Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000 I
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo , .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410 1
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
Wk
Leto XXVII. - Štev. 41 (1373)
Gorica - četrtek, 16. oktobra 1975 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Gorica in Srednja Evropa ZllkH llllOSlOVaKSNO-ItllUaiSki lONVOri il IHlI
Odkar se vršijo v Gorici srednjeevropska srečanja, je letos minilo že deset let, zato je bilo srečanje konec letošnjega septembra, posvečeno slikarstvu v Srednji Evropi od 1890 do 1930, jubilejno.
MISLI SENATORJA MARTINE
Med uvodnimi govori je bil mogoče najbolj pomenljiv oni goriškega senatorja Martine, prejšnjega goriškega župana ter predsednika ustanove, ki prireja srednjeevropska srečanja v Gorici:
»Vsako leto pozdravljamo naše prijatelje iz Srednje Evrope tukaj ob Soči, pod Alpami, v duhu one zgodovine in omike, ki jo je preteklost zapustila naši deželi, dasi tudi z nesrečami in mržnjami, vsako leto se na teh srečanjih doda nova stran goriške zgodovine. Skupna preteklost je zapustila tudi strpnost med ljudstvi, ki tu živijo, že ob prvem srečanju je pesnik Biagio Marin rekel, da se ne opazijo meje, ki danes delijo to deželo, pa najsi gledamo s Kalvarije ali z goriškega Gradu ali pa od Sv. Katarine onstran meje...«
PRVI DAN
Uvodni del srečanja je bil posvečen go-riškemu in tržaškemu slikarju Bolatfiu s prispevkom konservatorja tržaškega muzeja Revoltella Giulia Montenera z naslovom »Slikar Bolaffio in kriza evropske kulture«. Sledilo je odprtje slikarske razstave Bolaffievih del.
še isti dan popoldne je Wilhelm Mrazek, ravnatelj avstrijskega muzeja uporabne umetnosti z Dunaja, predstavil »Avstrijsko slikarstvo v času od 1890-1930«, ki je bilo res odlično, za njim pa prof. Emilijan Cevc, sodelavec slovenske akademije znanosti in umetnosti iz Ljubljane, »Začetek modernega slovenskega slikarstva«, ki je bilo za nekatere, posebno avstrijske udeležence pravo odkritje.
POMEMBNE TEME DRUGEGA DNE
Sledile so naslednji dan pomembne teme. Prof. Santarcangeli, predstojnik stolice za madžarsko književnost v Turinu in dr. Cristine Passuth, sodelavka umetnostnega muzeja iz Budimpešte, sta podala madžarskega slikarja in pisatelja Kas-saka in njegovo avantgardo v času po prvi vojni; prof. Peter Hartman, sodelavec narodnega muzeja v Pragi, je govoril o češkem slikarstvu konec prejšnjega in v začetku našega stoletja; prof. Walter ZettI z Dunaja o dunajski secesiji, prof. Fulvio Monai o goriških umetnikih dvajsetih let, slikar Tullio Crali iz Milana, go-riški rojak, o prvih 20 letih slikarskega futurizma, prof. Milko Rener o slovenskih slikarjih v Gorici v prvem četrtletju, glavni konservator narodnega muzeja v Krakovu na Poljskem o poljski umetnosti otl 19. stoletja do danes; prof. Sergio Cam-pallla iz Genove je podal goriškega umetnika in filozofa Karla Michelstadterja kot slikarja. Bilo je še mnogo drugih poročil in predavanj iz vseh dežel Srednje Evrope.
ODLIČNA ORGANIZACIJA
Ako je Ireba še kaj posebej pohvaliti, je to gotovo odlična organizacija, ki jo je izvedel organizacijski odbor: senator Martina, župan De Simone, glavni tajnik srečanj Rocco, vodja kulturnega središča »Sen. Rlzzatti« in organizacijski vodja središča »Sen. Rizz.atti« in organizacijski vodja srečanj Ciuffarin.
Zbrali in pritegniti toliko uglednih osebnosti, kot jih srečanja navadno pritegnejo, nikakor ni preprosto delo, rekli bi celo, da bi kazalo objaviti posebno študijsko razpravo o organiziranju srečanj in zbliževanju sosednjih narodnosti, kajti organizatorji imajo očividno dobre Izkušnje.
Toda poleg vsega računa lahko sama organizacija tudi z dejstvom, da v deželah, ki so nekoč bivale pod skupno streho nekdanje monarhije, še vedno obslaja iskren čut po medsebojnem spoznavanju in sodelovanju, kljub različnim ideologijam in družbenim ureditvam, v katerih
živijo države in narodi Srednje Evrope. In to je prav gotovo vodilna nit, ki jo je organizator znal dobro odkriti in zadeti.
POMEMBNOST SREDNJEEVROPSKEGA ZBLIŽEVANJA
Mogoče tudi ni ravno naključje, da se je pobuda za srednje-evropska srečanja rodila v Gorici, ki je bila središče dežele s tremi kulturami, italijansko, slovensko in furlansko, in kot »avstrijska Nica« priljubljeno bivališče pomembnih osebnosti iz avstronemških in čeških dežel. Nacionalna gibanja od Risorgimenta do iredente in hejslovenstva so jo gotovo manj prizadela, zapustila mnogo manj zaostrena nasprotja kot v bližnjem Trstu, izhodišču Srednje Evrope v Sredozemlje, ki je bil prav zato mnogo bolj izpostavljen.
Vendar tudi v Gorici ne bi mogli podcenjevati zaostritev v preteklosti in vsled tega je treba še toliko bolj pozdraviti dejstvo, da je idejne spone iz bližnje preteklosti prerasla.
Poslanstvo srednje-evropskega zbliževanja, ki ga mesto Gorica vrši častno že deset let — in to ne brez idejnih, političnih in drugih zaprek — pomeni nedvomno idejno odprtje za zbližanje in sodelovanje same Italije z Vzhodom in sicer po najbolj gotovi poti, po poti medsebojnega kulturnega spoznavanja, ki je trajnejša kot pa uradna diplomatska, ki jo narekuje samo trenutna korist. Mogoče lahko mislimo že na novi model kulturne diplomacije.
Vsekakor pa je treba poudariti, da bi brez goriških srečanj v vseitalijanskem merilu nekaj manjkalo in samo želeti je, da bi odgovorni krajevni krogi in dejavniki prizadevanja pobudnikov srečanj čimbolj podprli, kar je Italiji sami lahko le v korist.
Razni časopisi so poročali, da je v razgovorih med Jugoslavijo in Italijo o coni B Tržaškega svobodnega ozemlja bil soudeležen tudi Vatikan. Glasnik Sv. sedeža prof. Alessandrini je vse take govorice uradno zanikal. Omenil je naslednje:
1. Ni res, da je sprejetje odstopa msgr. Santina kot tržaškega škofa v zvezi z jugoslovansko-ita-lijanskimi razgovori.
2. Ni res, da je Sv. sedež posredoval v razgovorih med Italijo in Jugoslavijo.
3. Glede pastoralnih potreb na ozemlju, ki je po vojni prišlo pod upravo jugoslovanske republike, se je Sv. sedež držal svoje ustaljene prakse. To se pravi, da čaka na dokončno razmejitev med obema državama, predno izvede kakšno stalno spremembo glede razmejitve škofij. Med tem je zaupal upravo prizadetih ozemelj na jugoslovanski strani dvema škofoma, msgr. Neziču in msgr. J. Jenku.
4. Ko je bil sprejet odstop msgr. Santina, je Sv. sedež tiste dele tržaško-koprske škofije, ki jih je vodil msgr. Santin, zaupal
v	upravo msgr. Cocolinu kot administratorju.
S temi ukrepi se ni nič spremenilo ne na dejanskem stanju in ne v pravnem pogledu. Vse to se bo lahko zgodilo, ko bodo dokončno sprejete nove državne meje med Italijo in Jugoslavijo. Saj pravi 16. člen italijanskega konkordata, da nobena italijanska
Sietoletno rtom bolni/ton
Za preteklo nedeljo 5. oktobra je svati oče povabil bolnike, naj pridejo na sveto-leitno romanje v Riim, seveda tisti, ki morejo.
Na papeževo vabilo se je zbralo na trgu sv. Petra okoli 9.000 bolnikov, še večje število bolnikov pa se je v duhu pridružilo romarjem. Mašo za bolnike z izredno toplim nagovorom je daroval siv. oče. Ob koncu govora, je takole povzel svoje misli:
»Predragi! Kristo vas je poklical, da mu sledite zlasti na vrt Oljske gore in na Kalvarijo. To so skrivnostni načrti božje Previdnosti, kii najdejo svoj pomen in vrednost v tesnem združenju s Kristusom. Vi z njim trpate, z njim rešujete duše. Gospod Jezus naj vam daje moči, vedrost in tudi veselje.«
Med mašo je sv. oče 50 najtežjim in najstarejšim bolnikom podelil zakrament sv. maziljenja. Najstarejši bolnik je imel 104 leta. Bolnikom je sv. oče še pripo-
ročil molitev rožnega vonca, ki naj bo hrana njihove vere in pobožnosti, ko se pogovarjajo z Marijo.
Papež se bliža 80 letom
Sv. oče Pavel VI. je 26. septembra dopolnil 78 let življenja. Čeprav je pri dobrem zdravju, vendar občuti težo let. Sklepno vnetje v kolenu mu dela velike .težave. Zaradi tega težko stoji dalj časa pokonci. Vendar dobro prenaša dolge ob-jrede, pri katerih mora biti navizoč, pa tudi avdience, kii so v zadnjem času zajele tako množico ljudi kot še nikoli.
Zborovanje italijanskih katoliških časnikarjev
V	letoviškem kraju Recoaro Terme blizu Vicemze je v septembru zborovalo 300 italijanskih katoliških časnikarjev. Razpravljali so o temi: »Časnikar v odnosu do bralca.«
škofija ne sme obsegati ozemlja, ki je pod tujo državno oblastjo.
Iz teh slednjih besed sledi, da bo Sv. sedež preuredil škofijske meje na jugoslovanskem ozemlju, ko bo dokončno sprejeta in potrjena nova državna meja. Tedaj bodo sedanji apostolski administratorji postali tudi polnopravni škofje na svojem ozemlju.
To pomeni, da bo ustanovljena
nova škofija, ki bo obsegala vse ozemlje, ki ga sedaj upravlja msgr. Jenko in ta bo postal pra-
vi	škof v svoji škofiji. Isto se bo zgodilo v Istri.
Mi vidimo težave, da se vse to mirno izvede v blagor slovenske Cerkve in suverenosti slovenskega ljudstva, v togem zadržanju slovenske partije do slovenske Cerkve.
Tretji kitajski misijon
Rdeča Kitajska je preplavljena s slikami Maocetunga, čigar češčenje partija vneto
spodbuja in ohranja
Kitajci gledajo v bodočnost. Že so stopili v vrsto Združenih narodov. Poleg Amerikancev in Rusov postajajo največja sila sveta. Zato se 200 milijonov mladih ljudi pripravlja na boj. Marksistični nauk, ki je prišel v Rusijo in iz nje na Kitajsko z Zapada, ki zdaj treipeta pred enim in drugim kolosom, je na Kitajslkem dobil nov obraz: maoizem. Ni le socialni nauk, je svojevrstna religija, ki gradi novega kitajskega človeka.
Cerkev se dobro zaveda položaja. Toda je trenutno brez moči.
Ko se je odprl Evropi širen svet, je tudi Kitajska dobila misijonarje. Bila je prva velika misijonska doba v 17. stoletju. Ric-cijeva doba. Edinstveno bo ostalo v zgodovini, s kakšno gorečnostjo so šli tedaij misijonarji v neznani kitajski svet, s kakšno bistrino duha so nekateri zagrabili za misijonsko vprašanje. Upravičeno je Cerkev sanjala o krščanskem kitajskem kraljestvu. A nastal je tragični boj za obredna vprašanja, boj med kristjani samimi. Zaostril se je do nemogoče ostrine in izzval odpor pri Kitajcih samih. Prvi veliki misijon je propadel.
Od tedaj je bil misijonarjem vstop -prepovedan. Kar se jih je splazilo kradoma na kitajsko zemljo, so morali delati zalo previdno in so tudi bili vedno izpostavljeni mučeništvu.
Prišel je čas kolonij. Nov čas za misijonsko dobo. Ko je Kitajska sklenila pogodbo s Francijo, so s kolonialnimi oblastmi prišli misijonarji. Celo v revolucionarnih časih, ko so Francozi doma zapirali samostane, preganjali Cerkev, so na Kitajskem ne le ščitili, ampak tudi finančno podpirali misijonarje. Francoski prestiž!
Poldrugo stoletje je trajala ta druga misijonska doba. Uspehi so bili krasni, ne toliko morda statistično (katoličanov je bilo ob koncu druge svetovne vojne štiri milijone), ampak glede na vpliv. Tudi notranje se je misijon začel osveščati, prebujati, se otresati kolonializma, si nadevati kitajski obraz. Koliko upov! Ko bo druge svetovne vojne konec, bo kitajski misijon zacvetel.
Druga svetovna morija je šla v zgodovino, nad kitajski misijon pa druga velika katastrofa. Od severa proti jugu so vdirali kakor poplava komunisti in zasedli vso kitajsko celino.
Nastal je molk trpljenja. Novice iz Kitajske so večinoma poročila mesečnih ali štirinajstdnevnih potnikov. Kdo se more zanesti na taka poročila? Četudi povedo samo to, kar vidijo, ne morejo dati prave slilke o Cerkvi na Kitajskem.
Najbolj zanesljivo je poročilo: obstoji od vseh cerkva ena sama: diplomatska cerkev v Pekingu. Vse je izginilo s površja kitajske zemlje. Nekdanje misijonske cerkve so skladišča, zabavišča ali kar kuii, Uradne Cerkve ni, dasi je svoboda vere uzakonjena tudi na Kitajskem. In kdo more reči, da se bo Kitajska intenziiv-njmu misijonskemu delu odprla prej kot v petdesetih letih?
In vendar, prišel bo čas tretje misijonske dobe.
Poznavalci kitajskega misijona in današnjega položaja trdijo, da se je na tretji misijon treba pripraviti. Piaro Ghed-do iz Milana celo trdi, da mi bolj potreb-
nega misijonskega deda kot je to.
Protestanti se tega morda bolj zavedajo kot mi. V zadnjih letih so ameriške protestantske Cerkve poslale na Kitajsko že 1.500 svojih ljudi na ogled. Katoličani moremo našteti le kakih deset duhovnikov, ki so zadnje čase obiskali Kitajsko.
Kaj pa sploh moramo narediti? Velika in lepa priložnost se nudi v kitajskih kolonijah. Gotovo je eden najvažnejših misijonskih področij Hongkong. Pa tudi drugod, kjerkoli po svetu so kitajske kolonije, je dana krasna priložnost za misijonsko delo. In tudi lepo uspeva. Sredi teh kolonij bi bilo trdba ustanavljati centre za študij modeme Kitajske. Kitajski človek postaja resnično nekaj povsem novega. Vprašanje religije sploh je potisnjeno v kot. Nii dvoma, da stari ljudje »nove učenosti« sprejeti ne morejo. A njim ne ostane drugega kot molk. Mladina pa gre za svojim idolom Maom in ustvarja generacijo, ki bo povsem drugačna kot je bila v predvojni dobi.
Temu novemu človeku je treba prinesti evangelij. Zato je najprej potrebno poznanje. Tretja misijonska doba potrebuje Riccijev.
Ce bo kdo mogel na Kitajsko nazaj, bodo to Kitajci sami. Posebno tisti, ki študirajo v Evropi in Ameriki. Samo na severnoameriških univerzah je tisoč kitajskih profesorjev in 20.000 kitajskih študentov. Mnogi od teh bodo mogli iti nazaj in bodo morda že v bližnji bodočnosti šli. Kolikega pomena je, kakšna bo njihova miselnost.
P. Ladany, ki je morda najbolj globoko posegel v to vprašanje tretjega misijona, pravi, da bo največji problem bodočih misijonarjev', kako naučiti novega kitajskega človeka ljubiti. Učiti ga bo traba z zgledom in besedo. Kakšna odgovornost vsega krščanskega občestva po svetu, če ni zmožno z življenjem pričati ljubezen — že danes.
Kitajci so raztreseni po vsem svetu in povsod lahko dožive ali pristno ljubezen ali zmaličeno krščanstvo. V tej smeri moremo in moramo za bodoči, tretji kitajski misijon delati vsi. Pričevanje ljubazni. In če dodamo še molitev, česar smo zmožni in kar moramo tudi vsi, če krščansko čutimo, potem smo tudi mi že sodelavci.
Majhna anekdota. Kitajski pilot je med vojno padel na francosko ozemlje. Ostal je pri življenju. Našla ga je dobra bretonska kmetica. Skrivala ga je in negovala do konca vojne. Ko je bila vihra mimo, se je kitajski pilot, do tedaj pogan, odločil da postane ne le katoličan, temveč tudi duhovnik. In to je tudi postal. Kako je do toga prišlo, so ga spraševali, Srečal sem poosebljeni evangelij v preprosti kmečki ženi na Francoskem.
Brezupni kitajski položaj mi brez upa. Kaj vse se dogaja v kitajskih katakombah, tega ne more povedati noben obiskovalec kitajske zemlje. Največ tega bo ostalo zapisanega v kitajskih božjih analih. Bog ima svoja pota in tudi svoj misijonski način. A trdno moramo biti prepričani, da se bo odprla tudi Kitajska in se bo tretjič med največjim narddom sveta začelo misijonsko delo.
Vprašanje je za nas le eno: bomo na Listi dan in uro mi katoličani pripravljeni?
F. S.
Svet, v katerem živim Paberki iz vzhodnih demokracij
Ko me je dr. Kazimir Humar naprosil, da bi napisal nekaj vrstic za letošnjo Misijonsko nedeljo, sem vabilo z veseljem sprejel, ker mi je tako dana priložnost, da se zahvalim vsem dobrotnikom naših slovenskih misijonov in še posebno mojim osebnim dobrotnicam, katere se spomnijo name in na moje gojence in na ipotrebe moje misijonske postojanke za božič in za veliko noč. Torej iz srca hvala vsem za ivaše molitve, požrtvovalnost in materialno pomoč.
MESTO HONGKONG V PRETEKLOSTI
Na kratko naj opišem svet, v katerem živim, mesto, kateremu sem žrtvoval najlepša leta svojega misijonskega življenja. Hongkong je živo in slikovito mesto na Daljnem vzhodu, razpotje prometa in turizma azijskih dežel. Je zadnji odsev nekdanje imperialistične Velike Britanije na pragu največje proletarske diktature na svatu — rdeče Kitajske.
Prad 140 lati je bil Hongkong pusta in nedosegljiva kamnita zemlja, prebičan od tajfunov in od zgodovine pozabljen. V tistih časih je štel približno 1.500 prebivalcev, povečini ribičev in morskih roparjev. Kapitan angleške mornarice Elliot ga je 26. januarja 1841 v imenu kraljice Viktorije zasedal in to kot ceno, ki io je morala Kitajska plačati zaradi opijske vojne.
HONGKONG DANES
Danes pa je Hongkong lep in udobja poln tropski otok, trgovski, industrijski in turistični center. Leži med polotokom Kawloon in Skupaj z njiim obsega ozemlje, ki je last Velike Britanije. Severno od Kavvloona leži še drugi dal celine, ki se imenuje Novo ozemlje. Ta predel je Kitajska dala v najem Veliki Britaniji leta 1889 za dobo 99 let.
Kolonija Hongkong meri 1.012 kv. km; s tega prostora ima absolutno nadzorstvo nad morjem in je ena največjih in najpomembnejših naravnih luk na svetu. Na tem najetem ozemlju, kateremu se žc izteka čas najema — in je tako edini primer na svetu, ki že ve datum svoje smrti, ki bo leta 1997, živi 4.200.000 prebivalcev, povečini Kitajcev.
Hongkong nima nobenih materialnih viiruv za življenje razen granita, peska, ribolova in... človeške iznajdljivosti.
Angleška uprava je pustila gospodarstvu popolnoma proste roke, kar je Kitajce spodbudilo, da so iz nič ustvarili ekonomski čudež. Angleški blagi zakoni kontrole nad zaposlenostjo, plačami in dobičkom nudijo zeleno luč tujemu investicijskemu kapitalu. Kitajci pa, polni delavnega poilata, želje po denarju, prežeti medsebojnega tekmovanja v svoji skromnosti in potrpežljivosti spreminjajo kamen v zlato. To oporišče vzhodnega kapitalizma lahko uspeva na kitajskem ozemlju samo zaradi pekinške preračunane politike.
KATOLIŠKA CERKEV V HONGKONGU
V	tej presenetljivi prestolici je navzoča katoliška Cerkev s 337 duhovniki, med katerimi je 183 Kitajcev s 94 brati raznih družb ali rodov, med katerimi je 44 Kitajcev; s 793 sestrami, med katerimi je 463 Kitajk, ki so rta razpolago 265.000 katoličanom in tri milijone nokatoličanom.
Katoliška Cerkev ima sedaj v Hongkongu 60 župnij in 40 misijonskih postojank, 22 vrtcev in štiri sirotišnice, 33 mladinskih centrov, 14 penzionov, 8 centrov za rehabilitacijo, 20 centrov konferenc sv. Vincencija, 26 združenj Cariias, 8 centrov za delitev hrane in 211 šol z 262.790 dijaki.
MOJE MISIJONSKO DELO
V	HONGKONGU
Najbolj pereče vprašanje v Hongkongu
je izobrazba mladine, saj 55 % prebivalstva je izpod	25	let. Prav šole so	torej
vzgojni centri	za	bodoče	kristjane.
Ena teh številnih šol je moje misijonsko polje, na katerem delam že več let. Imenuje se Sek Yam Salesian Primary School, torej je ena tolikih salezijanskih osnovnih šol. Na tej šoli sem kod misijonar sam, prvo in zadnje kolo tega velikega kompleksa, ki ima 2.151 gojencev in 54 profesorjev. Od teh gojencev je 180 katoličanov in 50 katehumenov, med učnim osebjem je pa 24 katoličanov.
Gojenci so razdeljeni v dopoldanski in popoldanski oddelek. Pred poukom se zberemo na dvorišču pred šolo ali pa v šolski dvorani in zapojemo vsi skupaj Marijino ali kakšno drugo nabožno pesem, zmolimo	očenaš in	potem se	začne
pouk. Predno	se	gojenci	vrnejo domov,
zmolijo po posameznih razredih Sveti angel varuh moj in zapustijo šolo.
Med šolskim letom imamo razne krožke, npr. za šport in glasbo. Za katoličane imamo še posebne wmeetinge« ali klube (Savio club, Bon Bošco club) in družbo Brezmadežne. Za katehumene je dodan pouk v krščanskem nauku, navadno ob sobotah popoldne ali ob nedeljah po maši.
Ker je šola državna, nam n,i dano, da bi imeli določen prostor za kapelo, zato rabimo šolsske prostore za nedeljsko sTtž-bo božjo. V tem improviziranem prostoru mašujem vsako nedeljo ob 9. uri v kitajščini, ob 11. uri grem v mesto, kjer mašujem v japonščini za Japonce, ki so večinoma trgovci. Ti živijo začasno v Hongkongu ali so se stalno naselili v našem mestu.
Dragi prijatelji, to je torej svet, v katerem živim, tak je moj svet.
Pred desetimi leti
4. oktobra 1965 je papež Pavel VI. obiskal sedež Organizacije združenih narodov v New Yorku. Njegov govor pred zastopniki držav vsega sveta so tedaij ocenili kot srečanje Cerkve s sodobnim svetom. V papeževem govoru so tedaj najbolj vzbudile pozornost njegove besede: »Nikdar več vojne, nikdar več!« Te besede so postale temelj sedanje vatikanske diplomacije.
Svetoletno romanje iz Letonske
Lotonska (Latvija) je bila leta 1940 skupaj ,z Liitvo in Estonsko ena izmed baltiških držav ponosna na svojo neodvisnost. Pa jo je tisto leto Sovjetska zveza s silo vključi,la v svoj siklop in tako je ostalo do sedaj. Te dni je skupina romarjev pod vodstvom pomožnega škofa iiz Rige in Liepaje Valerijana Zondakaisa obiskala Rim. V središču krščanstva so ostali 16 dni.
Zborovanje afriških škofov
V	Grattaferrati blizu Rima so se zbrali zadnji leden septembra na zborovanje škofije iz Afrike in Madagaskarja. To srečanje je bilo že četrto. Zadnjega zasedanja se je udeležilo 60 zastopnikov 31 škofovskih konferenc. Sprejel jih je tudi sv. oče in jim pri tem povedal nekaj misijonskih misli.
Petdeset let žosizma
Beseda »žosizom« pride iz kratice JOC, to pa pomeni »Jounosse ouviriere chre-tienne«, tj. Delavska krščanska mladina. Gibanje je nastalo leta 1925 v Belgiji in ga je ustanovil kasnejši kardinal Joseph Cardijn. Njegovo načelo je bilo: »Opazuj,
VERSKA DEJAVNOST JIH MOTI
Ob pogrebnih obredih za umrlim duhovnikom Branislavom Džepeckyjem v mestu Zargorod v Ukrajini, katerega so se udeležili številni duhovniki, so krajevni ateisti ugotovili naslednje: »Katoličani izkoristijo najmanjšo priložnost za propagando vere...«
Tako ve neki Toma šaljarovič pod naslovom »Dnevnik verujočega katoličana« povedati: »Od februarja do maja 1972 je bila ob udeležbi šest do osetm duhovnikov opravljena v vrsti vasi in okrajnih mest območja Vinice množica verskih obredov. Na istem področju in sicer v vasi Murafa so duhovniki organizirali procesijo sv. Rešnjega Telesa. V maju in septembru so se vršile slovesne maše za proslavo poljskega duhovnika Maksimilijana Kolbeja v stolnici v Lvovu in v cerkvi v mestu Kremenica. Duhovnik iz Strij blizu Lvova pripoveduje vaščanom pogosto o prikazovanjih Matere božje v Fatimi in druge protisovjetske iznajdbe reakcionarnih krogov v Vatikanu.«
UKRAJINSKI ZGODOVINAR
Iz ukrajinskih podtalnih virov se je zvedelo, da se je zdravstveno stanje ukrajinskega zgodovinarja in pisatelja Valentina Morozova, ki so ga pri 39 letih obsodili ha deset let zapora, bistveno poslabšalo. Svojo obsodbo preživlja Moroz v zloglasnem zaporu Vladimir pri Moskvi. Prošnjo njegove žene Raise, da bi ga premestili v delovno taborišče, so oblasti odbile.
PODTALNA UKRAJINSKA CERKEV
Litvansko glasilo »Žovten« poroča, da so zaprli duhovnike podtalne grško-kato-liške ukrajinske Cerkve Krivoja, Sokola-na, Fedorčika in Gorodžuka. Zaprli so tudi civiliste Siniškina, Gavriluka in Vasi-lina. Ti so uspeli deset let tiskati na prav preprost način molitvenike, knjige psalmov in zbirke božičnih pesmi za svoje sobrate, in to po tisoč izvodov od vsakega omenjenega dela.
»IZPOD SKALNATIH SKLADOV«
Tak naj bi bil naslov' nove podtalne sovjetske revije, pri kateri naj bi sodeloval tudi Solženicin, četudi se nahaja zunaj Sovjetske zveze. Pisatelj je lani na štiriurnem srečanju z zastopniki tiska svaril pred dozdevnim popuščanjem, ki ga izvajajo samozadovoljni politiki na Zahodu in očitno preslišujejo vzdihe milijonov zatiranih. Šele ko ne bo več množičnega zatiranja, bi mogli govoriti o popuščanju. Solženicin se nadeja, da bo nova podtalna revija pripomogla k preporodu njegove domovine in bo prebudila občutek krivde an kesanja ter prepričanje, da je »ko-
presodi, stori!« Po zadnji vojni se je žo-siizem razširil na vse celine in tako postal mednaroden. 27. in 28. septembra so belgijski žosiisiti proslavili 50-latn.ico svoje organizacije z ,velikim slavjem v belgijskem industrijskem mestu Chairieroi.
Novi voditelj »Opus Dei«
»Opus Dai« (Božje delo) je organizacija katoliških izobražencev, ki želijo v luči evangeljskih smernic delovati v svojih poklicih in biti kot kvas v družbi, kateri pripadajo. Organizacija je nastala v Španiji, sedaj pa deluje že v 80 deželah in ima nad 60.000 članov. Iz njiih vršit je izšlo že izredno mnogo poznih duhovniških poklicev. »Opus Dei« je ustanovil msgr. Escriva de Balaguer, ki je lani uirnnl. Za njegovega naslednika je bil sedaj soglasno izvoljen španski duhovnik dr. Alvaro del Portilio.
Skupni verski list za črnce
V	severnoameriškem mesilu Kansas Ci-ty je začel izhajati skupni verski list katoličanov in anglikancev za črnce pod naslovom »Bratje in sestre«. List bo izhajal tedensko.
Litva ima enega škofa manj
Od. treh milijonov prebivalcev te države, ki si jo je lata 1949 podvrgla Sovjetska zveza, je 2,3 miiili.jonoiv katoličanov.
V	80. letu starosti je nedavno umrl škof Juosapas Platkus, ki je zadnjih osem let vodil litvainslko škofijo Telsai in prelaturo Klajpeda. Ker pa ni imel pomožnega škofa s pravico nasledstva, je ostalo njegovo cerkveno področje brez, naslednika. Tako so sedaj v cedi Litvi le trije katoliški škofje za sedem škofij.
rumpirana ideologija komunizma nacionalni greh«.
POLJAKI V SOVJETSKI ZVEZI
V Sovjetski zvezi živi v območjih Ukrajine in Bele Rusije nič manj kot 1.670.000 Poljakov, ki jih sovjetska vlada niti ne priznava za narodnost. Zato se je 15 vidnih poljskih izobražencev odločilo, da pošlje poziv poljski vladi, naj stori potrebne korake pri ‘vladi v Moskvi, da bi tem Poljakom dovolila kulturne organizacije, šole in predvsem versko svobodo. Poljske oblasti so takoj zaplenile spomenico in Zaprle njenega pobudnika Adama Mišniga, ki je tudi zbiral podpise. Med njimi so bile pomembne osebnosti kot pisatelj Slo-ninski in gospodarstvenik Lipinski.
ČISTKE V ARMENIJI
Iz podtalnih sovjetskih poročil je bilo izvedeti, da so v Armeniji podvzeli obširne čistke, ki nimajo le gospodarskih, ampak tudi politične vzroke. Politični funkcionarji Armenije se namreč upirajo vedno nasilnejši politiki porusevanja dežele.
V Armeniji naj bi sedaj obstajali dve podtalni gibanji. Eno nosi ime »Združena narodna stranka Armenije«, drugo pa »Armenska social-demakratska Dažnal-stran-ka«, ki je bila prepovedana takoj po oktobrski revoluciji. Obe se borita za neodvisnost Armenije, rekrutirata pa se predvsem iz krogov izobražencev in študentov.
ŠVEDSKA SE BOJI SOVJETSKEGA VDORA?
*
Sovjetska poročevalska služba Tass je z ostrimi besedami odgovorila na poročilo švedskega generala Stiega Synnengre-na (vrhovnega poveljnika), v katerem general razkriva (kopičenje sovjetskih čet na severu Evrope, kot tudi o možnosti, da v resnem primem sovjetske sile zasedejo finske železnice in lahko v najkrajšem času dospejo na švedsko mejo.
To poročilo je označil Tass za izzivanje proti popuščanju napetosti. S svojimi »oguljenimi trditvami« naj bi švedski general poskušal »okrepiti razmajane položaje NATO-ipropagandistov«.
NAPETOST MED ČEHI IN SLOVAKI
Na Češkoslovaškem naraščajo v najvišjih partijskih vrhovih napetosti med Čehi in Slovaki. Stari stalinisti v Pragi, med njimi vodilni funkcionarji iz dobe Novot-nyja, so pozvali partijskega vodjo Husaka, naj takoj preide s slovaškega nacionalističnega na »internacionalistični« tir. Skupina starih stalinistov v Pragi, ki se je leta 1968 sestala v gostilni »Cechie« in kovala zaroto s sovjetskim veleposlaništvom proti reformam, je bila zopet priklicana v življenje. Nadzorstvo iz sence nad starimi stalinisti je poverjeno mestnemu KP-tajniku in članu partijskega predsedstva Antoninu Kapeku.
VOJAŠKI IZVEDENCI V SIRIJI
Sovjetske rakete zamlja-zrak in zemlja-zemlja »Skud«, ki jih je Sovjetska zveza dobavila Siriji, upravlja izključno sovjetsko osebje. Po poročilih iz Nato-krogov so Sovjeti dobavili Siriji samo v zadnjih mesecih okoli 1.000 novih tankov T-62, 250 moderniziranih Mig-21 in 50 najmodernejših bojnih letal Mig-23. Sirijsko osebje učijo sovjetski izvedenci, 3.000 po številu.
Pod strogo kontrolo
Na češkoslovaškem je celotno delo Cerkve omejeno na najosnovnejše verske potrebe in pod strogo kontrolo. Duhovniki morajo imeti »obrtnico«, tj. vladno dovoljenje, da smejo izvrševati svoj poklic. To »ahrtnlca« jim seveda oblast lahko vsak hip prekliče. Oblast tudi skrbi, da ne hi duhovniki predolgo vršili svoje službe. Ko dosežejo določeno starost, jih upokoji, čeprav je. v državi pomanjkanje duhovnikov naravnost kričeče. Vendar ostaja zlasti na Češkem ljudstvo ob teh državnih ukrepih brezbrižno. Na češkem Cerkev že od husitskih časov (Jan Hus je bil duhovnik-oporečniik, ki ga je v 15. stoletju svetna oblaisit s pristankom cerkvene dala sežgati na grmadi; med drugim se je zavzemal tudi za bogoslužje v narodnem jeziku) ne uživa zaslombe v ljudstvu, ki je bilo vedno liberalnega in proticetrkvonega mišljenja. Na Slovaškem je položaj Cerkve precej drugačen: ljudstvo jo smatra za nekaj svojega in to vedo tudi partijski voditeljli. Zato so ji že ponovno očitali klerofaširzom kot se to dogaja tudi v Sloveniji.
Širite »Katoliški glas"
Bralci pišejo
Slovenci velik ali majhen narod?
»Tako se je izkazalo, da se naša narodnostna meja na zapadli (proti Furlaniji) ni vsa stoletja skoraj za meter premaknila, na severu, ki mu je usodo krojil Salzburg, pa je naše ozemlje neprestano kopnelo in še kopni.« (Katol. glas, št. 40, str. 3, Ekumensko potovanje po južni Nemčiji.)
Govoriti o »narodni meji« in »narodnem ozemlju« pred 10. stoletjem in tudi še naprej do preteklega stoletja, ko se je narodna zavest šele porajala, torej nekako »ex post faeto«, nikakor ni mogoče. Res, da je bilo ob naselitvi ozemlje na severu vse do Drave in Travne poseljeno s Slovenci, toda to ozemlje ni bilo »narodno«, ampak bi šele po stoletjih lahko postalo, ko se je prebudila narodna zavest.
V	takratnih narodih ni bilo nobene težnje, da bi ohranjali svoj jezik. Večina jih je celo izginila, npr. Langobardi, Franki, Bavarci... Vsi ti so danes Italijani ali Francozi ali Hemci itd.
Bavarski tok se je usmeril v današnje avstrijsko ozemlje ob Donavi, na Zgornjem Štajerskem in zgornjem Koroškem, kjer je \bilo še mnogo prostega prostora. Ker je bilo prišlecev več kot Slovencev, je prevladal bavarski jezik, medtem ko je v južnem delu na današnjem Kranjskem in Spodnjem Štajerskem slovenski živelj vsrkal bavarske prišleke.
Slovenci so torej ostali do danes na ozemlju, kjer so se sklenjeno naselili, razen tv velikem delu Panonije, in edino to je mogoče danes smatrati za »narodno« ozemlje. Dejstvo, da so ohranili svojo istovetnost do danes, pa pomeni, da nas je povezovala močnejša duhovna kultura, etika in delovna skupnost kot pa naše sosede, ki so se kot narodi porazgubili.
In prav to je tisto, česar naši sosedje niso imeli in kar je od slovenske preteklosti najmanj raziskano. Če bi postali »Iliri«, kot so nekateri hoteli pred sto leti, bi bili (skupaj s Hrvati in Srbi) danes lahko »velik« narod. Da pa smo tudi takrat ostali še vedno Slovenci, smo v resnici samo še večji.
—mn
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Slovenci v Milanu
Vabimo vse slovenske vernike, ki živijo v Milanu, da se v čim večjem številu udeležijo sv. maše, ki bo 26. oktobra ob 17. uri v cetikvii sv. Tomaža, ul. Braleito. Obenem želijo izreči sledečo zahvalo:
Slovenski verniki, ki obiskujejo slovensko sv. mašo v Milanu, izrekajo g. Francu Bergantu ob njegovem povratku v Argentino prisrčno zahvalo, da je zadnji dve leti tako vestno skrbel za omenjeno sv. mašo. Obenem ga toplo pozdravljajo in mu želijo vse dobro na njegovi nadaljnji duhovniški poti.
Baragov dan v Clevelandu
Baragova zveza je 28. septembra pripravila v Clevelandu (ZDA) zelo uspel Baragov dan. Poleg Slovencev iz mesita in bližnje okolice so se prireditve udeležili tudi mnogi drugi Slovenci, ki živijo v Sev. Ameriki in Kanadi. Iz Kanade sta prišla dva posebna avtobusa.
Prireditev se je pričela že v soboto 27. septembra zvečer, ko je bil v župniji Marije V.nebovzete predvajan dokumentaren film o škofu Baragi. V drugi dvorani iste župnije je bil nato družabni večer, združen z zakusko.
V	nedeljo ob 11.30 je bilo v Slovenskem domu slavnostno kosilo. Med častnimi gosti so bili tudi zastopnik ljubljanske nadškofije prelat dr. Vilko Fajdiga, škof Baragove škofije A. Salatka, clevelandski škof James Hickey in mnogo slovenskih duhovnikov.
Ob 2.30 popoldne je bila slovesna sv. maša v clevelandski stolnici, k.i se je je udeležilo 3.000 slovenskih rojakov. Temu je sledila slavnostna akademija v dvorani St. Johris Cdllctge Auditorium, ki je last stolnice.
Program je bil na točkah — bilo j.ih je 15 — zelo raznolik in pester, pa tudi zelo dobro izveden. Nastopali so pevski zbor »Korotan«, učenci slovenskih šol pri Sv. Vidu in Mariji V.nebovzoti, moški zbor »Slovenski fantje«, folklorna skupina »Kres« in pevski zbor »Dawn Choral Group« Slovenske ženske zveze. Pozdravne besede je .izrekel vicepostulator Baragove zadeve rev. Viktor Tomc. Na koncu s o združeni pevski zbori zapeli Tomčevo »čudovit si v svojih svetnikih«.
Lucijan Mozetič, Toronto
OKNO V DANAŠNJI SVET
Tudi letos je g. Stanko Pavlin SDB, misijonar v Hongkongu, obiskal svojo domovino in bil večkrat v Gorici. Na sliki s skupino novokrščencev. Slika je od 1. maja letos
ŠE BOLJ SE BO TREBA nasloniti na lastne sile
Svet Slovenske skupnosti v Trstu je na svoji zadnjii seja 7. oktobra razpravljal o sporazumu glede dokončne ureditve vprašanja meje med Italijo in Jugoslavijo na območju nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja oziroma med bivšima conama A in B. Na osnovi poročil italijanskega zunanjega ministra Rumorja in ministrskega predsednika Mora v poslansiki zbornici ter zunanjega ministra Minica v jugoslovanski zvezni skupščini izhaja, da sta se italijanska in jugoslovanska vlada sporazumeli o medsebojnem priznanju razmejitve na osnovi Londonskega sporazuma iz leta 1954 med bivšima conama A in B Tržaškega ozemlja v dokončno državno majo z vsemi ustreznimi mednarodnimi in notranjepravnimi učinki.
V okviru tega sporazuma o dokončni meji sta se obe vladi domenili o nadaljnjih oblikah sodelovanja na gospodarskem, kulturnem, prometnem in ekološkem področju, kar globalno vzeito, predstavlja novo stopnjo v razvoju vsestranskega sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo.
V ta splošni okvir sta obe državi vključili tudi vprašanje zaščite etničnih manjšin, slovenske v Italiji in italijanske v Jugoslaviji. Na osnovi do sedaij znanih informacij izhaja, da zaščita narodnostnih manjšin ne bo več vezana na mednarodni Londonski sporazum iz leta 1954 in njemu priloženi Posebni statut, ampak na medsebojno obljubo, da bosta vladi Italije in Jugoslavije zaščitili svoje manjšine na osnovi svoje notranje ustavnopravne ureditve. Z drugimi besedami, način in konkretne oblike zaščite manjšin ostanejo prepuščene dobri politični volji zadevnih vlad.
Svat Slovenske skupnosti v Trstu potrjuje pozitivno oceno o globalnem sporazumu, kakor sta jo izrazila izvršni odbor in deželno tajništvo stranke, čeprav se zaveda, da sta zaradi tega prizadeti narodni manjšini, v kolikor prenehajo obstajati instrumenti mednarodnopravne zaščite, še posebno slovenske v Italiji, ker je Posebni statut ostal skuto celoti neizpolnjen.
V pričakovanju objave dokončnega in celotnega besedila sporazuma si zaito Slovenska skupnost v Trstu pridržuje pravico, da izdela svojo analitično oceno glede posameznih delov globalnega sporazuma. Vendar že iz do seda/j znanih podatkov izhaja, da se bodo morali pripadniki slo-vensike narodnostne skupnosti v Italiji še bolj nasloniti na lastne sile, kajti izkušnje učijo, da se nobeni sporazumi in izjave dobre volje v konkretnem življenju ne izvajajo avtomatično, ampak je potrebna moralna in politična volja ter odločnost prizadete manjšine, da se stalno bori za izvajanje sprejetih obveznosti do nje.
Zato Slovenska skupnost v Trstu — medtem ko poudarja, da se bo k vprašanju še povrnila — izraža trdno prepričanje, da bo samostojno politično nastopanje manjšine nujno zahtevalo intenzivnejšo dejavnost, da bo lahko kos svojim nezamenljivim odgovornostim v vsakdanjih prizadevanjih za priznanje in konkretno uresničitev vseh pravic manjšine in tako uspešno opravljalo svojo odgovorno vlogo v javnem življenju.
V nadaljnjem poteku seje je svet obravnaval nekatera pereča vprašanja s področja šolstva, mod temi sodelovanje de-
želne šolske komisije ter vprašanje samostojnih slovenskih šolskih okrajev. Šolski komisiji je poveril nalogo, da nadaljuje s prizadevanji za dosego enotnega stališča glede ustanovitve samostojnih šolskih okrajev.
Z zadovoljstvom je svet tudi vzel na znanje, da je z letošnjim šolsskim letom bil dodeljen šolskemu skrbništvu v Trstu poseben poverjenik za slovanske šole kot ga predvideva zakon Beld-škerk.
Radio Trst A
»Kdor ne pove, kaj ga boli, zanj tudi ni zdravnika, ki bi mu mogel pomagati.« Takale sem nekje bral v lepem nedeljskem popoldnevu in poslušal popoldanske oddaje radia Trst A.
Živim na tržaški planoti, pa moram od časa do časa krepko priviti, da kaj slišim. Mislil sem, da je za slab prenos bil
Dm za Sftuinist družne Opčine
Po ne preveč naklonjenem poletju se je delo na gradbišču ob Bazoviški cesti na Opčinah uradno zaključilo 7. septembra. Muhasto vreme nam je zelo nagajalo, a kljub temu se je redno nadaljevalo z delom. Skupina Universitari Co-stnuttori iz Padove je pomagala s prostovoljnim delom. Njej se je pridružilo precej študentov iz raznih strani Italije.
Ogrodje stavbe že čvrsto stoji; v gradnji je zdaj prvo nadstropje, katerega upamo pokriti še pred zimskim mrazom. Delo se je kot rečeno uradno zaključilo prve dni septembra, ko so študentje odšli na svoje domove. A po zaslugi mnogih prostovoljcev se pospešeno nadaljuje.
Vsem, ki so na kateri koli način pomagali, izrekamo najprisrčneijšio zahvalo in pohvalo. Bog naj jim stotero povrne njihovo pomoč An trud, da bi imeli mi, ki smo po Njegovi volji postali žrtve mišične distrofije in tudi drugi potrebni pomoči primerno zavetišče in dom, kjer naj bi res postali v skupnosti ena družina.
Globoko v jeseni smo in že nam grozi zima, mraz, burja. Zelja našega društva je, da bi stavbo do zime vsaj pokrili, da bi mogli tako drugo pomlad nemoteno začeli z nadaljnjim delom. Zatorej naj nam ne bo šteto v zamero, če se obračamo na zidarje, tesarje in razne tehnike kot tudi na vse prostovoljce: pridite k nam, da dokončamo delo. Ne zapustite nas in priskoči Le na pomoč!
Nastopi zborov in ansamblov. Da bi delo ne bilo preveč dolgočasno, so ob raznih nedeljah in praznikih poskrbeli za zabavo razni zbori in ansambli, o katerih je poročalo dnevno in tedensko časopisje. A vseeno sem tu dolžan zahvaliti se pevskemu zboru »Tabor« z Opčin, ki je pel na sami otvoritvi del, mešanemu pevskemu zboru iz Divače in njegovemu pevovodji Ediju Racatu, harmonikarju s Prebenega, ansamblu iz Brega in sodelujočemu duetu, pevskemu zboru iz Skednja in Mačkolj pod vodstvom g. Dušana Jakomina ter nazadnje občinski tržaški godbi »G. Verdi« ter cerkvenemu pevskemu zboru od Sv. Justa, ki nam je pol mašo v dveh jezikih. Vsem tem, ki so svoj nastop opravili prostovoljno in brez nikakega plačila, iskren Bog povrni!
Prostovoljni prispevki. Teh je bilo mnogo, od vseh strani. Kdo bi vse našteval! Veliko ljudi je pfispevalo v naš namen. Posebno nas je ganila vsota denarja, ki so jo za nas zbrali prvoobhajanci iz bazoviške župnije; sicer so se nas spomnili z lepimi vsotami še gg. župniki iz Bazovice, Skednja in Kalinare. Lepo vsoto v znesku 131.035 lir je prispevalo osebje bolnišnice pri Sv. Magdaleni v Trstu, nadalje je Pristaniška zadruga poklonila 220.000 lir. Tu bi lahko navedel še in še,
a vrsta bi preveč narasla.
P. S. Pričujoči članek nam je oskrbel Karel Kalc, doma iz Gropade, sam prizadet od mišične distrofije, ki je bil duša vsega delovanja in skrben organizator vseh nastopov, a se je v svoji skromnosti vse prerad zatekal v brezimnost. Brez dvoma je tudi njegova zasluga, da delo dobro napreduje kot tudi zasluga njegovega nečaka Mirkota Milkoviča, ki ima odgovorno mesto tajništva pri vsem tem podvigu. Iskrena hvala tudi invalidom samim, ki so nam s svojim zgledom pokazali, kaj se da doseči z doibro in trdno voljo, čeprav nam telo ne reagira kot bi mi hoteli. Skušajmo si vzeti k sirou njihov klic! Pridimo jim pomagat! Pozivamo tudi vsa naša slovenska športna in rekreativna društva, kot tudi druga društva, ki so si zastavila v svoje delovne programe skrb za onemogle!
Pastirček št. 1
Mladinski, list »Pastirček« je zopet med nami. Letos je stopil že v trideseto leto. Nekateri se čudijo, da se je podražil. Posamezna številka je 300 lir, celoletna naročnina 2.400 lir. Pa je čudenje čisto odveč. Tudi druge stvari so se podražile, in še kako! Kruh, sladkor, sadje, zelenjava, obleka. Brez dviga naročnine hi »Pa-stirčeka .ne mogel več izhajati. Ostanimo mu zvesti in še druge naročnike mu pridobimo!
V prvi številki najdemo dve zgodbi v nadaljevanjih. Prva je »Mladost med gorami«, ki je izhajala že lani, druga pa je »Junak našega časa«. Govora je o irskem jezuitu p. Viljemu Doylu, ki ga mladim bralcem predstavi p. Stanko Podržaj, slovenski misijonar v Indiji.
Pesmi so prispevali Vladimir Kos, Zora Saksida in Ljubka Šorli. Zorko Harej je uglasbil pesem L. Šorli »Mali porednež«.
Zelo plodovit je bil to pot Branko. Napisal je poučno zgodbico »Saj ni moje«, opisal je letošnje letovanje v Dragi, v športnem kotičku pa predstavi že umrlega slavnega maratonskega tekača Abe-sinca Bikila Abobe. Tudi »Uganke in zanke« so njegove.
Sara je napisala poučna sestavka o konju in čebuli. Ciklama je sestavila zgodbo »Kakšna je sreča?«, Tomaž Simčič pa poroča o taboru slovenskih tržaških skavtov pri Sv. Katarina v Kanalski dolini; njegov je tudi spis o afriških narodnih parkih. »Mali junaki dobrote« so otroci od 7 do 14 lat, 16 po številu, ki so prejeli mednarodno nagrado za posebno dobroto, katero so izkazali.
Prva številka se zaključi s pismi mladih bralcev ter z ugankami in zankami. - jk
fig . ^ -
kriv radijski aparat; po posvetu z drugimi pa sem se prepričal, da temu ni kriva škatla, temveč prešibak oddajnik, o katerem se je že tolikokrat govorilo.
Naj se mi ne zameri, če tu opozorim vodstvo radijske postaje, da je res velika škoda, če gre veliko oddaj, posebno v popoldanskih in zlasti še v večernih urah kar tako mimo nas in je ves trud tistih, ki si prizadevajo za izboljšanje oddaj, slabo poplačan.
Redno je v večernih oddajah slišati neko motenje, tako da mora imeti človek res dobre živce in močno voljo, da vztraja pri poslušanju do konea. O takih neprijetnostih je bilo in je še veliko pripomb od vsepovsod.
Zato naprošamo vodstvo slovenske radijske postaje, ki ima, kot je že bilo vedno poudarjeno, veliko poslanstvo za vse Slovence, naj stori vse, da se odpravijo omenjene motnje in se ojači kot se spodobi radijsko postajo, da bo njetn glas dosegel čim širšo slovensko javnost.
Poštni urad v Bazovici in posebno pošta
Vemo, da je zadnje čase pošta na našem koncu res na psu. Delovanje v državnem merilu je katastrofalno, saj se mnogi naši domačini raje poslužujejo pošte v — Sežani. Na poštnem uradu v Bazovici, kjer je pretežno slovenski živelj (saj se poštnega urada v Bazovici poslužujejo poleg domačinov še gročansiki kot in vasi Padriče in Gropadn), je občevanje le italijansko.
V majhno tolažbo nam ije bil le poštar, ki je bil Slovenec, prikupen dečko, ki pa je bil zadnji čas premeščen in na njegovo mesto je prišel uslužbenec, ki našega jezika ne razume. Vprašujemo se, kako 10? Ali res ni nikogar, ki bi se zavzel, da bi na tako delikatnem mestu bil domačin?
V tem nam govori izkustvo; dokler je bil na tem mestu domačin ali vsaj uslužbenec, ki je našega človeka poznal, se z njim veselil ali žalostil (kot so pač bile novice), je bilo delovanje pošte v redu in naši ljudje zadovoljni.
Ali bo novi uslužbenec temu kos? Ali nima pokrajinsko poštno upravdteljstvo dovolj ljudi, ki obvladajo slovenščino in jih nastavi v krajih s pretežno slovenskim življem? Pozivamo tudi naše politične predstavnike, da si vzamejo k srcu ta (in temu podobne probleme), ki so sicer malenkost, a je zelo važno, da je naše občevanje v slovenskem jeziku.
Kontovel
V naši vasi je veliko nerešenih problemov. Naš župnijski svet je večkrat poslal na občino razne vloge in prošnje, a malokdaj je bil uslišan.
Pred skoraj enim letom smo na občino poslali prošnjo, podprto s številnimi podpisi župljanov, da bi razširili naše pokopališče. To ne bi občino nič stalo ali pravo malenkost, pa še odgovora nismo dobili.
Drugič: kanalizacija v Dlanji vasi. Ker ni urejena, je veliko nesnage in celo nevarnost kač. že leta se to vleče, veliko je bilo obljub od strani pristojnih uradnikov, a ostaja vse le pri obljubah.
Tretjič: čudno se nam zdi, da so poleti dolgo časa popravljali električne žice,
zmanjka luč v hišah ali na cesti in to po več dni zaporedoma. Ali je material slab ali pa napeljava neprimerna.
Četrtič: radi bi opozorili še na na drugo zadevo: Naši otrooi morajo v šolo po cesti, kjer je veliko prometa: srednješolci celo v temi. Pri cerkvici je kanal in ozka cesta: če se srečata dva avtomobila ali celo avtobusa, se nima otrok (in seveda odrasel človek) kam izogniti. Ali ne bi mogla občina razširiti tistih deset metrov ceste, kjer raste robidoivje?
Petič: zakaj prihaja pometač tako poredkoma v vas, medtem ko imajo blizu nas stalnega pometača?
Problemov ne manjka nikjer, a ml bi želeli, da bi občina upoštevala tudi naše potrebe in želje, saj tudi mi plačujemo davke.
Nemške in ladinske šole dobile lastno upravo
Ministrska okrožnica št. 245 z dne 13. septembra 1975 obvešča področne ustanove in urade v Bocnu, Trentu in v Rimu o izvajanju D.P.R. z dne 20. januarja 1973 in pokrajinskega zakona bocenske pokrajine z dne 29. aprila 1975, da se 16. septembra 1975 ukinja šolsko skrbništvo (Provvedi-torato agli studi) v Bocnu in namesto njega se ustanovijo novi organi s sedežem v Bocnu. Ti sc: 1. Višje šolsko nad-zorništvo za italijanske šole; 2. šolsko nadzorništvo za nemške šole; 3. šolsko nadzorništvo za ladinsko področje.
Na vsa ta mesta so bili že imenovana odgovorni funkcionarji, ki že vrše vsak za svoje področje tiste funkcije, ki po obstoječih določilih pripadajo šolskim skrbnikom.
Ob tem premiku in uspehu za nemške in ladinske šole se upravičeno, prav v teh dneh, sprašujemo, kaj bo z našimi šolami na Tržaškem in Goriškem. Londonski sporazum bo prenehal veljati. Bodo v zaščito naših šol obveljali le skromni ustavni členi in 'nič drugega? Bo šolski zakon iz leta 1961 ostal le mrtva točka kot ostaja toliko opevani Belci-škerkov zakon z dne 22. decembra 1973 št. 832? Ni razpisa za mesta didaktičnih ravnateljev, ni izpita za ravnateljska mesta na srednjih šolah, deželna posvetovalna komisija ni rešila niti enega problema in toliko drugega.
»Katoliški glas“ v vsako slovensko družino I
Ali imamo pravico vedeti, kakšna usoda čaka naše šole na Tržaškem in Goriškem? Bomo smeli odpreti vrata slovenščini v Benečiji in Kanalski dolini?
Na nedavnem posvetovanju o slovenski šali v Trstu se niso načelno dotaknili, razen v enem samem posegu, vprašanja slovenskih šolskih okrajev, ki jih predvidevajo delegirani dekreti. Menim, da bi na takem forumu ne smela izostati tudi ta problematika. Je morda debata o samostojnih slovenskih šolskih okrajih izostala zato, da ne bi vznemirili PCI, ker so se njihavi krajevni veljaki že pred meseci izrekli proti samostojnim slovenskim šolskih okrajem? Ali pa so se bali, da bi kdo na tem srečanju sprožil tudi vprašanje masovnega osipa učencev na slovenskih šolah po letu 1918?
Ko se na eni strani veselimo uspehov in dosežkov nemškega in ladinskega šolstva, se sprašujemo: kaj pa mi?
★
Proslava 30-letnice obnovljenega slovenskega šolstva na Primorskem bo v Društvu slovenskih izobražencev' v Trstu, ul. Donizetti 3 v ponedeljek 20. oktobra ob 20. uri. Govorila bosta dr. Anton Kacin in dr. Maks Šali.
JOŽE JURAK
a pri vsakem viharju ali močni burji
    "nuni milili       mu     milili   iiiiiiiihiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiii   iiiiiiiiiiiiiiiiiiiii  
smrt bolnega nemškega diakona Karla Leisnenja.
Poslednjih 1.230 mrtvih iz dachauskega taborišča je našlo svoj zadnji dom v gozdnem pokopališču VValdfriedhof mesta Dachau.
Ekumensko potovanje po južni
(5)
Vsalka baraka je bila razdeljena na 4 dele in v vsakem delu je bila dnevna soba in spalnica, kjer so bili pogradi. V vsakem delu naj bi bilo po 52 zapornikov, torej v celi baraki 208 ljudi. Toda kasneje, ko je nacizem preplavil skoro vso Evropo, je moralo v posamezni baraki živeti do 1.600 oseb.
Jourhaus (čakalnica) je bil edini vhod v taborišče. Nad vrati je porogljivo stal napis »Delo dela človeka svobodnega«. Desno in levo so bile stražarnice SS vojakov, nad njimi upravni prostori. Zaporniki .so se morali vsak dan dvakrat, zjutraj in zvečer ob vsakem vremenu zbrati ria prostem za preštevanje. Ce je kdo ubežal, so morali ostati na prostem tudi po 24 ur.
Ekonoma!, kjer je sedaj muzej, je vse-
boval kuhinjo, pralnico, garderobo in zloglasno »kopalnico«, ki so jo podivjani esesovci uporabljali za zverinsko mučenje in obešanje jetnikov.
V baraki št. 5 je imel dr. Rascher oddelek, kjer je vršil na zapornikih razne zdravniške poskuse. Mrtvašnica je bila neprestano natrpana s trupli. Po podatkih Mednarodne preiskovalne službe je umrlo v Dachauu 31.951 jetnikov, več tisoč pa jih je bilo likvidiranih brez registracije.
Leta 1940 so odprli krematorij za sežiganje mrličev, ki pa ni bil kos svoji nalogi. Zalo so leta 1942 v baraki št. 10 zgradili večjega. Zgradili so tudi plinsko celico, ki je bila kamuriirana kol tuš, a ni začela delovati.
V baraki 26 so bili zaprti duhovniki. V izložbenem oknu v preddvoru u sedanjega karmeliča#skega samostana v nekdanjem taborišču je videti cerkvene predmete (mašna oblačila, naprsni križ, ško-lovsko mitro iin palico), ki so jih izaprti duhovniki naskrivaj izdelali. Te predmete je nosil na sebi francoski škof Gabrijel Piguet iz Clermont Ferranda, ko je 18. decembra leta 1944 skrivaj posvetil na
Kot spomeniki na prestano gorje so bile znotraj nekdanjega taborišča zgrajene leta 1960 katoliška kapela Kristusove smrtne groze, v letu 1963/64 samostan karmeličank s cerkvijo Kristusove Rešnje Krvi, leta 1965 judovska spominska kape-
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIII
cerkev sprave in
• 'IS
Ufi
' ’. r .
Zadnji del krematorija v Dachauu, kjer so bile plinske celice, ki pa niso bile uporabljene. Plošča pred poslopjem je postavljena na kraju, kjer so slale vislice
la in evangeličanska odpuščanja.
Ob vhodu v taborišče je Mednarodni dachauski odbor s pomočjo bavarske deželne vlade uredil muzej. V vhodni veži je na steni tabla, kjer so označena glavna in najbolj pomembna nacistična taborišča v srednji Evropi.
V predsobi je razporejena dokumentacija »Predzgodovina III. Reicha« (cesarstva), kjer je prikazan vzpon nacizma od njegovih pričetkov do prevzema oblasti.
V prvem delu osrednje stavbe vidimo, kako je Hitler 30. januarja 1933 prišel na oblasl. 2e 22. marca istega leta je bilo ustanovljeno kazensko taborišče v Da-ahauu. Slike pokažejo, kako je postalo to taborišče visoka šola SS čet v sličnih taboriščih.
V drugem delu je videti preganjanje Židov, streljanje jetnikov, prevoz »invalidov« v plinsko celico na gradu Hart-hcim pri Lamcau, krematorij v baraki 10 in osvobojenje ujetnikov ob prihodu ameriških čet.
(Drugič naprej)
MISIJONSKA NEDELJA 1975 NA GORIŠKEM
Pri vseh slovenskih mašah se bo delila na cerkvenih vratih brošura MISIJONSKA NEDELJA 1975 kot dar prijateljem misijonov. Obenem se bodo pobirali prostovoljni darovi za misijone.
Ob 9. uri v cerkvi sv. Ignacija na Travniku občestvena maša, ki jo bo opravil naš primorski rojak g. Stanko Pavlin iz Hongkonga. Isti bo vodil v isti cerkvi
ob 15. uri molitveno uro za misijone.
Ob 16.30 bo v Katoliškem domu misijonar g. Stanko Pavlin kazal filme iz Hongkonga in druge misijonske filme.
Naslednjo nedeljo 26. oktobra ob 16. uri bo v Katoliškem domu prireditev v korist misijonov. Nastopila bo štever-janska mladina z Govekarjevo ljudsko igro »LEGIONARJI«. Pred igro in v odmorih bogat srečolov v korist misijonov.
Dekan msgr. Jože Žorž obhaja 60-letnico rojstva
V nedeljo 19. oktobra bo dekan msgr. Jože Žorž obhajal 60-latmico rojstva. Luč sveta je namreč zagledal tega dne leta 1915 v Dornbeinku.
Dekana Žorža pozna domala vse naše zamejstvo. Kot kaplan je služil v Komnu. Od tam je leta 1941 odšel za župnika v Mirnik. Tu na meji med Brdi in furlansko nižino je preživel nevarna leta vojne, ko so se v Mirniku vmsitili ponoči partizani in garibaldinca, podnevi pa Nemci in kozaki.
Potem so prisila zmedena leta po vojni, ko mi bilo znano, kam bo prišel Mirnik. Novo mejo so potegnili čisto nad cerkvijo in od nje odrezali Bireg in Golo brdo. Mirnik je ostal sam s Škrljevim. Kaj bo s slovensko skupnostjo v Mirniku? Župnik Žorž je vse storil, da bi v tej narodnostno mešani vasi ostalo še nadalje slovensko bogoslužje in slovenska šola.
Nato je bil premeščen v Mavhimje in je soupravljal tudi Sesljam Vsakdo ve, da mu tudi tam ni manjkalo vsakovrstnih težav, posebno v Sesljamu, ki se je začel razvijati v novo turistično naselje kot je danes.
Medtem se je izpraznilo mesto župnika v štandrežu. Dolgoletni župnik Kosovel je odšel v pokoj. Kdo mu bo vreden naslednik? Msgr. Ambrosi je 1. maja 1960 poklical g. Žorža in mu poveril upravo te velike predmestne župnije. Njegova izbira je bila posrečena. V šitandrežu je novi župnik mogel v .polno razviti vse svoje dušnopastiirslke in organizacijske sposobnosti. Priklical je Toneta Kralja, da je preslikal župno cerkev, zamislil in zgradil je novi Župnijski dom s primernimi igrišči za mladino, podprl je kulturno in vzgojno dejavnost v župniji. Postaj je duša verskega in prosvetnega življenja v Štandrežu.
Predstojniki so postali pozorni na njegovo delo; bil je imenovan za dekana slovanskih župnij v goriški pokrajini ter dobil častni naslov monsignorja.
Gospodu jubilantu čestitajo štandreški verniki in z njimi tudi vsa slovenska verska Skupnost v zamejstvu.
Številčno stanje na slovenskih srednjih šolah v Gorici
Vpis v slovenske srednje šole v Gorici je bil v letošnjem šolskem letu naslednji:
Enotna srednja šola: vseh vpisanih dijakov je 277, ki so takole razdeljeni: 1. razredi 106; 2. razredi 92; 3. razredi 79. Vsak razred ima po štiri vzporednice. Število vpisanih dijakov je enako kot lani. Ravnatelj šole je prof. Rožica Simčič-Lojkava.
Trgovska šola: vseh vpisanih dijakov je 53. Po razredih je podoba naslednja: 1. razred 20; 2. razred 10; 3. razred 16; 4. razred 7. Toda 4. razred je bil, kot znano, začasno ukinjen. Zato je sedem vpisanih dijakov, ki ne vedo, kaij bo z njimi. V prvih treh razredih je število dijakov enako kot lansko leto. šolo vodi prof. Albin Sirk.
Učiteljišče »Simon Gregorčič«: vseh dijakov v letošnjem šolskem letu je 50, lani 45. Po razredih so takole razdeljeni: 1. razred 18; 2. razred 18; 3. razred 3; 4. razred 11.
Učiteljišču je dodan še tečaj za otroške vrtnarice. Ta trna lotos dva razreda, v 1. razredu so vpisane 3 dijakinje, v drugam pa 11.
Na učiteljišču so letos nastale spremembe v vodstvu. Lanski ravnatelj prof. Jože Seražin je odšel v Trst, kjer je sprejel vodstvo trgovske akademije; namesto
njega je prevzel vodstvo učiteljišča prof. Andrej Bratuž.
Gimnazijadicej »Primož Trubar«: vseh vpisanih dijakov je 55, lani 50. V 4. gimnaziji je 14 dijakov, v 5. gimnaziji 15, v 1. liceju 11, v 2. liceju 10, v 3. liceju 5. Ravnatelj je prof. Boris Tomažič.
Jz gornjih podatkov je razvidno, da je letos vseh vpisanih dij alkov na slovenskih srednjih šolah v Gorici 449, lani pa 431. Vendar niso v tem številu vključeni vsi slovenski dijaki srednjih šol. Neko določeno število jih namreč obiskuje tudi razne italijanske strokovne šole, ki jih Slovenci nimamo. Ostane pa še zmeraj odprto vprašanje sedmih vpisanih dijakov v 4. razred trgovske šole.
Delovanje goriške občinske uprave
V zadnjem času je imel gorišiki občinski svet več sej, na katerih je pretresal tako politična kat upravna vprašanja. Med prva sodijo zlasti diskusija o sporazumu med Italijo in Jugoslavijo v zadavi cone B ter tragični dogodki v Španiji. Goriški občinski svet je pri obeh zavzel svoje stališče. Vse skupine — razen misovcev — so v teh vprašanjih zavzele odločna stališča. Predstavniki vseh svetovalskih skupin so z zadovoljstvom sprejeli doseženi sporazum med rimsko in -beograjsko vlado, ki bo dokončno uredil meddržavne odnose. Samo fašisti so ta sporazum odločno odklonili. Svetovalec Slovenske skupnosti Paulin pa je pri tem podčrtal, da izvajanja goriškega župana niso vsebovala nikake izjave o slovenski manjšini. In -res, samo Slovenska sikupnos-t je tu jasno poudarila zahtevo po dokončni ureditvi vseh nerešenih vp-rašanj Slovencev v Italiji.
Z enako odločnostjo je goriški občinski svet z absolutno večino sprejel resolucijo o španskih dogodkih, s katero je obsodil delovanje Francovega režima in se zavzel za svobodo Špancev in Baskov.
Na zadnji seji v petek 10. oktobra pa je gor,iški občinski svet razpravljal tudi o zadevi slovenskega trgovskega za-voda v Gorioi. Svetovalca Slovenske skupnosti Paulin in Bratuž sta namreč predložila poseben dnevni red, s katerim zahtevata, da občinska uprava podpre prizadevanja za ponovno odprtje četrtega razreda omenjene šole. Goriški občinski svet je to resolucijo skoraj soglasno podpri (vzdržali so se le misovci) in se tako zavzel za pravično in mestu ter slovenski manjšini ustrezno rešitev.
V ostalem pa je -goriški občinski svet razpravljal o vrsti upravnih zadev, ki jih obsega dnevni red jesenskega zasedanja novoizvoljene mestne skupščine.
Rupa-Peč
V naših dveh vaseh je več problemov, ki ostajajo nerešeni slej ko prej, čeprav bi se jih dalo z nekaj dobre volje s strani občinske uprave v Sovodnjah hitro in zadovoljivo rešiti.
Še vodno ni dokončno urejenih tistih nekaj matrov ceste, ki gre skozi vas v Rupi. Druge vasi v naši bližini imajo celo pločnike postavljene in klance asfaltirane, mi pa smo ostali prezrti.
Pereč je tudi problem prehoda čez glavno cesto iz Peči v Rupo, zlasti ko cesto prečkajo šolsiki otroci. Na tem mestu bi bilo nujino omejii-ti hitrost na 50 km ali pa vsaj urejati promet v času, ko naši malčki hodijo čez cesto kot to delajo mestni stražniki v Gorici. Bo mar reis treba doživeti večjo prometno nesrečo, da bodo pristojni konkretno ukrepali?
Nekaj težav je tudi glede otroškega vrtca v Rupi. Ob najmanjšem deževju pride na dvorišču pred šolsko stavfoo do velikih luž. Zaradi tega naši otroci zajemajo vodo v čevlje in se radi prehladijo. Ob deževju pronica voda tudi skozi enojne šipe v prostore vrtca, kjer se otroci -igrajo. Odi vi dno so okna slabo urejena.
In še en problem: napisi naših ulic in trgov! Medtem ko je občinska uprava v števerjanu — za naše levičarje »»konservativna« — že pred časom dala namestiti dvojezične napiise, jih v naših vaseh kljub toliko opevani »naprednosti« so vedenjske občinske uprave ni moč zasledili. Pa bi bilo pošteno, dati prebivalcem Slovenskih krajev to, kar jim pritiče, soj govorijo med seboj v slovenščini in ne v kakem drugem jeziku.
Želeli bi, da bi te pripombe našle odmev na pristojnih mestih in bi bilo konec zapostavljenosti, ki jo Rupa in Peč občutita v primerjavi z drugimi kraji.
Vaščan s Peči
Člani PD »Štandrež« nastopili v Selah na Koroškem
Na povabilo prosvetanjev iz Sel na Koroškem so štandreški igralci naisitopili v nedeljo 12. oktobra v tamkajšnji dvorani z igro »Naši trije angeli«.
Srečanje s koroškimi prijatelji je biilo, kot že ob prejšnjih nastopih, zelo prijetno •in vsestransko koristno in je to ob koncu predstave tudi poudaril domači dušni pastir Ivan Matko.
Za prijetno presenečenje je poskrbela tudi naraiva, saj je v nekaj urah padlo toliko snega, da smo se s težavo odpeljali proti domu.
Protest doberdobskega občinskega sveta
Na seji 17. septembra 1975 doberdoibski občinski svet, poteim ko je ugotovil, da so organizatorji mednarodnega natečaja pevskih zborov »C. A. Seghizzi« izdali program, ki je vseboval pravilnik za natečaj v treh jezikih: italijanščini, nemščina in francoščini, ni pa upošteval nujnosti tudi slovenskega prevoda, protestira proti takemu postopku pripravljalnega odbora.
Kar je omenjeno dejstvo v jasnem protislovju s pozitivnim ocenjevanjem slovenske manjšine v Italiji, z željo po mirnem sožitju in sodelovanju med tu živečima narodoma in kulturni bogatitvi in -ker je utegnilo negativno vplivati na izid navedenega mednarodnega natečaja pričakuje, da se bo v bodoče ta krivica popravila in da se bo tudi poskrbelo za -napovedovalca v slovenščini.
Sv. gora potrebuje naše pomoči
Goričani smo vedno -rad-i romali na Sv. goro in tudi sedaj, ko je onstran meje in je pot naporna, se ji nismo izneverili. žičnico so pred letom dni ukinili, niso pa mogli s tem ustaviti romarjev, ki od vseh strani Primorske in ostale Slovenije, pa iz T-rsta in Gorice množično romajo ik Mariji na goro.
Povečini se pripeljejo z avtomobili in to cele družine z otroki in ostarelimi babicami in dedi. Tudi zanje pot ni prijetna, kajti vožnja je utrudljiva, pot bolj podobna razritemu (klancu kot pa cesti. Prah se	dviga	za vsakim avitom	in	romarjem,
ki	gredo	-peš, je potrebna	zvrhana mera
dobre volje in vere, da se podajo na tako pot.
Ceste nihče me popravlja, -čemu pa? Sveta	-gora	mii turistična točka,	pa čeprav
so	pred kratkim, Bog sam	ve	po kolikih
intervencijah, ponovno odprli gostišče na Sv. gori. Večinoma pa romarj-i prinašajo hrano s seboj 'in vse je kot nekoč, ko so naše matere razgrnile prtič po tleh in smo vsi sedli k »skupni mizi« na božji tirati.
Mati božja je ob svojem prikazanju gledala v daljna stoletja. Zato ni Urški Ferligojevi govorila o pokori, temveč ji je v .zameno za hišo, sezidano njej v čast, obljubila milosti. Videla je morje gorja in -stiske, ki se -bo razlilo nad našo deželo, videla ruševine svojega svetišča, vedela, da bo tudi ona ne samo enkrat, temveč 'sedemkrat -begunka med -begunci, zato je hotela ostati med našim ljudstvom kot tolažnica, kot deliivka milosti. In k tej dobri Materi romajo zvesti otroci nedeljo za nedeljo ter polnijo njeno svetišče.
Ko -pa pogled na brate in sestre v veri tolaži in vzpodbuja romarja k vztrajnosti, ga na drugi strani vznemirja stanje svetogorskega svetišča. Zakaj obnovitivema dela ikar ne gredo h koncu? Ali nis-mo pri item tudi Goričani in Tržačani sokrivi? Lastimo si tako rekoč svetogorsko Marijo (saj -je res -najbolj naša, ker je Urški govorila v našem jeziku), malo ali pa nič ne napravimo, da bi obnovitvena dela hitreje stekla.
Pomagali smo zidati cerkev v Srnjakovem, pomagamo obnavljati stolnico v Skopju, za misijone zberemo letno težke milijone, pozabljamo pa pri tem na naš bližnji dom, na Marijino »hišo« na Sveti gori.
Svetogorsko svetišče je odvisno le od
darov svojih zvesthi obiskovalcev. Na druga vrata bodo dobri patri, varuhi tega svetišča, zaman trkali. Ne zaprimo svojih src, ko nas srvetogorska Marija kliče. To je -tista pokora, ki jo zahteva od nais in za 'katero nas bo stotero poplačala.
OBVESTILA
Redni občni zbor SKAD-a bo v soboto 18. oktobra ob 20.30 v mali dvorani Katoliškega doma.
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti
vabi člane, da se -udeležijo drugega študijskega seminarja v nedeljo 19. oktobra v Števerjanu s pričetkom ob 9. uri.
Tečaj za zaročence se vrši v samostanu na Kostanjevici -pri Novi Gorici štirikrat na leto. Traja sedem nedelj. Udeležili naj bi se ga vsi, ki se mislijo v doglednem času -poročiti. V bližnji prihodnosti se bo pričel te vrste tečaj v nedeljo 9. novembra ob 15. uri (3h popoldne). Trajal bo do nedelje 21. decembra.
Odbor Narodne in študijske knjižnice
v Trstu obvešča, da bodo v petek 17. oktobra obiskali Trs-t kot gostje omenjene ustanove člani (184) Društva bibliotekarjev Slovenije ob njihovem strokovnem posvetovanju in občnem zboru v bližnjem Portorožu. Odbor ustanove jim bo tega dne priredil v tržaškem Kulturnem domu sprejem, Stalno slovensko gledališče pa -posebno predstavo »Rižarne«. Sprejem bo ob 9. uri, gledališka predstava pa ob 15h.
Ponovitev Leskavčeve drame »Dva bregova« bo v soboto 18. t. m. v Kulturnem domu v Trstu ob 20.30 za abonma red B (prva sobota po premieri), v nedeljo 19. oktobra ob 16. uri za abonma red C (prva nedelja po -premieri), v sredo 22. oktobra ob 20.30 za red D mladinski.
V Marijinem domu v Rojanu bo na misijonsko nedeljo 19. oktobra ob 17. uri bogat srečolov za slovenske misijonarje. Udeleženka letošnjega ekumenskega potovanja po Nemčiji gdč. Ivanka Furlan pa bo v slikah pokazala potek potovanja.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu in Gorici prireja 4. novembra (državni praznik) enodnevno ekumensko romanje v Padovo na grob p. Leopolda Mandiča. Razpoložljivih je še nekaj mest v avtobusih, zato se lahko prijavijo tudi Goričani. V Trstu sprejema vpisovanje župni urad v Riomanjih (tel. 820570), v Gorici pa uprava Katoliškega glasa. Cena za odrasle 8.000, za otroke 7.000 lir (skupno s kosilom).
Duhovska zveza v Trstu priredi sveto-letno romanje v Rim od petka 14. do torka 18. novembra. Spotoma obisk Assi-sija. Potuje se z avtobusi. Stroški za vožnjo in celotno oskrbo znašajo 60.000 lir. Vpisovanje traja do nedelje 2. novembra. Lahko pa se zaključi že prej, če bodo napolnjeni avtobusi. Vpišete se lahko pri vseh slovenskih dušnih pastirjih na Tržaškem.
Glasbena matica - Trst razpisuje abonmajsko koncertno sezono 1975/76. Na sporedu je 9 koncertnih prireditev. Vse bodo v Kulturenim domu v Trstu. Prva bo 25. oktobra letos. Nastopi orkester Glasbene matice pod vodstvom O. Kjudra. Cene abonmajev:	parter rodni 10.000; parter
znižani 8.000; balkon redni 8.000; balkon znižani 6.000; mladinski 3.000; invalidski 3.000 lir. Vpisovanje za abonmaje se vrši v pisarni Glasbene matice, ul. R. Menna 29, tel. 418.605. Stari a-boneniti lahko potrdijo svoj sedež do 18. oktobra.
Marijanski koledar 1976 je pripravljen. Prinaša dvanajst lepih barvnih slik. Poverjeniki ga dobijo na Bukovniku na upravi Knjižic. Prodajna cena v Italiji je 350 lir. Na voljo bo tudi v knjigarni For-•tu-nato v Trstu in v Katoliški knjigarni v Gorici. Ker Marijanski koledar vsako jesen hitro poide, priporočamo takoj vsaj primerno rezervacijo; naslov:	Knjižice,
Rakovniška 6 - 61000 Ljubljana.
RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja. 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 19. do 25. oktobra 1975 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.15 Poslušali boste. 11,15 Mladinski oder: »Indijanček«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 Operetna fantazija. 16.00 Šport in glasba.
17.00 »Giovannino«. Igra. 18.30 Nedeljski koncert. 19.15 Folik iz vseh dežel. 19.30 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba. 22.30 Glasbeni magazin.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Baletna glasba. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Glasba za lahko noč.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Revija glasbil.
17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Baročna arhitektura v Gorici. 19.25 Za najmlajše. 20.35 L. Dallapiccola: »Jetnilk«, operna enodejanka. 21.30 Sanjajte z nami.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Deželni koncerti. 19.-10 Avtor in knjiga.
19.30 Wastern-pop-folk. 20.35 Simfonični koncert. 22.00 Filmska glasba.
četrtek: 11.35 'Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Slovenska lj-udska pesem. 19.10 Dopisovanje Savio-Čop. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Igra o grešnem puntarju«. 21.50 Glasba v razvedrilo.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.10 Pripovedniki naše dežele. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 21.30 Nocoj plašimo!
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Simfonična glasba. 19.10 Cerkev sv. Lucije v Kravarju. 19.40 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Rižarna«.
DAROVI
Za katoliški tisk: v spomin pok. Gabrijela Kralj daruje žena Ema 5.000 lir.
Ob peti obletnici smrti č. m. Terezije Hanžalič daruje Milka Goričan, Gorica, za Zavod sv. Družine, za Alojzijevlšče in za slovensko župnijo po 3.000 lir.
Vipavka daruje za misijonarja Silva Česnika 20.000, za slovenske misijonarje pa prav tako 20.000 lir.
V spomin pok. Ane Tence daruje Emilija Švab iz Sv. Križa v sklad Katoliškega glasa 2.000 lir.
Za cerkev v Trebčah: ob smrti Gabrijela Kralja svak Klavdij Slabeč z družino 20.000; v počastitev spomina Dalata Kralja svakinja Marčola in nečakinja Orlanda z družino 15.000; v spomin Dalota Kralja žalujoča družina 20.000; namesto cvetja na grob Dalota Kralja darujeta Čuk Jolanda in Marta 10.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah:	v
spomin mame Lojzke sin Pavel 10.000; nečaka Marija in Mario v spomin tete Lojzke 10.000; Pahor Jakomina v spomin svakinje Lojzke 5.000; Ida z družino v spomin tete Lojzke 10.000; družina Gher-baz ob krstu 10.000; razni 4.600; Nevo Bnundula ob krstu sinčka Dimitrija 10.000; Peter Cvelbar ob krstu sinčka Vanje 10.000; Vinko Taučer in Nataša ob poroki 10.000; N. N. 800; Piorina Scjuarzolo 1.400; N. N. 600; Marija Kralj 2.000; Terezija Škerlavaj 10.000; družina Vinci ob krstu sinčka Savenija Cino 10.000; Marija Dolenc v spomin pok. Justa Bogateč 5.000; Marija Vremec 5.000; družina Testa ob krstu hčerke Jsaibellle 5.000; dr. Simone,tita ob Jtrstu hčerke Irine 15.000; boiter Mirko Škabar ob (krstu Irine 5.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Ferlugah: Olga Piščanc v spomin pok. Terezije Ferluga 5.000 lir.
Za dobrodelne namene: Majda Geraldi, Trst, 4.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLAS!
Za vsak mm višine v širini enega stolpca:
trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k
temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. MočniA Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo