Poljedelstvo in kmetijstvo v ljudskih šolah. Napisal Ivan Tomiic. Ze v početku jt Bog postavil človeka v rodovitno zenisko dolino, izročivši nni skprb za dvojno njegovo življenje — dušno in telesno. Temu dvojnemu človeškemu življenju pravo pot kazati, je neoveržljivo perva naloga vsake dobre Ijudske učilnice. Vsaj se vendar ne da tajiti, da ne bi imela Ijudska šola važne naloge — človeškpga duha izobraževati in žlahiniti, ter ga takd voditi po pravi naravni poti dušnega živIjenja, da človek doseže, za kar ga je neskončno modri stvarnik že v početku namenil; in zopet se ne da tajiti, da ne bi siuela ljudska šola skerbeti tudi za časno srečo nežne mladine, in je že zgodaj napeljevati na pot, po kteri se naj ložeje pride do sreče in blagostanja. Skerb za dušno in telesno čioveško življenje je tedaj perva in sveta dolžnost naših ljudskih ucil— nic. Mladina se mora že v ljudskih šolah vaditi, da dela na prid in korist ne le sebi, ampak tudi domovini in deržavi. Od sreče in blagra posamesnih družin, izhaja tudi blagostanje v deržavi; kajti, ako so posampsni deržavljani srečni iti bogati, srečna in bogata je tudi deržava; ako so pa posamesni deržavljani revni in malozmožni, gotovo je tudi revna in nialozoiožna cela deržava. Kdo more tajiti, da ni premoženje in blagostanje posamesnih družin poglavitni vir, iz kterega dohajajo bogati ali pičli dohodki v deržavo? Naj bi se tedaj skerbelo pred vsem drugim, da bi se že v ljudskih šolah učila ona uraetnost, ki napeljuje človeka k pomnoževanju njegovih dohodkov in njegovega bogastva. Ktera umetnost bi pa bila to ? Znabiti umetnosl v naučenji ptujih jezikov? — Pri Bogu, da ne! Kdor takd modruje, raodruje gotovo slabo, kar se že iz tega lahko razvidi, da se v naših ljudskih šolah tu pa tam že dokaj let germanizuje na vso moč in z vso silo, pa vendar še zmiraj brez vsega vspeha; kajti časi so čedalje vedno slabeji; ljudsko premoženje hira, in ž njim wed umira tudi blagostanje naše deržave. 0 Poglejmo v druge kultivirane ali izobražene deržave, bodi si stare ali noveje dobe; one niso deržale tako veiiko na naučenje ptujih jezikov, kolikor mi, temveč spoznale so, da je le poljedelstvo in kmetij stvo naj blažneji, naj potrebniši vir, iz kterega jiin dohaja največ sreče in blagra. Kmetijstvo in poljedelstvo bila jim je ves čas perva in naj poglavitnisa skerb. — Stari Egipčani, Greki in Rimljani so Ozirida, Cerero in Saturna, od ktprih so imeli nauk 0 poljedelstvu, po božje častili. Pri Kinezih se vsehdob poljedplstvo naj bolj ceni in spoštuje. Stari Perzijani so imeli poljedelstvo za naj večo dolžnost do Boga. Hiero, kralj Sicilski, je osrečil svojo deržavo s tcm, da je napisal izverstne postave za poljedelstvo. — Pa tudi v noveji dobi je poljedelstvo še vedno poglavitni steber vsake kultivirane deržavp, in dokazalo se je, da so tisti kraji, kjer se ljudje povecje pečajo s polj edelst vom in kmctijo, tudi naj bolj srečni in premožni; v krajih pa, kjer le obertnija gospoduje, kjpr se, je poljpdelstvo moralo umakniti fabrikam in fužinam, žive ljudje le v nekem umetnem blagostanji, ktero se s pomnoženjem prebivavcev le velikrat spreberne v naj grenkejo revščino. Mislim tedaj, da bi bilo veliko pamelneje za nas, ako bi se raji pretresovalo , kako bi se naše poljedelstvo in kmetijstvo po naših Ijudskib šolah zboljsalo, nego da se le v eno iner pretresuje, koliko naj se uči nemščine v eneni letu, in pa kako se mora ta že zgodaj cepiti v bistre glavice naše mile mladine. Da je poljedelstvo in kmetijstvo vsega obzira in resnega prevdarka vredno, lo bode priterdil gotovo vsaki, kdor ve, da je vsake deržave naj imenitneje in naj dražje jmetje njena zemlja; kajti od nje dobiva deržava pervi in neobhodno potrebni živež svojira podložnim, t. j. žito in sadje. Ako se dalje pomisli na živinorpjo , čcbelorejo, svilorejo, sadjorejo in druge enake pridelke, ki so večidel s poljedelstvom in kmetijo združene, ne more gotovo nihče tajiti, da ne bi bilo vpliko bolje za kaieta in dpržavo, ako bi se mladina učila v milem svojem maternem jeziku poznavati razne zemljine; ako bi se učila, kako se zboljšuje pusta, nerodovitna zemlja, —kako se pridobljuje dober in tečen gnoj, — kako se vspešno seje in sadi, — kako se travnikioskprbljujejo, — kakosesadje požlahtnuje inživina redi,— ali, da v kratko recem, kako se iz nialega lahko veliko dobrega in koristnega pridobljuje sebi in deržavi. V Ijudskih šolah naj bi se mladina napeljovala, da nič ne zanemarja, kar pospešuje človeško blagoslanje. Poljpdelstvo in kmetija je pa naj potrebniša obprtnija; kajti, akoje srečno kmetijstvo, srečna je vsa dežpla in Ijudstvo. — Človek potrebuje za ohranenje svojega življenja jedi, pijače in obleke. Zato je Bog dal zemIji sposobnost, da nani Vse to donaša; človeku pa jp dal obilo dostojnih moči, s ktprimi rodovitost zeralje lahko pospešuje, da mu za življenje putrebnih reči' več donaša, nego jih potrebuje, t. j., da si človek po lalikem in panietnem potu premoženje pridobljuje in povikšuje. Zeinljo je tedaj treba poznati , jo pridno in skprbno obdplovati in na vso moč in siio niorati k vspešneji rodovitosti, potem bode poljedelslvo prinašalo trikrat loliko dobička, kakor kupčija in obertstvo, ktera veliko več iiioči in časa potrpbujeta, kakor pridno obdelovanje zenaljišča; kajti vsakdo ve, da zemlja dvajset — tridesetkrat toliko poverne, kolikor sp je na njo potrosilo; a ne tako kupčija in obprtnija. iVaj se zravpn še pomisli, na kako plitvih tleh stoji naj več kupčija in obertnija; koliko dni in noči jima je treba žertvovati, in pri vspm tem, ako spodleti kupčevavcu in obertniku, proe je vsa njegova vnanja čast in poštenje; zapravil je svoje poštenje, zapravil svoje posestvo , zapravil vse svoje premoženje. Kiuetovavec ložeje meri na dobiček; on vseje le nekaj semena za poskušnjo; ako inu spodleti, zgubil je le nekaj , kar si pri živinorpji, sadjoreji ali kako drugače s kmetijstvom prav lahko namestuje. Naj se ludi šege in časi še tako spreminjajo, šega: kruh in meso jesti, z medom se sladiti, mleko, sirovo maslo in sir vživati, v mehkih pernicah počivati, iz konopelj in lanu toplo ubleko pripravljati, ta šega se ne stara, ampak ostane do konca sveta. — Vse drugače je to pri obertnikih in rokodelcih. Naj se navadna šega le nekoliko spremeni, in če oni nisozinožni, da bi se ravnali po novi šegi in delali po novem vstroji, berž bodo izostali tudi njiliovi odkupčevavci, in saino to, kar so s težavo in trudom pridobili, jini bode še ostalo, da si ohranijo življenje. Ali liočeni še omeniti, da je poljedelstvo in kmetijstvo naj lepše in naj zdravpjšc cpravilo? — Komaj napoči jutranja zora, že se sprehaja pridni kmetič v hladnpm, prostem zraku po svojem polji, ne brineči se za mehkužne mestnjane, ki višepot v nezdravpm mestnem soparji polegajo v svojih niehkih pernicah. Na vse zgodaj pozdravljajo pridnega kmetovavca drobni ptički s milimi jutranjimi pesmicami; domača živinica mu vpseln prilizovaje naproti skaklja, obetaje mu veliko povračila za njegovo rejo in postrpžbo. Njemu cvete najpred ponižna vijolica v sreberni juterni rosi, in druge poljske milice se na večer prijazno poslovljujejo od njega. Njemu se uklanja zlato klasovje; njemu zeleno in cvetejo pisani travniki. Njega vabi zelena lipa v hladivno senco, da si krepča svojc trudne ude, in se poživlja z domačimi pridelki in zdravo pijačo. — Mestnjani štejte svoje 70, 80 ali celd 901etne starčike, in ako jih ne najdete, idite na kuietp, našlijih bote tii gotovo iz med 100 prebivavcev naj inanj de.set, ki imajo čez 70 ziin na svojem hcrbtu, pa so vendar še vedno krepki in zdravi; kajti zdrava, hladivna sapa je obdaja, in božja veličastna narava, razgrinjajoča se z vso svojo lepoto in iniloto, je spodbuduje k delu in k občudovanju vsemogočnega, najboljega Očeta v nebesih. Pomislimo še dalje, da večina prebivavcev naše slovenske domovine so prosti kroetje, ki ne potrebujejo prav nobene netnške kulture, veliko bolj pa tehtnih naukov o poljedelstvu in kmetijstvu. Skušnje uče, da mora ljudski učitelj, kedar hodi po bernji, veliko grenkih požreti; kajti ta inuni mu oponaša mervico žita, ki mu ga mora odmeriti, s protivnimi besedami: ,,Kaj? ste že spet (ukaj! nič vam ne dam. Kedar bote otroke učili, kako se kruh je in prideljuje, potlej vam bom rad dal, kar vam gre. Za vaše bedarije pa, ki je v šoli imate, vam ne dam ničesar! Povpjtp, kaj ste vendar naučili nioje otroke, ki je silite v šolo? Jaz nisem hodil nikdar v šolo, pa znam bolje brati iz molitevnih knjižic, kakor pa otroci, ki je vi po več Iet le pačite v šoli, ne pa učite. Proč od hiše, ne dam ničesar! Tožite me! ako vam se ljubi". To so večkrat besede našega prostega ljudstva, ki ne pozna nobenega prida naših ljudskih učilnic, v kterih se otroci, mesto da bi se kaj pridaučili, Ie poptujčujejo. — Naše prosto Ijudstvo, ki se vojskuje vsaki dan z vremenom in podnebjem, in v tej hudi borbi živo čuti roko božjo, — potrebuje in zahteva tečnega podučevanja o poljedelstvu in kmelijstvu; potrebuje lahkega in teraeljitpga v podučevanja svetih resnicah in terdnpga spoznanja svojega nebeškega Očpta; vse to se pa doseže le edino v milem maternem jeziku. Ce je tedaj poljedelstvo in pridno kmetijstvo živa potreba našega prostega Ijudstva, ali bodo naše ljudske šolp, ki so nedvomno pervi zavodi izobraženja in omike v deržavi, naše šole, ki sprejemajo nežno mladino v svoje naročje, da bi jo že od mladih nog napeljevalp, kako se mora skerbeti za dušno pa tudi telesno življenje, za zrečo in premoženje, za blagostanje cele deržave, ali bodo naše šole še zmiraj molčale n važnosti p oIjedelstva in kmetijstva, ktero je vir vsega zemskega blagra? Ali bodo še vedno molčale naše ljudske učilnice o tem naj važnejšpm, naj lepšem, naj podučljivšem nauku, kiga so vsehdob za naj boljega in koristnejšega spoznale vse druge srečne deržave? Ali naše učilnice še ne bodo odperle nedolžnim očem naše domače mladine tega krasnega polja, tega bogatega vira, iz kterega bi zajemale srečo in premoženje sebi in deržavi! Ali še ne bodo nase ljudske šole na domači zemlji temu naj koristnejšemu poduku odpirale vrat, in mu odmerile vsaj nekaj časa? To potrebo nase ubožne dežele prevdarite vsi t i s t i, ki Ie edino v nemški kulturi iščete zveličanja, ne brineči se, kdo vam pridobljuje v potu svojega obraza vsakdanji živež in toplo vašo obleko. Prevdarite to zeld važno reč, ako vam je ljubo blagostanje domovine in deržave, in ako želite, da vas bode prosto Ijudstvo, ki vas živi in oblači, imenovalo domoljube in prijatle, ne pa svoje tlačitelje in zopernike. Dixi et salvavi animam meam!