2.900 = 25.000 Zanimiv stanovsko gospodarski predlog tov. Rajšpa na občnem zboru Uč. doma v Mariboru 23. decembra 1934. Na občnem zboru mariborskega Učiteljskega doma smo razpravljali in razmišljali o novih virih dobodkov, da bi vsaj v doglednem času razbremenili našega nam tako k srcu prirastlega nebogljenca ter mu omogočili vsestraneki razmah tako, da bi lahko sprejel v svoje udobno zavetje vsaj še toliko gojencev kakor jih ima sedaj ter dobil prostora še za učiteljske hčerke. Pa smo prišli v zagato. iz katere ni bilo videti izhoda. Seveda: virov je še mnogo in vsi prav gotovo zmoremo vse, če le hočemo in če smo edini. Ko torej msmo videli izhoda iz zagate, pa vstane naš tov. Rajšp, ki preživlja svoj zasluženi pokoj v Krčevini pri Mariboru iffi izvaja prilično te-le misli: »Kadar gre za naše stanovske ustanove, slišimo od vseh strani, da je kriza in je nemogoče dobiti novih virov dohodkov. Denarja ni, to je stalen refren tudi v naših vrstah, ko govorimo o lastnih ustanovah, dasi bi bila silno zanimiva in poučna statistika. koliko dcnarja — poleg časa in dela — žrtvuje učiteljstvo drugim kulturnim in gospodarskim ustanovam in koliko lastnim stanovskim. Razvoja naših stanovskih ustanov, ki nam niso samo v čast in ponos, ampak nam prinašajo poleg moralnih dobrin tudi gospodarske in socialne, pa ne> sme ovirati — denar. Res je, da ga nimamo v izobilju. Ampak v naših vrstah je pa le. Ne čudite se. Navajam samo dva primera iz novejše dobe. Pred par leti ie umrl v Mariboru tovariš upokojenec, o katerem je bilo daleč na okrog znano, da je bil stanovsko zaveden. Zapustil je največ v raznih zavarovalnih policah okrog 100.000 Dint. In ta denar je dobila popolnoma tuja oseba, ki mu ni bila prav nič v sorodstvu! Menda bi ne bila dotična oseba prav nič oškodovana, če bi bil pokojnik volil primerni del našemu Učiteljskemu domu. Nedavno je umrla vdova po šol. upravitelju nekje na podeželju. Zapuščina je znašala okroglo četrt milijona Din. Kaj bi se poznalo dedičem par deset tisočev, če bi šli v korist našim stanovsko gospodarskim in socialnim ustanovam! In podobnih primerov je več. Pač pa nista med nami stanovska vzgo.ja in stanovska zavednost še toliko napredovali, da bi se ob podobnih prilikah sami, ali pa sVojci zavedali dolžnosti, katero ima.jo tudi v takih oblikah do lastnega stanu. Pravijo, da je v tem pogledu dokaj bol.jše pri naših hrvaških in srbskih tovariših. Žakaj, dasi nimamo bog ve kakšnih materijalnih dobrin, vendar je do tega, kar imamo, pripomogla v veliki meri in v prvi vrsti stanovska organizaci.ja. Ce bi te ne imeli, bi bili še mnogo na slabšem. Tega bi se moral zavedati vsak učitelj(ica) in vsaj drobtinico povrniti s tem, da podpre stanovske ustanove ob izrednih prilikah. Šo en staleni vir dohodkov bi lahko imeli naši domovi, če vzbudimo pri tovariših(icah) dovolj čuta do svojega stanu. In to potom naše Samopomoči. Iz svojega življenja in lastnih izkustev navajam ta-le značilen primer: Že 35 Iet sem član Samopomoči. Moja soproga pa 12 let. Zabeleževal sem si vse prispevke, ki sem jih vplačal Samopomoči zase in za ženo. In čudite se in strmite. Vplačal sem vsega skupaj — za oba — le 2900 Din. Če se pa nama primeri smrt, bo Samopomoč izplačala za oba nad 25.000 Din. Tore.j dobiva — oziroma dobi.jo za 2900 lepo vsoto 25.000 Din. Že te suhe številke povedo dovolj, da bi moral biti vsak učitelj(ica) pri Samopomoči že iz lastniega egoizma. Pri tem pa ima še zavest, da pomaga z neznatnim prispevkom pripadnikom lastnega. stanu v najhujši sili. Tega zneska, ki ga izplača Samopomoč, ne morem smatrati celega za svojo last. Saj sem vplačal le neznaten del. In če ne bi bil vplačeval teh malih zneskov, bi na.jbrže danes ne bil niti za paro imovitejši, ker bi se bile te vsotice uporabile in poizgubile y druge svrhe. Ta denar je učiteljski, stan o v s k i. Zato je prav, da vSaj del tega zneska n. pr. 5, 10, 20 ali več odstotkov najde zopet pot tja. od koder je prišel. namreč med učitel.jstvo. Tam na.i nadalje laiša stanovsko gorje, tam naj ustvar.ja nove dobrine, naj prinaša nov blagoslov v prid stanu, v katerem sem deloval dolgo vrsto Iet z vso dušo. Na ta način bo boljše in lepše ohranjen moj spomin, kakor pa na kamenitem nagrobniku. Če dobijo moji dediči po moji smrti nekaj odstotkov manj, jih to ne bo upropastilo. In kcnčno: ta denar ni ne moj, ne njihov, ampak učiteljski. stanovski, kakor sem že gori omenil. Zato predlagam konkretno: Uprava naj o tem predlogu razmišlja in najde pota in sredstva, da ga stopnjema izvede.« ... Tako je torej govoril idealni starina Rajšp, kateremu ni beseda učitelj in stanovska zavednost prazen zvok, ampak mu je bila pri vsem njegovem dolgoletnem delovanju stanovska skupnost, ugled in dobrobit vsega stanu suprema lex. Ker smo letos izvedli prvi stainiovsko gospodarski dan v vseh sreskih učit. društvih, zato ne bo odveč, da razmišljamo o Rajšpovem predlogu. Uverjen sem, da je izvedljiv in bo prinesel našim domovom in po njih vsemu učiteljstvu mnogo koristi. -skl.