Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17	Ljubljana,	17.	julija	1936.
Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din Za i n o s t r a n s t v o celoletna naročnina 90 Din
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Slovenski „Umetnostni dom“
I.
Slovenska »Narodna galerija«, ki je bila ustanovljena 1. 1918., ima namen zbrati slovenske umetnine vseh časov, predvsem pa iz preteklih stoletij. Bo naj dokaz, da smo Slovenci narod s staro kulturo *in da je slovenski duh ustvarjal oblikujočo umetnost vzporedno z drugimi zahodnoevropskimi narodi. Že kmalu po ustanovitvi slovenske »Narodne galerije« je začel del živečih slovenskih umetnikov zahtevati, naj bi »Narodna galerija« bolj upoštevala sodobno umetnost. To pa ni bilo mogoče, ker še niso bile zbrane, in tudi še danes niso, umetnine iz starejših časov v taki meri, da bi bila podana siika slovenske umetnostne zgodovine. Bilo pa tudi ni sredstev za nakupe, pa tudi ne prostora za večje število sodobnih umetnin v »Narodni galeriji«. Pred kakimi dvanajstimi leti je nastopila skupina slovenskih oblikujočih umetnikov tudi na obenem zboru »Narodne galerije« z zgoraj omenjeno zahtevo ob živahnem prerekanju. Pozneje so se bavili mlajši umetniki sami z mislijo sodobne slovenske umetnostne galerije. Seveda je bilo zastonj vsako upanje, da bi se stvar uresničila, ko je še »Narodna galerija« životarila in je morala prevzeti za to, da je dobila v ljubljanskem »Narodnem domu« prostor, vse vzdrževalne stroške in davke, kar je zneslo na leto velike vsote, medtem ko je plačeval »Sokol«, ki ima v ljubljanskem »Narodnem domu« skoraj prav toliko prostorov kot »Narodna galerija«, le celili 2.400 Din priznaval ne najemnine na leto. Tako se je godilo in se godi slovenskim kulturnim zavodom tudi današnji dan. Drugod postavlja država in vzdržuje z milijonskimi vsotami take zavode, pri nas pa so slovenski vrhovni kulturni zavodi nadležni berači, ki prosjačijo za drobtine in žive od milosti.
Za živo, sodobno umetnost je postavil 1. 1909. Jakopič umetnostni paviljon, ki je sedaj last ljubljanske mestne občine. Ta paviljon je pa že v hudo slabem stanju in ker ni masivno zidan, ga .)(? U,. a v doglednem času tako ali tako podreti. Ljubljana je glavno mesto skoraj dvamilijonskega naroda, čeprav razdeljenega na 4 države. Poglavitni izraz vse slovenske skupnosti so slovenski vrhovni kulturni zavodi, političnih institucij vseh Slovencev dandanes ni!
Zaradi tega je novi dom slovenske oblikujoče umetnosti, ki bo postavljen še letos v Ljubljani! tako vazna stvar za vse Slovence. V Ljubljani bo sezidana monumentalna stavba za
slov. sodobno galerijo, zn umetnostne razstave, stalno prodajalno umetnin in ateljeje.
S to stavbo bo dobila slovenska sodobna, živa
umetnost svoje središče in bo postavljen
slovenski »Umetnostni dom«.
Mislim, da bi bilo to ime za novi zavod še najprimernejše. Slovenska sodobna umetnost, ki je
"asa kulturna prihodnost, bo dobila z njim pravo P°dlago zn popolni razmah. Slovenski »Umetnostni doni« se je pokazal sicer čez noč in ni naša Javnost o n J era niti slutila. Misel je zasnoval in uku izvedel nas umetnostni zgodovinar
vseuč. prof. dr. Izidor Cankar,
ki je pridobil, kot je povedal sam, iz zasebnih virov za naše razmere hudo veliko vsoto treh milijonov dinarjev v ta namen. Zidati bodo začeli slovenski »Umetnostni dom« še letos ob Bleivvei-sovi (etdi v Ljubljani na levo od Trubarjevega spomenika. Stavba bo monumentalna tudi na zunaj in prva monumentalna stavba, posvečena slovenski oblikuj011 umetnosti, ki bo sezidana strokovno za svoje namene, medtem ko je bil Jakopičev paviljon Je zasilna, preprosta stavba, ki ni bila niti pred ognjem varna. Ne bo nas treba več biti sram pred tuj um umetniki, ki jih bomo laliko odslej vabili na razstave v Ljubljano in bo tako tudi slovenskim umetnikom lažja pot v tujino. Slovenski »Umetnostni dom« bo važno sredstvo za
slovensko kulturno propagando v tujini. Profesor dr. Cankar, ki noče izdati virov, iz katerih je dobil trimilijonsko vsoto, računa, da bo treba še za opremo in za nakup sodobnih slik za slovensko moderno galerijo nadaljnjega pol milijona dinarjev, ki si jih bo še zagotovil. Stavbišče za slovenski »Umetnostni dom« je poklonila banovina.
Iz državne blagajne tudi »Narodna galerija« do danes ni prejela n ičesa r.
Prihaja nam na misel, da plačujemo Slovenci na leto 630 milijonov davkov, ki jih ne dobimo nazaj.
V	Zagrebu stoji na Zrinjevcu že celo število desetletij monumentalni razstavni paviljon, ki so ga dobili celo iz Budimpešte in bodo imeli moderno galerijo za 8 milijonov dinarjev.
Kar bo nova »Vseučiliška knjižnica« v Ljubljani za slovensko znanost, to bo novi slovenski »Umetnostni dom« za slov. oblikujočo umetnost.
II.
Nisem videl načrtov za slovenski »Umetnostni dom«. Znan mi je po opisu le eden izmed prvih osnutkov, ki naj bi bil štel, ki je bil pa že v začetku izpremenjen in dopolnjen. Vem pa, da načrti še niso izgotovljeni. Ker ima stvar v rokah profesor Plečnik, ki je bil takih stvari že na Dunaju v »Secesiji« vajen, ni dvoma, da bo stavba sama na sebi znamenitost tudi glede uporabnosti.
Resnična škoda pa je, da za novi slovenski »Umetnostni dom« ni bilo mogoče dobiti stavbišča v sredi mesta. Dr. Izidor Cankar je iskal tako stavbišče, priznati pa moram, da ga sedaj v resnici ni mogoče najti, ker je vsa urbanistična osnova Ljubljane zadnjih 50 let izkažena. Neodpustljive napake so se godile že takrat, ko so postavili »Muzej«, »Narodni dom« in »Opero« na rob mesta, namesto da bi bili podrli v sredi Ljubljane kak blok ter postavl jal i v sredi mesta monumentalne stavbe. Mogoče se bo to zgodilo v prihodnosti, če bodo pri krmilu drugačni ljudje.
Mislim pa, da bi bilo potrebno misliti na to, da bo vseeno v doglednem času mogoče postaviti kje v sredi Ljubljane razstavno poslopje za umetnine, kjer bi bil obisk še enkrat večji kot na robu mesta. Novi »Umetnostni dom« bi bil . potem namenjen le samo za moderno slovensko galeri jo, ki se bo pa s časom tudi povečala. Zaradi tega bi bilo prav, če bi se že sedaj mislilo pri načrtih na to, da bi se pozneje sedanja stavba lahko še povečala in dozidala brez škode za miselni osnutek.
III.
Lastnica novega »Umetnostnega doma« bo po pojasnilih prof. dr. Izidorja Cankarja postala banovina, ki bo zavod tudi upravljala in tedaj v moderni slovenski galeriji, razstavnih prostorih in ateljejih tudi popolnoma odločevala,
Ko sem že 10 let in še več, preden je bila ustanovljena slovenska »Narodna galerija«, pisaril
sestavke o nji po dnevnikih in revijah ter poudarjal potrebo, da se ustanovi v Ljubljani umetnostna galerija, sem iz vsega začetka pribijal, da mora in more biti v Ljubljani edino le slovenska umetnostna galerija, ne pa splošna zgodovinsko-pragmaticna galerija. Kajti za ustanovitev resne splošne galerije, za katero bi bilo treba že pred vojno vsaj 5 milijonov zlatih kron in danes gotovo več kot 50 milijonov dinarjev, če naj bi imela absolutno vrednost, — ne bo nikoli dobiti zadosti sredstev in ne more biti nikoli podobna splošnim umetnostnim galerijam v velikih evropskih mestih, ker so te povrh nastale iz zbirk, ki so jih zbirali vladarji cela stoletja. Le čisto slovenska umetnostna galerija ima lahko absolutno vrednost tudi za mednarodni svet, ker take galerije nikjer drugod biti ne more.
Zato sem, ko*sem 1. 1918. skupaj z g. A. B. začel delati za ustanovitev društva »Narodne galerije«, ki naj bi napravila umetnostno galerijo T, Ljmmjmn, sestavil taka pravila, da je bilo izključeno, da bi se vtihotapi jale v slovensko »Narodno galerijo« druga dela kakor dela slovenskih umetnikov. & 2. pravil društva »Narodna galerija« poudarja to stališče še danes. Že takoj po ustanovitvi društva »Narodna galerija« se je začel v časih pijanega navdušenja odpor zoper samoslo-venski značaj »Narodne galerije«. Pobijal sem v odboru zoperslovensko strujo, ki je nazadnje podlegla in še pri izpremembi pravil »Nar. galerije« 1. 1924. je bilo slišati nekaj prikritih glasov, ki jim ni bilo všeč samoslovenstvo, vendar pa je nazadnje zmagalo samoslovensko načelo, res pa s pristavkom, da niso izključene umetnine drugo-rodnih umetnikov, ki so stali v zvezi z domačo umetnostno produkcijo oziroma so vplivali na razvoj slovenske oblikujoče umetnosti. Varovan je tedaj slovenski duhovni organizem. Še pred nekaj leti se je pa oglasil od vplivne strani glas, da naj se sprejemajo v »Narodno galerijo« tudi neslovenske umetnine. Bil sem vedno tudi zoper to, da bi slovenska »Narodna galerija« postala last kakšne politične favne korporacije v časih, ker bi lahko trpel slovenski značaj »Narodne galerije«.
Prepričan sem in upam, da bo g. prof. dr. Iz. Čankar, ki je zasnoval slovensko moderno galerijo in razstavno poslopje ter umetnostne ateljeje, skrbel za to, da bo banovina, ki je danes bika, jutri pa lahko drugačna, dolžna varovati slovenski značaj slovenske moderne galerije in da bodo imeli do ateljejev pravico le samo pravi in resnični slovenski umetniki ter da ne bo mogla kakšna politična sapa izbrisati slovenstva nove moderne galerije, v katero spadajo izključno le dela umetnikov slovenskega pokolenja. Dalo bi se to načelo zavarovati v ustanovni listini mogoče tako, da bi o vsem odločal kuratorij slovenskega »Umetnostnega doma«, ki bi moral pa biti sestavljen tako, da bi dajal popolno poroštvo za slovenski značaj cele ustanove, in ne bi imela politična oblast stvarnega vpliva.	Dr.	J.	R-i.
Zastor se je dvignil
Povejmo, česar »Jutro« ne pove!
I	reba je veliko domišljije, da daš sestanku pripadnikov stranke, ki šteje več milijonov členov, ki ga pa obišče 723 odposlancev, ime »kongres«, posebno če imena teh delegatov iz mnogih krajev ne predstavljajo tistih, ki so se pojavljali pri »podvigih« JNS kot krajevni voditelji, temveč pripadnike stranke druge ali tretje vrste. Vseeno je pa res, da je sestanek pripadnikov JNS zbudil precejšnje zanimanje javnosti, podobno zanimanje, kakor ga zbudi v gluhi deželi redki nastop kake artistične družine. In ker izdajajo režiserji tega sestanka neprikrito zadovoljnost nad zanimanjem, jim hočemo pribaviti še malo novega zadovoljstva in se bomo popečali s tem »kongresom«, ki je zanimanje javnosti bogato poplačal.
»Jutro« je napisalo v uvodniku z dne 5. julija
fatalni stavek, da bi bil »neuspeh kongresa fatalnega pomena za našo nacionalno politiko na znotraj in na zunaj«. Ker ni prav nobenega upanja, da bi »Jutro« priznalo neuspeh kongresa, je samo po sebi umevno, da je po njegovem pisanju kongres nad vse uspel. Toda nam se ob kongresu go-inilijo podatki, zaradi katerih se zavarujemo pred tako samoposebiumevnostjo. V tistem hipu pa, ko zadvomimo nad uspehom kongresa, se pokaže vsa fatalna resničnost »Jutrovega« stavka.
Če štejejo jutranji ljudje med zanimivosti kongresa govore kakega Banjanina in drugih, blagor jim. Mi jih ne štejemo tja, ker znamo te govore na pamet že od postanka države. Pač pa mislimo, da so dogodki na kongresu od štetega sprejemanja novega statuta stranke dalje zgovorno prikazilo, da režiserjem do samega kongresiranja ni bilo
znano, kako ho kongres potekal in če bo sploh »potekel«.
Vzemimo najprej e razločno pričakovanje, da se bo kongresa udeležil, kakor bi bilo tudi res samo po sebi umevno, strankin predsednik Nikola Uzunovič. Primerjajmo to pričakovanje ne samo z njegovo odsotnostjo na kongresu, temveč z njegovim pismom, dospelim na kongres z datumom 13. julija 1936, torej v starosti 17 dni. Teh 17 dni je prava fotografija »previranja«, kar je jugoslo-venarska beseda za »prerivanje«, — med prvaki stranke.
Nato poglejmo novi statut, ki uvaja namesto 7 podpredsednikov samo 2, izvršilni odbor naj šteje 15 mož, ožji glavni odbor 90 mož poleg predsednikov banovinskih in belgrajske organizacije, medtem ko šteje bataljon »širšega glavnega odbora« že kar 250 mož. V vseh teh odborih seveda ne manjka še cele vrste »virilistov«, ki so členi že po svoji »službeni dolžnosti«. Kako je z ustanovo »častnega predsednika«, si ne upamo trditi naravnost. Vtisk pa imamo, da je bila ta ustanova porojena šele na dan kongresa, t. j. ko je že dospelo pismo Uzunovica z dne 13. junija.
Pri vseh teh spremembah je videti edino pozitivnost v zmanjšanju števila podpredsednikov. Ne mislimo pa pri tem na to, da bi hoteli prvaki JNS priznati, da zmanjšujejo število podpredsednikov z ozirom na tajanje števila pripadnikov, temveč na to, da so odpravili podpredsedniške položaje, ki so bili ob rojstvu stranke predvideni za nasičenje osebnih ambicij prvakov vseli sedem frakcij, ki so dezertirali iz svojih strank. Morebiti je v odpravi visokega števila podpredsednikov tudi aluzija, da je sedem suhih let za nami. Zanimivo je, da generalni tajnik stranke ni več istočasno podpredsednik, toda samo toliko, ker se je podpredsedniška funkcija dr. Kramerja že dalje časa sploh zamolčavala, posebno, kadar je »jutro« napisalo kakšno gloso na račun »Kmečkega lista«, glasila podpredsednika JNS Puclja.
Pred volitvami novega vodstva stranke se je pripetil dogodek, ki ga režiserji kongresa brezpogojno niso dali na dnevni red, čeprav so ga povzročili. Kadar pri nacionalistih nekaj ni v redu, takrat sc gotovo pojavi kak »akcijski odbor«. To se dogaja tako redno, da smemo za politično zgodovino napisati kar pravilo, da je »akcijski odbor« nacionalcev zanesljivo znamenje, da so nacionalci nekje pogoreli. Take akcijske odbore so ustanavljali, ko so ljudje iz JNS »na lastno odgovornost« kandidirali na seznamu mesije Jevtiča, takega so si preskrbeli, ko je po izletu JNS iz vlade nastalo
Ereprosto vprašanje: Kaj sedaj? Ta akcijski od-or se je selil v znamenju sodelovanja celega naroda iz enega letovišča v drugega, dokler se mu le ni posrečilo dospeti do — ne do kakega novega kraja, temveč do predsednika stranke, Uzunovica. In pri teh zadnjih konferencah ni bilo več govora o nacionalni politiki, temveč o tem. ali naj se strankine ščuke Jevtičeve skupine (Jevtič je bil tudi eden izmed sedmih podpredsednikov stranke) privabijo v stranko nazaj ali ne. Zmagala je v akcijskem odboru struja, ki je bila za povratek ščuk, in tej struji nista morebiti načelovala Pucelj in Marušič, temveč — Kramer. Ščuke so bile po-
vabljene na kongres in so takoj tudi pokazale, da ščuka ostane ščuka. Za jevtičevce je namreč vstal Vujič in prebral resolucijo, ki je javno diktirala kongresu, kako mora rešiti vprašanje novega vodstva stranke. Vujiču je bila sicer beseda odvzeta, ali kandidacijski odbor ortodoksne JNS je vendarle objavil sklepe, ki se doslovno ujemajo z namero resolucije strankinih ščuk.
Najprej je bil izvoljen dosedanji predsednik za »častnega predsednika«, z drugimi besedami, bil je in contumaciam odstavljen, lako ima danes JNS, katere predsednik je svoje dni razglasil, da so stranke luksuz, kot prva v državi luksuznega predsednika v osebi istega, ki je stranke proglasil za luksuz. Ni se torej čuditi, da je bil zadevni predlog duhovitega zastopnika kandidacijskega odbora, dr. A ndjeli novica, sprejet z zelo hvaležno aklamacijo. Nato je dr. Andjelinovič objavil, da se je kandidacijski odbor — tisti, ki se je prej dolge ure prepiral za zaprtimi vrati — zedinil na predsednika v osebi »spoštovanega generala v rezervi Petra Živkoviča«. Kakor piše »Jutro«, je kongres sprejel to kandidaturo z naravnost neznosnim navdušenjem, belgrajska »Politika« pa pravi doslovno: »Kongres je prihvatio ovo sa-opštenje«, ali po naše: kongres je pristal na to novico. Novi predsednik JNS tore j ni bil izvoljen, temveč serviran, z njim so udeležencem kongresa preprosto postregli. Prav tako so jim postregli z Banjaninom in Demetrovičem kot podpredsednikoma in s Kramerjem kot generalnim tajnikom ter z vsemi ožjimi in bolj širokimi odbori. Volitve strankinih organov so se izvršile po že znanem in preskušenem vzorcu, po katerem naj bi se vršile vse volitve v državi.
Že pri volitvah izvršilnega odbora — jutranji ljudje pišejo o izvršnem odboru, kar pa ni zamenjati z izvrstnim odborom — se je pokazalo, da novi, čisto sveži in pravkar sprejeti statut ni po-raben. Ta statut namreč predpisuje za izvršilni odbor — poleg virilistov — število 15 oseb. No, pri JNS vedri pa 16 bivših ministrov in je res salamenska smola, da generalni tajnik ni na to pomislil. Nesoglasje med statutom in številom bivših ministrov je rešilo zasedanje '(ki se pa ni smelo več vršiti v Uzunovicevi palači!) tako, da je izvolilo v izvršilni odbor kar 28 oseb. Da bi imel ta odbor ravno 16 členov, vendar tudi ne grej Pri tem ne samo statut ni bil upoštevan, temveč je prišlo do kaj vročih nesporazumov med dr. Andjelinovičem in Tomičem, ki sta se drug drugega pošiljala pred vrata, dokler nista oba ostala za vrati.
Novi predsednik JNS je prav tako izostal, kakor prejšnji, častno odstavljeni; novi predsednik se ni udeležil niti seje ožjega glavnega odbora, ko se je vršilo sortiranje izvršilnega odbora, temveč se je dal od obeh podpredsednikov in generalnega tajnika obiskati. Doslej še ni znamenj o kakšni razliki med značajem tega obiska in med značajem raportiranja; zato smemo pričakovati, da postane iz generalnega tajnika sčasom »čata:<, t, j. podnarednik-pisar pri kompaniji. To ne bo nič hudega, ker se bo slišalo prav zvočno »čata jugoslovenarske čete«.
(Konec prihodnjič.)
Dr. Ivo Štempihar:
Varščine demokracije
(Nadaljevanje)
IV.
Nedotakljivost ljudskih predstavnikov — poslancev — je po našem mnenju v teku prakse posredne demokracije razvila takoimenovano parlamentarno demokracijo, tisti tip politične posredne demokracije, zoper katerega rohnijo laši-sti in stanovščinarji zato, ker vztrajajo pri obstoječem gospodarskem in družbenem redu in se zato zaletavajo v nasledke tega reda v političnem življenju. Parlamentarna demokracija pomeni namreč stvarno prenos ljudske vrhovnosti na parlament, kar na sebi ni še nič hudega, kar se pa lahko izmaliči v oligarhijo parlamentarcev, oziroma nedoločljivih sil v zaledju, kakor hitro se razblinijo politična poroštva varnosti ljudske vrhovnosti.
In ta poroštva se razblinjajo pri obstajajočem gospodarskem in družbenem redu. Odtod razočaranje nad parlamentarno demokracijo tudi med demokratičnimi silami, v ljudstvu samem. Odtod fašistična in stanovščinarska igra zoper demokracijo, oziroma zoper njen tehnični izraz: parlament, ki naj bi se izvolil.
Ne da bi rušili parlamentarno demokracijo kot tip posredne politične demokracije moramo pri razmotrivanju o zdravilih, ki naj odpravijo njene pomanjkljivosti, poiskati politični vir izmaličenja v tem, da si nezdrava parlamentarna demokracija prisvaja ljudsko vrhovnost tudi v razmerju nasproti ljudstvu. Poskrbeti moramo torej za to, da parlament nasproti ljudstvu in ljudski volji ne bo imel vrhovnosti. Parlament bodi vrhoven samo kot izraz ljudske volje, torej v svoji predstavniški vlogi. S tem postavljamo zoper gornji, tradicionalni, toda izkvarjeni tip posredne demokracije drug tip, tip po ljudski volji usmerjevane posredne demokracije. Ker pa je za nas ljudska volja volja onih. ki živijo od svojega dela, si smemo zastaviti nalogo, da ustvarimo od volje
delovnega ljudstva usmerjevano posredno demokracijo.
V	taki demokraciji parlament vsekakor m upravičen vrhovno odločati o pravicah, ki jih 'dma iz sebe, temveč zaradi prenosa od ljudstva. Nezdružljivo z ljudsko vrnovnostjo je svojepravno in vrhovno odločanje parlamenta o veljavnosti ali neveljavnosti določenega mandata, poverjanje mandatov. Nezdružljivo z ljudsko vrhovnost jo ie, če parlament praktično ni dolžan spoštovati demokratičnih svoboščin, porokovanih bodisi izrečno v napisani ustavi, bodisi že samo v nauku občasne človečnosti in kulture. Nezdružljivo z ljudsko vrhovnost jo je, če parlament že kar sam, po spre-vidu večine v njem, predpisuje določbe, ki yre-jajo njegovo lastno obstajanje in ki določajo pravice n jegovih členov.
Formalna parlamentarna demokracija meščanskega razreda nas po vsem, kar je zlasti pri nas napravila, uči, da si mora delovno ljudstvo svojo vrhovnost primerno zavarovati, da si mora torej ustanoviti organe, ki poslovanje in sklepe parlamenta vsak čas, kakor hitro se pojavi potreba, nadzorujejo in, če treba, izsilijo popravek. Za tako nadzorovanje in za učinkovitost nadzorovanja so dosedanja poroštva nezadostna, že zato, ker so tako urejena, da so sama spet v rokah parlamenta, s tem pa tudi že v rokah političnih strank.
Vzemimo tale primer:
Teroristična skupina, ki skriva svoje prave namene za naglaševano pripadnost k demokratičnemu redu, dobi v roke oblast in razpusti njej nepokorni parlament. Volitve izvede tako, da najame vse državne oblasti za agitacijo, uprizori v zasmeh zakonitim poroštvom svobodnih volitev teror in uspe. V novi parlament pride njena večina, ki se na določbe ustave noče ozirati, ker se ji tudi ni treba z ozirom na to, da ustave same zase niso izvršljive. Zaveda se, da je ljudska volja
Službena doba učiteljstva na nekdanjih zasebnih šolah s pravico javnosti
Pod tem naslovom je opozoril »Slovenec« dne 11. junija t. 1. na krivice, ki groze učiteljstvu na prejšnjih šolah verskih samoupravnih občin v Vojvodini in zasebnih šolah s pravico javnosti družbe sv. Cirila in Metoda v narodno ogroženih krajih Slovenije, posebno na Primorskem. Navzlic temu namreč, da je predprcvratna madjarska in avstrijska zakonodaja temu učiteljstvu zagotavljala polno vštet je službene dobe v pokojnino ob prestopu v javno — bodisi deželno, občinsko ali državno šolsko službo, se dogaja, da se temu učiteljstvu zdaj, ko je bilo prevzeto po prevratu v jugoslovansko državno šolsko službo, ob prestopu v pokoj od jugoslovanskih oblasti ne všteva v pokojnino tista službena doba, ki so jo ti učitelji opravili pred vojno na srbskih osnovnih šolah verskih samoupravnih občin v Vojvodini oziroma na slovenskih šolah družbe sv. Cirila in Metoda. Člankar navaja v dokaz razsodbo državnega sveta št. 7570/1936, s katero je državni svet odbil pritožbo učiteljice Perside Lugumerac, da se ji všteje v pokojnino službena doba, opravljena pred prevratom na srbski osnovni šoli srbske verske samoupravne občine v Somboru; glede slovenskih šol družbe sv. Cirila in Metoda pravi pisec: »Znani so pa tudi slučaji, da ovira glavna kontrola vštetje službene dobe na šolah družbe sv. Cirila in Metoda v Trstu, kar se protivi ne le določbam prej navedenega zakona o avstrijski učiteljski pragmatiki z dne 28. julija 1917, ampak tudi sklepom narodne vlade za Slovenijo v Ljubljani, ki je leta 1919. prevzela učiteljstvo šol družbe sv. Cirila in Metoda v državno službo ter mu v smislu čl. 50 in 66 avstrijske učiteljske pragmatike ob prevzemu v državno službo vštela dotedanjo službeno dobo za napredovanje in odmero pokojnine. Pri tem je treba poudarjati, da so bile šole družbe sv. Cirila in Metoda še dolgo po prevratu na Primorskem edini slovenski učni zavod in bi bilo skrajno krivično, ako bi se učiteljstvu, ki je do zadnjega vztrajalo na teh šolah, tam opravljena službena doba ne štela v pokojnino. Postopanje državnega sveta ob prej navedenem primeru učiteljice 1’. Lugumerac na šoli samoupravne verske občine v Somboru je tem pomembneje, ker je imela Srbi ja pred letom 1918. oziroma 1913. ravno v teh šolah svojega naroda v inostranstvu edino oporo narodne vzgoje, ker drugih šol predvojna Srbija izven državnih mej ni imela; isto velja za naše šole družbe sv. Cirila in Metoda v Trstu po prevratu.«
Članek je imel očitno namen, da opozori našo javnost na res nerazumljiv pojav v naši šolski politiki, ko se učiteljstvu, ki se je pred vojno in med vojno trudilo in žrtvovalo v tujini za vzgojo mladine svojega naroda, zdaj ko stopa v zasluženi pokoj, ta v tujini opravljena službena doba ne šteje v pokojnino. Drugega namena po našem prepričanju članek nima. Pa je vendar naletel na demanti. Isti »Slovenec« piše dne 16. junija t. 1. pod istim naslovom, da se to ne dogaja »zaradi nekega ,rigoroznega postopanja šolskih upravnih oblasti naše države’ (kakor se je izrazil člankar v »Slovencu« dne 11. 6. t. 1.), pač pa zaradi predpisov novega uradniškega zakona z dne 31. marca 1931, po katerem je stvar sploh malo drugačna, kakor jo navaja omenjeni članek.«
Z besedo »rigorozno postopanje« je pač mislil pisec članka z dne 11. junija t. 1. zadevo v celoti, t. j. vse zakonite določbe, ki se uporabljajo pri obravnavi tega vprašanja, pa naj je to uradniški zakon iz leta 1931. ali pa kaka druga »izkuha« (kakor bi se izrazil Prlek z Murskega polja) slavnega JNS režima, ki je tako nagrado zasnoval ravno učiteljstvu, ki mu je bilo do zadnjega tako brezpogojno vdano. Zato je ves trud pisca članka v »Slovencu« dne 16. junija t. 1. brez pomena, kajti ne ta ali oni referent pri banski upravi, ministrstvu, glavni kontroli ali državnem svetu, ampak zakon, ki vsebuje tako ozkosrčne in krivične določbe in n jegov tvorec sta krivca vsega zla. Zakon pa je od danes do jutri in če omogo-čuje krivice, ga bo zadela sodba.	V.
n jej nasprotna, hoče se pa obdržati na oblasti. Kaj bo napravila? Na hitro roko bo spremenila volilni zakon sebi v prid, razpustila zbornico, razpisala po novem zakonu volitve in seveda še bolj zmagala kakor prvič. Nato bo pa objavila: da se je obrnila na ljudstvo in da je ljudstvo tako rekoč s plebiscitom potrdilo njeno oblast. Po teh uspehih bo pa lahko mirno spremenila še ustavo in postavila vse nasprotnike pred odločitev: ali se ukloniš ali pa čakaj, da dozori revolucija.
Tako vidimo, da v nam znanih oblikah parlamentarne demokracije predvidene varščine demokracije potom razpustov, volitev, dvojnosti tako imenovanih »ustavnih faktorjev« in podobno praktično nimajo prav nobene vrednosti. Taka poroštva so sposobna kvečjemu prikazovati ljudstvu, kako se na njegovem hrbtu in na njegove stroške razračunavajo nasprotniške stranke, oziroma celo voditelji takih strank. Uspeh teh razračunavanj je pa popolnoma enak slavnemu staro-avstrij-skemu »Fortwursteln«, ali še bolj slavnemu jugo-slovenskemu državotvorstvu.	(Sledi.)
Opazovalec
Kdo je kriv?
Spet se je, po razmeroma kratkem razdobju, pripetila v Ljubljani nesreča z letalom »Aero-puta«, zrakoplovne jugoslovenske družbe, ki dela tudi v Sloveniji, pa že kar v svojem imenu prezira slovensko besedo. Stoodstotno je delovala bi nesreča: uničila je letalo popolnoma, uničila tudi potnike do cela, da jim je bilo komaj mogoče trupla prepoznati.
Kaj je pravi vzrok nesreče?
Megla, pravijo. Kakor prvič.
Toda če bi res mogla meglo povzročiti take nesreče bi v meglovitifi krajili, kakor na primer v Londonu in vsej Angliji, letalstvo sploh ne bilo mogoče. Razen tega je pa že dovolj dognano, da je bila sicer megla, toda rahla in redka, tako da so lahko zasledovali gledalci letalo šedolgo_časa.
Ne, megla popolnoma gotovo ni bila kriva.
Prav tako ne zadene po soglasni sodbi vseh nobena krivda letalskega osebja. j
Krivda more biti torej samo v stroju, zlasti v motorjih in v tistih, ki so stroj preskrbeli, opravili in imeli nalogo, preskušati ga.
Govori se to in ono. Opazovalo se je to in ono. Ys0 govorice, vso. opflzov&njci so si enotno, v tem, da motorji niso v redu delovali.
Vsekako ima slovenska javnost po tej drugi neopravičljivi nesreči pravico, da se stvar preišče od konca do kraja, da se ta preiskava vrši v vsej javnosti in brez ozira na kogarkoli, da se takoj od vsega začetka izločijo od sodelovanja pri preiskavi vsi, ki bi utegnili
biti prizadeti, da se štejejo marveč ti od vsega začetka za sumljive.
Že skušajo razlagati, opravičevati, zabrisavati. »Jutro« govori že kar vnaprej o »nepreračunljivi usodi«. Nam se pa zdi, da se ta »usodna nepreračunljivost« le malo preveč iznenadljivo podobno >o navij a, tako da je ne bo težko razkriti od sle-lerne poslovne mistike.
Vsekako pa je dobro, če javnost cuje nad to zadevo, pa se bo nepreračunljiva usoda kmalu prelevila v precej preračunljive osebe.
Žrtve centralizma
»Jutro« priobčuje klic brezposelnih učiteljskih kandidatov, ki jih je okoli 700 v Sloveniji. Pravi klic obupa je to: 700 mladih, usposobljenih ljudi, pa čakajo že leta in leta na službo. Čakajo in so pri tem v breme svojih staršev ali sorodnikov, zvečine malih ljudi, ki so jih izšolali ob lastnem pomanjkanju. Čakajo in propadajo duševno in telesno. Čakajo kljub temu, da bi bilo dovolj dela zanje. Čakajo kljub temu, da plačuje Slovenija davke, ki bi omogočili zaposlitev teh brezposelnih in še mnogo, mnogo drugih.
Le zakaj morajo čakati?	.	,	.
Čuda preprosta je stvar in dokler je prizadeti sami ne samo ne sprevidijo, ampak tudi povedo na ves glas, je ne bo rešitve, je ne bo poti iz zagate.
630 milijonov plačuje Slovenija na leto v osrednje blagajne, ne da bi jih dobila nazaj. 630 milijonov čez svoje potrebe, čez svoje moči. Kaj bi vse lahko napravili s tem denarjem! Oživelo bi gospodarstvo, zidali bi z njimi bolnice, kulturne zavode, šole. Bilo bi dela za tisoče, za desettisoče. Pokazalo bi se med drugim tudi, da je na mah učiteljskih kandidatov — najbrž celo premalo!
AH se učiteljski kandidatje tega vsega zavedajo, zavedajo v vsej jasnosti in v vseh usodnih nasledkih? Upamo, da se, čeprav nimamo s politično uvidevnostjo našega izobraženstva najboljših skušenj. Upamo, čeprav nas precej moti, da so dali svoj oklic mencla sami na razpolago »Jutru«, tistemu listu, ki je od vsega začetka zagovarjalo sestave in vladavine, ki so dovedli Slovenijo tja, kjer danes — je.
In še to-le: »Jutra« ni bilo prav nič sram priobčiti ta oklic. Priobčilo ga je, ko da bi samo ne bilo prav nič krivo te brezprimerne siromaščine bi našega propadanja, priobčilo, ko da so vsi krivci — izven njega.
Naj si vsak odgovori sam, kako se temu po domače in p° pravici pravi.
Brezposelni učiteljski kandidatje pa naj se le zavedajo, da bo trajala njihova stiska dalje, da se bo še večala, dokler ni zatrta zadnja sled sestava, ki so ga uvedli jugosloveni s svojim ne samo nekulturnim in nenaravnim, ampak tudi nenravnim nacionalističnim centralizmom. Tistim centralizmom, ki je bil samo pretkano sredstvo za izrabljanje slovenskega in hrvaškega naroda in v katerem je bilo od vsega začetka vse zlo.
Abiturientom!
je sila točen sestavek o »kulturnih društvih« na naši univerzi:
»— se dele na tri grupe: jugoslovensko nacionalna, klerikalna in marksistična. Glavno dejstvo, ki nam pade v oči, če tehtamo vse tri grupe, je to, da se prva (nacionalna) upravlja po demokratskih načelih, medtem ko stil drugi dve, tudi po svoji prirodi, antidemokrat-ski, dogmatični. Pri klerikalcih in marksistih ne sme poedincc priti do resnice, ali jo proučevati sam, z lastno razsodnostjo, temveč se mora absolutno pokoravati formulacijam, ki so jili podale nedotakljive avtoritete (v prvem primeru cerkev, v drugem Marx in njegovi nasledniki). Zato med klerikalci in komunisti po-edinec ne pomeni ničesar, on je samo številka v masi z istim mišljenjem. Pri nacionalistih pa, nasprotno, se poedinec prepušča, da pride do resnice in spoznanja z močmi in sposobnostmi lastnega intelekta; pri njegovem razvoju pa ga vodi najmočnejše in na j plemenitejše čustvo človeškega življenja: rodoljubje.«
Ali se pisec iz sebe norčuje? Saj je o nacionalistih tako pisal Cankar, kakor zveni zadnji stavek? Tudi je pisec res tipičen nacionalist, ker je prišel »z lastnim intelektom« do gornje »resnice«.
II	koncu pisec označuje posamezna društva:
»Akademska zveza in njen vpliv se je jačal in slabil z izmenjavanjem kraljevskih vlad. Danes bi AZ želela, zaradi zadržavanja izvestnih oseb izven akademskih vrst, da bi uvedla na univerzi svoj teror, vendar je ta poizkus preveč neresen, da bi mogel doseči uspeh. Po svojem mišljenju spadajo člani AZ v srednji vek ter predstavljajo oviro za normalen razvoj Slovencev.«
Mislim, da je pisec teh vrst prvi Slovenec, ki se je zaradi imenovanih ovir »nenormalno« razvil. To naj bodo informacije abiturientom? Kdor je res zrel končal gimnazijo, bo takoj sprevidel silno nemoč duha pri človeku, ki je to napisal, ter ljudi, ki jih zagovarja. »Jadran« morete z mirnim srcem imenovati »plesno društvo«, nerodovitno društvo tipičnih rodoljubov, ki ni bilo nikdar sposobno napraviti javen nastop, razen če so parkrat rogovilili po univerzi južni bratje z revolverji in bokserji.
Sicer pa — citati sami govore. Po obliki skoraj prav tako razločno, kakor po vsebini.
Vsi jugosloveni v JNS!
Konec junija je zborovala v Kragujevcu in na Oplencu Narodna odbrana. Kakor je pri takih priložnostih navada, je seveda tudi Narodna odbrana sklenila nekakšno resolucijo, polno državotvorne nacionalnosti. Mislimo, da se ne loči dosti od prejšnjih odbranskih in drugih nacionalnih resolucij, ki jih pošiljajo jugosloveni že 18 let v potrpežljivi jugoslovanski svet. Če bi bili jugosloveni samo stotinko teh besed proti ljudskim škodljivcem in korupciji uresničili, kje bi že bili! Pa je seveda niso, ker so pač vsi ljudski škodljivci in korupcionisti bili od nekdaj veliki jugosloveni. Saj v tem je ravno bistvo vse naše stiske: sestav, jugoslovenski nacionalni centralistični sestav je tisti poglavitni krivec, tista osnova, iz katerega izhaja vse hudo in slabo.
Tega seveda nacionalisti ne bodo nikoli mogli sprevideti, še tisti ne, ki mislijo res pošteno, ker ne znajo ločiti sestava od ljudi, ker ne razumejo sociološke osnove resnice, da oblikujejo družbeni in državni sestavi in ustroji razmere, in da ljudem — državljanom ni mogoče delati drugega, kakor da slabi sestav in ustroj vržejo in ga nado-meste z novim, če nočejo poginiti s starim.
En odstavek te resolucije je prav zaradi tega omembe in zapisa vreden:
»Zadnji čas je, da se zaradi nacionalno-politične in narodno-obrambne delavnosti združijo pod en nacionalni prapor vse jugoslovenske nacionalne organizacije, skupine, skupinice in posamezniki, katerim je ideal nacionalno neodvisna, svobodna in močna, gospodarsko napredna, socialno pravična in moralno čista narodna skupnost.«
To bi bilo res potrebno. In najbolj bi veselilo vse tiste, ki vidijo in vedo, da je prav jugoslovenski nacionalizem tisti, ki je zasužnjil Slovence in Hrvate politično velikosrbstvu, gospodarsko pa nacionalni čaršiji, da je jugoslovenski nacionalizem s svojim centralizmom šele omogočil tisto strahovito korupcijo, ki se je razlila kakor gnojnica po naši državi. In veselila bo ta združitev vse, ki jim je za to, da naš narod tvarno in nravno popolnoma ne propade. Kajti orientalsko pretkano je ta jugoslovenski nacionalizem deloval pod raz-njimi napisi in v raznih posadah, in če je prišla na dan kakšna posebna nerodnost ali neumnost recimo JNS, brž so se skušali drugi nacionalisti odmakniti od njih: »Da, da, seveda, tile stran-karii so taki, ker imajo preveč koruptnih ljudi med seboj, toda vse drugače bi bilo, če bi imeli mi, Narodni odbranci, moč in oblast v rokah.« Pa so seveda bili za javnost lepo tihi, da sede tudi
višje usposobljen za vodstvo nacionalcev. Ko je vodil vlado, je kratko in malo zapovedal, da hrvaškega vprašanja ni in ga je tako »rešil«. Centralist je bil strog in dosleden. In če imamo v Sloveniji vsepovsod na uradih srbske napise, v Srbiji pa seveda slovenskih nikjer, je to samo dosledno in do kraja izvedena jugoslovenska nacionalna enakopravnost. Če k temu še prištejemo tako rekoč uradno ugotovitev ministrskega predsednika Stojadinoviča, da izhajajo prav iz Živkovi-ceve dobe največ je korupcijske zadeve, potem res ne vemo, kje bi našli nacionalisti boljšega vodnika.
Moralna sila nacionalizma
Lanske petomajske volitve so po uradnih navedbah nacionalne vlade prinesle Jugoslaviji dokončno zmago nacionalne misli. Precej znano je, kako so bile pridobljene za nacionalno Jevtičevo vlado milijonske številke. A nič ne škoduje, če zabeležimo od časa do časa nove primere, da ne bodo ostali pozabljeni. »Slovenski dom« poroča in podkrepljuje poročilo s faksimilejem pisma predsednika 'volilne komisije v Križevcih, da je v Križevcih pri Ljutomeru volilo 217 oseb, medtem ko jr e uradni razglas naštel 359 oddanih glasov, torej za dobro tretjino več.
Jevtič in njegovi so sklenili, da stopijo spet v JNS — menda ji hočejo pomagati do podobnih zmag.
Pa so bili nacionalisti hudi, ko je dr. Maček trdil, da je dobila dejansko združena opozicija večino in da bi šla njej, ne pa Jevtiču, moč in oblast, če bi bila upoštevana ljudska volja.
Vsekako, kadar bodo spet jugosloveni govorili
o	demokraciji in volji ljudstva, je dobro imeti pred očmi. kakšna je ta jugoslovenska nacionalna demokracija in kako je bila ponarejana volja ljudstva.
Zborovski „kompleksi“
5. t. m. je govoril predsednik Zbora Ljotič v Novem Sadu. Govoril je o vsem mogočem in seveda, ker je zadnje čase pri politikih taka navada, tudi o hrvaškem vprašanju. Površnost njegovega opazovanja dokazuje njegovo znamenito razkritje, da ni mogoče izločiti hrvaškega vprašanja iz kompleksa drugih. Saj nič ne rečemo, Ljotič bi imel prav, če bi bil ta »kompleks« označil, kakor je treba, namreč za »kompleks« vprašanj politične ureditve države. Potem bi bila stvar preprosta in vedeli bi, o čem naj se razgovarjamo. Toda Lioti-čeva »Otadbina« je še nedavno tega povedala, kakšen je ta njen »kompleks«: da namreč ne gre obravnavati vprašanja politične zvrsti posebej, ampak samo skupaj z gospodarskimi in socialnimi vprašanji. Stara in že precej obrabljena zvijača ju-goslovenov; zavleči za večne čase vprašanje politične ureditve, ki se da v kratkem in korenito rešiti, s tem, da se povežejo z gospodarskimi in socialnimi, katerih dokončne rešitve pač ne bo, dokler bo človeštvo živelo, se gibalo in razvijalo. Kajti njihova narava je taka, da pomeni rešitev enega zmeraj nastanek drugega. Ker domnevamo, da morajo celo Ljotiču biti znane te osnovne razlike med enimi in drugimi vprašanji, si ne moremo misliti drugega, kakor da mu sploh ne gre resno za to, da pride tudi v Jugoslaviji do miru med narodi. Seveda, kje bi pa sicer moglo cveteti njegovo stanovstvo.
Še tale stavek iz njegovega govora je vredno zapisati: »Nepravično bi bilo reči, da je Srbom in Slovencem bolje kakor Hrvatom.«
Slovenci smo se torej kar na mah znašli v isti vrsti s Srbi. Stilizacija stavka je taka, da se godi torej nam Slovencem prav tako imenitno menda, ko belgrajski čaršiji. Kakih posebnih težav torej nimamo. Če plačujemo milijarde nad mero, ki jo
Je potegnila pravičnost, je to malota, ki ne šteje, lalota, ki opravičuje še nove dajatve. In ki bi nas v LjotLčevi centralistični stanovščinariji tudi gotovo zadele.
Da, spoštovani g. Ljotič, prav imate, nepravično bi bilo reči, da se godi nam Slovencem bolje, kakor Hrvatom. Nepravično že celo bi bilo reči, da se nam godi enako, kakor Srbom. Pravično pa bi bilo reči, da se nam godi mnogo, pa še prav mnogo slabše. Ali mar veliki politik Ljotič prav nič ne bere? Iz uradnih podatkov bi lahko posnel, da je doli na jugu brezposelnost skoraj ponehala, pri nas je je pa čedalje več. In tisoče podobnih novic.
No, in zato hočemo pač, da upravljamo sami svoje zadeve. Že celo pa ne maramo, da bi se vtikal vanje kak Ljotič, ki je svoje znanje in razumevanje za naše stvari s tem govorom spet kedaj pravilno pokazal.
Društvo zoper Slovence
Koroški Nemci in nemškutarji so ustanovili v Medborovnici pri Borovljah pevsko društvo, ki so mu dali ime po lepi, značilni planinski cvetici sleču (rododendronu) »Almrausch«. Za svoj namen si je postavilo gojiti prvič samo nemško pesem, drugič pa odbijati Slovence od slovenskih društev, jih pridobivati za nemštvo kot odpadnike in narediti iz koroških Slovencev in Nemcev en — kajpada nemški — narod.
(Dopis.)
Zadnja (15.) številka »omladinskega kulturno-
f>olitičnega lista« »Naša misel« prinaša tudi »Pri-ogo za abituriente«. Poleg obvestil o posameznili fakultetah v učnem oziru in o šolninah in drugem
oni v JNS.
No in sedaj so se po tolikih napovedih spet jugoslovenski nacionalisti zbrali pod komando generala. Kaj še »Pohod« vzdihuje in vabi. Boljše priložnosti ne bo našel, da pridejo nacionalisti skupaj. Živkovič je vendar v vsakem pogledu naj-
»Koroški Slovenec« ugotavlja pri tej vesti, da je namen društva v nasprotju z avstrijsko ustavo. Ugotoviti pa je treba še nekaj: avstrijska vlada strogo pazi, da se ne osnuje nobeno društvo, ki bi bilo samo malo v nasprotju z zakoni avstrijske stanovsko-fašistične ustave. In če bi se le osnovalo, bi bilo takoj razpuščeno. Ko se pa osnuje društvo, čigar protislovenski namen je naravnost in nesramno izražen že kar v pravilih, se ta vlada ne gane. Ne gane se navzlic slovesnim obljubam, ki jih dobivajo Slovenci že leta od Dollfussa sem in ki so jih ponavljali Starhemberg in Schusch-nigg. Ne gane se, navzlic avstrijskim zakonom samim. Ne gane se, kljub temu, da pomenijo vse te stvari očitno in nesramno kršenje senžermenske mirovne pogodbe.
Ne, od krščansko-stanovsko-fašistične Avstrije Slovenci ne bodo dosegli pravice. Še manj, ko od prejšnjih vlad, ko so vsaj smeli svobodno po-vdigniti svoj glas. In vse razne obljube avstrijskih državnikov po vseh teh skušnjah ne moremo šteti za drugo, kakor za poskus, da uspavajo čuječnost koroških Slovencev. Pa tudi našo.
Menda je tudi krščanstvo sedanje avstrijske vladavine le sredstvo za — razne namene.
Javna kopališča v Ljubljani
(Dopis.)
Publika in kopališča si prihajata iz poletja v poletje v Ljubljani čedalje bolj navzkriž. Druge mestne občine je skrb za ljudsko zdravje spravila do tega, da so sezidale velika javna kopališča sredi mesta. Naša občina se je umela tej težki dolžnosti prav previdno izogniti na ta način, da je priskočila na pomoč s podporami Športnemu klubu »Iliriji«. Kopališče torej le imamo. In v znak priznanja mestni občini je kopališče »Ilirija« tudi letos izobesilo belozeleno mestno zastavo. To je pa tudi vse. Z istim svojim podjetjem kljubuje namreč ta klub negovanju zdravja večine Ljubljančanov.
Pri tem je prizadet ves neimoviti, pretežni del mestnega prebivalstva, ki ne hrepeni po nobenem žoganju, temveč si želi in išče le zraka, sonca in vode. Prizadeti smo zlasti številni, sramotno plačani uradniki. Edina javna urtedba, ki nam je na razpolago, je javna bolnišnica, vendar ne za to, da bi se v njej brezplačno zdravili, ampak da lahko tam brezplačno — umremo, potem ko smo shirali po zatohlih stanovanjih in včasi še bojj nezdravih prostorih svojega uradovanja. Daljše izlete ali letovišča smo si morali že davno črtati iz vrst svojih želja in potreb. Da pridemo do svežega zraka, si lahko privoščimo ob nedeljah in praznikih le dolgo pešačenje po zaprašenih ulicah in cestah. K vsem tem kljubujočim nečloveškim elementom sc je pa zdaj pridružil še Športni klub »Ilirija«, ko nam je zvišal pristojbino za kopanje od 4 na 5 Din. Letos je torej uboga uradniška gmajna, ki plačuje mestni občini užitnino prav vse dni v letu, celo obsojena, da ob uricah uradnega odmora ne bo mogla uživati ne vode ne sonca v toliki meri, kakor je menda vendar tudi njej potrebno.
Vzrokov temu ne gledamo samo v imenovanem klubu, iskati jih je treba tudi v mestni hiši ljubljanski. Vsako pridobitno podjetje je menda že po zakonu dolžno predložiti od časa do časa pristojni oblasti svoje tarife. V našem primeru je ta oblast mestna občina, in sicer ne le po zakonu, temveč še posebno po svojem omenjenem mecenstvu. Zaradi tega se obračamo na g. mestnega župana z vprašanjem, ali se je klub »Ilirija« te svoje dolžnosti sploh že kdaj zavedal. Mnenja smo, da morajo biti računi nogometnega odseka »Ilirije« od računov javnega kopališča »Ilirije« strogo ločeni, in da mestna občina ne sme dovoliti, da bi se primanjkljaji tucata nogometnikov prevalili na pleča neimovitih kopalcev.
Gospod župan, zdaj imate Vi besedo. Rotimo
f>a Vas, da se je tokrat ne poslužite v obliki pri-jubl jenih popravkov, temveč da storite energične korake naravnost pri klubu »Iliriji«. Sploh naj se napravi korenita revizija tarif vseh ljubljanskih kopališč.
Mali zapiski
zastopati kake določene stranke ali svetovnega naziranja, ampak splošne slovenske narodne koristi in zahteve. Od strank in struj zahteva, da priznajo obstanek višje večno žive vrednote, namreč naroda, iz katerega so izšle in zaradi katerega obstajajo.
Kaj je s krajevnim leksikonom?
Tega je že nekaj, kar se vrši propaganda za krajevni leksikon dravske banovine. Potniki so že do dobra obhodili vso deželo in pobrali naročnino, kjer se je le dalo, leksikona pa še vedno ni. Komasacija in ponovna prekomasacija občin je njegovo izdanje res nekoliko zavlekla, a da za tako dolgo, je pa vendarle nekoliko čudno. Vsaj pove naj se, kako je; saj naročnina ni majhna.
Iz krogov poslušalcev radia nam pišejo: V soboto 4. in v nedel jo 5. t. m. smo imeli v Velikih Laščah na Dolenjskem lepo proslavo 100 letnice rojstva Stritarjevega. Radio ni prenašal ne ene teh priredb, zato pa smo morali poslušati propagando za berlinsko olimpiado. Nemce bi ob taki priliki moral poslušati ves svet.
Zagrebška policiji! se modernizira.
Število zagrebške policijske straže se poviša na 840 mož. Tudi se bo zagrebška policija motorizirala. V ta namen je minister notranjih zadev dovolil milijon dinarjev.
Izgovor, ki ne velja.
V	dveh velikih ljubljanskih kavarnah nimajo »Slovenije«. Kdor vpraša zanjo, dobi odgovor: je nimamo, ker je nihče ne zahteva. Tako se je zgodilo meni in tudi nekaterim mojim znancem. Že to je dokaz, da je izgovor, da je »nihče ne zahteva«, prazen. V dotičnih kavarnah se dobe vsi mogoči tuji listi in lističi, med njimi celo taki, zelo dvomljive vrednosti, pa bo menda prostora tudi za slovenski tednik. Prosim, da to objavite.
‘ —k—
Delavsko zavarovanje v ČSR.
Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Pragi vodi zdravo gospodarsko politiko, ki se odraža tudi v njegovi bilanci. V svojih tresorjih ima v državnih vrednostnih papirjih za nad 1 mili-
Prosimo naročnike, ki še tega niso storili, da poravnajo naročnino. Položnice so bile priložene zadnji številki.
jardo Kč, odboru za gradbo cest je posodil nad
i	milijardo Kč, več sto milijonov Kč je investiral za poživitev stavbne delavnosti, nad 750.000 Kč je posodil raznim občinam in sploh izvršil mnogo kreditnih operacij, ki oplajajo domače gospodarstvo. Njegove rezerve znašajo nad 5 milijard Kč.
Čehi zoper olimpiado.
Češka socialistična stranka zahteva od vlade bojkot berlinske olimpiade. Svojo zahtevo utemeljuje z dejstvom, da so na olimpijskih reklamnih lepakih češkoslovaške dežele označene kot nemško ozemlje. Nič čudnega; saj razglašajo nacisti tudi vso severno Slovenijo za nemško.
Angleški in francoski znanstveniki zoper nacizem.
Prejšnji mesec je praznovalo svetovno znano nemško vseučilišče v Heidelbergu 550 letnico svojega obstoja. Na slavnost so bili povabljeni zastopniki znanosti iz okrog 50 držav, odzvalo se jih je pa samo 31. Slavnosti so po poročilih francoskih in angleških listov izpadle precej klavrno; manjkali so pred vsem najpomembnejši predstavniki znanosti iz Anglije, Francije in Amerike. Bojazen, ki so jo ti izrazili, se je tudi uresničila: vse slavnosti so bile prirejene v poveličevanje nacizma; celo sam rektor je nastopil ne morda v tradicionalnem ornatu, temveč v — nacistični uniformi!
Opozorilo.
Današnji številki »Slovenije« je priložen katalog slovarjev dr. Jože Glonarja. Poleg monumentalnega Poučnega slovarja in popularnega Slo-varčkci tujk, so to Slovensko nemški-nemško slovenski slovar in Slovar slovenskega jezika, na katere opozarjamo. Zlasti Slovar slovenskega jezika bo važno avtoritativno delo, ki n&m bo tolmačilo naš besedni zaklad. Zato zasluži priloženi prospekt vso pozornost.
Produkcija plesne šole M. Vidmarjeve
je letos obsegala »Nianse v prostoru« ter je prikazala studijo krivulje v vseh njenih osnovnih možnostih: osmico, osmičko, krog, lok, krivuljo, spiralo, kroženje brez spremembe smeri, nastavek m dve variaciji. Celotni študijski program preteklega leta so učenke izvedle precizno in dokazale popolno formalno obvladanje omenjenega elementarnega plesnega načina. Edino, kar se mi zdi potrebno pripomniti, je manjkanje vsebinske strani. Učenke so program pač zagrabile formalno, toda nekako pasivno, brez lastnega notranjega doživetja, ki je ne le možno, temveč tudi potrebno pri najelementarnejših načinih katerekoli umetniške oblike. Meje med formalnim in vsebinskim ni mogoče potegniti, kajti ni ene brez druge; absolutno ne morem zanikati manjkanja vsebinske strani v izvajanju učenk M. Vidmarjeve, vendar se je pri njih vsebinska stran popolnoma podredila for-
Prepovedana časnika.
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo prodajo in razširjanje tednikov »Koprive« z dne 17. in »Radničke novine« z dne 19. junija t. 1.
Še ena velika tihotapska afera.
Belgrajska »Politika« poroča, da so že pred letom dni odkrili veliko tihotapsko afero, s katero pa ne pridejo na dan zaradi neke visoke osebe, ki je vanjo vpletena.
Nov slovenski obzornik
V	Mariboru je začel z letošnjim majem izhajati nov mesečnik »Piramida«. Kot urednik je podpisan pisatelj Radivoj Rehar. Po uvodni besedi je mesečnik nastal, ker je slovenski dnevni tisk v rokah političnih strank, ki so postale same sebi namen, namesto da bi bile služabnice naroda, revijalni tisk se pa prav tako ne more dvigniti do narodnega univerzalizma, to je do objetja naše narodne enote v smislu celote z vsemi njenimi vprašanji in zahtevami. Obzornik zato ne misli
ZADRUŽNA TISKARNA REG. Z. Z O. Z. Priporoča se za		tiskanje !
časopisov, revij		in knjig;
reklamnih letakov, lepa-		
kov,	vabil za gledališke	
odre in koncerte; vizitk,		
kuvert, tiskovin		za urade,
hranilnice, posojilnice in		
trgovine ter vseh v tiskar- ■		
sko stroko spadajočih del.		
V L JIIB L J AIVI TYRŠEVA C. 17 TELEFON 30-67		
malni, čeprav je po mojem mnenju potrebna sinteza obeh. Sicer so naziranja glede metodičnega postopka zelo različna in tako zastopa M. Vidmarjeva — kakor kaže — načelo primarne formalne izobrazbe, ki ji šele sledi sekundarna vsebinska.
Celotni vtisk njene šole je bil odličen in s priznanjem poudarjam, začetek slovenske plesne šole, iz katere bo ob tako sistematičnem, delu rasla samobitna slovenska plesna kultura, ki smo je prav do danes pogrešali, medtem ko so sc drugi kulturno svojski narodi tudi v tem oziru že povzpeli na odlična mesta.
M. Vidmarjeva je sama izvedla tri plese: a) Stoji drevo ..., kar je podala z globokim občutjem. Ta ples si z ozirom na glasbo predstavljam pač nekoliko drugače kot plesalka: drevo v začetku rahlo trepeta v sončnem brezvetrju. Nebo preplezajo oblaki, veter narašča in se raztegne v silen vihar; temu sledi padanje, oblaki sc trgajo, sonce zopet posije, drevo šumi čedalje manj, dokler ne obstane v rahlem, nežnem trepetanju, kakor v začetku. — Torej je zame ta ples le en, rekel bi akt ali morda moment, ki pozna le en vrh, v katerem kulminira vsa izrazna moč. — Vidmarjeva pa ga je vzela drugače: mnogo je bilo vrhov, a niti enega najvišjega. Po svojem pojmovanju ima seveda pravico do takšne interpretacije, ki jo pa jaz s stališča odgovarjajočega odnosa glasbe in plesa motrim drugače. — Tehnično je pokazala v tem izmed vseh plesov največ: roka, noga, celotno telo, prostor —, vse je obvladala do potankosti.
b) Čarovnica — je nudila v tehničnem in efektnem oziru mnogo. Tudi v vsebinskem je bila slika povsem jasna, ne vem pa, če je gong zadostoval ali odgovarjal. Ob spremljavi klavirja bi lažje našel odnos glasbe in plesa, kar je v tem plesu manjkalo, oziroma morda ni bilo potrebno. — Občinstvo je ta ples sprejelo izredno toplo.
c) V »Dolenjski« se je plesalka razgibala v lahno gracioznost, razsvetlila prejšnjo mračnost »Čarovnice« in s tem zaključila produkcijo svoje šole.
V	primeri z lanskim svojim nastopom je pokazala mnogo večjo gotovost in sproščenost ter visoko izdelanost ter zelo očitno podala svoje plesne sposobnosti. — Načel n A skupnemu nastopanju učenk in učitel jev nasprotujem, ker si predstavljam produkcijo kot organsko celoto, kjer raste eno iz drugega, medtem ko v takšni zvezi nastopajo premočna nasprotja glede izvajanj in tako organičnost razbijajo.
Klavirsko spremljavo je oskrbel B. Adamič zelo dobro, kar se tiče samostojnih spremljav; z ozirom na izvajanja šole pa neprestani septakordi utrujajo in bi bila morda tolkala bolj na mestu, zlasti še, ker je bil poudarek na formalni strani.
D. Cvetko.
Urednik in izdajatelj: Karel Andreč v Ljubljani.