Ocelov ^r&lr. 17 »Ne, ne. V Podkraju ne ostanem več niti en dan ne. Zdaj, ko vejo ljudje vse, bi me od sramu bilo konec. Nocoj pojdem po svoje reči — potem me Podkraj ne bo več videl. K razpravi še pridem sem, nato pa odrinei.i kam dalje. Delati morem povsod.« »Brez denarja pa ne prideš nikamor. Vzemi vsaj kakih petdeset tisoč — to bi bilo toliko, kolikor mi je tvoj oče podaril!« »Ničesar vam niso podarili •— saj je biio vaše. Niti pare ne sprejmem. Če mi posodite: tri sto dinarjev mi posodite! V treh mesecih vam jih vrnem.« . Zaman ga je krojač nagovarjal, Tevž se ni dal pregovoriti. Ko sta se poslavljala, je rekel mojster Krištof: »Krištof moj, ti si samsvoj in ponosen poba! Dadada, svoje roge ima vsakdo, pa si jih počasi že obrusi. Ce ni drugače, pa pojdi! Privezati te ne morem. Toda to si zapomni: spet sem tvoj stric in ni boljšega strica na svetu, kakor sem jaz! Kri ni voda, Tevž. Dadada. Eno pa mi moraš obljubiti: da se mi boš oglašal in mi vedno dal vedeti, kod okoli se pomičeš in kako ti je!« IX. Na večer tega dne so sedele priče, ki so se vrnile s sodnije, v gostilni »Pri pošti«. Pili so na zdravje mojstra Krištofa, ki je tako iznenada obogatel. Mojster pa ni bil danes nič kaj dobre volje in beseda mu ni šla kakor druge mali. Zato tudi ni dolgo ostal. Vstal je, plačal še tri štefane vina in se odmajal proti domu. Medtem pa je šla novica od hiše do hiše. Ljudje so stali na cesti in si jo pripovedovali. Tevževi sestri, Gradišnica in Osojnica, sta obe iz sebe prihiteli k mojstru Krištofu, in ko sta se prepričali, da je vse tako, kakor pravijo, sta se bridko razjokali; skoraj si nista upali več domov. Kljub pozni uri se je razglasila novica do zadnje hiše. K Zvonikovim jo je prinesel Janez, Krištofov pomočnik. Tu so pravkar odmolili rožni venec, ko je priburjal Janez in se na ves glas zakrohotal: »Ali ste že čuli o našem skopuhu in oderuhu? Ni bil skopuh; ubog siromak je bil. Ni imel še kovača ne v žepu in je stradal kakor miš v cerkvi in uro je moral prodati, da si je mogel hlače kupiti. Prejšnjega starega Dvornika testament so utajili, Blazinka ga je, so jo že zaprli. Tevž je domačijo prodal, da je mogel mojega mojstra izplačati, ker njegovo je bilo po pravici vse.«. Stari Zvonik si je nevoljno pogladil brado in je dejpl rezko: »Janez, odmolili smo in spat se spravljamo. Zato nam ni za preroke, ki norčave novice trosijo.« »Hehehehe!« se je Janez zarežal; »menda mislite, da ga imam pod klobukom. Pa sem jih rajši pustil pri polnih litrih in sem si dejal, da si ga bom pri vas za požirek zaslužil. Ne, zaradi tega nisem prišel. Hotel sem vam le z novico priti, dokler je še nova.« Zdaj jim je vse po vrsti povedal, kaj se je danes na sodniji zgodilo. »Vidiš, Marta, jaz sem zmerom rekla, da Tevž ni tak, da se mu je morala kaka nesreča zgoditi!« je vzkliknila Mojcka. »Tiho in spat!« je velel oče; »nas vse to ne briga.« Marta je stala bleda ko zid in se je oprijemala stene. Zamolklo je ponovila očetove besede: »Ne, nas vse to ne briga.« Marka in Luka, njena brata, bi bila rada ae več kaj izvedela. Oče pa je presekal besedo, pomočil roko v kropilnik, pokropil otroke ter odkrevsal za njimi po stopnicah. Janez se ni mogel načuditi, počasi se je odpravil, Zefa pa je zaprla duri za njim. Marti je bila ta noč bridka in huda. Tako so se ji podile misli po glavi, da niti za trenutek ni mogla zaspati. Drugi dan dopoldne je imel Marka opravek pri kovaču; ko se je vrnil, je vedel vse potrditi, kar jim je Janez pre.išnji večer povedal. Zdai Marta nekaj dni ni šla iz hiše. Za en del se je hotela jezikom izogniti, za drugi del pa je željno čakala, da se oglasi Tevž. Ali čakala je zaman. Tevž je že zdavnaj zapustil kraj in dolino. Ko je šla v nedeljo v cerkev, so se vsi ozirali za njo. Nihče pa ni mogel na njej kaj posebnega opaziti. Resna in zbrana je bila kakor druge mali in nobenega sledu ni bilo, da jo je kaj zbegalo. Podkrajčani so si to po svoje razlagali; eni so dejali, da je strašno prevzetna, drugi so trdili, da ni mogoče, da bi bila s Tevžem kdaj kaj imela. Za nobenega fanta ji ni mar, najmanj še za Tevža. Dolgo časa v Podkraju niso o ničemer drugera govorili kakor o Blazinki, o Krištofu in o Dvornikovih. Zdaj se je sodba čisto obrnila. Vse je bilo proti Blazinki, Tevž pa se jim je vedno bolj smilil. Marsikaka ženica in še posebno marsikatero dekle je pretočilo kaj grenkih solz zaradi bridkosti, ki jih je Tevž pretrpel, da je svojo siroščino skril. Kakor so pripovedovali čevljarjevi, je prišel Tevž tisti večer po razpravi pozno po svoje reči, je plačal, kar je bil se dolžan, in je odjadral v noč. Teden dni na vrh, ko je bila ponovna in končna razprava, so ga Podkrajčani zadnjič videli. Ko je stala konec novembra Blazinka pred sodniki, se je še enkrat prikazal. Iz Podkraja je prišlo ta dan mnogo ljudi pričevat, glavna priča pa je bil Tevž. Na sebi ie imel novo, lepo obleko in tudi v obraz mu je bilo videti, da mu je dobro; le pogled mu je bil tako žalosten in plah. S sestrama in s krojačem.je nekaj malega spregovoril, krojaču je tudi povedal, da je dobil čedno službo kot cskrbjiik na posestvu graščaka Vitezoviča. Po dornačem kraju ni vprašal in po nikomer v Podkraju. Z drugimi se ni menil in je le na kratko odgovarjal, ako ga je kdo kaj vprašal. Le ko je proti Blazinki pričeval, mu je bliskalo oko kakor nekoč, ko je še bil poveljnik strelske družine. Odločno in jasno je govoril. Blazinka je tajila in se otepala kakor mačka v vreči. Toda ni ji pomagalo; obsodili so jo na deset let ječe. Ko je čula obsodbo, je vsa pobesnela. Tevž je v naglici še stisnil mojstru Krištofu nekaj v roko — bilo je onih tri sto dinarjev, ki si jih je vzel na posodo — in je izginil, ne da bi se bil od koga poslovil. Štirinajst dni potem je na Blazinovem zapel boben. Izkupili so toliko, da je tudi Tevž prlšel do svojega. Ni ga bilo blizu, ampak je kar po sodniji prenesel svoj denar na kmete v Rovtah in tako poplačal svoj dolg. V novi službi je imel dela čez glavo. S pridnostjo in poštenostjo si je kmalu pridobil graščaka. Čez dan ni imel kdaj misliti na to, kar je bilo; zvečer pa so se oglašali spomini. Ni jih in ni jih mogel odgnati. Večkrat so ga mučili še v sanjah in navadno se je vpletala vanje podoba Zvonikove Marte. Ne. tako to ni moglo ostati — pozabiti mora, mora, mora poza- biti in pokopati... Okoli Božiča je bilo, ko je dobil pismo iz Pod- kraja. Že na ovitku je spoznal pisavo ženske roke. Razburjeno ga je odprl. Res! Marta rnu je pisala. Ljubi Tevž! Mojster Močilnik mi je povedal za Tvoj naslov, in zdaj, ko sem ga izvedela, Ti moram pisati. Zelo rada bi se bila s Teboj pogovorila, ko bi bil le prišel. Vem, da sem Te hudo užalila, in zato Te ni več. Toda vsega nisem sama kriva. Ko bi mi bil Ti le malo zaupal in mi povedal, v kaki stiski si bil, gotovo ne bi bila nikomur besedice črhnila in bi Ti bila ostala ob strani z vsem srcem in z vso dušo. Ako misliš, da sem ponosna, se zelo motiš. Dejala sem, da bi me moral bolje poznati. Nekaj na svojo čast pa raora vsako pošteno dekle dati; toda zaradi tega Ti nikoli ne bi bila zamerila kaj takega, čemur nisi sam nič kriv. Bilo, kar bilo, Tvoje dobro ime je brez madeža in občudujem Te, da se nobene žrtve nisi ustrašil in si bil tako zvest in pošten. Takega moža bi me ne bilo treba biti sram in mene tudi nikoli sram ne bi bilo. Oče Te zdaj tudi čisto drugače sodijo. Večkrat rečejo, da si vreden vsega spoštovanja; svojemu očetu si bil dober sin — kakor mladi Tobija v sv. pismu, ali pa še bolj. Zato bos še srečen. Meni se v srce smiliš, ko po- mislira, koliko si prestal in kako hudo Ti je fcilo. To ni prazna beseda. Verjemi mi, da bi Ti bila rada pomagala, da bi bil laže nosil. Najbolj me boli, da je tudi mene premotil videz in sem Te z besedami in vedenjem žalila. Moj Bog, slepa sem bila {r\ ne vem drugega, kakor da Te za odpuščanje prosim. Za nič drugega Te ne prosim kakor le za to, da rai odpustiš. Beseda, ki sem Ti jo dala, mi velja in nikoli ne bom drugega vzela. Pisati ne morera vsega, povedati pa bi Ti bila imela mnogo, mnogo. — Novega ni nič posebnega. Oče so bolehni, zdravnik pa pravi, da ni kaj nevarnega. Da je Močilnik kupil nekaj travnikov od Blazinovega grunta in tisto hišo pri Mežnarju, to Ti bo že znano. Sin je pustil financarsko siužbo in je že dva meseca tu; zdaj mu bo oče v tej hiši uredil branjarijo. Večkrat ie že bil pri nas in Te ima v časti. Meni se zdi čeden in pošten fant. — Zdaj pa ne vem več kaj. Prisrčno Te prosim, odpiši mi. Če mi boš le to pisal, da mi odpuščaš, bom zadovoljna. O svojem pisanju nisem nikomur nič rekla; zato Ti ne morem nobenih drugih pozdravov poslati kakor svoje. Tvoja Marta Zvonik. Prvi hip je obšlo Tevža čustvo velikega veselja. Dohro mu ie delo, da mu piše Marta tako prisrčno, posebno pa še, da zs ima.io pri Zvonikovih v časti. Morda ga zdaj tudi-; drugi Podkrajcani drugače sodijo. Toda nečesa je pogrešal v pismu. Prebral ga je drugic. Ne, niti besedice ni o ljubezni. Ali pa jo ima on še rad? O, še, še. Najsi se pamet še tako upira, srce ne neha vpiti: še, še, še! . . . Tudi Marta ga fma rada. Čeprav tega ne pove, vendar diha iz vsake vrstice ljubezen. Toda: ali pisma ni sestavila zclo previdno? Ne, pisanje je jasno in odkritosrcuo, kakršna je Marta sama. In črno na belem stoji, da nikoli ne bo vzela drugega.. . Res. nikoli drugega, ampak — njega tudi ne. Vedno si je želela na lepo Dvornikovo domačijo, in ko ji je pozneje o kakem manjem gruntu govoril, ji ni biio nič po volji. Zdaj je berač in s takim se noče za vse življenje zvezati. Tega ji pač ne more zarneriti. Ali on. kr.,j misli na ženitev z njo? Ne, resno ne več. čeprav čisto lepo zasluži, bo še vendar dosti vode preteklo, da bo imel kaj pod palcem. Toliko ga je že izučilo, da čez noč ni mogoče obogateti. Prav zaradi tega, ker ima Marto rad, je ne srne priklcpati na svojo rovščino. Ne, nikakor ne! Ona pa to tudi ppoznavlje in ne kaže žel.ie, da bi se vzela. Čemu bi si potem razvnemal ljubezen? Ne! Ljubezen brez zakona je bolezen; glavo omoti in srce zagreni. Zanj ni časa, da bi po dekletu izkoprnev?!. Delati rnora in vse sile napeti, da prirte zopet do veljave. Trdna dekle^ja ljubezen tako ni. .(Palje sledi _)__