196
Senožeška.
Dozorjena trava zadosti je že,
Iz odrov na svitlo, snoseki, kose!
Preglejte kosišča,
Čeljusti grabljišča,
Da jutri poprave nas kaj ne mude.
Koso oklepat zna vsaki kavsan,
Ojstrino ji dati, je redko vsejanj
Jez bom jih nakacil,
Jim tumpe potlačil.
Da bodo ko britve žvižgale čez plan.
Le kviško, tovarši, že svita se dan;
Molimo na srečo, pa pojmo na stan;
Bogu bodi slava!
Prelepa je trava5
Vodirje krog ledja, — vse drugo na stran!
Obrimo najpervo ledine ravne,
Potem pa, tovarši, v snožeti sterme!
Ce trava je gosta,
Visoka ko hosta,
Kosci mi tega ne strašimo se!,
Zapojmo, vriskajmo, tovarši, na glas,
Da grabljovkam zjasnil se bode obraz
Da bode kaj smeha;
Brez jeze in greha
Gre deio od rok nam, pa kratek je čas.
CvetUce dišeče, trave in osat —
Kar kosa doseže, se zverne nakrat.
Enaka nas čaka,
Ko smert prikoraka.
Da! nji se ne vstavi, je star ali mlad!
                         V. Kurnik.