442
Književne novosti.
znance. To pa ni napaka, to je razvoj; večje pohvale bi po mojem mnenju ne mogli izreči umetniku. Radi tega opazimo na prvi pogled veliko podobnost, ki je med Cankarjevimi »Tujci« in osebami, ki nastopajo »Na klancu«. Meni se zdi, da bi prav tako lahko imenoval »Klančarje« socijalne tujce, kakor P. Slivarja in njegove drugove Klančarje-umetnike. Mene vsaj prav nič ne moti to, da se vrši dejanje v našem umotvoru vseskozi na slovenskih tleh, dočim žive »tujci« na — tujem. Pa vendar so oboji slovenski ljudje, to so naši sla-biči-sanjači. Tudi temu svojemu spisu je dal Cankar najširše ozadje, dasi jih je označil komaj s par površnimi potezami. »Jaz sem bil daleč po svetu«, govori Lojze Mihov (157), »in sem videl naše ljudi: vsi hlapci, vsi siromaki s klanca! Poglej njih zgodovino — tisoč let hlapčevstva! Tisoč let strašnega truda in nič niso dosegli.« In o istem junaku piše: »Gledal je in klanec se je čudovito širil pred njegovimi očmi — od vzhoda do zahoda se je razprostiral, od juga do severa, holmi so se razmaknili. Klanec sirom akov je bila vsa prostorna pokrajina pred njim, po vsej prostrani pokrajini so hodili ponižno sključeni, vdani siromaki, ki jim je bilo siromaštvo v srcu in ki so bili v srcu siromaki, če so se veselo smejali in če so imeli rdeče obraze in pošteno obleko. Neizmeren klanec siromakov je bil pred njim in narod hlapcev je stanoval na klancu.« (159). To so nam prav dobro znani akordi, samo da so vloženi v drugačne muzikalne figure. Tudi podrobnosti tega temnega ozadja, tega klanca siromakov so tupatam slikane z istimi konturami, kakor smo jih videli že v Cankarjevih študijah o predmestnem življenju velikih mest, samo da je tu vse grobejse in plastičnejše, ker ni izglajena vsaka guba. Tu vidimo same Slivarjeve brate, samo da so krojači, crevljarji, pisarji, kmetje, katere je vrglo valovje življenja na breg, da se posuše, izstradajo ter poginejo; to so značaji, o katerih pravi pisatelj, da so zmerom dovolj močni, da snujejo načrte, ali nikoli tako močni, da bi jih izvršili (64). To so zastopniki naroda, ki biva na klancu siromakov: krojač Tone Mihov, glavno moško lice, pisar in črevljar.          (Konec prih.)
Dr. Iv. Merhar.
Ljudska knjižnica. Zvezek I. I. S. Machar: Magdalena. S pesnikovim dovoljenjem prevel A nt. Dermota. Cena 2 K. Ljubljana 1903. Založili »Naši zapiski« (Jos. Breskvar in tov.). Oceno tega dela znamenitega češkega pesnika prinesemo pozneje.
Mali vitez (Pan Volodij e v s ki). Tvrdka Kleinmavr & Bamberg je razposlala 11. in 12. sešitek slovenskega prevoda tega Sienkiewiczevega romana, s katerim sešitkom je završen drugi zvezek tega dela.
Navod za knjigovodstvo in poslovanje slovenskih raiffeizenskih posojilnic, spisal Svetoslav Premrou, uradni vodja »Centr. posojilnice v Gorici«. Gorica. Samozaložba pisateljeva. Tisk Narodne tiskarne 1902. Cena mehko vezani knjigi 5 K. Ta dokaj obširna knjiga bo zanimala one, ki se brigajo za gospodarsko življenje našega naroda in za   socijalno  rešitev našega kmečkega stanu.
»Die Pfarrkirche St. Ruprecht in Unter-Krain und ihre Restaurirung«. Ta spis iz peresa rajnega profesorja Ivana Verhovca so priobčile »Mittheilungen der k. k. Central-Commission fiir Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historirchen Denkmale«, XXVIII. zvezek, pag. 63—72.                              —ar.
Djevojački sviet. Izabrane pripoviesti čeških spisateljica. S češkoga preveo i uvodom... popratio Stjepan Radič. (Slavenska knjižnica. Izdaje Matica Hrvatska. Knjiga X.) Zagreb, 1902.
Književne novosti.
443
»Matica Hrvatska« izdaja v novejšem času v svoji »Slavenski knjižnici« prevode znamenitih del iz slovanskih slovstev in skrbi za to, da se izbero kolikor mogoče proizvodi, ki zastopajo cele struje. Tako se bralcu širi pogled. Naslov lanske »Slav. knjižnice« velja le za prevod izbranih črtic iz dveh — doslej edinih — letnikov češkega almanaha za odrasle deklice, »Divči Svet (iz 1. 1892. in 1900.). »Hrvatski »Djev. sviet« bit če — kakor pravi prelagatelj — obsegom jedva tolik, kolik je jedan svezak češkoga«. Izbranih in prevedenih je 10 črtic, ki so jim slavna imena pripisana: Jelisava K rasnohorska, Božena Kuneticka, Vlasta Pittnerova, Sofija Podlipska, Gabrijela Preissova, Bogoslava in Vilma Sokolova ter en moški — ta pa je Svato-pluk Cech, ki je prispel kratek spomin iz lastnega življenja.
V gladkem prevodu se čitajo vse te lepe stvarce tako, da jih priporočamo vsakemu Slovencu in vsaki Slovenki. ¦— Nismo poklicani, da bi izrekali o njih sodbo ocenjevalca, saj so bile že drugod in prej ocenjene; z zgolj umetniškega stališča pa bi dal jaz prednost izborni realistični črtici »Radi savršene toilette« in pretresljivi, nežni sliki »Ulovljena zraka«, ki ju je napisala znana prijateljica Slovencev, Gabrijela Preissova; te sodbe ne izrekam zaradi simpatije, ki jo imamo iz navadnega vzroka do nje vsi, tudi ne iz osebnega ozira, ker sem slavno pisateljico slučajno videl in slišal — pod Grintavcem, ampak zato, ker vpliva zlasti Preissova ublažujoč na človeško srce edino z umetniškega in splošno človeškega stališča in s tem nečutno in neslutno — to velja tudi za »Starega stražarja« (napisala B. Kuneticka) in za klasično alegorijo Vilme Sokolove »Ljubav« — prikriva ono tendenco, ki po naslovu knjige samem kot megla ali pa kot bleščeč solnčni žarek moti miren in jasen pogled na prevedene črtice. Ostalim se včasi malo preveč pozna, da so namenjene — in usum Delphini. - Ali Bog ne daj, da bi hotel s tem kaj prirekati onim sličicam kot takim! Saj se nam kar srce smeje, ko zremo, kaj počenjajo ti škrateljčki, te navihane gospice: le malo protinaravno samostalno postopajo včasi te junakinje in — kakor je sicer ideja blaga — marsikak spis bi sodil bolj med »dopise« v časnik! Mari niso bili ti in taki razlogi tudi nekaj vzrok zunanjega neuspeha pri almanahu ?
Pred prevodom je na 60 straneh uvod, ki ga je spisal prelagatelj. V njem je opisano kulturno delovanje češke izobražene žene; po kratkem predgovoru govori pisatelj o začetku gibanja češkega ženstva, ki je odvisno od »dveh zvezd predhodnic češkega naroda«, od Božene Nemcove in Karoline Svetle. V zanimivem drugem poglavju se razpravlja o čeških ženskih društvih in listih. Izmed stotine takih društev navaja Radič le tri, katerih delavnost in vplivnost je velikanska: »Zensky vyrobni spolek česky v Praze« deluje z aparatom, da kar strmimo; društvo vzdržuje trgovsko, risarsko in druge strokovne šole, ima v Pragi svojo trgovino in izdaje že 29 let časopis »Ženske listy«. Društvo »Minerva« vzdržuje znano privatno žensko gimnazijo v Pragi, iz katere so izšle prve abiturijentke že leta 1896. Obe društvi pa prekaša »Vesna« v Brnu; ona je ustanovila in preskrbuje dekliški licej, višjo dekliško šolo, obrtno šolo, kuharsko šolo, popoldanske tečaje in vrhutega največji češki penzijonat. — Čeških ženskih listov je več, z raznimi smermi: »Zenskč listy«, »Zensky Svet«, »Zensky Obzor«, »Žensky list«, »Češka. žena«, »Časopis Učitelek« — Slovencem pa je umrl to leto edini, ki smo ga imeli! Potem opisuje Radič  posamezne  za književnost znamenite češke žene;   poleg onih, ki
444
Književne novosti.
so zastopane v prispevkih za »Djev. sviet«, so imenovane n. pr. še: R. Svobod o v a, T. Novakova, R. Jesenska, I. Geisslerova, P. Maternova, I. Soltesova (največja slovaška pisateljica). Po nepotrebnem in netočnem odstavku »Ceškinje prema Njemicama« še sledijo slovstveno-zgodovinski podatki o češkem izvirniku »Djev. svieta«.                             Dr. Jos.  Tominšek.
Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Knjiga 150., razredi filologijsko-historijski i filosofijsko - juridički (1902), ima sledečo vsebino: Jadransko pomorje IX. stol ječa u svjetlu istočno-rimske (bizantinske) po-vijesti. Dio prvi. Napisao dr. Gauro Manojlovič. — Život i književni rad Pavla Solariča. Napisao dr. Ni kola Andrič. Prva obsežna monografija o Solariču (r. 1781 v Veliki Pisanici med Verovitico in Belovarom), vrlem srbskem rodoljubu in književniku po poklicu, filologu, etnologu, filozofu, publicistu, pedagogu; prim. kar sem o njegovem bukvarju pisal v spisu »O pouku slovenskega jezika« str. 98.—99. — Pojam vlasnosti u današnjo j p ravno j nauči. Napisao dr. Ivan Strohal (svršit če se). — O rječniku pravnoga nazivlja hrvatskoga. Napisao Vladimir Mažuranič. Pisatelj misli tu na zgodovinski slovar hrvatskega pravniškega nazivlja, ki naj bi se pocrpalo iz pravnih spomenikov. Do konca XVIII. veka je od Kotora do Istre, po Bosni in Dalmaciji najti sledov hrvatskemu službenemu jeziku, posebnemu pravnemu shva-čanju. Na podlagi teh spomenikov bi se skinile tuje nagrde pravniške terminologije. Od velikega akademijskega rečnika bi se ta pravniški slovar razločeval po juridicnem tolmačenju in primerjanju z drugimi pravi. Med zgodovinskimi spomeniki nas zanima: »Naredbeno odredjenje svrh baštinske pravice itd. god. 1774. Izdanu za vojvodinu Kranjsku u čistom hrvatskom jeziku. Možda, da je pisac Matija Krušič, tada kraljevskoga dvora slovinski tomačnik.« Stvar bo zanimala juriste, kakor zanima akademijo, ki se misli, kakor je razvi-deti iz članka, z vnemo lotiti rečnika.                                      Dr. Fran Ilesič.
Ljetopis društva hrvatskih književnika u Zagrebu za godine 1900—1903. Uredio i izdao odbor društva. Sa 7 slika. 1903. Dionička tiskara u Zagrebu. Str. XLIII -j- 100 vel. četrt. To je prvi letopis, katerega objavlja »društvo hrvatskih književnika« v zmislu § 9. svojih pravil. Pridejan je letopisu kot II. del popis »četiristogodišnjice hrvatske umjetne književnosti u Zagrebu«, ki se je obenem z Maruličevim slavjem v dneh 12., 13. in 14. novembra 1901. leta v Zagrebu na tako slovesen način praznovala. Knjigi na čelu je slika Ivana viteza Trnskega kot prvega predsednika društva hrvatskih književnikov, daljnjih šest slik je pa v zvezi z omenjenim slavjem. Med temi zanimlje pred vsem doprsna podoba slavnega Marka Maruliča in pa slika njegove rodne hiše. Knjiga je opremljena kar najlepše.
Letopis Matice Srpske, knjiga 217, sveska 1., za godinu 1903. U Novom Sadu.   Izdanje  Matice Srpske.   1903. V 8°.  146 str. Cena 1 Kr. (V cirilici).
Ta knjiga, tiskana z velikimi razločnimi tipi in na lepem papirju, prinaša na prvem mestu zgodovinsko razpravo »Ko je kraljica Jelena?« iz peresa Cede Mijatoviča, v kateri dokazuje pisec, daje bila kraljica Jelena od roda francoskih kraljev. Vrlo zanimiv je drugi članek »Češka literatura u no vije doba«, ki jo je spisal dr. Josif Karasek in jo posvetil Jaroslavu Vrchlickemu. — Uvod razpravlja o priznanju, katero je našla češka književnost v najvišjih krogih ter nadaljuje s kratkim pregledom novejše češke literature do sedemdesetih, let prošlega   veka;   potem  navaja   posebej   delovanje  Nerude,   Halka  in   drugih, s