Listje in cvetje
Kako smo obhajali stoletnico te-harske šole.
iSolsha naloga )
Bilo je v pctek, 20. decembrfl 1912. NoC je že razgrnila svoj mračni pajčelan čez dol in hrib. Zdajci se oglase svečanomili glasovi zvonov naznanjajoč tako željno pričakovani praznik Bstoletiiega obstanka šole na Te-harjih".
Da, resveliK praznik \<i čakal nasotrokc Vsi v proznični obleki jn radostnih lic smo se zbrali naslednje jutro ot> 'a9. uri v okra-Sencm Solskcm poslopju. 2 zastavo na eelu spremljam od gospodov učiteljev in gospo-dičen učitcljic smo Sli v cerkev. Milostljivi gospod opat so služilj levitirano sv. maSo, mcd katero smo uCcnci pcli na koru.
Prišedsi nazaj v SoSo so nam gospod nadufitelj v lepili besedah opisali zgodovino naSe solc. Koliko in koliko požrtvovalnih uCiteljev in učiteljic je tu plodonosno delo-valo v tch 100 |etihl|
Lcpc pesmi so donele \z naSih grl, kakor: nKrascn pogled", 0LoCitevu, BSaratan", nSo ptiCicc zbrane" in nCesarska pescm".
Popoldne oT> ' - 2. uri smo se zbrali vsi ufcnci v .čitalnici", kjer se je uprizorila igra nSirota", in deklamacijc »Iz raznih stanov", petje, pa tudi telovadna skupina,
Po konCani prcdstavi, ki se nani je vsem zelo dopadla, so nss biagi uciteljt v šoli prflv dobro pogostili; kruha, Struc, pcčenke, sadja in pokalic je bilo vsem na razpolago. S polnim žclodCkora in s polnimi rokami smo sc vriskaje vračali domov.
V nedeijo se jc ponovila predstava, h kateri je priSIo mnogo Ijudi.
Minula sta lepa dneva; vesela sta bila za me. Zdita sc oii kot dva bisera, ki sta se tako hitro potoptla v morju večnosti.
Spomin na ta krasna dneva pa mi bode ost&l neizbrisen.
Tcharje, dnc 14. februarja 1913.
Helena Strnsd.
KratkoCasnicc.
Napačna razlaga pregovora. -..SlajSe je dajati nego prejcmati", jc rekcl hlapcc, ko je priiožil svojemu tovariSu gorko zauSnico.
flli ne želite niC drugega? Kmctič nagovori giuhca: ,,Oh, to je pa danes grdo vrcme." Gluhec; ,,Kaj hočete?" — Kmetič: »Pravim, da je danes grdo vreme." — Glu-hec: ,Ja2 Vas rcs ne razumem." KmetiC (zavpije na vso moC): ,,Danes — je — zclo grdo — vrGtne!" — Gluhcc: ,,Oh, Ce nc Žclitc nič drugcga — saj to sam vidini!"
Modrost v  pregovorih  domaCih in tujih.
Dati. (Dajatl.)
Bolje ]c dajati riego jematt. — Dajati je slaje nego jemati. — SrcCncjši jc ta, ki dajc ncgo oni, ki jemlje. — Dajati je lažje nego prositi. — Dajati je Častno, prositi bolestno.
Daj ie urnrl, ncdaj ga je pa pokopal. — Vsak pravi: Daj, dajt daj; nobcncga ni, da bj rekel; Na, na, na!
Kdor hitro da, dvoje da.
Kdor dobrovoljno da, veliko da.
Kdor daje, naj tnolCi; kdor prejema, naj govori. - Ko dajeS, zatniži; ko prejmcs, poglej.
Vsak naj daje tako, kakor bi rad sam prcjemal.
Ne dajaj drugim, kar"sam potrebojeS.
Dajaj tako, da boš mogcl 5c jutri dajati.
Dajte in se vatn bo dalo. — Od dajanja se kaSCa ne prazni.
Kdor daje, ta ima. — Preden kdo kaj da, mora imcti.
Nihčc nc daje, nc da bi vedcl, zakaj. — Kdor da, je dobil h\'\ pa bi rad lovil.
Kdor noče dati, kinalu dobi izgovor.
Z eno roko dajc, z drugo že jeralje. — Z eno roko daje, z obcma pa jcmlje.
Daj živ, kar misliš dati nirtcv.
Kar daS živini, ti živina povrnc.
Lažje je dati jajce nego kokoS. — Lažje je dati kožo ncgo ovco.
Dajati in jemati ne zna vsakdo.
Nc daj vsega, kar imas; ne jej toliko, kolikor moreij ne povej vscga, kar ves.
Kdor 2 nevoljo da, je krava, ki da mleko pa goJido prevrne.
Bebus.
(PrJobCil Fr. Zdre
A
Šaljivo vprašaojc.
(PriobCll ..Internus".)
illi moramo vsclej pisati travo s 5 črkami ? Zastavica.
(Homonlm.)
Prijctna na Kranjskem sta kraja, LjubljanCan pohaja ju rad; na drevju oboje nahaja sc, — vendar drevesa ni sad.
Cid Em Nafr.
».Vrtec" izbaja 1. dne vsakega meseca in stane s prilogo vred za vse leto 520K, za pol leta 2*60 K. — Uredništvo in upravnistvo Sv. Pctra cesta st. 78 v Ljubljani.
Izdejs draitvo nPrtpravn!Skl dom". - Urejuje Ant. Krfit — Tfska KatoliSKB Tiskarna v LjnbljanL