Podučno berilo za mladost. XIV. 5. Svetloba. *) Svetloba je nekaj, kar občutimo le z očmi, s kterimi vidimo in gledamo bližnje in daljne reči. Kjer ni svetlobe, ne inoremo nič viditi. Tema je tam, kjer ni svetlobe; pa nikjer ni tako tema, da bi ne bilo še nekaj svellobe. Nektere živali, postavim, mačke, čuki, sove i. t. d. še vidijo v naj večji temi, ker imajo drugačne oči, to je take, ki se v teuii bolj odpirajo. *) Po nKmet. kemiji" Svetloba se od vsake reči neprenehoma in na vse kraj© in naravnost razteguje ali razširja; je neizrečeno tanka in netehtljiva reč; skozi luknjice, s šivanko na papirji narejene, se Iahko ob enem vidi več reči; svetlobni žarki tedaj neprenehoma in ob enem od vseh teh reči prihajajo skozi luknjice, da jih oko vidi. Svetloba je med vsemi rečmi naj bolj nagla. Od zemlje do solnca je 20 milionov milj, in svetloba pride od solnca do nas v 8 mimitah, tedaj prešine v eni sekundi 40000 milj daleč. Mnogotere bolj gladke reči svetlobne žarke zelo odbivajo ali nazaj mečejo; torej se reči v ogledalu vidijo. Nektere reči pa puste svetlobne žarke skozi se, postavim, zrak , voda steklo i. t. d. Ce svetlobni žarki pridejo iz tanke v kako bolj gosto reč, se nekoliko prelomijo; zato se vidi, če nekaj palice vtakneš v vodo, kakor bi bila prelomljena. Palica tedaj ni prelomljena, ampak le svetlobni žarki so se prelomili ali nekoliko nagnili. Učeni razdeljujejo solnčni beli žarek še v sedmero žarkov, kteri ima vsak svojo barvo, kakor jih vidimo na nebu pri mavrici; teh sedem žarkov pa znajo zopet združevati v enega belega. Bela reč je tedaj tista, ki vseh sedem barvinih žarkov v enaki meri odbiva, rudeča reč pa je tista, ki požira šestero barvinih žarkov, in odbiva le rudeče žarke; zelena barva pa požira vse žarke razun zelenih, po kterih se kaže zelena. Popolnoma černe barve je ni razun teme. Nektere reči se same od sebe svetijo, kakor solnce, nektere zvezde, goreče in žareče reči, mnoge živalice, trohneči les, gnjijoče ribe i. t. d.; druge tamne reči pa morajo razsvetlovati druge svitle reči', da jih vidimo. Svelloba je večidel združena z gorkoto; prikaže se pa tudi brez gorkote, kakor se vidi, postavim, pri trohljivem lesu. Ce je svetloba sklenjena z gorkoto, ji pravimo ogenj. Svetloba je kaj dobrotljiva reč. Ona ne stori le , da vidimo, in moremo delati in se veseliti, temuč pospešuje tudi človeško in živalsko zdravje, ter tekne tudi rastljinam. Ako bi bil človek dalj časa zapert v černi temi, in ako bi se še tako redil, poginiti bi mogel, ker bi ne imel ljube svetlobe. Svetloba stori, da je vse rastljinsko perje zeleno. Brez svetlobe bi se ne barvale cvetice, in bi ne rastle. To se vidi pri cveticah in sploh pri rastljinah, ki so v zapertih temnih krajih. Tudi se vidi, kako se cvetice in druge rastljine rade obračajo od jutra do večera proti solncu, kakor posravini, posebno solnčna roža, povijavke i. t. d. Vsaka stvar želi in se veseh' svetlobe ; le hudobni ljudje tavajo po tenii zato, ker delajo hudo in se boje belega dneva, kteri bi pokazal in razodel njih hudobije. Apostelj oponoinja: ^Verzimo od sebe dela teme, in oblecimo orožje svetlobe. Kakor po dnevu pošteno hodimo!"