Zmago Švajger MDOMAČIJA" Naša povojna literatura se ne more nikakor izvleči iz povojev, dasi dela na nji nekaj pridnih delavcev. Pridnosti, ki je poglavitna lastnost slovenskega človeka, se imamo nemara zahvaliti za napredek, ki je bil kljub vsej siromaščini dosežcn na polju leposlovnega ustvarjanja. Če bi vrednodli napredek po kolikosti ustvarjenih del, bi ga bili pač lahko veseli, zakaj malokje se je v borih dvajsetih letih ustvarilo toliko kot pri nas. Vendar pa imamo nekaj del, ki jih čitatelj čita s pridom in mu ni treba seči takoj oo dehi iz tuje književnosti, da bi si popravil okus. Nemara so velike produkcije književnih stvaritev krive pri nas gospodarska stiska, neurejene razmere, slabe plače uradništva. — Človek išče postranskega zaslužka, ker s plačo ne more izhajati, in pač prime za pero. Morda pa je tega kriva naša kritika, ki si je nismo znali vzgojiti, da bi bila nepristranska, brezobzirna, a vendar pravična kritika, ki bi stala pred svetim hramom Parnasa s sitom v rokah, s knuto ob boku, ali vendar z vzpodbudno ibesedo, z naukom na jeziku, zakaj naloga kritike je tudi vzgajati pisateljski naraščaj. Po revijah se v vlogi kritikov oglašajo često premalo razgledani ljudje. Prijatelj oceni knjigo prijatelju in zgodi1 se celo, da si avtor kritiko o svojem delu napiše sam ter jo podpiše z imenom svojega znanca. Zato nikoli ne čujemo iz ust kritikov, kaj delu prav za prav manjka, kako bi naj bilo zgrajeno, zaradi česa je dobro in kje je pisatelj zašel. Mlad avtor išče po kritikah zaman napotkov, svaril. Zlasti je razen nekaterih častnih izjem siromašna naša dramatska književnost. Člo- vek ima vtis, da se pri nas bavijo s pisanjem odrskih del povečini ljudje, ki niso dorasli zahtevam, ki jih stavi pisatelju obdelava takega dela. Poleg tega ima nepopolnost v dramatskih stvaritvah svoj vzrok nemara še globlje: v naši narodni duši. Slovenski človek ni humorist, tudi satira izzveni iz njegovih ust nekam zagrcnjeno. Za velike drame smo pa bržkone res premajhni, zato se jih izogibljemo in pišemo raje o meščanskem in malomeščanskem življenju ter zasmehujemo zablode ljudi na način, ki gledalca mnogokrat vznevolji. Ker so naša sodobna dramatska dela po večini takšne narave, da se na vasi ne dado igrati, saj bi pri gledalcih ne našla odmeva, smoter prirejanja iger na vasi pa je vendar vzgoja kmečkega Ijudstva, segajo vaški režiserji navadno po starejših delih. Slovenski dramatiki se premalo zavedajo, da je treba našo vas prosvetliti, vzgojiti, jo dvigniti iz zaostalosti, v katero se pogreza, ter ji pokazal pot gor k soncu, k napredku. Ni nam treba meščanskih zdrah, ne idealističnih sanjarij zabljubljenih sanjačev, resničnih vzgojnih del iz kmečkega življenja nam je treba, sicer bo naša vas polagoma prosvetno zamrla. Podoba je, da je v poslednjem času nekaj pisateljev spoznalo, da je treba usmeriti vso skrb preobrazbi vasi. Potrč je v »Kreflovi kmetiji« obravnal kos kmečkega življenja, v vaško okolje je posegel tudi Štandeker, morda je bila vzgoja vasi pred očmi tudi Zmagu Švajgerju, čigar »Domačija« je izšla nedavno v Ljubljani. »Domačija« je kmečka drama iz Slovenskih goric, iz tega tako malo raziskanega dela naše dežele, ki hrani med svojimi hrami toliko dragocenega gradiva. Razdeljena je v tri dejanja. Vsa tri dejanja se razpletajo na večji kmetiji proti koncu svetovne vojne. Dve Zuranki, Kata in Mica, se ubijata na domačem posestvu, katerega pridelke požirajo avstrijske rekvizicije. Nad gruntom visi prekletstvo. Brat Kate in Mice, Žuran Mihal, je pohodil svoje mašništvo, preden je njegova mati učakala novo mašo. Poročil se je, se posvetil učiteljskemu poklicu, mati pa ,se je izjokala in je v blaznosti umrla. Zuran Mihal od tistih dob ni prišel več domov, pač pa je pošiljal na počitnice k sestrama svojega sina Metoda, osmošolca, določenega za bogoslovje. Metod je našel pri tetah rejenko Lenko in med njimi se užge ljubezen. K hiši zahaja Povol Ferjan, oblasten in ohol kmet, ki hoče sestrama gospodariti. Intrigira proti bratu Mihalu, podpihuje Mico in Kato proti Metodu. Med ljubavno sceno z Lenko Metod izve, da sta dobili teti ta dan od njegovega očeta pismo, v katerem stoji, da bo on, Metod, poklican k vojakom, ker nima grunta. Po posrečenem nastopu med Metodom in Povolom ter med Mesarcem in Povolom se prvo dejanje konča. Sestri seveda že siutita, da med Lenko in Metodom obstoji nekaj globlje«a, in Kata se dokoplje do spoznanja, da Metod nikoli ne bo pel nove maše. Drugo dejanje se razpleta v borbi za grunt. Kata in Mica naj prepišeta grunt na Metoda in otet bo, ne bo mu treba na bojno polje. V njiju se bije borba med občutkom lastninske pravice, mržnjo do brata Mihala ter med ljubeznijo do Metoda, ki ga imata radi, kakor bi bil njun sin. Povol neti ogenj zoper Mihala in Metoda, govori o prevari, s katero hoče Mihal odžreti grunt sestrama, in sestri se ne uklonita, četudi pride prosit za sina Mihal sam. Metoda odženo žandarji. Tretje dejanje poteka v znamenju zlih slutenj. Mihal sluti nesrečo svojega sina, sestri tudi, zato jima prigovarja, naj mu odstopita grunt. Razvijajo se pomenki med bratom in sestrama; sestri pristaneta na prepis, ali pod noč se privleče po globeli pismonoša Trunk s sporočilom, da je Metod padel na fronti. Prvo dejanje je glede dograjenosti najboljše. Vidi se mu, da je imel pisatelj snov v oblasti. V drugem dejanju se že čuti popuščanje in nejasno tipanje, ki izzveni v pomenku med Povolom in Mihalom o učiteljskem stanu nekam tuje, razbito, pomotoma privlečeno tja. Iz tretjega dejanja pa diha nervoznost, utrujenost in nemara naglica. Sploh se pozna naglica vsemu delu. Da bi se pogovarjali dve stari kmetici pred več kot dvajsetimi leti o živcih, ise mi zdi nemogoče. Kmeta boli glava, trga ga po glavi, čudno mu je v glavi, nikoli pa ne bo rekel, da je slab na živcih, če ni imel neposrednega stika z zdravnikom. Takšnih in podobnih pogtešk je v drami več. Kljub nedostatkom, o katerih bi naj spregovoril podrobneje kritik, je »Domačija« za naše razmere lepa pridobitev. Mnogo del, ki jih danes vlačimo po odrih, bo ležalo pozabljenih na knjižnih policah, ko bodo »Domačijo« še igrali, zakaj iz nje veje vonj po zemlji, po kmetski duši, v nji so strasti, hudobija in nevoščljivost pa pobožno zavijanje oči, skratka: upodobljeni so ljudje, kakršni žive v Slovenskih goricah. Režiserji podeželskih odrov naj ne spregledajo »Domačije«. Gledalci jim bodo zanjo hvaležni. Naj vidi kmečki človek življenje iz lastne srede. Knjigi je napisal uvod Jože Borko. Očrtal je značaje nastopajočih ljudi, nakazal ureditev scene tako, da ima podeželski režiser olajšano delo. Ob koncu mi naj bo dovoljeno nasloviti nckaj besed na vodstvi abeh slovenskih gledališč. Zdaj ko imamo nekaj dobrih dram iz kmečkega življenja, bi naj gledališči v Ljubljani ter Mariboru vzeli .te v svoj pTogram. Naj si meščani ogledajo resnično kmečko življenje, saj ga še ne poznajo. Ni namreč takšno, kot nekateri pravijo. — Laže, kdor govori o poštenosti, pravičnosti, nepokvarjenosti vasi; potvarja resnico, kdor kaže kme- ta, kako se vozi na sejme v irhastem kožuhu debel in zaripel; ne pozna vasi, kdor govori o lepoti, privlačnosti kmečkega življenja. Beda in trpljenje domujeta tu, borba za kruh grize ljudi, da trpinčijo tlrug drugega in se ubijajo kakor živali. Nalijte gledalcem v kupe čistega vina, ne pa omame, utvar, vzetih iz prejšnjih stoletij! Nedavno sem čul, kako je »uspel« Ivan Potrč pri gledališču s svojo dramo. Več mescev je ležala na mizi dramaturga in avtor jo je dvignil neprečitano. In o Potrčevi »Kreflovi kmetiji« je menda marsikdo prepričan, da je dobra. Če bi ne imela nobenih drugih vrlin, je vsaj resnična. Podobno se je zgodilo Zmagu Švajgerju. Dramaturg, ki mu je stvar v glavnem ugajala, ga je poslal k ravnatelju, da bi izrekel končno besedo, ali ravnatelj je poset avtorja odklonil, češ da nima časa, dasi se to baje ni ujemalo z resnico. Obe deli sta bili na ta način odrinjeni. Ali se res ne moremo oddaljiti od metod, s katerimi smo se branili Cankarja? — Narcdi okrog nas gredo naprej, mi smo pa ostali, kjer smo bili, če nismo zdrknili še nazaj. Ali bu moral dobre igre igrati najprej res najzakotnejši podeželski oder, šele nato jih bo sprejelo slovensko gledališče? — Čemu moramo gledati v hramu kulture življenje iz tujih krajev, ko še slike lastne dežele ne pcznamo! Menda sta gledališki upravi pustili odprto možnost sprejeti v gledališki program naknadno še kakšno dobro slovensko delo. »Kreflova kmetija«, »Domačija« in še kaj podobnega bi izpolnile praznino. Stran načela! — Služimo resnici, ne teptajmo umetnosti na ljubo postranskim namenom, ne skrivajmo pravega obraza življenja, da nas ljudstvo ne obsodi. Ignac Koprivec.