10-2007 52 Če nekaj moraš početi, neha biti fajn Irena Mrak, alpinistka iz »kluba 8000 m« Pogovarjala se je Mateja Pate  arhiv Irena Mrak Irena Mrak je svoje življenje zapisala visokim goram. V dobrem desetletju, odkar se ukvarja z alpinizmom, je nabirala »višinske« izkušnje v ekvadorskih, perujskih in bolivij- skih Andih (1995, 1996, 1999), patagonskih oj- stricah (2000), nanizala ogrlico prvenstvenih smeri v vrhovih bolivijske Kraljevske verige (1999), perujske Kordiljere Huayhuash (2001), pa v Tjan Šanu (2001) in Pamiru (2002, 2005). Leta 2003 je stala na svojem prvem sedemtiso- čaku, ko se je v Hindukušu povzpela na Nošak (7492 m), leto pozneje pa je z vzponom na Ga- šerbrum II (8035 m) postala tretja Slovenka, ki je kdajkoli uživala razgled z osemtisočaka. Svoje alpinistične cilje nemalokrat izbira v zanimivih in manj znanih goratih predelih, kjer ni pretirane gneče. »Ampak vedno moram hrib najprej videti. Čisto po žensko – mora mi biti všeč, mora biti lepe oblike,« se smeji Irena, ki se je letos spopadla z zahtevno vlogo vodje mednarodne odprave Karakorum 2007, v okviru katere se je s soplezalko Mojco Švajger povzpela na predvrh Broad Peaka (8035 m). Z dosedanjimi uspehi v najvišjih gorstvih sveta in smelimi načrti za prihodnost predstavlja intervju novi up slovenskega ženskega himalajizma, v dvojici z Mojco Švajger pa perspektivno žensko navezo »na najvišji ravni«. Kako ocenjuješ letošnjo odpravo v Karako- rum? Odprava je imela tri cilje: normalni pristop na Broad Peak, novo smer, ki bi jo prepleza- la Matej in Nejc, ter pristop na K2 v alpskem slogu. Za pristop na Broad Peak ne morem reči, da je bil »pravi«, ker sva z Mojco prišli samo na predvrh, ne pa na glavni vrh. Predvrh je pač le eden od mnogih samostojnih vrhov nad 8000 metri. K2 nama ni uspel, Mateju in Nejcu pa nova smer tudi ne, tako da je bila z vidika ciljev odprava pravzaprav neuspešna. Bila pa je spet ena dovolj »huda« izkušnja, članov je bilo veliko in kot vodji mi je bil velik izziv iz- peljati vse skupaj. Mislim, da je bila dobra iz- kušnja za naprej, spoznala sem se tudi s K2, ki sem ga zdaj »prestavila« za nekaj let, hkrati pa sem dobila idejo za novo odpravo. Letos si bila prvič tudi vodja velike odprave. Je bila to zahtevna vloga? Ja, precej bolj, kot je bilo videti na začetku. Sprva se je zdelo prepros- to: štirinajst ljudi je treba spraviti do baze, potem pa bomo že hodili gor in dol, kakor nam bo ustrezalo. Ampak izkazalo se je, da je bilo zelo težko uskladiti vse želje, ki so jih imeli člani odprave, tako da mi je na začetku avgusta, ko so se začeli vračati domov, kar odleglo (smeh). Kljub temu da je vodenje odprave dandanes mnogo lažje kot nekoč, ko so že same pripra- ve trajale zelo dolgo, je vseeno kar naporno. Še zlasti usklajevanje želja, Na vrhu Gašerbruma II (8035 m) 53 10-2007 ko si še sam ves živčen, če boš lahko prišel na vrh ali vsaj poskusil – zdaj mi je jasno, zakaj pri velikih odpravah vodje nikoli ne gredo na hrib, ampak so vedno v bazi in samo koordinirajo. Kaj ti je pobralo več energije, birokraci- ja pred odpravo ali koordiniranje dela med odpravo? Morda sama organizacija odprave še največ. Pa stalna skrb za člane – sicer smo vsi že dovolj stari, da skrbimo zase in smo odgovorni za svoja dejanja, ampak vseeno imaš občutek, da če se kaj zgodi, si ti tisti, ki odgovarja – pač imaš moralno odgovornost zanje. Meni je zelo odleglo, ker nikomur ni bilo nič in smo vsi v enem kosu prišli nazaj, tako da smo bili s tega vidika super uspešna odprava (smeh). Leta 2004 si v okviru odprave Univerze v Ljubljani stopila na svoj prvi osemtisočak, Gašerbrum II. Takrat si imela tudi zelo veli- kopotezen cilj, namreč prečenje neposredno z Gašerbruma II na Gašerbrum I, kar je do takrat menda uspelo le Reinholdu Messnerju in Hansu Kammerlanderju. Mnogi so takrat menili, da je to previsoko zastavljen cilj glede na to, da nisi imela še nobenih izkušenj z osemtisočaki. Je bil letošnji cilj, v dveh mesecih vzpon na Broad Peak in nato še na K2, na tega celo v alpskem slogu in brez kisika, real- neje zastavljen? Takrat, po pristopu na Gašerbrum, so mi rekli, da šele zdaj vidim, kaj sploh to pomeni, čeprav je bila stvar dejansko čisto lepo iz- vedljiva. In tudi letos. K2 sploh ni tak bavbav. Česnova smer, po kateri sva se nameravali povzpeti v alpskem slogu, je povsem izvedlji- va, izjemno lepa, ne pretežka. Problem Kara- koruma je res vreme, čeprav je to mogoče pri odpravah najpogostejši izgovor. Ampak dejan- sko je bilo tako. Že leta 2004 smo imeli le eno dovolj veliko okno lepega vremena, da bi po- skusili izvesti svoje načrte, a smo bili premalo aklimatizirani, saj smo na Gašerbrum II prišli že v drugem poskusu, kar je bilo premalo, da bi poskusili še s prečenjem. Če (ampak to je spet velik če) bi bilo to letos, ko smo na Broad Peak prišli v četrtem poskusu, dobro aklimati- zirani, brez kakršnih koli težav z višino, bi se ga dalo izvesti mnogo lažje. Če bi bil Broad Peak Gašerbrum II, bi prečenje zagotovo poskusila. Tudi K2 je bil s tega vidika popolnoma izved- ljiv; če čisti alpski slog ne bi uspel, je bila smer opremljena tudi s fiksnimi vrvmi, tako da bi se potem na vrh povzpeli v klasičnem slogu, a še vedno v enem zamahu. Ampak letos je bil K2 zelo težko pristopen; julija je bilo nekaj pristo- pov na vrh po normalni smeri, avgusta pa so na vrh prišli le ruski plezalci, ki so po skoraj treh mesecih delovanja na gori končali novo smer. Tudi mi smo že toliko časa zapravili na Broad Peaku, da je dejansko zmanjkalo časa, pa še jaz sem imela manjšo nesrečo, zaradi katere ni bilo mogoče nadaljevati proti vrhu. Sicer pa je bila stvar čisto izvedljiva. Tistim, ki se želijo povzpeti na K2, toplo priporočam to kombina- cijo, da se aklimatiziraš na Broad Peaku, ki ni tehnično zahteven, a tudi ne tako lahek, da bi intervju V načrtu sva imela prvo ponovitev severnega grebena Dirana (7266 m) - v smeri so še vedno ostanki fiksnih vrvi prvih plezalcev. 10-2007 54 ga jemal z levo roko, in potem poskusiš na K2 v enem zamahu. S soplezalko Mojco Švajger sta letos prav- zaprav »rešili čast« odprave, kljub temu da se nista povzpeli na glavni vrh … Večina odprav se pravzaprav povzpne le na predvrh Broad Peaka. Do glavnega vrha je še ura hoje, višinske razlike je pa le 12 metrov. Z vidika tistih, ki se poskušajo vzpeti na vseh štirinajst osemtisočakov, je pač treba na glavni vrh. Tudi znana himalajka Gerlinde Kalten- brunner je šla letos ponavljat vzpon, ker je bila pred leti le na predvrhu. Ampak tega nikoli nihče ni gledal tako zelo strogo. Ko sva z Mojco prišli v Islamabad na pakistansko planinsko zvezo, sva dobili certifikat, da sva bili na vrhu, oni na to ne gledajo, kot da ne gre za vrh. Toda s strogo alpinističnega vidika je to samo eden od vrhov nad 8000 metri, ne pa glavni vrh. Vse- kakor je bil to izjemen uspeh za Mojco, ker ni imela kakšnih posebnih izkušenj z višino, prej je bila največ na 6600 metrih, potem pa je brez težav prišla na 8000 metrov, tako da sva nekako rešili odpravo, čeprav je bilo v to vloženo tudi ogromno dela drugih, saj so vsi pripomogli k temu, ko so postavljali višinske tabore – vzpon je bil plod skupnega dela. Midve sva imeli to srečo, da sva lahko še ostali. Največjo nesrečo je imel Ludvik Golob, ki je na taboru 3 ostal brez višinskih rokavic in nekaterih drugih kosov obleke, tako da ni mogel niti poskusiti proti vrhu. Na taboru 3 so nam namreč ukradli šotor z vso opremo, tako da smo si potem razdelili, kar nam je pač ostalo. Tako naju je z Mojco obe zeblo (smeh). Iki ni želel tvegati in je sestopil, imel pa je zelo dobre možnosti. Udarnih ženskih navez smo v našem pros- toru že vajeni, a ne na himalajski ravni. Bosta z Mojco nadaljevali obiskovanje najvišjih gorstev? Skupaj plezava šele četrto leto in greva postopoma, po korakih. Mojca je pravzaprav edina, ki jo poznam, da se ji sploh ljubi v visoke hribe. Veliko alpinistk je zelo dobrih v skalnem plezanju, ne vem pa, ali jim je v interesu iti na sedem- ali osemtisočake. Z Mojco sva se tudi karakterno zelo dobro ujeli, ona je mirnejša in ne govori kaj dosti, jaz pa ravno nasprotno (smeh), ampak očitno gre to dobro skupaj in zdaj je bilo treba le še poskusiti, kako ji gre na višini. In gre ji še bolje kot meni. Za naprej sva si zadali cilj, da pustiva normalke in se spravi- va v smeri. Za začetek lažje, tako da delava po- novitve, pa še vedno vztrajava pri 8000 metrih. Načrt za naslednje leto je lažja smer na osem- tisočak, najbrž v Pakistanu, kjer ostajata še dva, Gašerbrum I ali Nanga Parbat, K2 sva pa malo prestavili. Kljub bogati zgodovini slovenskega ženske- ga alpinizma si ena redkih alpinistk, ki so se že Slovenke na osemtisočakih Marija Štremfelj: Broad Peak, 8047 m (1986); Everest, 8848 m (1990); Čo Oju, 8201 m (1995), Dhaulagiri, 8167 m (2004) Marija Frantar: Nanga Parbat, 8126 m (1990) Irena Mrak: Gašerbrum II, 8035 m (2004); Broad Peak (8035 m) – predvrh (2007) Mojca Švajger: Broad Peak (8035 m) – pred- vrh (2007) Mojca Švajger na poti proti taboru 3 (7000 m) na Broad Peaku. 55 10-2007 razgledovale z najvišjih vrhov sveta. Kaj je po tvojem mnenju vzrok za to? Te stvari so izjemno psihično naporne. Letos smo recimo šli štirikrat po isti po- ti – sploh ne smeš razmišljati, to ponavljanje je grozno. Odprave so dolgotrajne, vmes moraš dosti čakati, če je slabo vreme – mogoče jih vse to odvrne, ne vem. Mogoče osemtisočaki tudi niso v modi, saj so postali že hud turizem, vsaj po normalnih smereh; to tudi meni ne ustreza, ampak nekje je treba začeti. Upam, da se bo še kakšna kdaj odločila za Himalajo – vidim, da je polno mladih, zelo aktivnih, tako da recimo, da imamo perspektivo. Kakšen je tvoj odnos do sloga, v katerem se povzpneš na osemtisočak? Zakonca Meroi- Benet recimo prisegata na alpski slog brez kisika … O kisiku sploh ne razmišljam in tudi alpski slog je tisto, čemur lahko rečemo, da je sploh še kak dosežek. Himalajski slog je preživet, zlasti po normalkah; če gre za kakšno težko novo smer, je morda še sprejemljiv. Ampak definitiv- no, alpski slog brez kisika – to je to. Ne glede na to, ali si moški ali ženska (smeh). Kako prenašaš višino in mraz? To je muka. Obupno je. Letos naju je grozno zeblo, pomrznili sva tudi v noge, toda to je že del igre. Že vnaprej vem, da bo hudo, ampak ko grem proti vrhu, to nekako odmislim. Mojca je nekaj časa zelo jamrala, da jo zebe, pa sem ji rekla: »Pojdi nazaj ali teraj naprej, druge ni.« Mraz in težki nahrbtniki, to je najhujše. Eden od najinih ciljev je tudi dobiti opremo, ki bo prilagojena hitremu vzponu. Zdaj sva bili izjemno počasni, ker sva bili pretežki, preveč sva nosili s seboj. Delati morava na opremi in na hitrosti. Dejansko sva čisto prepočasni. Za postavitev tabora 4 na 7500 metrih sva za 500 metrov potrebovali deset ur, to nikamor ne pelje (smeh). Sicer so bile slabe snežne razmere, ampak vseeno. Zdaj sva ugotovili, kje delava napake. Himalajske odprave so drage. Si kdaj po- skušala dobiti sponzorje? Misliš, da bi bila kot uspešna Himalajka dovolj zanimiva zanje? Nives Meroi v sosednji Italiji menda lepo živi na račun svoje himalajske kariere … Ja, ampak Nives ima za seboj že deset osem- tisočakov (smeh) … Letos sva polovico odprave pokrili s sponzorji, tako da sva imeli kar v redu izkušnje, gre pa ogromno časa za to. Niso pa to tako veliki denarji, da bi od tega lahko živel. Več ali manj stroške krijem iz lastnega žepa in temu je podrejen način življenja, pač nimaš drugega kot odprave in nekaj denarja za sproti. Sicer je za sponzorje vedno težje, tudi za osem- tisočake moraš imeti kak višji cilj – osvajanje vseh štirinajstih, alpski slog … Normalke prav- zaprav nikogar več ne zanimajo, kar je logično. Mogoče bo šlo drugo leto kaj bolje, morda bo Broad Peak vsaj kakšna manjša referenca, če bo ostalo na tej ravni, bo pa tudi v redu. Navdušena si očitno predvsem nad visoki- mi gorami, kot je razvidno iz tvojega alpini- stičnega življenjepisa. Ostale »discipline« al- pinizma pridejo v poštev zgolj kot sestavni del treninga za visoke gore? Ja. Imam sicer željo po kakšni malo resnej- ši skalni plezariji, ampak enostavno nimam časa za to. Ko pride sezona za skalo, grem jaz na odpravo (smeh). Nimam niti časa trenirati, večinoma delam dolge zimske vzpone, posku- šam čim težje, deloma tudi kombinirane, a to bo treba še malo intenzivirati. Za skalo pa za- enkrat res nekako zmanjka časa. Vedno imam kakšne načrte, povezane z ledom in snegom, in poskušam čim dlje vleči to sezono, nekje do aprila, maja. Junija pa so že zadnje priprave, ko pridobivaš le še kondicijo. Mojca in Irena na predvrhu Broad Peaka (8035 m) 10-2007 56 V preteklosti si bila nominirana tudi za najuspešnejšo alpinistko leta. Kako gledaš na tovrstne izbore? Tale naš izbor je bil v preteklosti zelo nepo- srečen, ker so se neprestano menjala pravila, tako da je bil bolj nekakšen test priljubljeno- sti. Kot sem nazadnje zasledila, so pravila zdaj resneje zastavljena in bo izbor relevantnejši. Ampak alpinizem je tako zelo širok, da je težko reči, kdo je najboljši. Eden je dober samo v lednem plezanju, drugi le v skali … Za promoci- jo alpinizma bi bilo bolje, da se čim več pojav- ljamo v medijih, imamo predavanja, na katerih poskušamo svojo dejavnost prikazati tako, da jo ljudem čim bolj približamo. Se pa zelo veliko pojavljamo v tujih medijih, npr. v eni boljših alpinističnih revij, Alpinistu. Zdi se mi zelo po- zitivno, da nas prek luže zelo dobro poznajo, toda še več je treba delati na tem, da nas bodo poznali tudi doma. Največje razočaranje v alpinizmu doslej je bilo …? Razočaranje je vedno, ko ti ne uspe doseči nečesa, kar si zadaš. Recimo ko smo plezali v Patagoniji, pa nismo prišli na vrh, ali pa lani na Diranu, ko ravno tako nisva prišli na vrh. To so majhna razočaranja, ki pa so del igre; vedno ti pač ne sme uspeti, sicer je preveč preprosto. Večje razočaranje so zame pravzaprav kritike, ki so včasih zelo nesramne. Ta privoščljivost se mi zdi prav slovenska bolezen. Tudi če kaj dobrega narediš, recimo zlezeš dobro smer, se redkokdaj najde kdo, ki ti bo rekel: »Ej, punca, to je bilo pa res dobro.« Ponavadi rečejo, da to ni bilo v redu, pa ono tudi ne … Sicer si mislim: »Pa dobro, hrib je tam, pojdi tja in ga zlezi …!« (smeh) To manjka pri nas – pohvala, in da tudi sam pohvališ nekoga, ki kaj dobrega spleza. Ampak to se dogaja povsod, ne le v alpinizmu, očitno imamo kritiziranje zapisano že v genih. Ti poleg alpinizma ostane kaj časa še za kak hobi? (smeh) Bolj malo. Všeč mi je fotografija, ki je tako ali tako tudi vezana na alpinizem, ogromno časa pa mi vzame služba, ki mi je tudi način življenja, saj omogoča preživetje. Vse skupaj vzame toliko časa, da ni variante še za kar koli drugega. Znamk ne zbiram, makra- mejev ne delam, štrikam tudi ne … (smeh) Rada preberem kakšno dobro knjigo, ampak do tega pridem šele na odpravi, za takrat si prihranim tiste, ki mi jih ne uspe prebrati čez leto. Te ni nikoli mikalo, da bi tudi svoj poklic popolnoma posvetila gibanju v gorah, da bi recimo postala gorska vodnica? Ne (smeh). Gorsko vodništvo me sploh ne zanima, ker če nekaj moraš početi, neha biti fajn. Zdaj grem v hribe zaradi lastnega veselja. Fino mi je recimo sodelovanje s Stojanom Bur- nikom s Fakultete za šport, imava namreč idejo povezati njihov predmet Gorništvo z našo Ge- ografijo gora, in v okviru tega imamo terenske vaje s študenti. Študente zelo rada peljem tudi v hribe, ampak da bi morala peljati klienta – to pa ne. Mogoče na kak treking, to še, plezat ali na kak osemtisočak pa niti pod razno. Zdi se mi, da je to tako velika odgovornost, da sploh ne bi bilo več fajn (smeh). Tako da me gorsko vodništvo zaenkrat ne zanima in dvomim, da me kdaj bo. Več o Ireni in odpravi Karakorum 2007: www.gore-ljudje.net, www.irena-mrak.com m