je to začutil, zato
je hitro odšel iz hiše in izginil. N

36

■

Družina je ostala sama v sobi in dolgo molčala. Oči
so. se ji zameglile od neke čudne megle, da so komaj
razločiti temne stene, ki so jih obdajale. Trajalo je pre¬
cej dolgo, preden so si mogli pogledati v oči. Prvi je
prelomil molk oče, ki je stisnil pesti in glasno zaklel:

»Hudič ga vzemi...!«

Šele čez dolgo časa je popravil:

»Je že tako! Mi si ne moremo pomagati, ker smo
siromaki...«

In čisto nazadnje je rekel s spremenjenim glasom:

»Nekoč bo že bolje ...«

Za njim je rekla mati, ki je ves čas nepremično
strmela nad ognjišče, kjer je Čobril 1  majhen ogenj:

»To so grdi ljudje, ki nobenega ne poznajo.«

Lenčka in Anej sta spočetka bila vsa otrpela in sta
le počasi prihajala k sebi. Tisti grdi, dotlej nepoznani
občutek, ki se je po gospodarjevi laži naselil v njunih
mladih srcih, se nikakor ni hotel odstraniti iz njiju.

J  gorel.

37

Lezel je kakor polž po vseh žilah. Ni pa bila samo iz¬
gubljena nagrada, ki ju je grizla, bolelo ju je tudi, ker
sta videla starše žalostne in pobite. Tedaj se jima je
zdelo, da morata onadva nekaj reči, da bosta oče in mati
zopet vesela, ker je bila njuna izgubljena nagrada
vsega > tega kriva. Nista pa vedela, kaj naj rečeta, da
bosta očeta in mater razvedrila, le nekaj lepega sta ho¬
tela povedati.

Gnana od neke nevidne sile sta se oba hkrati za¬
gnala raz klop in stopila sredi sobe, kjer sta obstala ter
se držala za roke. Njiju ličeca so bila rdeča in njune
oči svetle. Tiste lepe besede, ki sta jih hotela izreči, pa
niso hotele iz ust, zato se je Ane j zadrl na ves glas:

»Oče, ko bom velik, bom šel v dolino ...!«

Ko je to izgovoril, je imel solzne oči, toda ne od
žalosti, ampak od jeze.

Nekaj velikega, toplega in zmagovalnega je bilo
v njegovem glasu. Lenčka ni rekla nič, toda njena roka
je krepko stisnila bratovo ročico. Pred njima je za¬
migljala bleščeča se dolina z reko, železnico, belo cesto
in črno tovarno na sredi.

/

PRVI MAJ

Bilo je takrat, ko sem še bičke 1  pasei pod Uršljo
goro. Vsako jutro mi je po ušesih zvonila ponarodela
Vodovnikova pesem: *

Ob štirih zjutraj gori vstanem
in ženem bičke past.

Oh kako bom srotej bičke pasov,
ko mam še komaj sedem let.

Treba je bilo vstati ob zori dn napasti bičke do
šole, ki se je začela ob devetih. Do šole pa je bilo dobre
pol ure hoda. Jaz sem seveda spal kakor ubit in težko
me je bilo ob tej uri spraviti pokonci. To se pravi, kadar
me je budil oče, to ni bilo pretežko. Komaj sem začul
njegov robati glas: »Halo, sonce je že nad Pohorjem!«
sem že treščil iz postelje, čeprav sem vedel, da sonca še
dolgo ne bo nad Pohorjem. Če bi tega ne bil storil tako
urno, bi mi bila iz postelje pomagala očetova težka roka

Teže me je bilo spraviti pokonci, kadar me je kli¬
cala mati. Ta se je tiho priplazila do postelje in, ko me
je videla, kako trdno spim, se je spet oddaljila po prstih
in šepetala:

»Pet minut ga še pustim, saj je sirotej...«

Čez pet minut, ki so bile zame silno kratke, me je
spet prišla klicat. Navadno sem jo slišal že prvikrat,
toda sem se vedno potajil. Tudi zdaj sem se zvil v
klobčič in se delal, ko da bi najtrdneje spal. Mati me je

1  ovce.

39

nekaj časa tiho opazovala, potem pa vzdihnila;

»Sirotej, kako bi še rad spal!«

Počasi se je le odločila in me poklicala:

»Bičke se že derejo 1 .«

Navadno me je morala klicati dva- ali trikrat,
preden sem se skobacal iz postelje, ki je bila postlana
morda le dvakrat v letu. Moja mati je imela zelo mehko
srce in kadar me je klicala ona, sem pridobil vsaj pol
ure. Mogoče je tudi oče imel mehko srce, toda tega nam
otrokom ni smel pokazati, ker je bilo življenje naše dru¬
žine pretrdo.

Bičke pasti je bila huda reč. Pravega pašnika zanje
ni bilo, ampak so se razprostirali ovčji pašniki po go¬
zdovih, med ostrogovno in med trnjem, koder se goveja
živina ni hotela pasti. Na paši sem bil bos, ker ni bilo
denarja za čevlje. Kadar je bila žival sitna, sem imel
čisto okrvavele noge. Vrhu tega je bilo po jutrih tudi še
mrzlo. Toda ovce so bile v našem najemniškem gospo¬
darstvu zelo važna stvar. Na leto jih je mogel oče pro¬
dati do deset in še več, kar je vrglo lepe denarce, s ka¬
terimi smo se otroci že za silo oblekli.

Nekega jutra me je oče zelo zgodaj poklical. Za¬
trobil je kakor zmirom:

»Sonce je že nad Pohorjem!«

Takoj sem tičal v hlačah in se odpravil v hlev. O
kakem soncu nad Pohorjem seveda še ni bilo sledu. Na
vzhodu se je še komaj poznala jutranja zarja. Vrhova
Uršlje gore in Pece, ki sta bila še vsa zasnežena, še niti
nista žarela v škrlatni luči sončne zarje, ampak sta
molela v bledi odsev jutra, ki je vstajalo nekje na
vzhodu. Pobočja planin so bila še vsa črna, po dolinah
pa je ležala debela megla, ki je zakrivala vse manjše
hribe. Nebo je bilo jasno in na njem je gorelo še veliko
svetlih, mrzlih zvezda, ki so začele silno počasi ugašati,

1  blejajo.

40

»Kam pa naj ženem past?« sem vprašal očeta, ki je
vsak dan sproti določal pašo.

»Na vrh boš gnal danes,« mi je mrko odgovoril.

Na vrh! Srce mi je skoraj poskočilo od veselja. Na
vrhu je bila pri nas najboljša in najudobnejša ovčja
paša. Tako se je imenoval hrib nad domačijo, ki je bil
porasel z drmo, to je s travo, ki so jo ovce imele najrajši.
Na pašniku so rasle bele breze, ki so bile podobne ze¬
lenim pušeljcem. Vmes je stalo nekaj velikih, orjaških
macesnov, ki so se videli daleč naokrog.

Čreda je bila brž na pašniku in sedaj se je začelo
zame dobro življenje. Ovce so se začele pasti kakor uši
in mi sploh ni bilo treba paziti nanje. Ako bi ne bilo
premrzlo in premokro po tleh, bi se bil lahko ulegel in
mirno zaspal. Toda bil sem že prebujen in moja za¬
spanost se je medtem dvignila nekam med vrhove ma¬
cesnov, ki so moleli v sivkastomodro nebo. Zato sem
začel opazovati, kako je okrog mene nastajalo lepo,
vigredno jutro. ? "

41

Pravkar sta zagorela vrhova dveh najvišjih gora
v škrlatnem plamenu. Gorele so skale in razpoke med
čermi. Podoba me je nenadoma vsega prevzela, da sem
bil kakor zamaknjen. Na mah sem pozabil na svojo
utrujenost in nisem nehal strmeti v goreče gore, ki so
se mi zdele vedno bližje. Pod sneženimi vrhovi se je
razprostiralo široko, temno pobočje, pokrito s planin¬
skim lesom. V tem pobočju se je združevalo mnogo barv.
Smrekove hoste so bile skoraj črne, tam pa, kjer so
rastle bukve, je bilo še vse rjavo, zakaj bukev v taki
višini še ni pričela zeleneti. Temnikasto ozadje pobočja
je bilo prepikano z blestečimi macesni, ki so si pravkar
nadevali svoj svetlozeleni pomladni nakit. Brez teh ma¬
cesnov bi bila podoba gore še čisto mrtva.

Dolina pod goro je bila še zakrita z meglo, ki se je
le počasi pogrezala vase. Nikjer še ni bilo polj in trav¬
nikov in prav nobene domačije ni bilo videti iz tega
belega morja. Naš vrh je bil kakor samoten otok sredi
j utrn j ega kipenja. Včasih se je zdelo, da ga bodo me¬
glene pene pogoltnile.

Kmalu pa sta začela rdeča vrhova obeh orjakov
bledeti. Obenem so postajali svetlejši tudi gozdovi pod
gorami. Zdaj je dan začel hitro spreminjati lice cele
dežele. Pohorska slemena so se ločila od vzhodnega neba,
na severu pa so'vrhovi Golice in njenega predgorja ne¬
kako dolgočasno moleli pod nebo. Dolinska megla, ki je
še pred nekaj minutami lizala do pasu širnih pobočij,
se je nenadoma sesedla in skozi njo so se začele svetli-
■ kati lise obdelanega polja. Naših gor se ni več dotikala
rdeča sončna zarja, ampak so bili vanje uprti pravi
sončni žarki, ki so prihajali naravnost od velike, rdeče
sončne krogle, ki se je nenadoma dvignila iznad pohor¬
skih slemen.

Sedaj je nastopil pravi dan.

Ves širni prostor med nebom in zemljo, kolikor
sem ga mogel zajeti s svojimi očmi, se je napolnil s pe-

42

\

pelnasto, skoraj prosojno barvo. Ta praznična svetloba
je srkala vase dolinsko meglo, ki se je zmirom bolj sti¬
skala k zemlji in se skrivala med loge in travnike. Nad¬
naravno velika, orjaška drevesa so začela moleti iz
meglenega dna, potem so prišli na vrsto robovi valovite
doline, ki so razsekali meglo na nešteto podolgovatih
jezikov, dokler se niso pokazale domačije, vsepovsod
raztresene, naposled pa se je prav na dnu doline po¬
kazala mala vas z visokim, gotskim zvonikom.

Medtem ko se je spreminjala'podoba doline, se je
spreminjalo tudi sonce. Ko je vzšlo izza Pohorja, je bilo
podobno veliki, žareči krogli, potem pa je postajalo ble-
dejše in manjše. Nazadnje se je obdalo z močnim ven¬
cem, ki je bil svetlejši kakor njegova sredina. Iz tega
venca so potem začeli štrkati na vse strani daljši in
krajši žarki, ki so bili podobni žarečim strelam. Kmalu
ni bilo več mogoče pogledati v sončno kroglo.

Kakor me je zjutraj, ko sem vstajal, strašno imelo
in sem še gredoč na pašo, včasih spal, tako silno rad sem
gledal jutro, ki je vstajalo pred mojimi očmi. Tega
vstajanja se nisem mogel nikoli nagledati. Vedno sem
pri njem odkril kaj novega in kaj lepšega. Posebno ta¬
krat, kadar sem pasel Na vrhu. Tam me paša ni
veliko motila, ker se je žival pasla kakor uš. Pogled
z vrha je bil že sam po sebi lep in za oči prava paša.
Toda bilo je še nekaj drugega zraven, kar je delalo vsta¬
janje jutra še lepše. Naš vrh se je. ob jutrnjem svitu
za nekaj ur potapljal v godbo tisočerih glasov, ki so se
zlivali v veličastno, brnečo, prečudno pesem ali godbo.
Ta godba je prihajala iz neštetih ptičjih grl in je donela
iz brezovega grmovja in z vej visokih macesnov, pri¬
hajala je iz vlažne, napojene zemlje in trave, prihajala
je s tankih macesnovih in brezovih vej, ki so bile ne¬
slišno napete v jutranjem zraku in se šibile pod raz¬
košno roso, čeznje pa je drgetal nevidni lok prvih ju-
trnjih vetričev. In ta mogočna godba mi je prevzela

43

srce, da sem nekako onemel strmel raz ta čudni, v roso
vtopljeni vrh. Vse te lepote, ki se je razprostirala okrog
mene, in vse te godbe, ki je brnela v mojem mladem
telesu, pa se nisem zavedal, kakor se tega zaveda kdo,
ki jo opazuje ali posluša pri polni' zavesti, ampak sem
bil tesno zrasel z vsem, kar me je obdajalo in kar sem
občutil, ko da je vse to del mojega lastnega bitja. Ždelo
se mi je, da včasih gledam samega sebe.

Iz takih misli me ie vedno prebudil sopihajoč, težak
glas, ki je prihajal od daleč po zraku in je odmeval po
brezoviu in macesnovju nad mojo glavo. To je bil glas
težkih, parnih kladiv, ki so butale doli v dolini, kjer je
stala velika tovarna. V tej tovarni še nisem bil nikdar
in sem jo mogel le od daleč gledati. To sem mogel le, če
sem se napotil čez brezov pašnik na drugo stran našega
vrha. Toda ni me preveč vleklo k njeni podobi, ker zame
ni bila lepa. Bila je črna in sajasta, en sam kup za¬
mazanih stavb, iznad katerih je molelo kakih šest ali
osem visokih dimnikov. Iz teh dimnikov se je neprestano
valil masten in črnikast dim, ki je zasmrajal celo se¬
verno dolino. Vedel sem tudi, da iz teh dimnikov ponoči
švigajo plameni, ker sem šel z očetom nekajkrat ponoči
v mlin in sem to sam videl. Od tistega časa me je bilo
tovarne skoraj strah. Ta črna tovarna je bila tudi še
drugače slabo zapisana v mojem srcu. To sem imel od
očeta, ki ni maral tovarniških delavcev, čeprav je bil
tudi sam delavec. Tovarniški delavci so se ob nedeljah
pri cerkvi postavljali s srebrnimi verižicami, z velikimi
tolarji na lajbičih, z lepimi oblekami, z zelenimi klobuki,
za katerimi so se šibili gamsovi repi. Moj oče teh ljudi
ni maral tudi zato, ker so večinoma koj začeli nemšku¬
tar iti, brž ko so povohali v tovarno. Vse to ga je odbijalo
od njih, čeprav je bilo znano, da so fužinarji veliki
reveži. Toda moj oče je bil takrat gotovo še večji in še
bolj zapuščen revež, kakor so bili fužinarski delavci, ker
je bil poljski delavec.

44

Ko sem tega jutra spet začul butanje tovarniških
kladiv, sem se takoj znašel sredi resničnega sveta. Pre¬
nehal sem biti del narave, ki me je obdajala, postal sem
to, kar sem bil: pastirček, ki je zgodaj zjutraj pasel
bičke nekje na zapuščenem vrhu. Lepa, harmonična
godba, ki je še malo prej zvenela skozi macesnovje nad
mojo glavo, je zdaj prenehala, ker jo je razsekal odmev
parnih kladiv. Celo jutrnji zvon, ki se je glasil iz druge
doline pod menoj, mi ni mogel več priklicati prejšnje
zamaknjenosti.

Nenadoma sem od nekod začul človeške glasove.
Začel sem oprezati naokrog, toda nikjer nisem mogel
opaziti živega bitja razen svojih ovčk, ki so mulile travo
tam med brezami. Čez naš hrib je šla gozdna vozna pot,
ki je vodila iz doline, kjer je stala tovarna. Ta pot je
bila samotna in le redkokdaj so po njej hodili ljudje,
nikdar pa še nisem tod videl koga ob tako zgodnji uri.
Brez dvoma je šel nekdo na vrh. Kdo je bil, še ni bilo
videti, ker so pot zakrivale breze. Meni to ni bilo povšeči.
Bil sem samotarske narave in sploh nisem rad srečaval
ljudi. Na tihem sem se tujih ljudi bal, ali pa sem jih
celo sovražil. Kdo bi neki hodil tod ob taki uri, sem si
mislil in stegoval vrat proti tisti strani, od koder so
prihajali glasovi? Nenadoma pa sem žagledal skozi bre¬
zovo grmovje celo gručo ljudi, ki se je bližala vrhu. Šli
so počasi, moški in ženske pomešane in celo nekaj otrok
je bilo zraven. Vse je bilo praznično oblečeno in vse
veselo razpoloženo. To je bilo videti že od daleč. Poznalo
se je tudi, da je družba zatopljena v živahen pogovor,
ker so nekateri mahali z rokami. Nekateri pa so mrmrali
neko pesem.

Bili so še tako daleč, da nisem mogel razločiti, kaj
in kak jezik govorijo. Toda zdaj jih nisem utegnil več
poslušati, ker so se vedno bolj bližali. Zvest svoji ne¬
zaupljivosti sem hitro skočil med grmovje in se potuhnil

4«

za debeli macesen, ki je zakrival celo mojo postavo, iz
tega skrivališča se je dalo nemoteno gledati na družbo,
ki je prihajala vedno bliže. Ovce me niso skrbele, ker so
se mirno pasle ne daleč med brezami.

Skupina ljudi se je medtem že tako približala, da
smo bili skoraj vštric. Jaz sem se prilepil tesno k ma¬
cesnovem deblu, da bi me nikakor ne mogli odkriti. Se¬
daj sem že razločil posamezne besede toda nisem mogel
razumeti, o čem govorijo. Nekaj pa me je pri njih zelo
presenetilo, vsi od prvega do zadnjega in celo tista dva
ali trije otroci, ki so šli zraven, so imeli v gumbicah za¬
taknjene lepe rdeče nageljne. Vsi so žareli v obraz, ko
da bi bili zelo razgreti, čeprav pot ni bila naporna in
je ob tej jutrnji uri na vrhu celo prijetno hladno. Ženske,
ki so šle z družbo, so se smejale tako razposajeno, kakor
se smejijo dekleta, kadar gredo ob lepih nedeljah v
cerkev.

Vse to ni slabo vplivalo name, toda kmalu je padla
vsem temna senca, ki je na mah vse pokvarila. Zapazil
sem, da imajo moški po vrsti vsi velike, srebrne verižice
in svetle tolarje na lajbičih. To me je prepričalo, da so to
ljudje iz tovarne, ki sopiha v dolini, in postal sem slabe
volje. Mislil sem, kakor je mislil moj oče, da so to slabi
ljudje. Zdaj sem se še tesneje skril za macesnovo deblo.

»Oh, bičke, bičke, kako je to lepo ... !«

Skupina ljudi se je ustavila in nekaj žensk je z
iztegnjenimi, golimi rokami, v katerih so držale kruh
in žemlje, začelo korakati proti moji majhni čredi. Čreda
pa, ki ni bila vajena ljudi, se je odmikala nazaj v go¬
ščavo, medtem ko se ženske niso dale odgnati in so še
dalje silile za ovcami. Za bickami se je pognala tudi belo
oblečena deklica z žemljo v rokah in mi je pri tem prišla
že za hrbet, pa me še ni opazila. Deklica je bila malo
večja od mene in je imela gole, bleščeče lakti. Na prsih
je nosila velik rdeč nagelj. Ko sem jo tako videl stati
med belimi brezami, se mi je zdela čudno lepa.

47

Tedaj me je deklica nenadoma zapazila.

»Poglejte, pastir!« je zaklicala vzradoščena proti
skupini, ki je ostala na poti.

Na njene besede se je vsa družba obrnila proti meni
in od zadrege mi je udarila vsa kri v glavo. Nekdo je
vzkliknil:

»Poglejte, tako majhen pobič, pa že pase!«

Jaz sem nemo strmel v belo deklico, ki je stala pred
menoj.

Ker se nisem ganil izza macesna, se mi je dekle za¬
čelo približevati. Njen obraz se je veselo smejal in ka¬
zala mi je dve vrsti svojih prebelih zob. Napadala me
je volja, da bi pobegnil izpred nje in se skril v goščavi,
toda neka topla notranja moč me ni pustila z mesta, zato
sem ostal, kjer sem bil.

Dekle se je tedaj približalo macesnu in obstalo ko¬
rak pred menoj, strmelo je nekaj časa vame s svojimi
v.iikimi ogljenimi očmi, potem pa mi je nenadoma
reklo:

»Zakaj se bojiš ...?«

Hotel sem ji odgovoriti, da se ne bojim in da me je
le sram mojih bosih nog in moje revščine, pa nisem
.-ogel spraviti besedice iz ust.

Nekaj časa sva si tako stala naproti in molčala.
Skupina ljudi, kateri so se zopet pridružile ženske, ki
so prej iskale ovac, je na gozdni poti tudi obstala in
gledala vame in v deklico. To je trajalo mogoče precej
'Tsa, toda zame je bilo to soočenje le kratek blisk. Tedaj
jn na poti rekel ženski glas:

»Sram ga je, ker ni vajen toliko ljudi.«

Neki drugi glas pa je rekel:

»Lenkica, daj mu nageljček, da bo tudi on vedel,
Ja je danes prvi maj...!«

Tedaj je Lenkica, kakor je bilo deklici ime, vzela
eigelj s svojih prsi in mi ga pomolila z dolgo bleščečo

48

roko. Njene oči so pri tem globoko žarele in se zasadile
v moje oči.

Jaz sem počasi vzel njen nageljček in se pri tem
dotaknil njene roke. Ta dotik mi je čisto zmešal glavo.
Na mah sem izgubil prisotnost duha in sem z nageljnom
v roki zdirjal v goščavo ter se tako skril dekletu in sku¬
pini ljudi na cesti, še zahvalil se nisem dekletu za pre¬
krasni dar.

Ko sem bil v goščavi na varnem in sem vse pre¬
mislil, me je skoraj postalo sram tega, kar sem storil.
Toda družbi z deklico je menda to zelo ugajalo, zakaj
slišal sem prešeren smeh. Nato je družba veselih ljudi
začela peti neko pesem, ki je nisem razumel, in ki sem
ji prisluškoval z utripajočim srcem, dokler se ni izgu¬
bila visoko pod vedrim nebom tega zgodnjega dne.

49

Potem je skupina ljudi izginila na drugo stran
vrha in jaz sem ostal sam s svojimi ovcami. V samoti
sem potem pretehtal vsako besedo, ki sem jo slišal na
vrhu. Beseda »prvi maj« je bila posebno poudarjena in
zato se mi je vtisnila v spomin posebno močno. Saj sem
tudi nagelj dobil od deklice za prvi maj.

Takrat vsega tega še nisem razumel, ker sem bil
še premajhen. Bilo je še v stari Avstriji. Pozneje sem
šele zvedel, kaj pomeni prvi maj. V stari Avstriji de¬
lavstvo prvega maja ni smelo praznovati, kakor ga mi
danes praznujemo. Praznovati so si ga upali le najbolj
pogumni ljudje.

In med njimi je bila tudi tista bela deklica sredi ze¬
lenih brez, ki mi je podarila nageljnov cvet, čeprav me
ni poznala in sem bil zanjo le ubog pastirček, ki je
bičke pasel.

Od tistega jutra se ljudi iz črne tovarne v dolini in
tudi same tovarne nisem več bal.

To je bil moj prvi Prvi maj.

VIŠJA MATEMATIKA

Korej se je strašno rad mudil na SKladišeu rudnika
na Lesah. Vsak prosti čas je preživel na njem. Komaj
je dočakal konca šole in komaj je zmetal vase to, kar
mu je mati postavila na mizo, je že tekel na skladišče,
pa naj je bilo vreme še tako grdo.

Na tem skladišču je bilo zmirom kaj novega in ves
dan živahno. Za skladiščem je iz hriba zijal teman vhod
v rudnik, pred njim pa se je razprostiral širok, raven
prostor. Iz rudnika so venomer vozili železni vozički, na¬
loženi s premogom, ali z neporabno ilovico. Te vagončke
je vlačita po ozkem tiru mala lokomotiva, ki je znala
strašno piskati. V  jamo so vlačili jamski les. To je šlo
ves dan. kri izmenjavi šili ty je bila pri vhodu vedno
velika gneča. Nekateri rudarji so se izgubljali v temno
žrelo. Vsakemu je vise N. ob pasu karbidna svetilka. Dru¬
gi rudarji so prihajali iz jame vsi zamazani in mokri.
In zapet je vsak imel za pasom svojo karbidovko. Korej
je poznal vsakega rudarja, poznal je njegov korak, nje¬
govo vedenje, ko se je spustil v jamo, in njegovo me-
žurkanje, ko je prišei na svetlo. Najbolj ga je zanimalo,
ko so izginjali v jami dečki, ki so še pred kratkim hodili
v šolo in so zdaj že delali v rudniku. Ti dečki so bili
prav za prav še njegovi tovariši. Zjlaj so postali že ve¬
liki, čeprav mogoče niso bili večji od njega, toda vedli
so se ponosno in so njega, ki je stal na kraju skladišča,
skoraj prezirali.

Na prostranem je videl Korej premnogo podob,
ki si jih je moral vtisniti v spomin. Tu se j"e odigravalo

51

življenje cele rudarske naselbine. Življenje zadnje ru¬
darske naselbine. Življenje zadnje rudarske bajte, ki se
je skrivala daleč pod goro, je le malo odmevalo na tem
prostoru* Na skladišču je delalo najmanj petdeset delav¬
cev, ki so prekladali izvoženi premog na večje vagone,
te pa je potem večja lokomotiva odvažala na postajo.
Vozniki so nakladali premog na vozove in ga vozili po
široki cesti v svet. Ves dan so hodili rudarji, njihove
žene in mali otroci z ročnimi vozički na skladišče, to¬
vorili premog in ga odvažali. Tam na koncu skladišča,
kamor so odlagali halvo 1 ) iz jame, ki se je sesipala v
globačo, so ves dan vrtali starci in starke, upokojenci,
ter iskali med odpadki premog, ker si niso mogli kupiti
čistega. Imeli so staro pravico, da so smeli brskati za
premogom med odpadki. Ti stari ljudje večinoma niso
imeli vozičkov kakor še aktivni rudarji, ker so bili zelo
revni. Imeli pa so vsi majhne rudarske koše, ki so jih
počasi polnili in, kadar so bili polni, oprtali na hrbte ter
odnašali proti rudarski naselbini. Ta ali oni teh starih
ljudi že ni mogel hoditi brez palic, ker ga noge niso več
nesle, po vseh štirih je lezel z nasipin. Stara Pandevka
je glasno hropla, ko je vlekla svoj košek iz globače. Ne¬
koč jo je Korej nemo opazoval. Tedaj je starka rekla:

»Pobič, pomagaj mi, da pridem na vrh. Letos je
gotovo zadnjikrat...«

Korej ji je pomagal ne^ti koš na cesto in starka
je odbergljala s počasnimi koraki, še tisto zimo je res
umrla.

Po nasipini so se po cele dneve igrali knapovski
otroci. Včasih se je igral tudi Korej z njimi, toda le
prerad se je tem igram ognil in je rajši igranje od daleč
opazoval. Za take stvari je bil že preresen. Toda zelo

*) odval, nasipina, to je iz rudnika pripeljana jalovina
(kamenje, ilovica itd.).

52

/

rad je opazoval otroško igranje. Navadno so se otroci
igrali rudniške škrate, skrivali so se za nasipinami in
tovariši so jih odkrivali, škrati so si navezovali dolge
brade iz vres ja in trave, včasih pa je kateri fant prinesel
zdoma pravo brado iz črnih las. Plazili so še po nasipi-
nah in krulili, kakor je bilo včasih slišati iz podzemnih
rovov. Takrat so deklice prestrašene odbežale po globači.

V Korejev spomin se je zelo zgodaj zapisalo to živ¬
ljenje revnega rudnika, ki je počasi odmiral, ker je že
več let primanjkovalo premoga, ali pa ga podjetnik, neki
tuji grof, ni hotel več najti. Daleč pred njim, pred Ko¬
re jem, je vstajala podoba mladega fanta s karbidno sve¬
tilko, z ožarjenimi nogami in s temnim gornjim telesom,
ki se počasi sklanja proti vhodu v rudnik. Ta podoba je
bila slika njegove prihodnosti.

Zelo rad je Korej opazoval voznike, ki so ves dan
dovažali jamski les od vseh strani. Ti vozniki so bili raz-

1

53 ;

lični ljudje, stari in mladi, visoki in majhni, pijani in
trezni. Nekateri so imeli lepe, site in, rejene konje, ki
so lahko zmagovali visoko naložene vozove, drugi so
imeli vprežene prave marše 1 ), ki niso bile za nikamor, a
so jih vozniki kljub temu mučili s težkimi vozovi. Te
konje so morali vozniki neprestano vzpodbujati z vpitjem
in s kletvami. Razen tega so biči in gorjače neprestano
padale po hrbtiščih suhih mrh, da se je dlaka kar usipa¬
la od njih. Ko pa so vprege dosegle skladišče in so vo¬
zovi prišli na raven svet, so se vozniki ustavili in se ši¬
roko razkoračili. Tedaj se vozniki z maršami niso raz¬
likovali od onih, ki so imeli vprežene debele konje.
Oblastno so koračili okrog vozov in začeli sipati konjem
zdrob, ki so ga imeli s seboj v vrečah. Korita so bila že
pripravljena na skladišču. Korej je tedaj mogel opaziti
razliko, da so nekateri vozniki sipali skoraj samo zrnje,
koruzo in oves, medtem ko so nekateri vozniki pokladali
le zrezano seno in slamo brez zrnja. Ko so živali jedle, je
bilo na skladišču vedno zelo živahno. Konji so prhali in
kopali s kopiti ter bili za muhami, pozimi pa se je od
njih kadil sopuh. """

Tako je šlo dan za dnevom in na skladišču nikoli ni
bil dolg čas.

Les, ki so ga dovažali vozniki, je prevzemal Kore-
jev oče, ki je pred kratkim napredoval za lesnega ma¬
nipulanta. Zato je vsak voz lesa šel skozi njegove roke.
Pomagal mu je še kak fant, ki je bil za tekača. Med¬
tem ko so vozniki kotalili hlode raz vozove in preden so
ga rudniški delavci poravnavali na stoge, ga je oče
sproti meril. To se je godilo tako, da je tisti tekač vsak
hlod sproti prestregel ž ogromnimi škarjami, ki jih je
natikal na hlode in potem glasno vpil proti očetu:

*) suhe, medle konje.

54

»Dvaindvajset... trindvajset... petindvajset,...
trideset... triintrideset...!«

To je bila debelina hlodov in oče jo je sproti za¬
pisoval v majhno knjižico. Kakor oni, ki je meril s škar¬
jami, je tudi oče na ves glas ponavljal klicane številke
in zapisoval. Zatorej je ves dan odmevalo po prostranem
skladišču:

»Dvaindvajset... triindvajset... petindvajset...
trideset... triintrideset...!«

Kadar je bil voz izmerjen in zapisan, torej prevzet,
je oče iztrgal iz knjižice kopijo in jo priložil vozniku, ki
jo je shranil za svojega gospodarja. Na podlagi teh
prevzemnic so potem lesni trgovci obračunavali z rud¬
nikom.

Za marsikoga je bilo to klicanje številk mogoče dol¬
gočasno, toda za Koreja ni bilo pusto; zdelo se mu je
kakor pesem. Vedno so mu zvonile po ušesih tiste šte¬
vilke, in kadar je bil sam kje na koncu skladišča, je
začel polglasno ponavljati:

»Dvaindvajset... triindvajset_petindvajset...

trideset... petintrideset

Včasih se je zgodilo, da je moral Korej pri meritvi
lesa tudi pomagati. To je bilo takrat, kadar je bil tisti
tekač trenutno kje zadržan. Takrat je Korej zagrabil
za škarje, se široko razkoračil in začel meriti, zraven
pa je na ves glas kričal:

»Dvajset... triindvajset... petindvajset... osem¬
indvajset — trideset...!«

Imel je dobre opi in, kar #  je bilo še važnejše, imel je
tudi dobre noge ircje  znal hitro odskakovati s hloda na
hlod. Oče je bil z njim zadovoljen in je tu in tam glasno
zamrmral:

»Vidiš, iz tebe pa še utegne biti kaj ...«

Korej je težko čakal, da bo stopil iz šole, zakaj v
svoji notranjosti je ves gorel za rudnik. Mogoče ho za'
poslen na skladišču in tedaj se nihče ne bo smel obenj

55

obregati, kakor se je to sedaj včasiii godilo. V jamo
ga je tudi vleklo, toda najbolj ga je vlekel zaslužek, ki
ga je čakal. Zakaj njegova mati je vedno tarnala, da ne
more izhajati z očetovo plačo. Ko bo on, Korej, postal
velik mož, bodo doma laže izhajali.

V takih sanjah so minevali dnevi in tedni. Po skla¬
dišču so odmevali korald sklonjenih rudarjev, vzkliki
prešernih voznikov, kletve paznikov, vzdihi upokojen¬
cev, ki so umirali na nasipinah, ter enakomerni glasovi
merilcev lesa:

»Dvajset... triindvajset_petindvajset... osem¬

indvajset ... trideset...!«

Nekega dne je Korej spet opazoval, kako merijo in
prevzemajo jamski les. Stal je tik očeta in strmel v nje¬
govo delo in poslušal njegov glas. Ko je tako gledal mi¬
mo njegove roke v knjižico, se je prestrašil. Zapazil je
bil namreč, da njegov oče ne zapisuje številk, ki jih je
tekač klical in ki jih je sam oče ponavljal. Oče je vpil
skoraj navdušeno:

»Dvaindvajset... petindvajset... osemindvajset...
Trideset...!« toda njegova roka je mehanično zapiso¬
vala:

»Petindvajset... sedemindvajset... trideset...
dvaindrideset...«

Nekaj časa je Korej pridrževal sapo, potem pa je
prestrašeno vzkliknil na ves glas:

»Oče, vi ne zapisujete prav ...!«

Mere, ki jih je oče zapisoval, so bile vedno za dva
centimetra večje od onih, ki sta jih s tekačem na glas
klicala.

Namesto da bi oče upošteval Korejevo opozorilo, se
ze razburil in zakričal:

»Prekleti smrkavec, če se mi ne izgubiš pri tej pri¬
či, ti bom eno zasolil!«

In že je zamahnila njegova roka proti Korejevi gla¬
vi. Korej je ves preplašen odskočil in le malo je manj-

56

kalo, da je ni izkupil. Očetov glas ga je prepričal, da
se ni šaliti, zato se je poparjen izgubil s skladišča in
odtaval proti domu. Doma je bil ves tih in spremenjen,
tako, da ga je mati zaskrbljeno vprašala:

»Kaj pa ti je ...?«

Korej se je Jagal, da mu ni nič, čeprav ga je do¬
godek na skladišču hudo tiščal.

Opoldne je prišel oče domov in se grdo držal. Mati
mu je,potožila, kakšen je fant. Ko sta še nekaj na sa¬
mem govorila, se je oče nasmehnil proti Koreju in dejal:

»Ti fant, ne vtikaj se v stvari, ki te nič ne brigajo.
Drugače bova orala. Kar si videl na skladišču, to je
višja matematika, ki je ti še ne razumeš. Kadar boš
večji, jo boš razumel...«

Potem je po kratkem premisleku še važno dodal:

»In da nikjer nič ne zineš ...«

Korej je dobro vedel, kaj to pomeni, zato je seveda
molčal. Tembolj pa je pri sebi tuhtal, kaj je s to višjo
matematiko, ki je niti v šoli ne uče. Zaradi tega dogodka
se je odslej skladišča nekoliko ogibal, to se pravi, ogi¬
bal se je mesta, kjer je oče prevzemal dovoženi jamski
les. Le od daleč mu je zvenelo na ušesa tisto enakomerno
vpitje:

»Dvajset... dvaindvajset... petindvajset...
osemindvajset... trideset...!«

Vendar zdaj to klicanje ni bilo več podobno tisti
pesmi, ki jo je prej tako navdušeno poslušal.

Nekega dne pa je Korej nenadoma zvedel za tajnost
te »višje matematike«. Čisto nenadoma. Zgodilo se je
to prav za prav po noči, ko je to odkritje najmanj pri¬
čakoval.

Njegov oče je imel navado, da je včasih, na primer
kako nedeljo zvečer, izostajal in se vračal pozno po noči
nekoliko dobre volje. Mati je bila takrat vselej nemirna
in nikoli ni šla spat pred očetovim prihodim, čeprav ga
je morala čakati tudi čez polnoč. Včasih je med čaka-

58

njem bridko jokala. Zaradi nje tudi otroci navadno niso
mogli spati.

,■  Korejev oče je nekega večera dejal materi:

»Nocoj me pa ne bo domov.«

»Zakaj?« se je ustrašila mati.

* »Zato, ker me je Šepul povabil...«

Šepul je bil tudi eden izmed lesnih trgovcev, ki so
rudniku dobavljali jamski les.

Mati je bila tisto noč drugačna kakor prejšnjekrati,
kadar je oče izostajal. Ni ga čakala, ampak se je ulegla
in mirno zaspala. Oče se je šele proti jutru vrnil domov
in je bil zelo dobre volje. Na ves glas se je smejal in
neprestano hvalil:

»No ta Šepul, ta pa drži besedo, moram reči. In
tudi izkazal se je. To bi ti morala biti zraven...«

Oče je prinesel s seboj liter vina in pol gnjati. Obo¬
je je položil materi na posteljo in se zraven zagonetno
režal.

»Poglej, tudi nate ni pozabil. To je za ženo, je rekel,
ko sem odhajal.«

Mati je molčala, ko da bi jo bilo sram.

Nato je oče legel in se zopet smejal ter govoril sam
s seboj.

»Izkazal se je, izkazal, pa se je tudi lahko izka¬
zal... Ali naj mu zastonj pišem tiste cifre... kaj ?
Vsak mesec znese to par tisoč ...«

In ko da bi hotel potlačiti slabo vest, je mrmral
vedno bolj zaspan:

»Kaj me to briga, saj drugi tudi tako delajo..,
že od nekdaj delajo tako ...«

Potem je zaspal.

Ko je oče prišel domov, se je Korej prebudil in je
potem slišal vsako njegovo besedo. Delal pa se je, ko da
bi bil še dalje spal, a je v resnici na tihem prisluškoval.
Slišal je tudi, kako se je mati nerodno pregibala po po¬
stelji ter čez nekaj časa rekla:

59

»Oh, da bi to le tiho ostalo ...!«

Toda tega vzdiha oče že ni več slišal, ker je smrčal.
Korej dolgo ni mogel napraviti kakega sklepa iz
tega, kar je bil slišal. Šepul je bil lesni trgovec in poleg
tega še gostilničar ter je bil na glasu kot zelo podjeten
mož. Toda počasi se je Koreju le zasvitalo. K temu mu je
največ pripomogel materin vzdih ... Ali ni morda Šepul
očeta pogostil zato, ker mu pri prevzemanju blaga piše
višje mere ...?  Hudirja ...!  Dečku se je zavrtelo v glavi
in njegovo telo je na mah oblil mučen znoj. Kakor v
pijanosti se je obračal po postelji in po ušesih so mu
zvonile številke: ^

»Dvajset... dvaindvajset... petindvajset...
osemindvajset... trideset . .. k

Korej je tisto noč odkril »višjo matematiko«.

DOBRO JUTRO

/

Tudi pri nas je bila utrakvistična šola, to se pravi,
dvojezična šola, v kateri je bila slovenščina v prvem
razredu učni jezik, medtem ko je od drugega razreda
dalje bila učni jezik nemščina. Slovenščina je ostala ie
še učni predmet. To pa je bila le takrat, ako se je zanjo
priglasilo dovolj učencev. Ako učencev ni bilo dovolj,
tedaj je dvojezičnost ostala le na papirju. Učitelji na na¬
ši šoli so bili večinoma nemčurji, nemški hlapci, zato
so skrbeli za to, da za pouk slovenskega jezika ni bilo
dovolj učencev. Pouk na šoli se je nehal navadno ob
štirih popoldne, slovensko uro pa so dali od štirih do
petih. Učenci so bili že izmučeni, mnogim se je mudilo
domov na pašo ali na kako drugo delo in zato se niso
priglašali za slovensko uro.

Razen tega so znali učitelji še na drug način pri¬
skutiti slovenski pouk. Ob vsaki priložnosti so govorili
otrokom, da naj se le pridno uče nemškega jezika, ker
bodo z njim v življenju daleč prišli. Imeli bodo mnogo
lažji kruh. Zakaj s slovenskim jezikom se nikamor ne
pride. Če znaš samo slovenski, si sposoben kvečjemu za
kakega hlapca ali težaka. Taka stalna propaganda se je
otrok seveda morala prijeti. Ni pa se oprijela le otrok,
ampak se je premnogokrat oprijela tudi staršev samih.
V resnici je bilo v praktičnem življenju takrat tudi res
tako, kakor so trdili naši učitelji. S slovenščino nisi
nikamor mogel, ker so naš jezik takrat povsod pre¬
ganjali.

Zato se je večkrat zgodilo, da sem bil pri slovenski
uri edini učenec. Moj "oče mi je namreč zabičeval, da

61

moram brezpogojno k slovenski uri. Ako ga ne bi ubo¬
gal, bi me bil nabil. Z enim samim učencem se pa uči¬
telj ni hotel ukvarjati. Tako je dvojezičnost naše šole
največkrat sama po sebi prenehala in oblast je dosegla
svoj smoter.

Nekega dne smo dobili novega učitelja, ki ni znal
ali ni hotel znati slovenski, dasiravno je imel slovensko
ime. Dotihmal smo otroci v šoli slovenski molili, slo¬
venski pozdravljali, s prihodom tega učitelja pa se je
vse to nehalo. Najprej smo se morali naučiti nemški
moliti pred poukom in po njem. V nekaj dneh smo to
že znali. Potem smo se začeli učiti nemškega pozdrav¬
ljanja. Imeli smo dolge vaje:

»Dobro jutro — Guten Morgen!«

»Dober dan — Guten Tag!«

»Dober večer — Guten Abend!«

Hodili smo mimo učitelja in ga pozdravljali v
nemščini. Ko nam je to že gladko šlo, nas je pohvalil
in rekel:

»No, zdaj ste šele postali ljudje.«

Na cesti nam pa nemško pozdravljanje ni šlo tako
gladko iz ust, kakor v šoli. Učiteljstvo smo seveda takoj
vsi nemški pozdravljali. Drugače pa je bilo, kadar smo
srečavali domačine in znance. Pri teh srečavanjih nam
nemška beseda nikakor ni hotela iz ust. Bilo nas je
skoraj sram nemškega pozdravljanja. Počasi pa se je
nemško pozdravljanje le udomačilo. Jaz sem sam imel s
to rečjo sila težaven položaj. Doma mi je oče spet za-
bičeval, da na cesti nikakor ne smem nemški pozdrav¬
ljati, ampak slovenski. Grozil mi je s prizemnikovcem,
ako ga ne bom ubogal.

»Na cesti učitelj nima kaj ukazovati!« se je'drl
nad menoj. »V šoli ga ubogaj, na cesti pa ga ni treba.«

V šoli me je pestil pa učitelj, ki je takoj zvedel,
če ga na cesti kak šolar ni ubogal. Imel je na žalost že

62

med učenci take, ki so se mu prilizovali in mu nosili
pošte. Kratko in malo šola je imela le uspeh. Čez kakega
pol leta je naša šola vsevprek pozdravljala nemški, če¬
prav je bil naš kraj popolnoma slovenski in sta tu ži¬
veli le dve nemški družini. Če je kak tujec prišel v naš
kraj, je moral dobiti vtis, da je prišel v nemški kraj.

Tudi mene se je ta šolska novotarija naposled opri¬
jela kljub temu, da je doma oče rohnel proti njej na vse
pretege. Bil sem že toliko razvit, da sem ljudi poznal,
kdo izmed domačinov drži z Nemci, kdo pa s Slovenci.
Če sem srečal na cesti kakega Slovenca, sem ga po¬
zdravil po slovenski, če sem srečal pa kakega nemškega
privrženca, sem ga redno pozdravljal po nemški.

Tako sem tudi jaz postal človek in koroška šola je
imela uspeh na celi črti.

Nekega zgodnjega jutra sem gnal živino na pašo.
Takrat sem bil z novim šolskim duhom in napredkom
že prepojen. Ura je bila mogoče šele štiri zjutraj in po
dolinah je bilo še vse polno megle. Po tleh je bilo rose
kakor vode in, ker sem bil bos, me je skoraj zeblo. Ži¬
vino sem moral napasti do šole. Take zgodnje ure so
bile zame zelo hude in na pol zaspan sem se nevoljen
pomikal za živino. Sreča je bila zame le, da je bila
tudi živina še lena, neprespana in se ni dosti zmenila
za okolico, ampak se mirno držala navajene poti. Počasi
je korakala živina, menda kakih osmero glav, proti
pašniku. Razen topotanja živinskih korakov ni bilo sli¬
šati nobenega drugega glasu, le nekje daleč so peli pe¬
telini.

Tedaj sem na poti pred seboj nenadoma zagledal
prikazen, ki se je nisem prav nič razveselil. Ta pri¬
kazen ni bila nič drugega kakor gosposko, oblečen
človek, ki je imel ogrnjen dežni plašč in mi je počasi
korakal naproti. Srečati gosposkega človeka ob tej zgod¬
nji uri, je bilo res več ko nenavadno. Kdo ve, kaj ga

63

je prignalo sem? Ali je namenjen mogoče k nam? Za¬
man sem skušal razsoditi, kaj mi je vrglo na pot tega
gospoda.

Nisem pa še dobro končal s temi mislimi, ko me je
začelo gristi nekaj drugega. Tega človeka bo treba po¬
zdraviti. Na vsak način pozdraviti! Toda kako, sloven¬
ski ali nemški? Tako sta se v moji notranjščini začeli
boriti med seboj šolska vzgoja in domača vzgoja. Tujec
je bil po vsej svoji podobi Nemec. Mogoče je bil iz bliž¬
njega letovišča in se sprehaja že ob tej zgodnji uri.
Saj letoviščarji niso vsi pri zdravi pameti. Toda kaj,
če bi tujec bil Slovenec? Kaj naj torej storim? Nisem
se mogel odločiti, ker me je navzlic šolski vzgoji le
bilo še sram nemški pozdravljati.

Razdalja med tujcem in med menoj je bila vedno
manjša. Postal sem vedno nemirnejši, čimbolj se mi je
tujec približeval. Zakaj je nisem takoj pocedil pod cesto
v grmovje, brž ko sem ga zagledal, sem si očital. Zdaj
je bilo na žalost že prepozno in bi ne bilo posebno olika¬
no, ako bi to storil. Tedaj sem upal, da se bo v zadnjem
hipu še izognil živini, toda tudi to upanje mi je splavalo
po vodi, zakaj tujec se živini ni izognil, pač pa se mu je
živina izognila v velikem ovinku. Sedaj sva bila že čisto
blizu skupaj. Mene je spreletavala vročina. Vrhu tega
sem imel še grozen občutek manjvrednosti, tujec je bil
lepo oblečen, medtem ko sem bil jaz sirote j in še bos.
Gotovo sem bil ves rdeč v lice, ko sva prišla vštric. Te¬
daj mi je prišlo iz ust kar samo od sebe:

»Guten Morgen ...!«

Moj glas je bil svečan, podložniški in srce mi je pri
pozdravu zelo močno utripalo. Tujec bo gotovo zelo za¬
dovoljen in neko toplo čustvo me je navdajalo.

Toda nenadoma se je pred menoj zrušil ves svet.
Tujec je zasukai glavo proti meni, da sem mogel videti
njegove oči. Te oči so bile ponižujoče, obsojajoče. Z

64

močnim, značilnim glasom je tujec odzdravil po slo¬
venski:

»Dobro jutro, mladi gospod!«

Vse, kar sem v naglici mogel zapopasti, je bilo zame
udarec po glavi. Mahoma se mi je od doživete sramote
stemnilo pred očmi. Bil sem tako neznansko ponižan,
da bi se bil najrajši pogreznil na dno pekla. Lovil sem
sapo kakor utopljenec.

Tujec je šel dalje po poti in jaz si nisem upal po-
gledati za njim. Komaj sem čakal, da so njegovi kora¬
ki utihnili pod bregom, ki se je nagibal proti domači
hiši.

Takoj me je zaskrbelo, če tujec morebiti le ne gre
k nam po kakih opravkih in bo očetu povedal, da sem ga
po nemški pozdravil. To bi me stalo nekaj udarcev s
prizemnikovcem. Toda sramota, ki sem jo doživel, je
bila močnejša od strahu pred očetom. Priznal sem si, da
sem kazen ceio zaslužil, če bi me doletela.

Pravkar doživelo ponižanje me je temeljito in na
mah poučilo, kako prav je imel moj oče, ko je rohnel
proti vpeljavi nemškega pozdravljanja v šoli. Sprevidel
sem, da sem tej potujčevalni novotariji tudi jaz pod¬
legel. Spoznal sem, da sem v važnem trenutku zatajil
samega sebe, svoj rod in svoj dom, Če bi tega ne bil
storil in bi bil ubogal očeta, bi te velike sramote nikdar
ne doživel. Moje dejanje je bilo grdo. Tega me je na¬
učil tujec, ki ni bil tujec, ampak človek našega rodu,
ki se ni sramoval slovenskega pozdrava, čeprav je bil
nedeljno oblečen.

Ko sem vse to čisto jasno spoznal, sem si globoko
oddahnil in v moji notranjosti se je odluščilo nekaj tež¬
kega in ogabnega in odplavalo od mene. Sedaj sem di¬
hal mnogo laže. Ko sem stisnil iz srca zadnjo tesnobo,
sem zažel pesti in se v mislih zarekel:

»Moj rod, nikdar več v življenju te ne bom iz¬
dal ...!«

66

Pri tej prisegi je vstajalo na vzhodni strani svetlo
jutro, ki je bilo zame, kljub veliki sramoti, katero sem
bil pravkar doživel, stokrat svetlejše in stokrat veličast™
nejše, kakor so bila vsa moja jutra dotihmal.

POTOLČENI KRAMOH

V našem kraju je grda šega, da si ljudje radi
dajejo priimke. Zasmehljive, poniževalne sramotilne in
včasih tudi čisto neumne priimke. Včasih so taki pri¬
imki zelo duhoviti, včasih pa so neumni in brezsmiselni.

Priimke smo si začeli dajati že v šoli, ko smo bili
še čisto majhni. Kdo ve, zakaj smo to delali. Ti priimki
so se potem držali ljudi tja do groba. Pravo ime se je
pozabilo in veljal je le priimek.

Spominjam se majhnega dečka, ki je bil moje sta¬
rosti in s katerim sva vsa leta hodila skupaj v šolo.
Bil je sirota brez staršev in za rejenca pri nekem bo¬
gatem kmetu. Bil je čisto majhen kakor krogla in čisto
bel. Imel je bele lase, bele obrvi, belo kožo in, ker je no¬
sil'tudi hodno obleko, ki je bila bela, kadar je bila opra¬
na, je bil deček podoben kepi snega. Njegova bela podoba
mi je zrasla s prvimi spomini moje mladosti. S temi
prvimi spomini pa je zrastel tudi njegov priimek, ču¬
den, nerazumljiv priimek. Rekli smo mu: Potolčeni kra¬
moh. Navzlic nerazumljivosti tega priimka, smo ga vsi
klicali tako. Vedeli smo le toliko, da je v tem priimku
nekaj posmehljivega in žaljivega. Poudarek priimka je
bil na besedi kramoh, ki je pomenila nekaj tujega, ne¬
kaj hudega, kar bi utegnilo biti v zvezi s hudobnim du¬
hom. Prva beseda Potolčeni je bila najbrž v zvezi z
njegovo majhno, zgrbljeno postavo.

Deček je bil na svoj priimek zelo hud. Čudno pa
je bilo, da je bil kljub svoji neznatnosti tako hud in
da so se ga bali veliko močnejši tovariši. Edino mene
se je bal v razredu, vsem drugim pa je bil kos. Kadar

68

jp cul svoj priimek, se
je zmerom stresel, ko da
bi pogoltnil kako kost.
Glasno in javno se pro¬
ti priimku nikdar ni
pritoževal, le gorje ti¬
stemu, ki ga je tako
imenoval. Po cele dneve
je oprezal, da ga je do¬
bil v svoje pesti in ga
premlatil.

Kadar smo se igra¬
li »piske in jastreb«, je
bil navadno za jastre¬
ba. Če ga je kaka piska
izzvala z njegovim pri¬
imkom, jo je gonil tako dolgo, da jo je ujel in po¬
tem jo je včasih tako premikastil, da je začela vpiti
na pomoč. Prav zato, ker so šolarski tovariši vedeli,
da ga priimek tako boli, so ga še huje izzivali.

Nekoč je bil zopet za jastreba. Jaz sem bil piška
in lovil me je ob potočku, ki je tekel med jelševjem. Pri
tem sva se počasi oddaljevala od drugih tovarišev. Imel
sem dolge noge in mi ni bilo nič, skočiti čez potok, med¬
tem ko on tega ni mogel in, kadar se je pognal čez vodo,
je navadno štrbunknil vanjo. Takrat sem se mu na ves
glas režal, kar ga je še huje jezilo.

»Šleka pae!« sem vpil z druge strani potoka. To
je bila otroška psovka, ki ga je zelo bolela.

Tedaj se je beli deček ves srdit zagnal čez vodo, se
skobacal na drugi breg in skoraj bi me bil dobil, ako
bi jaz ne bil urno odskočil in se zopet zagnal nazaj na
drugi breg potoka. Njegova urnost me je naravnost za-
strašila. Tedaj sem zavpil proti njemu:

»Potolčeni kramoh, skoči na ta breg, če moreš!«
In še nekajkrat sem ponovil:

69

»Potolčeni kramoh, Potolčeni kramoh!«

V mojih besedah je bilo takrat gotovo več zlobnosti
kakor pa razposajenosti. To je čutila tudi bela kepa na
onem bregu. Nenadoma se je ta kepa zaustavila za neko
jelšo in se nehala poganjati za menoj. Široki rokavi nje¬
gove hodne obleke so nehali mahedrati v zraku.

»Skoči, Potolčeni kramoh!« sem še enkrat zaklical
čez vodo.

Toda bela kepa se tudi zdaj ni premaknila. Obče¬
pela je za neko jelšo in beli obraz je bil skrit za grmov¬
jem, da ga nisem mogel natančno videti. Bila je podoba^
ko da si je izvil nogo ali se zbodel na kakem železju, Te¬
daj me je zaskrbelo.

»Kaj pa ti je?« sem zaklical sočutno na oni breg.

Toda tudi zdaj ni bilo nobenega odgovora z one
strani.

Zdaj nisem več vzdržal, ampak sem skočil na drugi
breg in pristopil k beli kepi ter rekel:

»Cencelj, kaj pa ti je?« Poklical sem ga s pravim
imenom.

Doli za potokom se je krik najinih tovarišev zme¬
rom bolj oddaljeval in bila sva čisto sama.

Tedaj je beli deček dvignil obraz k meni. Videl
sem, da so njegove oči polne bledih solza in da me te oči
presunjeno gledajo. Potem sem zaslišal njegov poltihi
glas:

»Zakaj mi tudi ti praviš Potolčeni kramoh...?«

Njegov glas je bil trpek, kakršen še nikoli ni prišel
iz njegovih ust. Ni bil podoben ne glasu prošnje, ne
molitve, ne kletve. Slišal sem pa iz njega še neki drugi
prizvok. Zdelo se mi je, da je rekel:

»Zakaj me tudi ti zmerjaš za Potolčenega kra-
moha? Gotovo zato, ker sem velik, zapuščen sirote j...«

Čisto majhen, nebogljen in skrčen je čepel za gr¬
movjem. Njegova hodna obleka je bila pokrita z veli-

70

kimi zaplatami, ki jih tja ni prisila materina, ampak
neka tuja roka.

Tedaj se mi je močno zasmilil. V mojem srcu se je
nekaj utrgalo in šele nato sem mu mogel stisniti roko
in mu vroče reči:

»Cencelj, jaz ti nikoli več ne bom tako rekel.«

Mogoče je prišlo to iz mene kakor prisega.

Mali beli deček me je pogledal z očmi, ki so bile
polne nejevere. Dolgo je tako gledal v moj obraz. Ta ga
je najbrž prepričal, da govorim resnico, da mi gre od
srca, zato me je čez nekaj časa prijel za roko in dahnil
's komaj slišnim glasom:

»Ali mi res ne boš nikoli več tako rekel?«

»Nikoli več, Cencelj!« sem ponovil še enkrat in
zdaj mi je bilo mnogo laže. Nato sem še hitro dostavil:
»In če ti bo kdo še tako rekel, ga bom nabil; le verjemi
mi.«

Prijela sva se za roke in skupaj zapustila samotni
kraj ter se tako pridružila tovarišem, ki so se igrali niže
ob potoku. Med nama tedaj ni bilo nobene sence več.

Prenekateri tovariš je potem občutil moje pesti,
če je kdaj izustil priimek Potolčeni kramoh.

BOLEČINA

S šestimi leti sem začel hoditi v šolo. In sicer na
zimo, kakor je bila takrat navada. Moji starši so bili
najemniki neke grofovske kmetije, ki je ležala uro hoda
od šole na lepem hribu, ki se je imenoval Kogelnik.
Tudi kmetija, na kateri smo bili najemniki, se je ime¬
novala tako. Na hribčku za hišo so rastle tri mogočne,
nekaj sto let stare lipe in s tega mesta se je videla vsa
naša dolina kakor odprta knjiga. Sredi te doline je bila
vas in sredi vasi je bila šola. Vse je bilo videti tako na¬
tanko, ko da bi bilo na dlani pred teboj.

Toda naša takratna šola me nikakor ni pritegnila.
Nasprotno, šola me je odbila in se mi priskutila. Uči¬
telj je bil mrk in hudoben in je ob vsaki priložnosti gro¬
zil z ogromno habino 1 . Za najmanjši prestopek si jo
dobil po rokah ali pa po zadnjici. Vse, kar je bilo
zvezano s to šolo, mi je bilo predolgočasno. Tudi z žup¬
nikom je bilo tako kakor z učiteljem. To so bili stari
časi.

Nekaj časa sem ge z jokom branil šole. Vsako jutro,
kadar je bilo treba iti v šolo, se je iz naše hiše razlegalo
moje vpitje. Mati mi je navadno zlepa prigovarjala ter
me poleg drugega še z raznimi darovi spravljala od hiše.
Kadar vse to ni pomagalo, je skušala napeti tudi ostrej¬
še strune. Toda tega se jaz nisem bal, ker sem jo poznal,
da ni zmožna storiti kaj hudega.

1  pol šiba pol palica..

73

Nekega j uira pa je

moj oče napravil konec
^ tej komediji.. Zahteval

je, da grem v šolo in da
if? se naučim kaj koristne-
^ ga za življenje. Ko je

v šolo, vendar se je za

sam bil mlad, ni hodil

silo doma naučil brati
in pisati. Tega jutra
torej mi jih je s težko

šibo naložil po zadnjici, da sem kričal kakor obseden.
Pomagalo pa je, zakaj od tistih dob se nisem več upiral,
hoditi v šolo.

Dvakrat sem se že prvo leto upal rešiti šolske more.

Enkrat podzavedno, brez kakih lastnih zaslug in
celo brez kakega namena. Takrat je namreč že čisto
malo manjkalo, da nisem zmrznil. Nekoč je pritisnil zelo
hud mraz in to tedaj, ko so bili dnevi najkrajši, šola
se je nehala ob štirih popoldne in, preden sem prišel do
doma, je dan že stisnila tema. Cesta, ki je vodila iz do¬
line do nas, je bila znan saninee z gore v doline in je bila
takrat polna voznikov. Bilo je zelo nevarno hoditi po
njej. Vedno sem se moral izogibati vpreg, ki so drvela
po sanincu v dolino. Vozniki so s parom konj hkrati
vlačili po deset kubikov lesa v doMno in še več. Šlo je,
da se je kar kadilo po cesti. Konji so imeli kraguljčke
in so cingljali, da se je slišalo daleč po gori. Toda še to
je bilo komaj. Kakor hitro sem zaslišal kraguljčke, sem
že skočil na cesto in bil je tudi že zanji čas, da sem se
rešil in nisem prišel vpregi pod noge. Šlo je kakor divja
jaga navzdol po planini. In to izogibanje se je potem
ponavljalo vso pot do našega doma.

Tako sem nekoč odskočil iz saninca v visok sneg in
obtičal pod mlado smrečico, ki ji pri nas pravimo tudi

74

koš. Pod takimi koši prezimuje navadno divjačina, zajci
in srne, ker pod njimi ni snega. Zlezel sem pod vejevje
in našel prijetno, okroglo zatišje, v katerem je bilo sko¬
raj’ toplo. Naslonil sem se na deblo smerečinke in po¬
stalo mi je mahoma zelo prijetno. Prav za prav se mi
ni nikamor mudilo, ker so ravno ob tej uri drveli vo¬
zniki po sanincu v dolino in je bilo treba venomer od¬
skakovati. Zato je bilo naravnost pametno počakati tu¬
kaj na varnem, da bo vozniški vihar zdrvel mimo.

Vse okrog mene je bila globoka, bela zima. Na po¬
vešenem vejevju je ležal debel sneg in tam, kjer je bila
z. njim pokrita tudi zemlja, ga je bilo skoraj en meter.
V svojem zatišju sem sedel, kakor da bi bil v kakem
globokem škafu. Okrog škafa je pritiskal divji mraz s
tako silo, da je sproti vse ledenelo, v zatišju pa je bilo
skoraj toplo. Zato se mi ni mudilo iz njega ter sem se
rajši, kolikor se je dalo, udobno zleknil.

Roke, ki jih na cesti o$ mraza skoraj nisem čutil,
sem zdaj skril pod jopič, da so postale tople, glavo sem
potegnil globoko med ovratnik in začel počasi in globoko
dihati. Moje misli so postale težke in čisto nedoločno
sem se še zavedal, da ne smem dolgo počivati, ako no¬
čem pričakati popolne teme. Kmalu pa me je prešinila
prijetna utrujenost, ki se ji nisem mogel dolgo zoper¬
stavljati. Misli, ki so me opominjale, da moram nazaj
na cesto, so bile zdaj podobne le še slabotnim iskram,
ki jih je bilo vedno manj, čimbolj mi je telo prešinjala
toplota. Potem se je okrog mene vse potopilo v praz¬
nino .«,.

Zavedel sem se šele, ko me je zgrabila močna roka
in me potegnila iz škafa ter postavila na cesto. Bil sem
že precej' trd, ko se je to zgodilo. Ko sem odprl oči, se je
noč že sklonila nad saninec.. Roka, ki me je posadila na
cesto, je bila očetova roka. Ker me ni bilo pravočasno
domov, me je oče šel iskat in me je prav za prav čisto
slučajno iztaknil pod mojim košem. Izdalo me je va-

75

lišče v snegu, ki sem ga napravil, ko sem odskočil s
ceste. Rešil me je v zadnjem hipu, ker sem bil že na pol
nezavesten.

Po rešitvi me je oče na rokah odnesel domov, ker
se sam skoraj nisem mogel gibati. Ko sva vstopila v
sobo, me je postavil pred mater in rekel:

»Tu ga imaš, mati!«

Več ni govoril, poznal pa sem ga po očeh, da je
jezen in da bi me bil najrajši nabil, ker sem mu na¬
pravil tak strah.

Mati m mogla ničesar reči, tako je bila prestra¬
šena. Jaz sem le počasi prihajal k sebi. Ko sem se na¬
jedel, tedaj mi je prišlo iz vsega srca:

»Oh, zdaj bom moral spet v šolo ...«

Smrt pod košem bi mi bila slajša kakor pa nepri¬
ljubljena šola.

Prišla je pomlad. Sneženo vodovje je že davno zbu-
čalo v dolino, ki je bila zdaj vsa prerojena. Saninec, po
katerem sem hodil cele mesece, se je spremenil v lepo
gozdno pot, Id jo je obdajal košat gozd, napravljen iz
samih zelenih kit. Ta pot je bila zdaj podobna raju.
Ptice vseh vrst so jo opevale od vseh strani, sam gozd
pa je dihal tako močno, da sem lahko slišal njegova
nevidna pljuča.

Ljubil sem pot ki me je vodila v šok), šole same pa
se še nisem navadil in sem jo še zmerom sovražil.

Nekega dne pa se je zgodilo nekaj, kar bi me bilo
utegnilo rešiti nadaljnjega obiskovanja vaške šole. Bil
je četrtek, edini šole prosti dan v tednu. Zgodaj popoldne
sem moral odgnati živino na pašo, na pobočje strme
poseke, ki je visela nad našim domom. S te poseke sem
videl vso dolino razgrnjeno pred seboj. Bila je vsa polna
sonca. Vas, ki je bila pogreznjena v ta sončni mir, mi
je svetlikala naproti s svojimi okni. Kar me je motilo

76

pri tej xepi podobi, so bila šolska okna, ki so se svetila
tako močno, da so zlomljeni sončni žarki segali celo do

mene na poseki.

Pravkar sem zopet strmel proti dolini, ko se je ne¬
nadoma zelo močno pokadilo iz hiše, kjer je bila gostilna.
Dim se je kmalu dvignil iznad strehe, toda za njim je
švignil iz nje košat plamen. Nisem utegnil, da bi se
dobro oddahnil, ko je bila že vsa hišna streha v pla¬
menu. Od hiše je plamen preskočil na hleve in gospo¬
darska poslopja in kakor bi trenil, je bilo vse v ognju.
Plamen je gorel skoraj prozorno, svetlo in je dajal le
malo dima. Poznalo se je, da je bila pomlad in da so
bile parme prazne.

Preden sem si utegnil dobro ogledati požar v go¬
stilni, je gorela že tudi sosednja hiša, ki je pripadala
velild kmetiji. Tu je nastal velik plamen, ker je bilo po¬
slopje zelo obširno. Sedaj je v vasi postalo živahno. Sli¬
šati je bilo, kako muka živina in kako kričijo ljudje.
Zdelo se mi je, da čujem tudi svinje kruliti.. Vmes je
sumljivo pokalo, ker so vaščani začeli gasiti in polivati
strehe poslopij, ld se jih še ni prijel ogenj. Skozi vas
je tekel močan potok. Kmalu sem razločil, da ljudje od-
vseh strani derejo v vas na pomoč.

Nesreče, ld se je razvijala pred mojimi očmi, se ni¬
sem v polni meri zavedal, ker sem bil še premlad in ker
sem šele prvič v življenju videl požar. Vse skupaj se mi
je zdelo bolj zanimivo kakor pa strašno. Z vasjo, razen
po šoli in cerkvi, naše življenje na planini nikakor ni
bilo povezano, zato me nesreča ni posebno skrbela.

Požar se je z neverjetno naglico širil na vse strani.
Še preden je pogorela kmetija pod gostilno, je gorela
tudi že sosednja hiša in kmalu za njo hlev. Ko Se to ni
bilo upepeljeno, je plamen že sedel na mlinu, na žagi in
na kovačnici, poslopjih, ki so se raztegovala ob potoku
pod cerkvijo. Od žage je plamen skočil na cerkveno
streho in kmalu je gorela cerkev z visokim ognjem. Naj-

78

prej je pogorela strelia na cerkveni ladji, potem je po¬
gorela streha na pokopališčnem zidu, ki je obdajal cer¬
kev, potem mrtvašnica in nazadnje se je vnela strelia
na visokem gotskem zvoniku.

S cerkvijo smo bili tudi mi planinci bolj povezani
kakor z drugimi stavbami v vasi. Tudi jaz sem že nekaj
let hodil s starši v cerkev, ki se mi je dopadla, kadar
v nji ni bilo premrzlo. Bila je lepo poslikana, na ol¬
tarjih so se videle lepe izrezljane podobe, na visokem
koru so lepo prepevali in orgljali. V temnikastem pro¬
stora je dišalo po prijetnih kadilih, če gori cerkev, bo
zdaj vseh teh lepot konec, sem si na tihem mislil in
postalo mi je žal velike zgradbe. Takoj ko je v vasi zače¬
lo goreti, so v cerkvi začeli zvoniti, najprej z enim samim
zvonom, pozneje, ko se je požar širil in zajel tudi sa¬
mo cerkev, so zvonili z vsemi zvonovi, ki so žalostno
peli, ko da bi se poslavljali od tega sveta.

Cerkev je gorela dolgo in visoko. Njen veličastni
požar me je vsega prevzel. Naposled se je goreča streha
na zvoniku pričela nagibati na stran, počasi ali nevzdr-
žema, dokler se naposled ni zrušila na zemljo. Velikan¬
ski val dima je takrat pokril cerkev. Istočasno, ko se je
zrušil zvonik, so prenehali zvoniti tudi zvonovi.

Okrog cerkve so druge hiše gorele dalje. Nekatere
bajte, ki so bile pod cerkvijo, so poevetele mimogrede.
Ena izmed teh bajt je bila zelo daleč od vasi, pa se
je naposled le vnela in pogorela do tal, ker je bila le¬
sena. Pogorela je že tudi gostilna poleg cerkve, kme¬
tija poleg nje in zdaj je plamen lizal že tudi okrog
župnišča.

Blizu cerkve je stala naša šola. Vsa poslopja okrog
šole so bila že davno v plamenu, le šola se ni hotela
vneti. Na vsak način je kazalo, da bo šola zgorela pred
cerkvijo, ker je imela leseno ostrešje in je stala čisto
blizu ostalih požganišč. Ko so  plameni lizali okrog šole,
mi je drgetalo srce. Pričakoval sem s tesnim srcem, da

79


se bo šola zdaj pa zdaj vnela. Toda to se ni hotelo zgo¬
diti. Bil sem pa prepričan, da bo ogenj požrl šolo, ko
je začela goreti cerkev. Cerkveni plamen je bil zelo
velik in iz njega so skakali goreči petelini na vse stra¬
ni. Toda na šolsko streho se ni hotel preseliti noben
goreči petelin. Cerkev je že pogorela in njeno pogorišče '
se je le še kadilo, šola pa je ostala nedotaknjena, še
sem nekoliko upal, da se bo šola vnela od gorečih hiš,
ki so stale blizu cerkve. Toda tudi to upanje mi je
splavalo po vodi. Okrog šole je bilo dolgo vse v plamenu,
včasih so se žareči jeziki že dotikali šolske strehe, ven¬
dar se šola ni hotela vneti. Ko da bi sam hudi duh sedel
na šolski strehi, se mi je zdelo. Začel sem se na glas
jeziti.

V vasi je začel požar očividno pojemati, le kadilo se
je še iz začrnelih pogorišč. Zdaj je bilo že popolnoma

80

jasno, da je vse pogorelo, kar je hotelo pogoreti. Sredi
širokega pogorišča je stala nedotaknjena stavba naše
šole, zraven pa še nekaj drugih poslopij.

Ob tem pogledu nisem več vzdržal na poseki. Po¬
stalo me je strah velike samote sredi planine in od je¬
ze so mi privrele solze iz oči. Nesreča je bila očitna:
šola ni hotela zgoreti.

Ne glede na živino sem se tedaj pognal s poseke
proti domu pod seboj. Našel sem starše, ki so opazovali
požar raz hribček za hišo. Na očetovem in materinem
obrazu se je poznala žalost. Ona dva sta bila čisto dru¬
gače zraščena z vasjo kakor pa jaz.

Ko sem prišel do staršev, sem imel čisto objokane
oči, iz katerih so mi vrele debele solze. Mati, ki je to
videla, je rekla:

»Vidiš, to je velika nesreča za nas vse skupaj.«

Nato me je začela tešiti, kakor je vedela in znala.
Jaz pa sem se skril v njene janke in začel krčevito in
na ves glas jokati. Med jokom sem ves obupan kričal:

»Oh mati, zakaj ni pogorela šola.. .7«

)

LEVI DEVŽEJ

Pri sosedovih niso imeli matere. Umrla je pred
letom dni in je zapustili celo kopo majhnih otrok. Toda
to še ni bilo edino zlo: pri sosedovih še nečesa drugega
ni bilo, kar je bilo prav tako hudo ali pa še hujše. Tam
namreč tudi kruha ni bilo na mizi, ker je bilo sosedovo
opeta bajta 1 . Njive so rodile nekaj ovsa in ječmena in
to krušnu so hranili za poletne mesece, kadar je delo
postalo trdo in naporno. Pozimi niso mleli žita in niso
pekli kruha, ampak so živeli od pečenega krompirja, od
kuhane bele repe in pese, kolikor je tega bilo v kleti.

Sosedovi otroci so zategadelj čestokrat prihajali k
nam čez polje. Pri nas tudi ni bila bogatija doma, ker
smo bili le najemniki, toda taka trdoba, kakor pri sose¬
dovih, pri nas ni bila. Naša mati je bila dobrega srca,
sosedove sirote so se ji smilile in je zmerom našla zanje
kaj ostankov, kakega sadja ali kos kruha.

Pozimi, kadar je ležal visok sneg, se je vila od so¬
seda do nas globoka gaz. Desno in levo od gazi se je
razprostiralo gladko, belo polje, preko njega pa so se
pojale lačne vrane. V tej gazi se je včasih pokazalo pet
črnih pik, ki so se od soseda začele pomikati proti naši
hiši. Spredaj je migala največja pika, tej pa so sledile
vedno manjše pike. Zadnja pika je bila še čisto majhna
in jo je bilo komaj opaziti v gazi. Te črne pike so bili
sosedovi otroci, ki so šli k nam. Najstarejša pika je bila

Devžej, ali devžek je žep.
1  opeta bajta, trda bajta.

82

stara deset let, najmanjša pa komaj tri leta. Tri pike
so bili dečki, dve piki pa sta bili deldici. Sosedovi niso
radi puščali otrok k nam, ker jim je bilo sitno zadel j
njihove revščine. Zate so se otroci naskrivaj odtrgali
od hiše, kadar se je le dalo. Včasih se jim je posrečilo,
da so neopaženo prišli do nas, včasih pa se je zgodilo,
da jih je kdo domačih gredoč zalotil in začel nad otroki
vpiti. Kadar črne pikice še niso bile predaleč v gazi,
so se zbegale in se začele po malem vračati nazaj proti
domu. Kadar pa so bile že daleč v gazi, tedaj se na
vpitje, ki je prihajalo od doma, niso več ozirale, ampak
so jo začeli urno cediti po gazi proti nam. Takrat se
je procesija črnih pik navadno pretrgala. Prednje pike,
ki so imele daljše noge kakor zadnje, so jo laže cvrle
po gazi kakor zadnje pike, ki so imele kratke nožiče.
Zadnje pikice so zaostajale, padale v sneg, se zopet dvi¬
gale vse zasnežene, stokale in vpile za prednjimi pika¬
mi, ki so jo cvrle naprej. Včasih se je zgodilo tudi, da
je od soseda kdo pritekel po gazi, oče ali gospodinja,
pograbil zaostale pikice za vrat in jih odgnal nazaj
domov. Takrat se je iz gazi dvigal obupan verk 1 , ki je
bil v zimski pokrajini še obupne j ši.

Kadar je sosedova procesija črnih pik prišla na
naše dvorišče, je obstala sredi njega in se zastrmela v
našo hišo. Le kadar so pike pritekle na dvorišče vse
zasople, ker so bile od domačih preganjane, tedaj so
brez pomisleka planile k hišnim vratom. Drugače pa so
se pike vedle, ko da se sramujejo in da si ne upajo
vstopiti. Sosedovi otroci pa so bili zagoreli v lica, dasi-
ravno jih je zelo zeblo. Zakaj, oblečeni so bili nedovoljno
in včasih smešno. Nekateri otroci so imeli na sebi
stare, dolge očetove suknje, ki so se skoraj vlekle za
njimi, fantiči so imeli nataknjene gospodinjine ro¬
kavce, deklice p^ očetove hlače. Navadno so otroci bili

1  vek, jok.

83

N.

košeglavi 1 , ali pa so bili nekateri pokriti z velikanskimi
kučmami in klobuki, ki so jim bili čez ušesa, da je bilo
njihove rožnate obraze komaj videti izpod pokrival. Še
slabše je bilo z obutvijo. Nekatere pike so bile obute v
škornje ali očetove stare cokle, druge so bile v kakih
raztrganih opankah, nekatere pike pa so bile celo . bose,
posebno majhne pildce so navadno bose prigazile do
nas. Noge so jim bile rdeče, vse ozeble, toda namesto
da bi se te male pike jokale od mraza, so je jim obrazi
srečno smehljali.

Tako so sosedovi otroci tiho stali na dvorišču, do¬
kler ni kdo naših prišel ponje iz hiše. To sta bili na¬
vadno naša mati in pa naša babica. Ena ali druga, pač
tista, ki je procesijo prva zagledala, je stopila čez prag,
se približala otrokom, vzela najmanjšega na roke, ga
poljubila na mrzla usta in dejala s smehljajem proti
drugim, ki so stali v vrsti pred njo:

»No, drobež, ali ste le prišli.«

Potem je vstopila v hišo z najmlajšim otrokom v
naročju, medtem ko so ji vsi ostali otroci tiho sledili.

Pri nas smo stanovali v veliki, prostorni dimnici,
ki je bila pozimi prijetno topla, ker se je v njej kuhalo
za ljudi in za svinje. Tudi poleti se je kuhalo v njej,
vendar je bila zato poleti v njej neznosna vročina. Bila
je to velika, zelo prostorna soba z lesenimi, stoletja sta¬
rimi stenami, ki so bile na debelo pokrite s plastjo
svetlikastih, strnjenih saj. Po stenah so se videli curki
strnjene smole. Tudi strop je bil ves črn od saj. V ta
veliki prostor je kukal dan skozi štiri majhna, zamre¬
žena okenca, zato je bilo v dimnici tudi čez dan vedno
mračno. En kot je zavzemala velika, črna peč, velika
za dvajset hlebov kruha. Pred pečjo je bil ogromen,
štirioglat zid, kakor se je imenovalo odprto ognjišče,

1  razoglavi.

84

na katerem je noč in dan tlel ogenj. Nad zidom se je
sklanjal zaokrožen obok enake velikosti, ki se je ime¬
noval klobučnik. Vse je bilo črno in sajasto. Ob isti
steni kakor peč in zid, samo v nasprotnem kotu, je bil
ogromen zidan kotel za svinjsko kuho. Pod stropom
dimnice so se od klobučnika do druge stene vlekle gli¬
ste, to je dva sajasta trama, na katerih so se sušila
drva in kjer se je vodilo 1 ) pozimi svinjsko meso. Podu
ta dimnica ni imela nobenega, ampak so bila tla ilov¬
nata ter od stoletij zbita, da so bila trša od opeke. V
tretjem kotu je stala velika javorova miza, ki je bila
edina bele barve. Za njo je ob,dveh stenah stala dolga
in široka klop, ki je bila že zakajena. V četrtem kotu
je stala nizka postelja, kjer je spala naša babica, poleg
nje ob steni pa popolnoma začrnela omara. Tudi ta
omara je bila last naše babice. Ta kot je bil nekako
babičina last, tu je zimski čas prečepela za kolovratom.

V dimnici je navadno dim ležal do kolena nizko
in, kdor ni bil tega vajen, v njej ni mogel zdržati. Le
kadar je bilo zelo ugodno vreme, je dim potegnilo iznad
ognjišča v širok dimnik. Domačini smo bili tega dima
vajeni in nič nam ni bil nadležen. Babica je celo takrat
nemoteno predla, kadar se je kolovrat popolnoma skril
v dim.

Dimnica je bila torej še taka kakor njega dni, pred
stoletji, le jasli in svinjskih korit ni bilo več v njej ka¬
kor včasih, ko je bila živina navajena, po paši priteči
v dimnico, kjer jo je čakalo v jaslih lizanje in so krave
potem v dimnici pomolzli. Tudi svinje so dobivale hrano
iz korit, ki so stale ob stenah. Takrat so ljudje živeli
še skupaj z živaljo.

Tudi pri sosedovih so imeli dimnico, dasi mnogo
manjšo in tesnejšo, "'ato so tudi sosedovi otroci bili na-

a  prekajeno meso. Povojeno je prekajeno meso.

86

vajeni dima in saj. Med našo in sosedovo dimnico je
bila razlika še v tem, da je bila sosedova mnogo bolj
mrzla od naše, ker pri sosedu niso imeli toliko drv
kakor pri nas.

Ko so sosedovi otroci prišli v dimnico, je bilo na¬
vadno tako:

Mati se je znašla v dimnici, ako že sama ni pri¬
gnala otrok vanjo. Sedla je na nizko stolico ob steni in
vzela najmlajšega otroka, triletnega Naceja v naročje.,
nato pa se je začela z njimi pogovarjati. Večji otroci
so obstali sredi dimnice in se ozirali na vse štiri strani.
Tako je mati počasi zvedela od otrok vse, kar se je pri
sosedovih godilo.

»Ali j* nova mama huda?«

87

»Huda!« so odgovorili otroci na vseh pet ust na¬
enkrat.

»Ali tepe?« je vprašala dalje.

»Tepe!« je spet odgovorilo vseh pet ust hkrati.

»Ali vam daje kruha?« je vprašala mati po krat¬
kem premisleku.

»Kruha ne daje,» so odgovorili otroci, ko da bi
odgovorila ena sama usta. Njihova usteča so se pri teh
besedah poželjno zamigala.

»Kruha ne, ker ga' ni pri hiši,« je menila mati
premišljeno, kakor bi hotela novo sosedovo mater zago¬
varjati. Pri sosedovih je namreč zadnji čas gospodinjila
neka sorodnica umrle matere otrok.

»Oče in mati pa skupaj spita v eni postelji,« je
tedaj rekla petletna sirota Nanika.

»A tako!« je odgovorila mati, ko da bi je to sploh
ne zanimalo, dasiravno je zvedela, kar je hotela zvedeti.

Ta vest je bila za našo hišo tako zanimiva, da je
ob njej tudi naša babica za nekaj časa prenehala
s prejo.

Včasih je mati vprašala:

»Kaj pa oče delajo?«

»Oče vozijo iz planine,« so odgovorili otroci.

»Oče vozijo iz planine zato, da bodo zaslužili in
vam kupili kruha,« je izpopolnila mati. Sosed je pri
nas veljal za pridnega človeka. Imel je medlega ko¬
njička, s katerim je bil na cesti, dokler mu konj ni
poginil.

»Oče vozijo iz planine zato, da nam bodo kupili
kruha,« so ponavljali ' otroci z bleščečimi očmi.

Včasih je zvedela mati na ta način še kaj hujšega.
Nekoč je najstarejši sosedov otrok, ki mu je bilo ime
Jozej, dejal naši materi z navdušenim glasom, ko da
bi ji pripovedoval kdo ve kako novico:

»Nocoj je pa krava zvrgia.«

Tedaj je mati molčala.

88

JNekoe je rekla Nanika:

»Danes smo pa meso jedli, ker je ovca crknila.«

Tudi takrat je mati molčala, iz oči pa so se ji pri¬
kradle solze.

Ves ta čas, dokler je naša mati izpraševala, so
otroci stali mirno sredi dimnice. Ko je mati pofcem-
večem' vse zvedela, kar se je pri sosedovih godilo, se
je dvignila, stopila k mizi ter vzela iz nje velik krajec
miznika 1 2  ter odrezala vsakemu otroku velik kos kruha.
Pri tem najmlajšega Naceja ni izpustila iz naročja.
Otroci so drug za drugim 'stopali k materi. Preden je
otrok vzel kruh v roke, je stisnil obe roki v prošnjo, po¬
gledal materi v oči in dejal:

»Lepo prosim!«

Šele potem je otrok vzel kruh in zopet rekel:

»Bog lonaj!«

Taka je bila takrat šega. Mali Nace j še ni mogel
prav dobro govoriti in je dejal najprej: »Lepo plosim!«,
potem pa, ko je držal kruh v roki, rekel: »Bolonaj!«

To je napravil tako- prisrčno, da se je mati smeh¬
ljala in so ji prišle solze iz oči.

Kruh je bil vedno prvo darilo, ki so ga dobili pri
nas. Včasih pa so otroci bili deležni še česa drugega,
kakega toplega jedila, ki je ostalo od naših južin. ali
česa podobnega. Kadar je bilo vse spravljeno pod streho,
takrat so otroci zaživeli, da iih ni bilo mogoče več spo¬
znati. Medtem ko so bili pred jedjo tihi in pohlevni
kakor jagnjeta, so začeli kmalu razsajati po dimnici,
da je šlo vse navzkriž. To je bil dokaz, da so prihajali
k nam resnično lačni.

Sosedovim otrokom se tudi nikoli, ni mudilo domov.
Vedno smo bili ml ki smo jih začeli spravljati nazaj.

1  v glavnem.

* miznik, vsakdanji kruh za razliko od stolnika, ki je
pšenični kruh.

89

Po navadi so ostajali do noči. Toda zgodilo se je, da
otroci niso hoteli domov. Večji so se zaceli kisati, mali
pa so padli v jok.

»Mama nas bo doma tepla,« so rekali in se kremžili.

Takrat je naša mati vzela v naročje Naceja in po¬
klicala ostale otroke za seboj ter rekla:

»Pojdite za menoj, bom jaz šla z vami domov.«

Tega jim ni bil otreba dvakrat reči. Mati, ki je šla
z njimi do doma, je seveda znala preprečiti, da otroci
niso bili tepeni. Zato so otroci našo mater silno vzljubili
in so ji rekali: »Teta.« Mi domači otroci smo sčasoma
postajali ljubosumni, ker jih je imela skoraj rajši kakor
nas. Nekoč smo ji to tudi vrgli v lice. Takrat se je raz¬
žalostila, čez nekaj časa pa je rekla:

»Sosedovi otroci so siroteji, ker nimajo matere.«

To je bilo opravičilo za njeno veliko ljubezen.

Pred odhodom je mati otroke zmerom zopet obdaro¬
vala. Če ni bilo drugega, je bil dober domač kruh, na¬
vadno pa je prišlo na vrsto še kako sadje, suho ali
presno ali pa še kaj boljšega. Kadar so sosedovi pri¬
hajali k nam goli in bosi, jih je tudi nekako oblekla v
primerne stare cape, zakaj tudi pri nas za obleko ni bilo
predobro.

Včasih je potem, ko je že vsak otrok držal v rokah
kos kruha, odrezala še en posebno velik kos, ga izročila
naj starejšemu otroku in rekla:

»Na, to je pa za vašo mater, da ne bo huda.«

Potem je odrezala še nekoliko manjši kos, ga iz¬
ročila Naniki in ji rekla:

»Na, to je pa za vašo babico, ki nima zob.«

Pri sosedu so namreč tudi imeli babico, ki je bila
še veliko starejša kakor naša in je vedno ležala v dim¬
nici na kupu slame.

90

Pri teh delitvah, posebno kadar so hiii na vrsti
orehi in drugo suho sadje, je natlačila otrokom vse žepe,
kolikor so jih imeli. Starejši otroci so takrat navadno
mnogo bolje odrezali, ker so imeli večje žepe v svojih
oblekah. Včasih pa so nosili tudi jopiče svojega očeta, v
katerih so bili žepi skoraj brez dna.

Nekoč je bil mali Nace j v jopiču, ki mu je bil
mnogo prevelik. Mati mu je napolnila desni žep do vrha
z orehi in suhimi češpljami. Levega žepa pa ni takoj
zagledala, ker je bil pod veliko zaplato.

Tedaj je Nace j pokazal na levi žep in zaklical s
kislim obrazom in glasom, ki je šel na jok:

»Teta, tu je še en devžej!«

Materin obraz je pokril blažen smehljaj, nato je
Naceju napolnila še ta žep s suhim sadjem.

Drug za drugim so se otročički pobirali iz dimnice.
Zunaj se je navadno že delal mrak. Visok sneg je bil
podoben kameniti odeji, ki ni imela ne konca ne kraja.
Kmalu so se sosedovi otroci pogreznili v globoko gaz, ki
je vodila čez polje. Nobenega glasu ni bilo slišati od
njih. Zdaj so bile pike še temnejše kakor takrat, ko so
prihajale k nam.

PRVO PISMO

»Danes bomo pisali v Celovec,« je rekla mati ne¬
kega dne na vsem lepem,

To je pomenilo, da bo treba pisati bratu, ki je pred
nekaj tedni odšel v Celovec na gimnazijo. On nam je že
enkrat pisal, mi pa mu še nismo odgovorili.

Pisanje je zadelo seveda mene, ki sem hodil v šolo
že nekaj let in sem veljal pri hiši menda za najbolj
pismenega. Da bi pisal pismo oče, še misliti ni bilo. On
ni nikdar hodil v šolo, vendar se je v mladosti sam na¬
učil nekaj pisati in brati. Bral je zelo počasi, zlogoma,
ali branje mu je še kar šlo, toda s pisanjem je bilo veliko
težavneje. Pri vsaki črki se je zaustavljal, sukal pisalo
v.rokah in razmišljeval, kako se črka napiše, in ko je
črko naposled spravljal na papir, je sopihal, ko da bi
dvigal kdove kako težko breme. Preden je napisal celo
besedo, mu je raz čelo tekel znoj,

Sedaj pa naša mati. Ona je bila hči velikega kmeta
in je v zgodnji mladosti hodila v šolo. Takrat pri nas
prave šole še ni bilo, ampak je šolarje učil domači
mežnar. Bil je baje zelo strog učitelj, hodil je s palico
v rokah po razredu. Vsak mesec je morala mati nesti
mežnarju dvajsetico za ta pouk. Po enem letu šole ali
kaj je naša mati osirotela, umrla ji je namreč mati, in
potem je bilo njene šole konec. Treba je bilo delati doma,
pasti živino in misliti na vse drugo, le na šolo ne. Mati
je vedno vzdihovala, kadar se je spomnila šole:

»Zakaj me niso pustili v šolo do konca? Gotovo bi
mi zdaj ne bilo treba tako trpeti, če bi šolo dokončala...«

92

Toda pisala je mati mnogo bolje kakor oče, po¬
sebno dobro pa je znala brati. V zimskih večerih je pred
celo družino brala povesti iz Mohorjevih knjig in znala
je brati tako dobro, da so nam te povesti vstajale živo
pred očmi ter nam je, posebno otrokom, včasih kar sapa
zastajala, ko smo jo poslušali.

Meni je pisanje v šoli seveda šlo že precej gladko
od rok, vendar mi je spričo materine naloge postalo kar
vroče. Nikdar v življenju še nisem pisal kakega pisma in
tudi v šoli se kaj takega nismo učili. Zatorej sem se
začel kislo držati in se izmotavati, toda mati je odrezala:

»Pisal boš, jaz ti bom pa pomagala!«

Bilo je v nedeljo popoldne, ko smo se torej lotili
pisanja tega prvega pisma. Nedeljski popoldnevi so bili
v naši hiši že tako no) ni neke svečanosti in nekega ve¬
likega miru. Ta občutek je bi! še močnejši, ako je sonce
sijalo na našo hišo. Danes pa, ko smo se spravili, da
napišemo prvo pismo bratu, ki živi v tujem mestu, je
bil ta popoldan naravnost svečan. Jaz sem se nekoliko

93

tesnega srca razkoračil za mizo, ki jo je mati prej dobro
pobrisala. Oče je ležal vznak na postelji ob steni. V roki
je držal svoj celovški tednik »Mir« in se delal, ko da bi
ga bral. V resnici pa je že zadremal od utrujenosti,
čeprav je šele komaj legel. Manjša dva bratca sta sedela
na klopi pri peči in strahoma strmela proti mizi, kjer se
je lesketala pola belega pisemskega papirja. Sredi mize
je čepela steklenica s črnilom, v kateri je tičalo pero.
Mati je sedela na klopi ob oknu, nekaj stran od mize, in
je po svoji navadi držala roke križem. To navado je
imela še od svojih staršev, ki so bili veliki kmetje in so
roke vedno tako pestovali, čeprav je bila ona sama zdaj
navadna najemnica. Njen obraz je bil svetal, upa poln.
Le nekega čioveka ni bilo v sobi in to je bila naša babica,
ki se je bila umaknila v kuhinjo, od koder se je čul njen
ropot. Čeprav je bila tudi ona članica naše družine, se
je ob posebno svečanih in važnih dogodkih vedno
umikala iz kroga ostale družine, ko da bi takih dogodkov
ne hotela motiti.

»Zdaj pa začni, moraš lepo napisati, da bo brat
vesel...« je rekla mati čez nekaj časa.

Jaz sem medtem že trikrat namočil pero v črnilo
in čakal na pisanje. Enkrat mi je s peresa že kanilo,
toda v mojo veliko tolažbo mi ni kanilo na papir, ampak
na mizo poleg papirja. Mati je vstala, obrisala mizo in
vzdihnila:

»Pazi, da ne boš popackal pisma.« Nato je rekla:
»Piši,« in začela narekovati:

»Dragi sin ...«

Sklonil sem se in napisal ti dve besedi, toda z uspe¬
hom nisem bil nič kaj zadovoljen. Napisal sem jih z
okornimi črkami ter na vsak način slabše, kakor pa
sem po resnici, zakaj tudi mene je bratov odhod tiščal
Tudi ona je zapazila, da sem slabo pisal, zato mi je rekla
z očitajočim glasom:

94

»Maio pa le lepše piši, kaj bo sicer oni v Celovcu
rekel...«

Toda tudi moji materi narekovanje ni šlo kdove
kako gladko iz ust. Šele čez nekaj časa je nadaljevala:

»Jaz primem pero v svojo desno roko.m Ti pišem
čez hribe in doline tja v daljno celovško mesto, da bi te
naše pismo zdravo in veselo našlo, kakor nas je našlo
Tvoje zadnje pismo ...«

Meni je roka zelo drgetala, ko sem pisal te lepe
materine besede, toda menda ne zaradi njih topline,
ampak zato, ker mi je mati med pisanjem strogo gle¬
dala na prste. Zato sem za pisanje tega stavka potre¬
boval mnogo več časa, ko pa bi ga potreboval v šoli.
Tudi mati je zapazila mojo zamudo, zato je vprašala:

»Ali si že napisal?«

»Že!« sem dahnil na kratko.

»Piši dalje,« je rekla mati in nadaljevala:

»Pri nas doma je vse po starem, samo za Teboj nam
je vsem skupaj zelo dolg čas, posebno meni, Tvoji ma¬
teri. Tudi očetu je dolg čas za Teboj...«

»Tudi meni je dolg čas,« sem se oglasil jaz. Govoril
sem po resnici, zakaj tudi mene je bratov odhod tiščal
pri srcu, čeprav sva se skoraj vsak dan skregala ali
stepla, dokler je bil pri hiši.

»Nama je tudi dolg čas,« sta se tedaj oglasila
bratca pri peči.

»Pa napiši to, kar si rekel,« me je tedaj pozvala
mati.

Jaz sem hotel ko j napisati, kar sem bil prej rekel,
toda, te£a ni bilo tako lahko storiti. Neka tesnoba me je
zgrabila pri srcu, da tega, kar sem čutil, niti zase niti
za bratca nisem mogel spravit na papir. Tedaj mi je
pomagala mati in je narekovala:

»Tudi nam, tvojim bratom, je dolg čas za Teboj...«

95

Komaj sem te besede spravil na papir, mi je
tesnoba že odlegla in pri srcu mi je postalo toplo in pri¬
jetno. Mati pa je narekovala dalje:

»Na našem vrhu še sonce sije. Oziroma je že zelena,
bavha pa je imela lepega junca. Škoda, da te ni zdaj
doma...«

Jaz sem naglo pisal, ker mi je šlo od srca. Tedaj pa
je nenadoma vzrojil oče, ki se je dotlej delal, ko da
bi spal:

»Zakaj mu čenčarite take reči? Pišite mu rajši,
naj se dobro uči, da ne bomo zaman metali denarja skozi
okno...«

Očetove oči, ki so preletele sobo, so bile dokaz, da
je stvar resno vzel. L aa šolnina v denarju je namreč
res znašala čez dve sto kron, ki jih je moral oče pridelati
z golimi rokami.

Pri očetovih besedah je materin obraz spreletela
lahna rdečica. Podoba je bila, da jo je očetov izbruh za¬
bolel. Toda to je bilo le mimogrede opaziti, oče se je
kmalu potopil v dremanje in si obraz pokril s svojim
»Mirom«. Sedaj smo bili sami. Mati je spet narekovala:

»Če Ti kaj rabiš, nam moraš pisati. Ako si lačen,
Ti bomo poslali kruha in jabolk. Ali pri vas že kurijo,
ker noči postajajo mrzle? Sedaj Ti moram še pisati, da
se moraš dobro učiti, ker Ti bo prav prišlo v življenju
in Ti ne bo treba tako trpeti kakor nam drugim. Zato
smo Te dali v šolo. Oče tako hočejo in jaz tudi in bratje
tudi...«

Naglo sem pisal in pismo se je bližalo koncu. Tedaj
so se nenadoma odprla vrata in v sobo je stopila naša
babica. Obstala ie sredi sobe, pogledala zdaj mater, zdaj
očeta, zdaj mene in nazadnje bratca pri peči ter rekla:

»Napišite še od mene, da ga pustim lepo pozdra¬
viti .. .«

96

Ko je to spregovorila, se je po njenem obrazu raz¬
lilo tiho sočutje in, ko je nato odšla iz sobe, je med
vrati še rekla:

»Ni lahko tako mlademu po svetu ...«

Ko je odšla, je mati hitro rekla:

»Napiši, da ga tudi babica lepo pozdravljajo ...«

Babica je čakala, dokler smo vsi drugi družinski
člam povedali bratu v Ceiovcu, kar smo mislili, potem
je šele ona prišla na vrsto. To je bila njena skromnost,
ki nas je grela skoraj četrt stoletja.

Ko je babica odšla nazaj v kuhinjo, je mati hitro
rekla:

»Napiši hitro: Tudi babica Te pozdravljajo prav
lepo ..„«

Ko je bilo že vse to na papirju, se je mati naslonila
na steno, kakor da bi se hotela oddahniti. Jaz sem papir
že enkrat obrnil. Medtem, ko sem skraja le zelo težko
pisal, mi je proti koncu že kar šlo od rok. Tedaj je mati
rekla:

»Ali je še kaj pisati...?«

Pogledala je po sobi, toda nihče ji ni odgovoril, zato
je rekla:

»Pa končaj!«

Jaz nisem znal končati, zato je končala ona sama:

»...  zdaj pa izročim to pisemce drobni ptičici, da
Ti ga bo v svojem kljunčku odnesla z našega vrha v
daljno, tuje mesto in Ti ga položila na belo zglavje,
kjer Tvoja glavica počiva ... Tvoja mati in domači.«

Globoko sem se oddahnil, pismo je bilo torej na¬
pisano. Toda zdaj se je zgodilo nekaj strašnega. Ko sem
pisal zadnje besede, se je s peresa razlil na beli papir
velik madež tinte in pokril skoraj pol vrste pisanja.
Strahoma sem vzdihnil. Mati je priskočila, toda ugoto¬
vila je lahko le velik madež na papirju.

»Nesrečnež, kaj si pa napravil!« je kriknila nad
menoj.

98

Meni je zastala sapa od strahu, toda pomagati si
nisem mogel, pismo je bilo pokvarjeno.

»Napisal bom drugo pismo,« sem se začel proseče
izgovarjati.

To je bilo laže reči, kakor pa storiti, zakaj mati je
prinesla iz trgovine le en sam kos pisemskega papirja
in eno kuverto. Več tega ni bilo pri hiši. Jaz sem izgubil
glavo, mati pa ne.

»Kje imaš pivnik?« Res je bil v moji šolski torbi
tudi pivnik, zatorej sem hitro skočil ponj in ga začel
polagati na pismo. Toda madeža s pivnikom nisem mo¬
gel odpraviti, ker je pivnik tinto še huje razmazal, pre¬
den jo je posrkal vase. Zdaj je bil na pismu velik
črnikast pečat, ki je vse skazil. Pečat se je razmazal
prav tam, kjer je bilo napisano? »...  in ti ga položila
na Tvoje belo zglavje ...«

Mene je bilo naravnost sram in čisto gotovo mi je
od sramu kanila solza iz oči, čeprav se tega danes ne
spominjam več. Tudi mati je bila žalostna. Trikrat je
vzela pismo v roke in gledala nanj proti oknu. Potem
je rekla obupano:

»No, vidi se že, toda nisem verjela, da si ti taka
packa... Knjig v svojem življenju ne boš nikoli pisal...«

Sedaj je prišla na vrsto kuverta z naslovom. Mati
mi je zabičevala, kako moram paziti, da ne bom naslova
pokvaril, ker bi takega pisma pošta gotovo ne sprejela
in bi brata v Celovcu moralo pred drugimi biti sram.

Naslov je bil v bratovem pismu in ga je bilo treba
le prepisati. To že ni bila taka reč. Zato sem pero zelo
skrbno pomočil v tinto in začel pisati z okorno roko,
kolikor se je dalo čedno. Mati se je pri tem sklonila
k meni in mi narekovala naslov, ki je bil precej zagone¬
ten. Bile so neke številke sob ali oddelkov. Ko sem vse
to že imel čisto lepo 'ha papirju, je prišla še zadnja
beseda Klagenfurt.  To je bilo nemško ime za naš

99

Celovec in bržkone so bratu rekli, da mora napisati
nemško ime. Jaz sem že hotel začeti z velikim K, ko je
nenadoma zaropotal oče na postelji:

»Nak, nemškega imena pa že ne boš pisal. Celovec
napiši...!«

Jaz sem odstavil pero in. pogledal mater. Ta se je
zdrznila in potem rekla:

»Saj je vendar vseeno, ali Celovec ali Klagenfurt.
Glavno je, da fant pismo dobi. On je že vedel, zakaj nam
je moral poslati nemško ime ...«

Naš oče je bil namreč odločen Slovenec, čeprav je
bil velik siromak in se nikdar ni vdal Nemcem in nji¬
hovemu pritisku. Mati pa je bila iz take hiše, ki je znala
korakati, da se ni nikomur zamerila. Bila je krasna
mati, toda v teh rečeh je bila popustljiva in mlačna.

Oče je gnal svojo dalje.

»Če je vseeno, potem je vseeno, potem bo veljalo
tudi, če napišeš Celovec. Ali nismo enakopravni? Za¬
kaj pa potem plačujemo vsi enake davke? Nikakor ne,
Klagenfurt pa že ne boš napisal...«

Pri teh besedah se je tako razvnel, da se je dvignil
na postelji in začel grozeče štrleti proti mizi.

»Če bi pa brat pisma ne dobil...?« je rahlo podvo¬
mila mati .

»Klagenfurt ne boš napisal, pa četudi brat nikdar
ne dobi kakega pisma od nas. Zategadelj bo tudi do¬
študiral.«

Sedaj je bilo konec prerekanja. Oče je dejal:

»Napiši: Celovec ...«

Ker ni trenil z očmi, sem moral takoj začeti pisati.
Pismo je imelo slovenski naslov.

Materin pomislek je bil zelo utemeljen. Takrat se
je velikokrat dogajalo, da pošta ni dostavljala pisem, ki
so imeJa slovenske naslove. Toda naš oče se za to ni
brigal.

100

»Če bo le prav prineslo...?« je še enkrat podvo¬
mila mati. Oče pa je že ni več slišal, ker se je zopet
zleknil na posteljo in zahrlil.

Nato je vzela pismo v roke in ga še enkrat prebrala.
Med branjem je zardevala kakor otrok. Jaz sem jo stra¬
homa gledal, ker sem se bal, da bo zopet našla kako
napako. Tega sicer ni bilo, toda zadovoljna s pismom ni
bila, ker je bilo ne le popackano, ampak tudi vse polno
odtisov mojih zamazanih rok. Nato je šele preganila
pismo in ga dala v kuverto s tako svetostjo, ko da bi
vanjo polagala kak velik zaklad.

Drugo jutro sem nesel na pošto pismo, s katerim je
naš oče začel borbo za naš Gelovec.

AJDOVO STRNISCE

ivauur žanjejo ajdo in je vreme lepo in sončno, se
razlijejo po polju najlepše barve, kar jih premore je¬
senska narava. Res je, da so polja nekam otožna, ker
že vsa poletna rast zamira, toda vsa ta zamišljena
otožnost, ki zastira polja, gozdove, hribovje in globače,
je tako lepa, da človekovo srce nehote prisluhne čudnim,
daljnim mislim. V tem času se preliva v ozračju nešteto
prelepih barv — barve orumenelega drevja, rjavih njiv,
zelenih smrekovih gozdov, rdečkastih macesnovih in
bukovih pobočij bližnjih gora, barve temačnih lok in
globač, ki se zlivajo v tisto prečudno, mirno jesensko
barvitost, katere skoraj ni mogoče opisati. In koder
sejejo jesensko.ajdo, se ji pridruži še barva ajdovih zo¬
rečih, ali še močnejša, že požetih njiv s svojim temno-
rdečkastim, skoraj vijoličastim odsevom ter daje vsej
jesenski podobi šele tisti pravi, g’ _ boko občuteni izraz
poslavljajočega se življenja ...

Ljudje, ki ne živijo na polju in niso s poljem zve¬
zani, občudujejo jesensko podobo z lastnimi vtisi. Bar¬
vitost dežele, svetlikanje barv in lučk skozi sončno
motnjavo jih nalahno pretrese in nenadoma se živo
spomnijo svoje minljivosti. Vendar ni ta občutek pre-
grenak, pač pa blažen in lep. Ljudje pa, ki polje obdelu¬
jejo in ki jim zemlja, rodovitna ali roda, žge kožo od
rojstva do smrti, doživljajo svetlikanje jesenske narave
na svoj način. Njih oči strme sicer v barvitost okolice,
toda barv samih ne morejo razločiti že zaradi tega ne,
ker jim pred očmi brez presledka trepetajo vsakdanje

102

skrbi. Polje je lepo, če je plodno, če je položno in če je
dalo dovolj kruha. Zato ne strmijo po njem s sanjavimi
očmi. Vendar tudi njih srca niso gluha za lepoto okolice;
za trenutek jo občuti jo z vso grenkobo ali z vso sladkobo,
kakor jim pač življenje dopušča. Korak se zaustavi, za¬
senčene oči se zastrmijo v daljavo, nato pa privre iz
prsi globok vzdih kot odgovor na trenutek občutene le¬
pote. In že je vse mimo, spet je narava taka, kakor jo
občutijo roke in podplati_

Nekega takega dne sem se bližal naši domači bajti.
Bilo je že precej pozno popoldne in sonce se je na za-
padu bližalo grebenom Pece. Sence njenega predgorja
so se stegovale proti vzhodu. Pod hribom je bila raz¬
grnjena prijazna dolina in sredi nje je ležala vas s
cerkvijo. Onstran doline so gorela macesnova in bukova
pobočja strmega pogorja. Po poljih so se videli orači in
kopači. Ozračje je bilo rumenkasto, polno jesenskih
svetlob in senc, migotajočih v medlem sončnem soju. Iz
rjavkastih in vijoličastih ajdovih strnišč se je širil
čudni, stiskajoči odsev jesenske opustošenosti.

Tedaj sem zapazil nod robom našo osemdesetletno
babico, ki je tam sama žela ajdo. Ni me videla in se je
neumorno sklanjala k' zemlji, se grbila pred žitom in od

103

časa do časa odlagala snop za snopom. Vsa njena po¬
doba je bila tako neznatna, tako majčkena in nizka,
kakor ajda pred njo. Njen sklonjeni obraz se je skoraj
dotikal rdečkastega strnišča. Tudi barva njene obleke
se je skladala z barvo zemlje, na kateri je stala.

Čeprav je naša babica nenehoma delala od zore do
mraka, odkar sem jo poznal, in ni tega življenja spre¬
menila niti s svojim osmim križem, me ni pogled nanj'o
nikdar tako zadel, kakor pa zdaj, ko se je tako sama
gr bila k zemlji na ajdovi njivi sredi rumenkaste, je¬
senske luči. Skoraj zabolelo me je in zbodel me je ne¬
prijeten očitek, če nisem morda tudi jaz kriv, da se
mora ta zgarana in izčrpana žena še zdaj truditi na tej
trdi, nerodovitni zemlji. To spoznanje me je tako pre¬
vzelo, da sem stopil na njivo z namenom, babico spraviti
domov. Ona pa je bila tako zaverovana v delo, da me ni
slišala, dokler je nisem za njenim hrbtom ogovoril:

»Žanjete, babica!« Nekaj me je držalo v grlu in
mi branilo, da nisem mogel takoj izreči, kar sem mislil.

Babica je zadržala srp in se počasi obrnila k meni.
Pri tem se je njeno telo komaj vidno zravnalo. Pred
seboj sem zagledal njen lepi, suhi obraz in dvoje živih,
velikih, skoraj še ogljenih oči.

»O, si pa ti!« se je najprej razveselila in šele potem
dodala: »Da, ajdo žanjem.«

Barva njenega obraza in njenih rok me je spomnila,
da je za njeno slabokrvno telo že premrzlo na odprtem
polju. Daši je bil zrak miren, je iz bližnjega gozda
dihal jesenski mraz, ki ga slabi sončni žarki niso mogli
več razgreti. In še močneje, kakor prej, ko sem jo zdaleč
gledal, me je zdaj prevzelo čustvo sokrivde za njeno
trdo življenje. Naša babica ni bila moja krvna babica,
ker je bila pri hiši le kot mačeha moje matere; toda
moji mladosti je darovala toliko tople ljubezni, da sem
se v njej prerodil, kakor se v poletju prerodi vigredna
rast. Nikoli, pa če bi bil z njo še tako dober, bi ji njene

104

ljubezni ne mogel povrniti in poplačati. Spreletel me je
čuden mraz in hitro sem rekel:

»Ah, babica, pustite to, saj vam vendar ne bi bilo
treba žeti.«

Toda komaj izgovorjena beseda me je že zapekla
pri srcu kot laž. Ali sem ji jaz, ali smo ji mi vsi že kdaj
omogočili počitek na stara leta? Ali se ni od zore do
mraka trudila pred našimi očmi za suho skorjo kruha ?
In kakor v zadregi sem se ognil njenih vprašujočih oči
in se zagledal v dolino pod nama. Njena barvitost, njeno
svetlikanje in njene sence so me še malo prej prevzele;
zdaj se mi je pa nenadoma zdelo vse gluho in vsakdanje.

Tudi babica se je okrenila za menoj in se zastrmela
v pokrajino, kamor sem strmel jaz. Pri tem se niso
njene oči strnile in tudi njen obraz se ni spremenil.
Skoraj boječe sem jo skrivaj opazoval. Preveč takih je¬
senskih dni je že doživela, stoječa vsa znojna sredi raz-
gonov ali vsa mokra in premražena sredi polj, da bi
mogla slutiti v vsej, pred seboj razgrnjeni podobi kaj
rajsko lepega. Le to se mi je zazdelo, da se je njen po¬
gled narahlo zganil, kakor če bi zagledal nekaj, kar je
iskal. Skrivaj sem mu sledil in res sem zagledal sredi
doline v zadnjem soncu se bleščeči pokopališčni zid tam
pri cerkvi.

Vsa njena zamaknjenost pa je trajala le nekaj
hipov in že se je njeno izsušeno telo spet obrnilo k ajdi;
spet je zaškrtal srp skozi steblovje. Takrat nisem več
zdržal. PristopiL sem k njej, jo prijel za vele roke in ji
skušal izviti srp iz njih.

»Pustite, babica in pojdite domov, da se ogrejete,«
sem rekel skoraj proseče.

Mogoče bi me bila ubogala, če bi jo bile prijele tako
raskave, od zemlje razjedene roke, kakršne so bile
njene. Ker so se je pa dotaknile tuje, zemlji že odtujene
roke, je skozi njene žile zadrhtel rahel odpor. Svoje iz-

106

mučene oči je hvaležno uprla vame, hkrati pa je njen
obraz pokril čudovito lep in miren nasmeh; in njena
usta so rekla:

»Oh, pusti me, Voranc, saj žanjem letos ajdo
zadnjobart...«

Izpustil sem njene roke in odšel z njive kakor be¬
gunec. Nisem več videl barvite pokrajine niti nisem
slišal orača, ki je na sosednji njivi pokal z bičem in
zasajal oralo za novo brazdo zimske setve. Mojo dušo je
trgalo bridko spoznanje, Tei sem se ga bolj bal, kakor pa
moja predraga babica ...

In to, kar se je ""zgodilo čez nekaj tednov, me je
prepričalo, da je moja babica imela prav...

PRIPOMBA

Risba na strani 93 predstavlja Prežihovo rojstno hišo,
ona na strani 15 pa kaščo. Tudi vse ostale ilustracije v knjigi
so izdelane po motivih iz pisateljevega rojstnega kraja m
bližnje okolice.


'


1

%



/

KAZALO

Beseda z Vorancem in o Vorancu.

Solzice.

Tri pisanke ..

Nagrada*.

Prvi maj.

Višja matematika.

Dobro jutro.

Potolčeni, kramoh..

Bolečina..

Levi devžej.

Prvo pismo..

Ajdovo strnišče..

5

9

16

24

39

51

61

68

73

82

92

102

PREŽIHOV VORANC: SOLZICE

\

Besedo o Prežihovem Vorancu napisal Oton Župančič
Ilustriral in opremil Fr a n c e Mihelič

*

Izdala Mladinska knjiga
Za založbo Ivan Potrč

Natisnila Blasnikova tiskarna, obrat 1, V Ljubljani
meseca maja 1949
v nakladi 45.000 izvodov

.






/

* >



)




v


1

V


1

j


COBISS 2

NRRODNR IN UNIUERZITETNfl
KNJI2NICR

00000196695