/ Vsebina Zima (Francè. Kunstèlj) 161 Tonca iz lonca (Joža Loorenčič)......162 Oh, če bi tega »če« ne bilo .. . (Jan Plestenjak) 167 Šest zapovedi (J. Slapšak) . • 169 Kako so Za^lankarji konja pognali (Joža Copk) 171 Križ sredi polja (Venceslao ÌVinkier) . . 175 Angel varuh (Emanuel Kohnan) 176 Mikica Mokica (Rudolf Pečjak)......177 Šopek čeških (Prèpel R. Ž.) . .182 Ena za pust (Krista Hafner) . , ■ 184 Naredimo tqplo grédo (l.eop. Puljk) 186 Novice iz vrtnarstva . . . , . 187 Smuk, smuk, kdo bo prvi P (Janko Siclierl) » . 188 Pisan drobiž in vse navzkriž 189 Iz »Vrtčeve« skrinjice .....191 Uganke .192 »Vrtec« izhaja prvi dan v mesecu, osemkrat med šolskim letom in velja z dvema mladinskima knjigama na leto din 22-50. ab 9 mesecev po diu 2'50. List izdaja »Slomškova družba« v Ljubljani. Zanjo odgovarja Ivan Štrukelj. Glavni in odgovorni urednik France Ločrtiškar v Ljubljani VII, Goriška 29. Sklep uredništva do 5. dne v mesecu. — Uprava »Vrtca« je v Ljubljani, Kopitarjeva ulica št. 2 (H. Ničmah). — Tiska ga Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (K. Ćeč). ŠTEV.6 1938/39 LETNIK 69 France Kunstelj Zima Starka zima k nam se je vselila, hrib in dol čez noč nam pobelila. Vsi smo v belo jutro se zazrli, vrata starki na stežaj odprli. »Hej, ženica, noter stopi malo, pa povej nam kako svojo šalo!« Starka dvignila je sivo glavo: »Kaj, da vam bilà bi še v zabavo ? Rada bi za hipec se spočila, pot me je do smrti utrudila. Ne utegnem, pot me nova čaka, že podi me vihra iz oblaka.« V reber starka trudna je hitela, pot za sabo s snegom je odela. Joža Lovrenčič Tonca iz lonca Nenavadna zgodba iz starih časov. 6. ri leta in pol se je premagovala Polona in je vzdržala, več ni mogla, čeprav se ji s Tonom še nikdar ni tako dobro godilo. Vsega je imela, kar je hotela, samo Tonca je pogrešala. Nič več ni mogla vztrpeti brez njega. Če bi ga že ne mogla pripeljati s seboj, vsaj videla bi ga rada po tolikih letih. Ali je še tak, kakršen je bil, ali jo bo še poznal, to jo je imelo. In se je lepega dne odločila, da pojde v mesto. »Ne nori,« ji je rekel Tona, »pusti otroka, kjer je! Bo že sam prišel, kadar se mu bo zdelo, ako mu je še kaj za naju!« Polona ni odnehala. »In če bi prišli sami Turki, bi me več ne zadržali! Grem in grem, pa če se postaviš na glavo!« je vztrajala. Tona se ni postavil na glavo. Nič več ni prigovarjal ženi, naj ostane doma, ker jo je poznal. Vedel je, da ne bi imel več ljubega miru, ako bi jo šiloma zadržal. In tako se je zgodilo, da se je Polona pražnje napravila in se napotila v mesto. Veselo je hodila in lahko in zdelo se ji je, da se vse z njo veseli: sonce, ki je zorilo valujoče žito, lastovke v zraku in sleherni ptič, ki se je oglašal v drevju, in še Bela voda, ki je jadrno hitela pod cesto proti mestu. Hitro je hodila Polona, a pot je bila dolga, kakor bi se vlekla v večnost. Ni bila še na pol poti, ko se je sonce nagnilo. Pohitela je, a le ni prišla nikamor. Pred vsakim ovinkom je upala, da je zadnji in da zagleda mesto, pa je prišel nov ovinek in jih je biló še in še, a mesta še nikjer. Nič ni čutila utrujenosti, samo Tonca je pomilovala, da je revež tako daleč. In potem je na nekem ovinku obstala, kakor bi ji postale noge iz svinca in bi jih ne mogla premakniti. Pred seboj je zagledala Gozduljo, ki je počasi štorkljala, daleč pred njo pa je šel Črnin. »Sveti križ božji, kaj naj napravim?« se je vprašala Polona. Neznansko neprijetno ji je biló. Ko jo doteče, ne bo mogla kar tako mimo, kakor bi je ne poznala, z njo pa ne bi šla rada. Ni ji kazalo drugega, morala se je premakniti. »Hitro bom šla, kakor da se mi močno mudi. Še pogledam je ne. Nemara ji tako uidem. Če dobro ne vidi, me ne bo spoznala,« je pomislila Polona in pospešila korak ter šla kakor dekle v najlepših letih. Gozdulja jo je zaslišala. Ustavila se je, se ozrla in gledala, kdo gre za njo tako hitro po cesti. »O, Polona?« se je začudila Gozdulja, ko se ji je toliko približala, da jo je spoznala. »Kam pa tako hitro, kam? V mesto? K Toncu? Potem pa imava isto pot! Tudi jaz grem v mesto, hihihi... Dva dni že hodim, a danes le še ne pridem, ko se zdaj zdaj zmrači. Ponoči ni prijetno hoditi. Tudi podnevi je lepše, če ima človek družbo. Kar skupaj hodiva, Polona, kar skupaj! Tudi če bi prišla nocoj v mesto, ne bi nič opravila. Pozno bo in vse bo zaprto. V prvi vasi ob cesti bova prenočili, jutri navsezgodaj pojdeva pa naprej in prideva za poldne v mesto.« »Ali je še tako daleč?« je vprašala Polona in upočasnila korak. »Vprašaš! Dobre pol poti imava za seboj, pa ziačunaj, kako daleč je še!« je odgovorila Gozdulja in zadovoljno mežikala, ko je videla, da se je Polona vdala in se ji več ne mudi. Že jo je srbel jezik, da bi začela vleči iz Polone, kako da se je le odločila iti v mesto, a ni utegnila. »Jezus, Marija!« je vzkriknila Polona. »Kaj pa ti je, kaj kričiš?« je obstala Gozdulja in pogledala Polono, ki je prebledela in bilà bela ko zid. Polona ni odgovorila, samo z roko je kazala zdaj na eno goro, zdaj na drugo in potem še na tretjo... »Kresovi!« je prevzelo tudi Gozduljo. »Turki! Kaj naj začneva, kam naj se obrneva?« je trepetala Polona, se približala Gozdulji in se je oprijela. »Hihihi...« se je zasmejala Gozdulja in se delala pogumno, »jaz sem stara in se jih nič ne bojim. Kaj naj počnejo z menoj? Tebe bi pa že pogledali, tebe! V pražnjem si še kar mlada!... Hm, kaj naj napraviva? Kdo ve, kje so še Turki! Kolikokrat so že goreli kresovi po teh naših gorah, Turkov pa le ni biló od nikoder. Nemara jih tudi zdaj ne bo. Pri prvi hiši se ustaviva in prenočiva. Tam nama bodo že povedali, ali naj greva naprej ali naj se vrneva.« In sta šli in prišli do prve hiše ob cesti, a hiša je bilà prazna, kakor bi vsi izumrli. Tudi hlev je bil prazen. Črnin je vohal vseokoli, pa le ni izvohal ne enega živega bitja. »Iz strahu pred Turki so se umaknili z vsem, kar so imeli, na varno kam v goro! Medve ne moreva za njimi, tudi naprej ne kaže, da bi šli, ko se je že zmračilo. Kar tu prenočiva! Nikogar ni treba prositi, ko je odprto. In nikomur ne bova v nadlego, hihihi... Strah ima velike oči in vidi že ob prvih kresovih Turke! Nič se ne boj, Polona, nič! Lepo bova spali in še v sanjah naju ne bodo preganjali Turki!« Tako je govorila Gozdulja in tolažila Polono, ki ob tej tolažbi le ni mogla zaspati. Molila je in bedela, ko je njena škrbava sopotnica že davno spala. Nakrat je začel Črnin zunaj pred hišo, kjer je moral stražiti, neznansko lajati. Polona je skočila k oknu, ga odstrla in odprla in se zgrozila. Dolina proti mestu je bilà vsa ožarjena in južni veter je prinašal smrad po dimu. »Gozdulja, Gozdulja! Turki, Turki!« Ob Poloninih prestrašenih klicih se je Gozdulja zbudila iz trdnega sna, zazehala in vprašala, če se že dani. »Gori, gori, ne dani! Gotovo Turki požigajo, koder gredo. Vstani, Gozdulja, vstani, da se kam skrijeva!« je bilà Polona vsa iz sebe in begala po hiši, da bi iztaknila kje kakšen kot, kamor bi se zatekla. Po cesti se je zaslišal konjski topot. Gozdulja se je zbala za Črnina in mu odprla. Črna hudoba ni marala v hišo, zakaj turški jezdeci so se prav tedaj približali in ustavili konje. Pes se je zaganjal vanje, dokler ni prvi jezdec potegnil krive sablje in zamahnil po njem. Gozdulja ni mislila več na svoje življenje. Psa je hotela rešiti in je planila kakor zbesnela na cesto. Tedaj se je Polona prekrižala. Jezdec je bil odsekal psu glavo, da se je zakotalila pred Gozduljo, in potem mahnil še po njej, da je kriknila in bilà mrtva. Tisti trenutek se je pasja glava prikotalila spet k svojemu trupu, se spet zrastla z njim in Črnin je tako zalajal, da je šlo skozi kosti in mozeg, zgrabil mrtvo Gozduljo in izginil z njo, kakor bi se vdrl v zemljo ... Ali so jezdeci to opazili ali kaj, pognali so konje in Polona je ostala sama in bilà rešena. Ne dolgo. Za jezdeci se je privalila po cesti neznanska turška vojska in ko so prvi turški pešci prišli do hiše, so vdrli vanjo. Ko niso našli nič drugega ko Polono, so revo zvezali in jo vrgli na prvi voz, hišo pa zažgali... V divjem kriku je šla turška vojska navzgor po dolini ob Beli vodi, vsa željna nadaljnjega prelivanja džavrske krvi. Pa so svoj pohod bridko plačali. Ko so se začeli valiti pod strmim robom, se je usula nanje skalnata toča, ki jih je pobila toliko, da so njihova trupla zajezila Belo vodo. Paša je moral samo gledati in čakati, kdaj zmanjka džavrđm skal. Tik pod steno se je tiščal in sklenil, da ne bo nikdar več pridrl v to dolino. In da bo držal svoj sklep, je zasekal v rob — džavrski križ ... Kristjanom je končno res zmanjkalo skal in paša je v divjem begu z ostanki svoje vojske poiskal najkrajšo pot iz dežele... Čevljar Tona je čakal, kdaj se vrne Polona. Žene ni bilo in ni bilo. Začelo ga je skrbeti. Ni mu kazalo drugega, kakor da se je napravil in jo šel iskat. Spotoma mu je padlo v glavo, da se je nemara zadržala kaj pri Košanovih v Srednji vasi. »Kako novico iz mesta jim je nesla, pa se je pri njih ustavila in ne zna domov,« je pomislil in šel naprej v Srednjo vas. Košanovi niso vedeli o Poloni nič, pri njih da je ni biló. Če je šla na pot tisti dan, ko so potem pri-drli po delini Turki, ni mogla seveda pri njih nikogar najti. Vsi vaščani so se zatekli v grad, ki bi ga bili z grofom branili, a ni biló potrebno, ker je turška vojska zavila po Spodnji grapi... Tona je bil ves zmeden. Pravil je, kako je branil ženi v mesto, a da ga ni marala poslušati. O Turkih tam za gorami da niso še nič slišali, a Polona da jih je omenila. »Da je sami Turki ne zadržijo,« je rekla in šla. »Na, zdaj so jo nemara res zadržali, če ji niso kaj hujšega napravili!« je sprožil končno svojo slutnjo, ki se mu je vzbudila ob Košanovem pripovedovanju. »O ti reva, gorje ji, če se jim ni umaknila in so jo dobili v roke! Nikdar več ne bo videla naših krajev!« je pomilovala Košanka Polono in si s predpasnikom otrla solze. Košana je menil, da ne pomagajo zdaj nič ne solze ne besede in ne prazno ugibanje, da je treba najprej v mesto in tam izvedeti, ali je Polona bila pri Toncu ali ne. In še se je ponudil Tonu, da mu bo pomagal. Da ni bil že dolgo v mestu, je rekel, in da je tako mislil te dni, da bi pogledal, kako je z Bernardom — Bernardek mu niso več pravili, ker je že odrastel — in kaj počenja Tonca. Šel da bi že, a da ga je zadrževalo delo. Zdaj pa da ne bo več odlašal, ker ga skrbi, kako je biló v mestu, ko so pridrli Turki. Mesto da je sicer utrjeno in vedno pripravljeno za obrambo, a vendar sila da je le sila, ki zmore tudi zidove — Sicer da se tolaži s Toncem, ki da je gotovo pomagal Bernardu in še menihom, ako so bili v nevarnosti... »Potemtakem pa ni treba meni v mesto, če greš ti, ki boš več opravil in izvedel kakor jaz. V mestu nisem bil še nikdar in se ne bi v njem spoznal. Ne vedel bi se kam obrniti,« se je oddahnil Tona. »V mesto ti res ni treba, a tam doli po Spodnji grapi le povprašaj, če so Polono kje kaj videli,« je svetoval Košana in se začel napravljati na pot, govoreč ženi, kaj naj ta čas dela, ko bo on zdoma, in naj je ne skrbi, če se ne bi tako kmalu vrnil — In moža sta odšla. Do Spodnje grape sta hodila skupaj, tam pa sta se ločila. Tona je zavil na levo po grapi, Košana naravnost proti mestu. Ko je prišel do one hiše, kjer sta Polona in Gozdulja prenočevali, je našel ob pogorišču ljudi, ki so hiteli popravljati požgani dom. Ti so pripovedovali, kako so se iz vse srenje zbrali na robu nad cesto, odkoder so valili skale in pokončali toliko Turkov, kolikor bi jih še oboroženi vojščaki ne mogli. O Poloni, po kateri je vprašal in jo opisal, kakšna je, niso nič vedeli. Samo neko ruto da so našli nedaleč od hiše in mu jo pokazali. Bilà je Polonina ruta, prav tista, ki jo je imela na glavi, ko je prišla o svetem Juriju v Srednjo vas. »Pa jo vzemite,« so rekli Košanu, »in jo obdržite za spomin, ker Polone gotovo ne boste več videli!« Košana je obdržal ruto in šel svojo pot. Po vsem tem je bil tudi on prepričan, da Polona ni prišla v mesto, da so jo morali tod nekod zajeti Turki, ki so jo gotovo odvlekli s seboj ... * Mesto je še stalo in ni nič trpelo. Meščani so bili ob turškem napadu pač prestrašeni, a ko so Turki uvideli, da ob močnih utrdbah nič ne opravijo, so kar sredi noči izginili. Vsi odrasli šolarji, ki so bili že sposobni za orožje, so morali takrat na obzidje. Tudi Bernard je bil med njimi in z njim nevidni Tonca, ki se je potem bahal, da je on pregnal Turke. Kako jih je pregnal, ni povedal Bernardu in tudi Košanu ne, ko so sedeli v preprosti krčmi, kamor so zahajali kmečki ljudje, kadar so se mudili ob semanjih dneh v mestu. Košana je bil previden. Ko je prišel v mesto, je stopil najprej k novim menihom, povprašal po Bernardu, ki so ga pohvalili in povedali, da tako pridnega šolarja še niso imeli, da ga je lahko vesel, ko bo že čez leto pel novo mašo. In je bil Košana res vesel in je še poprosil, če bi dovolili sinu, da bi smel z njim v mesto. Ne samo s sinom, tudi s Toncem bi rad nemoteno govoril, zato je prosil. In so mu dovolili, samo do večera naj bi se Bernard vrnil, ker imajo take predpise. Tako so prišli v krčmo, kjer je Košana izvedel, kako je biló s Turki, in se je Tonca po dolgem času napravil spet vidnega. V krčmi ni biló drugih ljudi in Toncu se ni biló treba skrivati. Krčmar in krčmarica sta se pač začudila in se smejala pritlikavčku, a ko je Košana povedal, da je tak prišel na svet in da se v rasti nikamor ne zgane, sta pomilovala očeta in otroka, potem se pa nista več zmenila zanje, razen ko je bilo treba prinesti še kaj na mizo. Ko so se pomenili o Turkih in še to in ono, iz česar je Košana izvedel, kako se je sin učil, kako mu je Tonca neštetokrat pomagal, da je šlo vedno gladko in brez težav, je končno še povprašal, če je bilà Polona ta čas kaj v mestu in ju obiskala. Da je ni biló sta povedala oba, Bernard in Tonca. In potem je Košana pravil, kako sta bila Tona in Polona pred leti pri njih, kako je prejšnji dan prišel Tona iskat Polono, ki je odšla v mesto k Toncu, a je od nikoder ni. »Ali so jo Turki ujeli in vzeli s seboj?« je vprašal Tonca in se začel jokati. »Nič ne vemo, a več ko gotovo bo kaj takega,« je odgovoril Košana in izvlekel iz malhe ruto, jo razgrnil pred Toncem ter ga vprašal, če jo je že kje videl. »O, seveda sem jo! Mati Polona jo je nosila ob nedeljah in praznikih!« je vzkliknil Tonca in želel vedeti, kje jo je Košana dobil. In Košana je povedal in še rekel Toncu, da bo moral tudi on pomagati iskati mater, ker da jo sicer težko najdejo, ako je sploh še živa. Sam da se je že med potjo mislil vrniti, ko so mu pri onem pogorišču dali Polonino ruto, da bi s Tonom šla za Turki, a da se je premislil in računal, da bo s Toncem več opravil ko s Tonom. »To se pravi, da hočete zdaj s Toncem za Turki?« je dejal Bernard in je biló iz njegovega vprašanja čutiti, da mu ni prav. Bal se je za očeta, a tudi po Toncu bi mu biló dolg čas. Pogrešal bi ga, čeprav zdaj ne potrebuje njegove pomoči, ki ga je rešila prejšnja leta tolikokrat iz raznih zadreg in težav, kar je sproti popisal v svojem dnevniku. Nič ni pomagalo Bernardu, da mu ni bilo prav. Oče je ostal pri svojem sklepu, češ da se mora izkazati hvaležnega za vse, kar jim je napravil Tonca dobrega. Tonca je pa kar priganjal Košana, da bi vstala in šla. Ker se je začelo mračiti, je Košana plačal ceho in so res šli: Bernard v kolegij, onadva pa iz mesta, Tonca seveda v Košanovem naročju, ker sicer ne bi prišla nikamor. Pred mestom je Tonca napravil svoje. Najprej je postal spet neviden, potem pa je omočil Košanovo palico s tekočino iz večje stekleničice in želel, naj postane konj, ki naj pojde kakor veter, ako bo treba, in še, naj ju nese naravnost za Turki. Kar je želel Tonca, se je pri priči zgodilo. Proden se je Košana prav zavedel, ni več držal palice v rokah, temveč lepega konja za brzdo. »Hoho, Tonca, to si pa dobro napravil! Zdaj se mi pa daj v roke. da te posadim na konja in ga potem še jaz zajašem!« In se je pripognil in ko je začutil na rokah Tonca, ki ga ni videl, ga je posadil na konja in se pognal potem še sam v sedlo, tlesknil dvakrat, trikrat in konj je zdirjal in šel kakor veter naravnost v dolino Bele vode in po njej do Spodnje grape, v katero je sam zavil in se nekako unesel. Tedaj se je Košana spomnil na Polonino ruto, Toncu jo je dal, naj si jo zaveže okoli vratu, da bo plapolala v vetru kakor prapor in jima nemara še prav služila. Toncu se je zdelo, da gre konj prepočasi, pa je rekel Košanu, naj ga spet požene. Košana je tlesknil enkrat in konj se je pognal, tlesknil je drugič in konj je šel v dir kakor grajski, ko ga je grof najbolj poganjal, tlesknil je tretjič in konj je šel spet kakor veter... * * * Čevljar Tona se je vrnil brez Polone, čeprav je šel še čez mejo v sosedno deželo. Vračajoč se, se je spet oglasil pri Košanovih, da bi izvedel, če je prinesel Košana kakšno novico iz mesta. Novice ni biló druge, razen da je bila Košanka vsa v skrbeh za moža, ko le ni pričakovala, da se bo mudil tako dolgo'zdoma. »Da niso še njega Turki zajeli!« se je bala. »Saj ga niso pozabili v mestu, da bi se vračali ponj!« se je pošalil Tona in se napotil proti domu po stezi skozi gozd, koder sta se takrat o svetem Juriju vračala s Polono. »Hm, kaj pa če bi le stopil h Gozdulji, ki tudi hodi po svetu?« se je spomnil, ko se je bližal kraju, kjer je imela kočo. Upal je, da bi mu starka nemara vedela kaj povedati o Poloni. Pa ni našel Tona ne Gozdulje ne njene koče. Čudno je gledal in ni vedel, ali je zašel ab kaj. Pa je tedaj zazvonilo v domači vasi, po čemer je spoznal, da ni zgrešil poti in da se je moralo tudi Gozdulji zgoditi nekaj nenavadnega. »Da ni le vrag odnesel nje in njene koče!« mu je šinilo v glavo in jo je hitro mahnil proti vasi... (Dalje.) Jan PI esten jak 0h9 če bi tega »če« ne bilo • •. Očetu se je zdolgočasilo, oblič mu je jel zastajati in noge so mu klecale. »Hentaj, tobaka bo treba,« je pomislil, prebrskal žepe in končno le ujel nekaj »nežic«. »Tonček!« se je razlegalo po dvorišču. »Kaj?« se je odzvalo iz mlakuže pred hišo. Tam je Tonček urejal brodovje, poveljeval in kričal: mirno, na levo! Tako je čul gasilce, ki so korakali skozi vas. Očetov klic ga je premotil in skoro vznevoljil. »Nikoli pa nimam miru!« je glasno zagodrnjal, pa se boječe ozrl okrog sebe, če ga oče morda ne oprezuje. Zdirjal je v hišo, kajti očeta se je le bal. »Tonček, po tobak boš moral!« mu je velel oče, toda mehko, da je Tončka prevzelo in mu je bilo hudo, ko je malo prej kar glasno godrnjal. Oče mu je stisnil denar v roko in mu naplel samih lepih naukov: »Tu imaš, pa nič se ne obiraj, ne delaj ovinkov, pojdi in hodi naravnost, ne draži psov, ne plezaj po drevju, ne pretepavaj se s smrkavci, ne nagajaj ženskam, ne skakaj po travi, še manj pa po žitu, denar pa stiskaj v roki in ko prideš v trgovino, reci: »Dober dan!« Tonček, ki ni še hodil v šolo, hotel pa je biti vsaj priden in poslušen med najpridnejšimi in najposlušnejšimi, je vsem tem naukom pritrdil s prepričevalnim: »Da!« in že zdirjal iz hiše. Travniki so kar glasno vabili, njive so prepevale, veje jablan in hrušk so bile pa kar žive. Tončka je prevzelo in že je pozabil na očetove nauke. Premotila ga je gosposka kukavica v travi. Zakaj bi je ne utrgal? Dva, tri skoke, to ni nič! In — lop po njej in za klobuk z njo. »Boš!« je že zakričala soseda, ki Tončka ni kaj prida cenila. Tonček jo je ubral kar po stezi, ker starkina srditost mu je bila že znana. Za seboj je čul le še zamolklo godrnjanje. »Hov, hov, hov!« je jel oponašati psa in kar vse se mu je smejalo, ko se je pes na vse pretege napenjal, da bi se utrgal z verige in mu pomeril hlače. Tonček se mu je bližal in bližal in s šibo drezal vanj, da je bil pes že ves razpenjen. »Pusti mi psa!« je tedaj zavpil Lačnikarjev Tine, ki je otroke še prav posebej imel na piki. Tonček se je prestrašil, hotel se je umakniti, pa se je preveč približal psu. »Šavs«! je reklo in kar za celo zaplato je bilo hlač manj. Hujšega ni bilo. Tonček jo je ucvrl in ko je bil že upehan, se je šele ozrl, če mu Tine ni za petami. Ni ga bilo. Na Križajevem vrtu so se mu nasmehnila rdeča jabolka, da je pozabil na strgane hlače in na očetove nauke. Smuk in bil je že na drevesu. Basal je jabolka v žepe in nazadnje še za nedri. »Žvst!« je padlo čez pleča, ko se je komaj izmotovilil z drevesa. Križaj ga je osmuknil z bičem, da je Tonček videl kar dvajset sonc in sto Križa-jevih vrtov. Bič ga je oplazil tudi po licu in mu zarisal rdečo stezo. »Beži!« je nekaj reklo Tončku in ubral jo je kar po celem, se pre-kobalil čez ograjo, dočim je Križaj za njim klel in se pridušal. Prestar je bil, da bi mogel Tončka ujeti. »Tonček balonček, Tonček balonček!« je nenadoma začul. Bili so vaški otročaji. »Vam že pokažem!« se je junačil Tonček in si odlomil bezgovo mladiko ter se pognal za njimi in mahal s palico kot pravi zmagovalec za bežečimi sovražniki. »Kaj se preganjaš tod!« je zarenčala starikava ženska nad njim, ki se je pozibavala na dveh palicah. Tonček ji je pokazal osle, pa že zbežal, ker je zagledal hlapca Primoža. »Au!« je zatulil Tonček. Spotaknil se je in se zleknil po tleh, z nosa se mu je ulila kri, iz oči pa solze. »Prav, prav!« se mu je smejala ženica, vendar jo je zaskrbelo, če se Tonček le ni preveč udaril. »Nič se ne cmeri. K nam v hišo pojdi, da si izpereš!« ga je povabila tako prijazno, da se Tonček ni mogel več ustavljati. V hiši se je izpral in še kruha je dobil, da je pozabil na tobak in na očetove nauke. Sonce je pripekalo in se mogočno zibalo na nebu, vsaj tako se je Tončku zdelo. V cvetočo ajdo so se zapodile prepelice. »Joj, da bi mogel katero ujeti!« je zamamilo Tončka in že se je zakadil v ajdo, se zapletel in padel, pa spet vstal, prepelice so pa šle seveda svojo pot in mu na koncu njive ponagajale: pet pedi, pet pedi! »Ušle so!« je zavzdihnil Tonček in zavil na cesto. Na voglu se je belila trgovčeva hiša. »Po tobak moram!« je zazeblo Tončka in spomnil se je, da mora pozdraviti »dober dan«. Debelušni trgovec je mežikal za obloženo mizo in štel denar. »Dober dan!« je pozdravil Tonček. »Bog ga daj! Kaj bi rad?« je odzdravil trgovec. »Tobaka za očeta,« se je motal Tonček. Trgovec mu je vrgel zavitek tobaka in ko je Tonček začutil v roki tobak, se je spomnil, da bi bil moral stiskati v roki denar. Vse je zastalo v njem, denarja ni bilo nikjer in tudi spomniti se ni mogel, kje bi ga bil izgubil. Bušnil je v jok in kot bob debele solze so mu jele polzeti po licih. »Kaj pa je?« »Denar sem izgubil!« je izgoltal Tonček. »Z otroki je pa res križ!« ja zamrmral trgovec. »Kar vzemi, saj očeta poznam, da je poštenjakar,« je zamomljal Tončku. Tonček se je pozabil zahvaliti in kar brez misli oddirjal proti domu. Čutil se je olajšanega, toda čimbolj se je bližal domu, tem močneje mu je utripalo srce. Oče ga je čakal na pragu. »Grdavš, kje si se pa potikal?« je zarenčal. »Če, če... če...« je zajecljal lonček in že je čutil očetovo roko. »Pa ves raztrgan!« je zmajeval oče. »Če bi ne bilo, če ... psa ...« je izmomljal Tonček. »V obraz si pa kot razbojnik!« je povzemal oče že mehkeje, ker se mu je Tonček zasmilil. »Če bi ne bil padel in če bi...« je hotel razložiti Tonček pa mu ni hotelo z jezika, da ga je oplazil Križajev bič. »Prav ti je, jabolka si kradel!« se je spet razhudil oče in pobral Tončku ukradena jabolka. »Ali si tobak plačal?« je zarohnel oče, ker ga je sinova neposlušnost i strašno bolela. Tončka je jok začel kar kriviti in le krčevito je mogel izjecljati: »Ne, sem izgubil!« »Kaj si pa delal, za božjo voljo!« je kipelo v očetu. »Če ... če ... če ...« je jecljal Tonček in se tresel kot trepetlika. Oče je takoj vedel, pri čem je. Potipal ga je za »sladke« in Tonček je prav skesano obljubil, da ne bo več hodil na tak način po tobak. Tonček je danes že velik gospod, izmed vseh besed pa najbolj sovraži pogojnik: če. J. Slapšak Šest zapovedi Živel je kmet, slabo mu je šlo, pa se je vragu zapisal in je dobil dosti denarjev od njega. Pa preden mu je odštel denarje, sta naredila pogodbo; sam vrag jo je napisal, kmet pa s svojo krvjo podpisal. Glasila se je takole: »Čez deset let pridem pote. Ako boš takrat znal šest zapovedi moliti, te pustim; če ne, te vzamem.« Ko je bila pogodba podpisana, je vrag izginil, kmet pa je začel denarje preštevati. Sedemkrat se je lotil, sedemkrat se je zmotil. Ni mogel denarja prešteti in ne. Toliko pa je vendar dognal, da so v denarjih velike številke. Sprva je veliko bogastvo kmeta veselilo, potlej žalostilo, naposled du-šilo. V tej stiski je prosil svojega patrona sv. Jurija, naj ga reši večnega pogubljenja. Sčasoma je ponavljal prošnjo vsak dan, proti zadnjemu vsako uro in vsako minuto. Dogovorjena leta so potekala. Zadnji večer je prišel h kmetu star berač in ga prosil prenočišča. »Nocoj ne! To noč ne prenočujem nobenega berača, pride nekdo drugi k meni v vas,« ga je zavrnil in še zaskrbljeno dostavil: »Nocoj ob enajstih pride sam vrag pome.« Stari berač je brez besede odšel, pa se je zopet vrnil. Da bi ga kmet ne opazil, je skočil skrivaj v vežo ter se kril pod stopniščem. Tam je tiho, da ga ni mogel nihče slišati, nekaj žlobudral; izgovarjal je šest vragovih zapovedi, dobro jih je znal moliti. Ob enajstih je prišel vrag in prignal s seboj šest prodanih duš, šest grdih svinj, kmet naj bi bil sedma. Udaril je na vežna vrata in za vpil: »Odpri, prodana duša, sedma svinja!« Stari berač je skočil na noge, odprl in vprašal: »Kaj hočeš?« Vrag ni spoznal starega berača. Mislil je, da je kmet, ki se mu je bil pred desetimi leti prodal, in je odgovoril: »Saj veš, kaj hočem! Ti boš zdaj molil šest zapovedi, ali pa pojdeš z menoj.« »Molil bom, s teboj ne bom šel!« odvrne berač brez bojazni. Vrag se začudi. Šest prodanih duš mu od strahu še ust ni moglo odpreti, to menè pa se kaže, kakor da ne pozna bojazni. »E, bova kmalu ' skupaj ! Sedma grda svinja mi tako in tako ne odide, samo nekoliko zamude bo!« si misli vrag in reče: »Pa moli!« In mu veli, da pove po vrsti, kakor ga bo vprašal, kako se glasi ta ali ona zapoved. »Kar vprašaj!« Vrag vpraša: »Katera je prva zapoved?« »To pozna vsak otrok. Ojè pri vozu, kaj pa drugega! Ojè pri vozu je prva zapoved, si slišal?« »Prvo si uganil. Pa- jih je še pet. Ne bo ti šlo tako gladko ko pri drugih.« »Kar vprašaj dalje,« sili berač. »Bom kar na kratko odgovarjal.« »Pa povej, kako se glasi druga?« vpraša zdaj vrag. »Boljše je dve ko ena.« »Tudi drugo si zadel. Katera je tretja?« »Trije roglji pri vilah.« »Tudi tretjo poznaš. Kaj pa četrta?« »Štiri kolesa pri vozu.« »Tudi ta je prava. Peta?« »Pet prstov na roki.« »Tudi peto si prav povedal. Ali zdaj se mi pa ne izmuzneš! Povej, ako veš, kaj je šesta zapoved?« »Šesta zapoved je tistih šest grdih svinj, ki si jih semkaj prignal; pa to niso prave svinje, to so prodane duše, grše od pravih svinj. To je šesta zapoved.« »Tudi za šesto veš. Večjo moc imaš kot jaz, rešen si peklenskega ognja.« Po teh besedah zatuli vrag tako peklensko grozno, da se vogal kmetove hiše zruši, a ne njega in ne tistih grdih svinj ni bilo več tam. Kmet prečuje noč v molitvi v zaklenjeni sobi. Ko stopi zjutraj v vežo, mu reče stari berač: »Rešil sem te, ker si me prosil,« in nevidno izgine. »To je storil moj patron — sv. Jurij, Bog bodi zahvaljen!« vzklikne kmet hvaležno, se prekriža in gre veselo na delo. Joža Vovk Kako so Zaplankarji konja pognali Na velikem travniku za vasjo so kosili. Že tri dni je lepo sijalo sonce, da so bili Zaplankarji kar židane volje, tako lepo se jim je seno sušilo. Popoldne so naložili velik voz sena in županov hlapec je napregel krepkega konja, na katerega so bili ponosni vsi Zaplankarji. To je bil tudi konj, kakor ga daleč naokoli niso imeli nikjer. Lisko so mu rekli, menda zato, ker je med'očmi imel belo liso, drugače je bil pa ves rjav. »Hiii, Lisko!« je rekel hlapec Jaka in konj je potegnil. Zaškripal je voz in se pomikal počasi čez travnik. Ko je prišel na cesto, je Jaka počil z bičem, da se je razlegalo po vasi. Lisko je vlekel. Na travniku so nalagali že drugi voz. Jaka je zadovoljno pokal z bičem. Saj je bil tudi ponosen, kadar je stopal po cesti poleg Liska. Zanj so mu zavidali vsi Zaplankarji. Lisko je bil pa konj in pol. Pameten in moder. Tretji dan je že vlačil težke vozove domov in se je, po pravici rečeno, že naveličal. Take težke vozove peljati po travniku, kjer se kolesa vdirajo v tla, to res niso mačje solze. Lisko je kimal z glavo in počasi mu je v noge prihajala utrujenost. Pa je res krivica, da mora tem neumnim Zaplankarjem zvoziti vse seno sam s travnika, druga živina pa počiva v hlevih ali pa se zadovoljno pase tam ob gozdu. Njemu pa nič boljšega ne privoščijo, čeprav je županov konj. Ata župan Teleban bi se samo postavljali z njim, kaj boljšega mu pa le na redke čase privoščijo. Tako je Lisko kimal po cesti in nenadoma mu je prišlo na misel, da bi se malo odpočil. Obstal je. Jaka je počil z bičem. »Hiii, Lisko!« Lisko pa se ne zmeni za pokanje in stoji, čeprav ni bil tega vajen. To je pa že preneumno, da bi ga tako mučili, kar tri dni skupaj in ves dan naj vlači te težke vozove! »Ni, Lisko, kaj pa ti je, le pojdi, le pojdi!« mu je Jaka lepo prigovarjal, a Lisko si je mislil svoje. Ni se hotel premakniti. Zažvižgal je bič in Liska je zabolelo čez pleča, da je potegnil. Kaj pa je hotel? Tepen biti tudi ni prijetno, to boli. Lisko še globlje sklanja glavo in vleče. Dobro ve, da je to krivica, da to ni prav, da ga zdaj povrhu še tepejo. Sicer je bil Lisko v svojem življenju malokrat tepen, zato pa še tem bolje ve, kdaj kdo to zasluži in kdaj ne. Ta udarec je bil že čisto odveč. Odpočiti se pa vendar sme, saj to še ni nikak upor ali ne vem kaj. Ko bi prvikrat peljal in hotel počivati, no, naj bi že bilo, če bi dobil z bičem eno ali dve po grbi, a zdaj je pa že tretji dan, odkar je Lisko na trdem delu. Če ni to krivica, potem sploh ni krivice na svetu. Voz se je prizibal na sredo vasi. Lisko si je mislil: Pa bom prav nalašč sredi vasi postal in se malo oddahnil, da ne bodo mislili, da nimam pravice do počitka. Pa prav sredi vasi, v brk vsem Zaplankarjem, pa naj bo potem kar hoče! In Lisko je sredi vasi obstal. »Ali si se naveličal, mrha konjska?« je zagodel Jaka in spet je padel bič po Liskovem hrbtu. »Me pa bij___« si je misli Lisko in prav nalašč ni hotel naprej. Naj ve ves svet, da ima Lisko pravico do počitka! Jaka je bil pa presenečen. Kako pa tudi ne, saj ni bil vajen, da bi se mu Lisko kdaj uprl. Če mu je le namignil, pa je konj vselej potegnil. Zdaj pa noče. Tega Jaka ni bil vajen. Spet je udaril in zakričal nad njim. Jaka je bil namreč hitre jeze in gorje tistemu, ki bi mu takrat prišel v roke. Lisko je pa stiskal zobe. Če bi ga Jaka lepo prosil, bi prav gotovo rad potrpel tudi to krivico, a zdaj ga hoče s silo pripraviti do tega, da bi šel naprej. Zdaj je pa dovolj, Lisko ne gre nikamor, pa naj Jaka kriči in vihti svoj bič, kakor hoče. Vse do svoje mere, potem je pa dovolj, to je bilo načelo Liskovo. Preneumno, da bi ga zdaj hotel strahovati ta neumni Jaka. Lisko ne gre naprej in ne gre. Jaka bi se najraje razletel od jeze. Kar pihal je. Pljunil je na vso jezo in spet pritisnil z bičem po Liskovem hrbtu. Pa ni pomagalo. Lisko pa je ob tem postal zakrknjen in dobro vedel, da ne bo nič pomagalo, — on ne gre naprej, pa če se vse Zaplanke zarote proti njemu. Nekaj -otrok je bilo na vasi in čudno se jim je zdelo, zakaj Jaka svojega Liska tako pretepava, saj ga ima vendar tako rad, da otrok nikdar ni pustil preblizu konja in da je vselej žvižgal, kadar je kam šel z Liskom. Vse Zaplanke so vedele, da sta Lisko in županov Jaka največja prijatelja v Zaplankah. Zdaj ga pa tako pretepa. Kmalu se je zbrala pri vozu cela gruča in radovedno gledala, kako je Jaka pretepaval ubogega konja. Ljudem se je konj kar smilil, Jaka ga je pa nagovarjal v takem čudnem jeziku, da ga vsi še razumeli niso. Potem so pravili, da je Jaka preklinjal. Jaka je bilo pa seveda sram, da se mu je konj sredi vasi uprl — njemu, ki je županov hlapec in ta Lisko se mu je uprl, ki ga je ubogal vselej kakor otrok. Konj je stopical v ojah, pihal in utrinjal z glavo, a premaknil se ni niti za korak naprej. In se tudi ne bo. Ko se je Jaka naveličal, je pograbil za bičevnik in začel neusmiljeno z njim udrihati po Liskovem hrbtu, da so se ubogemu konju v nekaj trenutkih čez rebra pokazale klobasaste maroge in strahovito ga je skelelo. Že je mislil, da se bo moral vdati in pretegniti naprej, a ni hotel te sramote — zakaj je bil pa potem tepen? A Jaka ni odnehal, bil je naprej in strašno preklinjal, da so se kar iskre kresale. Lisko pa je kopal s kopiti in jezno hrzal, a podati se ni hotel. »Za božjo voljo, saj ga boš pobil...!« so kričale ženske, ki so stale na hišnih pragih in si zaslanjale oči, da niso videle tega trpinčenja. Ko je pa Jaka videl, da ga ljudje opazujejo, se je še bolj razjezil in še bolj krepko tepel konja. Neka ženska je stekla po vasi na travnik, kjer so nalagali seno in kričala: »Pojdite pomagat, Jaka bo konja pobil, tako ga pretepa ... !« Ljudje na travniku so pometali od sebe grablje in vile in hiteli z atom županom Telebanom na čelu proti vasi. Našli so res na sredi vasi Jaka vsega rdečega od jeze in konja vsega penastega. »Jaka, ti si norec!« so izbruhnili ata župan Teleban in vsi ljudje so se bali, da bodo ata župan pograbili bič in začeli pretepati Jaka. Pa niso. »Nisem norec, ata župan, konj je norec, ker se je uprj in noče naprej. Vrag vedi, zakaj noče! Do sem je prišel, naprej se pa ne premakne.« »Hm.« so zabrundali ata župan nekoliko pomirjeni, »konja ne moreš z bičem pregovoriti, konja moraš zlepa, potem pa gre. Vidiš, takole!« Ata župan so stopili h konju, ga pogladili čez pleča in ga prijeli za uzdo. »No. Lisko, pojdiva ...« Na veliko začudenje vseh Zaplankarjev pa se Lisko ni zmenil za županovo dobrikanje in je stal mirno kakor pribit. Ha, kakopa, prej je bil tako tepen, zdaj naj pa na vse pozabi in vleče naprej in potem naj gre še po drugi voz. Naj se Zaplankarji z atom županom Telebanom na čelu pod nosom obrišejo, če mislijo, da je Lisko tako popustljiv in da tako hitro odpušča tako nezaslišano krivico! Vse kar je prav! Ata župan Teleban so povesili roke in gledali nekaj časa Liska, nekaj časa strmeče Zaplankarje. Neverjetno. Le kaj je konju, da se je uprl? To je res sama nagajivost, to je še več, pravi upor je to. In da se upa samemu atu županu Telebanu upreti konj, ko so mu še Zaplankarji vsi do zadnjega tako zvesto vdani, da se mu še nikdar ni nihče upal postaviti se po robu. Zdaj je razjezilo tudi ata župana. Prijeli so bič in začeli udrihati po konju, a so kmalu obupali. Konj je vse udarce junaško mirno prenesel in se ni premaknil nikamor. To je ata župana še bolj razjezilo in pravijo, da še najstarejši Zaplankarji ne pomnijo, da bi bili ata župan kdaj tako jezni, kakor takrat, ko se jim je konj uprl. A ni bilo nobene pomoči, konj je stal na mestu. Lepa beseda ne pomaga, bič ne pomaga, kaj naj pa še poskusijo? Ali naj ga izprežejo, ali naj sami vozijo? Ne, to bi bilo pre-neumno, da bi sami voz vlekli, konj pa naj bi korakal zraven voza! Zakaj pa je konj? Pa jo je Jaka sam iztuhtal. Jeza se mu je malo ohladila, ko je videl, da konj tudi župana noče ubogati in takole je svetoval: Vsi se zadaj uprimo v voz in potisnimo, konj bo pa moral naprej, potem bo pa šlo!« »Dobra misel,« so rekli ata župan Teleban, »kar dajmo!« Pristopili so možakarji k vozu in se uprli. »Hooooo-ruk!« so poveljevali ata župan. Voz se je res premaknil, a Lisko je takoj vedel, kam pes taco moli. Z vsemi štirimi se je uprl v tla in voz se ni več premaknil kakor za dobro ped, a Lisko ga je stiščal nazaj, da je bil kmalu na tistem mestu kakor prej. »Dajmo, dajmo, le dajmo, na vso moč, hoooo-ruk!« so spet po-prijeli ata župan to pot tudi sami, a vse ni pomagalo, voz je stal • in konj tudi, krepke roke Zaplankarjev pa so kmalu omahnile in obupali so, da bi na ta način konja pregovorili, naj vendarle pelje voz sam. Pač niso vedeli, da je Lisko modrejši od njih. Na ta način torej ne bo šlo, to so videli in spoznali vsi z atom županom vred. Treba bo poiskati boljšega sredstva. Potiskanje je tudi za oči preveč smešno. Kaj pa bi rekli ljudje, če bi videli, kako Zaplankarji potiskajo skozi' vas ta mali voziček sena konju, ki bi lahko tri vozove hkrati peljal. To je vendar sramota, kakršne Zaplankarji že dolgo niso doživeli, čeprav so tekom svoje zgodovine morali poskusiti tudi marsikaj bridkega. Ljudje so ugibali vsemogoče, a vse se je izkazalo kot prazno. Slednjič so ata župan sami prišli na dan z novo mislijo, ki je po temeljitem preudarku tudi prodrla. Ata župan so namreč predlagali, naj bi nanesli skupaj nekaj drv, jih naložili pod konja in potem zakurili pod njim grmado. Ko bo konja začelo peči, bo pa rad šel naprej. Sijajno! Brž so stekli nekateri po vasi in v nekaj trenutkih je bil že cel kup drv pod konjem. Podtaknili so nekaj trsk in ata župan so slovesno prižgali. Zdaj bo pa videla upornost konjska, kaj se pravi upirati se županu Telebanu. Ljudje so kar odstopili in pričakovali, kako bo speljal konj in kako bodo slovesno zmagali. Odstopili so tudi ata župan, ko so zakurili in videli, da je ogenj dobro prijel. Pokadilo se je in konja je speklo. To je pa spet nekaj novega, kar Lisku ne ugaja. Ne bodo ga ne, tudi z ognjem ga ne bodo ugnali. »Zdaj se bo pognal konj, glejte, ga že peče!« so vzklikali Zaplankarji in strmeli kakor v čudež. Kar bali so se že, da bi zdaj preveč ne tekel in da bi ne zdivjal in potem še voz kje prevrnil. Liska je res zapeklo in res je videl, da ne bo smel več obstati na mestu. Potegnil je in vsi Zaplankarji so zaploskali, tako veseli so bili svojega uspeha. Toda njihovo veselje je bilo kratko. Konj je samo toliko potegnil, da je prišel voz na grmado, potem je pa spet mirno obstal. »Voz bo zgorel, voz gori___!« so kriknili. V trenutku je bil ves voz suhega sena v ognju. »Joj, joj,« so tarnali Zaplankarji. »Zdaj naj pa konj zbeži z gorečim vozom po vasi, saj nam bo vse hiše zažgal. Vsa vas po pogorela...!« »Jaka, sprezi konja, hitro!« so kriknili ata župan Teleban, kajti sami si niso upali preveč blizu ognja, bali so se, da bi se nazadnje še sami osmodili. Jaka je skočil h konju in v trenutku je bil sprežen. Lisko je malomarno obrnil glavo, naredil nekaj korakov in se obrnil. S svojim živalskim gobcem se je hotel nasmehniti, tako se mu je lepo zdelo, ko je videl, kako lepo gori voz... Dobro je moral slutiti, da je kljub njegovi upornosti atu županu zanj več kakor za voz in za seno. »Na pomoč! Gasit! Po brizgalno!« je nekdo zavpil. »Kaj boš gasil, saj vidiš, da je vse v ognju! Je prepozno!« so žalostno zamrmrali ata župan in gledali, kako jim gori voz s senom vred. V nekaj trenutkih bo vse pri kraju. Pa si pomagaj, če si moreš. Drugega ne morejo Zaplankarji in tudi ata župan ne, kakor da gledajo, kako gori. In res, preden bi pojedel skledo žgancev, je vse pogorelo. Ostalo je le nekaj okovja in kup kadečega se pepela. Od nekod je prisopihala županova žena Urša. Na polju je bila, pa ni vedela, kaj se je zgodilo. Glasni kriki iz vasi so jo pa spravili domov. »Tak, kaj pa imate, da se derete kakor jesiharji po vasi?« »Nič hudega, Urška,« so jo potolažili ata župan, »samo voz je zgorel in seno tudi, konj je pa cel, nič hudega.« »Tak, kdo je pa zažgal?« »Oh, tale naš Jaka je vsega kriv, ta norec, ki ne zna s konjem ravnati. Če bi jaz sam peljal, bi se ničesar ne zgodilo. Saj pravim, če človek sam ni povsod, je vedno kaj narobe.« »O, ata župan, jaz nisem nič kriv,« se je izrezaval Jaka. »Saj ste vi sami ogenj podtaknili, sami ste zažgali. In bodite veseli, da sem vam konja rešil, sami bi ga ne.« »No, le tiho bodi in konja mi brž domov spravi, danes bomo seno pustili,« so ga tolažili ata župan. »Kakopak,« je rekla Urša, »saj sem kar vedela, da si tudi sam imel prste zraven. Kdaj pa je še bila kaka neumnost brez tebe... !« »Nisem jaz kriv, da ti povem! Konj je tak. Ko pa nikamor ni hotel iti. Ali misliš, da ga bom nesel domov?« »Zdaj je, kar je,« so rekli Zaplankarji in niso vedeli, kdo je kriv, samo to so vedeli, da je voz zgorel in da so ata župan zakurili ogenj. Lisko se pa od tistega časa ni več upiral, a kadar je bil truden, si je vselej privoščil zasluženi počitek, pa čeprav je bilo to sredi Zaplank. Venceslav Winkler Križ sredi polja ospod in sveti Peter, dobra in modra moža, sta zašla v hribe med sneg in mraz. Peter je obupno gazil v celo in se tresel, da so mu zobje šklepetali, Gospod je pa ves čas molčal. Od severa je brila burja in rezala v obraz. »Gospod, daj, naj preneha ta veter!« je zaprosil Peter. »Vihar!« je mislil Kristus. »Tod so taki ljudje, da jih še burja komaj kroti.« Peter ni verjel. »Kakor hočeš,« je rekel Kristus. Šla sta prosit prenočišča. Ljudje so ležali za pečjo, niti premaknili se niso, ko sta vstopila. Neverno so poslušali, mimogrede so skomizgnili z rameni, pa so rekli, da ne morejo, res ne morejo. Težki so časi, hudi so časi, ampak če bi dala vsak kak denar, bi morebiti našli kje kaj prostora. Molče sta se obrnila. »Zdaj vidiš!« je rekel Gospod. Šla sta še v drugo hišo, v tretjo, v četrto. Povsod enako. »Sami mešetarji,« je godrnjal Peter, »vso dolino so posedli. Kaj bi z njimi?« Na koncu vasi je hrib, tam visi čez cesto skala. Pod njo sta vedela za zavetje. Pa ko sta prišla tja, sta našla v zavetišču že človeka. »Le noter,« je rekel, »tukaj ni burje.« Stisnili so se v kotiček in se pomenili o svetu. Človek pod skalo je bil podobar in je upal, da bi v dolini postavil križ s trpečim Bogom. »Ne vem,« je skoraizgnil Gospod. Podobar je rekel, da ga bo. Prenočili so pod skalo, drugo jutro je pa šel podobar v dolino. Od človeka do človeka je hodil, nazadnje so se omehčali in so naročili križ. »No, vidiš,« je rekel Peter. »Ne vem,« je skomizgnil Gospod. Čez leto dni sta spet hodila po dolini. »Glej, križ!« ga je opomnil svetnik. »Mešetarji so ga naredili.« »Podobar ga je,« se je nasmehnil Kristus. Pa sta izvedela, da ga je res. Ko ga je naredil, ga niso hoteli plačati. Podobar se je nekaj časa prerekal, nato se je spravil nad božji obraz, nekaj rezljal, potem je šel in ga ni nihče več videl. Sredi polja je pa ostal križ z jokajočim Kristusom. Kadar gre kak mešetar mimo, umolkne že nekje daleč, s povešeno in odkrito glavo se plazi na drugi strani ceste, kakor da ga je neskončno sram... Emanuel Kolman Angel varuh Pošlje noč ti sladke sanje, v njih boš spet, otrok, z menoj — Ti ne veš, kako te ljubi dobri, lepi angel tvoj! Kot med lilijami cvete tvoja duša, kadar spiš, ostaja ti na ustnih zarja, kot da gledaš o paradiž ... tAtoi fisuirL j