& Fe £4 ■el >W«% ž^. Delavska enotnost Glasilo Zveze sindikatov Slovenije V. d. glavnega urednika Franček Kavčič V. d. odgovornega urednika Marjan Horvat Ljubljana, 26. januarja 1990 številka 3, letnik 49, cena 5,50 dinarja '_______:___________________ * Splav razkriva marsikaj Otroci niso samo naše največje bogastvo, ampak že kar dragocenost. In to ne le zato, ker se jih rodi vsako leto manj, ampak ker so vsako leto dražji. s/ifca: Sašo Bernardi V zadnjem času se v javnosti dviguje prah zaradi razprave o prepovedi oziroma o omejevanju pravice do splava. To vprašanje so napihnili predvsem krščanski demokrati in nekateri med njimi gredo tako daleč, da označujejo splav kar za »beli umor«; kot da so splavi središčna točka prebivalstvene politike, ne pa ustvarjanje takšnih družbenih razmer, da bi se rodilo čim več želenih otrok. V Sloveniji pride 1,8 splava na en porod in to naj bi bilo med drugim krivo, da imamo v naši republiki nizko rodnost, tako da kot narod že praktično usihamo. Res je sicer, da si je uradna politika zatiskala oči in mašila ušesa pred vprašanjem prenizke rodnosti in da šele zdaj pripravljajo program prebivalstvene politike, ki ga bo sprejela republiška skupščina. Toda skrajno nazadnjaško in nepošteno do ženske je, da smo začeli potiskati v ospredje vprašanje za splav ali proti splavu, namesto da bi omogočili ženski oziroma družini, da bi se rodilo več otrok. Nizka rodnost ni značilna samo za Slovenijo, temveč tudi za razvite zahodne države. Pri nas pa je zaradi naše majhnosti in glo- boke gospodarske krize to vprašanje še težje rešljivo. In nazadnje, kot da smo pozabili na tiste znane podatke, da prepoved splavov ne zmanjšuje njihovega števila, ampak samo povečuje število skrivnih in mazaških splavov, ki nenehno ogrožajo življenje in zdravje žensk. Še zlasti tistih, ki imajo manj denarja, to je delavk in študentk. Večina teh namreč ne bi mogla plačati zdravnika, da bi jim ilegalno opravil splav in bi se morale zateči k mazaču, z vsem tveganjem za svoje zdravje in življenje, kar se je v ne tako daljni preteklosti že dogajalo. Predvsem pa bi morali ženskam, še posebej tistim, ki še niso rodile (vemo, da je med splavljenkami veliko študentk) s primerno spolno vzgojo in kontracepcijo tako pomagati, da ne bi prihajalo do nezaželene nosečnosti. Tistim, ki bi hotele otroka obdržati, pa bi to morali gmotno omogočiti. Skratka, rešitev je v ustrezni kontracepciji, izobraževanju, v ustvarjanju takšnih družbenih razmer, da bi se čimveč družin odločilo tudi za tretjega otroka, ne pa tako kot zdaj, ko še drugega ne more preživeti. O tem vprašanju je torej treba razpravljati, saj razkriva vrsto globokih družbenih dilem, vsekakor pa ne bi smeli dovoliti, da bi ga spremenili v navadno začimbo za volilne go-laže. Marija Frančeškin Reševanje ugleda I Hudo je, če skušaš biti pameten, , Pa si na koncu vendarle prisiljen ' Poseči po neumni, nasilni metodi “Zob za zob«, ki ne prinaša 'zod za zob«, ki ne prinaša na ] koncu nikomur nič dobrega. Vsekakor pa je takšen odgovor na na-1 silje »partnerja« boljši, kot pa naivno upanje in čakanje, da bo “Partner« sprevidel, da dela na-Pak in bo opustil nasilje v medsebojnih odnosih. Nekako tako se je j sklenil zdaj obnašati republiški ] 12vršni svet, potem ko je zbral podatke o obsežnosti srbskega bojkta poslovnih odnosov med i 0bema republikama ter o škodi, ki s° jo slovenska podjetja utrpela ■ 2aradi neprodanega in zavrnjenega blaga, zaradi prekinjenih dobav in zaradi neplačanih raču- i n°v' j Seveda pa se račun za zdaj še ne , bo izšel. Da bomo pokrili vso j ®kodo, ki je bila in bo z bojkotom S Prizadejana - ne le Sloveniji, am-Pak tudi Jugoslaviji - bomo potrebovali nekaj let. Škoda, ki je ta nip niti ni videti ali občutiti, ni '2ražena v dinarjih ali dolarjih, izražena je v zmanjšanem ugledu resnega poslovnega partnerja. Srbski bojkot je vso Jugoslavijo ^Vetu predstavil kot državo, v ka-eri pogodba ne velja nič, kaj šele, a bi se zanašali za besedo, dano I nied poslovnimi partnerji, kar je ; Poslovnem svetu še čislan obi-fj Jugoslavija ta trenutek bppno potrebuje mednarodno fi-^abčno pomoč, izraženo v milijar-ab dolarjev, da bi Markovičev trogram izpeljala. Potrebuje tuje Poslovne partnerje, ki so priprav-loni vlagati svoj kapital v proiz-V°dnjo. ®o ta denar v državo tudi zares | pritekel, ko ne spoštujemo pogodb rušimo edini program stabili- laciie, ki v resnici nekaj obeta? kei vomimo, da bo to možno v ta- 2'i11 obsegu, kot smo se nadejali. ^ato ima odgovor na srbski boj-mnogo širši pomen kot samo slovensko gospodarstvo imnog° večji učinek, kot ga ^ er° samo povračilo izgublje-?a denarja. Izvršni svet je po | Sem mnenju potegnil prave po- in bi V Delavski enotnosti štev. 2, 19. 1. 1990, ste v rubriki »IZVEDELI SMO...« zapisali, da v Iliriji-Vedrog (z imenom je zapisana le naša DO) odpuščamo delavce na podlagi zveznega zakona. Želimo vas obvestiti, da je v naši delovni organizaciji do danes prenehalo delovno razmerje le tistim delavcem, ki so dali pisno izjavo, da ne želijo več delati v DO in da prekinejo delovno razmerje ali pa zaradi dopolnitve polne pokojninske dobe. Drugačnih prenehanj delovnega razmerja delavcem doslej ni bilo. Ker taka dezinformacija škoduje ugledu naše delovne organizacije, zahtevamo, da v naslednji številki Delavske enotnosti objavite uradni popravek na enak način, kot ste objavili dezinformacijo. Predsednik ZKPO Rado Cerjak, dip. oec. 53 teze, saj je istočasno kot na Srbijo pritisnil tudi na zvezno vlado, ki se je, čeprav ima zakonske možnosti za ukrepanje, ob tem vprašanju obnašala skrajno čudno. Občutek imamo, da je Markovič barantal, da je hotel v zameno za ukrepe ZIS pristanek Slovenije na ustavne spremembe, ki jih je predlagal in ki jih Slovenija ne sprejema v celoti. Vsekakor pa ne moremo mimo znane resnice, da je v vsem slabem tudi nekaj dobrega. V tej blokadi je dobro to, da je - upamo - Slovenija končno spoznala, da napredek v gospodarstvu in pot k višjemu standardu ne vodi skozi nezahtevni jugoslovanski, ampak skozi svetovni trg. Če je tako, potem navsezadnje utegne kdaj, čez čas, končni rezultat bojkota biti celo pozitiven. Boris Rugelj > C3 pD C*) ; > ><*! Avnoj ni dal partiji monopola na oblast Nazadnje bo odtehtala korist... Ljudi na cesto-nikar! V sindikatih ne znajo brati gradiv Direktorja je odpihnila godba napihala Na katerem sodišču bo delavec uveljavljal svoj prav Skica za prelevitveni portret pravobranilca Mini krilo in mikročip (3) (4) (5) Kosovski upor (6) (8) (9) (10) (H) Srbska in uradna kosovska politika sta se znašli na robu prepada, saj poskušata gnev ljudi, ki živijo v brezizhodnih razmerah, odpravljati s solzil-cem, vodnimi topovi in gumijevkami. Po izbruhu nezadovoljstva v Prištini, ko se je več deset tisoč ljudi zbralo na demonstracijah proti sedanji kosovski oblasti in za demokracijo v minulem tednu, smo spet priče trditvi, da so bile demonstracije »dobro organizirane in vnaprej načrtovane, pripravili so jih albanski iredentisti in separatisti, ki jim dajejo potuho v Sloveniji. Menda je k temu še posebej pripomogel odhod slovenskih komunistov z izrednega partijskega kongresa. Marinovo vodstvo na Kosovu hoče locirati žarišče albanskega protesta, nezadovoljstva ljudi z gmotnimi in političnimi razmerami in z vladavino gumijevke drugam, čeprav je kot na dlani jasno, da je epicenter kosovskegar'»potresa« v vodstvu samem, njegovem načinu urejanja razmer s plačnicami na očeh, kajti represivna politika doslej še nikjer ni odstranila gneva ljudi, ni jim dala več dela in ne več kruha. Jugoslavija bo morala ponovno razčleniti svoja programska izhodišča in ukrepe za ureditev razmer na Kosovu. Sedanja politika vleče vso državo, tudi tisti del, ki je odločno proti izrednemu stanju na Kosovem v brezno. Zdaj je to že kot na dlani jasno, saj »dosedanji center kontrarevolucije«, ki mu prirejeni politični proces stalinističnega tipa v minulem tednu ni zmogel »načrtovati in usmerjati« demonstracij. Za tiste, ki so rekli ne represiji, političnim procesom in izrednemu stanju, ja za zdaj časten umik samo ta, da demonstrativno odpokličejo svoje miličnike s Kosova in tako dokažejo, da ne mislijo biti več vključeni v očitno zgrešeno igro z ljudmi. Če je slovenska partija znala odločno povedati, da se ne bo igrala kongresnih iger, potlej lahko tudi slovenska država stori takšen korak in strezni tiste, ki bežijo pred resničnimi hotenji ljudi na Kosovu, pred resnico o napačni politiki v pokrajini, ki ugonablja državo in vnaša strah v vse jugoslovanske do- move. Marjan Horvat Slovensko-hrvaška solidarnost Čisto na kratko: hrvaški strojevodje so v nedavni stavki, ki je bila pravzaprav nadaljevanje lanske, dosegli bistvena dva cilja, ki so si jih zadali. Prisilili so delavski svet ŽTP Zagreb, da končno začne spreminjati pravilnik o nagrajevanju (vanj mora vgraditi ustrezne dodatke), kar je prav ta delavski svet obljubil že po lanski stavki na začetku septembra. Hkrati so od v.d. direktorja ŽTP Zagreb izsilili sklep, da razreši pet svojih pomočnikov, ki so se najbolj upirali uresničevanju »dosežkov« njihove lanske stavke. Hrvaški strojevodje torej v ponovljeni stavki niso hoteli nič drugega kot samo tisto, kar so jim obljubili že lani. Z njihove in objektivne plati gledano, je bila njihova letošnja stavka povsem upravičena, ki bi jo morala podpreti tudi širša javnost. Zgodilo pa se je prav nasprotno. Kot ugotavljajo opazovalci, so hrvaški novinarji kar tekmovali (to pa vsaj po naši oceni ne velja za kolega v Radničkih novinah), kdo bo bolj očrnil stavkajoče. Podobno so se vedli tudi politični forumi iz posamezne sindikalne organizacije. Predsedstvo reškega občinskega sindikata, ki se očitno prav nič ni naučila pri labinskem primeru, je celo menilo, da »sindikalne organizacije ne bi smele podpirati takšnih stavkaških poskusov«. Prevladovalo je mnenje, da strojevodje s svojo stavko spodkopavajo program gospodarskih refom Anteja Markoviča in da jih je treba prisiliti k temu, da začnejo delati. Kakšna realsocialistična demagogija? Namesto da bi v sosednji republiki uvideli, da prav Markovičev program zahteva prav takšno držo sindikatov, kot jo je v teh dneh pokazala sindikalna organizacija hrvaških strojevodij, so v njej prepoznali »nož v hrbet reformi« in jo celo enačili z dirigiranim socialnim uporom srbskega tipa. Hrvaški strojevodje so navzlic vsemu uspeli. Novinarka Radničkih novin Ljerka Milkovič je o tem zapisala, da so strojevodje dosegli nekaj, kar bi bilo na Zahodu normalno pri nas pa je bil to njihov prvi sindikalni uspeh. Obdržali in okrepili so tudi svoj strokovni sindikat, samostojen in drugačen od drugih. S tem po njenem mnenju še . niso odstranjeni porodni krči pri rojevanju novega, gotovo pa je, da se imenuje-prvi pravi povojni sindikat v Jugoslaviji. Strinjam se z Ljerko. Popraviti pa bi jo veljalo le v tem, da gre v tem primeru le za prvi pravi sindikat na Hrvaškem, ki je sledil in se učil od sindikata strojnega osebja Slovenije in Istre. Če pa že govorimo o Jugoslaviji, potem lahko ugotovimo, da je, če ne razmišljamo formalno, prvi pravi sindikat po vojni v Jugoslaviji prav SOLIDARNOST med slovenskimi in hrvaškimi strojevodji, ki se je pokazala tudi tokrat. Pa še to ni čisto res, saj v tej zgodbi manjkajo še srbski, bosanski in še kateri strojevodje. Prav to pa bi moral prinesti program Markovičevih reform. Tako gledano, pa ne more biti nož v njegov hrbet nobena stavka, ki ni po volji lokalnih oblastnikov, temveč ravno narobe: boj se tistih stavk, ki jih podpirajo republiški fevdalci. Ivo Kuljaj Celje: delavci poskušajo s svojim denarjem rešiti tovarno VEMO razpisali posojilo Po večmesečni agoniji in boju mnenj o tem, kaj narediti z EMO, so pobudo spet prevzeli delavci sami: razpisali so posojilo. Gre za obupni poskus reševanja tega trhlega velikana, ki je zdrsnil na rob bankrota tudi zato, ker v Celju niso mogli uskladiti želja in idej. Delavci očitno zaupajo zdajšnjim sanatorjem in z razpisom posojila jasno napovedujejo, da se ne strinjajo s prizadevanji bank in občinskega vodstva, da bi EMO spravili v - stečaj. Pred dnevi so v celjski delovni organizaciji EMO razpisali posojilo, s katerim nameravajo zbrati dva milijona dinarjev. Posojilo so začeli vpisovati prejšnji petek. Vpisujejo različne zneske, od najmanjšega 100 do 5.000 dinarjev. Posojilodajalci bodo deležni nekaterih ugodnosti, 10-odsotnega popusta pri nakupu Emovih izdelkov v času vezave denarja, 20 odstotkov realne obrestne mere, po koncu posojila pa bodo pri nakupu njihovih izdelkov deležni še dodatnih popustov. Kot vemo, se finančne razmere v EMO le z največjim trudom delavcev iz zdajšnjega vodstva s težavo izboljšujejo. EMO je še vedno pod hudim bremenom posojil. Z očiščenjem proizvodnje, z naravnim zmanjšanjem števila zaposlenih in vgrajevanjem novih, tržno zanimivih proizvodov, je zdajš- njemu vodstvu uspelo, da je tekoče poslovanje brez izgub. Ob tem je odveč ponavljati, da gre za komaj vzdržne razmere in veliko samoodpovedovanje zaposlenih. Zdajšnje vodstvo v EMO vztraja pri zamisli, da bi najprej poskušali delovno organizacijo obdržati, ji z reorganizacijo posodobiti poslovanje in rešiti tiste proizvodnje, ki tega velikana že leta vleče v brezno. Kot kaže, delavci zaupajo sanatorjem, česar pa ne bi mogli reči za vodstva nekaterih bank in občine. Ti so namreč sanacijo v EMO videli v - stečaju. Zato tudi nekatere nevsakdanje zahteve po finančnem zagotovilu vodilnih delavcev, po izčrpavanju vodstva z nenehnimi zahtevami in obrazložitvami ter dopolnitvami sanacijskega programa ... S posojilom zbrani denar vsekakor ne predstavlja dokončne rešitve EMO, ki ima dnevni priliv sredstev v višini milijona dinarjev in samo za bruto osebne dohodke porabi na mesec 17 milijonov dinarjev. Bolj kot dejanska vrednost posojila, ki pa je kljub vsemu ne gre omalovaževati, gre v tem primeru tudi za ugotavljanje pripadnosti delavcev Celja in Celjanov tovarni, ki je toliko rodovom rezala - kruh. Janez Sever Priprave na kongres V Ljubljani so se ta teden sestale kongresne komisije. Obravnavale so osnutek programskega dokumenta slovenskih sindikatov, pregled kratkoročnih sindikalnih nalog, osnutek kongresnega poročila in propagandne priprave. Kot so pokazale razprave na teh sejah, bodo kongresne listine kmalu javno objavljene, čeprav bi lahko že zdaj, tako kot Dnevnik, izdali, kakšne cilje ima sindikat pri plačah in na drugih področjih, pomembnih za delavce. V ponedeljek popoldne je bila na Centralnem komiteju ZKS tiskovna konferenca, na kateri smo novinarji izvedeli za odločitve CK ZKS po odhodu delegatov s prekinjenega 14. izrednega kongresa ZKJ. Ciril Ribičič, Sonja Lokar, Milan Kučan in drugi člani predsedstva so pojasnili zamrznitev odnosov z ZKJ, obenem pa povedali, da bodo še naprej aktivni v odnosu do Jugoslavije in do partijskih organizacij, ki bodo pristale na sodelovanje pri oblikovanju skupnih pogledov in skupnega dela. Milan Kučan je menil, da v jugoslovanski partiji niso več možni novi kompromisi na temelju zastarele partijske politike. Sindikalna lista Povprečni OD v gospodarstvu SRS v obdobju: september-november 1989 2159.10 Povprečni OD v gospodarstvu SFRJ v obdobju: september-november 1989 1466.20 I. PRAVICE IZ DELA IN GOSPODARJENJA 1. Naj nižji osebni dohodek 2. Najnižji zajamčeni osebni dohodek 3. Pogoji za dela: - izmensko delo - nočno delo - delo v nedeljo - delo na dan zveznih in republiških praznikov - deljen delovni čas 4. Nadurno delo 5. Osebni dohodki pripravnikov 6. Faktor delovne dobe 2 660.00 din za januar 1 600.00 din pri izplačilih osebnih dohodkov od 1. 1. 1990 10 % mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo 30 % mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo 50 % mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo 50 % mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo prekinitev za več kot eno uro 172.70 din prekinitev za več kot dve uri 345.50 din 50 % mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo 70% OD za naloge, za katere se pripravnik usposablja in dosega predviden rezultat (OD pripravnika ne sme biti nižji od zajamčenega OD) 0,5 % od akontacije OD za živo delo za vsako izpolnjeno leto delovne dobe II. NADOMESTILA OSEBNIH DOHODKOV 1. Nadomestilo za letni dopust in državne praznike 2. Druga nadomestila: - usposabljanje in izobraževanje po programu OZD - delo v mladinskih brigadah - krvodajalske akcije - opravljanje samoupravnih in družbeno političnih nalog, zastoji v delovnem procesu (čakanje na delo zaradi izpada energije, pomanjkanja surovin) - izpad delovnih ur zaradi stavke, ko se ure ne nadomestijo - druge oblike odsotnosti z dela v skladu s samoupravnimi splošnimi akti mesečna akontacija osebnega dohodka delavca za živo delo mesečna akontacija osebnega dohodka delavca za živo delo IH. PREJEMKI SKUPNE PORABE 1. Regres za letni dopust (oblikovanje mase) 2. Jubilejne nagrade - za 10 let - za 20 let - za 30 let 3. Nagrade ob starostni ali delovni upokojitvi 4. Solidarnostne pomoči (vselej na predlog OOZS) - pomoč družini umrlega delavca - pomoč delavcu v primeru elementarne nesreče 5. Odpravnina delavcu, ki zaradi zmanjšanja osebnega dela ali prenehanja poslovanja organizacije, preneha delovno razmerje 1295.50 din 1079.60 din 1619.30 din 2 159.10 din 6477.30 din 2159.10 din 12 954.60 din IV. MATERIALNI STROŠKI V ZVEZI Z DELOM IN OPRAVLJANJEM DELA 1. Regres za prehrano med delom 1431.80 din 2. Nagrade za uspešno opravljeno proizvodno delo ali delovno prakso - učenci 1. letnik 215.90 din 2.letnik 259.10 din 3. letnik 323.90 din 4.letnik 367.00 din - študenti 1. in 2. letnik 1295.50 din 3.in 4.letnik 1727.30 din 3. Dnevnice za službena potovanja v državi - cela dnevnica, nad 12 ur 117.30 din - polovična dnevnica: od 8 do 12 ur 59.80 din - mini dnevnica, nad 6 ur, če se 43.40 din potovanje začne dve uri pred začetkom dela ali konča dve uri po njem. 4. Stroški prenočnine - prenočnina v hotelu luksuzne kategorije - prenočitev brez računa 5. Terenski dodatek (nastanitev, prehrana za delo na terenu) 6. Kilometrina 7. Prevoz na delo 8. Ločeno življenje predložen račun, razen za hotel luksuzne kategorije 102.60 din 44.00 din 88.00 din 2.00 din cena javnega prevoza 1511.40 din V. PRAVICE ČLANA ZSS (kategorije, ki se ne uresničujejo v samoupravnih splošnih aktih in so za informacijo članom ZSS): - pravica do brezplačne pravne pomoči in varstva; - pravica do sindikalne pomoči v primeru večje nesreče člana ZSS ali njegove družine, v primeru bolezni oziroma, ko za pomoč zaprosi; - da zahteva pomoč organizacij in organov sindikata, kadar so kršene njegove samoupravne, človečanske in državljanske pravice; - da dobi varstvo sindikata pri uveljavljanju pravice do dela in iz dela. Pismo in odgovor Delavci družbenega podjetja Lina iz Apač so z zadnje stavke naslovili pismo na RS ZSS, v katerem so zahtevali, naj se tudi republiški sindikati pridružijo občinskemu svetu Gornja Radgona pri ugotavljanju odgovornosti za nastale razmere v njihovi firmi. Okoli 200 delavcev namreč že šest mesecev prejema zajamčene osebne dohodke, zdaj, ko bodo šli v odprt stečaj, pa utegnejo ostati na cesti. (Tudi) zato zahtevajo od RS ZSS odpravnino v višini ene povprečne januarske plače v Sloveniji. Trdijo, da upravičeno, »saj je večina delavcev več kot 20 let v sindikatu, zato hočejo vsaj del denarja od članarine nazaj«. Če jim do danes (petek, 26. januarja) ne bodo ustregli, se bodo zbrali na protestnem shodu pred poslopjem občinske skupščine Gornja Radgona, kjer nameravajo »sprožiti tudi vprašanje odnosa republiškega sindikata do delavcev v stečaju ter vprašanje solidarnosti znotraj sindikata SRS.« Kot nam je pred zaključkom redakcije sporočil član predsedstva RS ZSS Brane Mišič, so delavcem Line že sporočili, da podpirajo zahtevo OS ZSS Gornja Radgona po ugotavljanju odgovornosti, zraven pa dodali: »V sodelovanju z občinskim svetom so dogovorjene možnosti za izplačilo zajamčenih osebnih dohodkov. Dogovorjeno je tudi, da se v stečajnem postopku vsi neizplačani osebni dohodki, nadomestila, skupna poraba in odpravnine obvezno vključijo stečajno maso kot terjatev delavcev. RS ZSS bo prek svoje pravne službe zagotovil tudi pravno zastopanje in varstvo delavcev v stečajnem postopku.« In naposled: predsedstvo RS ZSS bo preučilo sprejeto obveznost, da se prek OS ZSS zagotovijo sredstva za socialno pomoč najbolj ogroženim delavcem. Vprašanja in odgovori N I | Igr (be pai zn; pol Prt %1 nai goi nei sej, ka; dv< Po< Uje nai jez kor Pol tak drž (po rea drž Pot Ko: v 2i Vprašanje: Ali se bo najnižji pra osebni dohodek glede na zamrzni- kor tev osebnih dohodkov še povečeval? Odgovor: Če se bodo življenjski stroški zopet močno povečali, se bo dvignil tudi najnižji osebni dohodek. Do najnižjega osebnega \ dohodka stališča RS ZSS niso hji) v ničemer spremenjena. To je deli- en0 tvena kategorija, ki se delavcu iz- s0 £ plačuje za normalen rezultat. Iz- s„ 1 plačuje se v določeni višini tudi na „, račun razponov osebnih dohod- ,T0 kov, ki presegajo razmerje 1:3,3 Če masa osebnih dohodkov orno- °Pr goča izplačila osebnih dohodkov hja do razmerja osebnih dohodkov ho\; 1:3,3 in pod tem, se njegova višina' Staj v podjetju določi sorazmerno žjjn z maso. Vprašanje: Ali pomeni zamrznitev mase za osebne dohodke tudi zadržanje enakih osebnih dohodkov posameznega delavca? Odgovor: Naše mnenje je, da ne^ Skladno s sprejetimi akti v okviru S ta mase se mora uveljaviti stimula- tik cija rezultatov dela posameznega hja] delavca. Zato je nesprejemljivo izplačevanje osebnih dohodkov mimo sprejetih meril. Kriteriji pa se lahko spreminjajo skladno s splošnimi akti. Vprašanje: Družbeni dogovo( Češ v r 'hrn stv; °bl; obl, rest vzh ske( omogoča regres za prehrano v višin1 Othc 25 % povprečnega osebnega do- v Sc hodka v gospodarstvu SR Slovenija lah) kini Sov j ?ke za preteklo trimesečje, sindikalna lista pa 20%. Ali se lahko 5% mesečno uveljavi kot poračun? Odgovor: Sindikalna lista določa minimum. Če ste sprejeli Z1 regres osnovo 25% povprečnega . -osebnega dohodka, je to pravilno- «hl Menimo, tako kot doslej, da je bi* hist najprimernejši sklep, da velj»' gov v mesecu, za katerega je objav- j^ Ijen, podatek o višini regresa! , Brane Mišic stimi, ki so se že videli v položaju Slovencev in so zato kljub taktiziranju delovnega predsedstva in številnih kom-promisarjev kar hitro ugotovili, da je kongres tudi zanje končan. Moram se še enkrat vrniti na začetek pisanja in k ugotovitvi, da je konec jugoslovanske komunistične (boljševi-ške) partije, ki je 45 let imela monopol na oblast in ki ni dopuščala nobene politične konkurence. Takšna KP bo še nekaj časa mogoča le v delih konzervativne Jugoslavije, ki pa bo ostala skupaj kljub propadu jugoslovanske komunistične stranke, vendar ni več njena povezovalna sila. Kljub temu, da so delegati na kongresu po boljševiški šabloni zavrnili amandmaje o vstopu v Evropo, o prepovedi mučenja, o končanju političnih sodnih procesov, o človeških prav Hrvatje, Bosanci, Črnogorci in Makedonci niso bili enotni), pa so v neformalnih pogovorih že priznavali, da se strinjajo s slovenskimi pogledi, da pa ne morejo v nekaj dneh opraviti takšnega razvoja, kot so ga lahko komunisti Slovenije pod modrim vodstvom Milana Kučana, pod vplivom evropskih gibanj in na pritisk domače, vedno bolj resne in organizirane opozicije. Bralci naj se spomnijo, da je uradna politika (beri ZK Slovenije) vse do lanskega poletja mislila, da ne more dovoliti strankarskega pluralizma in da v ustavi SRS ni možno ponovno normirati pravico do samoodločbe in odcepitve. Čas bo Slovenski politični sceni prinašal nove spremembe, to se bo pokazalo zlasti ob volitvah in konstituiranju novega parlamenta in oblastnih organov. Zveza ko- Navček za Komunistično partijo Jugoslavije AVNOJ ni dal partiji monopola na oblast _ Igre v zvezi z jugoslovansko 1 (boljševiško) komunistično Partijo so končane. Po _ znameniti 8. seji srbskega CK, s Potem ko so tam opravili I Protibirokratsko revolucijo j 'O potem, ko je dogajanje . naroda v Vojvodini in Črni gori zamenjalo Srbiji j nenaklonjene oblastnike, so seje zveznega CK že dve leti ; kazale, da je ZKJ razpadla na . dve glavni struji in več , Podstruj, ki se niso povsem njemale z mejami republik in narodov ter narodnosti. ZKJ ' je začela obdobje po zadnjem kongresu kot vodilna Politična sila in je bila po takrat veljavni ustavi glavna državotvorna organizacija (podobno kot v vseh 1 realsocialističnih državah), . v zadnjih dveh letih pa ‘ Praktično ni več mogla komandirati družbe in državnih organov na vseh j Področjih, ne samo na : Kosovu. 1 1 V vhodni Evropi so v zad-1 Pjih mesecih padale prej trdne enopartijske oblasti. Poljaki , s° s Solidarnostjo potrebavali i Sedem let, da so odvzeli oblast . ^voji komunistični stranki, Madžari so to s hitro evolucijo °Pravili v enem letu in nekdanja partija se je razdelila na novo socialistično stranko in ?taro (boljševiško) partijo. Rebrna v Vzhodni Nemčiji in na češkoslovaškem sta padla v nekaj tednih ali dneh po n^nožičnih protestih prebivalca. Romunska komunistična enlast je padla, čeprav je, lanki gazila po demonstran-'n. Bolgarska KP je zamešala dinastičnega voditelja, n bi ohranila reformirano nlast. Gorbačov, nosilec pe-vestr°jke in glasnosti v SZ, šef Zhodnega bloka in varšav-Qkega pakta, človek, ki je C°gočil vse te spremembe socialistični vzhodni Evropi, vanko doma gasi procese, ki v nacionalnih požarih lahko stnalu pripeljejo do razpada 2°vietskega imperija. Padec ? bodečo žico zaprte alban-stalinistične vladavine bi nko dejansko osamil komu-lstično vladavino v delih ju-;°vzhodne Jugoslavije, ver-no bi dal tudi nove impulze separatistično in državo- tvorno gibanje Albancev v enotni Srbiji in v zahodnem delu Makedonije. Kljub temu, da je jugoslovanska partija ohromila samo sebe, pa ni povsem onemogočila države pri opravljanju njenih funkcij. Verjetno je več resnice v posamičnih mnenjih, da je takšna partija ustvarila boljše možnosti za delo zvezne vlade in tudi delno sprostila politične vajeti, s katerimi je poveljevala gospodarstvu. To je pokazal nasmeh na obrazu Anteja Markoviča, med kongresom pa potrdil Živko Pregl, podpredsednik ZIS, ki je tujim novinarjem povedal, da vlada ne more biti odvisna le od organizacije, v kateri je manj kot desetina prebivalstva Jugoslavije. Komunistična partija Jugoslavije (preimenovanje v Zvezo komunistov ni spremenilo bistva organizacije tudi zaradi naših vodilnih kadrov, ki so se učili na moskovski komintemovski univerzi) je s 14. (izrednim) kongresom dočakala svoj konec. Takšen predčasni kongres, kot so ga jugoslovanskim komunistom vsilili dogmati, ki so si tudi s smešnimi predčasnimi volitvami vsaj začasno podaljšali skupščinsko oblast v enotni Srbiji in tudi Črni gori, ni več ponovljiv. Začasna zamrznitev odnosov z Zvezo komunistov Jugoslavije, ki so jo razglasili na slovenskem CK, lahko pomeni le trajno podiranje mostov s staro partijsko organizacijo, slovenska (tudi, če bo res notranje pluralna) pa bo morala opraviti tudi svojo prenovo in se raziti z levimi dogmatskimi in tudi desnimi nazadnjaškimi smermi. Pričakujemo lahko, da se bo ZKS že na konferenci 2. februarja tudi preimenovala v stranko, katere ime in položaj v bistvu določa že na kongresu ZKS sprejet socialistični in v Evropo odprt program. Sta-rokomunisti iz Srbije, ki so pod vodstvom Slobodana Miloševiča hoteli vsiliti svojo filozofijo vsej ZKJ, ki je v zadnjih dveh letih od seje do seje delovala čedalje bolj kot zveza samostojnih republiških organizacij, so tretji kongresni dan dočakali kot najbolj črn dan. Izmuznila se jim je pričako- vana zmaga, če sklepamo po njihovih porogljivih nasmehih slovenskim razpravljalcem in po zmagoslavnem glasovanju in ploskanju, ko so naše komuniste odgnali s kongresa. Računali so, da so izrinili drugače misleče in edine nevarne nasprotnike, niso pa uvideli, da so s tem razkrili sami sebe in se znašli osamljeni med ti- pravicah, so vseeno sprejeli predlog, s katerim se odpovedujejo v ustavi zapisani vlogi komunistične organizacije. To pa je dosežek, ki je bil še pred meseci nedosegljiv, ker pač zanj niso dozorele ne zunanje in ne notranje razmere v pretežnem delu Jugoslavije. Oblastno vzgojeni delegati iz drugih federalnih enot (če- munistov se nanje že pripravlja in kljub proti - komunizmu med ljudmi in partijskim spreobrnjencem, lahko zaradi sedanje moči, organizacije in privilegijev računa na volilno zmago in dela zanjo. Čas bo prinesel spremembe tudi drugod. Tako kot so se komunisti na kongresu ZKJ soočili vsak s svojim oko- ljem in položajem v njem, tako se jim bo dogajalo tudi po kongresu. Politične in gospodarske razmere v večini federalnih enot že danes kažejo, da se bo morala partija prilagoditi novim zahtevam in se notranje spremeniti, da se ne bo zaradi prepiha čez noč znašla na smetišču zgodovine, ne da bi skušala spremeniti svojo vlogo in se prilagoditi razmeram v svetu, ki so že pokazale, kam spadajo boljševiške organizacije. Prekinjen kongres ne bo končan, tega ne more izsiliti niti še vedno politično organizirana JLA, v kateri se ob pomanjkanju sredstev za njeno rešitev in posodobitev kažejo podobne razpoke kot v vseh civilnih delih naše partijsko organizirane federacije. Neuradno se je izvedelo, da se stališča vojaških politikov približujejo stališčem ZK Slovenije, da pa razmere še niso zrele za depolitizacijo armade; to je podobno kot pri strankarskem pluralizmu na jugovzhodu (kon)federacije. Zapomnili si bomo aplavze, smeh in solze delegatov na izrednem kongresu, ker so nam pomagali odložiti breme gledanja, kritiziranja, tesnobe in sočustvovanja z usodo naše avantgarde. V vsakem športnem boju je prepovedano dotolči nasprotnika, ki se je že znašel na tleh. Ko se bo pobral in si nabral novih moči in znanja, bo mogoče znova nasprotnik, s katerim se splača ukvarjati. To pa se ne bo zgodilo, če ne bo odvrgel boljševiške in dogmatske obleke in slekel plašča, pod katerim skriva na oblast navajeno, monolitno zgradbo. Konec koncev tudi v sklepih Avnoja, na katere se nenehno sklicujemo, ni nič takšnega, kar bi partiji dajalo monopol na oblast in pravico, da je skupaj z vojsko edina povezovalna sila v Jugoslaviji. Tako pa je še do včeraj marsikdo mislil in tako so ravnali tudi tisti, ki so izsilili izredni kongres. Franček Kavčič Po (demonstrativnem) odhodu slovenskih delegatov z izrednega kongresa ZKJ je nesporno moč ugotoviti, da se igra sicer »še ni končala«, kot so v naglici nekateri sklepali, temveč se je namesto tega zgodil le začetek konca tiste (imperialistične) politike, ki je pooseblja (zdaj) predsednik srbske države Slobodan Miloševič in katere končni cilj je (bil) SRBOSLAVIJA. Kot mu je namreč z instrumentalizacijo kosovskega vprašanja na »zgodovinski« 8. seji srbske partije uspelo ustvariti temelje za »enotno« in »močno« Srbijo, tako je zdaj ta obrazec popolnoma odpovedal, ko ga je skušal uporabiti tudi za Jugoslavijo. Srbskemu voždu namreč ni uspelo »poenotiti« in disciplinirati »separatističnih« delov ZKJ, kot jih je v srbski partiji, s tem pa se mu je izmuznil iz rok še tisti zadnji in največji adut, na katerega je ves čas računal in zaradi katerega je tudi izsilil izredni kongres. Miloševič si najbrž niti v sanjah ni predstavljal, da bo doživel svoj največji poraz doslej prav na izrednem kongresu, ki naj bi zasukal kolo jugoslovanske zgodovine v tisti smeri, ki jo je seveda on začrtal. Zelo neugodno zanj pa je tudi to, da tega poraza ni doživel zgolj na vsebinski oziroma konceptualni ravni, temveč z neuspelim predlogom, naj kongres nadaljuje delo, tudi na povsem manifestativni. Da bi bila zagata zanj še večja, so to lahko na svoje oči (po televiziji) videli tudi milijoni jugoslovanskih gledalcev (tudi v Srbiji), ki jih vsej svoji propagandni mašineriji navkljub ne bo mogel prepričati o nasprotnem. Seveda si nobene politike ni mogoče predstavljati brez taktike in strategije. Toda vse to lahko prav malo zaleže, če njuni tvorci nimajo tudi zmožnosti predvidevanja družbenih procesov. In vse kaže, da je bila za razliko od Kučana in njegovih politika srbske partije najšibkejša prav v tem delu. Miloševič je namreč pravilno izračunal, da je (komunistični) sistem v Jugoslaviji zabredel v krizo, ko je s smrtjo Josipa Broza ostal brez svoje vrhovne avtoritete kot temeljnega pogoja njegovega funkcioniranja. Prekrajanja avnojske Jugoslavije si torej po tej logiki ni bilo mogoče zamišljati brez ustrezne nove vrhovne avtoritete, ki pa jo seveda lahko da samo (doslej potlačena) vendar edina državotvorna in piemontska jugoslovanska nacija. Že na prvih mitingih v Srbiji je bilo torej nujno, da se: »Narod sad na veliko pita, ko če da nam zameni Tita...?« Za tiste, ki so skomponirali ta verz, seveda ni bilo vprašaja na njegovem koncu. Jasno, to lahko stori samo on, Slobodan Miloševič. Cilj je bil torej zelo jasno postavljen. Vse drugo je bilo samo še vprašanje »instrumen-tarija«. Zataknilo pa se je prav tu, kajti zdaj že vemo, da so slovenski komunisti (to oznako zanje lahko jemljemo poslej samo še pogojno), natanko diagnosticirali to v prašanje in mu s svojim odhodom s kongresa tudi zadali smrtni udarec. Očitno so tudi oni imeli svojo taktiko in strategijo in se postopno (obračun z domačimi zdravimi silami) pripravljali na ta končni spopad. Miloševič se je uštel nekje drugje. V svoji (ne)zmožnosti predvidevanja smeri družbenega razvoja ni uvidel, da se je komunistični sistem ne glede na prostor do konca spraznil, kar seveda ni mogoče popravljati z nobenimi novimi vrhovnimi avtoritetami. Zanj usodno pa utegne biti spoznanje, da če tega že ni bil sposoben predvideti, bi lahko vsaj ugotovil po (krvavih) dogodkih na evropskem vzhodu in po sedanjih dogajanjih v Sovjetski zvezi, ki so v diametralnem nasprotju z njegovim srboslovanskim ciljem. Po vsem tem si je samo želeti, da se bo tudi Miloševiču v Srbiji zgodila demokracija, ki ga bo spravila na realna tla in mu s tem ponudila možnost za kolikor toliko častno (politično) preživetje. V nasprotnem primeru se ost diferenciacij in ekskomunikacij s sodnimi političnimi procesi lahko bridko obrne proti njemu, na kar ga je skozi vzhodnoevropsko prizmo zvito opozarjal tudi Emil Milan Pintar. Komunistične partije oziroma ZKJ ni več. S tem pa tudi ni več glavnega orodja na nasilno poenotenje in discipliniranja jugoslovanskih državljanov in njihovih narodov. In ker tega ni več, bodo morali državljani in njihovi narodi ustvariti nov nenasilni instrumentarij skupnega žitja in bitja. Gre za novo pogodbo med njimi, ki jih bodo sklenile njihove držve. Slovenska partija je naredila razvezo s svojo kompartijsko zvezo. Zahteva zvezo republiških organizacij oziroma kon (federativno) partijo. Najbrž je prišel čas, ko tudi slovenskemu narodu ne preostane drugega, kot da si izbori takšno konfederativno pogodbo. Več kot 70 let bridkih izkušenj z Jugoslavijo na drugačnih podlagah o tem ne dopušča dvoma. Če si je torej slovenski narod z Avnojem pisal sodbo sam, je zdaj čas, da si jo končno sam tudi podpiše... Ivo Kuljaj Ljubljana, 26. januarja 1990 zveza sindikatov slovenijesii na kratko Dižavljanska neposlušnost - zakaj pa ne? Vzgojitelji, šolniki in znanstveniki so pred počitnicami pospravili tudi svoje predale. Na Gorenjskem je bilo med razpravo o novi vlogi sindikata dejavnosti in njihovem statutu slišati precej predlogov, med zanimivejšimi pa velja na kratko omeniti vsaj tega, da bi v statutih kot sredstvo sindikalnega boja uvedli tudi državljansko neposlušnost. Člane občinskega odbora sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Gornja Radgona pa je najbolj zanimal bodoči materialni položaj zaposlenih v teh dejavnostih. Ugotavljajo namreč, da se s prenosom upravljanja dejavnosti na izvršni svet ni nič spremenilo; razmere v ekonomsko šibkejših občinah ostajajo še naprej - katastrofalne. Po razpravi sodeč pričakujejo veliko predvsem od kolektivnih pogodb. Na svoji volilni seji je tudi ptujski občinski odbor sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti v celoti podprl programske usmeritve svojega republiškega odbora in statut, ki predvideva samostojen sindikat dajavnosti. Med razpravo pa je bilo najpogosteje slišati očitke, da so med občinami še vedno velike razlike v materialnem položaju osnovnih in srednjih šol, zato so odločno zahtevali čimprejšnjo izdelavo kolektivne pogodbe. Še ostrejši pa so bili učitelji v ljutomerski občini, ki so s svojimi povprečnimi osebnimi dohodki med kolegi na zadnjem mestu v Sloveniji. Od odgovornih za delovanje in razvoj so zahtevali, naj tudi pedagoškim delavcem na manj razvitih območjih zagotovijo vsaj povprečno plačo slovenskega učitelja, učencem pa ustrezen vzgojno-izobraževalni štandard, sicer... Sicer bodo 2. februarja stavkali. Poziv predsedstva sveta ZSJ na prenehanje blokade___________ Predsedstvo ugotavlja, da pretrganje gospodarskih in drugih stikov kot posledica prepovedanega mitinga v Ljubljani dodatno poslabšuje socialni in materialni položaj delavcev v obeh republikah pa tudi širše v Jugoslaviji. Posledice so padec proizvodnje, padanje osebnih dohodkov, več nezaposlenih delavcev in kvarni učinki gospodarjenja, ki zmanjšujejo sredstva za financiranje splošne in skupne porabe v republikah ter financiranje federacije, kar še posebej velja za sklad za razvoj gospodarsko manj razvitih republik in pokrajine Kosovo. Predsedstvo sveta Zveze sindikatov Jugoslavije poziva vse subjekte, organe, člane sindikata, naj v svojih okoljih in v medsebojnih stikih naredijo vse za prenehanje gospodarske, politične, kulturne in drugačne blokade, da bi gospodarski tokovi ponovno stekli na podlagi poslovnih in gospodarskih hotenj. Gre za reformo, ki mora rešiti tudi vprašanje Kosova in omogočiti skupen nastop na jugoslovanskem in svetovnem trgu. Jesti dajte, tajniku! Republiški odbor sindikata delavcev družbenih in državnih organov je zakonodajno-pravni komisiji skupščine SRS poslal mnenje o uveljavljanju 35. in 39. dopolnila k slovenski ustavi, ki govorita o financiranju krajevnih skupnosti. ROS meni, da poročilo o potrebni normativni dejavnosti za izvedbo ustavnega zakona ne vsebuje jasnejših opredelitev za izvajanje omenjenih dopolnil. Hkrati podpira pobudo skupine delegatov za delegiranje delegatov v zboru občin republiške skupščine in občine Ljubljana-Šiška, ki predlagajo pripravo zakona o krajevnih skupnostih. Tudi ROS meni, da bi s takim zakonom rešili vrsto vprašanj, dosegli njihovo enotno delovanje in financiranje in s tem boljšo motiviranost za delo delavcev v KS. Veš, sindikat, svoj dolg? Člani občinskega odbora sindikata delavcev energetike Nova Gorica so razpravljali o odloku republiškega izvršnega sveta o ustanovitvi javnega podjetja elektrogospodarstva Slovenije, o reorganizaciji ozdov elektrogospodarstva in premogovništva v družbena podjetja ter o protestni izjavi delavcev Soških elektrarn Nova Gorica. Ugotovili so, da so se z odlokom pokazale nekatere težave. Odlok je bil oblikovan brez upoštevanja pripomb in opozoril sindikata (ROS), zato menijo, da tako obnašanje pomeni ignoriranje in žalitev sindikata, predvsem pa dokaz, da si sindikat še ni izboril vloge, ki bi jo moral imeti pri oblikovanju aktov, katerih posledica je lahko tudi odpuščanje delavcev. Nesprejemljivo pa je po njihovem tudi, da načrt reorganizacije ni bil obravnavan hkrati s predlogom za reševanje presežkov delavcev. Menili so tudi, da bo reorganizacija bistveno prizadela le nekatere delovne organizacije, drugim pa nudi možnost nespremenjenega prehoda v novo organiziranost. Tako so delavci v neenakopravnem položaju. Ugotavljali so, da bo prihajalo do tega, da bodo v javnem podjetju zaposlovali nove ljudi za dela, ki jih bodoči »presežki« opravljajo že sedaj. Na tak razplet ne moremo pristati, so poudarili... Zato so od ROS delavcev energetike zahtevali, naj z vsemi sredstvi doseže spremembe omenjenega odloka in s tem zavaruje interese in pravice delavcev. Ob tem so poudarili, da takšnega sindikata, ki v kritičnih trenutkih ne namerava stati na strani delavcev, ne potrebujejo. Kukurakuku Paloma... Delavci Palome vidijo novo vlogo sindikata v močnem sindikatu podjetja, ki se povezuje neposredno v republiški sindikat dejavnosti. Zato ne vidijo potrebe po občinski, mestni ali regijski povezavi. Tako so sklenili, da članarine letos ne bodo več nakazovali občinskemu svetu; če bo potrebno, jo bodo pošiljali neposredno RS ZSS. Ko smo že pri članarini, pa še to: člani komisije za organizacijska in kadrovska vprašanja pri medobčinskem svetu celjske regije so se na zadnjem sestanku spraševali, kako bo z nakazovanjem članarine za SZJ glede na skrhane odnose med Srbijo in Slovenijo. Slišati je bilo, da so v občinskih svetih proti centralizaciji članarine. Torej? Jože Šketa, predsednik mestnega sveta ZSS Ljubljana: Nazadnje bo odtehtala korist... »Po razpravah na občnih zborih osnovnih organizacij sodeč je po ljubljanskih firmah čutiti nekakšna strah in spoštovanje pred sprejemanjem sindikalnih funkcij,« je doslej opravljene občne zbore komentiral predsednik mestnega sveta ZSS Ljubljana Jože Šketa in svoje mnenje takole pojasnil: »Kandidati za funkcije predsednika sindikata podjetja se namreč globoko zavedajo naraščanja presežka delovne sile, strah jih je pa tudi širokih pooblastil poslovodečih mož, ki so dobili z novo zakonodajo o delovnih razmerjih skorajda proste roke nad delavčevo usodo. Bojijo se, skratka, da utegnejo tudi sami postati odveč, če se bodo za svoje ljudi preveč potegovali...« Sicer pa imajo po ljubljanskih delovnih organizacijah nemalo težav s spoštovanjem rokovnika o dinamiki občnih zborov. Tozdi, ozdi, pozdi, sozdi in podobne »intelektualne konstrukcije« najnovejše YU zgodovine se namreč še niso preoblikovale v podjetja (ali druge možne zakonite oblike organiziranja), zato marsikje še vedno ne vedo, kako uveljaviti programsko načelo: eno podjetje - en sindikat. »Seveda si pa na vse kriplje prizadevamo, da bi stvari čimprej ,pošlihtali’, saj čas priganja tudi nas; samo občni zbori in na njih speljane volitve lahko predstavljajo kadrovsko bazo sindikata tudi navzgor, do samega republiškega sveta,« trdi Jože Šketa in od tega stališča zatorej tudi niti za milimeter ne odstopa. »Do 5., najkasneje pa do 10. februarja jih moramo spraviti pod streho; nato se bomo lotili skupščin občinskih organizacij, za 27. februar pa načrtujemo skupščino mestne organizacije.« Vzporedno z občnimi zbori pa se v ljubljanskih sindikatih ta hip ubadajo še z drugimi »tekočimi zadevami«, med katerimi velja na prvem mestu omeniti njihovo skrb nad naraščajočimi presežki delovne sile, ki so posledica ali prestrukturiranja ali stečajev posameznih firm. »Nad nami že lep čas kot Damoklejev meč visi Papirnica Vevče, težave se kopičijo v Iskri...,« našteva Šketa in se zamisli: »Kaj šele bo, ko naj bi trg začel funkcionirati tako, kot se spodobi...« Odbori dejavnosti poslej - mestni Zato so del svojih aktivnosti hkrati posvetili spomladanskim volitvam v zbor združenega dela. »Pogovarjamo se s predsedniki sindikatov v posameznih podjetjih, ponekod pa tudi s predsedniki delavskih svetov, saj bi radi, da bi bili v ta organ izvoljeni taki delegati, ki bi zastopali stališča prenovljenega sindikata: čim bolj realne plače, aktivno socialno politiko, varnost dela in zaposlitve, urejene delovne razmere..., nenazadnje pa tudi vse vrste varstva - od sindikalnih aktivistov do delav- cev, ki so s -stavko izrazili svoje nezadovoljstvo.« Na zadnji seji predsedstva so obravnavali osnutek poročila o delu v zadnjih štirih letih in osnutek programa za naslednje mandatno obdobje, ki ga je nato ugodno ocenil in tudi sprejel mestni svet. »Na tej seji smo razgrnili še bodočo organizacijsko shemo mestnega sveta,« je nadaljeval Šketa in pojasnjeval: »Najnovejše je to, da smo se v sodelovanju z republiškimi odbori panožnih sindikatov zmenili, da bodo poslej odbori posameznih dejavnosti organizirani na mestni in ne več na občinski ravni. Glede na kadrovski potencial - v mislih imam predvsem tiste funkcionarje, ki bodo opravljali funkcije sekretarjev posameznih panožnih odborov - in pretežnost posameznih dejavnosti v okviru nekega zaključnega prostora, pa bodo lahko sedeži nekaterih odborov tudi v pisarnah posameznih občinskih svetov. Na primer: odbor sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti bo ,sedel' v Centru, ker je tam pač največ tovrstnih ustanov, gradbinci, denimo, bodo za Bežigradom, odbor zdravstvenega in socialnega varstva pa bo .vedril' v prostorih mestnega sveta.« Nihče ne bo ostal na cedilu (?) Na koncu našega pogovora pa Jože Šketa izda še eno »skrivnost«, ki jo za zdaj še ni treba podrobneje opisovati - saj veste, lahko se še kje kaj zatakne, pa bom spet slišal tisto o praznih obljubah. »Ko smo dobili v rqke prve podatke, ki so dokazovali, da brezposelnost narašča tudi pri nas, smo se lotili reševanja vprašanj, ki se jim zdaj rečf— - presežki. Zato smo bili zelrej. delavcev.« slov Kot že rečeno, Jože Sketljem »podrobnosti« še ni pripravke] gosPGniSo darske zbornice ljubljanski^ regije, ki sta pripravljena soii0m delovati. »Kaj več o tem pUsm konec prihodnjega meseca,janji pomežikne. peb pr°i Denar, denar.., tov' Pač pa Jože Šketa izda, d^e,3’ se bodo z uresničitvijo tegu načrta nekako izognili za^^ dregi, ki ji za zdaj še nikakofctab ne morejo priti do dna: nazgoc mreč, da jim je zaradi slabšariog nja gmotnega položaja začeli hi zmanjkovati denarja za najraz^oč zličnejše oblike socialne po^Q moči. ^ »Pred šestimi leti smo zače)\n , tudi z organiziranjem prevenšl{0c tivnih okrevanj oziroma ak tivnih oddihov zdravstven'neiH ali socialno ogroženih delavJ!eSI. cev. Omogočili smo jim lOha dnevno brezplačno bivanj'’^ z vso zdravniško oskrbo v Ba^ft njolah pri Pulju. Odmev je byaJn izjemen; tudi zato, ker so ne kateri od 835 delavcev pozniram ' letom navkljub prvič videna morje!,« je zamišljen Šketrieja, »V tem trenutku pa niti slutijk ta ne morem, ali bomo zara^en-predvidene spremembe v si®CsP stemu financiranja ZSS lahko nadaljevali. Čeprav tudi to tisti .materializirani- D argument, na podlagi kaMruž rega delavec najlažje spozn*gosp kakšno korist pravzapra^om: lahko ima od tega, če je čla^an sindikata...« ^ ,^hlj Damjan Križnv^tn boli -----------------------------T ve< Posvet predsednikov OOS kemične industrije tavi- o kolektivni pogodbi ^ ?aPo sern w-----■ - delo Zdaj, -e Vprašanja, vprašanja, vprašanja________ Predsedniki osnovnih organizacij v kemični industriji in iJ^h, ( dustriji nekovin Slovenije so imeli pred dnevi »študijski« sest??'3''] - - - ,v cir nek, na katerem so jim predstavniki ROS razlagali bistvei^ Qri prvine kolektivne pogodbe. Sekretar ROS Franjo Krsnik nam povedal, da je bil sestanek potreben, ker je novo v delu sindbr^a 2 ___Ji_______•______________4. 11 1 J _ 1L1 _• • _ Ji o ^ kata objektivno še precej neznano, pa tudi, ker doživljajo sindsp 'p kalni delavci v prenekateri delovni organizaciji nekakšen pfProgj tisk vodstva, morda tudi nedobronamernega, češ, kdaj se bor^Podp začeli pogajati o plačah. Pritisk je nenavaden, če vemo, da ^bo zdaj za taka pogajanja še ni zakonskih možnosti. Krsnik je ^ hi povedal, da so predsedniki OOS veliko spraševali, vprašanja ?t a,ri bila vseh vrst. Od, denimo, ali velja kolektivna pogodba za v?p0,.Je - - v,Povs, delavce ali samo za člane sindikata. Pa, na primer, ali že verr^tni) Mimogrede velja omeniti še to, da se predsednik Šketa z nekaterimi podjetji dogovarja še o sponzorstvu nad aprilskim kongresom slovenskih sindikatov. »Dodatna obveznost pač«, skomigne z rameni ... kdo bo razsodnik v primeru sporov med delodajalci in sindik^ftiat*] pri uveljavljanju določil kolektivne pogodbe: ali bi bili to lah^ovip družbeni pravobranilci ali pa nemara samostojne strokovfl®reds inštitucije? Tudi še ni znano, na čigavem plačilnem spisku profesionalni sindikalni delavec v podjetju: na delodajalčeve1!) a°ri ali bo živel od članarine. Kako bodo uredili status sindikak1’ 0^' poverjenikov, torej neprofesionalnih delavcev, sindikatu ma^bij)0 ših podjetij? Veliko je bilo vprašanj o plačah, o določilih kole^ tivne pogodbe. Marsikdo še ne ve, da pogodba določa le najnižHoj,^ raven plač, več od tega si mora sindikat izboriti na pogajanji'?'««© Posvet se je končal z debato o položaju sindikata in njeg°'ij?,f'z vloei ori bodočih volitvah, zedinili so se. da bo ta odnos ve,f.. vlogi pri bodočih volitvah, zedinili so se, da bo ta odnos ve v darle aktiven. o f opf ečC---------------------------------------------------------------------------------------------------------------- pogovor z Albertom Vodovnikom, predsednikom RO sindikata kovinskopredelovalne in elektroindustrije ter članom ^ Predsedstva RS ZSS . Zi >ilc Razmere v slovenski metalurgiji, v kovinski in elektroindustriji kakor tudi v črni in barvni metalurgiji so zaostrene. Delavce “Pestijo neurejene gospodarske razmere, prešibka sposobnost sedanjih poslovodnih in strokovnih kadrov pri odpravljanju težkih tarazvojnih napak preteklosti in hkrati sicer nujno, a boleče ugotavljanje resnice, da je za sedanji in prihodnji obseg proizvodnje ^ teh dejavnostih preveč delovnih presežkov in premalo učinkovitega iskanja optimalnih rešitev za zaposlitev sedanjih in bodočih ^'fodov delavcev. To kot mora visi tudi nad vodstvom po številu največjega sindikata v Sloveniji, ki zahteva od vseh pristojnih t^ganov v podjetjih in koncernih kakor tudi v družbi, da se temeljiteje lotijo vseh žgočih, zlasti razvojnih vprašanj in problemov, da rs'1' bil prehod na novi način gospodarjenja za delavce in njihovo socialno varnost čim manj boleč. ini Naš pogovor z Albertom Vodovnikom je bil zategadelj namenjen predvsem sedanjim aktualnim razmeram v kovinski in Elektroindustriji ter nalogam sindikata v današnjih nič kaj prijetnih časih. sti 10 • Delavska enotnost: - Kakšen je ''f.Položaj dejavnosti skozi sindikalna očala? lin \. Vodovnik: »Presneto resen, b^ovsod so težave: tako v črni in viParvni metalurgiji kakor tudi rc>y kovinsko predelovalni in elek-■foindustriji. Med podjetji v teh ^javnostih je tudi nekaj svetlih .sjem, ki so po mojem prepričanju J^jeme zato, ker so že v preteklosti uiprebrodile hudo razvojno in poslovno krizo in zato »priprav-etljeno« dočakale sedaj zelo zao-av^rene gospodarske razmere. Gre va?a programsko in poslovno konso-jghdirana podjetja, usmerjena 30Pi'edvsem v izvoz, za taka, ki se 'k?'80 prepuščala zadovoljstvu 5 1’ količinski proizvodnji in prodaji s°aoma, temveč so se pravočasno pttsmerila v raziskavo trga, v uva-a,Janje novih proizvodov, ki jih potrebuje trg, in so znale znanje in proizvode tudi prodati in si zagotoviti ustrezen položaj na doma-(jpern in tujih trgih. Lahko bi sicer naštel taka podjetja, vendar se '“bojim, zato, ker so razmere v naši zadružbi in v gospodarstvu tako nestabilne, da se kaj hitro lahko tazgodi, zaradi negospodarskih ra-šaZlogov, da si danes dober, jutri pa eP' hudih škripcih. To lahko pov-rar°či nepremišljen ukrep zvezne 30^ a vendar ob njih po-aoljamo, da se vsak gospodar pa-tt^etno obnaša, in če bo podjetniku žablja hetn _ ustrezalo več proizvajati j. Več zaposlenimi kot pa z uve-vavljanjem nove tehnologije, ino-^nijami itd., bo preračunal in Sotovil, da je delo kot proizvodni glavnik cenejše kot drugi in več .^Posloval, To se je dogajalo v na-T1 gospodarstvu, kjer je bilo Zd ° Zmerai podcenjeno. Od tod inrf k° se hočemo iti tržno go-^Podarstvo, presežki delavcev, ki .v j,50 jih povsod radi na hitro zne-l’ država pa nima rešitev za čim Wv atlj boleč prehod teh delavcev il^hruge dejavnosti, meril za ugo-i L!:^anje presežkov, skratka, J; lrnrria socialnega programa, ki ga dise Vsaha urejena država. Ko smo ij.) p Pogovarjali o Markovičevem niPort amu’ k1 smo Slcer načelno #>dh tuc^' v našem republiškem tfla k111’ srno 0P0Z0rih predvsem ?gj. bibe v socialni politiki in pro-^QJ.rnu- Nismo se strinjali z mora-za stavke, ker še danes ni ^bru^k01 iasn0, kako bomo v tej reševali socialno proble-J^ovn k m ae Posehej probleme de-rt^red " Presežkov. Tudi skrajnemu b«avutVu sindikalnega boja, jd0kl’ Pa četudi bi morda bilo %vjro Počakati do konca prve po-6 letošnjega leta, se nismo ribijiVedali in ga(jo) bomo upora-L ee bo treba.« Ž]iJiofltlavska enotnost: - \ekaj rctnih pobud je že bilo, de-nVŽe; ” ^ia v jeseniški in ravenski ,«^enarni’ pa v TAM in se */e-•• jiV°Sn- ,nia ^n^,' vlada nekaj želez A. Vodovnik: »Pritisk na sindikat, naj se spoprime s presežki zaposlenih, ki nastajajo in bodo nastajali ob reorganizacijah podjetij, je velikanski. Precej je tudi tistih, ki naj bi izgubili delo... V TAM imajo na primer spisek prek 600 delavcev, veliko jih bo odveč v železarnah. V železarnah in na izvršnem svetu so obljubili, da bodo oblikovali strokovno skupino, ki bo v petih letih rešila ta problem. Ta pa se je zaostril že konec lanskega leta, ko so v slovenskih železarnah - sicer začasno - ustavili delo. Mi smo zahtevali, naj republiški komite za industrijo do konca januarja da svoje mnenje o tem in naj enako stori tudi splošno združenje črne in barvne metalurgije pri zbornici. Zahtevali smo jasen program reševanja teh problemov v železarstvu, pa tudi »videnje« slovenske vlade o tem, kako bo pospeševala prestrukturiranje v naši panogi, kako se bodo tovarne usposobile za tržno proizvodnjo in kakšna bo cena za to v obliki presežkov delavcev in kdo bo to ceno plačal.« Delavska enotnost: - Najbolj konkretni so bili v Mariboru... A. Vodovnik: »V Mariboru v vseh okoljih terjajo moratorij za odpuščanje delavcev, dokler ne bo sprejeta vsa zakonodaja, ki ureja zakonsko varstvo delavca in njegov socialni položaj.« Delavska enotnost: - Kon- kretno? A. Vodovnik: »No, ni še sprejet zakon o delovnih razmerjih, ni še zakona o pokojninskem zavarovanju, ni še kolektivnih pogodb itd. Mi bomo zahteve iz Maribora seveda podprli.« Delavska enotnost: - V jeseniški železarni govorijo o posebnem skladu s katerim naj bi železarna pomagala svojim nekdanjim delavcem, da bi odpirali zasebne delavnice, v katerih bi izdelovali izdelke za potrebe železarne, pa seveda tudi za trg. Kaj menite o tem? A. Vodovnik: »To je le ena od možnih rešitev, o kateri ne razmišljajo samo na Jesenicah. Posnemajo jo tudi drugod. Gre za neko vrsto celične proizvodnje, za uspostavitev majhnih delavnic, ki bi delale za veliko industrijo, povezan tok v neki centrali, ki je možna in zagotavlja obratovalnicam dolgoročno sodelovanje. Takšni predlogi so obstajali že prej preden je kriza zajela železarstvo. Mi v sindikatu se strinjamo z vsemi pametnimi rešitvami, s takimi, ki bodo preprečile še slabši ekonomski in socialni položaj delavcev. To bomo tudi podpirali, vendar pa mislim, da bo potrebno razčistiti v praksi še marsikaj, kar je povezano s kapitalom.« Delavska enotnost: - Prosimo za vaš komentar o poskusu, da bi v Sloveniji izdelali strateški plan reorganizacije in razvoja gospodarstva pod pogoji. A. Vodovnik: »Načrt vlade, ki pripravlja program, kako pomagati nekaterim podjetjem, zlasti pa večjim sistemom, iz krize, bi pomenil začetek tudi drugačnega ravnanja s kapitalom. Bomo pa seveda zahtevali, naj vlada čim-prej pove, katera podjetja (ali dejavnosti), misli posebej podpreti. Treba je tudi pretehtati, kako bo takšna odločitev vplivala na druge dejavnosti. Na primer: ali je najbolj smotrno pomagati slovenskim železarnam ali pa razpoložljivi kapital dati raje predelovalni industriji, da se izkoplje iz dolgov in začne normalno poslovati.« Delavska enotnost: Najnižja plača je oblikovana tako, da dva zaposlena v družini komaj pokri-jeta najnujnejše življenjske stroške družine. Marsikje še teh ne. Če bi bil eden izmed zakoncev dobro plačan za svoje delo, drugi pa ostal doma, kot predlagajo v nekaterih tovarnah, bi se znebili presežkov delavcev... A. Vodovnik: O lakih stvareh ni mogoče govoriti kar na pamet, brez ustreznih strokovnih podlag in natančno predvidenih posledic. Enkrat smo sc žc opekli, ko smo na vrat na nos šli v prehod na kasnejši začetek delovnega časa. Zdaj v nekaterih okoljih žc prehajajo na evropski delovni čas. drugod pa razčlenjujejo tc predloge. To je povezano tudi s prizadevanji za najnižji OD v višini sedem tisoč dinarjev ali tisoč nemških mark. Ljudje v tovarnah se resno pogovarjajo o tem in pedlagajo. da se sicer pri njih ovrednoti za cilj najmanjši OD 7 tisoč dinarjev. V sindikatu takšna razmišljanja povsem podpiramo. Zdaj je seveda še odvisno, kakšne bodo kolektivne pogodbe, verjetno pa se v našem sindikatu ne bomo strinjali z najnižjimi zneski, ki bodo v generalni kolektivni pogodbi. Mi si bomo zastavili višje cilje, precej višje najnižje OD. kot so sedaj ali pa kot bi jih radi nekateri postavili. Zato žc danes bodrimo sindikate v podjetjih, naj prisilijo poslovodstvo, naj več naredijo za razvoj, proizvodnjo in trženja, skratka naj postavijo zelo jasne poslovne cilje, ki bodo taki. da bodo omogočili neprimerno višje plače. Kaj takega storiti dandanašnji kajpak ni enostavno, takšen pritisk pa je vendarle potreben. V enem izmed podjetij, kjer so se začeli pogovarjati o 7 tisočih dinarjev. je poslovodstvo kaj hitro »pri- stalo« na ta znesek, vendar pa takoj dodalo, da to pomeni toliko in toliko delavcev preveč v tovarni, torej na cesti. Najlažje bi bilo tem kajpak odgovoriti. daje njihov problem, kako bodo organizirali proizvodnjo in ljudi brez odpustov, da sc cilj doseže, vendar to ni rešitev čez noč. Sicer pa si ne predstavljam, da smo mi v Sloveniji. še manj pa v Jugoslaviji, sposobni priti v Evropo 92 s pet tisoč ali pa z dva tisoč DEM plače, ker vem. da nas zdaj Evropa sprejema zato. ker imamo poceni delovno silo. Zato mislim, da bo treba še veliko narediti. da bomo lahko uveljavljali »evropsko sindikalno listino« tudi pri nas.« Delavska enotnost:-JVa/oga sindikata ta trenutek in seveda v prihodnje je čimbolj učinkovito zastopati delavce in jim pomagati. Druga pa pripraviti sindikat in njegove aktiviste na delovanje po novi organiziranosti tako sindikata kot tudi gospodarstva. Kako se pripravljate na drugo nalogo - ki je seveda v funkciji prve. A. Vodovnik: »V našem sindikatu smo precej prisluhnili delavcem v kovinski in elektroindu-. striji in v načrtih za reorganizacijo sindikata upoštevali njihovo nezadovoljstvo z delom sindikata in izpolnjevanjem nalog ter njihove težnje. Tako smo izoblikovali tri pododbore, za črno in barvno metalurgijo, livarne, za kovinskopredelovalno industrijo ter za elektro in elektronsko industrijo. Ustanovili jih bomo na bližnji skupščini sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije. Sindikati bodo tako bolje »tipali« na terenu in hitreje ukrepali. Delavska enotnost:-Ko smo že pri reorganizaciji sindikata, povejte še, kako mislite urediti potek dela znotraj sindikatov in odnos panožnega sindikata do občinskih sindikalnih struktur? A. Vodovnik: »Sindikat se mora pripraviti, to mimogrede, tudi na delovanje in vplivanje znotraj samega poslovnega sistema, ki bo zdaj drugače organiziran, kot je bil dosedaj, skozi sozde in druge višje oblike povezav podjetij. V podjetju je položaj jasen. Na teren smo poslali pet različic predloga, kako naj se sindikat organizira znotraj podjetja, da bo čim bolj dejaven. Drugo je organiziranost v občini in območje dejavnosti občinskih sindikatov. Menimo, da sodi podjetje v okvir panožnega sindikata, na občinski, še bolje pia na regijski ravni, naj se združujejo razne strokovne službe, ki bodo v pomoč sindikalistom v podjetjih. Tudi ni treba, da bi v vsaki občini imeli občinski odbor. Našo organiziranost želimo postaviti čimbolj racionalno, vendar pa hkrati tako, da bo čim bolj učinkovita.«- Delavska enotnost:^ O tem bi lahko govorili še mnogo bolj podrobno. ■ Vendar poglejmo še druga vprašanja o organiziranosti sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije. Kakšnega strokovnega profila - in človeškega - naj bodo ljudje, ki bodo delali v sindikatih? A. Vodovnik: »So direktorji, ki menijo, da se lahko pogovarjajo samo s takim sindikalistom, ki jim je po strokovni ravni enak. S takim stališčem se povsem - ne strinjam! Eno je politično vodenje sindikata, drugo pa strokovno delo v njem. O strokovnih zadevah, pa se je treba dogovoriti, na kateri ravni sindikalne organiziranosti bodo: ali v panožnih sindikatih ali na republiškem svetu. Govorim o pravnikih, ekonomistih ... Nekatere funkcije sindikata, predvsem zaščitne, bi morali čimbolj približati »terenu«, druge, vzemimo za primer kolektivno pogodbo, ali sprejemanje generalnih usmeritev, pa bi morale biti na republiškem svetu. Zelo resno, denimo, zdaj »gradimo« kadre, ki so v podjetjih.« Delavska enotnost: Ali to pomeni, da ste ocenili, da zdajšnji sindikalni funkcionarji na terenu niso dovolj usposobljeni in jih je treba zamenjati? A. Vodovnik: »Ne. Mislimo celo, da je treba vse tiste sindikaliste, ki so doslej delali prizadevno, pošteno, čeprav morda niso imeli dovolj uspehov - zaradi objektivnih vzrokov - še naprej vključevati v sindikalno delo. Ne samo zaradi narave tega dela, ki vendarle potrebuje neko kontiuni-teto, pač pa potrebujemo ob novih svežih silah tudi prekaljene sindikaliste. Tudi po človeški plati so taki kadri dragoceni.« Delavska enotnost:-Stavka je postala zakonito sredstvo sindikalnega boja... A. Vodovnik: »Najbolj me moti, da izvršni odbori v podjetjih ne postavijo dovolj ostre pred poslovodstvo zahtev delavcev in se zato dogaja, da ob takih sporih takoj ustanovimo stavkovni odbor, ki potem ureja potek in vsebino stavke - kot da sindikata sploh ni! Toda v tem odboru so člani sindikata, številni člani izvršnih odborov. Torej je sindikat zraven, vodi stvar, vendar to za javnost očitno ni zanimivo...« Delavska enotnost:-Omeni/; ste, da so v nekaterih okoljih nastale težave pri evidentiranju novih kadrov in da ste jim svetovali, naj dobre »stare« kadre še vključijo. Ali ste »svetovali«, ker so v teh okoljih hoteli narediti kadrovsko čistko? A. Vodovnik: »Realno menimo, da je treba funkcionarje, ki so predano delali in resno jemljejo prenovo, zadržati. Delavska enotnost:—A/i je kaj odporov proti reorganizaciji, ali recimo, drugačnih pogledov nanjo, kot jo imate v sindikalnem vrhu? A. Vodovnik: »Nekateri še ne razumejo, da se bo funkcija občinske ravni sindikalne organiziranosti bistveno spremenila, tako kot se spreminja v odnosu do delavca in njegovih pravic iz dela. Občinski sindikalni svet bo imel obveznosti do političnega in komunalnega sistema, sindikat v pojdetju in pravice delavcev pa so stvar panožnih sindikatov. Tudi v nekaterih podjetjih, na primer Metalfleks iz Tolmina in Ro-tomatika iz Idrije, kjer strukture ne razumejo vloge občinskih svetov, vloge sindikatov v podjetjih, povezanosti v panožni sindikat ter povezanosti na določenem področju v občinskem sindikalnem svetu, zato izstopajo iz občinskih svetov. Ti bodo morali spoznati, da je najbolje delovati v skupni organizaciji.« Delavska enotnost: Kako bodo v bodoče zavarovani sindikalni aktivisti? A. Vodovnik: »Mi varstvo ne predstavljamo tako, da bi samo v statut podjetja ali v kolektivno pogodbo zapisali, da sindikalni aktivist zaradi opravljanje te funkcije ne sme biti kakor koli prizadet. Zavarovati ga bo treba s politiko delovanja sindikata na terenu: da pri reševanju morebitnega dialoga sindikat - vodstvo podjetja, če je potrebno, sodelujejo tudi funkcionarji s področne ali celo republiške ravni, ki prevzamejo vlogo partnerja pri reševanju problema. »Zaščititi« pa bo treba tudi aktivista pred članstvom, tako, da bo lahko dokazoval, da nečesa ni mogel narediti zaradi objektivnih težav in ne zaradi svoje nesposobnosti. Delavska enotnost:-Priprave na skupščino... A. Vodovnik: »Upamo, da bomo imeli do 9. februarja vse nared. Pripravili smo že program, poročilo, predlog za prenovo odbora, predlog statuta. Prvi predlog za evidenco kandidatov je že v razpravi in dobro je, da imamo kar precej kandidatov. « Boris Rugelj, Slika: Sašo Bernardi ROS kovinske in elektroindustrije: senca gospodarskih težav nad volitvami Končane priprave na skupščino__________ Republiški odbor sindikata delavcev v kovinski in elektroindustriji je v minulem tednu obravnaval gradivo za skupščino tega sindikata, ki bo 9. februarja v Titovem Velenju, osnutek statuta ZSS, predlog kandidatov za člane in nosilce funkcij organov republiškega odbora, republiškega sveta in zveze sindikatov Jugoslavije ter predlog kandidatov za 12, kongres ZSS in 11. kongres ZSJ. Glavna tema pa je bil položaj v tej panogi s poudarkom na črni in barvni metalurgiji in livarnah ter položaju kovinske in elektroindustrije v Mariboru. Rezultat te obravnave je odprto pismo slovenski vladi in slovenski gospodarski zbornici z pozivom, naj začneta dejavno sodelovati pri razreševanju nakopičenih težav. Objavljamo ga na 6. strani. Sklenili pa so tudi, da bodo naslednjo sejo IO republiškega odbora tega sindikata posvetili podrobnejši obravnavi gospodarskega položaja v železarnah ter položaju delavcev v njih in posebej gospodar- skemu položaju v kovinski in elektroindustriji v Mariboru. Vladimir Bizovičar, sekretar ROS je pripovedoval, da so na seji brez večjih pripomb sprejeli listine za skupščino tega sindikata: predlog poročila o delu za minulo obdobje, predlog programskih usmeritev in predlog statuta sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije Slovenije. Sekretar je tudi zadovoljen z odzivom delavcev na ponujeno kandidaturo za člane in nosilce funkcij sindikalnih organov. Na seji so podprli predlog, da bi tudi v prihodnjem mandatnem obdobju mesti predsednika slovenskih sindikatov ter sekretarja zasedala Miha Ravnik in Rajko Lesjak. Da kovinarji najbolj zaupajo preizkušenim kadrom, dokazuje tudi veliko predlogov iz baze, naj tudi v vodstvu ROS ostane vse po starem: Albert Vododovnik predsednik, Vladimir Bizovičar sekretar, o čemer bo seveda odločala skupščina tega sindikata. B. R Republiški zakon o delovnih razmerjih: minister za delo zavrača pripombe in predloge sindikata V sindikatih ne znajo brati gradiv Samo v Sloveniji - poleg BiH - teče izdelava zakona oziroma ves postopek sprejemanja v predvidenih rokih. Zaradi izredno kratkega časa, ki je bil na voljo po sprejetju zveznega zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, saj mora biti republiški zakon do konca marca, je to soliden dosežek oblikovalcev republiškega zakona. Tako je na tiskovni konferenci prejšnji teden dejal republiški sekretar za delo Miran Kalčič in dodal, da so neosnovane tako »leve« kot »desne« kritike osnutka zakona. Po njegovem mnenju kritiki zakona, pri tem pa je mislil predvsem na republiški svet ZS, ne znajo brati niti zakonodajnih dokumentov, sicer na zakon ne bi naslavljali takšnih pripomb, kot so jih. »Samo filozofirati je premalo, »je poudaril Miran Kalčič, »treba je brati gradiva in ponujati konkretne rešitve!« Eni napadajo osnutek zato, ker je premalo podjetniško zasnovan, sindikati pa da so ga naskočili prav zavoljo prevelike podjetniške naravnanosti, v kateri naj bi delavci potegnili kratko, je ocenil Miran Kalčič in potem nanizal nekaj konkretnih pripomb, ki jih imajo tvorci republiškega zakona za neosnovane. Bralcem se moramo opravičiti, ker s tiskovne konference nimamo magnetofonskega zapisa in zato pripombe Mirana Kal-čiča ne bo do pike točna, pač pa bomo poskušali iz beležk čimbolj zvesto odslikati vsebino. Kalčič je zavrnil pripombo sindikata, naj bi v zakon vnesli, da delovni teden traja 40 ur. Meni, da je to uredil odlok zvezne vlade, po katerem lahko delovni teden traja 42 ur, izjeme pa naj bi bile urejene v podzakonskih aktih oziroma v kolektivnhi pogodbah. Sindikat se po njegovem mnenju tudi brez potrebe razburja, češ da v zakonu niso omenjeni in zaščiteni sindikalni poverjeniki. To vprašanje ureja zvezni zakon, uredile pa naj bi ga tudi kolektivne pogodbe. Da sindikat ne zna brati gradiv, je videti tudi iz njegove zahteve glede tehnoloških in ekonomskih presežkov, saj jih republiški zakon obravnava skupaj in ne kot zvezni zakon v dveh členih. Tudi ni utemeljen očitek, da so tvorci republiškega prepisovali iz zveznega zakona in tudi delo za določen čas je v nasprotju z očitki dobro urejeno v republiškem zakonu. Tako je minister za delo na kratko ošvrknil sindikate in na koncu uvoda na tiskovni konferenci povedal bistvene novosti, ki jih prinaša zakon. Po njem so le-te: vsi delavci, ne glede na to, kje delajo (glede na naravo lastništva podjetja) enaki glede pravic, delovno pravo je deregulirano, zakon obravnava presežke delavcev, daje tudi možnost skrajšanega in prožnejšega delovnega časa, ureja vprašanje dela za določen čas in podobno. * ’ Na RS ZSS so nekaj dni pred omenjeno tiskovno konferenco na širšem posvetu sindikalnim aktivistom, pravnih služb in ustanov, ki v sedanjem sistemu zagotavljajo varstvo pravic delavcev in družbenega premoženja, obravnavali omenjeni republiški zakon. Nanj so dali precej pripomb in konkretnih predlogov za spremembo členov ponujenega predloga in za nekatere izmed njih smo na tiskovni konferenci poprosili Mirana Kalčiča za komentar. Prvi njegov komentar je bil očitek, da pripomb ne pozna, ker sindikati na ta sestanek niso povabili nikogar s sekretariata za delo. Na zelo ostro postavljeno zahtevo sindikatov, da do neurejenih odpustov delavcev ne sme več prihajati in da je treba odpuste napovedati vsaj tri do šest mesecev vnaprej, je Kalčič odgovoril, da zvezni zakon sploh ne pozna odpustov, saj so pravi odpusti samo ob stečaju. V republiški zakon o delovnih razmerjih pa so vnesli obveznost, da je treba obvestiti predvsem družbenopolitične organizacije, vendar rok ni določen. Poprosili smo ministra tudi za njegovo mnenje o sindikalni zahtevi, da se vsa določila o zajamčenem osebnem dohodku nadomestijo z določili o minimalnem osebnem dohodku. Kalčič meni, naj bi to vprašanje reševal poseben zakon, vendar je vprašanje, kakšno vlogo bi zakon v podjetjih - glede na kolektivno pogodobo - imel. Povsem nerešeno da je namreč vprašanje, od kod sredstva za takšne minimalne plače, za kakršne se nameravajo boriti sindikati. Sindikati med drugim predlagajo tudi podaljšanje porodniške - za drugega otroka dve leti, za tretjega ustrezno več. Miran Kalčič: »Čakamo na konkreten predlog sindikatov.« Vendar pa minister ne verjame da bi takšen predlog lahko prodrl, ker je vprašanje, kdo bo tako podaljšano porodniško plačeval, podjetja ali socialno zavarovanje. Poleg tega imamo že zdaj eno najdaljših porodniških na svetu in tudi tej se podjetja, ki imajo zaposlenih veliko žensk, upirajo, češ da jih preveč stane. In ne samo to! Porodnice bi bile tako za vrsto let izločene iz »poslovnega« življenja in Čeprav velja naša republika za najbogatejšo v državi, pa se vseeno ne bi mogli pohvaliti z življenjskim standardom. Življenjska raven namreč pada že osmo leto zapored, sicer z nekaj vmesnimi manjšimi vzponi, ki pa ne spreminjajo splošne podobe razmer. Kot govorijo raziskave, živi skoraj tretjina slovenskih družin na robu revščine, tako da je primorana vse bolj zategovati pas. Življenjska raven v Sloveniji Polovica vseh stroškov za hrano Ni tako malo družin, ki si zato, da bi si dvignili standard, pomaga z vsemi odtenki dodatne ekonomije, od sive do črne, to je s popoldanskim »fušem« - vse za to, da bi lahko prišli do dodatnih dobrin, s tem pa se iz leto v leto poslabšuje kakovost življenja na Slovenskem. O prostem času torej sploh ni več mogoče govoriti, saj imamo opraviti z naraščajočo preutrujenostjo in izčrpanostjo ljudi. Zastrašujoči so podatki, da bo v kratkem vsak tretji ali četrti delavec ostal brez zaposlitve. Po zadnjih podatkih, iz novembra je bilo v Sloveniji že več kot 32.000 brezposelnih, to pa je kar 31 odstotkov več kot v enakem mesecu leta 1988. Med njimi je- največ mladih, ki še nikoli niso bili zaposleni. Statistika eno, življenje drugo Po statističnih podatkih se je naš osebni standard, če ga gledamo le skozi očala realnih osebnih dohodkov, v lanskih enajstih mesecih izboljšal v primerjavi z enakim obdobjem leta 1988: realno, to je v primerjavi z rastjo življenjskih stroškov, smo namreč zaslužili v povprečju za 26,6 odstotka več kot leto prej. Decembra izplačani osebni dohodek pa je bil realno že nižji od tistega, ki je bil izplačan novembra lani. Sicer pa nam lanska nagla rast cen in drsenja tečaja zamegljujeta dejansko vrednost osebnih dohodkov. V slovenskih sindikatih so pri oceni življenjskih stroškov za december (podatki so bili objavljeni v prejšnji številki Delavske enotnosti) izračunali, da so se ti v mesecu dni povečali kar za 60 odstotkov pri najnižji možni porabi. Koliko so ta čas zrasle plače, si lahko po plačilnih listih vsakdo izračuna zase, saj so povprečja varljiva. Čedalje večji delež družinskega proračuna namenjamo hrani - v nujnih mesečnih stroških kar polovico (sicer pa v vsej Jugoslaviji po računih zagrebškega Centra za marke- ting v povprečju 40 odstotkov). V razvitem svetu dajo za hrano od 15 do 20 odstotkov družinskih dohodkov. Nadaljnjih 16 odstotkov gre za stanovanje, s približno desetino pa se oblečemo in obujemo. Tu smo iz leta v leto skromnejši, saj smo na začetku osemdesetih let, denimo, zimski plašč kupili vsake tri ali štiri leta, zdaj nam mora zadoščati za pet do šest zim, medtem ko smo obutev pred leti nosili največ tri leta, zdaj pa nam mora zdržati sezono dlje. V Sloveniji je približno 650.000 gospodinjstev, ki štejejo povprečno po 3,1 člana. Ocena življenjske ravni v Sloveniji je naslednja: dva povprečna osebna dohodka ob koncu leta pokrijeta 70 odstotkov povprečnih življen-skih stroškov tričlanske družine oziroma 115 odstotkov minimalnih življenjskih stroškov takšne družine. Položaj povprečne štiričlanske družine v Sloveniji pa je bil decembra še slabši: v takšni družini sta dva povprečna osebna dohodka pokrila le 57 odstotkov povprečnih in 94 odstotkov minimalnih življenjskih stroškov. Normalno z enim otrokom To pomeni, da za štiričlansko družino, v kateri sta dva zaposlena, povprečni osebni dohodki ne zadostujejo za kolikor toliko znosno, to je povprečno preživljanje. Naši osebni dohodki so pač takšni, da si za kolikor toliko normalno življenje lahko privoščimo komaj enega otroka. Ob tem pa kaže opozoriti na podatek, da prejema približno 60 odstotkov vseh zaposlenih osebne dohodke do ravni republiškega povprečja. V enajstih slovenskih občinah prejemajo po zadnjih statističnih podatkih dobre tri četrtine zaposlenih osebni dohodek, ki je nižji od povprečnega čistega osebnega dohodka v združenem delu Slovenije: Litija 75 odstotkov, Sevnica 75,2, Šmarje pri Jelšah 76,1, Slovenske Konjice 76,2, Cerknica 76,5, Ormož 76,5, Kočevje 77, Šentjur pri Celju 77, Črnomelj 81,1, Ljutomer 82,3 in Metlika 82,5 odstotka. Nasproti tem enajstim socialno najbolj ogroženim občinam pa je devet najbogatejših, v katerih je imela več kot polovica zaposlenih osebne dohodke nad slovenskim povprečjem: Maribor Pesnica 63,3 odstotka, Kamnik 59,9, Ljubljana Center 57,2, Ljubljana Bežigrad 54,9, Koper 53,6, Ravne na Koroškem 53,6, Piran 51,7, Ljubljana Moste-Po-Ije 50,4 in Trbovlje 50,2 odstotka. Po ocenah Helene Kamnar z republiškega komiteja za zdravstvo in socialno skrbstvo je bila življenjska raven ob koncu lanskega leta kljub vsemu nekoliko višja kot aprila. Po lanskih desetih mesecih je bila življenjska raven, kot dokazujejo statistični podatki, za 32 odstotkov višja kot pred letom v enakem obdobju, novembra pa se je poslabšala za 6 odstotkov, a je bila še zmerom za 26,6 odstotka višja kot prejšnje leto. Čeprav je po prvih ocenah raven decembra še padla, pa je še zmerom višja od prejšnjega leta. Skratka, kljub vsemu smo lanske mesece nekoliko lažje zadihali - a za koliko časa? Decembrski tobogan Realni osebni dohodki za december (izplačani v januarju) so po podatkih komiteja za delo zdrsnili po toboganu navzdol: pri tistih, ki jim delna decembrska revalorizacija (za 20 odstotkov) ni priznana, kar za 37 odstotkov, v dejavnostih, kjer pa je bila priznana, »le« za 24 odstotkov. Življenjski stroški so se namreč decembra glede na november povečali za dobrih 58 odstotkov. Decembra je začela veljati zvezna zakonodaja o izplačevanju osebnih dohodkov oziroma o njihovi zamrznitvi na raven novembrskih. Le določene dejavnosti lahko decembra za 20 odstotkov (na rovaš inflacije) zvišajo osebne dohodke. To ugodnost uživa 70,9 odstotka vseh zaposlenih v Sloveniji. Če bodo zvezni zakon dosledno upoštevali, ni pričakovati realne rasti osebnih dohodkov. Realni osebni dohodek bi ostal nespremenjen, če bi se cene januarja povsem umirile, tega pa realno ni pričakovati. Tudi pocenitev nekaterih živil in artiklov januarja ne bo kaj prida izboljšala življenjskega standarda, ocenjuje Kamnarjeva. Cene so namreč decembra najprej krepko navili, zdaj pa jih po navadi znižujejo največ za polovico tistega, kar so te- njihova kariera bi bila prek ' njena. ( Ker na tiskovni konferen ni mogoče vsega časa porabi | za eno redakcijo in njer vprašanja, smo tu »intervjt končali. Za boljšo ponazoriti ' teme pa navedimo še nekate' konkretne pripombe, ki so j’ • sindikati izoblikovali na onv njenem sestanku. Sindiks predlagajo, naj odmori, pl 1 čitki in dopusti zagotovi; ( vsebino preventivnega zdra' 5 stvenega varstva zaposlen ( in ukrepe varstva pri del Bolje bo treba urediti varsti I invalidov. Kolektivni dopus naj ne trajajo dlje od 12 dr j Vsa določila, ki veljajo za o c ganizacijo, morajo obvezova -tudi delodajalce. Nadurr 2 delo naj bo omejeno, davki' f prispevki iz tega pa naj i r bodo vir proračunov, amp4 s naj koristijo aktivni zaposk £ valni politiki. Delavec sn’ c izrabiti tri dni dopusta p t svoji želji. Delavkam z otrok r starimi do treh let, naj se pr< r povedo delo ponoči in nadur c Materam, ki imajo otrol 1 stare od treh do petih let, n i se takšno delo dovoli zgc f s soglasjem sindikata. Opr j deliti je treba vlogo družbi \ nega pravobranilca ozirorf p ustrezne strokovne institucij t s pooblastili za nadzor na s varstvom pravic delavcev, 1 j glede na zaposlitev. \ Boris Ruge \ c -------------------------— c daj povečali. Proizvajalci ‘ z navijanjem cen ustvarjž c nekakšno rezervo za mor £ bitne hujše čase. Ljudje pa ^ pomagajo, kot vedo in znajo 1 Po novem letu se je moči s razmahnil nakup na obrok Obresti so na videz majhr ^ pologa skoraj nič, posoji 1 tako postaja nekakšen soc alni ventil - vendar pa je ze nevaren, saj skozi njega lahl -spravijo vsakršne cene. Pr< < daja na obroke in posezonsl ' razprodaja sta pač najlaž f načina, da se proizvajalci i trgovci znebijo svojih zalo ne glede na ceno in kakovo blaga. Kupna moč počasi kopni Ker kupna moč po nekat1 rih ocenah ta čas pada vs. dan za približno odstote tako da bo plača kmalu zad stovala komaj še za krU mleko in položnice, je i dlani, da bo prodaja v trgo' nah vsak dan manjša. V nek terih trgovinah že ugotavljaj da se je prodaja prepolovi) Kupci se ne pustijo vleči nos, če vidijo, da je mogo nekatere izdelke onstran m< kupiti ceneje. Sicer pa nap 1 vedujejo, da je večje znižali * cen mogoče pričakovati šc ^ februarja ali marca, ko naj: v bila stopnja inflacije prep1 jj lovljena. Vsekakor pa je slovens) ® družina tista, ki mora vedi j* znova dokazovati svojo trd1 *! živost - kar je sicer dokaz1 j vala vsa minula leta, odkar1 je začela gospodarska kriza1 ^ z njo kalvarija zategovali pasu. S svojimi naravnost fai tastičnimi sposobnostmi pl lagajanja je postala poglavd blažilec nakopičenih težav' konfliktov. Lahko rečemo, da gre dah pri nas že za skrajno obli) izkoriščanja družine za blai tev gospodarske krize in ' iskanje izhoda iz nje. Za' v prihodnje ne bi bilo dobro ' naprej zavračati breme kri' na družino, ampak iskati po1 kako bi ji olajšali življenj' Predvsem bo treba družini gmotno pomagati z otroški1’; in družinskimi dodatki - W; dar ne v vlogi socialne p‘ moči. Po mnenju dr. Ka1;; Boh bi morale dodatek dob1 vse družine kot nadomesti; za povečanje življenjskih stf* 8 škov, ki nastanejo s tem, ko ’ § rodi otrok. S Marija Frančešk1 v slika: Sašo Bern^ s ^ - 'ek O napadih na Markovičev protiinflacijski program Šarlatani tečejo maratonski krog vjt riti ite1 k£ Minil je dober mesec, odkar so delegati zvezne skupščine bolj ali manj soglasno p podprli Markovičev protiinflacijski program, na katerega so nekateri tako težko čakali. >vi Osnovni cilji tega programa se sedaj Že uresničujejo, hkrati pa SO VSS glasnejši kritiki ra zvezne vlade, ki se je odločila za terapijo s šokom kot menda pravo zdravilo za dolgoletno jugoslovansko inflacijo. st' Logika Jeffreja Sachsa boljševistični (dogovorni) >uS Jugoslovani smo po svoje dtf pravzaprav precej čudni iju-■ 0 dje - vsaj tako se včasih zdi ,va - saj smo najprej tarnali, da irt zvezna vlada nima zdravila d ' proti divji rasti cen, ko pa i nam je ponudila protiinflacij-ski program, smo ga začeli tr-'sl1 gati na drobne kose že prve srr dni. V to početje se vključujejo P tako tisti, ki ne vedo nič o eko-'oK nomiji, kot tudi priznani do-pr| mači teoretiki ekonomske te-ur orije. Čeprav jim pravice do 'oi kritične distance do Zveznega n izvršnega sveta in omenjenega ■Sc Programa ne bi smeli jemati, Pd Pa vendarle velja reči, da je zb> večina dosedanjih kritičnih on| pripomb bolj politično (volun-ici; taristično) obarvanih kot pa nd strokovno utemeljenih. Morda i 1 je tako tudi zato, ker se »vsi na vse spoznamo«, namesto da bi .ge v vsej družbi bolj razvili nadaljnjo delitev in specializa-—i cijo dela, kot so to že naredili v razvitem svetu, i : Kakorkoli že, čas za prve rj£ ocene Markovičevega pro-op grama za boj proti inflaciji je >a j tu in očitno je, da nasprotnike ijo jugoslovanskega režima moti sama vlada, njena vloga v go-0k spodarskem življenju podjetij, bij bank in države, jugoslovanska 3ji partija in njen prevladajoč vpliv na tekočo ekonomsko politiko in še bi lahko naštevali. Če presojamo protiinflacijski program v tej luči, seveda ne bomo daleč prišli, pa čeprav je tudi svetovno znani harvardski profesor Jeffrej Sachs pred kratkim opozoril, da se moramo Jugoslovani čimprej odreči delavskemu samoupravljanju in socializmu ter se napotiti k problemom po poti, ki so jo industrijsko razvite države že prehodile. Ta cilj - če se bomo zanj odločili - bomo lahko dosegli v daljšem obdobju, v danih družbenogospodarskih razmerah pa je treba narediti to, kar se pač da narediti. Obtoževati zvezno vlado, da nima niti enega dobrega namena, je verjetno pretirano in neupravičeno početje. Sami se bolj nagibamo k oceni, da je potrebno in koristno argumentirano kritizirati začeto terapijo s šokom v protiinflacijskem boju v luči njene vsebine in osnovnega cilja. Ta pa je zmanjšati inflacijo in hkrati ustvariti presežek v jugoslovanski plačilni bilanci v višini okoli 1600 milijonov dolarjev, tako da se bodo naše denarne rezerve povečale za več kot 2000 milijo- nov dolarjev. Cilj skoraj zagotovo za nikoga ni sporen, sporen pa je lahko način, s katerim se je vlada lotila zapletene naloge. »Čudežna« formula Jeffreja Sachsa, ki se je pred časom ponovno mudil na obisku pri nas in ki je očitno »oče« jugoslovanske terapije, je naslednja: natiskali le toliko denarja, kot ima kritje v tekočem družbenem proizvodu, financirati zvezni proračun z realnimi viri (večjimi davki) in močno znižati kupno moč prebivalstva. Tako naj bi se ponudbe in povpraševanje po denarju in blagu »čez noč« uravnotežila, s tem pa ustavilo divjanje cen in stroškov, ki nas je lani pripeljalo na rob prepada, ki mu v ekonomski teoriji pravijo »hiperinflacija«. Logika kritikov Sachsovo zdravilo - kot že rečeno - pri Jugoslovanih ni naletelo na polno odobravanje. Večina kritikov meni, da bi moralo biti zategovanje pasu manj boleče, ča pa smo se že lotili prevelike inflacije, naj bi občutno zmanjšali davke. Nekateri (Igor Omerza v Mladini) so celo zapisali, da se gre ing. Ante Markovič »monetarno alkimijo«, da je »marko privezal na dinar« in da hi se moral inflacije lotiti drugače, s povečevanjem produktivnosti dela. Jellrej oaCHS in še marsikdo se lahko tem ugovorom verjetno le smeji, saj s hitrejšim povečevanjem plač od rasti produktivnosti dela (pri nas produktivnost dela v zadnjih nekaj letih pada), nenehnim povečevanjem inflacijskega načina financiranja državne porabe in vsakodnevnim zmanjševanjem vrednosti domače valute inflacije ni mogoče ustaviti, kaj šele zmanjševati. Naj se sliši še tako brezperspektivno, nakopičene izgube podjetij, bank in države so tako velike (govori se o 20-milijardah dolarjev notranjih dolgov), da jih bomo lahko odpravili le v daljšem obdobju. V zvezi z idejami o povečevanju produktivnosti dela kot zdravilu proti inflaciji pa kaže reči le, da bi povečevanje proizvodnje v podjetjih, ki poslujejo z izgubo, zmanjšalo produktivnost dela na narodnogospodarski ravni, ne pa povečalo, in s tem inflacijo pospeševalo. Tudi ta cilj, to je večjo produktivnost dela, je mogoče doseči le z večjim tehnično-tehnološkim napredkom, to je v petih ali desetih letih. Čakati tako dolgo in se lotiti inflacije postopoma, kot predlagajo Aleksander Bajt in še kdo, pa je po našem skromnem prepričanju dejanje, ki bi bilo enako samomoru. Da ne bo pomote, nesporno je - kot je izjavil Jeffrey Sachs- da nas čaka še »iz- jemno veliko težkega dele- in »odločnega vztrajanja pri uresničevanju glavnih točk programa«, če naj bi začetni uspehi postali trajni. Če se z njim strinjamo, pa to še ne pomeni, da mu slepo verjamemo in da se tudi on v ničemer ne moti. Gre le za naše mnenje, da je jugoslovanska inflacija monetarne in strukturne narave in da jo je potemtakem možno obrzdati le postopoma. Kljub temu pa je sedanja terapija s šokom neizogibna, saj bi sicer že ta mesec zakorakali v spiralo hiperinflacije, to je prestopili prag več kot 50-odstotnega povečanja cen na mesec, če ob tem zanemarimo, da se nam je to decembra lani že zgodilo, tudi po uradnih podatkih. Kaj zdaj Kot je za Privredni vjesnik izjavil »starosta monetarne šole« ekonomske misli Milton Friedman, nas čakajo v tem letu nove naloge. Če smo ga prav razumeli, sa lahko država financira le z davki ali s tiskanjem denarja, in ker naša tiskarna tiska manj denarja, smo pač morali povečati davke. Vendar bomo morali v prihodnje skrčiti davčne izdatke, če bomo hoteli z novimi programi in bolj donosnimi naložbami povečati proizvodnjo. Ker vlada za letos načrtuje zmanjšanje družbenega proizvoda za okoli dva odstotka, je več kot očitno, da SE HOV investi^iski kros ne bo začel tako kmalu. Letos naj bi za okoli 11 odstotkov povečali le izvoz, uvoz pa za 19 odstotkov, o kakšnem dvigu življenjske ravni pa lahko le sanjamo. Eno pa je gotovo: če vlada in vsi skupaj ne bomo uspeli sprožiti daljnosežnega procesa prestrukturiranja gospodarstva, se nam obeta klavrna prihodnost. Tokrat gre očitno zares in finančna pomoč tujine (Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada v višini okoli 450 ozhi-roma 370 milijonov dolarjev) nam daje možnosti, da se ekonomske stabilizacije lotimo na nov, uspešnejši način. Če se bo inflacija začela spet povečevati, se bo začel zmanjševati' tudi plačilnobilančni presežek in monetarne rezerve, to pa bi nas pahnilo še nekaj let nazaj. Prave izbire torej nimamo. Razen morda te, da bi nam tudi tokrat spodrsnilo in da bi začeli v svetu na nas gledati kot na šarlatane, ki tečejo maratonski krog, pa nikoli ne pridejo na cilj. Tega menda ja ne bomo dopustili? Kaj se bo na koncu izcimilo, je pravzaprav odvisno od tega, ali je šarlatanski sedanji protiinflacijski program Markovičeve vlade, ali pa so šarla-tanske le domače kritike tega programa. Bog ne daj, da bi bilo res oboje... Emil Lah ze hi SIP Šempeter bi si rad pridobil i ■ nekdanji ugled te V Rešitev pet pred dvanajsto Če odmislimo za lase privlečeno retorično dilemo, kdo je kriv ?a jugoslovansko krizo: ljudje ali sistem, potem je moč mirno Opisati, da ni dosti manjkalo, pa bi socializem požrl še eno dobro tovarno. Strojna industrija SIP Šepmeter je namreč ned-vomno solidna (za naše razmere zelo solidna) industrijska naprava, kar ji priznavata domači in tuji strokovni svet. Nedvomno pa z gotovostjo lahko trdimo, da bi tovarna že izdih-aila, če... No, če se potem, ko so delavci odstavili nekdanjega dl direktorja, novo vodstvo ne bi odločilo, da oktobra lani za več •d kot mesec in pol ustavi proizvodnjo. Kaj takega se seveda lahko it dogaja samo v razvpiti jugoslovanski (inflacijski) ekonomiji, r: ^apreš tovarno, pošlješ delavce domov in ne propadeš. V na-a i sprotnem primeru ti vsi računi kažejo, da se boš potopil. Kje je tu (gospodarska) logika? V pogovoru z v. d. direk-°rja Rafelom Končino, v. d. v°hje računovodstva Anto-jj0rn Sovincem in predsedni-0rn sindikata Nikom Rakom StHo izvedeli, da jim drugega Pač ni kazalo. Proizvodnja jim vezala ogromna sposojena Sredstva, na dvorišču pa se jim Je bohotila enoinpolmesečna /'loga. Storili so torej tisto, ®sar niso na primer v Ijuto-erskem Agrostroju in še kje ^ zaradi česar si vodilni Iju-teh tovarn pulijo lase. pulijo so v Šempetru zajezili e dobave na eni in pospešili Pr°dajo na drugi strani. Za j °nazoritev: SIP je imel v za-^ §ah končnih izdelkov, pre-g?1 je ustavil proizvodnjo, kar 000 tako imenovanih po-g Jnih enot (normativnih ur). v 0 je za »rezultat« izpolnje-sta*^3 P^ana’ ki ga je naredilo r° vodstvo in po katerem ^ Tak0 o1 3« bi ti1 J naj bi lani povečali proizvodnjo kar za 20 odstotkov v primerjavi z leto 1987. Kot vemo, je medtem, ko so delavci v Šempetru marljivo izpolnjevali plan, Jugoslavijo zajela hiperinflacija. Obresti na posojila je bilo treba v tem času plačevati v lipah, izdelki pa so se zvečine kupovali po tako imenovanih starih cenah in (za tovarno seveda) po skrajno neugodnih plačilnih rokih. Da bo zgodba popolna, je treba dodati še podatek, da nima SIP niti dinarja svojih obratnih sredstev. Kdor zna šteti do pet, si bo kaj hitro lahko razložil, kaj je to pomenilo v okoliščinah hiperinflacije. Novi vodilni ljudje v tovarni se zavedajo, da so z ustavitvijo proizvodnje ujeli vlak še pet minut pred dvanajsto. To je bila za SIP kritična točka, na kateri so izgubili kar preče) svojega nekdanjega ugleda. Razumljivo, podjetje je bilo slab plačnik (njihov žiro račun je bil večkrat blokiran), partnerji so se jih začeli izogibati. Toda ustavljena proizvodnja je kmalu začela dajati prve učinke. Tembolj, ker so načrt, po katerem naj bi do konca leta zmanjšali zaloge na 31.000 normativnih ur, spravili celo na 25.000 ur. Da so na pravi poti, so lahko ugotovili že novembra. Od tedaj jih banka ni več blokirala in stvari so se zlagoma začele normalizirati, kolikor so se v teh kaotičnih razmerah sploh lahko. SIP je bil na začetku lanskega leta kratkoročno zadolžen za 42 milijard (lanskih) dinarjev. Sredi leta se je številka povzpela na 138 milijard, medtem ko je konec novembra znašala 330 milijard dinarjev. Kdor se še spomni hiperinflacij ske spirale v drugi polovici lanskega leta, bo hitro ugotovil, da se je od polletja do konca novembra v Šempetru moralo nekaj zgoditi, kajti sicer bi morala biti številka kratkoročne zadolženosti neprimerno večja. Seveda, kot smo že rekli, je SIP oktobra ustavil proizvodnjo. Kaj pomenijo te številke o zadolženosti, si bomo lahko predstavljali, če vemo da je novembrska realizacija podjetja znašala le 156 milijard dinarjev. Na srečo pa je pospešena prodaja ob ustavljeni proizvodnji že decembra prinesla 280 milijard realizacije. Kaj je to pomenilo v trenutku, ko zaradi ustavljene proizvodnje niso najemali novih posojil pa si lahko odgovorimo tudi s temile številkami: na polovici lanskega leta je presežek obveznosti nad terjatvami znašal 65 milijai'd dinarjev, konec septembra se je povzpel na 120 milijard, medtem ko je konec novembra že padel na 90 milijard. Računajo, da so poslovno leto sklenili s kakšnim 60 do 70 milijardnim negativnim presežkom. O tem pa je treba reči, da Zmotno je prepričanje, da SIP izdeluje le kmetijsko mehanizacijo. O tem zgovorno priča tudi tale hidravlični manipulator na sliki, ki je plod lastnega znanja in dela. številke niso povsem točne, saj pri čiščenju bilanc nenehno ugotavljajo nove in dolgotrajne dolžnike. Tako jim je na primer samo zagrebška Avto-oprema dolžna 70 milijard obresti od računov, ki jih ni pravočasno poravnala. Seveda nam te številke spet ponazarjajo, da SIP še zdaleč ni finančno ozdravljeno podjetje. Da bi lahko normalno poslovali in bili tekoče plačilno sposobni, bi podjetje zdaj potrebovalo najmanj 70 (lanskih) milijard dinarjev. Položaj je tembolj zapleten, ker jim kot Damoklov meč visi nad glavo še stečaj nekdanjega tozda Krasmetal iz Sežane, kjer nastopajo v vlogi druge organizacije solida-nostne odgovornosti in kjer bo treba tako. ali drugače rešiti sto milijard terjatev. Kaj hočemo, takšna so pač pota, ki jih je ubirala ta naša razvpita družbena lastnina, ki jih je, kajpak, treba zdaj hudo drago plačevati. Samo pomislimo: SIP je dal Sežancem program, tehnologijo, znanje, delovna sredstva in še novo tovarno jim je pomagal zgraditi. Z vsem tem so potem gospodarili v Sežani. Zdaj morajo Šempetrčani pokrivati še račune njihovega propada. Čudovita pogruntavščina je bilo tole naše nesrečno tozdiranje, ni kaj! Če hoče torej SIP nekako le splavati, se pravi postati normalno podjetje, nima druge alternative, kot da nekje pridobi kakovostna in sveža denarna sredstva. Tega se v podjetju docela zavedajo. Svoje možnosti vidijo v treh smereh. Pogovarjajo se s tujimi partnerji, z domačimi dobavitelji-upniki in delavci. Očitno je torej, da proučujejo možnosti, kako bi postali delničarska družba. Drugače pač ne gre. S tem pa se bolj ali manj kar samo od sebe rešuje veliko vprašanje, s katerim se že leta ubadajo jugoslovanski politiki in ekonomisti in ki se mu reče transformacija družbene lastnine. Če hoče SIP ostati pri življenju, si s svojo zadolženo družbeno lastnino pri tem lahko kaj malo pomaga. Če pa hoče nujno potreben kapital, ki bi ga lahko ohranil pri življenju in mu ponudil nove možnosti za razvoj, mora hošeč nočeš pristati na resnično lastništvo. Takšno pa je lahko samo državno ali pa zasebno v najrazličnejših kombinacijah. Tretje, jugoslovanske poti ni, čeprav kaže, da tega nekateri še vedno ne morejo doumeti in nas še kar naprej morijo s celimi časopisnimi plahtami. Če pa so res prepričani, da je takšna pot tudi v praksi mogoča, potem morebiti ne bi bilo nič narobe, če bi to razložili tudi delavcem v Šempetru. Kajti velika škoda bi bila, če bi to podjetje, ki je v tehnično-tehnološkem pogledu na zavidljivi ravni, propadlo, in če bi zaradi tega izgubilo kruh 930 delavcev, ki znajo delati. O tem zgovorno pričajo sklenjene izvozne pogodbe, ki bodo v prihodnjih treh mesecih polno zaposlile vse njihove proizvodne zmogljivosti. Ivo Kuljaj Ljubljana, 26. januarja 1990 ljudje med IjudmL To jc obnova neke zgodbe, ki naj bi bila že pozabljena ali vsaj nekateri takratni in sedanji partijski veljaki bi jo najraje pozabili. Še več, počutijo sc zelo prizadete, če kdo to zgodbo omeni. To je zgodba, ki se je resnično pisala pred dobrimi štirimi leti, še v času, ko partijski, občinski in mestni oblastniki imeli še vso oblast, ko so bili nezmotljivi, ko so lahko nagnali najboljše kadre iz gospodarstva, če so le občutili, da so ti zanje postali premočni in s tem prenevarni. To je bil čas, ko so se ti oblastniki lahko neomejeno vtikali v kadre gospodarstva in jih menjavali in nastavljali kot figure na šahovnici. Če pa so naleteli na kakšen odpor, so ob sebi vedno imeli steklenico s Stalinovim duhom, da so jo odprli in z nasprotniki obračunali s takojšnjim etiketiranjem, kot je: neposluh za samoupravljanje, partnerstvo, lokalno lastništvo, protisamoupravno, neupoštevanje načel demokratičnega centralizma, škodovanje ugleda partije, napad na ugled partijsKin tunkcionarjev, kršitev statuta ZKS in ZKJ itd., itd. Da ti oblastniki ne bi bili preveč na očeh javnosti, jc bil njihov sistem izsiljevanja oporočenikov skrit za kulisami tako dolgo, dokler niso izsilili od oporečnikov javne odstope. Po tem sistemu je grajena tudi ta resnična zgodba, ki naj bi nosila uradni naslov Direktor ni imel posluha za samoupravljanje, jaz pa mislim, da v obnovi te zgodbe bolj ustreza naslov Direktorja je odpihnila godba na pihala. Zakaj takšen naslov, bo obnova zgodbe sama povedala. In ker je resnična, so tudi kraj dogajanja in imena pozitivnih in negativnih junakov prava. Bilo je tako: V firmi na severu Štajerske (naše - ne avstrijske) je bil direktor firme tega usodnega dne zatopljen v vsakodnevne probleme, se ubadal z idejo, kako še bolj povečati izvoz, poiskati nove aranžmaje itd., ko mu je tajnica sporočila, da bo v firmo prišel »visok obisk iz mesta in občine«. »Ja, še tega mi je manjkalo,« je na glas razmišljal direktor. »In kaj bi zdaj spet radi od mene?« No, preveč srčno rad teh oblastnikov direktor ni imel, pa vendar gostoljubje zahteva, da se jih sprejeme. Ta visok obisk je res prišel, s sicer dvajsetminutno zamudo, pač v stilu oblasti. Gospodje so (takrat še tovariši) vstopili v direktorjevo pisarno. Ponujena je bila takoj obvezna kavica, medtem pa si je direktor pozorno ogledal obiskovalce (poznal je tako vse), da bi uganil, s kakšnim namenom so prišli. Videl je, da so v delegaciji izvršni sekretar partijskega komiteja mesta, partijski sekretar občine, župan občine, pa prvi mož občine za županom in še predstavnik frontne organizacije. Po kratki vljudnostni izmenjavi besed so gospodje le prišli na dan z namenom obiska. Oglasil se je izvršni sekretar mestne partije: »Tovariš direktor, vi imate v vaši firmi godbo na pihala, ki jo financirate, oblačite in vzdržujete. Ta godba je edina v tej občini in je njen ponos, zato jo občina tudi potrebuje. Poleg godbe imate v firmi še svoje avtobuse, ki jih tudi večkrat dajete tudi za druge potrebe. Sedaj bi en avtobus rabila tudi občina, saj veste, tovariš direktor, ste pač edina firma v tej naši občini. No, in ta naša občina je pobratena z občino v Srbiji in ker ta naša občina letos vrača obisk pobrateni občini v Srbiji, želimo, da poleg naše občinske delegacije gre zraven tudi vaša, ki je edina naša godba na pihala. Ker pa smo v občini bolj slabo pri denarju, bi bilo prav, če bi vaša firma to godbo tudi za tri dni ustrezno oskrbela z dnevnicami in ostalim. Povrh tega, kar bi bilo za vse nas cenejše, naj vaša firma da na voljo še avtobus, ker so vaši avtobusi opremljeni z vašo znano reklamo in se boste s tem najbolj reprezentativno predstavljali prek nas v občini. Vidite, tovariš direktor, zato smo danes tu, ker časa ni veliko, samo tri dni do odhoda v pobrateno občino«. Direktor je bil presenečen. Skušal je sestaviti pri sebi mozaik te zahtevane želje. Ni problem ugoditi željam oblastnikov, bolj ga je spreletelo, ali ni to tempirana bomba, ki so mu jo nekateri izmed teh tovarišev že lep čas poskušali podtakniti. Če to »nedolžno« zahtevo odobri, mu ti že naslednji dan lahko očitajo, da dela mimo samoupravnih organov, da je oblastniški, da razmetava družbeni denar itd. Če ne odobri, bo še večja zamera, poleg tega pa so še trenutno vsi skladi prazni. Dal je poklicat svojega pomočnika in še predsednika sindikata, ker je pač sindikat imel s to godbo pogodbene odnose. Kaj kmalu so ugotovili, da ni mogoče v tako kratkem času priskrbeti avtobus, poiskati nadomestilo za trideset godbenikov na delovnih mestih za tri dni, pa še predsednik sindikata se je dokaj ošabno in samozavestno vedel, ker ni hotel dati denarja iz sindikalne blagajne, za stroške dnevnic. Skratka, bilo je kup problemov in preprek in zato zahteva oblasti zavrnjena. Tako se je ta obisk končal. Iz direktorjeve pisarne so nekateri predstavniki oblasti odhajali vidno užaljeni. Med vrati je direktor zadržal predsednika sindikata ter ga preroško okrcal. To ni bilo dobro, morali bi le poiskati način, da bi ugodili njihovim željam, boš videl, predsednik. Imam občutek, da se ne bo dobro končalo, ti imajo oblast. Kako preroške so bile te besede, se je kmalu pokazalo. Partija je udarila nazaj v vso svojo orožarno metod. Kar naenkrat so se vrstile akcijske konference v firmi pod taktirko mestnega izvršnega se- O naši kadrovski politiki Direktorja je odpihnila godba na pihala kretarja in občinskega, kar naenkrat je bilo ugotovljeno, da je v firmi nastala »kriza vodenja«, kar nenkrat je bil direktor ožigosan kot človek s totalnim neposlu-hom za samoupravljanje, ki negira zakon o združenem delu, ki si upa oporekati celo partijskim sklepom. Partija se je požvižgala nato, da je ta direktor veljal daleč na okoli pa tudi zunaj državnih meja, za zelo sposobnega gospodarstvenika, ni ji bil mar, partiji, da je ta firma dobro gospodarila in se razvijala in da je ta direktor firmo že zdavnaj popeljal v Evropo, ko se mnogim še sanjalo ni, kaj to pomeni in kar danes toliko tulimo. Ne, partija si je želela njegovo glavo, še eno med mnogimi trofejami direktorjev, da si utrdi svoj takrat že omajan ugled s trdo roko v duhu Stalina. Ob tem je bilo potrebno najprej odstraniti še preostali »plevel« ob direktorju. In prvi je bil na vrsti predsednik sindikata v firmi, ki pa je bil občinski politični oblasti že tako trn v peti. Zato je kar čez noč bil na občinskem partijskem komiteju obtožen, da je v partnerstvu z direktorjem, da se do članstva v sindikatu oblastniško vede, da izkorišča sindikat za napade na partijo, da je pokvaril ugled občinskega partijskega komiteja in kup drugih stvari. Občinski partijski sekretar je zahteval, da mora odstopiti in če bo čimprej, ne bo proti njemu sprožil kazenskega partijskega postopka. Poleg predsednika je na zatožno klop občinski sekretar začel posedati se druge člane vodstva sindikata. Vrstile so se seje za sejo občinskega partijskega komiteja in partijske organizacije so morale poslušno izvrševati sklepe višjih organov po načelu totalitarnega demokratičnega centralizma. Celotni scenarij je partija do podrobnosti izdelala in je bil »oporečnikom« potek že vnaprej znan, pa so vseeno ostali brez možnosti za obrambo pred oblastjo. Odstopil je predsednik sindikata s skoraj vsemi člani vodstva sindikata, občinski in mestni partijski oblastniki so tako polfinalni obračun že imeli v žepu. Sledilo je še finale, to je obračun z direktorjem in njegova odstranitev. Ker pa se je občinska partija za ta finale le počutila malo preplitva, je na pomoč takoj priskočil glavni šef partije v mestu, kasneje znan po briljantno izpeljani kulturni revoluciji v mestni kinodvorani. Poklical je direktorja firme pred svoj tron in mu v duhu Stalinove doktrine »tovariško« velel, naj gre iz firme, ker je tako že vse dosegel, celo Krajgherjevo nagrado so mu že dali za popotnico, ker pač ta družba potrebuje zveste samoupravljalce, dobre izvrševalce partijskih nalog, on pa je bil že tako predolgo v firmi in je za socialistično samoupravljanje, ki je za zgled svetu in naš ponos, izgubil posluh. Direktorju ni preostalo drugega, kot da je zavezal culo, vzel slovo od firme in se podal za kruhom v germanske dežele. In glej, zlomka, ti Habsburžani, ki so tako »nazadnjaški«, ker ne poznajo socialističnega samoupravljanja ne zakona o združenem delu zdaj tudi mi ne), ne partijske discipline (sedaj je tudi partija ne več), ne občinskih partijskih komitejev (zdaj tudi ne več), ti Habsburžani so ga sprejeli. In danes ta »gluhi« bivši direktor uspešno vodi takšno firmo v deželi Habsburžanov, ki letno obrača in ustvarja zajetne šope zelenih bankovcev. In ta direktor ni nič več obremenjen s partijo, dogovorno ekonomijo, inflacijo, socialisti, samoupravljanjem. Ja, kaj pa potem sploh dela? Kako je danes šele »srečen« nekdanji izvršni sekretar takratne mestne partije s svojimi takratnimi sodelavci, ker so se mu uresničile besede prekletstva, ki jih je izrekel v avtu, ko je takrat odhajal iz firme, v kateri mu niso hoteli dati godbe na pihala. Rekel je: »Uničil bom to dinastijo direktorja in njegove zavezniške pomočnike v sindikatu.« Res je uspel, ker pa se tudi časi spreminjajo, pa danes s tisto partijo, v kateri je vladal, stoji v vrsti z drugimi nekdaj »oporečniki«, danes političnimi strankami, in čaka na dotacijo države. Kraji dogajanja: Paloma, Sladki Vrh, občina Maribor-Pes-nica, mesto Maribor Čas dogajanja: od 1985 do »morda« Evrope 1992. Osebe pozitivne: Stanko Hadner - tedanji izvršni sekretar ZK Maribor, glavna zakulisna oseba te zgodbe, eden od udeležencev kulturne revolucije v Unionski dvorani v Mariboru, dobil morda za to milostno brco v Mariboru, za nagrado po postal predsednik izvršnega sveta skupščine občine Maribor-Pes-nica, morda pa zato to funkcijo, ker nikoli ni delal v gospodarstvu. Mirč Pestiček - takratni sekretar občinskega komiteja Zveze komunistov Slovenije Maribor Pesnica, ena najbolj komičnih mask v tej zgodbi, danes na listi tehnoloških presežkov v občini. Vlado Čemčič - takratni predsednik stalne akcijske konference ZK Paloma, v tej zgodbi maska z dvema obrazoma, za nagrado postal sekretar sindikata v občini, sedaj minister brez listnice v občinskem sindikatu. Rafael Razpet - takratni predsednik mestnega komiteja Maribor, bolj znan kot oče kulturne revolucije v Mariboru, v tej zgodbi nezmotljivi papež z zavihanimi brki, danes v ilegali, par-don, na odhodu v pokoj. Franc Petrov - takratni predsednik občinskega komiteja Zveze komunistov občine Maribor-Pes-nica, tudi direktor enega od takratnih tozdov Palome, v zgodbi igralec, za katerega se ni vedelo, katero masko predstavlja. Sedaj tudi med tehnološkimi presežki. Osebe - negativne: Maks Kocbek - takratni direktor Palome Sladkogorske, gluh za samoupravljanje - pardon, godbo na pihala. V tej zgodbi nastopal v maski gluhonemega. Sedaj vodilni poslovnež v deželi Habsburžanov, partija mu je hvaležna, ker ji več ne plačuje članarine, saj bi bila taka vsota zanjo prevelika, pa še prepovedano prekupčevanje z devizami. Jože Nekrep - tedanji predsednik neposlušnega režimskega sindikata Palome. V tej zgodbi nastopal z masko sestopljenega oblastnika sindikata skozi stranska vrata. Odšel iz partije, ker je menda kvaril ugled občinskemu sekretarju - pardon, partiji. Še danes najbolj negativna oseba, ker sem napisal obnovo te zgodbe. V zgodbi je nastopalo še veliko oseb v maskah, v vlogi poštarjev, priliznjencev, vsemogočih oporečnikov, sovražnikov družbe iz različnih bregov, bili so žonglerji, statisti, zvitorepci, če bi vse naštel, bi bila obnova predolga, že tako se bojim, da se bo dvignilo iz te zaprašene zgodbe preveč prahu ali pa se bo komu začelo topiti maslo na slavi. Naj mi fantje iz te godbe na pihala oprostijo, saj res niso bili 2 nič krivi, niti vedeli niso, da scSpr bili vpleteni v umazano igro časaist in režima posameznikov v partij^eč ski oblasti. Njihov svet je namrečrih glasba in kdor igra, ne misli zlo-Oa Je pač vladal Stalinov duh, ki jefud že pred mnogimi leti pobegnil iiz steklenice in ugonabljal pocfcor krinko mogočne socialistične de-svo mokracije. Čas sicer celi raneiod ostanejo pa brazgotine. Upajmogov da je Stalinov duh spet v stekle-Pul niči, steklenica pa je ostala, otfaz njej pa volkovi, ki so sicer zame-Pra njali dlako, ostali pa volkovi. ^or !dr Jože Nekrepku :ek P.S.: Jst Tovariš uredniki Članek, ki sem^ei ga napisal, ni napisan s ciljem, dtpT] bi koga deskreditiral, čeprav sifiti: uporabljena imena in priimki. je opis dogodka, ki se je resnično' D dogajal v vsej svoji širini in s poj>h sledicami. Namen članka j^ud predvsem , da pripomore k dru^č gačnemu razmišljanju v demokrati tični družbi, da pokaže, kako je v letih vrhunca svoje oblasti par-^j tija tudi v Mariboru žrla svoje ka- , dre, s tem pa so takratni oblast-** niki partije nesporno pripomogh ^ k mariborski gospodarski stagna\, r ciji, kulturni, pedagoški itd.ucj. skratka, k mariborski sivini, če^ej prav bi ti radi krivdo valili na vsen mogoče druge vzroke. Ne morem^^, soditi, koliko in katere sposobnif^ gospodarstvenike iz Mariborskih^^ firm je nagnala partija, vendar popTa lahko zagotovo rečem, da vsi tisti,y ^ ki so »morali« oditi in sedajjan uspešno vidijo tudi firme v pospo-doi darsko razviti Evropi, bi nam tuPkoi danes še kako potrebni. Naj bo članek opomin tudi vsem tistim,^ ki so se v imenu partije igrah s sposobnimi kadri v gospodarstvu in mu tako mnogokrat povzročili neslutene posledice in upam si trditi, veliko gospodarske škodo, ki je ne bo mogoče nikoh ugotoviti. Naj bo tem gospodom, ki so pod simbolom kladiva in srpa povzročali gospodarsko škodo, jasno, da se za slednje lahko sede tudi na zatožno klop, ne pa da se danes preoblečeni, z metuljčkom in cilindrom ponovno pojavljajo na. kandidatnih listah pred volitvami. Res se m< postavlja vprašanje, ali ne bomc zopet volili sestopljene oblasti. Ah si bodo na teh volitvah zagotovit še večjo oblast je namreč odvisno od zrelosti nas volivcev. Spotoma Tera čoban ovčice... Huso Mevič je 1. novembra v rodnem Travniku zbral okoli sebe trop svojih ovac, nato pa z dvorišča požvižgal še sosedovim; ko jih je bilo na »broju« vseh 400, je s sinovoma Ibrahimom in Vej šilom ter »komšijo« Selmanom Dervišem krenil s trebuhom za kruhom. Prek Bosanskega Petrovca in Bi-hača jo je mahnil proti Beli Krajini in nato prek Dolenjske do prvih predmestij Ljubljane, potem pa »obrnil« in čredo prek Trojan usmeril navzdol proti Savinjski dolini. »Nekateri ,vaši‘ so me gledali malce postrani, to je že res,« je povedal Mevič, ki se s tem »nomadskim« poslom ukvarja že okroglih 40 let. »Ne morem si pa predstavljati, kaj bi storil Miloševič, če bi šel z ovcami prek Save v ,združeno' Srbijo; najbrž bi nas vse skupaj pobil...« Bog ve, kje je danes, saj nikoli ne ve, kje bo jutri. Ne ve tudi, kolikšen bo končni izkupiček, saj tedaj, ko je začel »terat’ ovčice«, konvertibilnih dinarjev še ni bilo. Ve le to, da z letošnjo pašo ne bo obogatel, »ker je kruh cenejši od volne« in da ga ne bo domov pred - 1. majem! Kje je še to...? Huso Mevič s svojo - za naše razmere - pravo »atrakcijo«. Damjan Križnik, slika: Sašo Bernardi Jveljavitev podjetništva ne spreminja zahteve po učinkovitem varstvu pravic iz delovnega 'azmerja Na katerem sodišču bo delavec uveljavljal svoj prav Zakonske listine, ki so bile s (Sprejete po uveljavitvi zveznih saistavnih dopolnil, ne omenjajo ij^eč sodišča, ki odloča tudi o spo-eCih iz delovnega razmerja. To ve-■°da tako za zakon o podjetjih kot jetudi za zakon o temeljnih prvicah delovnega razmerja. Oba za-)OKona predvidevata, da bo delavec e-svoje pravice iskal na »pristojnem ie,Sodišču«. O pristojnem sodišču pa ogovori tudi najnovejši osnutek re-e-Publiškega zakona o delovnih jtfazmerjih. Erozija dosedanje e-Pravne ureditve dogovorne ekonomije očitno zadeva tudi sodišča združenega dela, saj je republiška rpkupščma med predlogi za zače-•ek postopka za spremembo Jstave SFRJ predlagala tudi spre-tnTTembo 225. in 226. člena ustave ItfsrRj, da se iz zvezne ustave sfPnše pojem »sodišča združenega rcdela« (predlog je bil objavljen iP Delu 30. 12. 1989). Po najnovej-0iih vesteh pa je ta predlog ponovil jjudi zvezni izvršni svet, ki je vno-ii-*dč oblikoval predlog za spre-a-Tembo zvezne ustave. je aAli je treba sodišča združenega dela odpraviti j' v nekaterih javnih nastopih ; naši republiki so govorniki po-^ndarjali, j pravno pa tudi ne ombue smansko, temveč je treba naj' zanj domače ime. Ta poziv Se veda velja tudi sindikatom, * ob svoji osiromašeni strokoV' službi potrebujejo pomoč odvisne strokovne ustanoV ki jo delovno imenujem p^ vobranilstvo občanov in d lavcev. Franček Kavč1' jnt Sud Zvezna republika Nemčija: tržišče in emancipiranost žensk Dra trni ;av Z. Dar CM or ak1 i: far Mini krilo in mikro čip - Strinjam se, da spada h d ženska za štedilnik, vendar samo dokler ga ne priključi na električni tok, pravi bonska me srednješolka, ki se je odločila, a' da bo namesto frizerskih ška-iev rij, na primer, imela v svojem 2 11 delovnem obdobju v rokah ‘P‘j električne kable. ‘ Prav takšno razmišljanje so *a Pričakovali strokovnjaki za-vn ^oc^nonemškega ministrstva za izobraževanje, ko so ne-r|. davno začeli kampanjo z na-: v slovom: Značilnost - dekleta •az V gospodarstvu, znanosti in k, tehniki. S tem izredno »domi- ■ 1 šljijskim« imenom, ki naj bi 1 j. skril sleherni spolnostni priz-' j vok, so prikrili kampanjo, ki n0 naj bi v prihodnjih štirih letih Tal sP°dbudila čimveč deklet ■ jc k odločitvi za tako imenovane ■'C moške poklice. Ko so začeli to eri a^cP°’ zagonski stroški zanjo )V( S° znašali milijon in pol nem- t ških mark, sploh niso imeli or pred očmi slike delavke za vrtalnim strojem, ponosne, ker je »enakopravna« z moškimi sodelavci. Eden izmed najbolj .. Privlačnih lepakov prikazuje irl Poklice pri elektronskem obdelovanju podatkov in to z geslom: Mini krilo in makro čip. Vzroki za kampanjo za »tipična nova dekleta« so izraziti ,n nujni. Minulo jesen je v Zvezni republiki Nemčiji ostalo praznih več kot 85.000 mest za izobraževanje v strokovnih poklicih. Med poklice z najboljšo in najbolj varno prihodnostjo uvršča ministrstvo za izobraževanje vse s po-__ dr°čja informatike in teleko-i 1 munikacij, poleg elektronike nk m gradbeništva. Čeprav ob-(je staja okoli 350 strokovnih po-sč klicev, primernih za vse di-jake, se okoli 80 odstotkov od-irji loča za okoli 25 klasičnih žen-ra skih poklicev, kot so frizerski, :jii ‘ ie 'd trgovski ali so medicinske sestre in bančne uslužbenke. Tudi minister za izobraževale, liberalec Jiirgen Meleman Priznava, da ni začel akcije zaradi altruizma in želje, da bi sam svoj prispevek k emanci-Piranju žensk. - Naravni prirastek v naši državi se zmanjšuje in v de-Vetdesetih letih nam grozi Precejšnje pomanjkanje kvali-ricirane delovne sile. Takšen razvoj moramo pra- vočasno preusmeriti, saj bi lahko usodno vplival na naš sistem, zaskrbljeno ugotavlja minister. O tem, kakšne kvalifikacije bodo najbolj iskane, govori podatek, da bo sredi desetletja že več kot polovica delovnih mest, ki si jih ne moremo zamišljati brez ustreznih informativno-tehničnih sistemov. Vesti iz gospodarstva potrjujejo, da kampanja za »tipična dekleta« prihaja ob pravem času in da si je niso izmislili »birokrati« iz ministrstva. Ekonomski časopis Kapital, obvezno čtivo in simbol uspešnosti vsakega poslovneža, je že dalj časa zaskrbljen, ker predvideva, da bo že v tem desetletju Nemčija potrebovala 250.000 vodilnih menežerjev. Torej so spet računi in ne zamisel o enakopravnosti sploh, spodbudili revijo Kapital, da za konec preteklega leta razpisala posebne nagrade za tiste firme, ki »posebno spodbujajo ženske h karieri«. Nagrade so dobili Audi, kemijski velikan Bayer, IBM, izdelovalec letal in orožja MBB, izdelovalec računalnikov EGS in zahodno-nemška sindikalna banka BEG. Ena izmed nagrajenih firm, Audi, trdi, da ima zelo dobre izkušnje in rezultate o tem, da mora biti vsaj četrtina žensk med vsemi mladimi, ki jim firma plača strokovno izobraževanje. Predsednik IBM je takole pojasnil pomoč, ki jo podjetje nudi ženskam - izvedenkam: »Gospodarstvo nujno potrebuje žensko delovno silo, saj so potrebe, posebno v informativnih tehnologijah tolikšne, da jim nemo-remo zadostiti z moškimi«. »Podpora ženskam« bo prvič v gospodarstvu s februarjem tudi inštitucionalizirana. Tedaj bodo v eni izmed največjih in najmočnejših tovarn, Volkswagnu, tudi uradno odprli oddelek za spodbujanje žensk pri poklicnem delu. Uprava razlaga odločitev z ugotovitvijo, da je v Volks-wagnu premalo žensk - 17.200 ali 13 odstotkov, posebno pa jih primanjkuje na vodilnih menežerskih položajih. Zato bo tovarna šolala vsako leto več deklet. Še pomembnejši sklep pa je sprejelo vodstvo tovarne skupaj z delavskim svetom: pri sprejemanju novih delavcev na razpisano delovno mesto bodo med vsemi z enako izobrazbo imele prednost ženske. Tudi zahodnonemška pošta je razglasila alarm zaradi po- pomoč ženskam, seveda šele takrat, ko gori pod nogami in kadar je ogroženo tržišče. Še teže je prepričati ženske, da bodo začele »jurišati« na računalnike. Kako preprečiti zmotno prepričanje, ki ga vcepljajo že v šolskih klopeh, da so deklice bolj nadarjene za jezike in pisanje lepih lite- je deklet samo šest odstotkov. Dekleta, ki so na zahodno-nemškem zveznem tekmovanju pokazala izredne dosežke, so vsa, brez izjeme, zatrjevala, da so z delom na računalniku izredno zadovoljna, vendar se bojijo, da jih bodo kot »neženske« ločili od svojih tovarišev in tovarišic«. Bremenski raziskovalci so tudi ugotovili, da se ženske bolj kot moški zanimajo za družbene posledice sodobne tehnike, da se bolj poglabljajo v probleme, da jih tehnika manj navdušuje kot moške in da se bolj zanimajo za praktično uporabo novih tehnologij kot za eksperimentiranje z njimi. dobne, vendar bolj splošne in tudi uspešnejše v drugih državah (Equals v Ameriki in »Girls into sience and techno-logy« v Veliki Britaniji). Kritizirajo seveda tudi tiste, ki trdijo, da je vse samo ponovni, sodobnejši in popolnejši poskus izkoriščanja žensk, saj še nihče ne govori o akutni nujnosti večje udeležbe žensk v politiki. Primeri iz (ženske) zgodovine dajejo slutiti, da se bo vse končalo tako, da bodo ženske dobile nove obveznosti in odgovornosti, pri pravicah pa bodo potegnile krajši konec. Pomembno pa je predvsem, da se je v družbi pojavil nov problem, o katerem je Slika: Igor Modic manjkanja ženske delovne sile. Sociologi in psihologi pravijo, da bo prevlada moških v nekaterih sodobnih tehniških poklicih izzvala nov globlji spopad med spoloma in neugodne socialne posledice. Začela je kampanjo za pridobivanje žensk za poklice v elektronski obdelavi podatkov. Z atraktivno reklamo v kinematografih opozarjajo na to, da so ženske skupaj z moškimi in z enakim orožjem osvajale celo divji Zahod, torej bodo lahko osvojile tudi tehnologijo. Feministično usmerjeno javnost zaskrbljuje ta silna rarnih sestavkov, dečki pa kot znani izdelovalci papirnatih aviončkov za tehniko in naravoslovne vede. Raziskava, ki jo je lani opravil inštitut bremenske univerze med osnovnošolci in učenci višjih razredov gimnazije in strokovnih šol je pokazala, da med naj mlaj širni ni nikakršne razlike v zanimanju za računalnike. Pokazalo pa se je, da puberteta spremeni takšno »enakopravnost«. Med mladimi, od 15. do 19. leta, ki študirajo informatiko, tudi po pouku sede za računalnik okoli 23 odstotkov fantov, medtem ko Vzroke za to so poskušali najti z anketo na nekaterih zahodnonemških univerzah med študentkami tehniških in naravoslovnih ved. Prišli so do presenetljivih podatkov: 36 odstotkov študentk informatike in kemije na univerzi v Dortmundu je končalo ženske gimnazije. Ponekod je ta delež celo 61 - odstoten. V vsej Zahodni Nemčiji pa je skupaj samo 175 ženskih gimnazij, v deželi Vestfaliji, kjer so raziskovali, je komaj vsaka dvajseta gimnazija namenjena zgolj učenkam. Kot protiutež vsem tein akcijam lahko naštejemo po- treba razmišljati. Namreč o spoznanju, da za uspešen štart v 21. stoletje, s katerim smo že na začetku tega desetletja povsem obsedeni, niso dovolj samo sodobna tehnologija, uspešno gospodarstvo, trdna valuta in zanesljiv socialni ali davčni sistem. Še posebno ne, če ima od tega koristi samo (moška) polovica družbe in vse dokler bo v Zahodni Nemčiji med šestimi milijoni ljudi, ki živijo v revščini,'veliko več kot polovica žensk. Snežana Bogavac, posebej za Borbo J? b ti h 0 ei> s ie ni ie ie V n! b »f b lV rt -J K il‘ :9 e> ■e la lO b lil' d' ■,e 1» b It ■i \e Socialna listina le prvi korak Vsak zaposleni naj ima delovno pogodbo Medtem ko se zahodnoevropski podjetniki že nekaj let inten-z*vno pripravljajo na enotni trg, je 150 milijonov delavcev v Zahodni Evropi stalo ob strani. Ko je leta 1981 francoski Predsednik Mitterrand takratni deseterici predlagal, da bi se ^govorili za skupna evropska socialna merila, je njegov pred-l0g naletel na hladen odziv pri kolegih. Zdaj je skupaj z Belgijci zPova napadel s predlogom o poenotenju evropskih delavskih Pravic in varstva. Zdi se, da skoraj pet minut pred dvanajsto. Kapital se v pričakovanju a leto 1992 združuje, kon-, ePtrira, prihaja do živahnih j °rznih transakcij. Med de-^vci pa je vse več nelagodja. e v prvem letu enotnega trga al bi zaradi liberalizacije , r°pske menjave ter gospo-’n tehnološkega so-etovanja 250.000 delavcev gnlDilo svoja delovna mesta, zaposleni pa bi dobili p aniae plače, trdijo sindikati. , teg tega se utegne zgoditi, se bodo uprave novih vsee-°Pskih podjetij preselile v druge države in se izognile sindikalnim zahtevam in obveznostim v deželah, kjer so nekoč imele sedež in kjer bodo še vedno imele svoje tovarne in delavce. Z decembrskim sprejetjem Socialne listine pa je dvanajsterica napravila šele prvi korak k enotnemu socialnemu prostoru, kaj šele k enotni evropski delavski zakonodaji. Najprej, sprejeli je niso Britanci, saj je bila Margaret Thatcherjeva kot že prej, pri nekaterih drugih zadevah, od- ločno proti. Železna lady namreč meni, da listina preveč diši po marksizmu, saj bi, recimo to, da bi delavci sedeli v nadzornih odborih podjetij, pomenilo vračanje v razredni boj (medtem ko se zdi Zahodnim Nemcem delavsko soodločanje samoumevno). Ni se tudi strinjala z določilom o enotni minimalni mezdi. Predvsem pa bi po njenem mnenju določila iz listine (če bi se jih držali, seveda) omejila svobodno kroženje delovne sile, povečala stroške delodajalcem, zmanjšala konkurenco na trgu delovne sile in nazadnje tudi konkurenčnost evropskega blaga pred japonskim. Sicer pa so razlike med članicami Evropske skupnosti velike, tako v načelnih oziroma ideoloških stališčih do te problematike kot tudi v kon- kretnih ravneh delavske zaščite in pravic. Medtem ko bi bili britanski sindikalisti zadovoljni, ko bi se vlada sploh hotela z njimi pogovarjati, jemlje zahodnonemška vlada delavske zahteve zelo resno, v Bruslju pa se zavzema, da bi se namesto sprejemanja k ničemur obvezujočega kosa papirja posvetili čisto konkretnim izboljšavam. Tako naj bi bilo po njihovem recimo nujno, da bi vsakemu zaposlenemu v Evropi zagotovili, da bo imel pri kateremkoli delodajalcu najmanj štiri tedne dopusta na leto, ženske pa enako dolg porodniški dopust. Po drugi strani pa so manj zagrete tudi vlade južnih, manj razvitih članic ES in to ne glede na politične barve, saj bi morali v teh državah občutno dvigniti socialno raven, da bi dohiteli svoje severne sosede. To pa bi bilo izredno drago, poleg tega pa bi izgubili vsaj del konkurenčnosti, ko njihova delovna sila ne bi bila več cenejša. Zdaj recimo, šivajo portugalske delavke za plačilo pet mark na uro, zahodnonemška šivilja pa jih zahteva vsaj 15. Jasno je, da se podjetniki radi selijo v države, kjer je delovna sila cenejša, sindikati pa manj »sitni«. Pri pripravljanju terena za evropsko socialno listino so veliko storili levičarski evro-parlamentarci, ki so dali evro-birokratom med drugim tudi jasno vedeti, da ne bodo dali soglasja k ukrepom na komercialnem, finančnem in gospodarskem področju, če jih ne bodo spremljali u.-trezni ukrepi na področju delavske zakonodaje. Skratka, evropska evrolevica, ki je v evropskem parlamentu od lanske jeseni izredno prodorna sila, se je še posebej zavzela za to, da se bo trudila preprečiti nastajanje jezu med enotnim trgom na eni in socialno in politično integracijo na drugi strani. V Bruslju imajo evropski delavci že svojo Evropsko sindikalno zvezo, ki je prav tako aktivno sodelovala pri nastajanju socialne listine. Vanjo je vključenih 34 nacionalnih zvez, manjkajo pa tako pomembni, kot so prokomuni-stični španski in francoski sindikati. Tako na primer za-hodnonemški kovinarski sindikat ne želi sesti za isto mizo s francoskimi kolegi v OGT, ker ga vodijo komunisti. Marsikateri sindikat v državi članici je še zelo »lokalpatriot-ski« in brani le svoje ozke interese. Eni zahtevajo večje plače, drugi krajši delovni čas. Vsekakor vseevropske delavske solidarnosti še ni in vsaj za zdaj se delodajalcem še ni treba bati, da bi prišlo do, recimo, vseevropske splošne solidarnostne stavke. Zdaj pa, ko je dvanajsterica napravila prvi korak - slovesno je sprejela socialno listino, je na vrsti akcijski program, ki bo postavil minimalne socialne norme vsaj na tistih področjih, kjer je to nujno. Za zdaj obstaja spisek 47 ukrepov, ki naj bi jih postopoma sprejeli do leta 1992. Nanašajo se predvsem na nove predpise v zvezi z udeležbo delavcev pri vodenju podjetij, delovnim številom ur v delavniku in na zdravstveno in socialno varnost. Prav tako se evropska komisija zavzema, da bi vsak zaposleni moral imeti delovno pogodbo, ki bi mu zagotavljala trdnejše varstvo. V nekatera področja pa naj se skupnost ne bi vmešavala oziroma naj bi nacionalnim vladam dajala samo priporočila. Sem sodi zlasti politika plač. Končni cilj naj bi bila vseevropska konvencija o delovnem pravu, ki bi določila pravila igre med delodajalci, sindikati in vladami v enotni Evropi, morda celo Zahodni in Vzhodni skupaj. Romana Dobnikar-Seruga Deveti kongres Zveze sindikatov Srbije kimi prejemki delavci namenjali tretjino plače na mesec, za stanovanje. V ospredju: Delavci ne potrebujejo voditeljev razbremenitev gospodarstva V i; Devetega kongresa Zveze sindikatov Srbije se je udeležilo 445 delegatov in več gostov iz domovine in tujine, bil pa je 15. in 16. januarja v kongresnem centru Sava v Novem Beogradu. Kongres je oba dneva delal plenarno in obravnaval najpomembnejše teme, kot so: položaj delavcev v gospodarski in družbeni reformi, prenova zveze sindikatov, statut in program: za govorniškim odrom se je zvrstilo več kot sedemdeset delegatov. Uvodni govor z naslovom Sindikat v gospodarski in družbeni prenovi je pripravil predsednik Tomislav Milenkovič. Ugledni gostje na kongresu so bili: Andjelko Vasič in Stojan Stojčevski - predsednik in sekretar sveta ZSJ; slednji je v pozdravnem govoru v imenu vseh republiških delegacij sindikalnih med drugim povedal: »Zdaj imamo izredno priložnost, da glede na kritike delavcev odgovorimo njim in zahtevam časa ter z novimi programi ponudimo naše poglede in konkretna stališča za reševanje strateških vprašanj o položaju delavcev. Bolj moramo tudi poudariti našo razpoznavnost in odmaknjenost od drugih subjektov v sistemu. Prav tako sem prepričan, da bo vaš kongres, tako kot kongresi zveze sindikatov vseh naših republik, pomenil nove spodbude pri graditvi in krepitvi enotnega sindikalnega gibanja Jugoslavije. Kongresa so se udeležili tudi predstavniki federacije, najvišjih teles in družbenopolitičnih organizacij v republiki ter predstavniki Jugoslovanske ljudske armade. V njihovem imenu je kongres pozdravil Milorad Marič, sekretar CK ZK Srbije, v imenu tujih delegacij pa Umberto Ceri, generalni sekretar generalne konfederacije dela, in Marač Dmitri-Josifovič, sekretar sveta sindikatov Belorusije. Na kongresu so sprejgji tele listine: - poročilo o delu med 8. in 9. kongresom, statut in program, uvodni govor ter stališča do položaja delavcev v gospodarski in družbeni prenovi. Izvolili so nov 108-članski svet, v katerem sta tudi predsednika sindikata Kosova in Vojvodine; v predsedstvu je 24 članov, nadzorni odbor jih ima sedem, delegacija za zvezni sindikalni kongres pa 15 delegatov. Za predsednika so ponovno izvolili Tomislava Milenkoviča, novi sekretar pa je sveta Dušan Mitrovič. Volitve so bile tajne, na volilnih lističih pa sta bila po dva kandidata za obe funkciji. bijo v Jugoslaviji. Jugoslavijo s Srbijo, v kateri so ljudje enakopravni. Opozoril je, da je republika Srbija naredila celovit program gospodarske in družbene prenove in ga začela izpolnjevati, je Milenkovič poudaril, da imajo delavci te republike pri tem vrsto težav, predvsem zaradi ukrepov Zveznega izvršnega sveta, ki neenakomerno razdeljuje bremena pri odpravljanju inflacije. Srbija zato vztraja, naj ZIS čimprej preuči nekatere ukrepe, predvsem zakon o zamrzovanju plač in ga razveljavi, tako da že začeti spori ne bi ogrozili prenove. Milenkovič je opozoril, da moramo v sodobnih razmerah posebno pozornost namenjati pogajanjem ter nekaterim metodam bojkota. Zato je razumljivo, da Zveza sindikatov poudarja predvsem legalna in zakonita sredstva sodelovanja, vendar se ne more odreči niti metodi kompromisa in pritiska. Spremembe v gospodarskem in družbenem sistemu so povzročile tudi nujnost sprememb v sindikalni organizaciji. Sindikat je zato povsem spremenil svojo vlogo. Prenehal je biti organizacija, ki se ukvarja z vsem po malem in namesto tega, kot pravi predsednik sveta, svoje delo usmerja v konkretna vprašanja o gmotnem položaju svojih članov in strateške pravice družbe, ki ureja ta položaj. Kljub temu, da se svet Zveze sindikatov Srbije prenavlja, ni spremenil odnosa do ZSJ, temveč je ostal na poziciji o enotnih temeljnih interesih delavskega razreda in enotnih avtentičnih funkcij sindikata in se zato tudi Zveza sindikatov Srbije zavzema za enotno Zvezo sindikatov Jugoslavije. mogli. Tako boren standard delavcev prav gotovo ni dober za izid reforme, zato mora biti ogrodje delovanja sindikata primerno vrednotenje dela kot pomembnega proizvodnega dejavnika. Zato tudi odpor proti zamrzovanju osebnih dohodkov in podpora kolektivnim pogodbam in določitev minimalnega zaslužka v vred- nosti 280 zahodnonemških mark. Glede na to so zahtevali zavrnitev zakona o stanovanjskih razmerah v Srbiji, saj je njegova uveljavitev mogoča v drugačnih razmerah, v takšnih, da bodo imeli vsi delavci enake možnosti priti do stanovanja, vendar zdaj ni mogoče pričakovati, da bi s tako niz- Razprava o kongresnih listinah in prenovi sindikata je pokazala, da si člani želijo re-^ form, da so za vse oblike last- ■ ništva, ki jim jamčijo boga-l tejšo gmotno podlago in višjoj življenjsko raven. Zato pravfc od svoje organizacije veliko pričakujejo. Predvsem čim- q večjo samostojnost sindikatanii0 ne glede na pluralizem intere-Zve sov, na državo in partijo, radiven bi sindikat, ki bo zagovarjalspr( interese delavcev in skrbelsinc predvsem za njihovo gmotnozve; in socialno varnost. Ustj ljud Delavci tudi vedo, da je zaVkl' pogajanje z državo potreben p ^ veliko bolj sposoben in mnogo 2Ja . Reforme za boljše življenje V razpravi o položaju delavcev v družbeni in gospodarski prenovi so prevladovala vprašanja življenjske ravni delavcev, njihovih nizkih osebnih dohodkov, ki nekaterim komaj zagotavljajo dostojno življenje, predvsem tekstilnim delavcev, usnjarjem, rudarjem, in tudi zaposlenim v izobraževanju in v zdravstvu. Osnovni poudarek dajejo gospodarski reformi, vendar so opozorili, da jo zavirajo stari odnosi v politični ureditvi. Zato bi morali čimprej začeti spreminjati ustavo in uveljavljati druge spremembe v družbi. Na kongresu prav gotovo ni bilo razpravljalca, ki ne bi zahteval razbremenitve gospodarstva in to ne več razmerja 60 : 40 temveč celo 70 : 30 v korist gospodarstva. Zahtevali so tudi odpravo nepotrebnih in vzporednih ustanov, naj se povsod zmanjšajo materialni stroški in uveljavi enoten in ustrezen davčni sistem, ki bi obdavčeval prihodke in porabo, ne pa samo osebnih dohodkov. Ugotovili so, da delavce pesti težak gmotni položaj tudi zaradi vse večjih socialnih razlik, ki so nastale mimo dela in zaradi tistih, ki so delavcem dolga leta zatrjevali, da žive v socializmu, medtem ko so sami živeli že v komunizmu, saj so delali toliko, kot so hoteli, jemali pa toliko, kot so bolje organiziran sindikat, da Iz statuta Koliko se je sindikat Srbije prenovil, najbolje ponazarjajo temeljna načela statuta, v katerih je zdaj Zveza sindikatov Srbije definirana kot: »Prostovoljna, demokratična, razredno-interesna in družbenopolitična organizacija delavcev in delovnih ljudi Srbije in ki se v sistemu političnega pluralizma na načelih solidarnosti bori za napredek in varstvo družbenoekonomskega, socialnega, kulturnega in samoupravnega položaja svojih članov in tudi vseh delavcev.« Novost je tudi ta, da je zdaj lahko član sindikata vsak delavec, ne glede na to, ali dela v družbenem, zasebnem ali mešanem podjetju, ne glede na svoje politične, verske ali druge poglede in pripadnost. Pomembno je le, da se v organizacijo včlani prostovoljno, da sprejme statut in program. Glede na to so lahko tudi kmetje in nezaposleni člani sindikata. Zveza sindikatov Srbije kljub temu ostaja enotna in v svoji organiziranosti kombinira delovno-proizvodno in teritorialno načelo in sicer tako, da se delavci včlanijo v osnovno sindikalno organizacijo, prek nje postanejo člani določenega strokovnega sindikata in zveze sindikatov Srbije. Odbori sindikata so dobili nekatere pristojnosti in pooblastila, občinski sindikalni sveti pa usklajujejo skupno delovanje. Občinam pa, ki nimajo dovolj možnosti, po novem ni treba več obvezno ustanavljati občinskih sindikalnih svetov, na predlog delegata na kongresu pa so sprejeli dopolnilo, da je treba v doglednem času opustiti medobčinsko sindikalno organiziranost. Nacionalizma ne bo konec Sindikat se mora odločno postaviti proti vsem političnim zvezam in strankam, ki so separatistično, nacionalistično in šovinistično usmerjene. Sindikata nihče ne more pregnati iz političnega življenja niti ga prisiliti v šovinistične obračune in prelivanje krvi. (Jz uvodnega govora) je njihova prihodnost odvisna od kolektivnih pogodb oziroma od pogajalske uspešnosti sindikata, vendar se zave-r dajo moči, ki so jo dobili z legalizacijo stavke. Vsi za govorniškim odrom so se strinjali, da niso zadovoljni z dozdajšnjim delom sindikata in zato iskreno pozdravljajo začete spremembe. Prav tako so ugotovili, da se zdajšnji sindikat razlikuje od tistega, ki je bil doslej na prizorišču, po vsebini dela, metodah in kongresnih akcijah, vendar je še prezgodaj govoriti, koliko bo lahko izpolnil pričakovanja delavcev. Precej razprave in neposrednih pripomb je bilo na račun volitev v sindikat pa tudi izvolitve predsednika, saj se nekateri niso strinjali z nekaterimi ljudmi, ki so bili ponovno izvoljeni, čeprav na de-mokatičnih volitvah z več kandidati. Zamerili so, da je bil Andjelko Vasič spet izvoljen za predsednika sveta ZSJ kljub vsem aferam, v katerih je omenjeno tudi njegovo ime. Nekateri so zahtevali, naj bi bilo v sindikalnih telesih več delavcev iz neposredne proizvodnje, saj so jasno povedali, da delavci ne potrebujejo voditeljev, ki so se že zdavnaj ločili od dela in ki jim vrnitev med delavce prav gotovo ni življenjska usmeritev. Zorica Bosnič-Vujadinovič - Nova Zveza sindikatov Srbije se zavzema za hitre in korenite reforme, saj so le te edina možnost za izhod iz krize. Tržni način gospodarjenja, samostojno podjetje, ki si prizadeva za čimvečji dobiček, konkurenca med oblikami lastnine in večja učinkovitost družbene lastnine, ponovno definiranje samoupravljanja glede na nove okoliščine, prenova družbenih dejavnosti, politične ureditve in učinkovitosti sindikata so osnovni pogoji za jasnejšo prihodnost, je v referatu poudaril Tomislav Milenkovič in dodal: - Delavski razred Srbije zahteva gospodarsko stabilno, enotno demokratično, bogato in za vse ugledne in poštene državljane, odprto Srbijo. Sr- ^Prireditve ob 30-letnici delavskih univerz >ec Izobraževanje odraslih v nacionalnem programu izobraževanja_______________________ T1' Ob koncu leta 1989 je mi-ttanilo 30 let od ustanovitve 'e-Zveze delavskih univerz Slo-tdivenije. Sklep o ustanovitvi sta jajsprejeli takratni vodstvi zveze ^sindikatov in socialistične no zveze delovnega ljudstva. Ob Ustanovitvi je bilo v zvezo ljudskih in delavskih univerz en^Ijučenih 48 delavskih in 14 ljudskih univerz ter zavodov |aza izobraževanje odraslih. na Delavske univerze so v tem ^obdobju preživljale vzpone in padce, poskušale so ponuditi najbolj koristen prispevek v vsakokratnih razmerah. Vsekakor pa so ogromno pripomogle k dvigu izobrazbene ravni občanov in k usposabljanju na najrazličnejših področjih. Statistika pravi, da so delavske univerze v preteklih 30 letih v izobraževanje in usposabljanje vključile več kot šest milijonov udeležencev. To pomeni, da se je v tem času vsak delavec in občan vsaj trikrat izobraževal na delavskih univerzah. Danes je v Sloveniji 44 verificiranih delavskih univerz. Vsako leto vključujejo v izobraževanje okoli 160 tisoč udeležencev, kar je več kot 210 odstotkov slovenskega prebivalstva starega nad 15 let. V zvezi delavskih univerz so sklenili, da bodo obletnico praznovali delovno. Skupaj z republiškim komitejem za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo izvajajo ekspertizo o sistemih izobraževanja odraslih v Avstriji, ZR Nemčiji in Danski. Izsledke bodo uporabili tudi za primerno opredelitev izobraževanja odraslih v nacionalnem programu vzgoje in izobraževanja in podlago za oblikovanje zakona o izobraževanju odraslih. Izdali bodo tudi posebno brošuro, v kateri bodo zbrani najpomembnejši podatki o nastanku in vlogi delavskih univerz pri izobraževanju odraslih v preobrazbi gospodarstva in družbe. V okviru svojega mednarodnega sodelovanja bodo pripravili tudi mednarodno posvetovanje o izobraževalnem sistemu in politiki v Avstriji in ZR Nemčiji. Februarja bodo organizirali tudi posvet na temo »Vloga znanja in izobraževanja odraslih v nadaljnjem razvoju gospodarstva in družbe«. Na njem bodo predstavili tudi elemente nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja in izsledke omenjene ekspertize. Kongresne priprave ne ovirajo sindikalnega usposabljanja Kljub pospešenim pripravam na bližnji kongres Zveze sindikatov Slovenije v sindikatih niso zanemarili enega glavnih pogojev za prenovo - usposabljanja in izobraževanja aktivistov, zlasti v podjetjih. Odgovornost za usposabljanje mora biti v rokah vseh organov sindikata od republiškega sveta do medobčinskih, mestnih in občinskih svetov ter odborov sindikatov dejavnosti. V tem obdobju bodo posvetili posebno pozornost usposabljanju predsednikov sindikalnih organizacij, ki bodo ponovili mandat ali pa so bili ponovno izvoljeni. Podroben razpis seminarjev, na katerih bodo kot predavatelji in vodje pogovorov sodelovali najodgovornejši sindikalni funkcionarji in strokovni delavci, so že posredovali svojim organizacijam, objavljen pa je bil tudi v našem listu. Med novostmi je ponovna uvedba 5-dnevnega seminarja, ki ga bodo spet pripravili na pobudo iz organizacij. Neživljenjska zakonodaja o izplačevanju osebnih dohodkov v 1. polletju 1990 Delavci SIP Šempetra smo po sprejetju najnovejšega zakona o izplačilu osebnih dohodkov, z veljavnostjo do konca prvega polletja 1990, postavljeni v skrajno nemogoč položaj. To utemeljujemo takole: - naši osebni dohodki so zdaj za 20 % pod republiškim povprečjem gospodarstva v Sloveniji. Povprečni neto OD za december 1989 je 2.900 din in to potem, ko smo izkoristili vse možnosti, ki nam jih daje Markovičeva zakonodaja s tega področja. - tako nizka raven osebnih dohodkov je posledica predvsem nizke delovne aktivnosti naše DO oktobra, novembra in decembra lani, ko smo zaradi prevelikih zalog končnih izdelkov zmanjševali oziroma ustavili proizvodnjo. V tem obdobju smo bili delavci SIP na prisilnih dopustih in sicer v omenjenih treh mesecih kar 32.772 ur oziroma 7% od skupnega možnega fonda ur (novembra 8,6% decembra 10,6%). Temu primemo smo imeli tudi nižje osebne dohodke - oktobra 27% nižji od povprečja gospodarstva v Sloveniji. - V prvem trimesečju ali do konca 1. polletja 1990 bomo delali s pospešeno aktivnostjo, tako da bomo nadomestili vse manjkajoče delovne ure iz prejšnjega leta (delali bomo vse sobote) in še dodatne ure v podaljšanem delovnem času. Tako bomo opravili 20 % več delovnih ur, kot je normalno in s tem opravili delno tudi ure, ki bi jih sicer v 2. polovici leta 1990, ko bomo, takrat ko za nas ne bo sezone, spet zmanjšali proizvodnjo. - več dela bi imelo za logično posledico večje osebne dohodke za delavce, tega pa nam obstoječa zakonodaja, ki je zamrznila maso OD (na število delavcev oziroma delovne ure novembra 1989) onemogoča. Pri oblikovanju mase OD v posameznem mesecu torej ne moremo upoštevati dejansko vložene količine in kvalitete dela, ki bo v našem kolektivu bistveno drugačna, kot je bila novembra leta 1989, na kar se zakonodajalec pri oblikovanju mase sklicuje. Naj še pripomnemo, da so tako razporejene delovne aktivnosti za našo delovno organizacijo nujno potrebne, če želimo poslovati s čim manjšimi zalogami in proizvodnjo približati povpraševanju (sezoni). Nujno pa je delavca za več in boljše delo tudi več plačati. OOS SIP Šempeter nC Pokojnine so visoke .Tako kot številni drugi tudi hloš Skalič v Delovnem Postnem predalu glede osnov Pokojnin v letu 1989 navaja Podatke, ki so povsem neres-*Ctlb saj v njih pisec prika-|o samo povečane osnove Pokojnin in ne dejansko izpla-iQP’h z vsemi poračuni za leti , in 1989, do vključno 15. L ^990 za leto 1989!? Poleg §a celo trdi, da so bile os-a°Ve pokojnin februarja in PDla v primerjavi z januarji in marčevskimi nespre-ehjene, kar pa ni res! Febru-jD so bile tudi osnove za ne-j.1.odstotkov večje in to za-1 poračuna za 14 mesecev za h923-*’ torei za leto 1988 in pr oVa meseca lanskega leta. kaj Vta^° 80 bile marca za nebo! 0c^stotkov povečane os-6 Pokojnin po 106 A čl. Za- kona o izplačilu pokojnin. Pisec članka je očitno april zamenjal z marcem! Osnove pokojnin niso bile povečane za 40% marca, ampak aprila, obenem pa je SPIZ izplačal tudi za predhodne tri mesece vso 120% (3 x 40%) razliko, ki jo je pisec članka zlonamerno zamolčal, kot da izplačani vsakomesečni poračuni za nazaj niso denar! Če zanj niso, naj jih nameni socialno ogroženim! Iz omenjenega je videti, da so se pokojnine leta 1989 usklajevale sproti, kar 12-krat in ne samo desetkrat. Resničnost mojih navedb lahko dokažem z verodostojnimi dokumenti - odrezki položnic SPIZ. Če naj bi bile navedbe v članku, ki ga je objavil Miloš Skalič, resnične, bi bila najnižja pokojnina, izplačana v lanskem letu, le 239,09 dinarja, povprečna samo 323,34din in najvišja le 1.133,27 din in z njo, razumljivo, ne bi mogel nihče preživeti. Tako kot v višino pokojnin tudi v višino izplačanih 11 povprečnih OD. navedenih v vseh treh tabelah, ne verjamem. saj bi potem le-te znašale povprečno 940,04din? Potem najbrž inflacija ne bi bila hiperinflacija!? Pa tudi, kdo od aktivnih bi potem sploh še lahko preživel? Kot dokaz, da so moje pripombe na vsebino članka tehtne, za prin.er navajam dejansko višino izpla- čila celotne pokojnine s pora- 2 leti predčasno, s takrat naj-čunom, ki jo je leta 1989 pre- nižjo možno štartno osnovo jemal upokojenec X, ki se je v višini petih starih milijonov, pred dobrimi, 3 leti upokojil, kot sledi: XII. 1989 samo informativno skupno s poračunom za nazaj = 977.590 din I. 1989 II. 1989 za 14 mesecev, III. 1989 po 106 A čl.. IV. 1989 V. 1989 VI. 1989 VII. 1989 VIII. 1989 IX. 1989 X. 1989 XI. 1989 XII. 1989 15.1. 1990 za leto 1989 15% skupno s poračunom za nazaj = 1,535.210 din skupno s poračunom za nazaj = 1,726.060 din skupno s poračunom za nazaj = 1,121.910 din skupno s poračunom za nazaj = 2,658.040 din skupno s poračunom za nazaj = 3,669.770 din skupno s poračunom za nazaj = 3,535.200 din skupno s poračunom za nazaj = 5,798.118 din skupno s poračunom za nazaj = 10,163,700 din skupno s poračunom za nazaj = 10,110.200 din skupno s poračunom za nazaj = 14,990.900 din skupno s poračunom za nazaj = 20,310.700 din skupno s poračunom za nazaj = 31,143.000 din skupno s poračunom za nazaj = 15,841.000 din Skupno prejel v letu 1989 Če ta seštevek delimo z 12 meseci, ugotovimo, da je njegova povprečna mesečna pokojnina v letu 1989 znašala 1.021,70din, kar znaša 86% povprečnega OD, ki bi ga prejemal, če bi bil zaposlen. Naj dodam še pripombo, da upokojenec X nima na SPIZ znancev in se v celoti strinja z lansko pokojnino, ki mu jo zavida marsikateri delavec. Zato sem prepričan, da so vse izstreljene puščice in kritike naslovljene na: SPIZ, IS SRS in na SZS popolno neupravičene in zlonamerne! Javno protestiram in obsojam takšno neresnično pisarjenje, v katerega, niti upokojenci, šemanj pa aktivni delavci ne = 122.603.808 din verjamemo! Slednji, ker se ne strinjamo že z dosedanjimi previsokimi davki in prispevki, ki onemogočajo razcvet gospodarstva, pozivamo SPIZ, da javno z računi dokaže, da je predvideno januarsko zvišanje osnov pokojnin za leto 1990 za 220 % in za kmete-upokojence za 268% dejansko tudi upravičeno in da SPIZ v tekočem letu ne bo ponovno dvigoval prispevkov! SPIZ naj ponovno pregleda, ali morda le ni razlika med najnižjo in najvišjo izplačano pokojnino - prevelika? Albin Pristovnik, Ljubljana Odbor sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti Novo mesto Konferenca osnovnih šol občine Novo mesto Zaradi vse večjega zaostajanja osebnih dohodkov delavcev v osnovnih šolah v občini Novo mesto in glasbeni šoli Marjan Kozina Novo mesto (v nadaljevanju v osnovnih šolah) v zadnjem četrtletju leta 1989 in še posebej zaradi težav pri oblikovanju in izplačilu osebnih dohodkov delavcev v osnovnih šolah v občini Novo mesto za december 1989, delavci - člani sindikata v osnovnih šolah, prek neposrednih predstavnikov sindikata na konferenci osnovnih šol občine Novo mesto, 16. januarja 1990 ZAHTEVAMO: Da Zvezni izvršni svet, izvršni svet SRS in izvršni svet občine Novo mesto takoj: 1. poenotijo osebne dohodke učiteljev v vseh osnovnih šolah v Sloveniji, tako da bo učitelj za približno enako količino in kakovost dela dobil približno enak osebni dohodek; 2. uskladijo višino osebnih dohodkov delavcev v osnovnih šolah, tako da bo osebni dohodek učitelja začetnika z opravljenim strokovnim izpitom in 20 urami pouka na teden znašal za december 1989 in nadalje najmanj 700 DEM v dinarski protivrednosti; 3. odpravijo ali spremenijo takšno intervencijsko zakonodajo glede osebnih dohodkov, ki upošteva samo razmere v posamezni šoli in ne upošteva ustrezne poenotenosti ravni osebnih dohodkov med šolami in drugimi družbenimi dejavnostmi; 4. zagotovijo obljubljeni boljši položaj vsem v sistemu vzgoje in izobraževanja. Delavci - člani sindikata ugotavljamo, da smo v letu 1989 izrabili vse možne oblike in metode sindikalnega boja, zato se bo, če se omenjene zahteve ne bodo uresničile oziroma uresničevale, takoj sestal stavkovni odbor in odločil o nadal-nem delu sindikata, da bi uveljavil zahteve. Ena od možnih oblik boja je tudi stavka na začetku pouka v drugem polletju šolskega leta 1989/90 v vseh osnovnih šolah v občini Novo mesto, vse dokler je ne bo preklical stavkovni odbor. Zaradi podobnega položaja delavcev v osnovnih šolah v občini Metlika, Črnomelj in Trebnje se napoved stavke pošlje tudi sindikatom osnovnih šol v občinah Metlika, Črnomelj in Trebnje, ki se lahko priključijo stavki z odločitvijo večine članov sindikata v posameznih šolah. Svoje odločitve sporočijo stavkovnemu odboru. Za vsa dejanja v zvezi z uveljavljanjem zahtev delavcev - članov sindikata, predstavniki sindikatov šol brez omejitev pooblastijo in imenujejo: stavkovni odbor V sestavi: 1. Danijel BREZOVAR - predsednik 2. Brane KROŠELJ - član 3. Sonja VERNIG - član 4. Tatjana RADELJ - član 5. Jožica SMODIŠ - član Stavkovnemu odboru se naloži, da pripravi in sprejme ter posreduje osnovnim šolam v izvajanje poslovnik o poteku splošne stavke v osnovnih šolah v občini Novo mesto ter da sproti obvešča predsednike sindikata šol o rezultatih pogajanj. Obrazoložitev: Ob stavkovnih gibanjih spomladi in jeseni 1989 je bila v sindikatu vzgoje, izobraževanja in znanosti oblikovana temeljna zahteva, da mora učitelj za enako količino dela, ne glede na to, v kateri občini dela, dobiti približno enako plačo. S sprejemom dopolnil k ustavi SR Slovenije in spremembami na področju družbenih dejavnosti (odprava SIS), je osnovno šolstvo (zagotovljeni program) prešlo v republiško pristojnost. Delavci v tej dejavnosti smo verjeli obljubam tvorcem in vnetim zagovornikom predlaganih sprememb, da bo naša temeljna zahteva s tem uresničena. Ves čas razprav o spremembah nam je bilo pojasnjeno, da je nepremostljiva ovira slabemu stanju na teh področjih odvisnost osnovnih šol od občinskih gospodarstev in moč upravljanja skupščin in drugih organov občinskih izobraževalnih skupnosti. Kljub odpravi SIS za izobraževanje se je z letom 1990 stanje na tem področju spremenilo na slabše in se še slabša. Z ukrepi ZIS so se nekatere šole v Sloveniji znašle v položaju, ko se osebni dohodki med šolami v občini Novo mesto razlikujejo za več kot 100 DEM ali za okoli 30%, v Sloveniji pa celo za 300 DEM ali za okoli 100% med najvišjimi in najnižjimi osebnimi dohodki. Takšno nepravilno, nelogično in absurdno stanje naj bi trajalo naslednjih 6 mesecev, zato sindikat osnovnih šol občine Novo mesto ne pristaja na takšen položaj in zahteva, da se izpolni temeljna zahteva sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti, da je osebni dohodek učitelja začetnika z opravljenim strokovnim izpitom in 20 urami pouka tedensko najmanj 700 DEM v dinarski protivrednosti. Učitelji smo prepričani, da je naša zahteva realna, saj lahko na osnovi sindikalne liste ugotovimo, da je najmanjše plačilo za delo 380 DEM in da smo učitelji z višjo in visoko strokovno izobrazbo razvrščeni v elementih za sklepanje kolektivnih pogodb v razmerje do enostavnega rutinskega dela 1:2,1 in bi po teh osnovah lahko izračunali minimalno plačo celo 798 DEM. S tem v zvezi lahko razložimo vsem, da kolektivnih pogodb za člane sindikata naših šol ne bo sklepal z ustreznim državnim organom nihče drug kot sindikat posamezne šole. Položaj, kakršnega učitelji v občini Novo mesto prenašamo že vrsto let, nas sili v to, da od zahtev ne odstopimo kljub ukrepom ZIS. Predsednik: Danijel Brezovar Razrahljane vezi med našimi planinskimi organizacijami Raznolikost interesov zahteva dotok svežih zamisli Slika: Igor Modic V zadnjih Obvestilih Planinske zveze Slovenije med drugim zasledimo dokaj zgovoren podatek, da se je 19. redne skupščine krovne slovenske planinske organizacije udeležilo le 105, to je 59 odstotkov planinskih društev. Na skupščino je »pozabilo« kar 73 društev ali 41 odstotkov. Manjkali so tudi nekateri delegati tistih planinskih organizacij, ki imajo glede na razmeroma veliko število članov več delegatov. Skratka, od 223 delegatov, kolikor naj bi jih bilo na skupščini, jih je bilo le 142, to je manj kot dve tretjini. Kar 81 delegatov ni prišlo na pomemben in odločilen obračun svoje organizacije. Ali je prišlo do malodušja tudi v Planinski zvezi Slovenije, ki združuje rekordno veliko število prijateljev hoje in rekreacije v gorskem svetu? So se tudi tej naši organizaciji, na katero smo tako na moč ponosni, saj po svoji razvejeni dejavnosti in zavidljivih uspehih nima pravega tekmeca, zamajali temelji? Je globoka družbena kriza posegla tudi v ta del našega življenja? Brezbrižnost planinskih organizacij Očitno je v naši planinski organizaciji še precej težav. Zanje je med drugim značilno tudi to, da niso najnovejšega datuma. Z udeležbo na skupščinah je, denimo, vedno križ. Že nekaj let je zelo slaba. Na predzadnji skupščini je bilo komaj 51 odstotkov delegatov, leto prej le 57. Premalo. Vedno premalo. Še posebno zato, ker za predsednika planinske zveze in druge organe kandidira po več delegatov in so volitve tajne. Odločilnega pomena pa je večina glasov vseh delegatov. Torej ni zgolj naključje, da smo ostali slovenski planinci po zadnji skupščini brez svojega predsednika. Seveda za to nikakor ne moremo kriviti tistih, ki so bili na skupščini, ampak tiste, ki so ostali doma. Društva, ki so na svojo skupščino pozabila, so povzročila slovenski planinski organizaciji veliko škodo. Moralno in gmotno, saj bo s pripravo izredne skupščine še veliko, povsem nepotrebnega dela. Pa tudi precej izdatkov. Ob vsem tem ne gre pozabiti, da imajo vsa planinska društva do svoje zveze nekatere dolžnosti, med katerimi je tudi spoštovanje statuta in kodeksa slovenskih planincev. Prav udeležba na skupščini pa je ena pomembnih dolžnosti planinskih društev. Kako v prihodnje? Jože Dobnik, vršilec dolžnosti predsednika slovenske krovne planinske organizacije, razmišlja takole: »Kaj je vzrok za tako veliko nezanimanje planinskih društev za skupščino svoje zveze, ki ni neka odtujena organizacija, temveč zveza, v kateri se planinska društva dogovar- jajo za temeljne usmeritve planinske in alpinistične dejavnosti v Sloveniji? Odgovor na to vprašanje moramo iskati na vseh ravneh naše organiziranosti: pri mnogih planinskih društvih, pri nekaterih meddruštvenih odborih, pa tudi v Planinski zvezi Slovenije. Med vzroke bi lahko prišteli tudi splošno pasivnost in nezainteresiranost velikega števila občanov za vse, kar se dogaja zunaj njihovega osebnega interesa ter tudi družbene in zlasti gospodarske probleme, ki vplivajo na razpoloženje in življenjsko raven. Slednje, mislim, da ni poglavitni vzrok, saj je udeležba na skupščinah planinske zveze slaba že deset ali morda celo še več let. Volitve predsednika se to pot niso zapletle zaradi veljavnih statutarnih določil, temveč zaradi premajhnega števila glasov. Glavni krivec so društva, ki na skupščino niso poslala delegatov. Vsako planinsko društvo ima možnost, da sodeluje na skupščini planinske zveze in soodloča pri sprejemanju sklepov. Če te možnosti ne izrabi, tudi ni razloga, da bi njihove manjkajoče delegate skupščina upoštevala pri sprejemanju sklepov in tudi pri volitvah novih organov. Odločajo naj tista planinska društva, ki se zavzemajo za skupno delo naše planinske organizacije in pošiljajo svoje delegate na skupščino in druge organe Planinske zveze Slovenije.« Sindikalne športne igre v zatonu? Ne zimzelene, temveč povsem nove viže Za sindikalne športne igre, takšne, kakršne smo poznali pred desetimi ali dvanajstimi leti, ni več pravega zanimanja. To so spoznali organizatorji že v marsikateri slovenski občini, kjer se sicer še kako trudijo, da bi ostala sindikalna srečanja najbolj množična oblika športne dejavnosti zaposlenih. Sodelujočih je iz leta v leto manj in še tisti, ki se prijavijo za tekmovanja, vse pogosteje pozabljajo na dano besedo. Tudi v sežanski občini, kjer so imeli pred časom slovesen zaključek sindikalnih športnih iger za leto 1989, ugotavljajo, da je za tovrstno rekreacijo vse manj zanimanja. Pravijo, da so sindikalne športne igre v zatonu. Pa so res? »Kljub prizadevanjem komisije za šport in rekreacijo, da bi s spremembami v načinu tekmovanja prispevali k množičnosti iger, ugotavljamo, da je zanimanje zanje iz leta v leto manjše...,« pravi Damijan Hrovatin, sekretar občinskega sindikalnega sveta Sežana. »Najpomembnejši vzroki za to so vsekakor neustrezno družbeno razpoloženje in gospodarske težave. V V zvezi s tem smo priča bitki za čim boljšo življenjsko raven posameznikov, ki skušajo neustrezen osebni dohodek na delovnem mestu nadomestiti z dodatnim delom. Ob tem pa za rekreacijo seveda ne ostane kaj dosti časa. Lani smo imeli na programu tekmovanja v osmih disciplinah, pa z namiznim tenisom ni bilo nič, ker ni bilo prijavljenih. Najbolj množična so bila srečanja v balinanju, kar je, glede na tradicijo tega športa na Krasu, razumljivo.« Podobno kot v Sežani je še marsikje v Sloveniji. Tisto, kar je bilo še včeraj zanimivo, danes preprosto ni več. Vsaj ne toliko, kot je bilo včasih. S tem pa še zdaleč ni rečeno, da ljudem ni do rekreacije. Jim je, še kako jim je. Vendar, kot že rečeno, do drugačne. Sodobnejše, bolj privlačne, manj toge, pa zato bolj svobodne. Seveda ob tem ne gre podcenjevati ugotovitve mnogih organizatorjev športne rekreacije, da imajo delavci v pehanju za večji kos kruha manj prostega časa, kot so ga imeli pred leti. Temu ne moremo oporekati. Skoraj vsak, ki ima možnost za dodatno delo in zaslužek, jo izkoristi. Vse več ljudi krepko dela celo v času rednega letnega dopusta. Pač zato, ker je delo od zore do mraka za marsikoga edina možnost preživetja. Skratka, res je, da imamo časa vse manj, po drugi plati pa je kot pribito, da se naš človek ne namerava tako zlahka odpovedati športni rekreaciji Dokazov za to ni malo. Mnogi, za katere človek nikoli ne bi mislil, da so prija- telji športa, so se celo odločili za vsakodnevno telovadbo na delovnem mestu. Spoznali so, kako dragocene so minute za zdravje, kako bogato se obrestuje strokovno programirana gimnastika. Aktivno športno razvedrilo si je utrlo pot tudi v naša naravna zdravilišča. Ponudba na tem zanimivem področju je iz leta v leto večja, enako hitro pa narašča tudi povpraševanje. Delavci se na- Rekreacija med delovnim časom, ki se še kako dobro obrestuje. Slika: A. U. Kje so meje pluralizma interesov? /ii^^ n il Vsekakor so pred novic vodstvom krovne slovenslf planinske organizacije zali tevne naloge. Nagrmadenij vprašanj je veliko, zato boa morali imeti vodilni Ijud^^ v planinski zvezi vso podpor številnega članstva in javne 'P sti. Med drugim bo potrebe 1 tudi izrazit občutek za raznce7*“ likost interesov in dotok svf1^ žih zamisli, ki jih med ljubit« ca Iji gora, takšnih in drugačniP7? ni malo. Zmajarjem, pada cem, kanuistom in drugim s”ar-se pridružili še novi altern£.!ne tivci. Je v naših hribih dovoP1 prostora tudi za kolesarj«?.20 Moramo že v kratkem času rs”w“ čunati tudi na helikoptersirn^ smučarsko elito? Kje so mej°ts? pluralizma interesov? kih, Oblikovalci dosedanje polf s{ tike planinske zveze imajo sla> e cer veliko zamisli, vendar za vse skupaj še vedno zn^1 ] čilno tipanje za strateškur P< odločitvami. Seveda bi si v:,a^° skupaj želeli, da bi bilo tav2*“^; nja in stranske poti v slovei7e£t ski planinski organizaciji, ? ,0 združuje več kot 100.000 Ijv® Je biteljev gora, čim manj. Pfno> gre le za to, da odpremo gorsl^S svet čim večjemu številu ljud’a ®7 Slovenski planinci si morarr -ft1 tudi prizadevati, da bi ohrs ,e^ nili naše gore takšne, kot sP9° Tako sanjsko lepe. Tisto, kčtil nam je od narave še ostale®"* moramo skrbno varovati. Zž 9C res za vsako ceno. Za nan prihajajo še drugi. Kdo ve, f en’ koliko rodov? ayz 'dn »Svet gora je zrcalo, ki vs2°s£i komur pokaže svojo revščinj^ž svoje bogastvo...« je neke n zapisal Henrik Tuma, velč oc ljubitelj slovenskih plani/ Vs Mu je moč danes kakorkc/}e.zr oporekati? r A. l®sttv tatr _________________________________peti «aša ako- loju •aki 'rim !ovo *avn< lPr.) mreč v vse številnejših primtd. rih odločajo za aktivne poči' To niče, ki so, kot pravimo, gle^edi zdravja in počutja zadet^sib v črno. Tudi šola zdrave?keg; življenja, ki so jo organizir2gra< sindikati v Nerezinah na Mfelo lem Lošinju, se je imenitna r obnesla. Doživela je velik^er zares veliko priznanje. 3zli tatej No, takih in podobnih poj^aci vov, ko so ljudje obrnili hrbtom nekdanjim oblikam organiz^žke rane rekreacije in se brez p^ori sebnega prepričevanja in s^al r Ijenja sami odločili za to A m ono športno aktivnost, splo°v, ni malo. Planincev, na prim«11 ni je iz leta v leto več. Tudi kolil°sti sarjev. Teniška igrišča rastej^Va kot gobe po dežju, pa jih je • 4zj vedno veliko veliko premal‘Jrež] ova Tista s streho in ogrevanj e^Zm so zasedena tako rekoč Štifti r indvajset ur na dan. Tudi (Mva najbolj »nemogočih« urah, K^pii noč začne postajati dan. Tu^kup v klasičnih telovadnicah p^ih zimi ni pravega miru. Nikol ne ob tej ne ob oni uri. Skodle. da jih imamo tako zel malo. i Težko bi torej trdili, da manj zanimanja za šport1’-rekreacijo, kot ga je bilo v$ sih. Prej bi dejali, da to A \ drži. Res pa je, da so se Ijudi^v malce naveličali nekatev^ oblik množične športne dejal nosti. Mnogi tudi sindikala1' /Ž x------: u ; — ‘NTt x x.. j M ** športnih iger. Nič čudnega,1 pa je čas postregel z boljšo pjj nudbo. Mikavnejšo, bolj ce ■ vito in zato veliko bolj zaa1. J J beseda^fsS mivo. Z drugimi beseda niso delavci ob posluh, le brenkati jim je potrebno prave strune. Tiste, na kat«1 radi slišijo. Andrej UlaA Jniverzalna strankarska (protiboljševiška) vadnica (VI) -K vi 0 časnikarskem zabavljanju Odgovarja znani domačin / c )°r ,n( Vprašanje: he V hudih časih živimo, .AC^' 3V^ae do živega. Medtem ko ■ndar nekaterim kriza ne jtt eazinsKi Krajini po paacu n$9rokomerca stradajo, so si -ja Neumu bosanski funkci-i /lQrji še včeraj gradili vile. Ne 'n£l*ne dan, ko bi kje v Jugosla-v0!ljj zaradi malverzacij koga ^ zaprli. Veliko afer pa oblast r/iša, posebno če gre za visoke sifnkcionarje. Ni dolgo tega, iej° smo tudi v Sloveniji delili vtomobile po posebnih spi-Kih, na katerega si prišel le, ol® si bil visok funkcionar ali i sj,a> če si imel zveze. Tudi do r fadbenih parcel na zaščite-nc}d površinah se lahko pride :irr Po takšni poti. Vse to še v^Glo ni podobno »graditvi so-.vft-lizma«, kakršnega so nam ■tfbetah med NOB in še v letih , finove. Kako, da je enim do-IjiPlieno vse, drugim pa uso-lfno, da zanje ne bo nikoli rsf^Poče? Ali je socialistično, j0'a eni smejo, drugi pa ne? in* Tako nas sprašuje Jernej P., udeleženec NOB (Gubčeva sfigada), zdaj upokojenec in foktivist v krajevni skupnosti aV°deljevo. Tii Odgovor: an družbeni status nam po-Peni mesto, ki ga posameznik a_y2erna na vrednostni lestvi družbij to je oceno pomemb-■s^osti njegovega položaja, in/tužbene vloge, ki se izraža kc' njegovi lastni oceni in oceni referenčnih skupin. iii vsaki družbi skušajo posa-jo/jezni sloji tudi navzven izra-ati mesto, ki ga zavzemajo na lestvici. Temu namenu rabijo atusni simboli, to je pred-—-■'eti dejavnosti in načini ohranja, po katerih je mogoče f«0j ugotoviti, kateremu f°ju posameznik pripada. aki statusni simboli so, na 'rimer, način oblačenja, na-orožje, služabniki, način iGvorjenja, posebne vrste de-^Vnosti (nekateri športi, !Pr ), razvite oblike etikete n*d. čj! To dejstvo je bilo nepo-e?edno razvidno zlasti v prvih t^asih prevladovanja birokrat-efkega sistema. Birokracija je izgradila v času pomanjkanja V.e'° natančen sistem gradira-ti*]H raznih stopenj birokratov. a^rV tem ^asu n’ večjih •at k v dohodkih posameznih ‘ tegorij državljanov, je biro-ij^facija utrdila razlike s siste- b^orn v privilegirane delitve l^tZ • ^ostopnih proizvodov in E/a]r'tev' '^a sistem je vključe-s, ^ uradna prevozna sredstva l^ajvišje kategorije birokra-’ P.osehno trgovsko mrežo rlo na<^n prehranitvene mož-’ a ati (menza ipd.), nedostopne Čednim državljanom, eks-!pr 2lvne možnosti za oddih in »‘‘^'vljanje dopusta, gojitev ,a a in ribolova ter za tedanje t:i,-rTlere P° prostoru in loka-Uudpovprečna stanovanja, ^ adn° zaplenjena bivšim Ajiutalistom in sodelavcem Putorja. In tako je v neka-h mestih birokraciji uspelo, da se je tudi prostorsko ločila od ostalega prebivalstva. Vsi ti statusni znaki: demonstrativna potrošnja na višjem nivoju, ekskluzivne dejavnosti in družba ter ponekod prostorska segracija, so bili pred revolucijo statusni znaki, ki so diferencirali bur-žoazijo, včasih dobro buržo-azijo in del inteligence od delavcev in kmetov. Birokracija jih je neposredno prevzela s sistemom privilegijev. Prav tako je prevzela izdelan sistem gradacije uradov glede na njihovo stopnjo v hierarhiji - Sprva so bili uradni prostori dokaj nivelizirani,kasneje pa so se z dekoracijami, redeko-racijami, s preprogami, stilom pohištva, z velikostjo miz, z naslonjači, s številom telefonov, z uvajanjem specialnih linij, in končno z novimi gradnjami ustvarile zelo natančne razlike med uradi na raznih stopnjah. Tej uradniško-biro-kratski simboliki bi bilo mogoče posvetiti celo študijo. Vsekakor pa velja tako zanjo kot za statusno simboliko birokracije v vsakdanjem življenju splošno pravilo o formiranju statusnih simbolov. Kakor hitro je proizvodnja toliko napredovala, da je prej redek proizvod postal dostopen večini ljudi, so posebne trgovine in magazini nižje birokracije prevzeli določene nove, še vedno redke izdelke iz območja posebnih trgovin višje birokracije, ti pa so si poiskali nove, pa redkejše izdelke. Isto se je dogajalo z av- tomobili različnih znamk, s stanovanji, pohištvom, z opremo uradov, s stanovanjskimi in uradnimi stavbami. Skratka: birokracija je ohranila mehanizem dinamičnega diferenciranja slojev in birokratskih stopenj s statusnimi simboli; statusni simbol je moral obdržati svojo izključnost - brž ko je izgubil, ga je zamenjal novi, ravno dovolj redek, da je lahko označeval samo pripadnike natanko opredeljenih hierarhičnih stopenj... Ustvarjalcu zgodovine bomo pač odpustili majhne osebne pregrehe! Zato vidi birokrat v pridobivanju statusnih simbolov neke vrste upravičeno plačilo za svoj trud, za to, da posveča svoje življenje vzvišenim ciljem zgodovine. V resnici pa rabijo tako statusni simboli kot občutek uravnavanja zgodovine istemu cilju: razvijanju ločenosti birokrata od ostalih ljudi. Prizadeti bodo trdili, da se vse to naštevanje bere kot slabo časnikarsko zabavljanje, da nima ničesar skupnega z analizo družbene situacije, da so vse to nepomembni pojavi, ki ne pomenijo ničesar, če jih primerjamo z velikimi družbenimi gibanji. Na to bi bilo mogoče odgovoriti tudi časnikarsko: če je že golo naštevanje majhnega dela drobnih dejstev neresno - kakšna je bila šele resničnost! Toda resničen odgovor je drugačen. Ta način obrambe je za birokracijo tipičen - z nepreneh-nim govorjenjem o velikih in pomembnih gibanjih, spremembah in revolucijah prikriva vsakdanje drobno uveljavljanje in realiziranje svojih interesov, ki jo konstituira, oblikuje in povezuje ter ustvarja iz nje družbeni sloj, povezan s skupnimi interesi. Vir: Stane Saksida: Potrošna in statusna stratifikacija, str. 129-132, Izbor socioloških razprav, priročnik za gimnazije, DZS 1970. NAŠ SOZD ■•ir J Vprašanje: Se že kažejo kakšni pozitivni učinki reorganizacije? Odgovor: Vsekakor, saj smo že decembra kar dvakrat dobili OD. Vprašanje: Moramo biti dosledni pri črtanju ničel? Odgovor: Načelno črtamo štiri ničle, seveda našemu dinarju, zato vas posebej opozarjamo, da sta na vratih stranišč samo dve ničli in jih ni treba črtati. Vprašanje: Kako smo praznovali novo leto? Odgovor: Izjemno poceni. Na Silvestrovo je bilo vino zvečer še po milijon din, po polnoči pa je stal liter le še sto din. Vprašanje: Novoletni prazniki so za nami. Kako naprej? Odgovor: Stisnite zobe, potrpite slabe štiri mesece in že bo tu 1. maj. Vprašanje: Zakaj je bila naslovnica novoletnega glasila v bar- vah? Odgovor: Uredništvo je želelo s to potezo nakazati pot Elektroko-vine v rožnato prihodnost,, četudi se barva v tiskarni ni ravno najbolj posrečila. Vprašanje: Koliko bo stalo letos letovanje? Odgovor: No, kakega jurja boste že potrebovali. Vprašanje: Kako poslujemo? Odgovor: Kaže, da se še kar dobro držimo nad vodo, kar še posebej dokazujejo naši plavalci, ki so v mariborskem merilu zasedli peto mesto. Vprašanje: Kaj menite o intervjujih z’našimi upokojenci? Odgovor: To je izjemno poučno čtivo, iz katerega izvemo, kaj vse nas še čaka. -rebrol- Malo za šalo, malo zares ureja ta izobraževalni kotiček vaš Janko Špiček GLASNIK Aforizmi BRATSTVO Toliko časa smo se drug drugemu metali v objem z lepimi besedami o bratstvu, da smo čisto pozabili, da sta bila brata tudi Kajn in Abel. KOSOVO Reševanje problema Kosova bi se gotovo lotili z veliko več diplomatsko-politične prizadevnosti, če bi bila ta pokrajina v kateri izmed neuvrščenih in nerazvitih čezmorskih dežel... % PRAVICA... Pravica do dela je pri nas uzakonjena. Le še to ni uzakonjeno, kje boš to delo dobil. BO ŽE KAKO... Prvo polovico leta ’89 smo tako ali tako že preživeli. Se pravi, da njegovo boljšo polovico... PLUS V MINUSU Za večjo varnost pred požari skrbi tudi cenovna politika. Ob vse dražjih gorivih si jih ljudje lahkoiprivoščijo vse manj. VPRAŠANJE O GLAVI DEMOKRACIJA Demokracija ni takšen zakonski predpis, ki bi se ga dalo izglasovati po kratkem postopku. Mar imamo tako malo v glavi, da moramo kar naprej dobivati po njej? NASPROTNO Čim slabša je oblast, tem močnejše te zna udariti po glavi. ojX-oc/7^i/ Italijani o kolektivnih pogodbah Na pobudo predsedstva RS ZSS je bil 22. januarja 1990 posvet na temo Organiziranost sindikata in uveljavljanje kolektivnih pogodb. Na njem sta kot gosta sodelovala predstavnika konfederacije italijanskih sindikatov iz Gorice Vit-torio Brancati (generalni sekretar CISL Gorica) in Giuliano Bon (generalni sekretar SGIL Gorica). Gosta iz Italije sta predstavila organiziranost italijanskih sindikatov. Zlasti sta podrobno razložila vsebino in položaj sindikata kot partnerja v kolektivnih pogodbah. Priprava in uveljavljanje kolektivnih pogodb sta osrednji nalogi sindikatov in pri tem sindikati obvezno usklajeno delujejo. Odlično vlogo imajo dejansko le trije italijanski sindikati, medtem ko so po njihovih besedah obratni sindikati (teh je v Italiji več) nepomembni. Zelo je zanimiva in poučna njihova izkušnja s skrajševanjem delovnega časa, saj je cilj v nekaterih dejavnostih v javnem sektorju 36-umi tednik (tekstil pa načrtuje celo 33-umi tednik). Sindikat se zavzema za poenotenje osnov v kolektivnih pogod- bah med dejavnostmi in za pravično in enakomerno porazdelitev blaginje. Za varstvo delavcev pred stečaji in izgubo delovnega mesta pa imajo dopolnilno blagajno. To rešitev bi kazalo povzeti tudi pri nas in jo upoštevati v sindikalni platformi za kongres. Razlaga italijanskih kolegov je opora za konkretizacijo tega za delavce izredno pomembnega in potrebnega instituta. To je po našem celo pogoj za delovanje trga delovne sile, saj je osnovno vodilo italijanskih sindikatov polna zaposlenost in socialni mir. Če pri prestrukturiranju italijanskega gospodarstva ne bi uveljavili instituta zaščite delavcev za izgubljena delovna mesta, si težko predstavljajo ta proces. Omeniti kaže njihovo posebnost: podjetniki imajo svoj sindikat, ki deluje v okviru konfederacije. Pri uveljavljanju kolektivnih pogodb pa bi bilo dobro upoštevati njihove izkušnje s' tem, da mora imeti sindikat nujno nadzor nad delodajalci. Bmne Mmč Vprašali smo wM///////m///////////////////////m///M • •• koga bi radi Našim sogovornikom smo v tokratni anketi zastavili vprašanje: koga ste v vai Odprto pismo kovinarjev vladi in zbornici Republiški odbor sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije je obravnaval izredno težak položaj delavcev v dejavnosti in v zvezi s tem poslal odprto pismo izvršnemu svetu skupščine in Gospodarski zbornici Slovenije: »Zaradi izredno kritičnega položaja v podjetjih kovinske in elektroindustrije Slovenije je republiški odbor sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije Slovenije na zahtevo svojih članov obravnaval položaj v dejavnosti. Ugotovil je, da je položaj delavcev iz dneva v dan bolj kritičen. Zato se pojavljajo zahteve, naj sindikat odločno ukrepa, pa tudi zahteve po organiziranju splošne stavke v kovinski in elektroindustriji Slovenije, če se izvršni svet in gospodarska zbornica ne bosta vključila v reševanje tega problema. Vzroki za kritičen položaj so predvsem v nejasni perspektivi in socialnem položaju, stečajnih postopkih in odpuščanju delavcev brez programa za reševanje presežkov delavcev, zavlačevanje izplačil osebnih dohodkov, velike družbene obremenitve, ki so narasle že za kakih 92% kar objektivno presega vse razumne meje. Informacijo gospodarske zbornice, da do septembra ne bo mogoče uveljaviti kolektivnih pogodb, delavci razumejo kot zamrznitev osebnih dohodkov ne glede na uspešnost poslovanja, še zlasti pa jim ne gre v račun, da osebnih dohodkov ne dobivajo, sredstva za nerazvite pa nakazujemo. Republiški odbor sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije je sklenil, naj izvršni svet skupščine SRS in Gospodarska zbornica Slovenije čimprej, še pred rokom za izplačilo OD za februar začneta reševati težak položaj v dejavnosti. V zvezi s tem zahteva: - jasno opredelitev, kaj v Sloveniji pomeni prestrukturiranje in kakšne so usmeritve za kovinsko in predelovalno industrijo: - moratorij za odpuščanje delavcev, dokler ne bosta urejena zakonodaja in oblikovan republiški sklad za prezaposlovanje (v državah z razvitim gospodarstvom in delovno zakonodajo je pogoj, da je treba delavce in sindikat seznaniti z odpuščanjem delavcev najmanj šest mesecev pred začetkom odpuščanja); - upoštevanje stališč Zveze sindikatov Slovenije pri pripravi zakona o delovnih razmerjih; - zagotovitev sredstev za izplačevanje vsaj tistega dela osebnih dohodkov, kije zakonsko določen; - možnost podjetjem, da najprej izplačajo osebne dohodke, šele nato nakažejo sredstva v sklad za nerazvite. Želimo poudariti, da kovinarji podpiramo razvojne usmeritve - prestrukturiranje in prehod v Evropo 1992, vendar pa morajo programi upoštevati tudi nova produktivna delovna mesta, ne pa samo zmanjševanja števila zaposlenih. * S tem odprtim pismom se obračamo na vas, da bomo skupaj rešili vprašanja v korist delavcev v kovinski in elektroindustriji Slovenije.« okoljih evidentirali kot možne kandidate sindikatih in - zakaj. Prisluhnimo. # Ivan Kramer, predsednik medobčinskega sveta ZS celjske regije: »Mi smo, žal, v razmerah, ko si ne upamo vsi v vsakem primeru jasno in glasno opredeliti do družbenih, ekonomskih in političnih razmer, ko pa vprašate mene, ne znam odgovoriti tako, da bi bilo vsem po volji. To mnenje sem izrazil tudi na koordinaciji predsednikov in sekretarjev občinskih svetov celjske regije. V celjski regiji v tem trenutku vidimo edinega možnega, resnega in zaupanja vrednega kandidata med vsemi, ki se čutijo sposobne voditi to delavsko organizacijo v - Mihu Ravniku. Zato smo Miha Ravnika že evidentirali v večjih delavskih središčih celjske regije, v občinskih svetih in v sindikatih podjetij ter med profesionalnimi delavci sindikata. Enako smo se odločili tudi za Rajka Lesjaka, sekretarja republiškega sveta ZSS, ki naj bi svoj mandat ponovil. Na organizacijsko kadrovski komisiji medobčinskega sveta smo se odločili podpreti tudi kandidaturo Gite Vončine, članice predsedstva RS ZSS, ki skrbi za naše območje, ker smo z njenim dosedanjim delom zadovoljni tako mi kot v občinskih sindikalnih svetih in osnovnih organizacijah sindikata v podjetjih. V tem trenutku še nimam točnih podatkov o podpori posameznih predsednikov republiških odborov, ker je to v domeni organizacij, ki so v te odbore povezane. Ker pa smo bili z delom nekaterih na Celjskem zadovoljni, smo predlagali, naj v občinskih svetih in predvsem v osnovnih organizacijah podprejo te ali predlagajo nove. Občinskim sindikalnim svetom smo prav tako predlagali, naj v svoje informacije uvrstijo kandidatne liste z imeni, da bi se člani tako laže odločali.« • Ciril Urek, predsednik medobčinskega sveta ZS revirskih občin: »Za uvod dve ugotovitvi iz dosedanje prakse: prvič - z omejitvami mandatov smo si napravili več škode kot koristi, saj smo praktično v vsako volilno obdobje prihajali z novim kadrovskim jedrom, zato tudi ni bilo čudno, da ljudje marsikaterega svojega ,predstavnika* niso niti poznali; in drugič - ocene dosedanjega delovanja morajo odgovoriti na vprašanje, ali bodo kandidati za odgovorne funkcije strokovno, analitično in organizacijsko sposobni udariti po mizi, za katero bodo sedeli skupaj z menežmentom. Doba ,dobrih* in pridnih aktivistov - ki so bili sicer ,fejst* fantje - je mimo... V revirskih sindikatih smo podprli - zavoljo pretežno gospodarske dejavnosti, seveda - naslednje kadrovske predloge: za sekretarja republiškega odbora sindikata delavcev kemične za (naj)odgovornejše funkcije v slovensi I in nekovinske industrije Franja Krsnika; predsednika ROS kovinske in elektroindustr Alberta Vodovnika; za predsednika ROS k munalnega in stanovanjskega gospodarst Viktorja Ramšaka; za predsednika ROS ent getike pa mene, Cirila Ureka. Za člane izvrš nih odborov devetih ROS pa smo doslej evide tirali še 12 možnih kandidatov. Pri tem st bili zelo selektivni, zato pričakujemo, da ; bodo podprli tudi drugod po Sloveniji. Glede ,špice*, smo se pa zmenili takole: pc prli smo Miha Ravnika za predsednika I ZSS, Rajka Lesjaka za sekretarja in Jan Goleša za člana predsedstva za družbenoek nomske odnose. Mene pa so evidentirali možnega kandidata za člana predsedstva I ^ ZSS, kjer naj bi bedel nad organizacijsko-k drovskimi vprašanji.« • Marija Dobrijevič, predsednica obči ]^a skega sindikalnega sveta Lendava: »Ne vem sicer, čemu bo ta anketa, oziroma ^ koga, a saj je vseeno. Za predsednika RS ZSS smo predlag ^ člana predsedstva RS ZSS Dušana Rebolja,; Po Zakaj? Naša ocena njegovega dela v zadnje en obdobju je taka, da smo prepričani, da je zrri Sn žen potegniti sindikat iz sedanjega položaja bo izpeljati reforme. Pozna razmere in ima izd §e lano vizijo razvoja. To potrjujejo njegovi arg ^ mentirani nastopi. Sicer pa uspešno zasto’ sindikat tudi v nekaterih drugih organih. J Dušana Rebolja smo za predsednika predi 1 gali v predsedstvu občinskega sindikalne tle sveta. Sindikati podjetij bodo svoje kandids eil predlagali posebej. No, doslej v osnovnih org nizacijah za to ni bilo posebnega odziva.« # Ciril Mezek, predsednik medobčinske sveta ZS obalno-kraške regije. »Kraško-obalni svet ZS in njegovi orgž v postopku evidentiranja možnih kandidat za odogovorne funkcije v zvezi sindikatov Sl venije niso sodelovali. Evidentiranje je bi prepuščeno zlasti sindikalnim organizacij« v podjetjih in ustanovah, nekaj tega dela pa‘ opravili tudi znotraj organov vseh štirih obči r skih svetov. V okviru obalno-kraškega sveta, smo sklicali sejo vseh komisij za organizac sko-kadrovske zadeve, na kateri smo rekapif lirali vsa imena, ki so se v že omenjenem f stopku znašla na spisku. Zakaj so konkretna imena na spiskih evid^ tiranih možnih kandidatov, je torej treba vpf šati tiste, ki so evidentiranje opravili. Oseb pa se s takšnim zastavljanjem tega vpraša« ne morem strinjati. Že zdaj je namreč opat številna (telefonska) naprezanja posamezi! možnih kandidatov tako zase kot tudi pl1 drugim. Da se ti želodec obme... Pripravili: A. A., D. K. in J. ZNAČILEN SMUČARSKI ZAVOJ LASTNIK RESTA- VRACUE JAVNO POVPRA- ŠEVANJE REKA V FRANCIJI ATOL V OTOČJU TUAMOTiJ I " tl i AVTOR KRIŽANKE R. NOČ SOVJET. MESTO OB JENISEJU ŠPANSKO OTOČJE V SREDOZEM. MORJU MESTECE OB VZNOŽJU FRUŠKE GORE REKA V PARIZU (NAŠA PISAVA) | j. ŠARA, ROPOTIJA llPfi ŠTROKUI PODOBNA SVETA PTICA V ST. EGIPTU FR. FILOZOF IN ZGODOVINAR RELIG. (ERNEST) - ROČNI VOZ NA DVEH KOLESIH ŽAREČ DELEC SNOVI ŠVED. ZGODOVINAR IN DRŽAVNIK PLAČILNO SREDSTVO ZID guSSIBTI MILLER ► LONDONSKA UMETN. GALERIJA GASPARI MAKSIM ■ SLAP V DOLINI SOČE T AMERIŠKI PISATEU (VVASHlNG- TON) USTANOVI-TEU PAKISTANA (MOHAM-MED ALI) PRIDOBU. IZKUŠNJE SREDSTVO ZA NETENJE VRSTA VRBE MODEL OSONČJA VIDA TAUFER STO KVADRATNIH METROV DEL PREDIL. STROJA INDUSK0 OBLAČILO REKA NA PELOPONEZU (EVR0TAS) NASELITEV GERMAN. OREL VLADIMIR NAZOR MARJAN ROŽIČ IGRALKA RINA KRAPINA ANDREJ JEMEC BIVŠI UGANDSKI DIKTATOR P0USKA UUBLJAN. BALETNIK (METOD) OBRAT ZA PROIZV. PLINA OPERNI SPEV PRED KRATKIM UMRL SL. PISATEU (DANILO) GENE HACKMAN ’ NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 3 - Rešitev nagradne križanke pošljite do 6. februarja na nasl‘ DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubija! s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 3. ^ grade so 120,00, 100,00 in 80,00 dinarjev. Rešitev nagradne križanke št. 1 SAND, STAS, TRANSPORT, OTROK, DIA, BLED, ALOČ OJE, LASTA, TU, PATENT, LEMNOS, OPOZORILO, Pl* RAKE, ISOKRATES, AT, RENEGAT, ELA, SIKOMORA, V1 GEL, TNT, OGEN, LASO Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 1 1. Ivan Trebše, Meljski dol 16, 62000 Maribor 2. Zorko Kotnik, Okrogarjeva 3, 63000 Celje 3. Ludvik Glavač, Jama 19, 64211 Mavčiče Nagrade bomo poslali po pošti. List je bil ustanovljen 20. novembra 19^2. Predsednik Josip Broz Tito j® Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z re' dom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana Dalmatinova 4, poštni predal 479 • V. d. direktorja in glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 313-942i 311-956 • V. d. odgovornega urednika: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernard1 (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoV pravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), iv® Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remig« Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu)1 Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev)’ Sonja Seljak (redaktorica-lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andr«l Ulaga (turizem, rekreacija, šport ;n oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura ^ izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica), telefon 311-956, h. c. 310-033 • Naročnina 321-255 • Posamezna številka Delavske enotnosti 5,50 dinarja • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarje /a 2 • Žiro račun: 50101-603-46834 • Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Bančič, Franc Bergih®’ Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik