Kako je pri nas v šoli
3. V novembru.
Vernih duš dan je bil. Ne bom ga pozabil. Že zato ne, ker snio pisali o njem celo šolsko nalogo. V njej sem napravil par velikih napak, ker sem zapisal, da suio vernih duš dan hodili od groba do groba in smo čakali vstajenja rajnkih. In spet sem zapisal, da so mnogi na grobovih nažigali vence in natikali svečke na spomenike. Le, kako sem mogel zapisati tako ne-umnost? Gospod učitelj je dejal, da pišem brez glave.
V šoli se nam dobro godi. Kadar ni gospoda uči-telja v šoli, smerao celo jesti. Vsak učenec ima s seboj celo zalogo sadja. In to je čudno: skoro nobeden noče jesti domačih jabolk. Vedno si sadje med seboj zame-njavamo. Dobretov Tinček ga da meni, jaz pa njemu. Dobretova jabolka so najmanj trikrat okusnejša kakor naša. Tinček je pa drugačnib. misli.
Okrog sv. Martina bi bil pa kmalu nesrečen. Na Jeranovi njivi je rasla lepa repa. Debela in okrogla. Petrov Jaka je odrval eno, jaz pa tudi eno, Fortunov Miha pa tudi eno in še vsi drugi tudi vsak po eno. In smo jo jedli, mislite? Ne, ne. Repo smo lepo obrezali, repnik suio pa vrgli v  vodo, da bi zabrisali sled za
•   33
tatvino. Repo sanio smo pa imeli za konja. Valili smo jo pred seboj, poganjali jo, vpili, kakor bi bili zares vozniki, sekali in skakali in kar žal nam je bilo, da je prezgodaj ura udarila oscm. Repo sino potem skrili v meji za vasjo iu odšli smo v šolo.
To smo težko čakali, kdaj bo ura dvanajst!
Vse je bilo v šoli tako pusto, tako dolgočasno. Pri pisanju smo za vajo pisali: Nikomur ne delajmo škode! Grelo nas je. Ali res že v šoli vedo, kaj sino storilii' Pri računstvu spet: Oče so pridelali 785 kg kioinpirja, 557 kg repe, 429 kg korenja. Koliko imajo škode, če so jim vse to hudobni ljudje pokradli? ... In spet pri zgo-dovini. Na vrsti so bili turški uapadi na naše kraje. In slišali smo: »Pomislite otroci! Ko je žito najlepše zorelo, ko so naši vrtovi obetali najboljšo sadno letino, pa so pridrli ti vražji Turki v naše kraje in opustošili naša polja, požgali naše domove in uničevali naše vrtove...« lu celo pri risanju sino morali risati repo; samo pri petju smo imeli pred njo mir.
Po šoli smo vzeli spet vsak svojega konja, pa suio zdrvili proti domu. iNaslednji dan je dobil spet vsak prav tani svojega kouja, novega seveda, in spet je šlo kakor za resnico.
Ali, ojoj! Tretji dan. smo se ravao zaleteli na njivo, pa je kar naenkrat stopil pred iias Jeranov Pavle in bič mu je zažvižgal v roki in mahal je z njiin brez ozira, kaui je padlo. Kar razpršili smo se na vse strani in tekli, tekli, da se je za nami kadilo. Pavle pa ni odnehal. Dobro, da ni mogel za vsemi!
Iz- šole grede potem nismo več upali mimo tiste njivc. Kaj, čc ni spet Pavle skrit v repi? Bolje se je ogniti. Tri dni nismo upali tam mimo v šolo in ko smo četrti dan spet šli miino, je bila njiva že razorana. Pavle je še grozil s pestmi.
November! Veš, kaj ti bom še povedal? Pust si in grd. Tvoji dnevi so oblačni, pota so blatna, v šoli se    . . krega jo,  da nanosimo od sile blata v sobo,  doma pa ¦pravijo, da se povsod pozna, kamor stopi čevelj.
In bolezni prinašaš nam in drugim.
Glavana ni v šolo, ker kašlja, Kobilarja boli glava, Mihovec se je prehladil, Podplatniku je zdravnik pre-
povedat priti v šolo za cel teden, Slanovca že celih šti-rinajst dni ni v šolo.
kako je bilo prijetno, ko smo vsak dan sproti klicali;
; Glavan!« — »Ga ni, ga ni, ga ni.«
»Kobilar!« — »Ga ni, ga  ni, ga ui.«
Pa so nain še to veselje vzeli, ko so nam zapove-dali, da mora en sam povedati tisti prijetni »ga ni« in iie ves razred.
Tucli jaz bi bil rad ostal doma. Samo bolan bi ne bil rad. šole sem se že naveličal. Oh, da bi bil že velik! Da bi bil vsaj štirinajst let star! Naša Franica se mi zdi kar ncumna, ko pravi, da bi še vedno rada hodila v šolo. Saj lahko tako pravi, ko pa ve, da v šoli zanjo ne marajo.
Zdaj smo začeli dolgčas preganjati z igrumi. Pre-rokujemo. \ sak ima dolg in ozek trak iz papirja in na njem iiuamo — samo na eni strani — napisana razna imeua. Papir zvijemo skupaj in tovariš mora potegniti za papir in vleči, dokler sam hoče. Ko preueha, papir obrnemo in mu povemo, kaj bo iz njega. Sosedov Jaka bo škratelj, Lovačev bo pajek, Štefetov bo ščurek... Ali se smejemo!
Pa še drugo igro imamo. Vso čitanko, vso računico in ves katekizem smo že prebrskali. Iščemo samih dolgih besedi. Prvo in zadnjo črko zapišemo, vmes pa naredi-mo toliko črt, kolikor ima beseda črk. Potem pa po-kažemo to reč tovarišu in on že ye, kaj mora storiti. Vse črkc mora uganiti, če ne ga pa obesimo na vislice. Kdor pa pride na vislice, je pa vsakega sram. Pa uganite,  če morete, katero besedo si mislim  s  temile
črtami:  d........-----------t? Nebo nič, kaj? Vsi
na vislice!
Čurnov Jaka ima stržka iz orehove lupine, Mar-kovčev ima kar cel kolovrat. Meni ga bo tudi naredil. Dal inu bom zanj cel kos kraha.
V šoli in doma nam pa pravijo, fla smo otroci...