• TAKSIST JANEZ KOLAR Z VEVČ
V LJUBLJANI NAS JE PREVEČ
»Lahko U o tem napisal kapKO, tako debelo, kot je tisja lamle na po-Ud,« j* na vprašanje. kafciae je delo taksistov, njihov zaduželt, katere so privbfne in katere s«ačne strau tega poklica, odgovoril Janez Kobr, privrtni ttksu* iz Pe«teske 55 M Vevčah. Nalo je dodal: »To je eno BajsJabSBi det« Ko ga vpnAmk, zakaj Uko misii o poklku. s katerim se ukvarja, roed smehom, tako da ne veš, ali misli resno ali se le šaK, doda: »Zaradi straak, zaradi zasinžka.«
Nato, ko se z Janezom Kolar-jem pogovarjava naprej, razloži nekatere stvari. Misli, da imajo ljudje o taksistih nasplob dvoje mnenj: nekateri jih imajo za bo-gataše, drugi pa nanje gledajo tako, kot da se ukvarjajo z manj-vrednim delom. »Toda tudi mi smo družbi potrebni,« pravi Janez Kolar. »Zato bi na nas mo-rali gledati s te plati, ne pa kot da je naJ edini namen hitro obogate-ti. Vedno se zavzemam, da bi vo-zili vsi taksisti pošteno. Le tako nam bodo ljudje zaupali.«
Vendar ostati pošten taksist in potniku nikoli ne zaračunati kak-šen dinar več, ni lahko. Priložnost za tako ravnanje se namreč kar sama ponuja. Taksistov zaslužek je navadno majhen, saj je v Ljub-ljani privatnih taksistov okoli 170, pri Integralu pa jib imajo še 80. Za vse je seveda v Ljubljani premalo dela, zato želja, zaslužiti pri vožnji več denarja, premami marsikaterega taksista, da taksi-meter z dnevne vožnje premakne na nočno ali celo na tarifo, ki velia za vožnje, daljše od 30 ki-lometrov. Tako nič hudega slute-čemu potniku, ki največkrat niti ne ve, koliko je treba odšteti za kilometer vožnje, zaračuna nekaj starih tisočakov več. PodiK-vi je treba namreč za kilometer vožnje plačati 16 dinarjev, ponoči 18, za
proge, daljše od 30 kilometrov, pa 20 dinarjev.
Zato se Janez Kolar, že odkar obstaja društvo taksistov, prek njega zavzema, da bi tudi pri nas, kot drugje v svetu, imeli le eno ta-rifo. Morda bi vzeli kar srednjo vrednost, predlaga, pa taksisti ne bi bili nič na slabšem. »Ali ni vi-deti čudno,« meni Janez Kolar, »da te prometni inšpektor kaznu-je, če zadaj na vozilu nimaš po-sebne tablice, toda če tako rekoč odereš potnika za 10 dinarjev ali
več, ne Teče nič. To namreč ni njegova stvar, temveč zadeva trž-nega inšpektorja.«
Janez Kolar je bil predsednik iniciativnega odbora za ustanovi-tev društva taksistov. Osem ali devet let je trajalo, se spominja, da je mestna skupščina spreme-nila člen v zakonu, ki je prepove-doval ustanovitev takega društva. Taksiste, ki so člani društva, teh je v Ljubljani 118, je mogoče spoznati po tablici, ki jo imajo na sprednji šipi desno. Na njej je oz-načen sedež društva in telefonska številka. »Divji« taksisti, tako imenujejo tiste, ki niso včlanjeni v društvo, njim, članom društva, včasih delajo siamoto. »Tako smo zaradi njih tudi mi na slabem glasu,« se pritožuje Janez Kolar.
Kot smo že povedali, se z za-
Janez Kolar in njegov mercedes (Foto D. J.)
služkom taksisti ne morejo poh-valiti. »Če hočeš na mesec dobiti toliko denarja kot šofer pri nekem podjetju, moraš delati 12 do 15 ur na dan,« razloži naš so-govornik. »Davki so veliki. Kdor ne doseže prometa, kar ga večina od nas ne, ga obdavčijo kot v družbenem sektorju. Dragi so tudi avtomobili, pa gorivo. Pred nedavnim se je zvišala cena ben-cinu, mi pa pet, šest mesecev ne bomo smeli dvigniti cen prevo-zom. Do takrat seveda vozimo na svoje stroške. Rešuje nas le to, da smo šoferji, mehaniki, računovo-dje, skratka vse, v eni osebi.«
Kar samo od sebe se potem za-stavi vprašanje, zakaj potemta-kem Janez Kolar že 11 let vztraja v tem poklicu. »Večina nas je taksistov zato,« meni, »ker nam je všeč, da lahko razpola-gamo s svojim časom. Tako sem pri hiši vse, kar sem znal, napravil sam. Če pa ne bi vozil za podjetja, temveč bi moral na vožnjo čakati na postji ali kje drugje v mestu, se ne bi več ukvarjal s tem opravi-lom. Bi se pa takoj zaposlil drug-je, če bi dobil kakšno v redu slui-bo.«
Nič še nismo povedali o delov-nem dnevu janeza Kolarja, ki se navadno začne že ob dveh, treh zjutraj*, ko večina nas še spi. Ta-krat se tudi drugi taksisti odpra-vijo domov in včasih se mu zgodi, da je do pete ure zjutraj skorajda sam na cesti. Vendar je klicev v zgodnjih jutranjih urah bolj malo. Nato je v mestu do desete, enajste ure, da vidi, če ga morda ne potrebujejo v delovnih orga-nizacijah, za katere vozi. Če kaže, da ne bo dela, se odpravi domov. Sem pa tja vidimo tudi njegov plavi mercedes na železniški po-staji ali še na katerem drugem po-stajališču, ki je v Ljubljani name-njeno taksijem. Delovni čas tak-sista sestavljajo pravzaprav v ve-čini ure, namenjene čakanju, prave vožnje pa je bolj malo.
DARJA JUVAN