273
Soeijalno-politiske razprave.
Bivša parižka komuna in socijalizem.
Socijalno-politiška študija.
Spisal dr. V. Zamik.
VI.
Vsemu svetu velja kakor stvarnik narodno-gospo-darstvene znanosti nekdanji profesor moralne filozofije na škotskem vseučilišču v Glasgow-u: Adam Smith. Ta slavni Anglež je veliko popotoval posebno po Francoskem, kjer se je v Parizu z enciklopedisti in fizio-krati seznanil. Fiziokratična šola je bila potem od velikega vpliva na vse njegove nazore in na razvitek njegove teorije o narodnem gospodarstvu. Quesnay je rekel, da je vir vsega blagostanja v državnem kakor v društvenem življenji: prosto gibanje v naravi, ali vladanje narave. To preveč v obče izraženo formulo, poleg ktere človek na prvi mah sam ne ve, kaj bi si mislil, je A. Smith bolj poostril, rekel bi, preciziral, s tem, da je za podlago vsega blagostanja: delo postavil. Bistveno sta se Quesnay in A. Smith v svojih nazorih popolnoma skladala, ker sta bila oba liberalca najčistejše krvi in ker sta obadva kakor glavne zahteve liberalizma postavila te točke, ktere smo zadnjič pojedino našteli. Quesnay je v svoji sistemi veliko špranjo v tem pustil, da ni povedal, ko je vse blagostanje na svobodno gibanje pri poljedelstvu vtemeljil, kako bo to svobodno gibanje tistim koristilo, ki ne posedujejo nobenega zemljišča? To špranjo je pa ravno A. Smith s tem spolnil, da je za vir in temelj vsega bogastva delo in popolnoma svobodno gibanje pri delu proglasil. — Pripoznati se pa mora, da A. Smith in njegov slavni učenec Ricardo, ki je iznašel znano formulo za »dobiček iz poljskih pridelkov" (Grundrente), nista bila nobena fantasta, ki bi se bila v mislih zibala, da bota s svojo sistemo vse ude človeštva usrečila. Ona dva sta na tanko spoznala in hladnokrvno opisala žalostno stanje delalcev, ki ima nastati vsled svobodne konkurencije podvzetnih kapitalistov; ali rekla sta, da jima je glavna svrha blagostanje celote: to je cele dežele ali države v skupino vzete, ktero blagostanje se pa ne dade drugač doseči, nego po tej poti, da postane delalec le prosta mašina kapitala, kteri ga mehanično sem ter tje suče, kakor ga hoče.
Drugi genijalni učenec A. Smith-ov je Malthus, ki je skoz in skoz še bolj hladnokrven in dosleden, ekonomičen liberalec, nego sta A. Smith in Ricardo. Malthus pa pravi poleg vsega tega, akoprem je odločen liberalec, odkritosrčno, da je velika naivnost misliti, da bi bila individuelna svoboda sama ob sebi, kakor jo liberalizem tirja, že v stanu vse človeštvo ne izvzemši proletarcev usrečiti. Malthus je s svojo malo al imenitno knjižico „razprava ob oblju-denji ali pomnoženji človeštva", *) ki je prvikrat pred 73 leti anonimno na svitlo prišla, tako občo pozornost prebudil in tako raznovrstno polemiko provociral, da še ne kmalu kteri pisatelj dozdaj take. Dokazal je on v tej razpravi, da je razmera med plodnostjo človeštva in neplodnostjo narave taka, da je lakota vekovito zel6, s kterim se mora in se bo moralo človeštvo zmerom na veke boriti. Se ve, da to zel6 zadeva izklju-čivo proletarca — siromaškega delalca. Malthus iz-razuje  to   s stavkom:   da  se   človeštvo  v  geometrični
*) „Essay on population" London 1798. Knjižica je že do današnjega dne Čez 20 natisov doživela in je skoraj v vse evropejske jezike prestavljena.                                      Pis.
progresiji pomnožuje, med tem ko pridelki narave (to je naš živež) le v aritmetični progresiji naraščajo. — Slavni amerikanski ekonom Carrey je skušal v novejšem času na temelju statističnih dat dokazati, da se je Malthus zmotil in da je njegova formula kriva. Govorili bomo o tem jako zanimivem predmetu v enem poznejših člankov obširneje. — Malthus pravi: Ravno tako kakor zmerom ljudi preveč na svet pride , v isti meri se zmirom premalo živeža pridela, toraj je neobhodno potrebno, da vsako leto dan za dnevom nekoliko proletarcev lakote umrje. Malthus, kakor čisto liberalen ekonom ostane pri vsem tem vprašanji neizmerno hladen — kuhi bis ans Herz hinan — on niti ne poskuša sredstva iskati ali cel6 najti, kako bi se dalo temu želu v okom priti. On pravi, da so edina sredstva proti preobilnemu pomnoževanju človeštva: Vojska, kuga, lakota, pokvarjenje posamesnih ljudi, da neplodni postanejo, celibat, posebno pa lakota. Se ve, da vse te nesreče, če ne izključivo, vendar večinom proletarca zadenejo, ali obče blagostanje celega človeškega društva brez tega žalostnega dodatka obstati ne more, toraj ga moramo — pravi Malthus — mirno in hladnokrvno vzeti, kakor nam ga nespreminljivi zakon narave podaja in predpisuje.
Malthus hvali modrost in državno premišljenost starih Grkov in Rimljanov in sedanjih Kitajcev, da je bilo in je še državljanom dovoljeno novorojene otroke izpostavljati in si na ta način življenje olajšati.
Samo ob sebi se razumeva, da so vsi ti ekonomični liberalci socijalističnim pisateljem neizmerno zoperni, posebno imajo pa socijalisti Malthus-a v želodcu.
Nihče ne more tajiti, da ne bi bil liberalizem mnogo mnogo za napredek človeštva dobrega storil, akoravno morajo tudi liberalci poleg tega priznati, da ni bil v stanu liberalizem ideje sedanjega časa, namreč ideje enakopravnosti v društvenem kakor v političnem življenji oživotvoriti in spolniti. Ekonomični liberalizem, sedanji kapitalizem, nas je v strašansko društveno neenakost zapeljal, na eni strani vidimo milijonarje in bogate zemljiške posestnike, na drugi beraške, blede delalce in siromaške vincarje. Tudi na političnem polji je čisti liberalizem velike neenakosti prouzročil; res da je vse sredovečne privilegije razdrobil in poteptal, al ob enem je samega sebe priviligiral, kakor je to na Francoskem pod L. Filipom, najlepše pa pri nas v Avstriji pod Schmerlingom, posebno pa pod tako imenovano novo ero pokazal. Z visokim cenzusom — to je, da ima samo tisti volilno pravico, kteri visoki davek plačuje — izključuje sedanji liberalizem vse niže vrste našega društva od vsega političnega vpliva. In ravno te najniže vrste človeštva morajo največ delati, morajo državi največ vojakov dajati in morajo skoraj največ neizravnega davka plačevati. Zarad tega ravno so se ekonomičnemu kakor političnemu liberalizmu socialistični pisatelji in delalci z vso silo in eneržijo pro-tipostavili. Ta opozicija pa ne izvira še le iz novejših časov, temuč je že več kot 100 let stara. Ko se je ravno fiziokratična šola ustanovila in na vse kraje sveta sloveti začela, pisal je Linguet, Quesnay-ov vrstnik, ostro kritiko o liberalizmu fiziokratov v svojem delu, ki je izšlo pod naslovom: „teorija civilnih zakonov".*) Po preiskovanji in pretresovanji civilnih zakonov je prišel do prepričanja, da sta monopolistični, kakor liberalni društveni red le na to napeljana, da posestniki neposestnike, bogatinci siromake plenijo. Ko je monopolizem vladal, bil jeproletarec kar naravnost rob, pod liberalizmom  pa  po   ovinkih še  hujši   suženj postane.
*) „Theorie des loix civiles" Pariš 1767.              Pis.
Linguet se je v tej zadevi s takim prepričanjem ? s tolikim ognjem in s tako brezobzirnostjo proti liberalizmu izrazil, kakor nobeden drugi poznejših socijaii-stičnih pisateljev.
274