Vesna Leskošek
SOCIALNO DELO NI POLITIČNO (ALI PAČ?)
UVOD
V zadnjih letih smo priča vedno hujšim
kritikam klasičnega koncepta države blaginje,
ki so spremljajoč pojav združevanja zahodno-
evropskih držav. Najpogosteje izhajajo iz iska-
nja ustreznega koncepta socialne politike, ki bi
bil v skladu s konceptom skupnega evropskega
trga. Eno od pomembnejših vprašanj pri tem
iskanju je, kako v polje zagotavljanja socialnih
pravic vnesti delovanje tržnih principov in
kako vnesti koncept skupnega trga nastajajoče
Evropske unije. V razpravah o novih koncep-
tih socialne politike zasledimo še naslednje
izraze: privatizacija, decentralizacija, levica,
desnica, neokonservativizem, intervencija itn.
Naštela sem le nekaj najpogostejših, ki so po-
membni za pričujoči tekst.
Ob razpadu družbenega sistema in nastaja-
nju novih konceptov pomoči ljudem v stiski se
tudi naša država pridružuje iskanju ustreznej-
ših odgovorov, ki pa so v marsičem neprimer-
ljivi z dogajanjem zunaj naših meja. V nekaj
primerih nas z državami Zahodne Evrope
druži skupna terminologija, ki pa v stari maniri
pomeni »nekaj popolnoma drugega«. To dru-
gačnost lahko pojasnimo s specifičnostjo poli-
tičnega dogajajnja ob razpadu enega sistema
in nastajanju drugega in seveda s pomanj-
kanjem skupne politične tradicije z zahodnimi
državami. Lahko pa bi jo razlagali tudi s
pomanjkanjem strokovnih in političnih razprav
in refleksij v preteklosti in s tem pojasnili na-
pake v iskanju novih odgovorov. Kot primer
naj navedem človekove pravice. Novi koncept
socialne politike v tujini išče ustrezne odgo-
vore na zagotavljanje socialnih pravic; pri nas
izdelujemo koncepte za ustreznejšo pomoč v
stiski.
Ta koncepta (prvi je zagotavljanje pravic,
drugi pomoč v stiski) sta si v nasprotju, če ra-
zumemo prvega kot spoštovanje pravic posa-
meznika. Intervencija v okviru tega koncepta
je mogoča le tedaj, ko jo posameznik zahteva
ali z njo soglaša. Drugi koncept pa razumemo
tako, da ima država, ki posamezniku pomaga v
stiski, pravico oceniti stisko in intervenirati, ko
se ji zdi ustrezno. Po svoji presoji oceni težave
ljudi, pogosto brez njihovega soglasja.
Če tako razumemo pristopa, lahko v dru-
gem konceptu prepoznamo državni paternali-
zem, v prvem pa spoštovanje človekove volje in
odločitev. Posledice uveljavljanja enega ali
drugega so diametralno nasprotne. V prvem
primeru je lahko strokovnjak, ki zagotavlja us-
luge, le pomočnik ali zagovornik ljudi v stiski.
V drugem primeru pa je strokovnjak edini
kompetenten definirati stisko. To mu omo-
goča tako strokovno znanje kot položaj, ki ga
ima. Spričo pomanjkanju spoštovanja člove-
kovih pravic v bivšem političnem sistemu po-
gosto ne znamo opredeliti njihovega pomena v
vsakdanjem življenju, čeprav ne moremo trditi,
da se jih ne zavedamo. Gre torej bolj za pro-
blem uveljavljanja pravic v vsakdanji praksi, ob
tem pa tudi za to, da z upoštevanjem pravic
zmanjšujemo moč institucij in možnosti mani-
puliranja s pravicami. Kot primer naj navedem
pravico, ki jo imajo ljudje po Zakonu o varstvu
osebnih podatkov: vsi uporabniki ustanov ima-
jo pravico vpogleda v osebne spise, vendar s to
pravico niso nikjer seznanjeni. V svoji praksi
sem naletela na en sam center za socialno de-
lo, kjer so ljudje ob vstopu v ustanovo sezna-
njeni s to pravico.
Državi in političnemu sistemu je veliko laž-
je preživeti, kadar intervenira po lastni presoji;
s tem izvaja socialno kontrolo ter si zagotavlja
195
VESNA LESKOŠEK
moč. Na tak način se lažje izogne izpostav-
ljanju pred javnostjo. V tem smislu problema
razumevanja novih konceptov socialne politike
ne moremo več iskati samo v pomanjkanju
diskurza o njih v preteklosti, temveč v zavestni
politični odločitvi tistih, ki socialno politiko
določajo. To pa so najpogosteje predstavniki
strank na oblasti. S tem nikakor nočem zane-
mariti vloge in pomena stroke. Nasprotno,
poudariti želim dejstvo, da je socialna politika
področje, kjer imajo tudi različne politične
stranke močan interes, kar je razvidno iz par-
lamentarnih razprav ob temah, kot so splav,
otroški dodatek in drugo.
Tukaj pa se že lahko dotaknemo odvisnosti
socialnega dela od konkretne socialne politike.
Če je koncept socialne politike odvisen od
tega, kakšna je odločitev vladajočih političnih
strank, in če je socialno delo odvisno tudi od
socialne politike, potem je socialno delo poli-
tično vsaj v dveh smislih: tako, da je odvisno
od politike, in tako, da more in mora vplivati
nanjo. V tem smislu je dilema o nevtralnosti in
znanstveni distanci do vplivov vsakdanjega živ-
ljenja popolnoma lažna. Odgovor je preprost.
Socialno delo, ali bolje, praksa socialnega dela
je politična in pristranska, če to hočemo ali ne.
Ali je politična na prvi, torej odvisni način, ali
na drugi (na način aktivnega vplivanja), je od-
visno od samega koncepta socialnega dela oz.
od modela, iz katerega izhaja. Pristranska pa
je zato, ker je naloga socialnega dela zagovar-
jati potrebe in interese uporabnikov storitev.
Od koncepta socialne politike je odvisen
tudi model socialnega dela. Najpogosteje ome-
njeni modeli so: tradicionalno (psihodinam-
sko) socialno delo, radikalno, feministično,
ekološko ali sistemsko in skupnostno socialno
delo. Te modele lahko delimo tudi na tiste, ki
zagovarjajo profesionalizem pred aktivizmom,
in na tiste, ki zagovarjajo nasprotno. Prvi po-
polnoma zavračajo politično vlogo in podarjajo
samo spreminjanje posameznika. Izhajajo iz
prepričanja, da je treba ljudem v stiski omo-
gočiti individualne usluge, ki morajo biti
opravljene učinkovito, humano in ekonomično
(Clark, Asquith 1985: 87). Socialni delavci se
po njihovo ne smejo ukvarjati s politiko, ker
zanjo niso usposobljeni. Do politike so cinični
in se jim ukvarjanje z njo zdi »pod nivojem«.
Tisti socialni delavci, ki so predstavniki
aktivističnega socialnega dela, pa menijo, da je
spreminjanje okoliščin pomembnejše od spre-
minjanja posameznika. S takim gledanjem
nujno pristajajo na svojo politično vlogo. »Po-
litično« ne pomeni samo tistega, kar zadeva
državo, torej delovanje političnih strank ali
vlade, temveč pomeni soustvarjanje skupnih
pogojev življenja tudi na nižjih ravneh, npr. na
ravni lokalne skupnosti.
Aktivizem socialnih delavcev na teh ravneh
se lahko kaže kot akcija v korist posameznika
ali pa kot antirasistične kampanje, lokalne
skupine pritiska in podobno. V tem kontekstu
omenjata Clark in Asquith (1985: 88) angleško
združenje socialnih delavcev BASW {British
Association of Social Workers), v katerem de-
luje delovna skupina za socialno akcijo. Izo-
gibajo se terminu »politično« in opredeljujejo
socialno akcijo kot tisti del socialnega dela, ki
promovira spremembe uporabnikove situacije
in ne uporabnika samega. Socialno akcijo pri
tem razumejo kot dodatek ostalim tipom soci-
alne intervencije in ne kot njihov nadomestek.
V zagovor napisanemu bom najprej skušala
pojasniti razliko med novo in staro blaginjsko
paradigmo ter opredeliti način odvisnosti so-
cialnega dela od njiju.
KRITIKE DRŽAVE BLAGINJE
DEFINICIJE IN OPREDELITEV
DrŽava blaginje je v Collins Dictionary of
Sociology (1991: 700) opredeljena kot »vsaka
oblika države, ki s široko zakonodajo zagotav-
lja podporo in usluge ljudem, zato da bi iz-
boljšali njihovo kvaliteto življenja. Termin so
pričeli uporabljati po drugi svetovni vojni, da
bi z njim označili socialno zakonodajo zlasti na
področjih zdravstva, izobraževanja, denarnih
dodatkov in socialnih servisov. Država blaginje
je intervenirala v življenja ljudi tako na nacion-
alni kot na lokalni ravni.«
Na razvoj države blaginje je vplivala eko-
nomska filozofija Johna Maynarda Keynesa.
Ta predlaga intervencijo države pri regulaciji
potreb s fiskalnimi in monetarnimi tehnikami
in kot pogoj za svoj koncept postavlja tudi
polno zaposlenost. Michael Sullivan (1992: 8)
omenja v tej zvezi socialno filozofijo Williama
Beveridga, ki skupaj z ekonomsko filozofijo
Keynesa predstavlja t. i. keynesiansko socialno
demokracijo ali blaginjski kapitalizem oz.
196
SOCIALNO DELO NI POLITIČNO (ALI PAČ?)
konsenzus. Pri tem poudarja, da je bil obstoj
države blaginje omogočen s političnim konsen-
zom povojne in pred-thatcherjanske Anglije.
Konsenz naj bi veljal tudi za večino zahodno-
evropskih držav.
Veljko Rus (1990: 14) pravi, da država
blaginje nastane takrat, ko socialna država
pretirano vstopi v družbo blaginje in s tem pre-
vzame tiste funkcije, ki bi jih morali opravljati
ali si jih zagotavljati sami ljudje. S tem povz-
roči, da so ljudje pretirano odvisni od države.
Vendar pa bi lahko tudi pretirano vstopanje
družbe blaginje v socialno državo pomenilo
ogrožanje socialne varnosti ljudi, ki jo lahko
poleg pravne in ekonomske varnosti zagotovi
samo država. Meje med njima niso natančno
določene in so predmet konsenza.
Sociološke razlage države blaginje so na-
slednje (ComNsl990: 700):
a)	državljanski pogled, ki ga najdemo zlasti
v delih T. H. Marshalla, predlaga, naj država
zagotovi minimum podpore, ki bo omogočil,
da lahko posameznik ustrezno participira v
liberalno-demokratični družbi;
b)	funkcionalistični pogled (še zlasti T. Par-
sons), ki pravi, da je intervencija države po-
trebna zaradi reševanja konfliktov industrijske
družbe;
c)	marksistični pogled, ki pravi, da ima dr-
žava blaginje ideološko vlogo pri legitimiranju
kapitalističnih socialnih odnosov in da posa-
mezniki podpirajo državo in kapitalistični eko-
nomski sistem, ker verjamejo v blaginjo, ki jo
ta sistem zagotavlja.
FEMINISTIČNA KRITIKA DRŽAVE BLAGINJE
Večina avtorjev, ki piše o kritikah države
blaginje, jih deli na leve in desne. Krizo države
blaginje pripisujejo razpadu konsenza med
nasprotujočimi si političnimi opcijami. Kakšne
argumente za kritiko uporabljajo, je odvisno
od tega, kateremu političnemu bloku pri-
padajo. Malo je kritik, ki ne bi slonele na togih
in polariziranih mnenjih. Med temi redkimi
večina avtorjev omenja le feministično kritiko,
ki dvomi v nepremostljivost dualizma levica-
desnica. Ta kritika se zlasti nanaša na tisti del
moškega diskurza, ki poudarja individualnost
in zasebnost kot normo, nasprotno javnosti, in
ki je definirana kot polje tekmovalnosti in
tržne naravnanosti. Zasebnost pa je definirana
kot raj znotraj hazarderskega polja javnega
(Culpitt1992: 37).
Linda Gordon (1990: IO) opozarja na situa-
cijo v Ameriki, kjer koncept države blaginje
nima tradicije ter se zato z vprašanjem ženske
v tem konceptu ukvarjajo šele v zadnjem de-
setletju, in to navkljub daljši tradiciji študija o
spolih kot v evropskih državah. Poudari zlasti
dejstvo, da so ženske v večini tako med pre-
jemnicami blaginjskih uslug kot med tistimi, ki
te usluge zagotavljajo; strokovnjaki, ki se
ukvarjajo z blaginjo ali socialno politiko, pa se
obnašajo, kot da ne bi bilo tako. Za znan-
stveno relevantno kritiko države blaginje je
treba torej uporabiti spol kot analitično kate-
gorijo, podobno kot na primer razred ali raso.
Nancy Fraser poudari še pojem »javna pa-
triarhalnost« in pravi:
Veliko pred nastankom socialne države so
vlade definirale legalno zavarovan prostor skup-
ne akcije. Istočasno so zakonsko predpisale us-
trezne vzorce agencij ali socialnih vlog. Tako so
zgodnje moderne države določile ekonomski
prostor in vlogo človeka, ki je sposoben stopati
v pogodbene odnose.
Skoraj hkrati so države predpisale zasebno
sfero gospodinjstva in vlogo gospodarja in tistih,
ki so od njega odvisni. Nekaj pozneje so vlade
zavarovale tudi sfero politične participacije in
odgovarjajočo vlogo državljana z (omejenimi)
političnimi pravicami. V vseh teh primerih je
bil izvirni in paradigmatični subjekt novih zak-
onskih predpisov moški. Z napredkom države
blaginje pa ta tip države definira nov prostor
aktivnosti — imenujmo ga >socialni< — kot
tudi novo societalno vlogo blaginjskega klienta,
s Čimer ženske postanejo njegov izvirni in para-
digmatični subjekt. (Cit. po CuLPiTT 1992: 36.)
Tisto, kar razlikuje feministično kritiko od
drugih kritik, je torej ravno upoštevanje spola
kot analitske kategorije, enakovredne drugim
sociološkim kategorije. Če se ob tem spom-
nimo situacije v Sloveniji, lahko ugotovimo, da
so prav ženske v večini prejemnice pomoči in
da je približno 70% zaposlenih v t. i. družbenih
dejavnostih prav tako žensk.
Ob morebitni spremembi strategije sloven-
ske vlade, ki bo podpirala najprej razvoj go-
spodarstva, šele nato pa razmišljala o tem,
koliko socialne varnosti lahko zagotovi ljudem.
197
VESNA LESKOŠEK
se lahko zgodi, da bodo resno ogrožene zapos-
litve v družbenih dejavnostih. Posledice bodo
vidne ravno v množični brezposelnosti žensk.
To dejstvo postane toliko bolj zastrašujoče, če
upoštevamo, da pri nas feministične kritike, ki
bi o tem lahko spregovorila, sploh nimamo.
POLITIČNE KRITIKE
Kot sem že omenila, večina drugih kritik
države blaginje izhaja iz političnega dualizma
levica-desnica. Protagonosti neokonservativne
kritike trdijo, da je koncept države blaginje
»prisilno trgovanje med tujci, ki zmanjšuje svo-
boščine obojih, tako bogatih kot revnih, med-
tem ko infantilizira revne« (Culpitt 1992: 7).
Argument za slabosti države blaginje vidijo
zlasti v ekonomski neučinkovitosti, navajajo pa
tudi argument izničenja posameznikove odgo-
vornosti na račun kolektivne. Kolektivna od-
govornost zvečuje birokratizacijo ustanov, ki
zagotavljajo usluge, zato se povečuje neučin-
kovitost njihovega delovanja.
Argument, ki ga za kritiko države blaginje
uporablja levica, je zlasti njena nadzorna na-
rava ali blaginjski paternalizem. Zahteva stare
blaginjske paradigme je, da so tisti, ki imajo
znanje, možnosti in resurse, zavezani pomagati
tistim, ki so brez njih (Culpitt 1992: 39). To
predpostavlja, da mora država prevzeti ne-
posredno odgovornost za blaginjske potrebe
državljanov, tako za njihovo določanje kot za
izvrševanje. Predpostavka »prevzete odgo-
vornosti« se zrcali zlasti v institucionalnem
definiranju potreb in v zakonski podlagi za in-
tervencijo v življenja ljudi. Profesionalci, ki na
tem področju delujejo, so pojmovani kot ob-
jektivni, oni vedo in znajo, zato imajo pravico
(in obveznost) definirati potrebe in določiti
pot njihovega zadovoljevanja. Profesionalci
imajo torej moč določati in zadovoljevati
potrebe hkrati.
Po mnenju lana Culpitta je ravno teorija
socialne obligacije tista, ki določa način ureje-
vanja socialnih razmerij med državo in držav-
ljani. Pri tem je odgovor odvisen od urejanja
razmerij znotraj parov nasprotij, ki teorijo
obligacij sestavljajo, npr. nujnost-svoboda,
trenutnost-stalnost itd. Podobno govori tudi
Michael Sullivan (1992), ko omenja konsenz
kot pogoj za učinkovit sistem zadovoljevanja
potreb ljudi.
STROKOVNE KRITIKE
Veljko Rus (1990: 45) pravi, da lahko
kritike države blaginje poleg političnih delimo
tudi glede na njihov profesionalni izvor, npr.
na ekonomsko, sociološko ali politološko.
Ekonomisti naštevajo naslednje argumente:
zamanjševanje motivacije za delo, rast brez-
poselnosti, omejevanje investiranja itn. Socio-
logi pravijo, da država blaginje ni pripomogla
k večji enakosti državljanov, ni zmanjšala
razlik med spoli itn. Habermas (gl. Rus 1990:
46) primerja državo blaginje z »organizirano
srečo«, enako za vse državljane. Gorz (gl. Rus
1990: 47) govori o zmotni predpostavki, da je
možna polna zaposlenost prebivalstva.
Med poglede, ki so kritični do tega, da
strokovnjaki definirajo potrebe ter jih hkrati
zadovoljujejo, uvršča Rus tudi avtorje, kot so
Ivan Illich ter Lee in Raban. Slednja (1990:
52) poudarjata dejstvo, da so se pričele soci-
alne potrebe politizirati takrat, ko so prerasle
v socialne pravice. Politizirati so se pričele
ravno zaradi tega, ker potrebe definirajo stro-
kovnjaki in ne ljudje sami. Strokovnjaki pa jih
definirajo tako glede na svoje strokovno zna-
nje kot v okviru možnosti, ki jih v konstrukciji
realnosti danega trenutka imajo.
Če povzamem: država blaginje je država, ki
prevzame obveznost za zagotavljanje kvalitete
življenja ljudi. Skupaj z obveznostjo prevzame
tudi odgovornost za zadovoljevanje potreb, ta
pa ji hkrati podeli pravico do tega, da jih
definira. Tako se država znajde hkrati v dvojni
vlogi: tistega, ki definira, in tistega, ki zago-
tavlja. To lahko pomeni, da definira tisto, kar
lahko zagotavlja. Ker prevzame nase odgovor-
nost za zagotavljanje blaginje ljudi in si
pridržuje pravico definirati potrebe, povzroči
odvisnost ljudi od sistema, zato so očitki o
paternalizmu države tu povsem na mestu.
Ključen pojem, ki ga je zaslediti v večini kritik
in bistveno vpliva na spremembo položaja upo-
rabnikov v procesu obravnave, je pojem social-
nih pravic. Rus (1990: 401-406) opozarja na
dejstvo, da je z definiranjem pravic državi od-
vzeto presojanje o tem, kdo pravico ima in kdo
ne. V primeru, ko ima državni aparat diskreci-
jsko pravico odločati o dodeljevanju pravic,
prihaja do enostranske odvisnosti prejemnikov
pomoči od državne administracije. Socialne
država lahko deluje na načelih pravičnosti šele
198
SOCIALNO DELO NI POLITIČNO (ALI PAČ?)
takrat, ko določi osnovne pravice na tak način,
da je prosta presoja onemogočena. Z defini-
ranjem pravic je državljan zavarovan pred vpli-
vom npr. političnih strank, saj prejema pomoč
po načelu pravičnosti, pri tem pa morajo biti
socialne pravice v skladu s političnimi in civil-
nimi pravicami. Ko govorim o kršenju pravic,
pogosteje mislim na civilne kot pa socialne
pravice.
SOCIALNA POLITIKA IN NJEN VPLIV NA
SOCIALNO DELO
POSKUS DEFINIRANJA SOCIALNE POLITIKE
Collinsov slovar (1991: 590) opredeljuje so-
cialno politiko kot
polje proučevanja, ki raziskuje ekonomske,
politične, sociolegalne in sociološke poti, po
katerih državne in lokalne politike vplivajo na
življenje posameznikov in skupnosti. Defini-
ranje socialne politike je izjemno težko in se
razlikuje od avtorja do avtorja. Termin je po-
gosto, vendar napačno rabljen v kontekstu
socialne administracije in ga naslavljajo na in-
stitucionalizirane servise, nastale zaradi države
blaginje. To so področja stanovanjske politike,
izobraževanja, zdravstva, socialne varnosti,
osebnih socialnih servisov in v nekaterih prim-
erih tudi prava. Najbrž ima ta pristop k socialni
politiki korenine v kurzih za socialne delavce...
V Enciklopediji socialnega dela (Brand-
wein 1986: 251) najdemo naslednjo definicijo:
socialno politiko lahko razumemo kot princip in
način sprejemanja ukrepov ali smeri akcije, ko
imamo opraviti s posameznikom ali socialnimi
odnosi v družbi /.../. Socialna politika se
vzpostavlja glede na dogovoijene smeri akcije
znotraj izbranih družbenih fenomenov, vodenje
socialnih odnosov in distribucijo resursov zno-
traj družbe /.../. Zadeva nešteto odnosov med
posamezniki, skupinami in širšo družbo; defi-
nira socialni status in vloge in vodi distribucije
ekonomskih resursov med člane skupin ali
družbe.
Ti definiciji sem izbrala zato, ker sta med
sabo popolnoma različni in potrjujeta trditev,
da je socialna politika nejasna in jo je težko
definirati. Rus (1990: 72) pravi, da je to zlasti
posledica burnega razvoja socialne države. Ni
popolnega konsenza o tem, kaj sploh sodi v so-
cialno politiko: ali so to samo socialni progra-
mi ali pa je vključena tudi opredelitev funkcij,
ki jih opravlja socialna država.
Da so definicije socialne politike lahko tudi
močno ideološko obarvane, nam dokazujejo
nasledne opredelitve:
•	različni ukrepi in aktivnosti države, ka-
terih cilj je ublažitev ekonomskih in socialnih
razlik,
•	organizirana aktivnost države, prostovolj-
nih in dobrodelnih organizacij, ki ima za cilj
uresničevanje socialne pravičnosti in zmanj-
šanje neenakosti,
•	različni ukrepi države, ki s prerazpore-
janjem profita skrbijo za programe pomoči
invalidom, revnim in drugim, zlasti zaradi
vzdrževanja socialnega miru.
Za potrebe tega teksta bom opredelila so-
cialno politiko kot globalno regulacijo netržnih
dejavnosti oz. kot način sprejemanje ukrepov
in smeri akcije za reguliranje odnosov med
posamezniki in širšimi skupinami.
VPLIV SOCIALNE POLITIKE NA SOCIALNO DELO
Ko se država odloči za želeno raven so-
cialne varnosti, jo z ustrezno socialno politiko
implementira v vsakdanje življenje. Implemen-
tira pa jo prek sistema ustanov, ki so hkrati iz-
vršiteljice sprejetih ukrepov. V našem primeru
so to za področje socialne varnosti centri za
socialno delo. To so tiste ustanove, ki v kon-
tekstu stare blaginjske paradigme sprejemajo
»neposredno odgovornost« za blaginjske po-
trebe. Profesionalne predpostavke te prevzete
odgovornosti se zrcalijo v argumentih, ki jih
institucije uporabljajo, kadar intervenirajo v
življenja ljudi. Še posebno takrat, kadar inter-
venirajo na podlagi avtoritete zakonskih ukre-
pov.
Profesionalci v teh ustanovah imajo zaradi
profesionalne »odgovornosti« moč definirati
potrebe, pot njihovega prepoznavanja in način
njihovega zadovoljevanja. To izhaja tudi iz
prepričanja, da je svet razdeljen na tiste, ki po-
magajo, in tiste, ki so deležni pomoči.
Kadar je sistem socialne politike tak, da
spodbuja samo razvoj enega socialno politič-
nega sektorja — v našem primeru je to državni
199
VESNA LESKOŠEK
sektor (drugih sektorjev pri nas v preteklosti
nismo poznali; imeli smo le nekaj paradržav-
nih prostovoljnih organizacij, npr. Zvezo pri-
jateljev mladine in podobno) —, potem se
lahko praksa socialnega dela razvija samo zno-
traj državnih ustanov. Razvija pa se lahko le
toliko, kolikor ji te ustanove dajejo možnosti
za to. Ob že naštetih profesionalnih predpo-
stavkah lahko socialno delo razvije le metode
in doktrino, ki imajo bolj socialno-kontrolni
značaj. Lahko razvije torej načine pomoči lju-
dem v stiski, vendar glede na potrebe, ki so jih
zaznali ali definirali profesionalci sami. Tak
sistem se zdi toliko bolj samoumeven zaradi
popolnega pomanjkanja načel dobre prakse, ki
bi z nekimi notranjimi regulativami omejevala
moč, saj tega, da bi moč omejevali sami upo-
rabniki, pri nas še ni pričakovati.
Tako je praksa socialnega dela pri nas raz-
vila zlasti klasičen ali tradicionalen pristop k
reševanju težav ljudi. V literaturi najdemo tudi
izraz »klinična metoda dela«, kar pomeni
obravnavo posameznika v ustanovi, ločeno od
njegovega socialnega okolja. Obravnava teme-
lji na spreminjanju posameznika in ne na spre-
minjanju ogrožujoče situacije. Predpostavka je,
torej, da je za nastalo situacijo kriv zlasti posa-
meznik, tak kot je, in ga je zato treba spre-
meniti. Le tako bo lahko funkcioniral v skladu
s svojim okoljem. To gledanje je povsem v
skladu z blaginjsko opredelitvijo deviantnosti.
Ker vemo, da bo država v vsakem sistemu
nujno iskala načine za interveniranje v življe-
nja ljudi, se moramo vprašati, ali je spre-
memba narave socialnega dela sploh mogoča.
Na tako črnogledo vprašanje moramo seveda
odgovoriti bolj optimistično. Sprememba je
mogoča v primeru, da socialnega dela ne
izenačimo s socialno administracijo, temveč ga
razumemo kot zagotavljanje uslug ljudem v
težavah v celoti, torej tudi v zasebnem, nefor-
malnem in nevladnem sektorju. Še zlasti zadnji
je izjemno pomemben za razvoj različnih mo-
delov socialnega dela.
Predpostavke intervencije v teh organiza-
cijah so namreč tako drugačne, da bistveno
vplivajo na doktrino in metode dela. Te orga-
nizacije nimajo zakonskih obveznosti, da inter-
venirajo; ljudje pridejo po pomoč, ker sami
želijo, in ne zato, ker so vabljeni. Praviloma
poznamo v takih organizacijah samo zgodbo
uporabnika in ne zgodb drugih institucij.
Potrebo torej definira uporabnik sam, s tem pa
se bistveno spremeni razmerje med njim in ti-
stim, ki mu ponuja uslugo.
Mogoč pa je še drugačen odgovor. Naj-
demo ga lahko v novi blaginjski paradigmi, ki
jo Culpitt opredeli takole: predpostavka ni več
to, da je »tisti, ki nekaj ima, /.../ dolžan dati ti-
stemu, ki tega nima«, ampak v tem, da ima
»tisti, ki česa nima, /.../ pravico tisto dobiti«
(Culpitt 1992: 5). Ta paradigma je nastala zla-
sti zaradi varstva pravic ljudi pred intervencijo
profesionalcev. V ospredje postavlja pravico
skupnosti ali posameznikov, da sami določijo
svoje potrebe. Analiza potreb torej ne izhaja
več zgolj iz profesionalne ocene, kar redefinira
namen in možnosti intervencije. V sistemu, ki
temelji na pravicah in ne na dolžnostih, ni pra-
vega načina za rangiranje potreb. Uspešnost
nove paradigme je torej odvisna od samega
koncepta socialnih pravic, od načina rangi-
ranja in izdelave prioritet in od načina analize.
Sprememba, ki jo je tak način gledanja na
pravice povzročil v Veliki Britaniji, je zlasti v
sistemu kupovanja (purchasing) uslug na trgu
ponudbe storitev. Sistem kupovanja se dogaja
na državni, lokalni in individualni ravni. Vpliv
na socialno delo ima tisti del sistema ku-
povanja, ki se izvaja na lokalni in individualni
ravni. Na tej ravni se je odnos med socialnimi
delavci in uporabniki spremenil v korist upo-
rabnikov, saj morajo zdaj skupaj oceniti težavo
in najti ustrezno rešitev. Rešitev je lahko tudi
napotitev v prostovoljno organizacijo, kjer la-
hko ljudje najdejo zase ustreznejše storitve. Da
pa lahko socialni delavci napotijo v te organi-
zacije, država slednje delno financira.
Na lokalni ravni je sistem kupovanja sto-
ritev vplival na socialno delo tako, da so se
morali za ocenitev potreb v skupnosti združiti
vsi, ki te potrebe poznajo. To pa so različne
prostovoljne organizacije, pomembni posame-
zniki, neformalne skupine, cerkev in vsi tisti,
ki te potrebe poznajo. Vsi sistemski teoretiki
poudarjajo, da so v tem sistemu še zlasti
pomembni predstavniki uporabnikov.
Angleški socialni servisi so zaradi novega
zakona o skrbi v skupnosti (z njim so uzakonili
sistem kupovanja in ostale spremebe) doživeli
popolno preobrazbo. Iz velikih administra-
tivnih enot so se morali razbiti v manjše
skupine, ki delujejo v več lokalnih skupnostih.
Namen je bil zlasti približati službe ljudem in
200
SOCIALNO DELO NI POLITIČNO (ALI PAČ?)
skupnostim, v katerih živijo. Na ta način naj bi
bolje spoznali njihove težave in hkrati zaradi
svoje majhnosti delovali na prijaznejši način.
Sistem kupovanja ima sicer mnogo po-
manjkljivosti, ki pa jih zaradi pomanjkljivih
analiz ne bom navajala. Lahko navedem le naj-
pogostejši očitek, nanaša pa se na definiranje
potreb. Postavlja se namreč vprašanje, ali so
tisti, ki v skupnosti prepoznavajo potrebe, res
tisti, ki jih dobro poznajo. So to predstavniki
lokalnih nosilcev moči ali so resnični zago-
vorniki uporabnikov? Od definiranja potreb je
namreč odvisno uresničevanje te nove para-
digme (upoštevanje pravic namesto izvajanja
pomoči). Vsekakor pa velja skupno mnenje
mnogih teoretikov, da lahko ta nova paradi-
gma vnese v socialno delo bistvene spremembe
tako na ravni teorije kot na ravni prakse.
Literatura
R. A. Baldwein (1986), A feminist approach to social policy. V: N. Van Den Berch & L. B. Cooper (ur.), Feminist Vi-
sion for social Work. Silverspring: NASW.
N. Van Den Berch, L. B. Cooper (ur.) (1986), Feminist Vision for Social Work. Silver Spring: NASW.
C.	L. Clark, S. Asquith (1985), Social Work and social Philosophy: Л guide for practice. London: Routlege.
I. Culpitt (1992), Welfare and Citizenship: Beyond the crisis of the welfare state. London: SAGE Publocations.
L. Gordon (1993) (ed.). Woman, the State and Welfare. Wisconsin: The University of Wisconsin Press.
D.	Jary, J. Jary (1991), Collins Dictionary of Sociology. Glasgow: Harper Collins.
V. Rus (1990), Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus.
M. Sullivan (1992), The Politics of Social Policy. London: Harvester/Wheatshcaf.
201