66
y.:  Na Gospesve"tskem polji.
Na Gospesvetskem polji.
suče meč na vse strani Na stolu novi knez: »Osveta tujcem«,  govori, »A svojcem  bodem  — jez!«
Zveni iz tisoč krepkih grl Do ne"ba ljudstva klic:
»Naš novi knez zaščitnik vrl Domačih je pravic !«
Volišče narod zapusti, Ostavi s  knezom plan,
Junaško zre v bodoče dni Slovenski Gorotan.
Grobišče danes je polje", Prebiva tujec tod  —
A kdo li meni, kdo pove", Kje prejšnji — naš je rod ?
Zimska vožnja.
Lc
,okril je beli sneg ravdn  in grič, In lena megla se nad snegom plazi;
Težko hropeč utrujeni konjič Po zameteni,  slabi cesti gazi.
Tu ali tam v ravnini mi čepi Pohlevna koča za zametom skrita,
Tii ali tam ko senca mi stoji Samotna   smreka   v sneg in noč  zavita.
Oh, dolgo že se nisem vozil tod : Po gladkih potih sem predirjal mesta,
A vender mi je vedno in povsod V spomin se vračala ta slaba cesta.
In vračale so ure se bridke", Ki sam prebil sem  jih v otožnem časi .  .
A glej!   Zdaj hiše, koče se goste" — Da, spet sem v znani,  dragi gorski   vasi!
Tam gori še brli jedina luč. Sicer mrtvo  vse  ...  Ni ne čuješ glasa.
Obstal je konj . . .  Zaškripal v durih ključ . Na,  delclica,  me zopet,  črnolasa!
Radmir.
"V
Kdaj solnce sine mi?
jesensko noč sem zrla tožno, Vihar je bučal v nji strašah, A po nevihti jutro  rožno, Svetal sem zopet zrla dan.
Razsajal boj je v duši moji, Umiril se je krut vihar;
Slovo sem dala sreči svoji .   .   . Kdaj solnce sine mi?  Nikdar!
Cvetana.