f Angela Petričeva. Ali je mogoče? Le kaj ji jc bilo? Kako neizmerno jo je škoda! Da, škoda! Prvo in zadnje ji je bila šola. Bila je ena sama velika pridnost. Ej, da bi jo bili poslu« šali kako ljubka in natančna je bila med otroki v šolski sobi. »Joško, prični že ven* dar! Francka, ne bodi nerodna! Saj pravim, z vami je večen križ!« Vedno in vedno med njimi, še na odmor je pozabila. Pozabila je sirota tudi na bolezen, ki jo je morila. — »Angela, bodi pametna in prosi za bolniški dopust!« — »Oh, ko boste pa imeli take sit= nosti s supliranjem.« Ne, ni hotela, preve* lika je bila tovariška zavest; trpela in vztra* jala je, dokler je ni priklenilo na postelj. Počitnice je izrabljala, da se je šla zdravit v zdravilišča. Že par let ji je napovedovala barva obraza, da ji želodec ni v redu. Pa ne, le šole ne muditi! Da, nič drugega kakor njena brezmejna pridnost jo je položila v rani grob. Angela, Ljubljančanka, je maturirala leta 1903. Prvo njeno službeno mesto je bil Knežak. Pravijo, kako so bili veseli notranj« ski tovariši, ko so sprejeli v svojo sredo pri« jazno, rjavopolto, črnooko tovarišico, ki ni zamudila nobenega zborovanja, ni manjkala v nobeni učiteljski družbi. Vedno vesela in dobre volje, je udarila s peto ob tla in vzkliknila: »Lepo je na svetu!« Pozneje se je preselila na Vrhniko in leta 1922. je pri* šla na Barje z željo, da bi bila v uteho svoji nad vse ljubljeni mami, da je bila v pomoč otrokom dragega ji brata. Kljub temu, da je imela do šole cele 4 km daleč, ni nikdar mus dila niti minute, pa najsi je bila še tako sla== ba pot. Da, tudi žrtev poklica si bila, Aru gela! Peto leto je službovala na Barju in ves čas živela z ostalim učiteljstvom v najlepših odnošajih. Tako radi smo jo imeli, tako prijetno nam je bilo v njeni družbi. Že takoj v začetku leta se ji je poznalo, da ji tudi velike počitnice niso dale dovolj moči in okrepčila. Prigovarjali smo ji, naj si vzame dopust. Odlašala je. — 27. novembra pr. 1. pa ni mogla več v šolo. Dobila je 42 dni dopusta — prvi dopust v vsem službo« vanju. Prosila je za podaljšanje in se 20. t. m. preselila v večnost. Sneg je naletaval, gosti oblaki so ležali nad ljubljanskim poljem, ko smo spremljali Angelo na zadnji poti. Kljub dolgi, zelo ne« ugodni poti je prihitela skoro vsa barjanska mladina, da jo spremi zadnjič, saj so jo imeli tako radi Prišle so tovarišice, in tovas riši iz vrhniškega okraja, zbrali so se tova« riši in tovarišice iz Ljubljane. Učitelji pevci so zapeli »Vigred« in »Blagor« — zaplakale so naše duše, izgubili smo našo najdražjo. Angela, naša dobra, nepozabna, počivaj sladko! Tit.