Naprave za uboge v krščansko-kat. cerkvi. S sv. krščansko vero je zaaijalo tudi ubogim ia zapuščenim inilo solnce usmiljenja in tolažbe. Kolikor je še dan denešnji med ljudmi navade ali nagnjenja ubogim pomagati, jo to sad krsčanstva, ki je tako globoko korenine pognalo v družbinske razmere, da svet krščansko misli in Suti, 5e se tudi tega ne zaveda ali pa, kakor pvi denešnji liberalni pijanosti, uaravnoč brani. Paganstvo U8mi,l,ienja ni poznalo; usmiljenje veljalo je tudi najboljširu med pagani kot spaka srca (onimi vitium), da; še za veliko pregrebo se je stelo, da bi koga sočutje do ubozega premagalo. (Cicero pro Murena 29.) S kršcanstvom je prisla se le prava ljubezen na svet in svete ljubezui sestra je milosrčnost. Tatn, kjer je zibelj krščanstva, v Jeruzalemu, se je tudi Ijubezen in niilosrčnost med vecniki v toliki raeri pokazala, da se ui več čulo: ,,To je moje, to pa tvoje", marveč so bili verniki kakor otroci enega očeta, ter ni nobeden več hotel s v o j e lastine imeti, — kar je glestal, pripadalo je vsetti. Apostolska zgodba iiam popisuje to vzajemno ljubezen prvih vernikov tako-le: ,,Množina vernikov bila je enega srca in ene duše; nijeden teh, ki so kaj imeli, ni govoril, da je to njegovo, ampak bilo je vsih skupaj, in ubožca ni bilo med njimi. Kteii so natnveč lastniki zemljišč ali hiš bili, so to prodali in znesek apostolom izvočili. Podeljevalo se je vsakemu, kolikor je potreboval." To je bila krščanska sodeležnost (komunizem), ki se je rodila iz žive vere in Ijubezni in velevala premožnim, oddajati, česar jitn za preužitek ni neobhodno potreba bilo, naj bi ouim bilo v pomoč, ki so premalo gleštali. Obvezani v to se ve da premožni niso bili, storila je to le prisrčna Ijubezen, ki je premožnejše nagibala, da so se po nasvetu Kristusoveru ubogim v prid prostovoljuo odpovedali svoje lastine, ker so poznali in si prav k srcu vzeli prcžlabtno resnico: da pred Bogom ni razlocka med ubožcem in bogatinom ter si je Sin božji sam ubostvo izvolil, da je nas obogatil. — Ko se je pa krščanstvo bolj sazširilo, ni ona bratovska sodeležnost več mogoča bila. Ona biva le po nekterib, pravega duha navdanih samostanih, v kterih posamesni redovniki nič svojega netuajo/ampak so le sodeležniki tega, kar jim samoetan za preužitek podaja. Skrb za ubog-e bila je v kat. eerkvi že iz,'1 začetka poglaviten del apostolskega delovauja. V Jeruzalemu prejemali so in razdeljevali apostoli darove za uboge (ap. zgod. 4, 34. 35.); v navado so prišli kmalu vkupni obedi ubozih (agapije) po božji službi. Ko so se pa krščanske srenje če dalje bolj množile ter prihajali mnogovrstui ljudje v kraljestvo božje, posebno pa; ker so se apostoli morali ločiti in po vsem svetu podati, da so oznanjevali sv. evangeli, so osnovali posebno službo za preskrbljevanje ubozib, namreS službo diakouov, kterim je odslej pripadala dolžnost, prejemati in deliti milodare, voditi vkupne obede in vse naprave za uboge. To je bila priprosta osnova cerkvenega preskrbljevanja ubozib. Navdajala je dobrotnike, oskrbnike in uboge krsčanska ljubezen, ki zlajšuje enim trnd ino skrb, drugim pa težave uboštva. Ko so pa brezštevilne tiume nevernikov (paganov) pristopile k krščanstvu, se je tudi preskrbljevauje ubozih žalostnim okolščinam paganskega sveta primerno uredilo. Duša vsemu temu bil je sv. Pavel, apostol paganov. Proglasil je (Rom. 12, 5.) prevažno krsčansko ravnilo: d a smo vsi, bodi si kdo ktere koli narodnosti ali družbinske vrste, leena celota, skrivnostno telo, čigar glava je Kristns, kršenci pa u dj e. Pri tej vzvišeni edinosti in združbi s Kristusom nehajo malenkostni in sebični razločki naroduosti in pozemeljskih častnili stopinj, se rodi med raznovrstnimi ljudmi piava bratovska lju- bezen, ki ne vidi v bližnjem kaj drnzega kakor — kristijana, posvečenega brata Kiistusovega! Na to vzvišeno ravnilo je oprl sv. apostol Pavel tri poglavine načela krščanske dobiodelnosti. Prvo je načelo krščanske vzajemnosti, da je eden za vse in vsi za enega. Potem načelu ima bogatin moraliČDO dolžnost, od tega, kar mu pieostaja, ubogemu bratu ali revni sestii rad in z veseljem pomagati. Dobrodelnost ne sme prisiljena, ampak mora proistovoljna in radostna biti. ,,Vsak naj da, kakor mu srce veleva, ne z otožnostjo ali posiloma; kajti dobrovoljnega darilca ima Bog rad." (II. Kor. 9, 7.) — Visoko vrednost takih milodarov popisuje sv. apostol kaj lepo v raznih svojih listih imenovaje miloščino ,,prijeten duli, Bogu všeč dar", kakor tudi Gospod sam govori: ,,Kar ste kteremu teh mojib najmanjših bratov storili, storili ?te meni". (Mtv. 25, 40.) — Po tem načelu daje darovalec darilu pravo ceno, ne pa darilo darovalcu; zatoraj zamoie najmanjsi dar v pravem duhu darovan, isto ali še veejo ceno pred Bogom imeti, kakor velik dar. — Kdor ima z denaruico za uboge kaj opraviti, ve, kolike vrednosti da so ravno majbni prineski manj premožnih faranov.—Drugo načelo krščanske dobrodelnosti je prosta volja dobrotnika. Ubožec nema pvavice tirjati od premožnega, da mu pomagali m o r a. Ona p o s i 1 n a sodeležnost (komunizem), ki je vzor prekucaežcm in rudečkarjem, nema toraj zaslombe v krščauStvu; ona je strupeni sad političnih sebičnikov, ki hujskajo delalske življe na bogatine, da si prisleparijo politično oblast nad bogatini iu delalci, ktere potem, ko splezajo do vrhuuca, od sebe pehajo. — Ubožec nema piavice tirjati darov, marveč naj hvaležno spiejiue, kar uui krščauski brat poda; in ker smo vsi udje enega telesa ter je odločilna stvar duševna edinost s Kristusom, naj bo tudi ubožec zadovoljen s svojim stanoin, ter se naj z malim zadovoljuje. (I. Tim. 6, 7. 17.), kajti največ ima, kdor je zadovoljen s tem, kar ima in je bogaboječ. Iz tega pa, da si ubožec ne sme domišljevati kake pravice do miloščine, izpeljuje sv. apostol kot tretje načelo krš. dobrodelnosti dolžnost delati za vsacega, kdor ni bolan, da se obožanju v okom hodi in da uihčer bližnjega nepotiebno ne nadleguje. ,,Kdor ne dela, naj tudi ne jfe" — uči sv. apostol. Po njegovem nauku ni delo le pokora za grehe, marveč krščanska dolžnost, po kterej pridemo do pomočkov, da  tudi revnim, ki delati ne morejo, pomagamo (Efez. 4, 28.), lenuhov se pa naj verniki ogibljejo, za nje v krščanski sreDJi mesta ni. (II. Tes. 3, 11.) Kdor tedaj, kakor n. pr. štajerski dež. odbor trdi, da krščanstvo delapustu in beračenju lenuhov potuho dajs, ta krščanstva ne pozna ali ga pa ualašč obrekuje. — Po nauku sv. Pavla ne kaže vsak ubožec častite Kristusove osebe, ni vsaka miloščina Bogu prijeten dar, marveč le ona, ktero naklanjamo — iz Ijubezni do Boga, Očeta vseb — ubožcem, ki si uDoŠtva niso satni krivi, kteii si preužitka prislužiti ne morejo, pri kterih torej uboštvo ni sramota! Ker tem ne veljajo besede: »Kdor ne dela, uaj tudi nej6', imajo zastran t e h nbožcev premožniši moialično d o 1žnost, na toliko jim pomagati, da mog6 živeti. (Konec prih.)