NAŠE KORENINE v ¦
Mrtvi živijo z nami
Pišedr.BORISKUHAR
Pred nami je že Listo-pad, ki ga začnejo vsi sve-ti, dan, ko se spominjamo vseh mrtvih. Pri Sloven-cih je to še vedno velik praznik, predvsem še ve-lik dmžinski praznik. Spomin na umrle združi vsako leto vso družino. Že stari Grki so svečano praznovali svoj praznik mrtvih. Družina je za njih phpravila bogato oblože-no mizo. Podobno so ča-stili svoje rajne prednike tudi Rimljani. Ob dnevu mrtvih so nosili na grobo-ve jedila in vino in mr-tvim darovali cvetje. Vsa Evropaje že v teh davnih časih praznovala praznik za umrle. Stara poganska vera v vmitev duš rajni-kovje pozneje dobila krš-čanski smisel in je prišla v pristna ljudska verova-nja. Marsikje pri nas še danes pravijo, da na vseh svetih dan sedijo duše rajnih na grobovih in gle-dajo, kdo jih obišče. In naši ljudje so res nekdaj verovali, da se mrtvi na ta dan vračajo na svoje do-move. Zato so jim tudi v naših krajih pustili na večer pred vseh svetni-kov dan del večerje na mizi in luč ter vodo. Za sam praznik pa so nape-
kli okusne oprešce, male hlebčke kruha, ki so jih darovali otrokom in siro-makom kot dar, ki je bil namenjen vernim dušam. Kako močnoje bil zasi-dran kult mrtvih med na-šimi ljudmi nam pričajo številne šege in navade, ki so bile povezane s smrtjo v krajih naše ob-čine. Ze ko je kdo zbolel na smrt, so prihajali k nje-mu sorodniki in sosedje po slovo. Če je imel so-vražnika, so domači gle-dali, da sta se pobotala. Soseska je sprejela skrb za umrlega. Sosedje so dali umrlega na pare. Če je umrlo dekle so vaška dekleta spletla vence iz pušpana in smrek in z njim okrasile mrtvaški oder. Sosedje, gospodarji iz treh številk naprej in treb hišnih številk za hišo umrlega, so morali biti za pogrebce, štiije so izko-palijamo na pokopališču, dva sta izdelala krsto. Vsak dober gospodar je imel vedno pripravljene suhe deske za krsto. Ta nekoč ni bila pobarvana, nanjo so le z ogljem nari-sali velik križ, šele pozne-je, proti koncu prejšnjega stoletja, sokrste tudi črno prebarvali, le otroci in de-kleta so imeli bele. V kr-sto so dali mrliču še mo-lek, božjepotne podobe in če so imeli, tudi fotografi-je domačHi, ob teh pa še npr. moškemu skodelico, žlico, skratka vse. kar bi potreboval, če bi šel k vo-jakom. Pozneje_ so npr. v krajih okrog Škocjana, kjer so izdelovali zobo-trebce, dali vkrstogospo-
darja tudi »najšek« in to-liko zobotrebcev, kolikor muje bilo let.
Cutje pri mrliču je vča-sih pomenilo priložnost za družabnost. Zbrali so se sosedje, se pogovarjali o umrlem, o vseh mogo-čih dogodkih na vasi, poznali a so tudi razne družabne igre. V Šentjur-ju (Podtabor), v Vinu in Ponovi vasi so tudi pre-pevali ob mrliču in so poznali za to kar precej starih pjiložnostnih pe-smi. V Šmarjuje vsak, ki je prišel kropit, ali ki je šel za pogrebom, dobil svečo. Tu so hodili vhišo, kjer so imeli umrlega cel teden molit.
Tretji dan so navadno umrlega pokopali. Nosili so ga sosedje. Pri prvem vaškem znamenju, pri ka-pelici ali pilu so se ustavi-li. Tu so poravnali sosedje z umrlim vse račune. Tu so vprašali, če je bil kdo na rajnega hud, če je bil z njim skregan ali v sovra-štvu, naj mu odpusti.
Pred dobrimi sto leti so bili gobovi na pokopališ-ču skromni, navadno je bila le gomila, pozneje so jo obdali z obdelani kam-nitim okvirom i nanjo po-stavili lesen križ. Se vse do pred nekaj desetletji so bila skorajda vsa poko-pališča skromna, le tu in tam je bil na grobu litože-lezni križ. Grobove so krasili le s črno prstjo, iz peska pa so naprvili na grob bel križ. Šele v tem stoletju so začeli grobove krasiti tudi z jesenskim cvetjem in s prižiganjem sveč.
Poznali so tudi sedmi-no, pojedino na zadnji osmi dan, ko so hodili tnoliti za rajnim. O tem pa je poročal že Valvasor v 17, stoletju, ki piše, da so na Dolenjskem osem-krat zapored prihajali v hišo tisti, ki so nosili truplo. Zadnji dan jim je bilo treba dati kaj jesti, kajti šele tedaj je bil po-kojnik prav pokopan.
Ta stara navezanost ži-vih na mrtve seje v naših krajih ohranila do današ-njih dni. Ko so 1822. leta opustili staro pokopališče okrog cerkve v Škocjanu, ljudje niso hoteli pokopa-vati na novem, sedanjem pokopališču, niso se hote-li ločiti od svojcev v ta starih grobovih. In tudi ob gradnji avtoceste v Višnji gori, še pred leti, niso ijudje pustili, da bi jim uničili grobove. Voljo umrlih je treba spoštova-ti. Spominjam se, kako smo pred leti pokopali v Škocjanu Maroltovega strica, znanega pevovo-djo in organista. Dojutra-nje zore, dokler ni sonce posijalo skozi okno Ma-roltove gostilne, smo mo-rali piti in jesti in prepe-vati pesmi, ki jih je vna-prej točno določil priljub-ljen Maroltov striček. Po-čutil sem se, ko da sem na stričkovem rojstnem dne-vu, ne pa na njegovi po-grebščini. Mrtvi živijo z nami.
Zapisal sem lahko le nekaj šeg in navad pove-zanih z njimi, iz našega okolja, ob letošnjem dne-vu mrtvih.