štev. 5. V Mariboru 1. marca 1874. TeČAJ III.
ZORA
ČASOPIS
ZABAVI i PODUKU.

Pregled.   Razne pesni. —  Ptičar Blažič. — Milica in Sofija. — Franc Liszt. — Moder vladar. — Listnica. —   . . ,
Slovani.
J. B.
Za palico primi, o potnik marljivi, Obrni se tje, kjer vedno je led, Kjer severni medved in jelen plašljivi. Kjer v mraku je vedno omegljeni svet, Tje pojdi, nazaj pa prišedši naznani: Če tamo ne bivajo bratje Slovani!
Za solncem pospeši nogo, ko zahaja. Pohodi rudeče obžarjen zahod, Tje pojdi, kjer morje poljane ohlaja. Kjer v novo deželo sprejema nas brod, Tje pojdi, nazaj pa prišedši naznani: Če tamo ne bivajo bratje Slovani!
Črez Srbijo pojdi, Turčijo preskoči, V razbeljeno solnca peščeno zemljo. Kjer slava Leonide se ti predoči. Kjer Morea daleč se stega v vodo, Tje pojdi, nazaj pa prišedši naznani: če tamo ne bivajo bratje Slovani!
In v modrorumenkasto zibelko dneva, Kjer biseri in diamanti blišče, Naj nese te noga, kjer solnce obseva Te mlado, nebeške novice pove, Tje pojdi, nazaj pa prišedši naznani: če tamo ne bivajo bratje Slovani!
5
66
Tvoj spomin.
p. D. *)
Na té spomin
Me sili, bridko da vzdihujem, Ko se vzbudim;
In kriv, da v noči dolgo čujem. Prej ko zaspim, Na té spomin!
Tvoj je spomin.
Ki brani, v srcu da občutek
Vesel rodim;
In srcu brani, da trenutek Ga ne vmirim. Spet tvoj spomin!
Tvoj je spomin,
Ki vabi, pred podobo sveto
Da se zgrudim,
Breznadni plam z molitvo vneto Da ne vgaaim. Kriv tvoj spomin!
Tvoj je spomin
Uzrok, da ovenelo lice
S solzo rosim;
In nove da rodim solzice.
Ko té sušim,
Spet tvoj spomin!
Lej ! tvoj spomin
Je vir, odkoder si živenje
Močno grenim;
Veli, naj tja, kjer mre trpanje. Se preselim — Tvoj mi spomin!
Sovét.
J. Cimpeman.
Da me ljubiš, déte lepo, To vže dolgo, dolga vem,,
Ali pa se na zvestobo Tvojo res zanesti smem?
i
Govoriš mi kaj prijazno.
In znabiti iz srca, A kedó verjel bo ženi.
Ki po vetru se ravna?
Glej, jaz némam rumenjakov, Moj zaklad so pesni le,
Ki mej svet zanesle rade Sladko tvoje bi ime.
Torej skrbno ti prevdari. Koga ljubiš in zakaj,
A potem odkritosrčen Svoj odgovor mi podaj.
Jaz le tebi voščim dobro, In če srečna bodeš ti,
Z mano ali s kakim drugim: Znaj, vesel bom žive dni !
*) Od dobro došle nam pesnice.
Ured.
67
Sonet.
M. Humski.
Kako si, vas domača, mi vabljiva! Krog in krog se vzbujajo spomini, Ki vžival v dragi sem jih domovini;
Povsod odpira prošlost se mi živa.
Deroča Soča! nikdar pozabljiva!
Zasula radost si mi v globočini! — Kak mika me zrakovje v visočini!
Kak dom me očiu, hiša ljubeznjiva!
Ti, dom, razkrivaš žal mi in veselje. Otročje misli in junaške želje.
Ne vem, kak mogel bi te poslavlti.
Nigdar ne hočem tebe pozabiti! O v srcu in spominu z menoj hodi. Nemila koder me osoda vodi!
Ptičar Blažič.
^ Jesens ko-zimski obraz.
Spisal J. Ogrinec. (Dalje.)
Naj bo, kar Se, misli si Blažič, sname puško z rame pa jo pritisne k licu, češ, da pomeri in za poskušnjo vstreli tje gor. Mižaje z levim očesom z desnim vbira in vbira muho na konci cevi, meri in meri, dolgo meri, tresó se mu roke, trese se ves, kar — bum! — zagrmi. Puška v blatu leži, on skoraj znak ves prestrašen ogledovaje in tipaje se, če nij kje ranjen na smrt.   Sprožila se mu je nehote !
V tem njegove oči padejo na smreko in brž vidi nekaj tekljati navzdol po vejevji. Blažič skoči po konci, hiti tjekaj in pred-nj cepi — o čudo ! — žival ! Veverica — ne ! Kuna je, kuna ! Morda bal tista, ki je pogrizla mu zanjke ! Pobere jo, tehta in ogleduje. Malo pobrcuje še, malo pojema, pa iz smrčka teče ji redeča kri. Zadel jo je v senec. To se pravi, da je strelec! — Kaj če zdaj?
Kar obrnil bi se in nazaj nesel logarju pokazat ta kosmati dokaz svoje lovske spretnosti, ako bi "ne zdelo se mu neprilično in nespodobno tako na vrat na nos spet obiskavati ga. Hiti torej kar na ravnost naprej. Že daleč se spomni, da pohabil je puško na tleh. Vrne se po njo in potem brez daljnih ovinkov prisopiha domov.
5*
68
To je vrišč, ko Blažič s puško otovorjen in s kuno v roci stopi v hišo. Vsi domači begom skočijo po kotih boječ se pred nevarnim orožjem. Stoprv, ko Blažič zagotovi, da puška je prazna zdaj, ko je vstrelil to kuno, in ko jim v eni sapi pripoveduje nenavadne dogodbe svojega de-našnjega polesovanja, začno čudom čudeč se počasi bližati se mu. Vendar nobeden mu prav ne verjame, da je res on vstrelil kuno. Zlasti oče menijo, da je pač le logar mu dal jo prodajat.
Blažič mora na drobno razložiti vse okoliščine svojega prvega strela in poleg tudi priznati, da je ves neko posebno posrečje poslužilo mu ; potlej se le mu verjemo neverjetneži, ter prično vgibati, koliko bi ta redka žival bila vredna. Po daljšem pretresovanji zlože se v tem, da najbolje kaže ponuditi jo krznarju v mesti, češ, da on se zlasti peča s takim blagom.
Blažič obljubi, da hoče dobro držati se kupa in po obeda nese jo precej na prodaj. Držaje jo za prednje noge, da srečujoči lehko vidijo lyegov plemeniti, lovski plen, priroma ž njo v mesto.
„Fant! kam pa neseš tega dihurja?" praša klobučar v prvi hiši stoječ na pragu.
„Kuna je, kuna, divja", odgovori Blažič obstoječ in gladeč zver po hrbtu.
„0 saj jo poznam tudi jaz! Navlašč sem dejal, da dihur. Prodaš?"
„Prodam.   Krznarju jo nesem", pove Blažič.
„Krznarju? — O, ta bo opeharil te! Koliko pa hočeš za njo?"
„Koliko pa daste?" praša Blažič vesel, da ima tako hitro kupca.
Klobučar ga prime za roko in potegne za seboj v tovarnico.
„Kolikor je vredna! Najbolje ti jo plačam jaz — v denarjih, ali pa če narediva za kak klobuk dober in lep, ves po novem ! Kak lovski klobuk ze zelenimi traki, tak bi tebi najbolj pristojal, ki si, kakor se vidi, tudi nekaj lovca".
Tako prilizljivo in zapeljivo beseduje klobučar, hitro klobuk za klobukom jemlje iz omare, pomerja Blažiču na glavo in hvali in laže, kar nese beseda. Zlasti tistega, kateremu se Blažič najbolj povšečno nasmeje, dene ga mu po strani nad ušesa, ploska v roke in zagotavlja, da on bi bil stokrat bolji junak v takem klobuku, da ž njim bi vsakemu mlademu dekletu bodel v oči itd.
Blažič pomišljuje. Novega pokrivala za praznike res krvavo potrebuje že davno. In zlasti tak, z lastnostmi, kakoršne temu pripisuje klobučar, ugajal bi njemu zdaj še posebno. Zdi se mu, da mora ga imeti! Toda drag pa je, drag. Klobučar hoče tri goldinarje za-nj, ali pa kuno en goldinar pridaje.
Po dolgem vravnanji, ko klobučar hvalisa svoje blago, Blažič pa svojo zver, meni klobučar:
69
„Hej, ti si kavelj presukan! No, pa naj bo, ko si ti — da bo se drugokiat kupčija! Bot za bot — za kuno klobuk, imej ga! Toda to rečem: pol izgube imam, ti pa klobuk pol zastonj! Lehko se mi smeješ, lehko!" —
Blažič od gole radosti, kar poskakuje domov. Lehko je vesel res! Nov klobuk — tak klobuk — pa zbil si ga je rekoč dol se smereke! Sluteč velikanski vtis, kolikoršnega bode s takim pokrivalom v nedeljo gotovo napravil med mlađim svetom vaškim in misleč zlasti na Jerico lo-garjevo, začne — kakor še nikoli! — ves od tal prepevati zaljubljeno pesem :
„Da bi veterc potegnil,
Meglice pregnal, ,'
Moj fantič se videl, 1
In pušelc njegov!"
Da, z najlepšega, ptičjega perja natvezel si ga bode ob štulo.
Doma je Blažičevo veselje še povišano. Vsi domači namreč prizna- i vajo, da on je naredil prav dobro kupčijo. Samo en pomislek imajo vsi. Ta klobuk, menijo, res lično pokriva Blažiča, vendar tak brez ugovora ne pristoja njemu, češ, da njemu podaje preveč lovski obraz, a on je ven-dar-le samo človek kmečki ! Ali tak premislek je Blažiču bas najmanjša spotika. Saj je lov od nekdaj najljubši posel njegov, in zadnji čas je celo s pravo, lovsko družino storil tako ugodno znanje; da, postal je sam skoraj pravi lovec ! In sicer — kaj pa se meni on, naj domači, ali vaš- ' čanje, naj drugi ljudje hvalijo ali grajajo pokrivalo njegovo? Mari mu je ves nagajivi svet, ki od nekdaj le pika ga in mu oponaša njegovo naj-veče veselje! Naj si le brusijo ostre jezike! — on, da bi le logarjevi Jerici dopadal se v svojem novem klobuku, pa je dosti !
V tacih jeznih in ugodnih mislih Blažič zapre klobuk v skrinjo. Med tednom gre večkrat pogledat, če morebiti nij kaka miš priglodala do njega, če nijso lotili se ga molji, ali kaki drugi dlakojedni mrčesi. Pri tacih prilikah ga vselej deva na glavo, pomerjaje, kako bi pač najbolje podajal se mu. —
Dolg, čudno dolg teden je. Na zadnje vendar pride tako zaželena nedelja — adventna. Blažič'vstane prej, kakor navadno, vmije se trše in bolje do dobrega, prečeše si večkrat lase, namaže in pocrni črevlje, iz-krtači vsako smet se sivkaste suknje in s hlač in sploh zlika vse vestno, kakor še nikoli v svojem življenji.
Po vsem tem seže v skrinjo po klobuk, kateremu za trak je bil že včeraj pritrdil zbirko ptičnih peres, in pokrije si ga prec veljavno na glavo, češ, da med drugim napravljanjem in obuvanjem se klobuk njega nekoliko
70
navadi, in on njega.   Ko je oblečen, ves v redu in čeden od glave do peta, stopi lehkih noga in povzdignenega srca na pot proti cerkvi.
Kakor je domišljeval si med tednom, zgodi se natanko tako. Vseh za njim pa tudi pred njim gredočih mladih oči obračajo se na njega. Nekateri fantje, zlasti od daleč, norce brijejo nad njegovim klobukom, nekateri dohajajoči ga na ravnost šaljivo povprašujejo, koliko je dal za ta klobuk, češ, ki je tako vreden? Tem tudi Blažič posmehljivo odgovarja, rekaje, da taki klobuki raso na smrekah. Le onim, ki ga prijazno ogovarjajo, pove pravo zgodbo svojega pokrivala.
V cerkvi ustavi se Blažič za vratmi in pazljivo pričakuje, kedaj bi Jerica prišla k maši. Množica pobožnih se počasi že zbere, vabeči zvonovi so že utihnili, nje pa le še nij blizo. Nekaj otožno gleda Blažič pred se. Odpró se še enkrat vrata. Posvit, ki od zunaj blisne v cerkev, potegne Blažičev pogled tjekaj in vidi jo, Jerico, kako je z lepim, žarkim licem prispela! Tudi ona je s prvim pogledom srečala Blažiča, ki otoraj hitro povzdigne klobuk višje k prsim, pa vendar ne izve, če je ona gredoč mimo njega videla ga, ali ne? No, pa saj za zdaj je zadovoljen, da je ona le tu in še dosti blizo njega stoječa.
Tri reči so, ki danes Blažiča motijo v pobožnosti. Prva, skrb za novi klobuk, da bi v gnječi kdo ne pomečkal ga mu, druga, Jerica, in tretja, kako bi z obzirom na njo po maši začel? To zadnje mu še najbolje beli glavo. Če namreč kar zviškoma poleti proti njej ogovarjat jo — kaj poreko ljudje, kakšen daje? Če pa nič ne zmeni se za njo — kaj bi vendar ona si mislila o njem, in — kaj bi to moral prenašati sam?. Kako torej započeti, da ne bi delal pohujšanja in dolgih jezikov, da bi vstregel Jerici in zadovoljil samega sebe? To troje prevdarja on celo mašo. Ali božja služba že mine, ko on nij še prišel do trdnega sklepa. Ljudje že vró ven, Jerica tudi, kaj pa če on? Prepozno bi bilo zdaj iskati dobrega sveta — porine se blizo za njo.
Fantje že v gručah stoje pred cerkvijo. Vseh pogledi padejo na novooklobučenega Blažiča, kateremu s«i pa od same zadrege kar blišči pred očmi. Fantje začno že razhajati se, nekateri tudi pridruževati se prihajajočim dekletom. Blažič še ne ve, kaj bi? A izpod klobuka skrivaj meri le na Jerico, polagoma stopajočo pred njim. Na enkrat se polasti ga misel pogumna in odločilna. E, če smejo drugi, zakaj pa bi jaz ne? misli si in možko po konci stopaje mimo parom gredočih kmalu — kakor slučajno — doide Jerico, ogovori jo in ne meneč se za celi drugi svet spremlja jo ponosno in zavestno, kakor najizurnejši dekličar.
„Lejte ga, ptičarja, glejte, kako zna!" šepetajo posmehovaje se za njim in vgibajo radovedno in opravljivo šaljivo, kako je on pač seznanil se 8 to ljubo polesno prepelico.  Nevoščljivo mu zavidajo to vsem tako
71
všečno znanko, tembolj, ker si morajo na tihem priznavati, da Blažič v : denašnji po vsem na dobro spremenjeni pravi fantovski postavi mora tudi J njej biti po godu. '¦
„Klobuk, klobuk! je tako ponaredil Blažiča," rekajo, da bi z norce-' vanjem in roganjem laglje skrivali svojo jezico.
Vse to zavratno hujskanje pa najmanje ne boli Blažiča. Narobe ; ves ! srečen, da Jerica zgovorna in rada gre poleg njega, spremi jo prav daleč ! in potlej vsakemu, kdor mu kaj nagaja zavoljo nje, pove mu jo tako; da je sit. \
Adventni čas je ostal južen, toraj dosti ugoden za Blažičevo poleso-vanje.  Ali po zdaj je čedalje bolj popuščal lovljenje na zanjke, v katere živali le slučajno zabredajo.   Puška, katere je v kratkem časi privadil se : do dobrega, ta je odšle bila mu ljubše in zdatnejše lovsko orodje, katero je vodil že tako dobro, da je vsaki pot kaj kosmatega ali pernatega nesel i domov in potlej na prodaj.   Pa tudi njegova pota po hosti so od tistegal časa, kar je bil prvikrat pokril lovski klobuk, jela nekaj drugač križati se. { V „Kurji laz", v „Leščo", v „Rova", ali kamorgod je le hodil, vsak tir je; držal mu mimo logarjeve koče.   Prihajaje mimo je vselej po nekaj šel] oglasit se noter, bodi si, da je stari bolnici prinašal kako polesno, zdra-^ vilno korenje, bodi si, da je logarju povedal za kako novo najdeno, do- ! bro sled, ali pa, da je še in še videl Jerico in kaj pogovoril ž njo.   Da,^ to zadnje je še najbolj vleklo ga semkaj ! In niti mu nij treba bilo veliko zatajevati te sladke skrivnosti.   Miklavž je namreč velikrat imel priliko po vsem njegovem vedenji proti Jerici izpoznavati, da Blažič na vso moč radi ima Jerico, kakor tudi ona njega.   Pa zato niti njemu niti njej nij nikoli \ rekel žale besedice.   Marveč je zelo vesel bil vsakega njegovega prihoda \ in najrajši ž njim v družbi hodil na lov. \
Kakor je vse to po eni strani neizrekljivo osrečevalo Blažiča, tako^ in še bolj je po drugi težilo in otoževalo ga. Logar, mislil si je namreč ; Blažič, dopušča mu toliko prijaznost z Jerico pač le zato, ker pričakuje,^ da on po očetu utegne dobiti svoje postresje, na katero bi potem lehko! oženil se. Ali on sam pa le predobro ve, da tako upanje se mu pač ni- ¦ koli izpolnilo ne bode ! In kam ljubezen popelje njega, kam Jerico, katero i bi on tako rad storil samo srečno? Kam oba, s praznimi rokami? '
Neke sobote popoldan gre Blažič v Rova spet k tisti osodepolni luk-j nji lesičji pogledat, če je kaj vjelo se v past, katero je že več tednov za- ; stonj imel nastavljeno in je zadnji čas že kar pozabil na njo. Brž, ko i krene v breg, sliši, da na bližnjem hrasti zaskobeta neki velik ptič. Za- ' gledoma ga že nameri s puško, vstreli in pred njim na tleh leži — divji' petelin.  To je plemenita divjina, ki redkokrat zaide v kranjske hoste, '
72
misli Blažič gređoč dalje proti vrhu. Prišedsi do luknje ostrmi, pa kmalu ne ve, ali bi jezil se ali smejal? V pasti vidi — rep lesičji, lesice pa nikjer! Ujevši se si je odgriznila ga, in pobegnila.
Ali na tem, za vse njegovo zdanje duhtanje in morebiti tudi za njegovo celo prihodnost tako odločilnem mestu pelaste se ga hitro resne misli. En čas kakor zamaknen gre v izrovano past, potem odloži petelina in puško pa sede na bližni, hrastov štor. Okoli in okoli njega vse tiho. Stoletne bukve, jelke in smereke — vidi se jim, kakor bi. s premišljeno silo tako mogočno koprnele v sinje ozračje ; a ne vidi se jim, da bi imele najmanjšega čuta za stvar, ki „leze in grede" pod njihovim košatim vejevjem.   O, v prirodinih nedrih nobeno srce ne bije za človeško gorje !
V nekako takih mislih in čutih sune petelina nekaj od sebe in vzdi-hne: pa ko bi celega sveta vse živali polovil in postrelil, kaj bi bil boljši? —
Na enkrat pa, kakor bi sramoval se samega sebe, da tarna tako po babje, in kakor hipom ves prešinjen od neke veleosrčevalne, možate navdušenosti, rine po konci, pograbi past s priščipnenim repom, pobere petelina, zadene puško čez ramo, pa kakor novoprerojen bistro hiti na ravnost proti logarjevi koči.
Stopivši iz boste zagleda Jerico, ki pere doli ob potoku. Obstoji in nekaj časa zamišljen izpod lesja skrivaj gleda proti njej. Potem stopi naprej in tiho korokaje približa se ji za hrbet, ter vsej zamišljeni v pranje rahlo položi roko na ramo.
„Jerica!" izpregovori on nenadoma za njo, da se ona skoraj vstra-šena obrne in v prvem hipu osupnena ne more ziniti besedice. Tako si nekaj trenutkov molče stojita nasproti. Stoperv, ko on odvrže lovsko orodje in plen^ reče ona:
„To je sreča!" A le-te besede naglasi tako, da se prav ne ve, je-li ona meni lovsko srečo Blažičevo, ali marveč srečo svojo, da je prišel on.
„Da, sreča je, sreča velika, če me kaj rada imaš, Jerica, spreljuba ti moja!" pravi on objemši jo okolo vrata, njeno glavico rahlo pritiskaj e sebi na prsi in še pa še ljubo povpraševaje jo :
„Povej, povej Jerica! ali me imaš rada?"
Jerica zelo raznenadjena nekaj po njegovem nenavadnem, strastnem obnašanji, nekaj v sramežljivi zadregi za svojo skrivnost, kakor žrjavica rudi v lice nemogoča dati glasa od sebe. Se le, ko je Blažiču iz gorčega objemanja, pravi gledeč v tla samo:
„Imam".
(Dalje prih.)
73
Milica in Sofija.
A. Boleslav.
Glas tiho meni v srci pravi, TaliO mi vedno govo eč : Če te Ijiiljezen ne ozdravi, Ne upaj zdravja nikdar več.
Boris Miran.
I.
V nekem slovenskem mestu C.... živel je pred nekaj leti trgovec, po imenu Hribnik. Njegova prodajalnica, ki je stala na velikem trgu, bila je od ranega jutra do poznega večera obilno obiskovana. Iz tega se da sklepati, da je bil trgovec po mestu in okolici jako priljubljen in čislan. A nemila osoda je hotela, da je prišel po neki nesrečni naključbi iz svojega blagostanja črez noč na nič. Kaj mu je bilo sedaj storiti? V mestu mu ni kazalo dalje ostati; podal se je torej na posestvo svoje gospe, ki je bilo v neki vasi F., oddaljeno več ur hoda od mesta C.
Seboj je vzel svojo majhno družinico, ki je sedaj štela ž njim vred samo tri osebe ; te so bile njegove ljubeznive hčerke Milica in Sofija. Mati njuna je kmalu po porodu poslednje umrla, večidel od žalosti, ker je zvedela na postelj strašno in žalostno novico o izgubi premoženja svojega moža.
Milica je bila tačas stara kakih deset let. Oče ji je preskrbel že v njenej rani mladosti izvrstno odgojo. Ko je bila stara šest let, poslal jo je v dekliško odgojevalnico omenjega mesta, kjer je jako marljivo napredovala. Ko se je selil na kmete, bil je primoran jo vzeti seboj, ker ni imel toliko premoženja, da bi jo bil dalje pustil v odgojišči. A Milica si je vedno želela nazaj v mesto in prosila očeta, naj jo vsaj eno leto še pošlje nazaj, da se popolnoma izuri v igranji na glasovir in v nekterih drugih ženskih delih. Dobri oče je torej svoje zadnje moči napel, da je spravil toliko denarja vkup, kolikor ga je bilo potreba. Mislil si je: druzega ji itak ne morem zapustiti, naj si torej omike in vednosti pridobi, kar je po njegovem mnenji stalno in najboljše premožgtije.
Ko je Sofija nekoliko odrasla, povrnila se je Milica iz mesta na dom, da jo odgojuje, v čemur se je sama ravnokar izurila bila.
Majhna družinica je sedaj nekaj let prav srečno in veselo živela. Oče je imel veselje s staršo, jako olikano in prebrisano hčerko ; mlado pa, ki je bila pravi zemeljski angeljček, imel je rajši, nego vse drugo na svetu. —
Ker je Milica umela jako spretno šivanko sukati in umeten ženski kinč napravljati, prislužila si je s tem mnogo denarja. Milosrčne gospe iz mesta, g katerimi se je ob času njenega bivanja v mesto seznanila, preskrbljevale so ji vedno dovolj opravka pri najimenitnejših rodbinah. Njene znanke in prijateljice, s katerimi je bila v odgojišči, povabile so jo čestokrat k kaki družinski zabavi, ali k plesu, ali v gledišče.
74
Svojo mlajšo sestrico je jemala Milica vedno seboj, da se privadi takih krogov, doma pa jo je podučevala, kako se mora tam obnašati, da jo imajo za olikano in da se društvu s svojim obnašanjem prikupi. — Omeniti je, da je znala Milica tudi izvrstno na odru igrati; zatorej je morala povsod, kjer so kako domačo igro napravili, kako nalogo prevzeti, katero je potem v občo pohvalo in zadovoljnost rešila.
Toda ti srečni časi male naše družinice so se približevali koncu. Očeta je nežnim ročicam iztrgala nemila smrt že prihodnjo pomlad, in sedaj so bile sestrice samima sebi prepuščene. Kot zvesta tovaršica jima je ostala le stara gospa Jera, ki je bila že celih osemnajst let pri tej družini, in že Milico pestovala.
Milica je posebno očetovo zgubo bridko občutila ; Sofija je bila še premlada, da bi si bila malo bolj natanko prihodnost predočila. Milica je imela tudi uzrok plašiti se temne prihodnosti; kajti po očetovi smrti morala je sama celo skrb za majhno gospodarstvo prenašati. Mnogo noči ni očesa zatisnila, tako so ji rojile skrbi po glavi, kaj bode storiti, da sebe in sestrico pošteno preživi; s tem prislužkom, ki ga je do sedaj imela, ni mogoče shajati obema.
Ko je preštela majhno očetovo zapuščino, preračunila je, da bi bilo to komaj za eno leto. Če je še pa pomislila, da se je oče na to posestvo tudi zadolžil, in so se morali obresti točno plačevati, prepričala se je, da je še v nevarnosti svoj dom zgubiti in ž njim tudi svoje edino pribežališče. Mislila je, da bi podučevala v igranji na glasovir; pa od kod dobiti učenk ali učencev v tem kraji?
Milica je znala vrlo igrati na glasovir, a pevka ni bila ravno posebna. Njen glas je imel nekako neizrazljivo posebnost, zavolj katere se ni mogel poslušalcu ugoditi. Glas je bil nizki. „alt", in če je s Sofijo kakošen duet pela, bilo je le tačas harmonično slišati, kedar je sama drugi drugi glas prevzela.
Zavolj svojega prihodnjega poklica bila je Milica raznih misli; izbrala si je zdaj enega, zdaj drugega, pa ga spet ovrgla, kakor mladina sploh dela.
II.
Po naključbi pride v mesto C. neka potujoča glumska družba. Milica je zvedela od svojih prijateljic, da izvrstno igrajo in imajo v najboljšem okusu pisane, najnovejše igre. Želela je si predstave ogledati, o katerih je toliko pohval slišala. Napoti se torej s svojo sestrico v mesto, kjer se poda na večer v družbi prijateljic v gledišče.
Igri, ki se je nocoj igralo, bil je naslov „Jaquetta". Igrali so jo v resnici dobro, tako da še Milica ni bila nikdar pri enakej predstavi ! Vsa
75
zadovoljna zapusti gledišče. Pozno je že bilo, ko je prišla na dom svoje prijateljice Panike, kjer je imela to noč prenočiti s svojo sestrico. A nocoj se je nikako ni hotel spanjec polastiti, tako ji je rojilo po glavi, kar je dones v gledišči videla in slišala. Tudi Sofiji in Paniki se še ni hotelo dremati.   Začele so torej med seboj živahen razgovor o izvrstni igri.
„Panika, ti si dobra presojevalka glediščnih iger," reče Milica, „ker si jih že mnogo čitala in bila pri mnozih uavzočna, kaj porečeš k nocojšnej?
„Izvrstna je, vsakako izvrstna," odgovori Panika, „najbolj se mi dopada prizor, ko Jaquetta z Evgenom plane iz sredine ob razsajajočem morji stoječe množice, skoči v čoln, prime za vesla iu jadra krepko kot izurjeni mornar proti čolnu, ki se že potaplja, da reši krasnega mladeniča. Kako ga potem za njegove kodraste črne lasi krepko z nežno roko prime in ga potegne v čoln!"
„Je-li, to je gotovo najkrasnejši prizor," reče Milica^ „pa tudi ta se mi dopade, ko poklekne mladenič pred svojo rešiteljico in se ji s solzami v očeh zahvali za toliko milosrčnost do človeka, ki ga še nikdar ni videla poprej, in ko rešenec besede izgovori : Deklica, ko bi se ti hotel spodobno zahvaliti, moral bi še enkrat rojen biti."
„0h, krasno je bilo," pristavi Sofija, „ti, Milica, bi Jaquetto gotovo dobro predstavljati umela. Gledala sem te pri predstavi tega prizora in sedaj, ko ga je Panika ponovila, in občudovala pogum in srčnost združeno s milobo, kar se ti je, rekla bi, bralo na lici in očeh."
Te besede Sofijine storile so velik utis na Milico. To bi bil stan ki ji še ni dosedaj nikdar prišel na um, a pri katerem bi vendar znala svojo srečo najti. Spominjala se je veselja, ki ga je imela pri hišnih igrah, kedar je tudi sama imela kako nalogo. Se sedaj ji lahko de, ako si domisli tistih pohval, ki jih je prejela od malega števila poslušalcev. " Seveda je velik razloček igrati v domačem krogu in igrati pred obilim občinstvom, ki tirja od igralca mnogo več, kakor znanci in prijatelji, ter le poredkoma pohvalno ploska. Oh — „ploška", že beseda je tako ljubezniva, kaj še le, ko bi stala na odru in bi njej ploskanje veljalo ? Veselja bi ne vedela kaj početi.
Milica je to noč jako malo spala, kajti misli o njenem prihodnjem stanu rojile so ji po glavi. Prihodnje jutro vstala je s trdnim sklepom vse moči napeti, da postane igralka; a razodeti si še tega naklepa ni upala nikomur, nego hotela je prej z ravnateljem glumske družbe govoriti. Poda se torej koj ta dan k njemu, da izve njegovo mnenje.
Ravnatelj jo sicer jako prijazno sprejme, a odgovor, ki ji ga je s prva dal na njeno vprašanje, bil je za Milico neugoden. Nadejala se je, da se ji bodo na potu do izvoljenega stanu mnoge zapreke stavile, zatorej je imela poguma dovolj, ne pri prvi neugodnosti se prestrašiti.  Prosila je.
76
ravnatelja, naj jo vsaj pusti deklamovati kak odlomek iz katere koli ji znane igre. Ravnatelj je tej njeni prošnji ustregel in ji rekel iz Calderon-ove igre „Življenje — sanja" začetek drugega nastopa deklamovati. Ta izvrstna igra prvaka španjskih dramatikov bila ji je znana v prestavi, a čitala io je le enkrat v svojej mladosti.
„Nič ne dé, če tega ne znate," rekel je ravnatelj, „jaz sem vas iz te igre zato vprašal, ker jo bodemo jutri večer predstavljali in je ena igralka zbolela ; mislil sem torej, da bi jo nadomestovali in pri tej priliki tudi pokazali, koliko poklica imate za Talijino svetišče. Deklamujte torej, kar vam drago !"
Milica je začela zdaj nekaj prizorov iz Schillerjevih iger s svojim krepkim glasom deklamovati, med njimi tudi iz „Device Orleanske" znani monolog: „Obvari bog vas, hribje ljubeznivi!"
Tega je deklamovala s tako navdušenostjo in tako izvrstno, da se je ravnatelju koj prikupila, ako ravno je ni kotel iz oči v oči pohvaliti. Rekel je z glavo kimaje, ko je končala:
„Gospodična, vi imate prvo igralki potrebno lastnost — namreč krepek glas.  V resnici ta se mi dopade!"
Milica se je nasmehljala. Občutila je, da je za eno stopinjo bliže svojega cilja, in da je prva zapreka premagana. Tudi je zadobila novega poguma.
„Imate tudi dober spomin?" vprašal je nadalje. „To je igralčeva druga neobhodno potrebno lastnost. A prepričan sem, da vam tega ne manjka, ker ste ravnokar cele dolge prizore brez spodtikljeja deklamovali. Posluh je tudi gotovo dober, ker ste, kakor ste mi povedali, muzikalični. Torej tri glavne lastnosti bi bile, le nekaj je, kar se vam odkritosrčno razodeti drznem — ko bi bili nekoliko lepši; potem pa ste sprejeti brez vseh ovinkov."
Povedati moramo pri tej priliki, da Milica res ni bila posebna kra-sotica, nego prištevati se je morala k bolj navadnim prikaznim. Čelo ji je bilo nekako nizko, oči primerno velike, a brez vsega živahnega ognja, lice bledo, nos bolj majhen in lasje brez vse določne barve ter v dve kiti spleteni.
„A lepota ni ravno tak bistvena lastnost," dostavil je ravnatelj; „česar ni narava podelila, to podeli čestokrat umetnost, o čemur se bote v kratkem prepričali, ko se bodete učili spoznavati skrivnosti „glediščne toilete".
Milico je polila rudečica in ni vedela, kaj bi na to odgovorila. Kaj takega ji še do tačas ni nihče tako naravnost povedal.
Ravnatelj je sprevidel njeno zadrego, zasukal torej pogovor na druge reči — namreč na njene družbinske razmere. Pripovedovala mu je, da nima nikogar razve deset let stare sestrice, da je ta jako čedno otroče, „a kaj to nama sirotama pomaga," dostavila je šaljivo, „ko bi bil bog
77
meni nekoliko več krasote podelil in njej nekoliko manj, bil bi ravno prav storil."
Ravnatelj je izrekel željo jo videti in vprašal Milico, ali bi se tudi sestrica hotela Taliji posvetiti, kajti take deklice ravno nujno potrebuje.
„Tega ravno ne vem," reče Milica, „a kamor bodem šla jaz, šla bo Sofija gotovo tudi z veselim srcem z menoj, kajti ljubi me neizrečeno. Tudi jo nerada, dokler je še mlada, samej sebi prepustim, nego ljubše mi je, ako jo morem pri sebi imeti."
Milica se je sedaj podala po Sofijo.
Kako se ji je ta začudila, ko ji Milica naznani, daje že skorej sprejeta med igralce, le njo še mora predstaviti in jo vprašati, je-li bi ne hotela iti ž njo ter se tudi posvetiti temu stanu.
^Kamor greš ti, grem tudi jaz, saj vem, da ti je skrb i moje sreče pri srci," rekla je Sofija in se oklenila roke svoje sestre ter jo spremila pred ravnatelja.
Ko jo ravnatelj zagleda, začel je deklamovati sam seboj znane besede
Chamissonove : Cvetju maja, roži slična.
Krasno lepa, nježno tanka. Bistro gledna, rajsko mična; . . . Usten svitlili, ko korale. Polnih uma, slada, šale, Mila, čista, rajska vsa.
Sofija se je početkom nekoliko splašila sivolasega, resnega moža, a ko se ji ni nehal prav po očetovsko sladkati in dobrikati ter jo zval „moja krasna hčerka", pridobil si je njeno srce popolnoma, da ga je spoštovala in ljubila kot svojega očeta.
Milica iu Sofija postali ste torej igralki. Kakor je Milica s predstavljanjem junaških ženskih značajev v resnih in veselih igrah bila kinč cele družbe, tako se je znala mlada Sofija s svojo krasoto in ljubeznivostjo občinstvu jako prikupovati.       _ (Dalje prih.)
Franc Liszt.
J. Pajk.
Najimenitnejši skladatelji in godbarji dnešnjega časa so: Madjar Fr. Liszt, Nemec Richard Wagner in Rus Anton Rubinstein.
Izmed teh treh je ne samo po letih, ampak tudi po slavi najstarejši Fr. L i s z t ; Wagner je neposredno, Rubinstein pak posredno učenec Lisztov. — Naj v sledečem podamo kratek životopis Nestorja sedanjih muzikov.
1. dec. 1. 1822 dal je v Beču ;ieki deček v stanovskej sobani koncert in vzbudil splošno pozornost. Bil je Franc Liszt, došedši iz Požuna s svojim očetom na Dunaj. In lani 8. in 9. novembra praznoval je ponosni Buda-Pešt petdeseto obletnico onega prvega Lisztovega nastopljenja z ne-.
78
navadnimi, rekel bi kraljevskimi svečanostmi, ktere so imele v enem ume-teljni in narodni pomen, praznovala je Ogerska svojega rojaka.
Čudoviti deček, pokazavši tako za rana svojo nenavadno godbensko darovitost, rodil se je 1. 1811, 21. okt., v Eaidingu na Ogerskem, na po-sedstvu knjeza Esterhazy-ja. Jegov oča, Adam Liszt, bil je oskrbovalec knjezovih imenij in kot tak dobri znanec dveh godbarjev, ki sta se bavila večkrat pri knjezovih, Haydn-a in Humel-a. Oča Adam sam je bil v godbi izobražen, in odtod se razumeva, zakaj je sina, spoznavši precej jegovo godbensko nadarjenost, za godbarja dal učiti ; rahločutno - pobožna mati pak je hotela Franja videti „gospoda", namenivši ga v duhovski stališ. Čudna naključba pak je zadovoljila očeta in mater; kajti pozno, a ipak je Liszt postal — „abbé".
Ali ne v Beču, kakor smo gore povedali, nego v Oedenburgu je Fr. Liszt prvikrat kot godec nastopil, a z večim uspehom brž potem v Požunu o deželskem zborovanji. Med bojari slišavšimi mladega umetnika bil je neki grof Amadé, ki je bil tako zameknen od igranja mlađega Liszta, da je oči Adamu dal obletnih 600 for. v skrbno izobraženje sinka v godbi. Oča je z njim potoval v gojišče muzike, v Beč, ki šče zdaj in po pravici sluje po vsem našem kontinentu kot najmuzikalnejše mesto, ter Ferenca da znanemu mojstru Czerny-ju, potem pak staremu Salieri-ju v nauk, pod kojega vodstvom sta svoje dni Beethoven in Schubert dobila sistematični navod v muzičnej umeteljnosti. Ne menjši učitelj pak mlađemu Lisztu bilo je muzikalično občinstvo bečko samo, koje je vselej nenavadnim vznesenjem mladega umetnika prejemalo in podbujalo.
Ali oča Liszt je bil hladnokrvneji in nij dal svojega sinka razvaditi. Vedel je dobro, da edino temeljiti in vztrajni u k more vsakega umetnika na površini javnega mnenja vzdrževati ; da je umetnik k neumornemu delu usojen, ako hoče svojo zadačo s srečo in uspehom izvrševati. Zato ga je hotel dati v Pariz, Cherubini-ju v „conservatoir". Tu ga pa kot ino-zemca niso mogli v učenca sprejeti. Kar mu je zabranila naključba, to mu povrne sreča ; odprejo se „novemu Mozartu" vsi aristokratični saloni na stežaj. In vece sreče si gotovo Liszt kot umetnik nij mogel želeti nego je bila ta: da ga je tedanji vojvoda orleanski, poznejši kralj Louis Philipp, vzel pod pazuho in delal za-nj po vsem Parizu propagando. Tudi oča, previdevši, da genij sinkov ne potrebuje več mojstra, ker si more, ako le hoče, sam dati svoje napravljenje v godbi, znebi se vseh skrbij za bodočnost sinil, in res kmalu potem, ko je L^szt šestnajsto leto dorasel, umrl.
Sam sebi prepuščen, v resnosti in poznavanji sveta tridesetletnemu možu prerasel, srka Liszt v Parizu ves tedanji romantični razcvet francoskih pesnikov: Victor Hugo-na, Alfred de Musset-a, Dnmas-a in George
79
Sand. Postal bi bil lehko pesnik, romanopisec, pa tudi — verski zameknenec („mystikar"), razve tega, da je bil zaljubljeni vitez. Samo prirojeni talent, ki človeka, ako se mu uda in ga posluša, nikoli ne zapusti, ohranil ga je pred nevarnimi skoki z muzikaličnega polja; šče več, baš to vsestransko razširjenje duha in vedenja storilo je godbensko polje Lisztovo šče plodneje. Kajti je zveza med umetnostjo in znanostjo velika, in ena pospešuje plo-dovitost druge.
To bivanje in zabavljanje Liszta v Parizu utisnolo mu je nekaj fran-cozkega v godbo in navade življenja, Liszt šče zdaj najraje in najbolje po francozki govori; vsi mnogi jegovi spisi pisani so po francozki; in celo prepisi (korespondence) s samimi Nemci so francozki. Pariz in francozki živelj je Lisztu bil to, kar prirodi pomlad, v kojej se razvije vse cvetje v bodoče sadje; Pariz in francozki život je Lisztu ljubi kraj mladih sanj in vedno dragi zavičaj mislim.
Iz teh sanj in radostij vzbudi Liszta, ki je nekaj časa stopil bil iz javnosti, toržestvovanje (triumfiranje) Nemca Thalberga v Parizu. Uspehi tega koncertista spodbodli so i Liszta na potovanje v Nemčijo in Beč (1. 1838). Povsod slava, povsod toržestva! V koncertih, salonih, celo na ulicah polno obožateljev in občudovalcev. Ne samo umetnost, tudi umetnik Liszt sam — vzvišena, imenitna, samosvesta jegova osoba — biva predmetom občudovanja, vznesenosti. Na Dunaji poniža se celo ponosita knjeginja Metternich o va, da umetnika pogostjuje. Ko ga vpraša: „Delate li dobro kupčijo?" zavrne jo Liszt ponosno ; „Madama, jaz delam godbo, ne kupčijo!" in ta odgovor se raznese kot veter po Beču; vse slavi Liszta, posebno mladi, demokratičnih idej napolnjeni svet.
Iz Beča prepotuje vsa veča mesta Evrope, povsod toržestveno pre-jeman. —
Po tem potovanji ukloni se v slavno senčino mesta Weimar. Tu postane dvorski godbovodja ; tu tudi osnuje svojo godbensko školo, iz ktere so poleteli godbarski sokoli: Richard Wagner, Hans v. BUlow in Francoz Berlioz, imena mož, ki slujejo kot zvezde prve vrste na nebu godbene umetnosti.
Leta 1859 položi Liszt svojo službo v Weimaru, pak ide v Rim — v „abbé"-ja („gospoda") posvetit se od pape. Hči Lisztova bila je soproga Btilowa, a je zdaj Richard Wa^er-jeva.
Zdaj živi Liszt največ na Ogerskem. Nedavno pak je nastopil v Beču na koncertu rokodelcem in malim kupcem v podporo. S kakim velikanskim uspehom, to so kot veliko dogodbo poročali vsi bečki listi.
80
Moder vladar.
A. B.
Aleksander Macedonski je prišel — tako se pripoveduje — s svojo vojsko, s katero je menil celi svet podjarmiti, v Afriko. Tam je našel neko posebno ljudstvo, ki je v stranskej pokrajini v mirnih in tihih bajtah stanovalo ter o boju nič vedelo. Peljali so mogočnega vojskovodjo v priprosto"- stanovanje ondotnega vladarja, da bi ga pogostili. Ta mu je ponudil zlatih dateljnov, zlatih smodkev in zlatega kruha. — „Ali jeste vi te zlate reči?" je vpraša Aleksander. „Jaz sem menil," odgovori vladar, „da bi bil jedila, ki se dado vživati, tudi lahko v svojej deželi dobil. Zakaj si pa k nam prišel?" „Vaše zlato me ni sem privabilo," reče Aleksander, „nego vaše navade bi rad spoznal." „No dobro," odgovori vladar, „pa bivaj pri nas, dokler ti drago!"
Med tem ko sta se razgovarjala, prideta dva moža pred sodbo. Tožnik reče: „Kupil sem od tega moža kos zemlje; ko sem pa zemljo prekopal, našel sem zaklad. Ta ni moj, ker jaz sem kupil le zemljo, a ne v njej skritega zaklada; pa prodajalec ga noče vzeti nazaj." Zato-ženec odgovori: „Jaz sem ravno tako vesten, kot moj tožnik. Prodal sem mu kos zemlje z vsem, kar je v njej skritega, torej tudi zaklad."
Sodnik ponovi njune besede, da bi videl, če nju je prav razumel, in po kratkem premišljevanji reče: „Imaš sina, prijatelj? — „„Da!"" — „In ti hčer?" — „„Da!"" — „Dobro! Tvoj sin naj se oženi po tvojo hčer, in zakonskomu paru izročita zaklad za dedščino." Aleksander se zavzame.
„Ali je mar moja razsodba krivična?" vpraša vladar. „0 nikakor ne," odgovori Aleksander, „pa osupnila meje." — „Kako bi bili pa pri vas razsodili?" vpraša oni. „Da resnico povem," reče Aleksander, „bili bi oba moža zaprli in zaklad kralju izročili." „Kralju?" ponovil je vladar ves začudjen, „sije tudi solnce po vaši deželi?" — „0, seveda!" bil je odgovor. — „Dežuje tudi?" — „„Tudi!"" — „Čudno! Ali žive po vašem kraji krotke živali, ki se žive ob rastlinah?" — „„I mnogo jih je!""
Na to reče vladar: „No, tedaj pa najdobrotljivše bitje zarad teh nedolžnih živali pusti v vašej deželi deževati in solnce sijati, kajti vi tega niste vredni."
Listnica. C. gg. dopisnike lepo zahvalimo za prineske ; po malem pride vse na vrsto. Izdajatelj i odgovorni urednik: Martin Jelovšek. Tisk in založba „Narodne tiskarne" v Mariboru.