Za visoko ceno.
,__   .                                         Spisal Mihael Levstik
'x!^K ~ oma\ Je zače' nekje vladati mladi  kralj,   že  so  ga jeli   napadati ''JmiC   od  vseh   strani  ljuti  sovražniki, ki so ga hoteli pahniti s pre-¦v^lt'   stola.   Kralja so zavoljotega morile grozne skrbi, da ni zatisnil <S^sp\/>   očesa po cele noči.
'V&šSjlj^          Približal se je dan, ko bi se morala vojska udariti z zdru-
lpl||*>    ženimi sovražniki.   Ves  zbegan   in  vznemirjen  do  blaznosti je
*#* |     taval ponoči pred odločilno bitko v svojem šotoru.   nKaj bo,"
je obupno  vzdihoval,   ,,če  bo   premagana  moja vojska?   Sovražniki bodo
raztrgali mojo državo in uničili starodavni prestol mojih očetov."
Ura se je že bližala polnoči, in ni še bilo miru niti v taboru, ki se je razprostiral daleč naokolo, niti v kraljevem šotoru. Kar hipoma zarožlja sablja, ki je slonela ob kraljevem stolu. ,,Ne boj se, vladar! Jaz in tisoče mojih sestra se bomo bliskale ob solnčnem svitu za tebe in tvojo glavo in sekale glave tvojih sovražnikov!"
V hipu, ko utihne sablja, priropoče puška v šotor in kliče: ,,Bodi miren, vladar! Puške bomo metale svinčenke v vrste tvojih naspotnikov in vdirale svoja bodala v njihove prsi, da bo v potokih vrela sovražna kri!"
,,In mi," zagrmi top, ki je ravnokar prihrumel pred strmečega kralja, Mbomo bljuvali grozo in smrt v sovražno armado in sesuli okope nasprot-nikov v pesek in prah! Umiri se torej, vladar, zmaga ti je gotova!"
Komaj se je zjutraj dvignilo solnce nad krvavordeče obzorje, že sta se spopadli armadi v groznem obupnem boju. Puške so pokale, kakor da bi se toča usipala po trdih strehah. Sablje so sekale, da se je zeleno polje rdečilo od človeške krvi, in topovi so grmeli, da se je tresla zemlja. Povsod strašno vpitje, vršanje, lomastenje, divjanje. Trume borilcev so padale, kakor pada cvetje na travniku pod koso ob rosnem jutru . . .
-X   43   «.
Ko se je proti večeru solnce nagnilo k zapadu in obsevalo z zadnjimi žarki prizor divjega klanja, so kraljeve trume po zadnjem, besnoobupnem naskoku strle ljuti odpor sovražnikov in ga pognale v divji beg. MTvoja je zmaga, o kralj," so klicali silni vojskovoji. BŽivio, kralj!" so v urnebesnem kriku vpile zmagodobitne čete, da se je širom razlegalo po planjavi. BGlej, izpolnjeni so naši obeti, tvoja je zmaga!" so zazvenele sablje, prasketale puške, grmeli topovi.
Kralj pa je bled ko smrt s solznimi očmi jezdil po krvavem bojnem polju, kjer je sanjalo večni sen in ječalo v smrtnem boju na tisoče in tisoče še kratko poprej tako čvrstih mož in cvetočih mladeničev. ,,Res, zmaga je moja," je kriknil med pridušenim jokom, ,,pa za kakšno ceno!"