L i s t e k. Kaj je tAČitelj ? (Konec.) Inspiciraj, če je zdravnik otrokom z vspehom Bkoze* stavil, da napolniš v to pripravljeno polo ter je ja ne pošlješ prepozno predstojnemu šol. oblastvu, da se more pravočasno Bad acta" položiti. Dan prepozno, pa dobiš poziv. Ko bi se tudi naše remuneracije tako točno izplačevale! Posebno pa glej, da se uprav srdito spustiš s svojo šolsko arniado v boj proti glogovemu belinu in njega gosencam — glej! da v majniku, ko slavec ljubezen v prsih, nosiš ti pogin in srnrt v sicer rahlem tvojem srci proti zagrizenemu sovražniku ktnetijstva — proti hrostu! Zgodaj ob zori zalezuj tega zaspaneta, tresi, bij, pobiraj, pari .. • pa ne pozabi svinčnika, ne da spišeš nekrolog, atnpak da opisuješ tu divje klanje ler začrtavaš vestno, koliko je število palih! — In ko je morija končana, ko zavlada mrlvaška tišina v hroščevih slojih, — potem še le se odsopi, pa poročaj uljudno: ,Vse je palo, le jeden par je ušel, da ne izgine to žuželčje pleine s sveta! Tega bi pa z ozirom na prirodopisno vedo in z ozirom na poezijo v otroškem življenji ne bilo želeti, zato se preponižno stavlja predlog, da se oni ubegli par ne zasleduje in preganja dalje!" V duhu me vodi pol mimo širnega polja . . . samo proso v zoienji je. Sredi njega pa se pogumno dviguje slabotno postavišče s prevelikn pipo v zobeh in s puško — ne najnovejše iznajdbe — v rokah. Ogrnjen je rnožic z razdrapanim plaščem, pokrit s klobukom, ki se je ohranil še od ,,gmej-potopau semkaj, za klobukom pa ima ponosno petelinje pero. Srdito prevrača oči v svetej jezi svojej, meri in meri s pušo na tatinski vrabji rod, ki hiti zobat zlato proseno zrnje, ne zmene se zanj! — Pomeri i v nas, pa . . . ne! — pozdravlja nas! — Li nas pozna? BDa, da, . . . ti si . . . kolega? Kje sva se že videla? — Je že res! Na Gnnu onega leta je bilo! — Kako kaj . . . si li zdrav?" — nHvala, brate, zdrav! Le nekoliko lačen sein . . . pa nekaj obleke bi mi trebalo; pa na kmetib že gre! Ko bi rni le bilo moči k sapi priti! Sušica se rne prijemlje . . . tako sem uprežen!" BLe potrpi, bode že bolje; pa vsaj ti daje tudi vzvišen poklic novih moči, da ne omagaš! Pomisli: strašilo v prosu!" — ,Da, da — misel, da ne živim zaman, me krepi . . . toda oprosti, brate, moram po službenih opravkih; vidiš one poredneže?! Zdrav!" BServus . . . pa grdo se drži, da se ti na lici vidi tvoj časten ,orat*!" zaklical sem še. Užaljen sem zrl za njim . . . misleč: Še tega je treba bilo! ... pa ... prebudil sein se; sanjalo se mi je. Ne vem pa kako, da mi te sanje ne hote iz mislij! Samosvestno — mirno bodeš čakal pohvalnice, nagrade, križca za vsa ta opravila, spominjaje se svetopisemskega izreka: Iščite najprej vse drugo vam bode privrženo! Pa prijatelj! tu na zemeljskem torišči nikari ne čakaj priznanja, plačila! Delaj pridno, navdušeno . . . za plačilo pa potrpi še nekoliko! Ko bi mi ne bil tak brezverec, tolažil bi te: ,Tvoje plačilo je obilno v nebesih!" Tako ti pa še te tolažbe podajati ne morem. Pri kraji sem. Drzno prašarn vas le-še: »Ni-li učitelj res nein Madcben fiir Alles*?'' Č.