1994- sfti KRONIKA -3/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino Sonja Anžič ubožni institut v ljubljani Skrbi za revne in pomoči potrebne lahko sledimo v vsem obdobju človeškega obstoja. Kazala se je v različnih oblikah, nudili pa so jo z različnimi nameni. Pomembno vlogo v tem raz- voju je odigrala Cerkev s svojo karitativno de- javnostjo. Novo dobo na področju avstrijskega javnega skrbstva so pomenile jožefinske reforme.^ V sklop teh reform je spadalo med drugim tudi ustanavljanje župnijskih ubožnih institutov, ime- novanih tudi jožefinski župnijski ubožni instituti. Do leta 1787 so bili ustanovljeni v skoraj vseh deželah monarhije. Za zgled jim je bil ubožni institut, ki ga je osnoval grof Johann Nepomuk Buquoy leta 1779 na svojem južnočeškem posestvu Gratzen.2 Proti koncu 18. stoletja so tudi v Ljubljani ustanovili župnijske ubožne institute, ki so delovali v sodelovanju z občinskim svetom preko komisije za reveže.^ Župniki so enkrat mesečno pošiljali na magistrat poročila o finančnem stanju posameznega instituta. V teh poročilih so na- vedli število ubožcev in višino ubožne podpore, ki jo je posameznik prejel v preteklem mesecu. Glavni vir prihodkov za ubožno podporo v ljub- ljanskih župnijah so bile "pušice" oziroma daro- vanja pri cerkvenih obredih, obligacije, sub- skripcije ter prostovoljni darovi. Glede prihod- kov je bilo določeno, da župnijski ubožni insti- tuti od leta 1786 dalje niso smeli, če so pridobili volilo ali darilo v gotovini ali obligacijah v znesku 500 goldinarjev in več, tega denarja raz- deliti med podpirance, ampak so ga morali na- ložiti, da se je oplajal."* Pred letom 1788 so volila, ki so bila namenjena za uboge, dehli, tako daje pol tega denarja prešlo na invalidni fond. V letu 1788 pa je bilo predpisano, da se volila, ki so izrecno namenjena ubožnim institutom, ne 1 Hannes Stckl, Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser 1671 - 1920, Wien 1978, str. 35. 2 Prav tam. ^ Zgodovinski aihiv Ljubljana (ZAL), Rokopisni elaborati, Vladislav Fabjančič: Ljubljanski sodniki in župani, 3. knjiga, str. 847. ^ ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fese. 46, fol.l6 (okrožnica okrožnega urada z dne 30. maja 1786). delijo in jih V celoti prevzame ubožni institut.^ Župnijski ubožni instituti so si med seboj tudi pomagali. Tako so župnije, ki so imele večje prihodke, oddale denar drugim. Leta 1799 je v mesecu novembru župnija sv. Nikolaja podarila 36 goldinarjev župniji sv. Petra v predmestju.^ Očitno so župnijski ubožni instituti na začetku svojega delovanja dobro opravljali svoje naloge, saj je francoski oficir leta 1800 v svojih pismih, ko je opisoval Ljubljano, med drugim omenil, da se more za dokaz dobrih razmer v Ljubljani šteti že dejstvo, da je v mestu malo beračev in no- benih slabo oblečenih ali celo v krpe odetih lju- di.'' Stanje se je sicer nekoliko spremenilo čez dobrih deset let, ko je leta 1813 ljubljanski župan (maire) baron Anton Codelli izdal proglas o od- pravi javnega beračenja v Ljubljani, češ da le-to redi samo lenuhe, resnično potrebne pa spravlja ob sredstva življenja, in pozval župnike ljubljan- skih župnij, naj skupaj s komisijo za reveže pri občinskem svetu popišejo vse reveže.* V letu 1820 so izvršili reorganizacijo zgoraj omenjenih institutov. Z razglasom cesarsko- kraljevega ilirskega gubemija z dne 24. januarja 1820 so v Ljubljani vzpostavili centralno ustano- vo za reveže, imenovano ubožni institut (Arme- ninstitut).' Namen instituta je bil, da pomaga revežem (ljudem, ki so že obubožali) in da skrbi za preprečevnje vzrokov, ki vodijo v revščino. Vodstvo instituta, ki se je imenovalo komi- sija, je za&elo delovati 1. februaga 1820. Sestav- ljali so ga: člani komisije, katerih je bilo štiri- najst in so bili pretežno trgovci ali pomembnejši ljudje iz Ljubljane, potem župniki vseh petih ljubljanskih župnij (sv. Nikolaja, sv. Jakoba, Marijinega oznanenja, sv. Petra in Trnovega) ter ' ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fese. 46, fol. 673 ( okrožnica notranjeavstrijskega gu- bemija z dne 27. decembra 1788). ^ ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fese. 65, fol. 800-801. ' 2^AL, Rokopisni elaborati, Vladislav Fabjančič: Lju- bljanski sodniki in župani, 3. knjiga, str. 783. * ZAL, Rokopisni elaborati, Vladislav Fabjančič: Lju- bljanski sodniki in župani, 3. knjiga, str. 847. ' ZAL, Mesto Ljubljana, institut za mestne reveže, a.e. 32. 6 1994- K§gi KRONIKA -3/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino zapisnikar, računovodja in računski revident. Komisiji je sprva predsedoval Avguštin Gruber (doktor teologije, cesarsko-kraljevi dvomi svet- nik in ljubljanski škof), po njegovi smrti v letu 1824 pa je predsedovanje prevzel takratni ljub- ljanski škof Anton Alojzij Wolf. Število in dnevi sej komisije niso bili določeni. Prednostna vse- bina sej je bil pregled mesečnih zaključnih po- ročil. Vodstvo vseh poslov ustanove je pripadalo gospodu škofii kot predsedniku komisije. Zapis- nike sej je pisal zapisnikar. V okviru instituta so bili imenovani tudi "ubožni očetje". Ti so delovali na točno dolo- čenem teritorialnem območju in so bili nekakšen vezni člen med komisijo in ubogimi. Članom komisije, pristojnim za njihovo okrožje, so odda- jali naznanila o revežih, poročila o finančnem stanju, vršili delitev denarja ubogim ter dajali predloge za višino podpornih deležev. Teritorialno področje, delovanja ubožnega instituta je bilo mesto s predmestji, razdeljeno na devet ola-ajev. Za vsak okraj je bil določen en član komisije in določeno število ubožnih očetov (glede na število hiš v okraju, in sicer približno eden na trideset hiš). Tako je prvi okraj obsegal hiše v samem mestu od hišne številke 1 do 125, drugi okraj od hišne številke 126 do 218, tretji okraj od hišne številke 219 do 314, četrti okraj je obsegal predmestje sv. Petra, peti okraj Kapu- cinsko predmestje in Gradišče, šesti okraj Poljan- sko predmestje, sedmi okraj Karlovško pred- mestje in Kurjo vas, osmi okraj Trnovo in deveti okraj Krakovsko predmestje. 7 1994- ^ KRONIKA ^ -3/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino 8 1994- KRONIKA èM^ -3/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino Finančni vir dohodkov ob začetku delovanja instituta je bil predvsem kapital v obligacijah, subskripcije in pušice. Kasneje so se jim pri- družili tudi prispevki od prodanih vstopnic za gledališke predstave, prispevki od prodaje novo- letnih voščilnic in čestitk ob raznih praznikih, od tombole, deleži pri zapuščinah umrlih (predvsem pri duhovnikih), razni prostovoljni darovi ter ustanove (Stiftungen), ki so jih ustanavljali posamezniki in so bile včasih splošne in name- njene vsem ubogim, včasih pa je bilo točno določeno, kateri ubogi lahko pridobijo določeno ustanovo. V tridesetih letih samostojnega delo- vanja instituta se je pri njem zvrstilo 21 različnih ustanov. Najbolj opazna med temi ustanovami je bila Salvayeva ustanova za obubožano plemstvo. Sledimo ji od leta 1835 pa do leta 1850.i° Ob začetku delovanja je institut razpolagal s 100 nadarbinami s po 7 krajcarjev dnevno, od katerih je bilo 80 določenih za tamkajšnje (ljub- ljanske) ubožce in 20 za t. i. hospitalske ubožce, predvsem za idrijske rudarje. Kar se tiče raču- novodskih poslov, je bilo določeno, da se delajo mesečni obračimi, s katerimi se seznanjajo člani komisije. Ob koncu leta je sledil letni obračun, ki je bil sestavljen iz skupnih prihodkov in izdatkov instituta preko celega leta in je moral biti javno objavljen ter predložen tudi okrožnemu uradu. Pri javnih objavah letnih finančnih obračunov se je predsednik instituta v uvodu vsako leto za- hvalil za darove in podporo, ki jo je institut dobival med letom in se vedno tudi priporočil za vnaprej. Kdo je bil upravičen do podpore? Vsak, ki si s svojim delom ni mogel zagotoviti osnovnih po- treb za življenje in je vsaj deset let stalno pre- bival na območju mestne občine ljubljanske. Med prosilci je bilo največ starejših ljudi. V pri- merih, ko so starši dobivali podporo za otroke, je bilo določeno, dajo dobivajo toliko časa, dokler otroci ne morejo zaslužiti, pri čemer so poudarili, da je treba gledati predvsem na to, da otroci redno obiskujejo šolo in ki^anski nauk in da se ne vzgojijo v brezdelneže in berače. Po do- polnjenem dvanajstem letu, ko so otroci izstopili iz šole, starši za svoje otroke niso bili več upravičeni do podpore in komisija instituta je poskrbela, da se je mladenič kot vajenec pre- skrbel pri "poštenem" rokodelcu. Vsak, ki je želel podporo od instituta, je moral najprej oddati prošnjo za podporo. Laiiko jo je napisal sam ali pa kdo drug in se je prosilec samo podpisal. Prošnjo so lahko oddali na magi- stratu, ubožnemu očetu ali župniku. Te prošnje so bile zelo različne. Za vsakega prosilca po- moči je ubožni oče izpohiil naznanilno polo. V naznanilno polo je vpisal prosilčeve osebne po- datke: ime, priimek, rojstni kraj, starši, starost, prejšnje bivališče, čas bivanja v Ljubljani, stan, število otrok, poklic, oziroma zadnje obiskovanje šole, dotedanje delo oziroma zaslužek, telesno stanje, opravilo ali delo, za katerega je še pri- meren. Tem podatkom je sledilo mnenje ubož- nega očeta, pod katerega je prosilec glede na svoje bivališče spadal, nadalje nmenje župnika in na koncu mnenje člana komisije in komisijski sklep, na podlagi katerega se je potem izpla- čevala podpora ali kako drugače postopalo s prosilcem. 1^ Delitev podpornih deležev so izvajali ubožni očetje ali pa od njih za to delo določeni kaplani, v župniščih (kasneje v ubežnici) ob določenih dnevih (sprva v ponedeljkih) in ob določeni uri. Vsak ubog je moral priti osebno po podporni delež, samo v primeru bolezni je lahko prevzel denar prosilcev pooblaščenec, seveda na podlagi pooblastila in potrdila, i"* Kasneje so uvedli ubož- ne knjižice, v katerih so bili naslednji podatki: ime ubožnega očeta ter podatki o podpirancu (ime, rojstni kraj, rojstno leto, prejšnja zaposli- tev, stan, bivališče, župnija, datum komisijskega sklepa o podpori, dnevna podpora in opombe). V knjižici je bil tudi zaznamek glede delitve de- ZAL, Mesto Ljubljana, institut za mestne reveže, a.e. 265. Ti letni obračuni finančnega poslovanja instituta so ohranjeni za vsa leta samostojnega delovanja instituta (1820-1857) in se nahajajo v 2^AL-u, v okviru fonda: Mesto Ljubljana, institut za mestne reveže pod kla- sifikacijskim znakom CO. V letu 1844 je ccszir Ferdinand obiskal Ljubljano in podaril vsoto 2000 gold., namenjeno revežem. Ob tej priliki je prosilka za ubožno podporo Katharina Jakob (rabljeva vdova) napisala prošnjo v verzih: Euere k.k. Majestät! Dein holder Blick - O, guter Kaiser Fer- dinand! - Verspricht mir alle Güte, - Darum wage ich mit Zufersicht - Als eine arme alte Witwe - An dich die erste Bitte: - Um eine kleine Unterstützungsgabe, - Von deiner reichen Kaiserhabc, - Was dir der Herr der Welten - Wolle Tausendfach vergelten. - Und trift mein Wunsch aus Dankbarkeit - Mit Gottes willen überein; - So sollst du lange lang regieren - Und stets gesund und glücklich seyn. (ZAL, Mesto Ljubljana, institut za mestne reveže, a.e. 412). Primerjaj: ZAL, Mesto Ljubljana, institut za mestne reveže, a.e. 52. I"* ZAL, Mesto Ljubljana, institut za mestne reveže, a.e. 32. 9 1994- K§fi KRONIKA èM^ -3/42 časopis za slovensico krajevno zgodovino narja v nemškem in slovenskem jeziku, ki se je glasil: "Uboshni dnar se deli v uboshnizi osmiga in triindvajsetiga vsakiga mesza, to je: sa pervo polovizo mesza se deli osmiga, sa drugo polo- vizo mesza pa triindvajsetiga. Kadar te dve dni kaka nedelja, ali kak prasnik sadene, se deli dnar pred ta dan. Kadar obdarovanz umerje, se morajo bukvize ozhetu ubogih nazaj poslati."'^ Ustanovitev ubožne hiše ali ubožnice v Ljub- ljani je pomenila veliko pridobitev za institut. V letu 1832 je magistrat provincialnega glavnega mesta Ljubljane podpisal najemno pogodbo z gospodom Francem Tschemitschem o najemu hiše št. 4 v Karlovškem predmestju.*^ Hišo so najeli z namenom, dajo ubožni institut uporablja za ubožnico. V pritličju je imela štiri sobe, dve kuhinji, veliko klet, shrambo; v prvem nad- stropju sedem sob, štiri kuhinje, tri shrambe; v drugem nadstropju podobno in na podstrešju še eno veliko sobo. Prvo najemno pogodbo so sklenili za deset let z letno najemnino 420 gol- dinarjev, ki so jo plačevali iz mestne blagajne, tako da je bil ubožni institut najemnine prost. Skoraj istočasno je magistrat od istega lastnika najel tudi hišo št. 5 v Karlovškem predmestju, prav tako za ubožnico. 2. januarja 1833. leta je v ubožni hiši našlo svoj drugi dom že 42 mestnih revežev (11 moških in 31 žensk). V ubožnici je veljal hišni red, ki je določal, da se vrata ubožnice poleti zapirajo ob osmih, pozimi ob sedmih, ubogi v hiši morajo živeti v miru in edi- nosti, si pomagati med seboj in sami opravljati določena hišna dela. Prepovedano jim je bilo beračenje po hišah in trgovinah. Če le niso bili hudo bolni, so morali iti vsak dan zjutraj v cerkev in tam moliti za vse dobrotnike mesta, ki jih oskrbujejo z živežem in prebivališčem.'* V Ljubljani je ubožni institut imel veliko in dokaj pomembno vlogo pri reševanju socialnega vprašanja tamkajšnjih prebivalcev. Sodeloval je z drugimi ustanovami, ki so pač v tistem času veljale za dobrodelne (meščanskim hospitalom, prisilno delavnico, blaznico, najdenišnico, otroš- kim zavetiščem). Po letu 1850 oziroma 1860 je vedno več poslov ubožnega instituta v Ljubljani začela prevzemati mestna občina ljubljanska s svojimi uradi. Nova občinska zakonodaja je nam- reč skrb za reveže nalagala občini. Samostojno poslovanje instituta je bilo ukinjeno. Zakon z dne 28. avgusta 1883. leta je precej podrobno določal kakšne so dolžnosti občine do njenih ubožcev. ZUSAMMENFASSUNG Das Armeninstitut in LJubljana Bei der Erforschving der Sozialgeschichte trifft man auf Einrichtungen der sozialen Fürsorge. Dabei handelt es sich um die Sorge fur Arme imd Bedürf- tige, wie sie in jeder Epoche der menschlichen Exis- tenz gegenwärtig war. Der Beitrag handelt von Ent- stehimg imd Tätigkeit des sog. Armeninstituts in Ljubljana (Laibach). Ein neuer Zeitabschnitt im Bereich der öster- reichischen öffentlichen Fürsorge wurde durch die josephinischen Reformen eingeleitet. Dazu gehörte auch die Gründung der Pfarrarmeninstitute. Diese entstanden nach dem Vorbild des 1799 von Graf Johann Nepomuk Buquoy gegründeten Armeninsti- tuts. Auch m Ljubljana wurden gegen Ende des 18. Jahrhunderts Pfarrarmeninstitute gegründet, die über die Armenkommission mit dem Gemeinderat zusammenarbeiteten. Die Haupteinnahmequelle dieser Institute waren Opfergeld, Obligationen, Sub- skriptionen sowie Spenden. hn Jahre 1820 wurde eine Reorganisation der In- stitute durchgefiihrt, und durch die Verkündimg des Illyrischen Gubemiums kam es am 24. Januar 1820 zur Gründung einer zentralen Einrichtung fiir Arme, genaimt Armeninstitut. Die Leitung des Instituts, die sich Kommission nannte, war aus Kommissionsmit- gliedem (14), Pfarrern aller fünf Ljubljaner Pfarren, einem Rechnungsführer und einem Rechnungsrevi- denten zusammengesetzt. Vorsitzender der Kommis- sion war der jedesmalige Bischof. Im Rahmen des Instituts wurden auch sog. Armenväter als Bindeglie- der zwischen der Kommission und den Armen ernan- nt. Der Wirkungsbereich des Instituts war die Stadt mit ihren Vorstädten, in neun Bezirke eingeteilt. Für jeden Bezirk wurde ein Kommissionsmitglied beauftragt und eine bestimmte Zahl von Armenvätem bestimmt. Einnahmequelle waren Obligationen, Subskriptionen, Geldopfer, Beiträge von verkaflen Theaterkarten, Beiträge von verkauften Neujahr- skarten imd Glückwunschkarten bei verschiedenen Feiern, Beiträge von Tombolaspielen, Anteile bei Hinterlassenschaften, verschiedene Spenden sowie Prav tam, a.c. 444. ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fase. 267, fol .629-630. I'' Prav tam, fol. 663-664. 1* Prav tam, fol. 782. Glede tega zakona primerjaj: Žarko Lazarevič: Ubožna oskrba v Ljubljani na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 35, 1987, št. 1-2, str. 38. 10 1994- vÌfì kronika -3/42 časopis 23 slovensko krajevno zgodovino Stiftungen. Die Jahresabrechnung von Einnahmen und Axosgaben des Instituts wurde jedes Jahr öffen- tlich bekanntgegeben. Zu einer Armenunterstützung war deijenige bere- chtigt, der durch seine Arbeit sein Lebensminimum nicht erreichte und mindestens zehn Jahre im Gebiet der Stadtgemeinde Ljubljana wohnhaft war. Der Antragsteller mußte zuerst auf dem Magistrat, bei einem Armenvater oder einem Pfarrer ein Gesuch einreichen. Der Armenvater füllte dann den "Auskunfls-Bogen" für jeden Antragsteller aus. In den Bogen wurden Personaldaten des Antragstellers eingetragen, die Meinimg des zuständigen Armen- vaters, femer die Meinung des Pfarrers, die Meinimg des Kommissionsmitglieds und der Kommissions- beschluß. Die Unterstützungsgelder wurden von Armenvätem an die Armen verteilt, zunächst geschah das in den Pfarrhäusern, später im Armenhaus an genau festgesetzten Tagen. Eine große Errungenschaft fiir das Institut bedeu- tete die Einrichtung des Armenhauses im Jahre 1832 in Ljubljana. Zu diesem Zweck wurde vom Magistrat das Haus in der Karlstädter Vorstadt Nr. 4 vmd 5 gemietet. Bereits 1833 fanden 42 Stadtarme dort ihr zweites Heim. Das Armenhaus hatte eine Hausord- nung, an die sich die Bewohner zu haUen hatten. Es arbeitete auch mit anderen Wohltätigkeitsor- ganisationen in Ljubljana zusammen. Nach 1850 bzw. 1860 begann die Ljublj anaer Stadtgemeinde mit ihren Ämtern zunehmend die Aufgaben des Instituts zu übernehmen. Damit hörte auch die selbständige Tätigkeit des Instituts auf. Durch das Gesetz vom 28. August 1883 ging die Armensorge zur Gänze in die Kompetenz der Gemeinden über. 11