190
Slovstvo.
(247—255). — 7. Fr. G.: Poročilo o »Prvi slovenski stalni učilski razstavi« Pedagogiškega društva v Krškem (257—270). — 8. Fr. Gabršek: Poročilo o delovanji »Pedagogiškega društva« v četrtem letu svojega obstanka (271—274). — 9. Vabilo (275). Bogata in izbrana vsebina »Pedagogiškega letnika« nam je priča velikega truda in obilnega vspeba na polju pedagogičnem slovenskem, katero že več let pridno obdeluje »Pe-dagogiško društvo« v Krškem. Med sestavki tega letnika je najbolj obširen in zanimiv oni, o jezikovnem pouku v ljudski šoli. Ako se vsi gg. učitelji ravnajo po tem jezikovnem pouku, smemo upati lepega sadu naše ljudske šole. »Navod k početnemu risanju« in »V šolski delarni« sta isto tako dejanske važnosti za naše ljudstvo. Naslednji sestavki zadevajo bolj notranji razvoj »Ped. društva« in razmere učiteljskega stanu do drugih narodnih krogov. O tem »Dom in Svet« ne more pisati, ker ne spada v njegovo stroko; le toliko splošno rečemo, da se bodemo vedno lahko razumeli med seboj, če se pošteno vsi trudimo vsak za svoj dobri namen.        Dr. j.
Knjige ,,družbe so. Mohorja" za leto 1890.
(Konec.)
»Domači živinozdravnik« je naslov knjigi, katero je že dolgo pričakoval slovenski oratar. Taka knjiga je bila tem bolj potrebna, ker je znano, kako mnogokrat res dvoumna sredstva rabi naš preprosti kmet pri oboleli živini, in le prepogosto išče pomoči pri brezvestnih mazačih. Našel se je slednjič mož, strokovnjak, ki je slovenskemu narodu spisal knjigo, kjer si bo odslej marsikateri živinorejec sam iskal tešila v nezgodah. Zlasti moramo poudarjati, da se je pisatelj oziral res na vsestranske potrebe preprostega živinorejca slovenskega. Ta razvrstitev vsebine ustreza popolnoma zahtevam neizvedenega in neizobraženega kmeta; da je pa pridejal pisatelj svoji knjigi kot dodatek tudi še navodilo o domači lekarni, moramo v obče odobravati. Kar se tiče vsebine same, ne bodemo krilikovali, to naj presodi strokovnjak. Kar se jezika in pisave tiče, moramo priznati, da ima pisatelj res kaj spretno pero; on ume pisati za preprostega kmeta. Prav iz srca torej čestitamo pisatelju Fr. Dularju, in upamo, da nas ob kratkem oveseli s kako drugo knjigo enake stroke. Bog daj!
»Slovenske Večernice« za pouk in kratek čas. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. 44. zvezek. 1890. — Ne motimo se, ako trdimo, da ljudstvu »Slov. Večernice« poleg koledarja najbolj ugajajo radi mnogovrstne vsebine, ki jo prinašajo leto za letom svojim čitateljem v pouk in kratek čas. Lanskih »Večernic« vsebina je: »Štirinajst dnij sirom sveta«. Spisal dr. I. Križanič, str. 1—26. — »Žganjar«, povest, spisal T. B. Velimir, str. 27—40. — »Mutci«. Spisal J. Vrhovec, str. 40—52. — »Stariši!« Dobra odgoja je vašim otrokom največji zaklad. Spisal Rajmund Cucek, str. 54 - 67. — Temu sledi pesem »Drvar«, zložil Janko Le ban. — »Cigani«, narodopisna  črtica.   Spisal  J. Ste-
klasa, str. 68-89. — »Narodne pesni«, zapisal v Podzemlju pri Metliki Janko Barle. — »Oče Cene«. Uzor dobrega gospodarja in možaka poštenjaka. Životopis. Spisal J. Podboj, str. 93—111. — »SkorČeva povest«. Spisal A. Koder, str. 111—119. — Temu sledi 10 zgodovinskih povestic, spisal J. St. str. 120—125. — Koncu so pridejane »Kratkočasnice in smeš-nice«. Iz vsakdanjega življenja nabral A. Be-nedik. Ta oddelek naj bi se razširil, kajti taka tvarina ljudstvu silno ugaja.
Te »Večernice« imajo za naše ljudstvo prav primerno berilo, ki je, izvzemši »Cigane«, tudi dosti poljudno razpeljano. — Knjiga naj narod budi, da se zaveda svoje moči, kaže naj mu, koliko so sosedje pred nami, in kako jih dohi-timo in prekosimo. Slovenec mora dobiti samozavest, da poreče: kar more Nemec in Lah, to premorem tudi jaz. Knjiga pa mu bodi na tej poti vodnica in učiteljica. Pričujoči zvezek deluje na to, vendar želimo še mnogo več, ker imamo še daleč do cilja.                                        b. k.
R VAŠKO    SLOVSTVO.
Nikola Tordinac. »Odabrane črtice i pri-poviesti.« S uvodom o Nikoli Tordincu. (Sa slikom pišdevom.) Zab. knjižnica Mat. brv. 129—131. 8°. Str. XXXlI+205. Cena 75 kr. — Tordinac se je porodil 5. decembra 1. 1858. v prijaznem Djakovu. Oče mu je bil mizar, a stric, pesnik burnih ilirskih davorij, sedanji kanonik in stolni prost djakovski Jurij Tordinac. Zgodaj zapustil je mladi Nikica svoje djakovske tovariše in se podal z očetom v Bosno, kjer je preživel do svojega desetega leta. Jako je vplivalo na malega, živega dečka bivanje v ponosni Bosni.
V gimnazijo hodil je Tordinac v Vinkovcih, in stopil 1. 1877. v djakovsko semenišče. Novo mašo je pel 1. 1883., a še istega leta najdemo ga kot kapelana v Ivankovem, od koder je odšel 1. 1884. o Veliki noči za kapelana v Mitrovico. Vendar je zaradi politike hitro izgubil to službo in se podal v Rim v zavod sv. Jeronima, da se uči tamkaj na vseučilišču sv. Apolinarija cerkveno pravo. Tiho življenje v zavodu ni ugajalo niti duhu niti telesu mladega, živega Hrvata. Teško bolan vrnil se je spomladi 1. 1886. v domovino, kjer je postal, ko je malo okreval, profesor na djakovskem liceju. Kal bolezni, katero je donesel iz Rima, razvijala se je vedno bolj in bolj, dokler ni položila Tordinca 22. januva-rija 1888. v tihi grob, a ž njim zagrnila mnogo lepih nadej, katere je gojil v njem njegov narod.
Lep spomenik postavila je »Matica hrvatska« Nikoli Tordincu, spomenik niti kamenit niti bronast, nego spomenik, katerega si je sezidal pokojnik sam — spomenik, trajnejši od prvih dveh — podala je narodu izbrane njegove spise. Tordinac napisal je primeroma mnogo, začel je pisati že kot gimnazijalec leta 1875., a smrt ga je zatekla s peresom v roki. Na pokojnika je mnogo vplival znani hrvaški pisatelj Josip Ko-zarac, kateri je bil nekoliko let pred njim v šoli. A ako kdo, to je deloval nanj preprosti narod v Slavoniji in Bosni, med katerega je tako rad