O d p u st i
Orce nemirno danes mi veleva                     Zdaj iz oLi kesanja solza lije,
Prositi te, prijatelj, odpuščanja,                  Rodi se v prsih želja hrepeneča:
Naj konec bo r.ovražnega molčanjn,          Naj zopet sprave mavrica posije! Ki v njem le divji srd se razodeva.
Srce človeško je velika reva:                     Potihne jeze vihra naj besneča!
Brez pravega pogosto je spoznanja,          Odpusti torej, če veli srce ti, —
Prerado se le slepi strasti klanja;              Prijatelj prosi v skromnetn te soneti. Zato i srce moje srd razgreva.
 Fr