Dozorevanje samozavesti slovenskega naroda
Sprejeti amandmaji k slovenski ustavi pomenijo veliko in še več.
Čeprav v sredo, 27. septembra 1989, po razglasitvi slovenskih ustavnih amandmajev ni bilo vse-Ijudskega rajanja in veselic, kakršne so prirejali v Srbiji po sprejemu njihovih amandmajev, bo ta datum ostal zapisan v družbi z najpomembnejšimi datumi novejše zgodovine Slovencev. Zakaj? S sprejemom teh amandmajev smo Slovenci pokazali svojo trdno voljo,
Dr. Ivan Kristan
1005
1006
Dr. Ivan Kristan
da hočemo dalje izgrajevati svojo državnost in uveljavljati svojo pravico do samoodločbe.
S temi amandmaji smo (deloma) popravili napako, ki smo jo storili, ko je pred letom dni Skupščina SR Slovenije dala soglasje na nekatere sporne amandmaje k zvezni ustavi, s katerimi je bila zmanjšana suverenost oz. samostojnost republik nasploh in s tem tudi SR Slovenije.
Toda - mogoče je prav takratna napaka pri zveznih amandmajih pripomogla k čvrstemu in nepopustljivemu zadržanju ob sprejemanju amandmajev k republiški ustavi.
Sprejem amandmajev k slovenski ustavi 27. septembra 1989 ima prvovrsten političen in ustavno-praven pomen.
Glede na razmere, v kakšnih so bili ti ustavni amandmaji sprejeti, je njihov politični pomen veliko večji kot pa ustavnopravni. Upoštevati je namreč potrebno, da je Skupščina SR Slovenije sprejela ustavne amandmaje kljub zahtevi, naj bi odložila njihov sprejem in kljub močnemu političnemu pritisku, ki je dosegel vrh zadnji dan pred zasedanjem Skupščine in je trajal prav do začetka skupščinskega zasedanja.
Ta politični pritisk je po mojem mnenju eden najmočnejših, ki mu je bila Slovenija izpostavljena po osvoboditvi, in sicer zato, ker ga je v zadnji fazi s svojo avtoriteto sprožilo Predsedstvo SFRJ. Na pobudo Predsedstva SFRJ so dobesedno čez noč zadnji dan pred napovedanim zasedanjem slovenske Skupščine, sklicali v Beogradu seje Ustavnega sodišča Jugoslavije, Ustavne komisije Skupščine SFRJ, Zveznega zbora Skupščine SFRJ in Centralnega komiteja ZKJ. Na vseh teh sejah naj bi pritrdili avtoritativnemu mnenju Predsedstva SFRJ, da so določeni amandmani k slovenski ustavi v nasprotju z Ustavo SFRJ in da naj bi zahtevali od slovenske Skupščine, naj zaradi tega umakne amandmaje z dnevnega reda.
Manipulacije, ki so si jih privoščili na seji Ustavne komisije zvezne Skupščine, na seji Zveznega zbora (v zvezi z zahtevo delegatov iz Slovenije po posebnem postopku) in na seji CK ZK Jugoslavije z enim samim namenom, da bi izglasovali zahtevo, naj Skupščina SR Slovenije odloži sprejem amandmajev in da bi to zahtevo sporočili Skupščini vsaj kakšno uro pred njenim zasedanjem, zaslužijo posebno analizo, ker delujejo šokantno.
Momir Bulatovič, prvi človek črnogorske partije, ki ima rad narodne pregovore, bi ob teh manipulacijah dejal, da je demokratična in pravna zavest s tem dobila »još jedan ožiljak«, kar pa Bulatoviča seveda ne skrbi, ker ima na razpolago - tako pravi - vso jugoslovansko ljudsko armado, ta pa bo, po sveže zapadlem snegu (saj v svežem snegu vsaka zver, tudi Slovenci, pušča sled), lahko preganjala Slovence, kamor bo potrebno (verjetno tudi do Gradca in Philadelphije). Nekateri so pred zasedanjem republiške Skupščine rotili Slovence, naj vendarle popustijo, ker se lahko zgodi marsikaj in so pri tem namignili tudi na možnost posega armade. Bulatovič se ni obotavljal niti trenutek, ampak je takoj, ko je slovenska Skupščina amandmaje sprejela, to grožnjo izrekel javno v Titogradu in doživel že znano mitingaško odobravanje.
Sprejem amandmajev k Ustavi SR Slovenije pomeni uveljavitev enega koščka samoodločbe slovenskega naroda, ki nam jo sedaj nekateri tako vztrajno odrekajo, češ da smo jo že potrošili.
Ustavno-pravni pomen slovenskih amandmajev je dvojen. Najprej bomo prek teh amandmajev veliko laže prišli do nove, kompletne slovenske
Dozorevanje samozavesti slovenskega naroda
ustave, kot pa bi to bilo mogoče brez njih. Ti amandmaji predstavljajo pomembno akontacijo za novo slovensko ustavo.
Po drugi strani so ti amandmaji pomembni za spremembo oz. sprejem nove zvezne Ustave: večina rešitev, ki jih ti amandmaji vsebujejo, spadajo po svoji vsebini tudi v zvezno ustavo.
Tako smo s sprejemom teh amandmajev dejansko uveljavili (deloma) zahtevo, da je potrebno najprej spremeniti (sprejeti) republiško ustavo in šele potem zvezno ustavo, ker bi zvezna ustava morala predstavljati rezul-tanto republiških ustav.
Kaj pričakujem od amandmajev?
Predvsem nadaljnje dozorevanje slovenske polnoletnosti. Sedaj postaja ponovno aktualna misel iz temeljnih točk Osvobodilne fronte izpred osem-inštiridesetih let o razvijanju lika aktivnega slovenstva, kar je jasneje povedano z zahtevo, da mora biti na svoji zemlji slovenski narod sam svoj gospodar.
Verjamem, da ti amandmaji pomenijo ne samo popravni izpit za slovenski politični vrh zaradi popuščanja pri zadnjih zveznih amandmajih, ampak da so pomemben prispevek k zorenju slovenske narodne zavesti in samozavesti slovenskega naroda. V Ljubljani, 6. oktobra 1989
1007