LETO IV. ŠT. 36 {181) / TRST, GORICA ČETRTEK, 23. SEPTEMBRA 1999
SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1 124 - 6596
CENA 1500 LIR/O,77€
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
1
ČETRTEK
23. SEPTEMBRA
1999
in
Jurij Paljk O VILENICI
Novi goriški nadškof Dino De' Antoni: "... V Gorico prihajam samo zaradi evangelija: samo evangelij bom moral oznanjati, samo evangelij moramo živeti..."
ZAMEJCI PO SLOMŠKOVIH POTEH
x ' Majda Artač Sturman
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Lev Detela
P. IVAN TOMAŽIČ JUBILANT
Ivan Žerjal
STOLETNICA SKD LIPA
Ivan Žerjal
O VLOGI MANJŠINSKIH JEZIKOV...
Igor Cotič
PRESEGANJE MEJA NA SOŠKI REGATI
Iva Koršič
"MIDVA SVA MEDVEDA DVA..."
Vida Valenčič
VELIKAN NA MAJAVIH TLEH
ANTON MARTIN SLOMSEK
BLAŽENI EVROPSKEGA
DUHA
DANIJEL DEVETAK
"S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi Božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi..." To je stavek, ki gaje prejšnjo nedeljo v Mariboru izrekel pred skoraj dvestotisočglavo množico Petrov naslednik Janez Pavel II. in tako kronal pričakovanja slovenskih vernikov vse od Slomškove smrti pred 137 leti do danes. Vsem je bilo namreč že v prejšnjem stoletju jasno, daje ta veliki slovenski pedagog, katehet in zdravi rodoljub prava svetniška osebnost.
Štajerska prestolnica Maribor je bila v nedeljo, 19. t.m., v središču slovenske in svetovne javnosti. !n tako je tudi prav, saj je
bil na ta dan v izredni prisotnosti svetega očeta, ki je tako pokazal svojo veliko naklonjenost do Slovencev, razglašen za blaženega prvi mariborski škof Anton
Martin Slomšek (1800-62), najpomembnejši duhovni lik v zgodovini slovenske vernosti po svetih bratih Cirilu in Metodu, sploh pa prvi slovenski blaženi, odkar je Šlovenija samostojna država. Papež je želel še enkrat poromati v osrčje Evrope, v deželo, ki velja za most med Zahodom in slovanskim Vzhodom. Vero je Slovenija prejela od treh srednjeevropskih zibelk krščanstva - Ogleja, Solnograda in Velehrada -pred več kot 1250 leti. Danes skuša po eni strani zdraviti rane bližnje preteklosti, z druge pa želi pogumno in z zaupanjem hoditi proti krščanski Evropi tretjega tisočletja.
Drugi pastoralni obisk Janeza Pavla II., ki je potekal pod geslom
Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike, bo ostal v spominu kot pomemben zgodovinski dogodek za ves slovenski narod
kot dan velike promocije Slovenije v svetu, še bolj pa kot zaveza s Svetim sedežem in potrditev neločljive povezanosti slovenske Cerkve z vesoljno.
Po tem odmevnem dogodku, o katerem so poročala sredstva javnega obveščanja skoraj cele Evrope, smo Slovenci krepkeje zapisani v svetovno zgodovino, saj smo tudi prek lika novega blaženega zablesteli kot duhovni otroci velikega evropskega duha. To bo tudi naša vstopnica v tretje tisočletje. Slomšek je namreč vedno poudarjal pomen kulture in omike, krepitev narodne zavesti in iskrenega sodelovanja s sosednjimi ljudstvi. Narodni prerod je zmeraj povezoval s preporodom vere. Vse to naj bi bilo tudi po mnenju svetega očeta, ki sta mu zelo dragi nova evangeli-zacija in združena Evropa, prvenstvene vrednosti.
STRAN 4
V začetku je bil samo en jezik kakor en Bog in Oče vseh; kadar pa so se ljudje pomnožili, se razširili po svetu pa tudi
pohujšali, jim je Bog pri zida-	.......
nju babilonskega stolpa jezik zmešal in jim dal govoriti več jezikov. In sv. Duh je vse te jezike posvetil, da bi se v njih oznanjeval božji nauk in se Bogu pela spodobna hvala, da bi vsi jeziki spoznali, da je Kristus velečeščen sin svojega Očeta. (...)
Med vsem jezik mora biti Slovencem najljubši naš materinski jezik. (...)
Bratje in sestre moje! Slovenec bom Slovencem iz ljubezni materinske govoril nove besede v slovenskem jeziku, katerega je tudi sv. Duh dal govoriti apostolom. Vselej so Slovenci besedo božjo radi zvesto poslušali; upam, da tudi vi! (...)
Naš slovenski jezik je brat tistega grškega jezika, v katerem so apostoli in evagelisti spisali Sveto pismo; že več tisoč let pošteni ljudje mamjajo slovensko. Slovenski jezik je brat latinskega jezika, v katerem se še sploh služi sveta maša; in že pred tisoč leti so naši stari očetje brali Sveto pismo v slovenskem jeziku, so po slovensko v hiši božji prepevali Bogu hvalo. Zato se še zdaj pri vas v cerkvi bere Sveto pismo v treh jezikih, po latinsko, nemško in slovensko. Kdor se tedaj tako starega jezika sramuje, je
DOLŽNOST SVOJ JEZIK
SPOŠTOVATI
podoben trapu, ki s sebe strga lepo, pošteno oblačilo, ki mu ga je dal dober oče, se obleče po tuje in misli, da bo lepši. (...) Za slovenski jezik se malo zmeni le tisti, ki sveta ne pozna in ne ve, kakšni ljudje živijo po svetu. Tak je podoben nevednemu otroku, ki tudi misli, da je Celovško jezero največje morje na svetu in da je onkraj Ljubelja že konec sveta. (...)
Druga žalost, katera moje srce boli, je slaba navada Slovencev, da se sramujejo svojega rodu in jezika in še mamjati nočejo po slovensko, ako jih ogovorim v materinem ježku. O nikarte tega! Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik! Za čast svojega jezika vsak pošten mož bolj skrbi kakor pošten ženin za čast in poštenje svoje neveste. Pred Bogom ni nobenega razločka med Nemcem in Slovencem, vse ima za ljubo, ki njemu zvesto služijo. Kakor se je sv. Duh prikazal v podobah velikoterih jezikov, ravno tako naj se v vseh jezikih Bog hvali in časti v lepi slogi, edinosti in krščanski ljubezni. In kakor je Bog sv. Duh vse narode in jezike poklical? v svojo sveto cerkev, ravno tako bo tudi kdaj združil vse svoje zveste služabnike v svojem večnem kraljestvu. (...)
(Iz Drobtinic, /. 1849)
t
zzir.
Alojz Tul, Andrej Bratuž OB PARLAMENTARNI RAZPRAVI O ZAŠČITI
intervju
ALEŠ PETAROS
OB PARLAMENTARNI RAZPRAVI O ZAŠČITI
ANDREJ BRATUŽ
Spet seje v poslanski zbornici v Rimu začela oz. nadaljevala splošna razprava o zaščitnem zakonu za Slovence v Italiji. Nešteto je že bilo - in jih bo seveda še - člankov, komentarjev in razmišljanj o tem vprašanju.
Gotovo Slovenci v deželi Furlaniji-Julijski krajini res težko pričakujemo izid te za nas nad vse pomembne poli-četrtek tične debate in nato izid gla-23. septembra sovanja v rimskem parlamentu. Za nas je vse to življenjske-
2
ga pomena in pravi mejnik v obstoju manjšinske stvarnosti. Do sedaj smo imeli le en sam državni zakon (šolski iz leta 1961 s kasnejšimi dopolnili v zakonu Belci-Škerk iz leta 1973), ki zadeva našo problematiko. Bo torej še pred letom 2000 končno prišlo do izglasovanja naše zaščite?
V današnji Evropi je vprašanje manjšin vedno bolj aktualno. V sami Evropski uniji je kakih 55 milijonov pripadnikov manjšinskih jezikovnih oz. etničnih skupnosti. Prav tako so živi podobni
problemi v nekdanji komunistični Evropi, kjer je vse to prišlo tako tragično do izraza zlasti v nekdanji Jugoslaviji, najprej v Bosni, nato na Kosovu.
Danes se mnogo govori in piše o evropskem merilu zaščite. S tem imamo v mislih morda ne toliko načelne smernice Evropske listine o manjšinskih in deželnih jezikih, temveč duh Evrope, duh tiste Evrope narodov in dežel, ki naj enakovredno ravna z vsemi svojimi narodnostnimi skupnostmi - tudi
PRAVNE KRŠITVE IN NAVZKRIŽJA V MASELLIJEVEM ZAKONU
Ob obravnavanju Masellijevega osnutka za zaščito Slovencev v Italiji v poslanski zbornici se nam zdi nujno potrebno izpostaviti nekatere kršitve in protislovja v zakonskem besedilu, ki bodo, če ne bodo odpravljena in bo zakon dokončno sprejet, vir pravnih in političnih sporov. To pa bi izredno otežkočalo dosledno in takojšnje uresničevanje zaščitnih določil.
Katera so glavna pravna nasprotja in kršitve v Masellijevem osnutku? Pojdimo kar po vrsti.
1. Drugi člen se sklicuje na načela, vsebovana v Evropski listini o manjšinskih deželnih jezikih, ki je italijanski parlament do danes sploh še ni ratificiral, in zato njena določila še niso pravno obvezujoča za Italijo. Z drugimi besedami povedano, v tem primeru gre za pogojno izpolnitev obljube, ko bo Listina ratificirana, kar je nedopustno za človekove pravice.
Dotlej pa 2. člen ostane zgolj kot načelna izjava, ki se lepo bere in sliši, toda za manjšino nima nobenega konkretnega pomena. Drugače bi bilo, če bi se dodalo dopolnilo: "Ta načela Evropske listine že sedaj obvezujejo italijansko državo, četudi še ni bila ratificirana."
2. Določitev ozemlja, na katerem naj veljajo norme zaščitnega zakona: po Posebnem statutu iz leta 1954 je določeno celotno ozemlje takratnega Tržaškega ozemlja, danes tržaške pokrajine; po Masellijevem osnutku pa naj bi zaščita veljala samo na področju tistih občin, ki jih bo določil t.i. "paritetni odbor" po njihovem predhodnem zaslišanju, oz. če bo to zahteval določen odstotek občinskih svetovalcev (ena tretjina). Takšno pogojevanje spoštovanja človekovih pravic je nedopustno.
Po tej logiki bi se - recimo - moglo zgoditi, da bi se kaka od okoliških občin na Tržaškem ali Goriškem ne izrekla za vključitev v omenjeni seznam, kar bi bilo pravo izigravanje zakona. Po obstoječem pravnem redu bi morale biti nujno vključene v zakon oz. v omenjeni seznam najmanj vse občine bivšega Tržaškega ozemlja, ker tako določa Posebni statut iz leta 1954. V nasprotnem primeru gre za kršenje oz. odpravljanje že dosežene ravni manjšinske zaščite, kar je v kričečem nasprotju s 27. členom Masellijevega osnutka, ki določa, da "ostanejo v veljavi zaščitni ukrepi, ki so bili sprejeti kot izvajanje Posebnega statuta, priloženega Londonski spomenici o soglasju z dne 5. oktobra 1954".
3. Izdajanje osebnih izkaznic: po Masellijevem osnutku naj bi občine na zaščitenem o-zemlju izdajale dvojezične osebne izkaznice le na prošnjo zainteresiranega občana. Odlok ZVU (Zavezniške vojaške uprave) pa določa, da se v okoliških občinah na Tržaškem (Devin-Nabrežina, Zgonik, Repentabor in Dolina) izdajajo dvojezične izkaznice brez diskriminacije enotno za vse občane.
Če upoštevamo, da notranji državni zakon ne more in ne sme biti v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi, kot izhajajo iz že omenjenega 27. člena Masellijevega osnutka (po katerem ostanejo v veljavi vsi doslej sprejeti zaščitni ukrepi), vsaj v omenjenih občinah na Tržaškem bi se morale še naprej izdajati dvojezične izkaznice za vse občane, ker gre za izvajanje splošnega določila in ne za osebno izbiro. V nasprotnem primeru gre za znižanje že zajamčene ravni zaščite.
Kot vidimo že iz teh grobo nakazanih primerov, gre za očitna pravna nasprotja oziroma navzkrižja, ki bi jih bilo treba nujno odpraviti. V nasprotnem primeru gremo naproti izredno spornemu zakonu, s katerim se bodo nujno morala ukvarjati sodišča. To pa bi bilo izredno slabo spričevalo za italijansko demokracijo in politično pravno kulturo.
ALOJZ TUL
foft
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it
341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 775419 E-MAIL nglasts@tin.it
GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA
IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI . FISC
LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIIA 70.000,	p
INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU
manjšinskimi - in temu primerno naravna zakone za zaščito posameznih manjšin.
Kako je do zdaj Italija zaščitila svoje manjšine? Znano je, da je med prvimi poskrbela (tudi po zunanjem pritisku, za Dolino Aosta in za Južno Tirolsko. Prvi je v posebnem deželnem statusu dodelila jezikovno izenačenje (parifikacija), za drugo pa je izdelala po dolgih trenjih in polemikah zelo dober dvojezični model. S tem je torej Rim že davno uredil vprašanje dveh narodnih skupnosti v severni Italiji.
Sedaj je poleg zakonske zaščite Slovencev v parlamentu še zakon za vse ostale jezikovne skupnosti v Italiji, med njimi furlansko, sardinsko, okcitansko, hrvaško in druge. Poslanska zbornica je zakon že odobrila, ostaja pa še razprava v senatu. Do te naj bi prišlo še ta mesec. Iz povedanega je torej razvidno, da je vprašanje manjšinske zaščite v Italiji zelo raznoliko in da več kot pol stoletja od sprejetja ustave še vedno ta problem buri duhove.
Znani politik iz Aoste Emil Chanoux, sam žrtev fašizma, ki je imel pred očmi švicarsko narodnostno ureditev, je lepo zapisal: "Vsi narodi imajo pravico ohraniti svoje značilnosti, svojo etnično in zgodovinsko osebnost." Pa še: "Svoboda jezika in veroizpovedi sta osnovna pogoja za zaščito človekove osebnosti."
Upati je, da bo ta evropski duh prišel do izraza tudi v našem zaščitnem zakonu.
NA POBUDO SLOVENSKE SKUPNOSTI
EVROPSKI SVET NAJ SE IZREČE O ZAHTEVI PO DVOJEZIČNIH VOLILNIH POTRDILIH
Pri nas se dosti govori in pisari o evropski odprtosti glede izvajanja manjšinskih pravic. Ko pa je treba te pravice dejansko uresničiti, nastopajo vse mogoče ovire in izgovori. Ena takih temeljnih pravic je raba materinega jezika v odnosih z javnimi o-blastmi na raznih ravneh in ob raznih priložnostih. V ta sklop nedvomno spadajo pozivi javnih uprav državljanom, kje in kako lahko uveljavijo volilno pravico za izbiro svojih predstavnikov v izvoljena telesa.
Kot je javnosti že znano, je tržaška prefektura zavrnila prošnje nekaterih slovenskih okoliških občin, da jim za minuli referendum ter občinske in evropske volitve preskrbi dvojezična volilna potrdila za občane. Prav tako je italijansko notranje ministrstvo zavrnilo vlogo Slovenske skupnosti v zvezi s to manjšinsko pravico. Zato je slednja o nespoštovanju omenjene pravice seznanila ministrstvo za dežele, ki ga vodi poslanka Katja Belli-lo in je pristojno za probleme manjšin.
Ker po dolgih dveh mesecih SSk ni prejela odgovora na omenjeno pismo, je te dni odposlala na pristojni urad Evropskega sveta v Strasbourgu razčlenjeno vlogo o odklonilnem zadržanju italijanskih državnih oblasti do zahteve po tiskanju dvojezičnih volilnih potrdil, s prošnjo, da
ugotovi, ali ne gre morda za kršitev 2. odstavka 6. člena Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin, ki jo je sprejel Svet Evrope 1. februarja 1995 in jo je italijanski parlament ratificiral z zakonom št 302 z dne 28. avgusta 1997. Naj omenimo, da se na to konvencijo sklicuje v drugem členu tudi Ma-sellijev predlog za zaščito slovenske manjšine v Italiji, ki je prav sedaj v razpravi v poslanski zbornici.
PRODIJEVO "SLOVO" Prof. Romano Prodi se je prejšnji teden uradno poslovil od italijanskega parlamenta, ker je njegova predsedniška funkcija v evropskem parlamentu nezdružljiva z mestom poslanca v rimski poslanski zbornici. V poslovilnem govoru je dejal, da sicer zapušča Montecitorio v Rimu, a ne Italije. Priznati je treba, daje Prodi po imenovanju za predsednika izvršne komisije Evropske zveze, ki je bilo le začasne narave, dosegel ve-
lik uspeh, ko je evropski parlament sprejel njegovo zahtevo po polnem petletnem mandatu. To pomeni, da bo njegova predsedniška funkcija trajala do konca legislature, to je do leta 2004. Prodi je v evropskem parlamentu dejal, da si bo prizadeval predvsem za dvoje: za razširitev Evropske zveze proti Vzhodu in za odpravo brezposelnosti.
POVEJMO NAGLAS
IN CE GRE V SLOVENIJI ZA ZNAMENJA NASILJA?
Komaj smo zadnjič na tem mestu izrazili upanje, da naj bi beatifikacija škofa Antona Martina Slomška prispevala k večjemu spoštovanju do drugače mislečih, že se je pokazalo, kako močno potrebujemo Slovenci to upanje potrebujemo. Slabih pet dni pred slovesnim dogodkom oziroma prihodom Janeza Pavla II. v Maribor so se pojavili po mestu plakati s fotografijo nadškofa Franca Rodeta in Adolfa Hitlerja. Med obema podobama enačaj. Omenjeno plakatno dejanje po svoji učinkovitosti spominja na Mater božjo s podgano v naročju, oba primera pa vzbujata tisto nelagodje, ki ga začutimo, kadar poseže v prostor nasilje s svojimi grožnjami. Lahko da oba "slikovna" pojava ne bi bila niti vredna večje pozornosti, če ne bi v mladi državi Sloveniji predvsem v zadnjih letih doživeli in doživljali toliko nestrpnosti v odnosu do vere in Cerkve. Kot bi se prebujali zlovešči strahovi slovenskih dogodkov med drugo svetovno vojno in po njej, ko je bila Cerkev s svojimi predstavniki deležna dobesedno fizičnih obračunov in ponižanj. Sedanja nestrpnost v odnosu do vere in Cerkve torej med Slovenci ni nič novega in prav zato so današnji poskusi razvrednotenja in žalitev toliko resnejši. Smo Slovenci edini evropski narod, ki se še ponaša s sovraštvom do vere in Cerkve? Naše tovrstno medsebojno sovraštvo torej še ni ugasnilo? Če je temu tako, kakšno (ne)civilizacijsko
raven predstavljamo in kako si zamišljamo demokracijo oziroma sobivanje različno mislečih državljanov?
Kot rečeno, občutki ob podgani in Hitlerju, ki naj bi torej bila bistvo naše vere in Cerkve, niso prijetni. Namen tistih, ki želijo takšne občutke vsajati v naš narodnostni prostor, gotovo ni dobronameren. Vsakršno nestrpnost, ki je v našem narodu že povzročila o-gromno gorja, bi bilo zatorej umestno resno vzeti na znanje. Zato bi bilo še kako prav in celo nujno, da bi ob takšnih pojavih odločno dvignili svoj glas najvišji predstavniki družbe od predsednika države, predsednika vlade, predsednika parlamenta pa tja do vodstev političnih strank in do vseh pomembnih institucij naše civilne družbe ter pobud vseh ljudi dobre volje. Zelo namreč preseneča razmeroma bled odziv na nedopustne izraze nestrpnosti do vere, vernikov in Cerkve. Tega bledega odziva na ponovno netenje sovraštva, ki je v slovenski zgodovini povzročilo že toliko tragedij, preprosto ni mogoče mirno sprejeti. V kolikor obstaja najmanjša možnost, da bi se tovrstni napadi in žalitve iz znamenj nasilja lahko spremenili v dejanja, potem bi se morala slovenska družba v celoti lotiti zadeve z vso odgovornostjo. Možnost udejanjenega nasilja obstaja, mimo tega občutka žal ni mogoče.
AKTUALNO
ŠKOFOVSKO POSVEČENJE V CHIOGGII
NOVI GORIŠKI NADPASTIR
DAVID BANDELLI
U sredo, 15. septembra, se je v stolnici v Chioggi zbralo veliko število ljudi, ki so prisostvovali o-bredu škofovskega posvečenja, ki ga je prejel novi goriški nadškof msgr. Dino De'Antoni.
Slovesni pontifikal seje pričel ob
17.	uri, ko je v cerkev vstopila procesija, ki jo je sestavljalo kakih tristo duhovnikov, med katerimi je bi-
lo	zapaziti kar lepo število mašnikov iz goriške nadškofije. Za njimi je vstopilo kakih petnajst škofov, nato msgr. De' Antoni in nazadnje še škofje - posvečevalci. Obred je vodil msgr. Angelo Daniel, škof iz Chiog-gie, soposvečevalca pa sta bila bivši goriški nadškof in apostolski administrator msgr. Anton Vital Bommar-co ter škof iz Vittoria Veneta msgr. Alfredo Magarotto. Verniki so procesijo sprejeli s toplim aplavzom, ki ježe pokazal priljubljenost msgr. DeAntonija med domačimi ljudmi. Začela se je sv. maša, najprej besedno bogoslužje, med katerim je bil prebran evangelij o dobrem pastirju, ki zgovorno ponazarja nadpastir-sko službo. Po evangeliju sejezačel obred posvečenja. Najprej je zbor zapel himno Svetemu Duhu Veni Creator, da bi izprosil darove Sv. Duha za novega škofa, sledila je predstavitev izbranega posvečenca, ki jo je opravil generalni vikar goriške nadškofije msgr. Adelchi Cabass. 	 STRAN 10
SKUhUVU PiSMU
'CERKVI, KI JE V GORICI"
Krščanski bratje in sestre, kmalu bom med vami, da bi vam stregel. Čeprav vem, da je Gospod tisti, ki me pošilja, me vendar še in še skrbi zavest nesorazmerja med zahtevno nalogo in tem, kar lahko osebno nudim.
Poslati sem, da oznanjam vsakemu človeku le Kristusov evangelij v vsej iskrenosti ter z upanjem na Božje vodstvo in Božje varstvo. V Gorico prihajam samo zaradi evangelija: samo evangelij bom moral oznanjati, samo evangelij moramo živeti. Prosim, da mi pomagate, da bom v današnjem zgodovinskem trenutku, ki ga zaznamuje negotovost, pričevalec pogumne misijonarske Cerkve, ki ji je pri srcu, da posreduje vero, ki jo je prejela v dar od oglejske cerkve.
Skupaj moramo pričati za vero, ki je v nas. Najbolj zgovoren razlog bo živost naših župnij, prijazno okolje naših združenj in gibanj, pripravljenost naših družin za prisluh božji besedi, svojsko okolje naših šol, našega delovnega okolja, našega sveta, da lahko krščansko pričevanje zacveti tudi "zunaj obzidja''.
Vstopamo v leto 2000, "leto Gospodove milosti", dvatisočletnico Jezusovega rojstva in jubilejno leto. To je čas usmiljenja in odpuščanja, čas osvoboditve in povračanja vseh stvari v njih prvobitno stanje. To je čas, ki kristjanu omogoča, da postane svoboden in se napoti po poteh sveta kot sopotnik vsakega človeka; da postane apostol blagovesti sprave in miru v zavesti, da je "odrešenje vesoljno, namenjeno slehernemu človeku in vsemu svetu" (Janez Pavel II.).
Velikodušno odgovorimo vabilu Cerkve. Kar zadeva mene, zaupam v Kristusovo pomoč in v vašo molitev.
+ DINO, NADŠKOF
3
ČETRTEK
23. SEPTEMBRA
1999
INTERVJU / ALEŠ PETAROS
LEPA IZKUŠNJA V SVETOVNEM ZBORU MLADIH
Kaj je Svetovni zbor mladih?
Svetovni zbor mladih je ambasador dobre volje Unesca. Zbor je ena najkvalitetnejših mladih vokalnih skupin na svetu. Deluje že e-najst let pod okriljem Mednarodnega centra za zborovsko glasbo (International Center for Choral Musič) in Mednarodne federacije glasbene mladine (International Fe-deration of the ]eunesses Musica-les) in ima sedež v Mednarodnem centru za zborovsko glasbo v belgijskem mestu Namur. Sestavlja ga % mladih med 17. in 26. letom starosti, ki prihajajo iz štiridesetih držav sveta. Zbor se zbira vsako poletje v drugi gostujoči državi za 14-dnevne intenzivne pevske vaje. Po uvodnih dveh tednih vaj pa je predvidena daljša turneja po državi, ki zbor gosti, in po bližnjih večjih krajih v drugih državah. Svetovni zbor mladih je v prejšnjih letih gostoval v različnih državah sveta: tako so se pevci zbrali v Argentini, na Japonskem, na Tajvanu, na Švedskem, v Urugvaju, v Estoniji, na Madžarskem in še kje, letos pa smo se pevci zbrali v Ljubljani, in sicer v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Organizacijo celotne pobude je letos prevzela nase Glasbena mladina
Svetovni izbor mladih je bil letos od 19. julija dol 7. avgusta v gosteh v Sloveniji.
V	Ljubljani so se zbrali pevci iz dvaintridesetih držav; med šestindevetdesetimi srečniki, ki so bili sprejeti v zbor, je bil tudi Tržačan Aleš Petaros. Aleš je dvaindvajsetletni študent gradbeništva na tržaški univerzi, poleg tega pa študira solopetje na tržaškem konservatoriju v razredu prof. Mirne Pecile. Že vrsto let poje pri zboru Jacobus Gallus iz Trsta, v januarju 1998 je bil sprejet v zbor Cappella civica iz Trsta, od septembra 1998 pa je član tudi Komornega zbora Ave iz Ljubljane.
Slovenije, ki je želela tudi na tak način proslaviti 30-letnico svojega neprekinjenega delovanja.
Kako poteka izbor pevcev?
Pevci so sprejeti v zbor preko dveh zahtevnih avdicij. Na te avdicije se lahko prijavi vsakdo. Prva av-
dicija poteka v vsaki državi posebej; v Sloveniji npr. skrbi za avdicije Glasbena mladina Slovenije, ki ima sedež v Ljubljani. Avdicija je precej dolga in zahtevna, saj je sestavljena iz več preizkušenj: komisija najprej preveri obseg glasu, nato mora kandidat zapeti operno ari-
jo, ki si jo je sam izbral, sledi obvezna pesem in to tako, da pianist igra vse glasove, razen glasu kandidata, sam pevec pa mora peti svojo melodijo, ob koncu pa mora pevec še prebrati neko nepoznano pesem z lista in to brez klavirske spremljave (a prima vista). Poleg pevskega znanja pa je tudi nujno potrebno vsaj pasivno znanje angleškega jezika. Vse avdicije posname komisija na kaseto. Posnetek najboljših avdicij, ki jih izbere državna komisija, pa organizatorji pošljejo v Belgijo, kjer dokončno izberejo 96 najboljših pevcev, ki se tudi po barvi glasu ujemajo med seboj. Poleg kasete mora pevec pripraviti še kratek življenjepis v angleščini in krajši sestavek, v katerem navaja razloge, zaradi katerih bi rad pri tem zboru sodeloval. Pevec, ki je bil izbran, lahko sodeluje v zboru, dokler ne dopolni svojega 26. leta starosti. V tem primeru mora pevec ponoviti avdicije vsaki dve leti, sicer ne more več sodelovati v zboru. Vsaka država pa lahko prijavi za svetovni izbor največ dvanajst pevcev: 3 sopranistke, 3 altistke, 3 tenoriste in 3 basiste.
Kako si zvedel
za ta zbor?
Že v jeseni 1996 sem v reviji Naši zbori prebral članek o tem zboru, ki ga je napisala neka pevka iz Slovenije, ki je pri tem zboru sodelovala v letu 1995 v Kanadi. Ker se mi je zdela pobuda zelo zanimiva, sem se obrnil na Glasbeno mladino Slovenije in se najprej pozani-
mal, ali lahko tudi sam sodelujem pri teh avdicijah, čeprav nisem slovenski državljan. Odgovorni pri Glasbeni mladini so mi zagotovili, da se lahko tudi jaz udeležim avdicij. Tako sem se v februarju 1997 prvi udeležil teh avdicij v Ljubljani m uspešno prestal slovenski izbor. Žal pa nisem prestal druge avdicije v Belgiji. Potem sem se eno leto pridno učil solopetja in sodeloval pri različnih zborih in komornih zasedbah. V jeseni 1998 sem se spet pozanimal, če lahko še vedno sodelujem na avdicijah pri Glasbeni mladini Slovenije. Ker so mi vnovič odgovorili pritrdilno, sem se v februarju udeležil državne selekcije v Ljubljani in jo tudi uspešno prestal. Proti vsakemu pričakovanju pa sem v aprilu prejel pismo iz Belgije, s katerim so nas povabili na pevske vaje in turnejo po Sloveniji. Verjetno se je marsikomu zdelo zanimivo, da predstavljaš Slovenijo, čeprav si italijanski državljan.
Kako so te sprejeli
ostali pevci iz Slovenije oziroma iz drugih držav?
Marsikdo me je vprašal o tem. Vsakič sem razložil, da obstaja slovenska manjšina v Italiji, ki ima svoje šole, kulturne in športne ustanove, gledališče, pevske zbore, skavtsko organizacijo itd. Pojasnil sem tudi, da Slovenci v Italiji nismo ekonomski ali politični priseljenci, ampak da smo avtohtona manjšina, ki je bila na začetku tega stoletja tudi večina v vsej okolici mesta. -------------AS/STRAN 1 5
4
ČETRTEK 23. SEPTEMBRA 1999
KRISTJANI IN DRUŽBA
BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA
OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU A
ZVONE STRUBELJ
I
ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE NEDELJO ZA NEDELJO
25. NAVADNA NEDELJA
Tisti čas je Jezus govoril velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: "Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: »Sin, pojdi danes delat v vinograd!« Ta je odgovoril: »Nočem«. Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: »Grem, Gospod«, vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo ? Rekli so: »Prvi«. Jezus jim je dejal: Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verovali. (Matej 21,28-32)
KDO POJDE V NEBEŠKO KRALJESTVO?
Jezusovo priliko o dveh sinovih lahko razumemo na treh različnih ravneh. Prva je raven družinskega življenja, druga je zgodovinsko verska, tretja je raven našega krščanskega obnašanja. Kolikor nam prostor dopušča, se bomo dotaknili vseh treh omenjenih pristopov.
Kot je pet prstov na roki, a so vsi drugačni, tako različni so otroci istih staršev. Ta enostavna primerjava, nekakšen ljudski rek, izraža bistveno resnico o vrednosti, neponovljivosti in enkratnosti vsakega človeka. Vsak človek je namreč unikat, kakor da bi bil vsakdo ustvarjen po posebni božji zamisli. V času moje mladosti, ko je bilo po družinah še več otrok in ko smo se lahko bratje in sestre igrali in se skupaj veselili življenja, so starši otroke, ki so bili eno ali dve leti narazen, enako oblačili. Spomnim se, kako sva bila z bratom, ki je privekal na svet leto dni za mano, vedno enako oblečena. Bila sva skoraj iste rasti, zato so ljudje večkrat mislili, da sva dvojčka. Za isto obleko sta se skrivala dva čisto različna otroka: eden eksploziven, energičen in večkrat bojevit ter jezljiv, drugi umirjen, potrpežljiv, spravljiv in dobrotljiv. S tem ključem osebne izkušnje zelo dobro razumem Jezusov opis dveh bratov, ki sta bila povabljena k delu v vinogradu.
Prvi bratje energično odklonil očetovo vabilo, se mu uprl, nato pa vendarle odšel na delo v vinograd. Drugi je prikimal, se skoraj nasmehnil, nato pa v sebi odločil, da ne bo šel vvinograd. Kdo je bil bolj uporen in neposlušen? Tako vpraša Jezus svoje poslušalce. Brez pomisleka so mu odgovorili, da tisti, ki je obljubil, a obljube ni držal. So otroci in mladi, ki na zunaj zgledajo umirjeni, harmonični, dobrotljivi, potrpežljivi in spravljivi, a v sebi skrivajo velik naboj agresije in upornosti. Prav tako kot pravi pregovor: 'Tiha voda bregove dere." Za umirjeno in tiho zunanjostjo se včasih skrivajo deroče vode nemira in notranjega trpljenja, večkrat tudi vode maščevalnosti in upora. Prav tak je bil drugi brat iz Jezusove prilike.
Zgodovinsko gledano je Jezus v njem opisal verske formaliste, ki so se kitili z načeli pismoukov in farizejev, imeli na ustih božje zapovedi, za fasado besed pa je zevala praznina srca, v njihovi notranjosti seje razraščal plevel ošabnosti in samoljubja. Jezus je take ljudi imenoval "pobeljene grobove". V liku prvega brata je prikazal cestninarje ih grešnike, ki niso izpolnjevali predpisov in pričakovanj vladajoče verske hierarhije. Bili so tavajoči ljudje, večkrat so padali v zanke zla, v svoji notranjosti pa vendarle niso bili pokvarjeni, niti dvoličneži. Zanimivo in presenetljivo je, kako je Jezus kljub razpadli fasadi v njih videl sposobnost ljubezni in predano-sti..Taki ljudje so večkrat zmožni zares ljubiti in zares verovati in navkljub preizkušanemu življenju razpeti krila upanja. Čeprav je bil njihov odgovor na klic božje ljubezni odločen in uporen "ne", so se kasneje premislili in odšli v Gospodov vinograd.
Za naš čas in za nas, današnje kristjane, je Jezusova prilika več kot poučna. Sama po sebi postane vabilo k razločevanju med navidezno, po vseh predpisih oblikovano vernostjo, ki je pa brez vsebine in brez pravega življenjskega odgovora, in med "vernostjo" t.i. oddaljenih kristjanov ali ne-kristjanov, ki včasih s svojim življenjem dokazujejo, da imajo nekaj v sebi in da za tem nekaj stojijo poštenost, doslednost, človekoljubje, pristni nagibi ljubezni in celo odpuščanja. Tudi od njih se kristjani lahko marsikaj naučimo.
V	NOVI GORICI SIMPOZIJ O ŠKOFU SLOMŠKU
Občinski odbor Slovenskih krščanskih demokratov v Novi Gorici bo kot odmev na razglasitev škofa Antona Martina Slomška za blaženega organiziral poseben simpozij. Z njim bodo osvetlili Slomškovo sporočilo za sedanji slovenski narod. V četrtek, 23. septembra, bo dr. Marijan Turnšek govoril
o	temi Slomšek in politika, v petek, 24. t.m., pa bo dr. Janko Čar imel predavanje na temo Slomšek in šolstvo. Za njim bo pisatelj Zorko Simčič govoril o temi Slomšek učenik za vse čase. Predavanja bodo v mali dvorani Kulturnega doma v Novi Gorici z začetkom ob 20. uri. Ob začetku seminarja o škofu Antonu Martinu Slomšku bo njegove pesmi zapel moški pevski zbor Provox iz Nove Gorice, m.
S 1. STRANI / OB BEATIFIKACIJI ŠKOFA SLOMŠKA
BLAŽENI EVROPSKEGA
DUHA
PAPEŽEV PRIHOD
V	trenutku, ko je papeževo letalo pristalo nekaj minut pred deseto uro zjutraj v Slivnici pri Mariboru, je sonce odgnalo meglo, v katero sta bila odeta Maribor in večji del slovenske zemlje. Vsi slovenski zvonovi so naznanili prihod Petrovega naslednika. Po običajnem državniškem sprejemu in pregledu častne čete se je ugledni gost odpravil z letališča v papamobilu do betnav-ske planjave, kjer je med dvanajstimi mlaji stalo slavnostno prizorišče beatifikacije. Tam ga je v prazničnem vzdušju z rumenimi trakovi in trobojnicami pričakalo morje vernikov, ki so začeli romati na kraj v neskončnih in tihih kolonah še preden je vstalo sonce. Zanje se je veliki jubilej že začel - in to na najlepši način - v objemu Kristusovega namestnika na zemlji. Med prisotnimi je bilo kakih 60 škofov, nadškofov in kardinalov (med njimi tudi slovenski kard. A. Ambrožič iz Toronta), okoli 800 somaševalcev, prav toliko redovnic, 1.600 častnih gostov, 2.100 ministrantov, 1.500 invalidov, 2.000 skavtov in veliko vernikov iz zamejstva, zdomstva, pa še iz Italije, Avstrije, Hrvaške, Madžarske, Poljske, Češke, Rusije itd. Mogočni zbor, v katerem je pelo 2.500 pevcev, je vodil primorski rojak msgr. Jože Trošt. Že na začetku je gosta, "ki 'ma rad” slovenski narod, nagovoril mariborski nadškof dr. Franc Kramberger. K svetemu očetu so potem pristopili nadškof, postulator msgr. dr. Maksimilijan Jezernik in vi-cepostulator dr. Marijan Turnšek ter ga v imenu slovenskega ljudstva prosili za razglasitev škofa Slomška za blaženega. Po izrečenem kratkem obrazcu so razgrnili znano Strgarjevo podobo blaženega. Evharistična daritev se je nato nadaljevala po običajnem redu.
Homilijo je papež uvedel s spominom na osebnosti, "ki so se med slovenskim ljudstvom odlikovale po svojih krepostih"; to so Baraga, Gnidovec, Vovk, p. Vošnjak in Grozde. Tako je dal na tihem upati, da je Slomškova beatifikacija le prvi korak v vrsti vr-
ANTONU MARTINU VEČNA ČAST NEBES!
(Ob slovesni razglasitvi njegove blaženosti)
Mar sanjam?
Ker val se z valom vesel pogovarja -že davno potem, ko v dalji ugasne zarja, že davno potem, ko zvezdice prve vztle, in veter se usede v čolne in v noč zazre.
Mar sanjam?
Ker val se valu, lahno peneče, preda:
"Veš, naš Slomšek blažen je!" šepeče.
Morje se ponosno ozira v skalnat Kras, ne skriva solze, ki zdrkne čez star obraz.
Ne sanjam.
Tam v vzhodni strani v vdlovnate griče "Pozdravljen, rojak naš
blaženi!"
ljudstvo kliče.
In orgle gozdov šumijo v večglasen zbor z goricami, s polj potoki, z oblaki gor.
Ne sanjam.
Morje zaganja v tržaške se skale, kot da bi na njih postave vodnikov stale, kot da jih zdramiti hoče za novi vek, ker s skal šepeta Antona Martina rek.
VLADIMIR KOS
mike in ljubezni do domovine, zato stoji danes pred nami kot sijajen zgled življenja po evangeliju." Zasluge in aktualnost novega blaženega je povzel takole: "Zvest in predan Cerkvi je Slomšek pokazal široko odprtost za ekumenizem in je bil eden prvih, ki se je v Srednji Evropi zavzel za edinost kristjanov... Sredi prejšnjega stoletja se je dobro zavedal vloge, ki jo bo imela za prihodnost naroda izobrazba njegovih članov, še zlasti mla-
ničnim čiščenjem in z vojnami med ljudstvi in kulturami, bi rad vsem pokazal pričevanje blaženega Slomška. Ta ljubitelj domovine in apostol sožitja pričuje, da je mogoče biti iskren domoljub in z enako iskrenostjo živeti in sodelovati z ljudmi druge narodnosti, druge kulture in druge vere." Številni, zlasti italijanski mediji so po stari navadi spregledali veliko večino drugih papeževih besed in so še enkrat poudarili le stavke, ki so se tikali sporov med južnimi Slovani; zanje je verjetno še vedno naravno, da je treba Slovenijo potiskati proti Balkanu... Z mislijo na združevalne evropske procese je sv. oče na koncu spodbudil prisotne, da bi hodili "po sledeh tega svetniškega in velikodušnega rojaka... Naj stara Evropa posreduje novim rodovom baklo človeške in krščanske civilizacije, ki je razsvetljevala pot naših dedov skozi tisočletje, ki se končuje."
Med molitvijo Angelovega češčenja, ki sojo mediji oddajali po vsej Evropi, seje papež obrnil na Marijo, ki ji je bil Slomšek vedno zelo vdan; na prizorišču v betnavskem gaju je bila za papeževim stolom velika podoba ptujske Matere Božje, ki jo je blaženi posebno častil in ki ima poleg sve-togorske in brezijanske pomembno mesto v vernosti slovenskega ljudstva.
m
lih mož, ki bi si zaslužili čast oltarja, saj imajo kot svetniške osebnosti moč, "ki edina lahko spreminja svet." Po pozdravih se je ustavil pri evangeliju, ki govori o trti in mladiki: Slomšek "je bil mladika, ki je obrodila obilne sadove krščanske svetosti, visoke o-
dih. Zato je pastoralnemu delovanju pridružil prizadevanje za rast omike, ki je bogastvo naroda, dediščina vseh in tisti humus, iz katerega more ljudstvo črpati prvine, potrebne za svojo rast in razvoj... Samo temeljita vzgoja in izobraževanje omogočata pripravo žen in mož, ki so sposobni oblikovati svet, odprt za večne vrednote resnice in ljubezni." Socialno in rodoljubno misel blaženega je papež najlepše izrazil, ko je povedal, da je Slomšek spodbujal socialne reforme in si prizadeval, "da bi njegovo ljudstvo zavzelo dostojno mesto v zboru drugih evropskih narodov. Pri tem pa nikoli ni zapadel v kratkovidni nacionalizem..." Janez Pavel II. je postavil Slomška za "vzor pristnega domoljubja" in zaželel, da bi njegov duh zavel tudi med južnimi brati. "Ko se oziram proti dragim deželam Balkana, v zadnjih letih žalostno zaznamovanim s spori in nasiljem, s skrajnimi nacionalizmi, s krutim et-
V	MARIBORSKI STOLNICI
Po kosilu in krajšem počitku v škofijski palači je sv. oče prispel ob 1 7.15 v stransko kapelo mestne stolne cerkve, da bi v tišini pokleknil pred Slomškovim grobom. To je bil verjetno najbolj intenziven trenutek njegovega pastoralnega obiska. Medtem ko je z obrazom v rokah pobožno pomolil, je v cerkvi zadonela Slomškova znana pesem V nebesih sem doma. Na srečanju so bili prisotni izbrani predstavniki oblasti, škofje in kardinali, predstojniki verskih redov in malteških vitezov, 20 rektorjev podonavskih univerz, ki so se zbrali v štajerski prestolnici, da bi proslavili 140-letnico visokega šolstva v Mariboru, ki mu je postavil temeljni kamen blaženi Anton Martin, in 340delegatov vseslovenske sinode, ki bo imela pod geslom Izberi življenje! svoje prvo zasedanje v začetku novembra. Nadškof Kramberger je v uvodni pro- >
> šnji po papeževi spodbudi povedal tudi tole: "S sinodo želimo, da se naš narod odvrne od »kulture smrti«, v katero je zapadel, in spet vzljubi življenje, sega veseli, sprejme in se ga oklene." Sv. oče je nagovoril delegate, poudaril njihovo odgovorno nalogo ter potrebo po sodelovanju in poslušnosti Sv. Duhu; od sinode pričakuje, da bo v novih družbenih okoliščinah izdelala posodobljen in jasen pastoralni načrt. "Ozirajte še, dragi bratje in sestre, na blaženega Slomška, ki je vedno gledal na človeka v danih o-koliščinah in znal videti težave, omejenosti in nemoč o-sebe, kakor tudi njeno veselje, njene možnosti, njena najplemenitejša stremljenja... Naj bo vaša prva in temeljna skrb evangelizirati, oznanjati vsem veselo novico o odrešenju v Kristusu." Jasno je pristavil: "Pri tem se ne bojte zahtevati tiste svobode, ki je potrebna za opravljanje poslanstva Cerkve." Še enkrat je odkrito spregovoril o odnosu med Cerkvijo in državo: "Ob upoštevanju temeljne vloge krščanstva in katoliške Cerkve v zgodovini in kulturi Slovenije smemo upravičeno pričakovati, da bi sodelovanje med Cerkvijo in državo napredovalo hitreje, z večjo zavzetostjo za premagovanje sedanjih težav ter v dobro tistega sodelovanja, ki je v interesu celotne družbe." Nato
jez besedami, ki spominjajo na Razodetje, goreče zapel himno življenju: “Vsem in vsakomur bi rad dejal: Cerkev, ki živiš v Sloveniji, »izberi življenje«; izberi predvsem ta dragoceni dar Boga Stvarnika in Odrešenika! Ponesi ga tistim, ki nimajo moči za odpuščanje, možem in ženam, ki so okusili grenkobo neuspeha v njihovem zakonu; ponesi ga mladim, ki so vse prevečkrat žrtve zgrešenih idolov; ponesi ga slovenskim družinam, da bodo z zaupanjem in velikodušnostjo izpolnjevale svoje zahtevno poslanstvo; ponesi ga vsem, ki si prizadevajo za Božje kraljestvo, da ne bodo omagali v težavah; ponesi ga vsem, ki s svojim delom in še posebej s prevzemanjem javnih odgovornosti prispevajo k skupnemu dobremu vseh državljanov." To so papeževe želje za prestop Slovencev v tretje tisočletje.
Kmalu po srečanju v stolnici je Janez Pavel II. krenil proti letališču. Tam se je za zaprtimi vrati na kratko pogovoril s predsednikom Kučanom o spravi med Slovenci,
o	Balkanu in o prepotrebnem pogledu v prihodnost. Letalo je odletelo slabih deset ur po prihodu, nekaj po 19.30; tudi odhod so spremljale mile ponarodele melodije. Prav malo prej, pozno popoldne, se je na nebu nad zeleno štajersko deželo prikazala lepa mavrica, most in potrjena zaveza med nebom in to našo - sedaj še bolj - blagoslovljeno zemljo, "deželo tisočih zvonikov", kot jo rad imenuje Peter našega časa.
DVODNEVNO POTOVANJE V MARIBOR
PO SLOMŠKOVIH POTEH
Ob proglasitvi škofa A.M. Slomška za blaženega je Apostolstvo sv. Cirila in Metoda iz Gorice v sodelovanju z nekaterimi župnijami pripravilo dvodnevno potovanje po Slomškovih poteh. V soboto zjutraj (18. t.m.) se je skupina 50 udeležencev tega potovanja zbrala najprej na Travniku v Gorici, nato pa še iz nekaterih kraških župnij in se v velikem pričakovanju podala na pot.
Z avtobusom smo najprej prispeli v slovenski Lurd, v Brestanico, nekdanji Rajhen-burg v bližini Krškega. Veličastna Marijina bazilika je bila zgrajena ob zlatem jubileju Marijinih prikazovanj v Lurdu na Francoskem. V Marijini baziliki je župnik Jože Markuža opravil mašo. Tamkajšnji župnik g. Jože Špes pa je orisal zgodovino tega svetišča in predstavil umetniško podobo svetišča. Nato smo se okrepčali v bližnjem kmečkem turističnem gostišču in nadaljevali pot na Ponikvo. Vmes smo se ustavili tudi v Olimju, kjer smo občudovali prenovljeno cerkev in kjer je Slomšek pel svojo novo mašo, da bi se tudi zahvalil dobrotniku župniku Jakobu Prašnikarju. Zanimiva sta bila tudi ogled nekdanje samostanske lekarne, ki jo imajo nekateri za prvo na Slovenskem, in obisk v zeliščni lekarni. V župnijski baročni cerkvi na Ponikvi smo zape-
ROMANJE ŽUPNIJE RUPA-PEČ V MARIBOR
Beatifikacije Antona Martina Slomška se je udeležila tudi skupina romarjev iz Ru-pe-Peči, ki so se jim pridružili romarji iz Sovodenj, Ga-brij, Štandreža, Števerjana in Gorice. Organizacijo je vodila župnija Rupa-Peč z domačim župnikom Viljemom Žerjalom in prizadevnim Ivom Kovičem in njegovo družino. Za cilj že tradicionalnega letnega romanja so izbrali za "romarski kraj"edinstveno udeležbo pri beatifikaciji in obisku papeža Janeza Pavla II.
Treba je bilo zgodaj na pot, saj je ob 4.30 avtobus že zapustil Rupo. Kljub zgodnji uri vožnja le ni bila prenaporna, saj smo, kot se za prave romarje spodobi, začeli dan z molitvijo, za prijetno vzdušje pa je poskrbela skupina pevcev iz Rupe-Peči, ki je z lepimi slovenskimi nabožnimi napevi spremljala skoraj šti-riurno pot do Maribora.
Na betnavski poljani seje že gnetilo na tisoče ljudi, ko smo se tudi mi končno le prerinili skozi ozke vhode in policijsko kontrolo do dodeljenih sektorjev. Vsakdo si je na najboljši način pomagal, da si je priskrbel čimboljše mesto. Časa pa ni bilo več veliko na razpolago in že smo postali del te ogromne množice, ki
li	in molili ob krstnem kamnu, kjer je bi. Slomšek prejel sv. krst. Ob cerkvi stoji še kos orehovega debla, kjer je bil Slomšek odlikovan kot najboljši dvanajstletni učenec. Nato smo obiskali prenovljeno rojstno hišo A.M. Slomška. Pred leti je bila v zelo pomilovalnem stanju, sedaj pa je hišo odkupila mariborska škofija in jo preuredila v lepo spominsko hišo.
Ko smo dospeli do Maribora, je bil že večer, kljub temu smo se odpravili v stolnico, kjer smo počastili blaženega A.M. Slomška in zapeli na njegovem grobu.
Nato smo se odpravili v hotel Tabor, kjer so nas prijazno sprejeli in tudi pogostili.
Po veličastni slovesnosti na betnavski poljani, ko je sveti oče proglasil škofa Slomška za blaženega, smo doživeli nepopisno veselje, ki je zavladalo med vsemi navzočimi. Res je tedaj Božji Duh zavel nad vsemi, ki so v veliki zbranosti spremljali zgodovinski dogodek. Množica skoro dvesto tisoč vernih je pozdravljala papeža, prisotne kardinale in škofe ter slavila novega blaženega. Po slovesnosti in kosilu v hotelu nas je pot vodila domov. Spremljale so nas deževne plohe, medtem ko smo bili hvaležni Bogu, ker nam je pripravil ta dan, ki ga je obdal s sončno svetlobo in prekrasno lepoto, ko je papež vodil slovesno bogoslužje. Ob tej priložnosti je Slovenija spet zablestela v širokem katoliškem obzorju in po vsem svetu.
Na poti domov smo se ustavili še za kratek počitek in okrepčilo ter se nato zadovoljni vrnili na svoje domove.
 JM
A
SVETNIK TEDNA
20. SEPTEMBER
je s pogledom, uprtim v veliki ekran ob mogočnem oltarju, z navdušenjem zaploskala papežu, ki je ravnokar pristal na mariborskem letališču. Še malo je bilo nestrpnega čakanja in spet je ta ogromna masa ljudi vzvalovila s pisanimi šali, na katerih so poleg rumeno-bele barve papeževe zastave vzplapolale tudi barve slovenske zastave, ko se je sveti oče na svojem pa-pamobilu začel prerivati skozi to živo gnečo in jo blagoslavljal.
Pričelo se je evharistično slavje. Zastor nad podobo Antona Martina Slomška se je začel počasi spuščati. Bili smo soudeleženi pri izjemnih dogodkih beatifikacije in evharistične daritve, ki jo je Petrov naslednik z vso ljubeznijo do slovenskega naroda daroval v slovenskem jeziku.
Po končanem slavju, ko se je papež že poslovil od bet-navske planjave, nas organizatorji niso hitro izpustili s prireditvenega prostora. Gneča je bila prevelika, da bi vsa naenkratzapustila ogromno prizorišče. Tako smo imeli še nekaj časa za kako spominsko fotografijo pred oltarjem (na sliki) in, kdor je želel še kak poseben "souvenir", si je lahko priskrbel rdeče begonije, ki so krasile oltar.
Kmalu smo lahko zapustili prizorišče in se odpravili na nov, skoraj neverjeten podvig: treba je bilo najti naš avtobus, ki je nosil številko 92, in to ni bilo kar tako enostavno. Srečevali smo avtobuse s številkami 91, 93, 94, 292 in še druge podobne, našega pa nikjer. Sicer pa so se s tem lovom na avtobus morale spoprijeti v glavnem vse skupine romarjev. Po skoraj dveur-nem iskanju smo le prišli vsi do avtobusa. Čakala nas je še pot domov. Kmalu po odhodu iz Maribora nas je presenetila kratka ploha, ki pa so jo kaj kmalu pregnali sončni žarkih in privabili čudovito mavrico. Bog ve, verjetno je ta mavrica prinesla Slomškov pozdrav, ki se je ta dan veselil s svojim narodom.
Postanek smo imeli še v prijetni restavraciji Pri Urban-čku v Dramljah, kjer so nas pričakovali za kosilo, pa so nas morali postreči z večerjo.
Pustili smo za seboj štajersko deželo in se počasi približevali domu. Za nami je bilo izredno doživetje, ki bo ostalo neizbrisno v naših srcih. V imenu vseh udeležencev se moramo zahvaliti organizatorjem župnije Rupa-Peč, ki so nam omogočili ta nepozabni dan.
MS
suvEsrERcuk | EVSTAH,J (EVSTATIJ), ŠKOF
V	hudih stiskah poznega srednjega veka (v 14. stoletju, ko so razsajale razne kužne bolezni) se je med ljudmi začelo širiti češčenje"štirinajstih zavetnikov v sili", to je 14 svetnikov, ki so jih častili za posebne potrebe in jih zato tudi slikali. To češčenje je najverjetneje nastalo takole: v življenjepisih in v cerkvenih obrednih knjigah so brali, kako je Bog te svetnike za njih življenja v posebni potrebi izredno, včasih tudi čudežno uslišal, zato so se obračali ljudje k njim po pomoč. Za večino teh zavetnikov v sili nimamo povsem zanesljivih zgodovinskih podatkov, temveč povečini samo legende (pobožne povesti). Vse legende, pravijo poznavalci, imajo zgodovinsko jedro.
Med "štirinajstimi zavetniki v sili" najdemo tudi današnjega godovnika sv. Evstahija. Njegovo grško ime pomeni "rodoviten, poln klasja". Poleg sv. Huberta (njegov spomin obhajamo 3. novembra) ga časte kot svojega zavetnika lovci in gozdarji in pogosto oba svetnika zamenjavajo, ker sta si tudi njuni legendi zelo podobni. Evstahijevo češčenje je prišlo v Evropo z Vzhoda. Po ugotovitvah milanskega kardinala Schusterja je Evstahij istoveten s sv. Evstatijem, antiohijskim patriarhom, ki se je izkazal kot odločen nasprotnik arianizma na koncilu v Niceji ter je umrl okoli leta 337 v pregnanstvu v Traciji. Sveti Evstahij, ki je prišel v seznam "štirinajstih zavetnikov v sili", je bil po legendi mučenec. Njegovo slikovito zgodbo je sprejel v svojo znamenito knjigo Zlata legenda (Legenda aurea), ki jo je dokončal leta 1264 Jacobus de Voragine. Mož naj bi bil rimski častnik za časa cesarja Trajana (98-117). Ime mu je bilo Placidus. Nekoč se mu je na lovu med košatim rogovjem jelena, katerega je zasledoval, prikazal križani Odrešenik, ki ga je nagovoril in ga povabil, naj se da krstiti. Poslušal ga je in se dal krstiti z vso svojo družino. Pri krstu je dobil ime Evstahij. Potem je v življenju veliko trpel; njegova usoda je bila podobna usodi svetopisemskega trpina Joba. Vse se srečno konča, Evstahij se vrne v rimsko vojsko in kot general premaga barbare. Po zmagi se noče udeležiti zahvalne daritve na čast poganskim bogovom in pove, da je kristjan. Zaradi tega obsodijo na smrt njega, ženo in oba sinova. To naj bi se zgodilo pod cesarjem Hadrijanom (117-138). V resnici ni bil noben rimski mučenec, njegovo češčenje je prišlo k nam, kot rečeno, z Vzhoda.
Upodabljajo ga z jelenom, ki ima sredi rogov lesketajoči se križ; včasih tudi kot viteza ali lovca na konju, ki trobi v lovski rog. Poleg lovcev in gozdarjev so ga za svojega zavetnika izbrali tudi kramarji, pletilci nogavic in suknjarji. Njegove prigode in prigode njegove družine so upodobljene na 33 barvnih slikah na oknih veličastne gotske katedrale v Chartresu. Nemški slikar Albrecht Durerga je upodobil v lesorezu s čudežnim jelenom.
Ime Evstahij je pri nas zelo redko. Skrajšane, v glavnem klicne oblike imena Evstahij so Stahi(j), Staš in Staško (zadnji dve sta lahko tudi iz imena Stanislav).
V	VATIKANSKEM DNEVNIKU
V >✓
Celota njegovega življenja razodeva, kako je učlovečil nekaj božjega. Kot je zapisal pisatelj Alojz Rebula: "Takšen, se pravi zanosno zagledan v večnostni cilj, a vendar ves doživeto zgodovinski, tako katoliško univerzalen, a istočasno tako nezamenljivo slovenski, se nam Anton Martin Slomšek zarisuje v enega najvišjih moralnih vrhov našega naroda.« Danes lahko mirno dodamo: "in Evrope ter sveta". Ob vsem tem pa je znal o sebi zapisati: "Revna rozga sem, a po tebi, trti (Kristusu), bom spopolnil vse." Ta stavek izraža vso realnost njegovega svetniškega življenja, za katerega se je boril s seboj in s svojo na-
ČETRTEK 23. SEPTEMBRA 1 <)•)<)
SLOMSEK IN NAS CAS
Povzemamo nekaj misli iz članka, ki ga je 15. septembra letos prispeval za vatikanski dnevnik L'Osser-vatore Romano vicepostulator v postopku za Slomškovo beatifikacijo dr. Marijan Turnšek.
ravo, ki je bila nagnjena k sla-I bemu. A prav zato, ker je tukaj zmagoval, je mogel, kot sam pravi, “v tvarne reči utopljena srca dvigati kvišku". Od ene do \ druge postaje svojega življenja,
\ zmeraj pripravljen služiti Cer-\ kvi, je dosegal vedno večjo duhovno zrelost, ki je njegovo po rodu nekoliko trdo (morda celo trmasto) naravo preoblikovala v osebnost, ki je s krotkostjo in modrostjo vodila ljudi po evangeljski sledi.
! Postal je pravi "duhovni oče" \ svojim vernikom: tako duhov-'< nikom kot laikom. Preprosto bi lahko zaključili, da je vsem postal vse, da bi vsaj nekaterim pomagal k odrešenju.
ČETRTEK 23. SEPTEMBRA 1999
"je, kar je"
TATOVI ZA LETO 2000
KULTURA
Prehod v novo tisočletje lahko pojmujemo na več načinov. Lahko nanj gledamo kot na mistični trenutek in začetek novega obdobja za človeštvo; v njem lahko vidimo grozečo napoved za prihodnost; lahko pa le koledarski dogodek, preprosto spremembo datuma ali trenutek, ko bodo računalniki ponoreli in bodo letala padala ter bomo izgubili ves denar, ki smo ga imeli na bančnih računih. Nekateri so razmišljali predvsem o slednjem, ko so se spomnili, da lahko na prelomnico gledajo na še en način: lahko jo vidijo kot enkratno priložnost za fantastične prevare.
Priložnost naredi tatu, pravijo Italijani, in kaj je boljšega od tako velike priložnosti za velike tatvine? Večina prevarantov je v vsej zgodovini žlahtne in vendarle moralno oporečne umetnosti varanja izkoriščala dve dejstvi, naivnost ali nevednost žrtev in lastno iznajdljivost. Profesor duhovne teologije v Rimu se mi je nekoč potožil, da se je svet najbrž res pokvaril: če so bili nekoč v Neaplju še izredno iznajdljivi in so si izmislili tisoč različnih načinov, da te okradejo, danes pa tega ni več in človeka grobo in banalno okradejo z orožjem. Ni več prebrisanosti, ostalo je le še nasilje.
Mnogi ljudje ne vedo, kaj je računalniški problem leta 2000. Na kratko povedano, gre za dejstvo, da so mnogi računalniki programirani tako, da prepoznajo le zadnji dve številki pri letnici. Za prvi dve predpostavljajo, da sta 1 in 9. Leta 2000 se bodo zmedli, ker ne bodo razumeli, da je leto 2000, temveč bodo "mislili", da se piše leto 1900. In takrat nekaj ne bo v redu. Če poleg tega ta problem še označimo z nerazumljivo kratico Y2K, je stvar videti toliko bolj grozeča. In prav to izkoriščajo prebrisanci. Mediji namreč govorijo
o	Y2K, mnogi vedo, da je nekaj sicer nejasnega, kar pa nam vsem grozi, in da vlade porabijo veliko denarja, da ta računalniški problem popravijo. Vse to so odlične predpostavke za dobro prevaro. Pa si oglejmo, kaj se dogaja predvsem v ZDA.
Na dom vas pokliče lažni predstavnik vaše banke in vam vljudno pove, da banka še ni pripravljena na leto 2000 in, da se slučajno ne bi zgodi-
lo,	da bi bili ob denar, vas prosi za podatke glede vašega bančnega računa, s katerega bo iz varnostnih ukrepov preselil denar na edini varni račun in, ko bo nevarnost mimo, bo denar vrnjen na vaš račun. Je treba dodati, da "nevarnost' ne bo nikoli minila?
Na podoben način vas tokrat pokliče predstavnica vaše družbe za kreditne kartice. Če hočete še naprej u-porabljati svojo kreditno kartico, vam mora ona poslati nalepko z rdečimi pikami, ki jo morate nalepiti čez magnetni trak na kartici. Seveda ji poleg tega morate dati še naslov in številko kreditne kartice. S tem ji boste plačali počitnice na kakem karibskem otoku in kdove še kaj...
Nekatere upokojence so tudi uspeli prepričati, da so predstavniki vladne organizacije in da se bo zaradi problema Y2Kzačasno blokiral sistem za izplačevanje pokojnin ter navaden denar ne bo več uporaben. Zato prosijo upokojence, da pretvorijo vse svoje imetje v gotovino, jo pošljejo njim, oni pa jim bodo poslali nazaj isto vrednost v zlatu. Jasno, da se potem takoj tudi pošte zapletejo v problem Y2K in zlato nikoli ne prispe.
Če pa banke zatajijo, je bolje, da hranite denar doma. Toda doma ni prav varno. Zato vam tisti, ki so zaskrbljeni za vaš denar, prodajo knjigo, ki ima na sredi izrezane strani, kamor lahko varno skrijete denar in nihče ne bo posumil, da ste ga dali tja. Nihče, razen tistih, ki so vam knjigo prodali in dobro poznajo tudi vaš naslov, kamor so vam to varno skrivališče poslali. Dovolj je, da vas obiščejo takrat, ko bo zmanjkalo elektrike zaradi leta 2000, in bodo točno vedeli, kam ste skrili bankovce.
PETER SZABO
ODMEV NA LETOŠNJO DRAGO
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
MAJDA ARTAČ STURMAN
K razmišljanju o mitih meje spodbudilo predavanje profesorja Vaška Simonitija, ki je na letošnji Dragi z navajanjem nekaterih slovenskih mitov - lepe Vide (na sliki), Martina Krpana, hlapca Jerneja - in njihovo interpretacijo dregnil v osje gnezdo. Poudaril je negativno vlogo šole, ki da mladim posreduje mitizirane literarne podobe naivnežev, poražencev in nezadovoljnežev in jih pretirano poudarja, saj je celo na najvišjih Cankarjevih priznanjih za znanje materinščine mogoče prebrati v ozadju besedi "hlapec Jernej". S tem naj bi se že v mladih ljudeh ustvarjal občutek zamorjenosti, hlapčevstva in ponižnosti, ki naj bi se odražal tudi v pokornem odnosu do oblasti.
Ne strinjam se s predavateljevo črnogledostjo glede vloge, ki naj bi jo umetniška besedila in liki igrali pri oblikovanju mladostnikove zavesti. Stiske in preizkušnje, drža glavnega junaka, njegova tragedija, o-sebni zlom ali katarza lahko ganejo ali presunejo bralca, lahko pa ga tudi odbijajo in zamorijo, na njegovo zavest delujejo različno. Kajti, kolikor je bralcev, toliko je mnenj, toliko je vizij literarnega besedila. V šoli profesorji navadno predstavljamo več možnosti interpretacije istega dela. Toliko je res, da je tudi najbolj razširjen slovenski mit, vsem poznani mit lepe Vide, ki pooseblja hrepenenje, doživel vrsto predelav, ki sta jih v temeljni študiji o lepovidinskem motivu analizirala literarna zgodovinarja J. Pogačnik in F. Zadravec.
Vsak narod ima svojo mitologijo, ki se izgublja v megleni pradavnini in predstavlja neprecenljivo zakladnico, iz katere so zajemali besedni, glasbeni in likovni ustvarjalci. Toda poleg pradavnih, antičnih in srednjeveških mitov se danes z veliko naglico ustvarjajo novi miti. Gre za ljudi, katerih usoda je zaradi nenavadnih življenjskih okoliščin ali naključij (zlasti tragične smrti) postala simbol izjemnosti, enkratnosti. K ustvarjanju novodobnih mitov veliko prispevajo sodobna obveščevalna sredstva in njihova odmevnost: tako nastajajo sodobne legende oziroma življenjske zgodbe ljudi, pri katerih je komajda še mogoče ločiti izmišljeno od resničnega, mitično od stvarnega. Kaj reči o slavnih pevcih, ki so umrli mladi in zagonetne ali nasilne smrti, kot John Lennon, Jim Morrison in drugi, o Che Guevari? Nekateri krogi mladinske kulture iščejo navdiha prav v likih takih nenavadnih, prezgodaj izgorelih ljudi. Najbolje lahko razumemo proces miti-zacije, če se zamislimo v usodo princese Diane, ki je kar čez noč postala ena najbolj oboževanih in pomilovanih mladih žensk. Mlada, lepa, toda skrajno nesrečna, saj je mnogo prezgodaj umrla.
Usoda mitičnih junakov je največkrat tragična, pretresljiva, a vendar za bralca in gledalca toliko bolj zanimiva, razburljiva in privlačna. Zato ni čudno, da so usode slovenskih literarnih mitov tragične ali ovite v tančico elegičnosti, seveda s kako izjemo, kot sta npr. silak Martin Krpan, ki je s svojo prebrisanostjo ugnal dunajski dvor, in šibki pastir Peter Klepec, iz katerega so se na paši vsi norčevali, dokler mu ni Bog podelil nadnaravne moči, s katero
'\v
jf-
/
■K&Jij )
se je lahko maščeval svojim tovarišem za storjene krivice.
G lede Martina Krpana, nad katerim se navdušujejo zlasti otroci, se mi zdi posebno zanimiva in izvirna interpretacija Mirana Košute v eseju Krpanova sol. Martin Krpan je v vrečah tihotapil sol med Trstom in Dunajem preko Vrha sv. Trojice, sol pa simbolizira znanje in modrost. V podobi prebrisanega naivneža se utelešata znanje in vedenje, ki se pretakata po slovenskih tleh, njegovo zgodbo pa lahko interpretiramo kot metaforo slovensko-italijanskih literarnih odnosov. In kaj je spodbud-nejše kot Krpanova prebrisanost, razumnost, trezna presoja razmer?
Kot nam je v čast lik Martina Krpana, ki pooseblja praktično ljudsko modrost, a obenem pretakanje literarnih vedenj, tako je pozitiven lik tudi kralj Matjaž, katerega pozna malodane vsak slovenski otročiček. In ne recite mi, da mitični kralj z dolgo brado, ki s svojo vojsko pod goro čaka na ugodni trenutek, da pomete z vsemi sovražniki (slovenskega naroda), ne vzbuja v malčkih občudovanja, uporništva in samozavesti!
Zanimivo pa je, da literarni zgodovinar Silvo Fatur ne povezuje tega mita s tujim, ogrskim kraljem Matijo Korvinom - kot se največkrat poudarja - temveč z upornim kmetom j Matjažem, ki je leta 1478 vodil uporniško kmečko vojsko na Koroškem.
V	ozki soteski ob Ziljici je petdesetkrat večja turška vojska premagala kmete, strahotni poraz in trpljenje mater, žena in sester, ki so jokale za pobitimi, pa naj bi pripomogla k oblikovanju mita o kralju (vodji u-pornikov) Matjažu. V njem se odraža večstoletno kolektivno hrepenenje po narodovi samostojnosti, medtem ko lik lepe Vide uteleša individualno hrepenenje.
O	mitu lepe Vide seje prelilo toliko črnila, da bi bilo težko napisati o njem kaj bistveno novega. Pa vendar. Podoba nezadovoljne poročene ženske, ki si obeta srečo daleč od domačega kraja, starega moža in bolnega otročiča, je simbolična. Simbol hrepenenja, pravi literarna veda, a zakaj ne bi bila tudi življenjska parabola? Končno se čar tujine kar hitro razblini in lepa Vida si želi nazaj domov. Verjetno tudi doma ne bi bila srečna, a tuji svet se je izkazal za varljivega. Bolje doma, kdor ga ima! Zgodbo o lepi Vidi bi lahko brali torej tudi v tem narodno bolj spodbudnem ključu.
Glede hlapca Jerneja pa menim, da imajo pri njegovi mitizaciji prste vmes tisti literarni zgodovinarji, ki so prisegali na Marxov Kapital in so videli v obupanem Sitarjevem hlapcu, j ki ne najde pravice ne pri posvetni ne pri cerkveni gosposki, možnost, da ustvarijo junaka za ljudske množice in za proglašanje razrednega boja. Ta Cankarjev lik bi lahko osvobodili ideološke navlake in ga začeli dojemati drugače, bolj človeško: kot pretresljivo figuro izmozganega reveža, ki seje v Cankarjevem času dan za dnem spopadal z lakoto, pomanjkanjem, propadanjem, izseljevanjem. Koliko tragičnih junakov je v Cankarjevih pripovedih: nerazumljeni umetniki, napredni intelektualci, hrepeneče in trpeče matere, zapostavljeni otroci in vsi skupaj sestavljajo mozaik pisateljeve življenjske in duhovne avtobiografije. Hlapčevski mit se je verjetno oblikoval, ker je pač ustrezal določeni politični kulturi, kije na njem gradila svojo oblast in pokornost množic. Ali niso prav tako kot hlapec Jernej pretresljivi junaki učitelj Martin Kačur, slikar Mate, študent Maks in drugi?
V	zvezi s Cankarjevim delom in njegovo naravnanostjo seje pred kakim letom na straneh osrednje-slo-venskih časopisov odvijala polemika, v katero so posegli vidni slovenski kulturni, literarni in cerkveni predstavniki. Za branje Cankarjevih del j je treba dozoreti. Ce jih dijaki berejo v višjih razredih, dovolj opremljeni z znanjem, napotki in z že oblikovanim estetskim čutom, potem jih berejo radi. Pri tem utegnejo ceniti čudovito skladenjsko preprostost, harmonijo in ritem Cankarjevega sloga in se stopnjema približujejo veličini pisateljevega duha.
Da bi pa profesorji slovenščine s svojimi razlagami literarnih mitov vplivali na mlahavo in pokorno držo svojih učencev, kolikor vem in poznam prizadevanja predmetnih profesorjev (pri nas), ne bi mogla reči.
Prej bi veljalo nasprotno! Arhetipske podobe in literarni miti, ki odražajo večstoletna hrepenenja in pričakovanja slovenskega naroda, mlade vsekakor spodbujajo k spoznavanju slovenske literature in jih prej usmerjajo k samozavesti in pokon-| čnosti kot pa ponižnosti.
SLOVENSKA PROSVETA IN REVIJA MLADIKA
PODALJŠAN NATEČAJ ZA MLADE
Slovenska prosveta in revija Mladika razpisujeta ob 75-letnici pisatelja Alojza Rebule in ob 50-letnici Slovenske prosvete Poletni natečaj za vse mlade v starosti od 14. do 24. leta.
Napišijo naj svoje vtise - članek ali recenzijo - o romanu Cesta s cipreso in zvezdo pisatelja Alojza Rebule in pošljite na naslov: Mladika, ul. Doni-zetti 3, 34133 Trst s pripisom Natečaj Rebula.
Prireditelji so odločili podaljšati natečaj do konca novembra letos, tako da se bodo tekmovanja lahko u-deležili tudi dijaki, ki so poleti "odložili" šolska in podobna zanimanja. Rok za predstavitev tekstov bo torej zapadel 30. novembra 1999.
Posebna komisija, ki jo bosta določili obe ustanovi, bo izbrala najboljše spise in jih nagradila s knjižnimi nagradami.
Prva nagrada: dnevnik Alojza Re-uule Previsna itia in urugih devet knjig založbe Mladika po izbiri iz seznama.
Druga nagrada: dnevnik Alojza Rebule Previsna leta in drugih osem knjig založbe Mladika po izbiri iz seznama.
Tretja nagrada: dnevnik Alojza RebulePrewsna leta in drugih sedem knjig založbe Mladika po izbiri iz seznama.
Četrta nagrada: dnevnik Alojza Rebule Previsna leta in drugih šest knjig založbe Mladika po izbiri iz seznama.
Peta nagrada: dnevnik Alojza Re-bulePrevisna leta in drugih pet knjig založbe Mladika po izbiri iz seznama.
Od šestega do desetega mesta je na razpolago še pet tolažilnih knjižnih nagrad iz seznama po izbiri nagrajencev.
Knjige na izbiro so iz priloženega seznama do izčrpanosti zaloge. Potem bomo izbrane knjige nadomestili z drugimi.
Seznam knjig, iz katerega se lahko izbirajo nagrade: M. Maver, Vinka Beličiča pogled nazaj; Slovenski kulturni klub, Večer z Alojzom Rebulo, J. Peterlin, Slovensko tržaško gledališče 1945-1975; V. Beličič, Bližine in daljave; Gallusovo zvočno bogastvo (cd plošča); A. Rebula, Severni križ: P. Parovel - A. Tasso, 1689 - Trieste, Lubiana e la Carsia di J. W. Valvasor, D. Fabjan Bajc, Lažni prijatelji; P. Parovel - A. Tasso, Repentabor; B. M, Pertot, Pesmi iz pipe: A. Rebula, Previsna leta; B. Volpi Lisjak, Slovensko pomorsko ribištvo; M. Sosič, Balerina, Balerina; A. Kosmač, Ricmanje včeraj in danes; I. Tavčar, Ta mala zemska večnost; M. Pirjevec, Tržaški zapisi; Video: Sejalec, Usmiljeni Samarijan; A. Kosmač, Boršt skozi čas; N. Nadlišek-Bartol, Fata morgana; S. Janežič, Moj prvi dnevnik; R. Ferrari, Murva Fabianijevih; M. Rus, Pesmi in časi; Z. Tavčar, Slovenci za danes II. del; Posamezni zborniki Drage od leta 1969/70 do leta 1997, Sledovi Drage in Svobodni mikrofoni Drage.
*
PREDSTAVITEV V OKVIRU VILENICE
PREGARCEV VELIKI MALI SVET
FOTO KROMA
V	četrtek, 9. t.m,je bil v dvorani občinske stavbe v Sežani v okviru Vilenice posvet o Trstu, ob koncu katerega so predstavili najnovejšo pesniško zbirko Aleksija Pregar-ca. O svojem delti je najprej na kratko spregovoril avtor sam, nakar je v italijanskem jeziku prosto spregovoril tržaški književnik iti politik Manlio Cecovini, ki je napisal tudi uvod v Pregarčevo trijezično zbirko. V slovenskem jeziku pa je Pregarca in njegovo zadnje delo predstavil Jurij Paljk. Njegov poseg objavljamo v celoti.
Tržaški književnik Aleksij Pregare, čigar pesniško zbirko v treh jezikih Moj veliki mali svet, II mio grande picco-lo mondo, My big little world, danes z veseljem predstavljamo, seje rodil leta 1936 v znani slovenski vasi Ric-manje pri Trstu. Pesniška zbirka je izšla pri založbi Mihelač v Ljubljani. Pregare je v zamejstvu zelo poznan kulturnik, pesnik, dramski igralec in predvsem pa kot samohodec, kot razmi-šljujoč izobraženec, ki se je vedno odzival na premike in spremembe v družbi za mejo in tudi v vseslovenskem kulturnem prostoru. Doslej je izdal sedem pesniških zbirk, o katerih so skorajda vse vsaj dvojezične, če ne večjezične. Mislim, da je to ena od značilnosti Pregarčeve osebnosti in njegove ukoreninjenosti v družbo pri nas, za mejo, kjer Slovenci živimo in delamo na najbolj zahodnem in najbolj jezikovno in narodnostno izpostavljenem robu slovenskega naroda. Aleksij Pregare se zato nujno vsak dan srečuje z bogato italijansko kulturo in živi tako v slovenski kot italijanski družbi. Zato ni nič čudnega, če je uvod k pesniški zbirki Moj veliki mali svet napisal znani in cenjeni tržaški italijanski kulturnik in pisatelj Manlio Cecovini, katerega na Tržaškem in v Italiji poznamo kot pretanjenega misleca in mojstra peresa.
Cecovini ugotavlja v uvodu, ki mu je dal naslov Vesoljnost poezije, da je Pregarčevo poezijo spoznal skozi odlične prevode Jolke Milič. Takole tudi zapiše: "Med primerjavami, in sicer med jeziki, ki jih obvladam, sem prišel do spoznanja, morda nekoliko čudaškega, vendar ne neverjetnega, da Pregarčeva poezija preprosto zabrsti v dober prevod, tako da niso potrebna zatekanja k približnostim, k umetelnosti, k skladenjski zamotanosti, k vsemu, na kar se prevajalci sklicujejo, ko jim ne uspe najti za določene zanke besedila ustrezno izraznost v svojem jeziku." Če Cecovini meni, da je Jolka Milič zelo dobro prelila Pregarčeve pesmi v Dantejev jezik, in o tem ni nobenega dvoma, potem moramo reči isto tudi za Katarino Minatti, ki je s sodelovanjem Geralda
Parksa poskrbela za angleški prevod Pregarčevih poezij in tako imamo v rokah za oko prijetno knjigo, ki jo je grafično oblikoval slovenski goriški slikar beneškega rodu Hijacint lussa.
0	dobri poeziji je težko reči kaj pametnega, ker se poezija najlepše sama predstavlja s svojo izpovednostjo, in to predvsem zato, ker je dobra poezija tudi vizija, več kot le opis neke stvarnosti, nekega občutka, neke impresije, nekega stanja duha. Poezija je v bistvu čudež, ki se zgodi samo , izbranim, tistim, ki še verjamejo v posvečenost vsake besede in vsakega napisanega verza. Moj veliki mali svet je poezija o Pregarčevem svetu, ki je ujet med Krasom in Jadranskim morjem, a obenem tudi odprt svetu, odprt vsem in vsakomur, tako kot je odprt Tržaški zaliv. Zato je Gornji Ključ Pregarcu več kot le vzpetina med Lo-njerjem in Bregom, saj je tu, če citiram pesnika "v domačnost ves svet zajet", a tudi "kraj mavričnega razgleda". Pesnikov veliki mali svet je tudi kraj, kjer pesnik sam pove "Tako jaz slutim, bolj kot vem11. In s tem zadene v srž vsake poezije, ki je bolj slutnja kot pa vedenje. Mestoma Pregarčeva poezija doseže dramatičnost slutnje bivanjske ujetosti, saj v eni svojih poezij pravi: "tako / zapisa je konec/ postajam tu molče in staram se/za najdražje sem bivak pripravil/ borjač uredil za kraški okras..."
Upam, da je to samo trenutna slutnja, trenutna slabost in vdaja pred svetom, v katerem pesnik živi, kajti Aleksiju želimo še veliko "posvečenih stanj", v katerih pesnik kar nehote se-že po peresu in zlije na bel list novo pesem. To si Aleksij vsekakor zasluži, letos namreč obhaja tridesetletnico svojega publicističnega objavljanja in pravte dni je izšla pri založbi Branko v Novi Gorici tudi njegova knjiga, ki ima zgovoren našlo v Blagi izzivi. V njej je pesnik zbral svoje vtise in odzive na trenutne težave, v katerih Slovenec ob meji živi. Večina teh zapisov je bila objavljena v tedniku Slovencev v Italiji Novem glasu, v uredništvu katerega upamo, da se nam bo s svojimi zapisi, katere odlikuje jasna misel in klen, a sočen jezik, še o-glašal. Ne preostane mi drugega, kot da pesnišo zbirko Moj veliki mali svet toplo priporočam v branje in pesniku zaželim še mnogo let tihega in plodnega druženja z muzami.
1	w	A	f.	X/
V GALERIJI ZAKONCEV SKERK V TRNOVCI
GIUSEPPE ZIGAINA V BAJTI
Zakonca Zora Koren Skerk in odvetnik Jože Skerk nadaljujeta s prireditvami izjemnih likovnih razstav v lastni galeriji v Trnovci, v Bajti.
V	soboto, 18. tm., je bila v likovni galeriji Skerk svečana otvoritev zadnjih likovnih stvaritev znanega furlanskega umetnika Giuseppa Zigaine(na sliki drugi z desne), ki je tokratnim delom dal naslov Ikone za prehod. Na odprtju razstave so bili prisotni umetnik, zakonca Skerk, spregovorili pa sta tudi deželni odbornik Franco Franzutti in župan devinsko-nabre-žinske občine Marino Vocci. Oba sta poudarila važnost delovanja zakoncev Skerk in podčrtala predvsem dejstvo, da galerija zakoncev Skerk bogati kulturni prostor na Krasu, njen pomen pa gotovo presega meje tržaškega Krasa samega, saj v galerijo zahajajo obiskovalci iz vse dežele, iz Slovenije pa tudi iz Veneta in Avstrije.
Giuseppe Zigaina je sam spregovoril o svojem delu in notranjih vzgibih, ki ga že dolga leta silijo k ustvarjanju. Omenil je predvsem zavezanost zelenju, ki tako označuje Trnov-co in Skerkovo domačijo; dejal pa je, da tudi sam živi v Červinjanu sredi zelenja in sredi zemlje, ki ji pripada.
O	samem avtorju in njegovih najnovejših delih pa je spregovoril direktor mednarodnega grafičnega centra iz Ljubljane dr. Zoran Kržišnik, ki je dejal, da je ime Zigaine gotovo preseglo meje Furlanije, od koder je umetnik doma: Zigaina namreč živi in dela v Červinjanu, kjer ima dom in tudi atelje. Dejal je, da gre za likovnika svetovnega formata, ki je sicer res ujet v okolje in prostor, v katerem živi, a ga s svojimi umetniškimi deli
presega. Dr. Kržišnik je tudi dejal, da se Zigaina ukvarja s skrivnostjo življenja na naši zemlji, omenil prijateljevanje umetnika z drugim velikim Furlanom Pasolinijem. O razstavljenih Zi-gainovih delih je dejal, da jih odlikuje sanjska pokrajina, v kateri je povsod prisoten horizont. Izrecno pa je poudari pomen vloge, ki jo je za Zi-gaino imel lik očeta, saj se Zigaina večkrat vrača k slikanju lastnega očeta, ki deluje prav monumentalno na običajno hladno modri podlagi. O u-metniku je dr. Kržišnik še dejal, da je slikar in grafik, a "hkrati poet svoje i zemlje in njen glasnik".
Ob razstavi Zigainovih grafičnih listov, ki so pretežno jedkanice in me-| šane tehnike, je galerija izdala katalog s tremi predstavitvenimi zapisi; v italijanskem jeziku esej, ki ga je napisal predsednik združenja evropskih likovnih kritikov Rene Berger, zapis | dr. Zorana Kržišnika je v slovenskem jeziku, medtem ko je v nemškem jeziku pisal Michael Semff, ki je direktor grafičnega in risarskega oddelka v muzeju moderne umetnosti v Miin-chnu na Bavarskem. V katalogu je tudi lepo število reprodukcij Zigainovih del, ki so razstavljena v likovni galeriji Skerk v Trnovci.
Razstava bo odprta do 17. oktobra, in sicer ob petkih od 16. do 19. ure, ob sobotah od 10. do 13. ure in od 16. do 19. ure, v nedeljah pa od 10. do 13. ure. Za morebitne obiske izven urnika pa se lahko večje skupine obrnejo na gospo Zoro Koren Skerk na telefonsko številko 040 200346. Prijazna gospa Zora bo rada ustregla lepega željnim obiskovalcem. ---------------JUP
AVE NA KOGOJEVIH DNEVIH
Kogojevi dnevi, mednarodni festival sodobne glasbe, slavi letos svojo 20-letnico. Od avgusta do konca oktobra se vrstijo koncerti, ki so postali že tradicionalno srečanje ljubiteljev glasbe. Pobudnik festivala je bil domačin, skladatelj Marijan Gabrijelčič. "Srce" festivala pa je Kanal ob Soči, kraj, v katerem je skladatelj Marij Kogoj preživel svoja otroška leta. Organizator - Prosvetno društvo Soča iz Kanala - je tudi na letošnjo izvedbo glasbenega srečanja povabil prestižne slovenske in tuje izvajalce.
V	petek, 17. t.m., je v okviru festivala, v cerkvi sv. Marije Vnebovzete v Kanalu ob Soči nastopil komorni zbor Ave iz Ljubljane (na sliki), ki ga vodi Andraž Hauptman. V prvem delu kon-
certa so izzvenele skladbe avtorjev iz romantičnega obdobja, in sicer Schuberta, Mendelssohna, Biebla in Rossinija. Na klavir je spremljal Tomaž Petrač. Drugi del koncerta pa je bil posvečen pesmim iz slovenske ljudske zakladnice. Prisluhnili smo priredbam Ubalda Vrabca in Lojzeta Lebiča. Zbor je uradni del koncerta sklenil s tremi ameriškimi pesmimi. Občinstvo je s toplim aplavzom nagradilo pevce; le-ti so mu podarili še tri pesmi.
Prihodnji koncert v sklopu Kogojevih dnevov bo 24. t.m. v Cankarjevem domu v Ljubljani. Pod taktirko Antona Nanuta bodo nastopili Simfoniki RTV Slovenija, violinistka Silvia Marcovici in sopranistka Irena Baar.
1 MAR
RAZSTAVA
SLOVENSKIH
CERKVENIH
ZAKLADOV
V	novem krilu Narodne galerije v Ljubljani (v prostorih stalne zbirke Evropski slikarji) so 16. septembra odprli razstavo o zakladih slovenskih cerkva, ki so nastali kot sad zlatarske umetnosti in obrti. Avtorica razstave je Marjetica Simoniti. Na ogled so izpovedno najbolj značilna ali po mojstrstvu izdelave najbolj dognana zlatarska dela, ki so se ohranila na Slovenskem v obdobju od 13. stoletja pa do tridesetih let 20. stoletja. Razstavljenih je 194 eksponatov, ki so nas, kot je ob odprtju dejal ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, "spričo predstavljene umetnosti oblikovanja predmetov, namenjenih bogoslužju, duhovno obogatili in nam izbrusili estetski okus". Predsednik Kučan pa je ob tej priložnosti izrazil željo, "da bo država še naprej dosledno izpolnjevala svoje zakonodajne dolžnosti v zvezi z varovanjem nacionalne dediščine, Cerkev pa bo še naprej skušala biti kar najboljša skrbnica predmetov, ki so del splošne kulturne dediščine slovenskega naroda". Razstava bo na ogled do 19. decembra.
OB OSEMDESETLETNICI P. IVANA TOMAŽIČA
POMEMBNI
POBUDNIK
IN MECEN
Pater Ivan Tomažič ni le pisec knjig in razprav o izvoru Slovencev in njihovih najstarejših zgodovinskih obdobjih, s katerimi je vznemiril strokovno javnost, ki je skušala ugovarjati njegovim spoznanjem o novi zgodovinski podobi Slovencev kot potomcev davnih Venetov, temveč vedno optimistični pobudnik številnih slovenskih projektov in nesebični mentor kulturnega, znanstvenega in pedagoškega slovenskega uveljavljanja v avstrijskem glavnem mestu.
Rodil seje pred osemdesetimi leti, na začetku poletja 1919 v vasici Pregarje v slovenskih Brkinih, in že kot otrok okusil vso bridkost tedanjega fašizma. Obiskoval je italijanske šole in po gimnaziji v Frascati-ju pri Rimu stopil v red klaretincev. Ti so ga poslali v Španijo, kjer je v neprijaznih vojnih letih 1939-1944 študiral bogoslovje v represivni atmosferi Francovega režima. Vendar je trda španska šola oblikovala njegov značaj, utrdila njegovo samodisciplino in samoodpoved, ki je povezana tudi s patrovo osebno skromnostjo.
Od leta 1946 do 1953 je bil kaplan v Rimu, potem pa seje preselil v klaretinsko skupnost na Dunaju, kjer še danes skrbi za bolne in ostarele v dunajskih bolnišnicah in domovih. Tudi tistim, ki so obupali nad življenjem, prinaša dobroto in ljubezen.
Poleg tega dušnega dela seje na Dunaju dodobra razvil njegov narodni čut. Postopoma je postal goreč bojevnik za slovensko narodno stvar. Na Dunaju je že sredi osamelih petdesetih let začel zbirati slovenske študente in druge Slovence in jim nuditi pomoč. Z vitalno energijo in drznim pogumom je s skromnimi začetnimi sredstvi zgradil študentski dom Korotan, ki seje postopoma razrasel v gostoljubno zatočišče Slovencev z vseh vetrov in v pomembno kulturno središče. Istočasno pa še danes vodi dom Koper, ki je v pretežni meri namenjen slovenskim študentkam.
Pater Ivan Tomažič kljub visokemu jubileju še vedno izžareva mladeniško energijo. Gori za slovensko stvar. Je pisec številnih knjig in razprav v jasni, nazorni slovenščini. Ni seje naučil v šolah, temveč je sledil izročilu materine besede in se v njej postopoma sam utrdil kot samouk. Rezultat teh prizadevanj se kaže tudi v njegovi najnovejši knjigi, ki so jo nedavno natisnili v Ljubljani. Kdo smo? Od kdaj in odkod izviramo? To sta dve ključni vprašanji, na kateri podrobno in natančno odgovarja.
LEV DETELA
7
ČETRTEK
23. SEPTEMBRA
1999
PREJELI SMO
PRED SPOMENIKOM BAZOVIŠKIH ŽRTEV
8
ČETRTEK 23. SEPTEMBRA 1999
Daleč je že leto 7 930, ko so naši fantje morali dati svoje mlado življenje na bazoviški gmajni. Vsako leto se poklonimo pred spomenikom, ki je bil postavljen njim v spomin in nam v opomin, da ne bi pozabili, čemu so umrli.
Res, da je bilo leto 7 930 leto tistega časa, ko je v Italiji vladal fašizem, a ne glede na ugodne ali manj ugodne politične okoliščine, Primorci niso mogli sprejeti dejstva, da so se ob koncu prve svetovne vojne znašli v državi, ki jim je bila popolnoma tuja z vseh vidikov: naro-dno-jezikovnega, zgodovinskega, kulturnega, gospodarskega, pravnega in še bi lahko naštevali...
Če pričevanja ne lažejo in če zgodovinski viri niso ponarejeni, so “bazoviški" fantje delovali v okviru širšega narodnega gibanja TICR. Naziv nam pove, da je bilo to gibanje v vsem svojem bistvu le gibanje za slovenstvo. Izražalo je odpor proti tistemu, kar se je s Primorsko zgodilo po prvi svetovni vojni. Da je to gibanje sovpadalo s protifašističnim gibanjem, kolikor ga je sploh bilo v državi, v kateri so se znašli, je to le obrobnega pomena. Njih poglavitni cilj ni bil le zlom fašizma, saj bi tega ne zmogli sami; to je bila naloga širšega političnega gibanja v Italiji in drugih sil v Evropi.
Njih cilj je bil ohranitev slovenstva in štejemo jih lahko med prve, ki so začeli u-dejanjati načela o pravicah malih narodov, ki jih je že med prvo svetovno vojno napovedal ameriški predsednik Thomas Wilson in ki naj bi še danes bila temelj moderne Evrope in sveta. Želeli so opozoriti svet na krivično razkosanje slovenskega narodnega ozemlja, ki ga je že predhodno začrtal Londonski pakt.
Tako bi torej do priključitve Primorske k Italiji prišlo, tudi če v Italiji ne bi bilo fašističnega režima. Najbrž pa se ji tudi najbolj demokratična Italija ne bi odrekla.
To šokantno dejstvo, da se je Primorska znašla pod Italijo, je nedvomno fašistični režim ojačal s svojo politično tehniko, ki nam je še predobro znana. Zato menim, da kljub današnjim političnim in ideološkim spremembam v svetu ostaja spomenik bazoviških žrtev nekaj tako narodno intimno našega, da se lahko kot posamezniki ali kot skupnost sami srečamo z žrtvami in vsem tistim, kar nam predstavljajo. Niso bili pred spomenikom na mestu neslovenski simboli, ni bil sprejemljiv govor v italijanščini. Zamolčan je bil poglavitni del resnice. Saj vendar ti ljudje niso umrli le zato, ker so bili antifašisti. Antifašist je bil vsak, kdor ni bil za fašizem. To je ponarejanje
zgodovine. Italijanska prisotnost v zvezi z bazoviškimi žrtvami pomeni zgodovinsko protislovje. Cemu spomin nanje v jeziku, ki jim /e bil tuj, in čemu tisti simboli, proti katerim so se borili?
Sedem desetletij po njihovi smrti se moramo boriti za obstoj in celo prositi za globalno zaščito. Nezaslišano je že to, da mora narodnostna manjšina v evropski demokratični državi dobiti I zaščito, da lahko preživi! Pa so se zvrstile vlade v Italiji ob podpori različnih političnih sil, od sredine, pa do onih na desni in teh na levi, mi pa še čakamo... So za to umrli naši fantje?
Čemu torej spomin nanje z besedami, ki zavajajo in brišejo resnico o boju za slovenstvo? Morda danes v imenu multikulturnosti? V to bomo lahko verjeli, ko bodo naši sodržavljani na bazoviškem travniku spregovorili v slovenskem jeziku.
' Morda zaradi obljub denarne pomoči slovenski manjšini? Tu ne gre za miloščino, to je dolžnost države. Se nam ne zdi, da moramo za tako malo plačati previsok narodno moralni davek? In ven-i dar je bil še pred nedavnim mnogim Slovencem zelo pri srcu vzklik:"Tujega nočemo, svojega ne damo!" Se tega danes kesamo?
RUDI CA POŽAR
ZAČETEK NOVEGA ŠOLSKEGA LETA
V KLOPEH BO SICER SEDELO VEC PRVOŠOLČKOV, IZGUBILI PA SMO ŠE ENO ŠOLO
V sredo, 15. t.m., se je tudi v slovenskih otroških vrtcih in šolah vseh stopenj na Tržaškem pričelo novo šolsko leto. Če izvzamemo še nekatere dodatne novosti, ki jih prinaša reforma celotnega italijanskega šolskega sistema, pa lahko ugotovimo, da se je šolsko leto odprlo v znamenju določenega porasta vpisov v osnovne šole, ki pa so obenem tudi izgubile eno enoto.
S tem šolskim letom so namreč zaprli osnovno šolo Bazoviški junaki v Rojanu, ker se vanjo ni vpisal niti en prvošolček. Rojanska osnovna šola se je tako pridružila šolam v Ce-rovljah, Mavhinjah, Gabrovcu in Briščikih, ki so ravno tako brez učencev. To je že drugi hud udarec za Rojan, ki je pred časom doživel, da so tamkajšnjo nižjo srednjo šolo Fran Erjavec združili s šentjakobsko srednjo šolo Ivan
Cankar. Tudi na rojanski srednji šoli so že drugo leto brez vpisov v prvi razred, ko bo letos zapustilo tretji razred preostalih deset dijakov, pa bo šolska stavba prazna. Posledic morda še ne slutimo v pravilni meri, vendar nanje ne bomo morali dolgo čakati. Jasno je namreč, čemu gre naproti nekoč skoraj popolnoma slovensko, danes pa popolnoma spremenjeno in načeto predmestje,
kot je Rojan, če izgubi šolo, ki je ne samo vzgojna, ampak tudi kulturna in narodnoobrambna postojanka. Ravno zaradi tega je zaprtje rojanske šole pred časom tako boleče odjeknilo v naši javnosti.
Sicer pa gre beležiti porast vpisov v prve razrede osnovnih šol. Tako bo letos obiskalo prvi razred 152 prvošolčkov; lani jih je bilo 124, kar pomeni, da bo letos obisko-
valo prvi razred 28 otrok več kot lani. Slovenske osnovne šole na Tržaškem bo obiskovalo skupno 693 učencev (lani jih je bilo 663). Pomemben porast vpisov je bil zlasti v Križu, Devinu, Šempolaju in predvsem v Domju in Ricmanjih, kjer bo prvi razred obiskovalo deset otrok več kot lani. Manj razveseljivo pa je v osnovni šoli pri Sv. Ani, kjer so letos brez prvega razreda (lani je prvi razred obiskovalo pet otrok).
Kako pa je z otroškimi vrtci, ki predstavljajo rezervoar za osnovne šole? Tu beležimo rahlo nazadovanje vpisov v prvi letnik: vpisalo seje 145 malčkov, medtem ko jih je bilo lani 148. Vseh malčkov, ki obiskujejo vrtec, je letos 425, medtem ko jih je bilo lani 446. Lep porast vpisov je zabeležil vrtec v Trebčah (od dva na deset), podvojilo se je število malčkov v prvem letniku v Ricmanjih (od pet na deset).
V	Mačkoljah letos ne bo prvega letnika, ker se vanj ni vpisal nihče (lani jih je bilo pet), vrtca v ul. Conti in v Domju pa ne delujeta, saj ju ne obiskuje noben otrok.
Dijakov, ki bodo letos obiskovali prve razrede nižjih šol, je 123 (lani jih je bilo 130). Vseh nižješolcevje letos 413, lani pa jih je bilo 436. Na višjih šolah pa gre beležiti rahel porast števila dijakov v prvih razredih: 137, kar pomeni tri osebe več kot lani, ko jih je bilo 134. Dijakov, ki obiskujejo višje šole, je letos 601, medtem ko jih je bilo lani 609.
PODPORA MASELLIJU
SREČANJE SKGZ S CAMERINIJEM
V	ponedeljek, 20. t.m., se je predstavništvo Slovenske kulturno-gospodarske zveze srečalo s tržaškim senatorjem Oljke Fulviom Camerini-jem. V okviru tega srečanja je SKGZ ponovno odločno podprla Masellijev zakonski osnutek za zaščito slovenske manjšine, o katerem teče sedaj razprava v italijanski poslanski zbornici.
Po besedah predsednika SKGZ Rudija Pavšiča je to morda zadnja priložnost, da Slovenci dobimo zaščito. Odlašanja si ne morejo privoščiti zlasti Slovenci iz videmske pokrajine. SKGZ je prepričana, da mora Masellijev zakonski osnutek dobiti podporo celotne manjšine, zato bodo še ta teden potekala usklajevanja med raznimi komponentami manjšine.
Camerini je s svoje strani dejal, da je zakon s popravki mogoče še izboljšati. Pavšič je izrazil podporo političnemu konceptu zavezništva Oljke, ki je tudi manjšini prinesel pozitivne rezultate, predvsem zato, ker se je v njem prepoznala večina njenih komponent.
Na srečanju je bil govor še
o	nekaj drugih vprašanjih.
O DVOJEZIČNIH IZKAZNICAH
SLOVENSKA SKUPNOST OSTRO KRITIČNA DO NABREŽINSKEGA ŽUPANA MARINA VOCCIJA
Izvršni odbor Slovenske skupnosti je na svoji redni seji zelo kritično ocenil pismo, ki ga je devinsko-nabrežinski župan Marino Vocci naslovil na tržaškega prefekta in v katerem ugotavlja, da je tehnično neizvedljivo, kar ga sprašuje neki prebivalec njegove občine, in sicer to, da bi sev osebne izkaznice, ki se izdajajo v Devinu-Nabrežini, napisali osebni podatki in ime kraja stalnega bivališča v dvojezični obliki. Po njegovem mnenju je za to kriv dvojezični obrazec izkaznic, ker ima premalo prostora za dvojezične napise v njem. Zato je župan mnenja, da bi morali tiskati različne oziroma nove obrazce. V pismu Marino Vocci nadalje ugotavlja, da gre za problem, ki ima politično težo, in sprašuje zato prefekta za predhodno mnenje, ali je možno ali ne zadostiti prošnji po izpolnjevanju osebnega dokumenta, ki mu jo je naslovil omenjeni občan.
SSk meni, da gre za grob napad devinsko-nabrežin-skega župana na mednarodno priznane pravice naše manjšine, ki jih je občinska
*
WN.STV0
STSfr-rirrf I
uprava vsa povojna leta dosledno skušala spoštovati. Očitno se tu ponavlja poskus izničenja teh pravic, ki ga je pred nekaj leti že napravil nekdanji župan Locchi. Ob tisti priložnosti je moral isti, na izredno zahtevo SSk, ki je bila del upravne večine, zapustiti župansko mesto. Pa tudi Deželno upravno sodišče je zavrnilo zahtevo Claudie Dese-nibus, prebivalke te občine, ki je zahtevala samo italijansko izkaznico, saj je tudi državna advokatura menila, da notranji zakoni ne morejo spreminjati mednarodnih obvez Ita-
lije. Zakaj pa Marino Vocci ni naredil tega, kar je že sprejel, brez vsake težave, hrupa in prošenj na prefekta po novih izkaznicah, repentabrski župan Križman, ki se je, na zahtevo SSk, obvezal, da bo dal napisati v izkaznice osebne podatke in imena krajev, ki so po statutu dvojezična, tudi v slovenščini?
Devinsko-nabrežinski župan bi moral vedeti, da pisati i v izkaznico, da nekdo biva npr. v''Duino" in nevHDuino-Devin", pomeni kršiti občinski statut. In v statutu je tudi napisano, daje poslovanje in
izdajanje aktov v tej občini dvojezično. Zakaj torej sprašuje prefekta, kaj mu je storiti, toliko bolj, če gre za politično vprašanje, pri katerem prefekt, ki je državni funkcionar in ne politik, mu ne more pomagati?
SSk zahteva od župana Voccija, da političnim silam, ki podpirajo njegovo upravo, točno obrazloži, kateri je njegov cilj pri tej zadevi; zakaj se ni z njimi pomenil, predenje pisal prefektu; če pozna zgodovino in dokumente afere o izkaznicah v tej občini; zakaj v občinski upravi, ki ji nače-Ijuje, slovenski občani ne morejo rednoobčevati v svojem jeziku z vsemi uradi, ker ni povsod poskrbljeno za osebje, ki pozna slovenski jezik, tako da tudi vsi akti niso vedno dvojezični, niti tisti, namenjeni slovenskim občanom.
Tehničnih težav pa moderna civilizacija ne pozna več, saj je računalnik sposoben pisati s črkami različnih velikosti in širine.
Bojimo se, da gre tu za prvi preizkus tega, kar se bo zgodilo po odobritvi Masellijeve-ga osnutka, s popravki, ki jih je le-ta sprejel s strani desnice in ki nižajo raven zaščite, ki jo danes uživamo in ki jo namerava Slovenska skupnost ščititi na vse načine.
TRŽAŠKA KRONIKA
BAZOVICA / 1 00-LETNICA SKD LIPA
NARODNOOBRAMBNI POMEN KULTURNEGA DELOVANJA JE ŠE VEDNO AKTUALEN
IVAN ŽERJAL
To je bilo glavno sporočilo, ki je izšlo iz niza praznovanj ob 100-letnici SKD Lipa, ko si je od srede, 15., do nedelje, 19. t.m., Bazovica nadela praznično obleko. Po sto letih pa bazovsko društvo ne kaže znakov starosti ali utrujenosti, saj, kotjedejalapredsed-nicaSKD Lipa Dora Žagar Ban v slavnostnem nagovoru na nedeljski osrednji proslavi, stoletnica ni končni cilj, ampak osnova za prihodnje uspešno delovanje. Zato je treba društvu posvetiti pozornost s strani vseh vaščanov, zlasti najmlajših. Važna je u-deležba čim večjega števila ljudi. Zadnja leta je kulturno delovanje v vasi zelo pestro, samo s petjem se ukvarja približno sto ljudi vseh starosti. Tako petje kot tudi ostale dejavnosti pa so tudi danes, kot v preteklosti, neprecenljivo narodnoobrambno sredstvo. Prizadevati si je treba za ohranitev kulturne dote iz preteklosti kot tudi tiste, ki se ustvarja v današnjem času. Društvo pa potrebuje tudi svežih moči, zato je treba verjeti v sposobnosti mladih in podpirati njihove pobude.
Osrednja proslava (zreži-ralajo je Sonja Babič), ki je potekala na vrtu Gospodarske zadruge v Bazovici, se je začela s sprevodom nastopajočih (otroškega zbora Slomšek, mladinskega zbora Bazovica, mešanega zbora Lipa in Godbenega društva Prosek, mladih recitatorjev in glasbenikov) od zbirališča "pri Šajsnikovih". Od tam je množica ljudi krenila do spomenika padlim, katerim so se poklonili, zatem pa na dvorišče gostilne Pri lipi, kjer sta bila odkritje in blagoslovitev spominske plošče. Nato so se vsi odpravili do šotora na bližnjem vrtu Gospodarske zadruge, kjer je stekel pester kulturni spored s petjem, igranjem ter podajanjem spominskih zapisov starejših vaščanov in pričakovanj mlade generacije. Pomen in priljubljenost društva Lipa pa sta se najbolj zrcalila - če seveda izvzamemo večstoglavo občinstvo - v dolgi vrsti izrazov čestitk, ki sojih posredovali tako predstavniki oblasti kot zastopniki kulturnih organizacij in sorodnih društev. Če sem dobro preštel, je bilo tako ustno kot pisno izraženih čestitk vseh skupaj kar 35. Ta podatek po mnenju podpisanega pove marsikaj, morda celo več od uradnih govorov in zapisov. Na proslavi so bile nagrajene tudi osebe, ki so z zakulisnim delom pripomogle k uspehu proslavljanja: gre za Doro Žagar, Doro Kri-žmančič in Suzano Grgič, ki so v dar prejele umetniški izdelek Gabrijele Ozbič. Predstavnika MlPZ Bazovica in MePZ Lipa pa sta na društve-
Dne 23. januarja 1899 je bilo v Bazovici formalno ustanovljeno pevsko društvo Lipa (prvi občni zbor je bil 26. februarja istega leta), ki je bilo vse do današnjih dni nepogrešljiv dejavnik slovenskega kulturnega delovanja ter ohranitve in razvoja narodne identitete v tej znameniti kraški vasi. Po sto letih ima Slovensko kulturno društvo Lipa še vedno to vlogo in v tem duhu stopa v novo tisočletje.
na vrtu Gospodarske zadruge nastop folklorne skupine kulturnega društva Mandrač Telmont iz Kopra. V soboto,
18.	t.m., pa je bil, vedno pod šotorom na vrtu Gospodarske zadruge, žur za mlade z ansamblom.
Bogato petdnevno kulturno proslavljanje torej, ki je po eni strani hotelo pomeniti spoštljiv poklon zgodovin-skemu izročilu, po drugi pa zasnovati prihodnje delovanje ravno v duhu izročila
ft
i
ni prapor, ki je bil prvič razvit leta 1909 ob 10-letnici društva, pripela nov trak.
Nedeljska osrednja proslava je bila kronanje niza dobro obiskanih prireditev, ki so se začele že v sredo, 15. t.m., s predstavitvijo knjige o delovanju društva, ki jo je napisal Iztok Pečar, v župnijski kino-
dvorani. Dan kasneje, v četrtek, 16. t.m., pa so, vedno v župnijski kinodvorani, člani Mladinskega krožka Bazovica izvedli veseloigro v narečju Doktor Zavrteni k (tekst in režija Tatjana Turko). V petek, 1 7. t.m., so v Bazovskem domu odprli razstavo domačih ustvarjalcev, zvečer pa je bil
prednikov. V prepričanju, da bodo pri društvu Lipa tudi v prihajajočem tretjem tisočletju znali ohraniti in razvijati kulturno dejavnost in narodno identiteto, se številnim izrazom čestitk, ki smo jih slišali na nedeljski proslavi, pridružuje tudi Novi glas.
PROSEK / VISOK ŽIVLJENJSKI JUBILEJ
90 PLODNIH LET MILKA CIBICA
Konec prejšnjega tedna je bil v znamenju tolikih dogodkov, da za vse na naših straneh ni bilo prostora. Med dogodki, ki so iz prejšnje številke izostali, je tudi 90. rojstni dan proseškega organista in pevovodje Milka Cibica, ki je kljub letom še vedno prisoten in dejaven, rekli bi celo mladostniški.
Milko Cibic se je rodil 11. septembra 1909 na Proseku. Že od malega je, kot je sam zapisal v zborniku ob 30-let-nici ZCPZ, pomagal stricu Dragu Cibicu, pevovodji in organistu na Proseku. Le-ta je spoznal pri Milku nadarje-nostzaglasbo in mu nudil prve glasbene osnove. Glasbene tečaje je nato obiskoval v Cirilmetodovi šoli v Trstu v letih 1923-24, obiskoval pa je tudi zasebne lekcije pri znanem tržaškem skladatelju in dirigentu Viktorju Šoncu. Poleg tega je tudi sodeloval v domačem orkestru in pevskem društvu Anton Hajdrih. Leta 1929 je prevzel vodstvo cerkvenega pevskega zbora v Križu, kjer je tudi orglal, v času fašistične diktature, po razpustu proseškega društva Hajdrih leta 1927 pa je domače pevce na skrivaj učil slovenske pesmi. Zaradi tega je bil sredi tridesetih let konfini-
.. j-----------------------------------------
*T
ran v južno Italijo, od koder seje po nekaj letih vrnil in zopet začel voditi cerkveni zbor v Križu. Leta 1940 je bil z očetom aretiran in poslan v koro-nejske zapore, med vojno pa so ga italijanske oblasti vključile v t.i. posebne bataljone.
Po vojni je sodeloval pri obnovitvi pevske dejavnosti na Proseku, kjer je vodil zbor pri domači prosveti in pomagal pri vodenju cerkvenega zbora. Se naprej je vodil cerkveno petje tudi v Križu, in sicer do leta 1957. Leto kasneje je dokončno postal organist na Proseku in to službo opravlja tudi danes, ko mu pomaga tudi mladi Davorin Starec. Milko Cibic je tudi stalno sodeloval pri pobudah Zveze
cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. Za svoje delovanje je v lanskem letu prejel kar dve priznanji: 26. septembra so mu v Cerkljah na Gorenjskem namreč izročili Ceciliji-no priznanje, 6. decembra pa je na 33. reviji ZCPZ v gledališču F. Prešeren v Boljuncu prejel priznanje Zveze.
Milko Cibic je torej ena od tistih osebnosti, ki so s svojim delom in svojo redno prisotnostjo veliko pripomogle k ohranitvi in razvoju slovenskega cerkvenega in posvetnega petja na Tržaškem. Številnim voščilom, ki jih je slavljenec prejel, se pridružuje tudi Novi glas, ki Milku Cibicu vošči še na mnoga leta.
OBVESTILA
SLOVENSKO STALNO gledališče razpisuje abonma za sezono 1999-2000. Dosedanji abonenti lahko potrdijo svoj sedež, novi abonenti lahko vpišejo abonma za sezono 1999-2000 od 15. do 30. t.m.
V	Trstu bo blagajna Kulturnega doma, ul. Petronio 4, odprta od ponedeljka do petka od 10. do 14. ure. Vse informacije dobite na telefonski številki 040-362542. V Gorici bo blagajna Kulturnega doma, ul. Brass 20, odprta od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure ter od 16. do 18. ure. Vse informacije dobite na telefonski številki 0481 33288.
SINDIKAT SLOVENSKE šole obvešča, da je od torka, 10. 'avgusta, na oglasni deski tržaškega pokrajinskega šolskega skrbništva objavljen razpis izrednega natečaja za dosego usposobljenosti za poučevanje na slovenskih osnovnih šolah in otroških vrtcih. Prošnje sprejema tržaško šolsko skrbništvo do 9. oktobra 1999. Informacije nudi urad Sindikata slovenske šole, ul. Carducci 8, 34133 Trst, telefon/fax št. 040 370301.
SINDIKAT SLOVENSKE šole obvešča, da je od 27. julija objavljen na oglasni deski Deželnega šolskega urada razpis izrednega natečaja za dosego habilitacije za poučevanje na slovenskih nižjih in višjih srednjih šolah. Prošnje sprejema pristojni Pokrajinski šolski urad (Trst ali Gorica) do
25.	septembra 1999. Informacije nudi urad Sindikata slovenske šole.
SLOVENSKO PASTORALNO središče organizira v začetku novega delovnega leta enodnevno romanje v slovensko Istro, ki ga bo vodil naš misijonar p. Janez Šamperl. Odhod bo od Sv. Jakoba in s trga Oberdan v sredo, 29. 9., ob 7. uri. Prijavite se lahko osebno ali po telefonu na številko 040 911655.
DAROVI
ZA CERKEV v Bazovici: Zel-ka Križmančič 50.000 lir; Marija in Danica ob spominu na svoje pokojne 50.000; Paolo Tognetti ob svoji poroki s Katio Salmaso 250.000; dru-| žina Tognetti, Peter in Teresa, ob krstu sina 150.000; v spomin na svoje pokojne Vida in Amalija Renčelj 100.000; domača družina ob 1. obletnici smrti sina Andreja Ražem 50.000; domača družina ob 1. obletnici smrti sina Aleksandra Ciacchi 100.000; Silva Ražem ob maši za svoje pokojne 50.000; Lidija Malalan ob spominu na svoje pokojne starše 50.000; ob 1. obletnici smrti moža Vinkota daruje žena Marija Marc 50.000; Sabina Širca za cerkev 30.000 lir.
ZA CERKEV v Gropadi: Gro-pajci ob 80-letnici g. Živica ' 120.000 lir; Kalc Milka, Gro-pada 99, 10.000; N.N. 20.000; družina Milkovič, Gropada 126, 50.000; Kalc Štefanija 10.000 lir.
MLADI NA ULICI DONIZETTI
MOSP IN SSK: VELIKA IZBIRA DEJAVNOSTI
MATJAŽ RUSTJA
Čar poletnih počitniških dni se umika sveži delovni sezoni, ki ji bo odvzel zadnjo sapo mesec junij v novem sončnem letu. Do takrat pa je vsem odprta pot v društva ali organizacije, v svet ljubiteljske kulture.
Pred nekaj leti se je mozaiku aktivnosti pridružil še kamenček Mladih v odkrivanju skupnih poti (MOSP), ki je dopolnil ponudbo Slovenskega kulturnega kluba. V mesecu oktobru se bo pričela v prostorih prvega nadstropja ulice Donizetti 3 nova ponudba mladih MOSP-a in SKK-ja, ki bi radi otresli apatijo s sovrstnikov. Dejstvo, da današnji čas in pomanjkanje ponudbe priklepata mlade na pasivnost, je vzbudilo vMOSP-u in SKK-ju željo, da bi poiskali skupne poti mladih. Rodil se je načrt, ki bo vsak večer v tednu združeval mlade na ulici Donizetti. Od ponedeljka do petka (v soboto bo izmenično vsak krožek pripravil dejavnost ali pobudo, ki bo odprta široki javnosti) se bodo vrstili tečaji ali krožki, ki vabijo prav vse od letnikov višje šole do mladih v "zrelih" letih. Likovni tečaj bo po lanskem uspehu namenjen bodisi začetnikom
kot tudi tistim, ki bi se radi urili v raznih tehnikah. Gledališki krožek bo gojil kultiviran jezik in spreten nastop in bo tudi letos zaključil sezono z odrskim nastopom. Časnikarski krožek se bo podal v svet poklica, ki oblikuje informacijo in ima zato odgovorno mesto v družbi. Udeleženci krožka bodo spoznavali govorico različnih medijev, obiskali pomembnejša sredstva javnega obveščanja pri nas in v matici. Plesni tečaj bo obdelal karibske plese. Mednarodni krožek, ki ga letos MOSP prvič prireja, bo gojil stike predvsem z manjšinami po Evropi. Prijavljeni se bodo lahko udeležili raznih seminarjev ali srečanj, ki jih prirejajo manjšine. V sodelovanju z Radijskim odrom pa bo tudi letos potekal tečaj lepe govorice (nadaljevalni in za začetnike). Jasen, artikuliran in kultiviran govor postaja v našem prostoru redkost, s strokovnjaki in izvedenci se bodo zato tečajniki podali na tla govorjene besede, ki jo vse preveč zanemarjamo.
Razprta je mavrica MOSP-ovih ponudb in vsakdo si lahko izbere barvo, ki mu je najbolj všeč.
ČETRTEK
23. SEPTEMBR,
1999
S 3. STRANI
NOVI GORIŠKI NADPASTIR
ZA SLOVENSKE OTROKE IN VSE LJUDI IZ LAŠKEGA
DVE LEPI POBUDI
10
ČETRTEK 3. SEPTEMBRA 1999
Ta je vprašal glavnega posvečevalca, naj posveti v škofa izbranega kandidata. Msgr. Daniel je nato zaukazal, naj se razglasi papežev odlok, ki je msgr. De' Antonija izbral za goriškega nadškofa in metropolita. Branju papeževega odloka je sledila pridiga, v kateri je msgr. Daniel orisal življenje msgr. De' Antonija in spregovoril o pomembnosti in teži škofovske službe. Nato je potekal ključni trenutek obreda - posvečenje. Najprej je posvečevalec izprašal kandidata in mu postavil devet vprašanj, ki zadevajo prizadevanje za oznanjevanje e-vangelija, ohranjanje vere, zvestobo papežu, skrb za potrebne pomoči in pastirsko službo. Na vsako vprašanje je izbrani glasno odgovoril: ' Hočem!" in izkazal pripravljenost za novo službo. Sledile so mogočne litanije vseh svetnikov, med katerimi je izbrani ležal na tleh. Nato je v popolni tišini posvečevalec položil roke na kandidatovo glavo in molil za njegovo posvečenje. Isto so storili za njim vsi prisotni škofje, med katerimi so bili tržaški škof Ravignani, videmski nadškof Battisti, škof iz Con-cordie-PordenonaCorra, koprski škof Pirih ter mnogo drugih iz različnih dežel in držav (bil je prisoten tudi nadškof iz Burundija). Po polaganju rok sta dva diakona držala nad glavo klečečega kandida-
PRIHOD NOVEGA NADŠKOFA
Novi goriški nadškof msgr. Dino DeAntoni bo prišel v Gorico v nedeljo,
26.	septembra, okoli 1 7. ure. Prej se bo še na kratko ustavil v oglejski baziliki, nato pa bo skozi glavna središča ob Soči prispel v mesto.
Ob 17. uri bo v stolni cerkvi uradna umestitev s slovesno mašo. Verniki naj se v stolnici zberejo do časa, saj bo tam zaradi rezervacije za oblasti, povabljene goste in številno delegacijo iz Chioggie prostor zelo omejen. Toplo vabljeni!
ta odprto evangeljsko knjigo, medtem ko so škofje izrekali posvetil no molitev.
Novi škof je potem iz rok posvečevalca prejel znamenja svojega dostojanstva. Najprej je msgr. Daniel trikrat mazilil glavo kandidata v zna-j menje blagoslova, nato mu je izročil evangeljsko knjigo, da bo oznanjal božjo besedo z vnemo in gorečnostjo. Sledila je izročitev škofovskega prstana, znamenja zvestobe Cerkvi, mitre in pastorala, simbola škofovske in pastirske službe. Liturgični obrazec predvideva nato "ustoličenje" novega škofa, ki mora sesti na pr-I vo mesto med škofi. To je bilo pomenljivo dejanje, saj seje { novi goriški nadškof DeAntoni usedel ravno na mesto do-' sedanjega nadškofa Bommar-I ca. To dejanje je spremljal bu-i ren aplavz, medtem ko je zbor zapel himnofccesacer-dos magnus. Sledil je poljub miru, ki gaje med ploskanjem množice novi škof prejel od vseh prisotnih škofov.
Med evharističnim bogoslužjem je novi škof prvič maševal kot tak, po obhajilu pa i je sledil še del obreda posvečenja, ko je novi škof obšel glavno cerkveno ladjo in prvič blagoslavljal vernike. Pred ' koncem pa je msgr. DeAnto-| ni nagovoril vernike, se poslovil od domače Chioggie, kjer je bil do sedaj generalni vikar, ter pozdravil nekaj sto gori-1 ških vernikov, ki so se zbrali na slovesnosti. Rekel je, da ne prihaja v Gorico kot gospo-j dar naše vere, ker je naša vera trdna, ampak kot pastir. Ob koncu je v treh jezikih goriške nadškofije, italijanščini, fur-lanščini in slovenščini izrekel stavek: Zahvalimo se Gospodu, našemu Bogu.
Ob izstopu iz cerkve ga je spet pozdravila velika množica ljudi. Nadškof se je nato srečal s predstavniki oblasti in goriškimi verniki ter s svojim prisrčnim nastopom in resnično veliko dušo dokazal, da i ne bo težko se priljubiti gori-škemu ljudstvu, zato ga vsi pričakujemo 26. t.m., ko bo prišel v Gorico in uradno nastopil kot naš novi nadškof.
KARLO MUCIC
PREDŠOLSKA
PRIPRAVA
Tudi letos je zelo lepo uspela tradicionalna predšolska priprava na začetek pouka za malčke iz Laškega, ki ga organizira SKRD Jadro na svojem sedežu ter dvorišču v Romja-nu. V dveh tednih so imeli otroci, ki so v glavnem obiskovali slovensko osnovno šolo, priložnost osvežiti in utrditi znanje slovenščine, saj jih večina prihaja iz mešanih zakonov ali iz italijanskega okolja in jih je bilo zato tudi letos potrebno stalno opozarjati, naj se pogovarjajo v slovenščini, tako da pridejo v šolske klopi s svežo in izboljšano slovenščino. Dnevi, ki sta jih vodili Jana Jarc iz Doberdobain Vi-
Ijena Devetak z Vrha, niso bili enolični, saj so otroci med drugim pripravili v raznih tehnikah najrazličnejše likovne in ročne izdelke, obiskali bližnjo pekarno in videli obdelavo kruha, picerijo, kjer so jim pokazali postopek za pripravo pic, ter bližnji agriturizem,
kjer so spoznali razne vrste domačih živali. Pobuda, ki traja že več kot deset let, je imela letos pokroviteljstvo občine Ronke, didaktičnega ravnateljstva iz Doberdoba terZSKD. Obiskovalo jo je kakih dvajset otrok, ki so bili razdeljeni v dve starostni skupi-
ni. Zaradi tega so uporabljali tudi prostore sosednjega društva UDI, s katerim društvo Jadro večkrat sodeluje. Naj še omenimo, da namerava društvo Jadro v kratkem pripraviti običajna tečaja slovenščine za odrasle, ki bosta potekala enkrat tedensko po dve uri, ter novo številko društvenega biltena.
SREČANJE LJUDI IZ LAŠKEGA
V	soboto, 4. t.m., pa je potekal v prostorih pod cerkvijo v Romjanu v priredbi MoPZ Pino Salvador večer, posvečen srečanju ljudstev z našega konca oz. Bizjakov, Slovencev in Furlanov. Zaradi tega so poleg domačega zbora, ki je zapel tudi slovensko Nocoj pa, oh nocoj Frana Venturinija, zapeli še MoPZ Kras iz Opatjeva sela, vasice, ki je neuradno pobratena z Ronka-mi, MePZ S. Ambrogio iz Tržiča in furlanski MePZ iz Muzzane.
RAZSTAVA V TRZICU
NARODNE NOŠE IN KRAŠKE UMETNINE
V	Tržiču je bilo v središču mesta pred časom svečano odprtje likovne razstave kra-ških umetnikov iz okolice mesta. Gre za slovenske ustvarjalce, ki skušajo vsak na svoj način izraziti pripadnost svetu, ki jih obdaja, pa naj gre za Kras ali za morje.
Svečana otvoritev razstave je bila v soboto, 4. t.m. Odprtja likovne razstave in razstave narodnih noš letošnjih udeležencev kraške ohceti v galeriji Fuori dalle mura seje udeležilo res veliko ljudi. Seveda ima za ta dogodek največ zaslug Bernardka Radetič, predsednica dejavnega kulturnega društva Tržič.
Na večeru je nastopila tudi igralka Nikla Panizon, ki je govorila o narodnih nošah. Kraške umetnike pa je v slovenskem in italijanskem jeziku predstavil Jurij Paljk, ki je dejal: "Vsaka skupinska razstava je dogodek zase, saj predstavlja skupino umetnikov, ki se v svojem umetniškem delu lahko medsebojno oplajajo, a obenem ni rečeno, da so
si tudi sorodni v umetniškem slogu, v likovni govorici in nagovarjanju gledalca. Mislim, da je tako tudi z nocojšnjo likovno razstavo, saj imamo na ogled štiri med seboj zelo različne ustvarjalce, ki so se zbrali na tej skupinski razstavi, v zasebnem in ustvarjalnem življenju pa se med seboj ne družijo ne prijateljujejo in se nekateri morda komaj poznajo.
Kaj je torej tista vez, ki dru-1 ži Bogomilo Doljak, Oskarja Beccio, Livija Perica in Iva Petkovška, ki se nocoj predstavljajo vam, dragi prijatelji? Mi-i sl im, da gre za njihov odnos do življenja, za njihov odnos do človeka in njegove ujetosti v vsakdanjik, da gre pri njihovem med soboj tako različnem umetniškem ustvarjanju za tisto globljo potrebo u-metnika po nagovarjanju človeka, ki dela naše življenje znosno in lepo. Vsi štirje umetniški ustvarjalci vsak po svoje skušajo preseči svojo vsakdanjo ujetost v sodoben in hud ritem življenja, skušajo najti
tak umetniški izraz, ki bi najbolje in kar se da prepričljivo nagovarjal obiskovalca razstave, sočloveka. Jasno tudi je, da vsak umetnik skozi svoja umetniška dela skuša izra-, žiti samega sebe, povedati, da on tako gleda na svet in lepo, kot je tudi jasno, da s svo-j jimi deli skuša gledalca prepričati v svoj prav.
Če Bogomila Doljak s svojimi lesenimi skulpturami, ki I jih odlikuje temeljna vezanost na vse njeno delo, ki sloni na tradiciji in zgodovini kraške-ga človeka, nagovarja vsakogar izmed nas, naj se pomudimo pri stvaritvah iz tople-J ga lesa, naj le pogledamo, kako imeniten je ta element in kaj vse se da iz njega narediti, potem nas drugi umetnik, Livio Peric, ki se danes tudi prvič predstavlja v javnosti, nagovarja, naj se pobliže spoznamo s popolnoma novim, a pri nas izjemno prisotnim naravnim elementom^ in sicer kraškim kamnom. Če je Do-Ijakova zapisana toplemu le-: su, potem je Peric zapisan navidez hladnemu kamnu, iz katerega pa hoče narediti take stvari, ki bodo v gledalcu vzbujale toplino. Nocojšnja slikarja Ivo Petkovšek in Oskar Beccia, ki se sicer ukvarja tudi
z grafiko, sta spet dokaz več, kako lahko umetniki z različnimi tehnikami in predvsem pa z različnimi slogi nagovarjajo sočloveka. Če je Ivo Petkovšek zavezan mediteranskim barvam in včasih kar hi-perrealizmu, saj ga poznamo po njegovih čutnih deklicah, damah in prepričjivih vedu-I tah, potem pa je Oskar Beccia dosti bolj umirjen in raz-mišljujoč slikar, ki že dolga leta slika svojevrstne kompozicije, ki bi jim v vsakdanjem življenju našli še najlepšo primerjavo v polžkih, a se skuša skozi samosvojo likovno govorico približati gledalcu in mu povedati, daje življenje dosti bolj zapleteno, kot se zdi.
Če je Bogomila Doljak prepričljiva v elegantni in mehki likovni govorici, je Livio Peric dosti bolj zavezan oprijemljivemu Krasu, Ivo Petkovšek mediteranski prešernosti in Oskar Beccia tihi srednjeevropski zamišljeni drži človeka, ki mu ni vseeno, kakšno življenje živi.
Štirje med sabo gotovo različni ustvarjalci pa tudi pričajo, da je pri nas še prostor za umetniške duše, kar je po mojem najlepša stvar, ki smo ji nocoj priče."
Za podrobnejše ponudbene pogoje vas naprošamo, da preberete informativne analitične liste na razpolago pri naših okencih
odpri si-
••SVOJohSinu novimi posojili
lahko izbereš
menijivo
obrestno mero
jC obrestno
4.25% za P
3 leta
Nova posojila za nakup, gradnjo ali razširitev vaše hiše.
*
BANCAGRICOLA
KMEČKA BAN KA
GRUPPO CAER
MEŠANI PEVSKI ZBOR PODGORA
NA KRASU IN V BENEČIJI
V BRESTOVICI
V nedeljo, 12. septembra, so v Brestovici na Krasu počastili pokojnega dirjgenta in organista Bogomira Špacapana s spominsko mašo ob 15. uri, ki jo je daroval domači župnik. Pri sveti daritvi je sodeloval mešani pevski zbor-Pod-gora, ki je pod vodstvom sina dr. Mirka Špacapana izvajal peto mašo Na čast očetu Bo-gomiru. Brestovci, Jameljci in Podgorci so se tako spomnili velikodušnega in vnetega organista, ki je svoje prve orgelske korake začel prav v Brestovici in v tej kraški vasi tudi sklenil svoje zemeljsko bivanje ob velikonočni procesiji I. 1997. Po maši so se gostje in domačini zbrali na hladnem prostoru ob cerkvi in ob dobrem prigrizku ter slovenskih narodnih pesmih v lepem prijateljstvu zaključili prijetno nedeljsko popoldne.
V SLOVENSKI BENEČIJI
Medtem ko je v nedeljo,
19. t.m., sv. oče v Mariboru razglaševal za blaženega A. M. Slomška, je ob 11. uri v
cerkvici sv. Trojice nad Viš-koršo v Terski dolini potekala spominska maša za pokojnim duhovnikom Arturom Blasutto, enim izmed Čedermacev slovenske Benečije. Sveto daritev je daroval župnik Renzo Calligaro, po rodu čistokrven Furlan, ki pa je močno občutil krivico, ki se je zgodila pokojnemu Blasut-tu in z njim vsem beneškim Slovencem. V ognjeviti in dovršeni pridigi je z zanosom, ki ga ne zmore niti najbolj zaveden Slovenec, osvetlil lik pokojnega, kako sta ga preganjali svetna in žal tudi cerkvena oblast zaradi maševa-nja v domačem slovenskem jeziku, ko je bil izgnan iz župnije Liese in ko so mu zapirali cerkvena vrata v domači Viš-korši, kamor seje zatekel zagrenjen. Petletnica Blasuttove smrti je bila pogumnemu don Calligaru priložnost, daje spet pokazal s prstom na vse tiste, ki v Benečiji zapostavljajo domači jezik in kulturo in s tem pehajo ljudi v malodušje. Vse prisotne in odsotne je pozval,
naj po zgledu g. Blasutta v moči svete vere pogumno branijo domači jezik in s tem beneške doline pred propadanjem. Sam pa je med mašo kot pokojnik molil v lepem beneškem narečju berila, evangelij in prošnje. Temu vzdušju je zagotovil primeren okvir tudi nastop mešanega zbora Podgora, ki je pod vodstvom dr. Mirka Špacapana spremljal sveto mašo.
Ob zakuski sta se nato podgorskim pevcem pridružili sestri Cher iz Barda (žena in svakinja prof. Viljema Cerna) ter starosta beneških glasbenikov g. Anton Birtič. Slednji je od naših pevcev zahteval dodaten nastop ob dobri domači kapljici, potem pa seje Podgorcem zahvalil v imenu beneških rojakov.
Povejmo še, da bo moška pevska skupina Akord iz Pod-gore nastopila 23. t.m., ob 19. uri na otvoritvi razstave gori-škega rojaka Andreja Kosiča v galeriji Družine v Ljubljani.
ROBERT FAGANEL
V KC LOJZE BRATUŽ
V petek, 24. septembra, bo
ob 18. uri v Kulturnem centru Lojze Bratuž odprtje razstave goriškega slikarja Roberta Faganela. S tem kulturnim dogodkom se uradno začenja sezona 1999/2000, ki obeta veliko prireditev. Slikar se bo predstavil z izborom olj na temo Gorica in Goriška. O umetniku bo spregovoril Jurij Paljk. Razstava, ki stajo podprla ministrstvo za kulturo R Slovenije in fundacija CaRi-Go, bo odprta do 31. oktobra
od ponedeljka do sobote od 10. do 12. in od 17. do 19. ure, ob nedeljah ob 10. do 13. ure.
40-LETNICA GORIŠKIH KRVODAJALCEV
25. in 26. t.m. bo goriško Združenje prostovoljnih krvodajalcev praznovalo 40-letni-co ustanovitve. V soboto bo ob 10. uri srečanje državne zveze krvodajalcev v avditoriju, ob 15. uri okrogla miza. V nedeljo bo ob 10. uri slovesna maša na Travniku, ob 11.30 pa slavnostna akademija v avditoriju.
IZLET PROSVETNEGA DRUŠTVA RUPA-PEČ
SONCE, MORJE IN ŠE KAJ (2)
V petek, 27. avgusta, smo
spet šli po isti poti vse do Sor-renta, nato pa smo se povzpeli v notranjost polotoka po slikoviti cesti ' il nastro azzur-ro": gre za visoko nad morjem v skalo vklesano cesto z mostovi in predorčki. Prišli smo tako do Positana, a se nismo mogli ustaviti, ker je bilo veliko prometa in premalo parkirnega prostora. Počasi smo nadaljevali pot do Amal-fija. Amalfi, prva pomorska republika skupaj z Benetkami, Genovo in Pizo, je danes turistično središče v slikovitem o-kolju in z milim podnebjem. Vse je prevzela mogočna stolnica na lepem trgu z vodnjakom, posvečenim sv. Andreju, kot je tudi stolnica sama. Do cerkve vodi strmo široko stopnišče; čisto odmaknjen od cerkve pa je zelo originalen zvonik z biforami in okrašen z majoliko. Cerkev sama je mešanica raznih slogov: a-rabsko-normanskega, baročnega. V kripti stoji velik kip sv. Andreja apostola, pod oltarjem so ohranjene njegove relikvije. Vreden ogleda je tudi mali klošter Chiostro del Paradiso. Nastal je kot pokopališče uglednih meščanov, s časom je bil zapuščen, sedaj lepo obnovljen za jubilejno leto 2000.
Po kosilu v ribji restavraciji ob morju smo se prosto sprehodili po pisanih uličicah in gledali spominčke, nato pa smo se vkrcali na manjšo ladjo ter se peljali vzdolž obale vse do Posistana in tako lahko z morja videli kraje in cesto, po kateri smo se vozili dopoldan. Kljub skalnatemu svetu so obronki v terasah obdelani vse do vrha: vinogradi, limonini in pomarančni nasadi. Naredili smo tudi kratek
postanek v Grotta smeralda: ime je jama dobila zaradi barve vode ob igranju svetlobnih žarkov. Zanimivost je tudi ta: na dnu so postavljene I jaslice in ob Božiču imajo potapljači tu mašo. Ker dopoldan nismo izstopili in si ogledali Positana, smo to storili sedaj, ko smo pristali v slikovi-tem portiču. Tu stoji hiša ob hiši oz. hiša nad hišo, saj je pobočje zelo strmo, le tu pa tam je kakšna palma ali pomarančni nasad. Ulice so zelo ozke in strme, res zelo origi-| nalen kraj. Posprehodu in nakupovanju značilnih vezanih oblek smo se vrnili v Amalfi, od koder nas je peljala pot mimo Maiori in Minori v Vietri sul mare in seveda v Salerno. Bilo je le 22 km, a zaradi ozke ceste smo se vozili dobro uro.
V soboto smo zapustili o-balo in po avtocesti šli v Pom-peje (na sliki). To je moderno mesto z znanim svetiščem Roženvenske Matere Božje. Dr. Bartolo Longo (1841-1926) je razširil med ljudmi češčenje rožnega venca; ustanovil je razne dobrodelne ustanove (sirotišče, bolnišnice) in nato postavil še cerkev. Žal je cerkev v popravilu, od zunaj smo videli le krasen zvonik v petih nadstropjih z angeli, kipi, 11 zvonovi in čisto
na vrhu 6 m visok bronasti križ. Le bežno smo si ogledali notranjost (bila je ravno maša), bogato okrašeno z marmorjem, freskami in mozaiki; nad vhodom so odi ične orgle. Na glavnem oltarju je Marijina slika na platnu, vsa v draguljih. Pompeji so znani predvsem kot staro rimsko trgovsko središče in pristanišče, ki sta ga I. 79 po Kr. ob izbruhu Vezuva zakopala pepel in pesek skupaj z Ercolanom in Sta-bio. Prva izkopavanja poko-: panega mesta segajo v leta 1594-1600, sistematično pa se je izkopavanje začelo leta 1748 in se redno, a počasi nadaljevalo, vendar je še danes dober del mesta pokopan. Vsekakor obiskovalec z lahkoto spozna, kako mogočno je bilo to mesto, obdano z obzidjem in s sedmerimi vrati. Mi smo šli do Porta Mari-I na do jedra mesta, do Foruma: tu jepotekalo vse mestno življenje. Ulice so pravokotne, polne trgovin; vidni so še napisi, grafiti in marsikje freske. Ogledali smo si klavnico, i mlin in pekarno, mestni vod-i njak, toplice in eno izmed najbolje ohranjenih hiš, last bratov Vitti. Vidi se, da je bi lo mesto bogato, saj je imelo veliko hotelov, konjušnic, gostiln, jav-- nih kopališč in toplic, gledali-
i šča in svetišča. Tu naj bi živelo 20.000-25.000 prebivalcev. Za celoten ogled je potrebnih vsaj 5 ur; mi smo bili tukaj poldrugo uro. Bilo je i vsekakor zanimivo, res vred-no ogleda. Zadnja točka na-! šega potovanja je bila Caser-I ta, pravzaprav kraljeva palača iz 18. stol. z velikanskim par-1 kom, spomladanski in jesen-: s ki sedež Burbonov.
Karel Burbonski je hotel I zgraditi nekaj, kar bi preka-; šalo mogočni Versailles. Dela I so trajala z raznimi premori več let. Z zedinjenjem Italije (1860) je palača postala last Savojcev, po 1. svetovni vojni pa države. Med 2. svetovno vojno sta palača in velikanski park utrpela veliko i škodo. Danes je možen le delen ogled palače v prvem nadstropju, ker v ostalih vejah palače imajo svoj sedež razne šole in uradi. Vreden ogleda pa je park, ki se razteza za palačo: celotne površine je 120 ha, prekrite v glavnem z gozdom, deloma z angleškim parkom. Še posebno pa privlačuje turiste 3 km dolga sprehajalna cesta s slapovi, vodometi, vodnjaki. Vodovod je namreč speljan prek več dolin skozi 5 hribov (40 km) v jamo visoko nad parkom (204 m), od koder se voda spušča v terasah navzdol. To je ena sama igra vode in zelenih površin, vmes pa so postavljene razkošno okrašene fontane, posvečene raznim božanstvom. Tu pa tam stojijo klopce, saj je to mestni park. Po njem vozijo kolesarji, za turiste pa so na voljo manjši avtobusi. Lepo je obhoditi ; te zelenice in vodnjake! Na-i slednje jutro se je pa začela dolga vožnja proti domu. Zdela se nam je neskončna; imeli smo dve uri zastoja na | avtocesti pri Rovigu, tako da ! smo pozno ponoči srečno iz-| stopili v Rupi.
■■■—  -IN / KONEC
OBVESTILA
OBČINSKA UPRAVA občine So-vodnje ob Soči vabi v soboto, 25. septembra, ob 20. uri Na frnažo vRupokpoču (po vodo)... Spregovoril bo župan, zapel pevski zbor Rupa-Peč. Nekaj bomo popili, pojedli in poklepetali kot po starem..., tudi o obnovljenih vodnjakih v občini.
FOTOKLUB SKUPLNA 75 in Kulturni dom Gorica vabita na prvo Fotosrečanjev soboto, 25. t.m., ob 18.30 v Kulturnem domu.
SSG. V nedeljo, 26. t.m., bo ob 19.30 v KC Bratuž gostovalo Slovensko stalno gledališče s komedijoS/acJ/ce šibkosti žena v režiji Dušana Mlakarja.
OTROŠKI ZBOR O. Župančič obvešča, da bo prvo srečanje v ponedeljek, 27. t.m., ob 14.30 v prostorih doma A. Budal. Vabljeni otroci, ki obiskujejo zadnje leto vrtca in osnovno šolo.
KD OTON Župančič obvešča, da bo prvo srečanje sprostilne telovadbe (vodi Aldo Rupel), v totek, 5. oktobra, ob 19.30 v Kulturnem domu A. Budal v Štan-drežu. Informacije ob urah kosila na tel. št. 0481 21893.
DAROVI
ZA CERKEV v Jamljah: namesto cvetja na grob pokojnega Mariota Sobana N.N. 100.000, Marija Antoni 50.000, Olga Pan-gus 50.000, Mirela Peric 50.000, Radetič Dominika, Mario, Lidija in Sonja po 100.000 lir.
ZA CERKEVsv. Ivana: v spomin na Mariota Sobana N.N. družina 100.000 lir.
ZA SKLAD s. Mihelangele Maraž: v spomin na pok. Franca Gravnarja vrstniki 120.000 lir.
ZA NOVI glas: Joseph Zelle, ZDA 67.000 lir.
ZA CERKEV na Peči: N.N. 100.000 in za cvetje 20.000; N.N. in N.N. 1.000.000 lir za obnovitev cerkve.
ZA OBNOVITEV cerkve na Vrhu: N.N. 500.000 lir.
ZA CERKEV v Mirnu: Štefanija Kovic Malič namesto cvetja na grob Janka Petejana 50.000 lir.
ZA CERKEVv Steverjanu: v spo-min na pok. Stojana Peršiča N.N. 60.000; v spomin na pok. mater Ljubomiro Lenardič hčerki Sabina in Nives z družinama 100.000, hči Jožica z družino 100.000; v zahvalo N.N. 500.000; N.N. ob 30-letnici smrti Emilije FJlede 100.000; Klementa Humar vd. Ušaj 100.000; brat v spomin na pok. Franca Gravnarja 50.000 lir.
FILMSKI POKLON DARKU BRATINI
V četrtek, 23. septembra, ob 20.45 bodo v Kulturnem domu v Gorici vrteli film Carla Theodora Dreyerja Ger-trud. S tem filmskim klasikom, zadnjim delom velikega danskega režiserja, se začenjajo filmski četrtki v Kulturnem domu 1999/2000. Prvi film posveča Kinoatelje spominu na ustanovitelja in predsednika Darka Bratino. Gertrudje bil pred kratkim restavriran, podnaslovljen je v italijanščini in sedaj spet prihaja v kinodvorane.
Po kratkem premoru bo Kinoatelje v sredo, 20. oktobra, odprl XIV. Film Video monitor, pregled slovenskega filma, ob koncu katerega se bodo pričeli redni filmski četrtki Gorica Ki nema - Gorizia Cinema 1999/2000.
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
ob 40. obletnici ustanovitve
uprizoritev operete Radovana Gobca
HMELJSKA PRINCESA
nastopajo: solisti, igralci dramskih družin Oder 90 in Štandrež, pevci zborov Hrast iz Doberdoba, Rupa-Peč, Lojze Bratuž iz Gorice, Podgora in Štandrež.
Operetni orkester sestavljajo mladi glasbeniki iz naše dežele
sodeluje: folklorna skupina iz Tolmina REŽISER: Adrijan Rustja dirigent: Hilarij Lavrenčič
SLAVNOSTNA PREDSTAVA: SOBOTA, 9. OKTOBRA 1999, OB 20.30 PONOVITVE: NEDELJA, 10. OKTOBRA, OB 17. URI,
ČETRTEK, 14. OKTOBRA, OB 20.30,
SOBOTA, 16. OKTOBRA, OB 20.30.
4r
■N>
sN~
&
<
n*
c trn-
.o
'V
v
V razstavnih prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž bo razstavljal
ROBERT FAGANEL
Umetnika bo predstavil Jurij Paljk.
ODPRTJE RAZSTAVE BO V PETEK, 24. SEPTEMBRA 1999, OB 18. URI. VLJUDNO VABLJENI!
11
ČETRTEK
23. SEPTEMBRA
1999
12
ČETRTEK 23. SEPTEMBRA 1999
SLAVJE V GORNJEM TE
ZLATA MASA DR. EMILA CENCIGA
"Čedermac" Emil Cencig je pred kratkim praznoval svojo zlato mašo. Rodil seje namreč v Črnem vrhu v občini Podbonesec v Nadiških dolinah na Božič leta 1925.
Komaj dvanajstleten je stopil v semenišče v Castelleriu, v duhovnika gaje posvetil 10. julija 1949 videmski nadškof msgr. Nogara. V veselje družine in cele vasi je pel novo mašo 1 7. julija istega- leta v rojstni vasi. Po nekaj kaplanskih službah je bil leta 1957 imenovan za župnika v kraju Gornji Terbilj, kjer še deluje po 42 letih. Tej župhiji so po smrti g. Ivana Zupančiča dodali še župnijo Oblica. Ko je umrl g. Mario Laurencig, so mu poverili še dušno pastirstvo Dreke; v tej župniji mu je sicer dragocen pomočnik msgr. Marino Qualizza.
Svojo poklicanost za duhovniški poklic je jubilant odkril v globoko verni družini, v kateri sta se vsak dan prepletala, kot lepo pravi zlatoma-šnik v štirinajstdnevniku Dom, molitev in vsakdanje trdo delo. Pogosto so se zvečer sha-
j jali vsi številni družinski člani okrog deda, da bi po večerji molili rožni venec. Tudi v se-meniških letih so ga starši z velikimi žrtvami in z veselim | srcem podpirali. V župniji, kjer je od vedno priljubljen, zelo ceni vzajemno zaupanje, prijateljstvo, iskrenost, solidarnost med ljudmi ter njihovo pomoč zlasti šibkejšim in potrebnim. Vrata jubilanta so bila na vseh mestih, kjer je o-pravljal svoje nezamenljivo poslanstvo, vedno odprta vsem. Pa tudi vaščani so ga od vedno radi sprejemali na svojih domovih, saj je s kolesom rad obiskoval vse zaselke, ki so mu bili zaupani.
Jubilantu izraža tudi uredništvo našega lista najprisr-j čnejše čestitke ter mu želi še veliko zdravih in plodnih let.
O VILENICI
Seveda govorimo o literarni nagradi Vilenica in o tridnevnem srečevanju pesnikov, pisateljev in nasploh književnikov z vsega sveta na slovenskem Krasu, v Sežani, Lipici, Štanjelu in drugod.
O tisti Vilenici torej, ki je zares tudi kraška jama, a je zadnja leta postala predvsem znana po prestižni mednarodni literarni nagradi, ki jo podeljujejo vsako leto drugemu književniku ali književnici iz srednjeevropskega prostora. Tudi letos je Vilenica za nami, udeležilo se je je mnogo pesnikov, pisateljev, esejistov in mislecev z vseh strani sveta; prisotni so bili tudi ljubitelji književnosti. Tu moramo žal zapisati, da je po našem le-teh premalo. Najbrž jih tudi drugod na podobnih in sorodnih srečanjih ni prav dosti, a vendar menimo, da bi v prihodnje organizatorji le morali skušati še bolj približati književnike in posredno s tem književnost bralcem in vsem ljubiteljem lepe knjige. Občinstvo pa je le tisti dejavnik, ki naredi neko prireditev svečano, javno in zato še bolj odmevno. Od vedno se nam je namreč zdelo zapiranje literatov v lastne kroge več kot le velika neumnost, uganjanje nekakšnega kulturnega elitizma, ki ga tudi literati preradi uganjajo; pa samo še ena neumnost več na tem svetu. Zelo enostavno povedano: književnost ni za izbrance, ampak za ljudi, za bralce; vse drugo so puhle prevare in narcisoidna spogledovanja v niti ne tako čistih ogledalih.
Veseli smo bili dejstva, da se je letos na Dragi predstavil zamejski književnik in pesnik Aleksi j Pregare, ki je prav v Vilenici lahko obenem tudi pro-
JURIJ PALJK
moviral svojo zadnjo pesniško zbirko in izbor svojih razmišljanj. Nevsakdanje je namreč, da dovolijo kakemu pesniku, da se predstavi s svojimi zadnjimi knjižnimi novostmi; Pregarcu je to uspelo in j je tudi prav, da mu je, saj je l dejansko zares človek, ki živi ob meji in na njej med slovenskim in italijanskim kulturnim svetom.
Okrogla miza o Trstu, pravzaprav niz razmišljanj o Trstu in njegovi vlogi - mimogrede: odmevni esej tržaškega pisa-, telja Borisa Pahorja smo objavili v zadnji številki našega tednika - pa je poglavje zase. Že pred samim začetkom okrogle mize-foruma in predstavitvijo publikacije z naslovom j Trst se je namreč vedelo, da bo sledila vrsta polemičnih zapisov, da bodo sledila globoka nestrinjanja z izbiro ljudi, ki so pri zborniku o Trstu ; sodelovali, da se bodo kresa-la mnenja o tem in onem, predvsem pa o tem, zakaj je ! v zborniku tako malo slovenskih piscev iz Trsta. Tudi sami imamo nekatere pomisleke nad povabljenimi sodelavci in nad načinom, kako se o Trstu lahko piše, ne da bi se pri tem dosti bolj upoštevali ! Slovenci, ki tu živijo. Po naše [je namreč tako v zborniku kot tudi pri okrogli mizi sodelovalo daleč premalo slovenskih piscev iz Trsta in sploh ! zamejstva.
Neprijeten občutek, da si kot pisec iz zamejstva manj vreden kot pisec iz osrednje Slovenije, je namreč še kako prisoten tudi na Vilenici in, če tokrat zares lahko upravičeno rečemo, da ne gre za nobeno zamejsko žalost in užaljenost,
ampak predvsem za dejstvo, j da imamo danes zares pišoči Slovenci, ki živimo v Italiji, vedno manj teže tako pri nas kot tudi in predvsem v osrednji Sloveniji, lahko rečemo, da je bila pri zborniku Trst le storjena napaka, ki jo bo zelo težko popraviti. Zdi se, kot da ra-\ zen Rebule in Pahorja pri nas nihče več nič ne piše in nima ničesar povedati, za kar pa vemo, da ni res. Kot vemo tu-di to, da bi imeli predvsem mlajši pisci in pesniki povedati še kaj o Trstu; gotovo bi vnesli v svoje prispevke vsaj več svežine in življenjskosti,
■ vsakdanjega utripa mesta in okolice. /\ tu trčimo že ob u-redniške izbire, ki so izbire in kot take zato nujno delijo duhove. Sicer pa boste v polemikah še veliko brali o tem, upamo namreč, da se bo na zbornik poleg prof. Pirjevca še kdo odzval in to tudi zato, ker | se mora.
Če sedaj pustimo polemiko ob strani, moramo pisa-; tel ju Iztoku Osojniku, ki je organiziral Vilenico, izreči vse naše priznanje in to tudi in morda predvsem zato, ker je na Vilenico končno povabil furlanske pisatelje, pesnike, furlansko književnost in jim tako posredno dal tisto priznanje, ki jim ga italijanska I stvarnost dan za dnem zares načrtno odreka.
Se danes imam v ušesih besede rektorja videmske uni-verze prof. Marzia Strassolda, ki je pred leti v furlanskem mestecu Taržizmu (Tricesimo) na javnem mestu dejal, da moramo biti Furlanom prav | Slovenci za zgled, in to zato, ker da so bili Furlani, kar se tiče jezika in tudi plemstva sredi prejšnjega stoletja, na boljšem, a vendar imamo da-j nes Slovenci lastno državo, univerze v lastnem jeziku in ! Furlani ne.
ARTURO BLASUTTO
SPOMIN NA ZAGOVORNIKA BENEŠKEGA ČLOVEKA
V nedeljo, 19. septembra, so v Viškorši v cerkvi sv. Trojice počastili spomin na g. Ar-tura Blasutta, ki je umrl pred petimi leti. V Blasuttovi domači vasi se je zbralo veliko vernikov, ki so napolnili cerkev do zadnjega sedeža. Dvojezično sv. mašo je daroval furlanski duhovnik Renzo Cal-ligaro, ki seje zaradi duhovnega vodenja v Bardu v Terski dolini izvrstno naučil tamkajšnjega slovenskega dialekta. G. Calligaru je bila poverjena tudi naloga, da obeleži lik domačega duhovnika Blasutta. O njem je spregovoril sproščeno, jasno in prodorno, brez nians ali dvomljivih stavkov, a tudi s težkimi besedami, ki so bile namenjene vsem tistim, ki so g. Blasuttu zagrenili marsikateri trenutek, po vojni in po njej. Sv. mašo je o-bogatila še slovenska pesem, ki jo je izvajal Mešani pevski zbor Podgora iz Gorice.
Arturo Blasutto seje rodil v Viškorši v Terski dolini leta 1913. Po posvečenju v duhovnika je bil duhovni vodja v O-sojanah v dolini Rezije, kjer je preživel težke čase druge svetovne vojne. Pomagal je vsem, ki so se nanj obrnili za pomoč, zato so ga nemški okupatorji preganjali. Zaradi vztrajnosti le-teh je bil primoran se zateči k prijateljem duhovnikom v Nadiške doline oz. na svoj dom vViškoršo. Povojni vihri je bil leta 1946 imenovan za vikarja na Lesah v grmiški občini. Vendar niti po vojni mu ni bilo dano živeti v miru. V Benečiji je takrat slovenski človek doživljal močne pritiske, o katerih na zelo zgovoren način piše g. Cuffolo v svojem dnevniku, nelahko življenje našega človeka po koncu druge svetovne vojne je na najlepši način označil s stavkom "prišli smo z dežja pod kap". Tudi Arturo Blasutto je bil tarča teh pritiskov, kako pa naj ne bi bil, ko je uporabljal slovenski jezik v cerkvi in pri ka-tehizmu! Leta 1955 je bil prisiljen zapustiti leško faro in se je vrnil v rojstni kraj, kjer si je veliko prizadeval, da bi pri domači cerkvi sv. Trojice spet o-živili staro navado poljubljanja križev. Zelo priljubljeno tradicijo ponavljajo še danes, na njej sodelujejo ob vernikih terske doline tudi obmejni prebivalci posoških krajev.
Arturo Blasutto je umrl v rojstni vasi 1 7. septembra 1994.
ERIKA JAZBAR
OBVESTILO
PEVSKI ZBOR POD LIPO
vabi v soboto, 25. septembra, ob 20. uri v College v Špetru Slovenov na praznik ob 25. obletnici zborovske dejavnosti in na predstavitev publikacije beneških pesmi z naslovom Pod lipo, v kateri so zbrane pesmi iz zborovega 25-let-nega repertoarja.
SLOVENSKI SVETOVNI KONGRES
POVEZOVANJE
SLOVENSKIH
ZDRAVNIKOV
Po lanskoletnem prvem srečanju slovenskih zdravnikov doma in po svetu, ki je bilo zlasti po mnenju udeležencev zelo uspešno, bo pod okriljem Svetovnega slovenskega kongresa in pod častnim pokroviteljstvom ministrstva za zdravstvo republike Slovenije II. mednarodno srečanje slovenskih zdravnikov doma in po svetu. Potekalo bo od 20. do 23. oktobra v Ljubljani in Novi Gorici.
Namen srečanja je predvsem medsebojno spoznavanje in povezovanje slovenskih zdravnikov doma in po svetu ter širši javnosti predstaviti dosežke slovenske zdravniške stroke doma in v tujini.
Na srečanje so vabljeni slovenski zdravniki iz tujine in domovine ter drugi strokovnjaki, ki delajo na področju zdravstva, npr. direktorji zdravstvenih ustanov, medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje.
Iniciativni odbor, ki je bil ustanovljen ob zaključku lanskoletnega srečanja, je v sodelovanju s Svetovnim slo-
venskim kongresom, Zdravniško zbornico Slovenije in Slovenskim zdravniškim društvom pripravil okvirni program, ki se razporeja med štiridnevnim bivanjem. Osnovni del programa bo sestavljen iz uvodnega predavanja priznanega slovenskega zdravnika iz tujine in okroglih miz na temo:
- depresija in samomor;
- etika v zdravstvu: odnos zdravnik - bolnik;
- kardiovaskularne bolezni in možnosti zdravljenja;
- problematika zdravstvene politike (organizacija zdravstva, vloga zavarovalnic, državnih in drugih inštitucij) in predstavitve dela slovenskih zdravstvenih raziskovalcev doma in po svetu.
Poleg osrednjega strokovnega srečanja bodo pripravili tudi spored družabnega in turističnega značaja. Naj omenimo le spoznavni večer 20. oktobra v ljubljanskem Cankarjevem domu, slavnostno večerjo v Novi Gorici in celodnevni izlet po Goriškem.
RAZSTAVA
O STARIH GOSTILNAH V BREGINJSKEM KOTU
V Borjani, v edini stari delujoči gostilni pri Kuzmu v Breginjskem kotu, so v okviru Kotarskih dnevov '99 dne 14. avgusta postavili na ogled fotografsko razstavo o starih gostilnah v Kotu. Razstava, ki je skrbno oblikovana in privablja k obisku številne domačine in druge, hoče prikazati zanimiv delček iz naše tradicije in ljudske kulture. Zbranih je približno 60 fotografij in nekaj listin iz konca prejšnjega in našega stoletja. Najpogostejši motivi so skupine vaščanov pred gostilno. Zbirali so se ob posebnih dogodkih, pogosti motivi so pivska omizja, skupine nabornikov, pevski zbori, Prosvetna društva. Včasih pa najdemo tudi družinske fotografije, posnete pred domačo gostilno. Nekatere rodbinske fotografije so hranili svojci domačih, mnoge so v obliki razglednic.
Razstava vsebuje izviren komentar, vendar le redke fotografije imajo datum, kar ne vzpodbuja k nadaljnjemu raziskovanju naše preteklosti. Avtorji razstave, ki so k delu pristopili ljubiteljsko, so bili nad zbiranjem fotografij navdušeni. Ljudem je namreč u-spelo ohraniti veliko starih fotografij kljub usodnemu potresu leta 1976. Žal niso mogli dobiti fotografije Zadružnega doma v Kredu, kjer je bilo dolga leta središče dogajanj v Kotu.
ADA KLINKON
I VUJA
CERKEV SMO'1
Pod tem geslom je verska skupnost 22. avgusta v župnijski cerkvi sv. Antona Puščavni-ka ob župniku Milanu Preglju ter ob duhovnikih Lojzetu Kržišniku, Lojzetu Furlanu in Zor-kotu Bajcu, slovesno darovala zahvalno sv. mašo ob deseti obletnici ustanovitve župnije Hrpelje-Kozina. V imenu žup-Ijanov je Jože Žižek poudaril to, kar so vsi čutili: "Gospod je z nami, prav tako danes, kakor pred desetimi leti in skozi celo desetletje in bo ostal z nami do konca naših dni, ker je obljubil: »Tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi«."
Praznovanje je s spodbudnim pismom pozdravil škof Metod Pirih:"... Cerkev je živa, če je med ljudmi znamenje Božje navzočnosti, dobrote, ljubezni in miru, če premaguje vsa nasprotovanja, uresničuje spravo ter utrjuje prijateljstvo z vsemi ljudmi..." Pri darovanju so sodelovali predstavniki različnih skupin in prinašali na oltar simbole desetletne rasti in življenja v novi župniji: zahvalo za obnovitvena dela v cerkvi, trud kra-silk in čistilk, željo po organistu, kitaro v znamenje mladostne razigranosti, sveto pismo, ki ga proučuje biblična skupina, rožni venec molitvene skupine, odprto dlan sodelavk Karitas ter kruh in vino.
Za živo Cerkev na Kozini gre zahvala predvsem pobožnim ženam, ki so ohranile iskro vere in omogočile plamen nove župnije. Zahvala gre tudi dušnim pastirjem in vsem, ki z molitvami in tihimi dobrimi deli skrbijo za duhovno rast župnije ter jotudi finančno podpirajo.
SLOVENIJA
KANALSKA DOLINA
RUBRIKE
RBILJU
V PRIČAKOVANJU NA POROČILO EVROPSKE KOMISIJE
NAPORI SLOVENIJE ZA ČIMPREJŠNJE SPREJETJE V EVROPSKO ZVEZO
SLOVENIJA
PO ZASLUGI NOVE OBČINE
V ŠEMPETRU PRI GORICI OBNOVLJENA OSNOVNA ŠOLA ZA 550 UČENCEV
MARJAN DROBEŽ
Obisk papeža Janeza Pavla II. v Mariboru je za nekaj dni zasenčil druge pomembne dogodke, pri čemer so njegovo poslanstvo s posebnimi izjavami podprle vse politične stranke, razen Slovenske nacionalne stranke Zmaga Jelinčiča. Zdaj pa spet prihajajo v ospredje vprašanja, ki naj prispevajo k nadaljnjemu utrjevanju demokratičnega sistema v Sloveniji.
Izvolitev nove Evropske komisije in njenega predsednika je v Sloveniji ugodno vplivala, tudi zaradi nekaterih novih stališč o vključevanju kandidatk iz prve skupine v EZ. Kot znano, je novi predsednik Romano Prodi, ki ga politiki in javna občila razglašajo za iskrenega prijatelja Slovenije, v evropskem parlamentu poudaril, "da je treba na vrhunskem sestanku EZ decembra v Helsinkih določiti konkreten datum včlanjevanja tistih držav kandidatk, ki so najbolje pripravljene, četudi bi to pomenilo, da jim je treba priznati dolga prehodna obdobja za reševanje njihovih gospodarskih in socialnih težav". Sicer pa bo po njegovem mnenju širitev potekala v več fazah: "Nekatere kandidatke se bodo v EZ vključile prej, druge kasneje." Lahko pa se bo zgodilo, da vse kandidatke iz prve skupine držav, to so Poljska, Češka, Madžarska, Slovenija, Estonija in Ciper, ne bodo hkrati sprejete. Možno "drobitev" na poti v članstvo je napovedal novi evropski komisar pristojen za širitev EZ Gunter Verheugen, ki pa je dodal, "da imajo za zdaj vse države enake možnosti".
V	Sloveniji ob tem poudarjajo, da je slovensko gospodarstvo najbolj uspešno od vseh držav kandidatk, ki so v prvi skupini za sprejem, vendar pa zaostajata sprejemanje in izvajanje pravnega reda EZ. Zato vlada ter z njo politične stranke in javnost z mešanimi občutki pričakujejo poročilo Evropske komisije o napredku držav kandidatk pri vključevanju v EZ. Kljub raznim pridržkom in bojaznim pa menijo, da bi moralo biti poročilo, ki bo predvidoma objavljeno v začetku oktobra, za Slovenijo vendarle ugodnejše od tistega v lanski jeseni. Gonja proti jedrski elektrarni Krško, ki seje razširila v Avstriji, naj bi vplivala na omenjeno poročilo evropske komisije. Začetnik in spodbujevalec kampanje proti jedrski elektrarni Krško, koroški glavar Jorg Haider, celo napoveduje, da Slovenija do leta 2003 ne bo postala članica EZ. Ponovil je, "da Koroška pogojuje pristop Slovenije k Evropski zvezi z uradnim priznanjem nemške oz. staroavstrijske manjšine v Sloveni-
ji, možnostmi nakupa nepremičnin za tuje državljane (takšna možnost v naši državi že obstaja, vendar na osnovi recipročnosti) in z zaprtjem jedrske elektrarne Krško oz. v konkretnem načrtu Slovenije za odpoved jedrski energiji". Morda gre za evforijo pred parlamentarnimi volitvami v Avstriji, ki bodo 3. oktobra, pri čemer pa je bolj stvarna in tudi bolj odgovorna izjava avstrijskega notranjega ministra Casperja Einema, "da izvajanje pritiska na Slovenijo glede jedrske elektrarne Krško ni primerno, ker izsiljevanje ni nobena politična kategorija".
NI SPORAZUMA
O	VOLILNEM SISTEMU
Čedalje bolj je očitno, da v Sloveniji že poteka kampanja za državnozborske volitve, ki bodo proti koncu leta 2002. Pripravljajo prerazporejanje političnih strank, ne-I kakšne skupine ali tabore, ki | naj bi si zagotovili čimveč poslancev v parlamentu. Vodilni predstavniki Slovenske ljudske stranke in Slovenskih krščanskih demokratov poudarjajo, da bo združitev teh i strank v novo politično silo sredinsko-leve ideološke in politične usmeritve tej zago-j tovila dosego relativne večine v državnem zboru, s čimer bi sedanjim t.i. silam kontinuitete odvzeli vodenje
1	države. V postopkih združevanja SLS in SKD pa so nastale težave in zastoji, tako da
do združitve ne bi prišlo do konca letošnjega leta, kot sta stranki napovedovali, temveč bi novo politično stranko oblikovali šele v začetku leta 2000.
Na sredinskem in levem političnem polu pa napovedujejo volilni sporazum med Liberalno demokracijo Slovenije, največjo politično stranko v Sloveniji, ter Združeno listo socialnih demo-
i	kratov. Le-ta sicer pojasnjuje nekakšno "tretjo pot", ki daje potrebna pri usmeritvi slo-. venske družbe in države,
I	vendar bi predvolilni sporazum pomenil nazadovanje in podreditev ZLSD največji stranki v državi. To bi bilo o-čitno tudi v primeru, da bi o-menjeno levosredinsko koalicijo dveh političnih strank s svojim ugledom in avtoriteto podprl tudi državni poglavar Milan Kučan, ker se bo
i	njegov mandat ob naslednjih parlamentarnih volitvah že bližal koncu.
Vse, kar zadeva volitve, bo bolj pregledno in jasno, ko bo slovenski parlament do-! ločil nova volilna pravila, o j čemer pa v državnem zboru še zmeraj ni soglasja. SDS in
i	SKD, ki zahtevata uvedbo ve-! činskega volilnega sistema, ki je bil izglasovan na referendumu in ga je potrdilo tudi ustavno sodišče, nočeta niti sodelovati v komisiji za ustavne spremembe in volilni sistem.
Občina Šempeter-Vrtojba in Osnovna šola Ivana Roba v Šempetru pri Gorici sta v petek, 17. t.m., priredili zelo pomembno in globoko občuteno slovesnost ob odprtju obnovljene in posodobljene osnovne šole. Obnove so sicer utemeljevali in načrtovali že od leta 1990, toda šele novoustanovljena občina Šem-peter-Vrtojba z županom Draganom Valenčičem na čelu je projekt odločno podprla in zanj iz občinskega proračuna namenila 120 milijonov tolarjev. Prejšnja občina Nova Gorica- Šempeter je namreč dolgo obdobje sodil vanjo - pa je za obnovo dala 80 milijonov tolarjev. Gre za prvo fazo obnove šole, ki jo v letošnjem šolskem letu obiskuje 550 u-čencev z območja Šempetra in okolice. Temu številu pa je treba dodati še 34 otrok t.i. razredne stopnje pouka (nižji razredi), ki obiskujejo osnovno šolo na Vogrskem in v Vrtojbi, statusno pa sodita k šempetrski osnovni šoli. V šoli so v okviru omenjene prve faze obnove pridobili 450 m2 novih prostorov. Med njimi so računalniška učilnica, prizidek, kjer bodo štirje kabineti in knjižnica, v kateri je za učence in pedagoge na voljo kar 11.000 knjig.
Dokončna razširitev šolskega poslopja pa bo zagotovljena šele z nadaljevanjem gradnje in drugih posegov. Zgraditi bo treba novo telovadnico pa prostore za zbor-
nico, upravo šole in za šolsko svetovalno službo. Skupni stroški za izvedbo t.i. druge faze obnove bodo znašali okoli 450 milijonov tolarjev, poleg občine pa naj bi del sredstev prispevala tudi slovenska država.
Ravnatelj osnovne šole Ivana Roba v Šempetru pri Gorici Frank Kerčmar je v pogovoru za časnik pojasnil, da šola že deset let uspešno sodeluje z osnovno šolo v Ro-mansu ob Soči ter s tamkajšnjo nižjo srednjo šolo Giuseppe Ferdinando Del Torre. Podružnična osnovna šola v Vrtojbi pa je poglobila stike s slovensko osnovno šolo v Štandrežu. Ravnatelj, tako je dejal, zelo želi, da bi nastalo tudi ozračje za sodelovanje med osnovno šolo v Šempetru in eno ali več slovenskimi šolami v Gorici.
Po odprtju obnovljene šole so odprli tudi razstavo del slikarja Vladimira Hmeljaka, in sicer ob njegovi 90-letnici rojstva. Bil je dolgoletni učitelj likovnega pouka na šoli
v	Šempetru pri Gorici. Razstavo je ob omenjenem visokem življenjskem jubileju postavil Goriški muzej v sodelovanju s šempetrsko osnovno šolo. Izbor del sta opravila akademski kipar Herko Saksida in akademski slikar Ivan Rob. Predstavitev slikarja in spremno besedo k razstavi je napisal umetnostni zgodovinar Marko Vuk.
M.
ZASEDANJA PARLAMENTA TUDI PO INTERNETU
Poslanske skupine, ki so zastopane v državnem zboru, so se sporazumele, da se zasedanja parlamenta vključijo v internet. S tem je bila u-resničena pobuda poslanca Cirila Ribičiča, ki jo je dal pred dvema letoma. To pomeni, da uporabniki spletnih strani že lahko neposredno spremljajo delo najvišjega predstavniškega telesa Slovenije. Projekt
o	neposrednih prenosih so izvedle tehnične službe državnega zbora s sodelovanjem RTV Slovenija in družbe Telekom. Obnova spletnih strani bo končana do konca tega leta. Na spletnih straneh državnega zbora (www.dz-rs.si) je mogoče poleg spremljanja zasedanj dobiti tudi vse najpomembnejše podatke o državnem zboru, tako tudi o poslancih.
S priključitvijo v internet so umaknili nekdanji predlog nekaterih poslanskih skupin, da bi zasedanja državnega zbora neposredno prenašali prek državne televizije.
-------- M.
PRVE VLOGE TUJCEV ZA NAKUP NEPREMIČNIN
Slovensko ministrstvo za pravosodje je prejelo prvih 26 vlog tujih državljanov, ki bi v skladu s pridružitvenim sporazumom med Slovenijo in EZ radi kupili nepremičnine, zlasti stanovanja ali lokale na slovenskem ozemlju. Kot znano se za zdaj za nakup lahko potegujejo samo tisti tujci, ki so v Sloveniji v preteklosti vsaj tri leta živeli neprekinjeno. Nakupi pa so možni le ob pogoju vzajemnosti, kar pomeni, da bi Šlovenci tudi v državi, iz katere izhaja tujec, lahko kupovali nepremičnine. Od teh 26 vlog je ministrstvo večino zavrnilo, ker prosilci niso izpolnjevali pogojev. Med zavrnjenimi so tudi štirje interesenti iz Italije. Zavračajo pa tudi interesente, ki prihajajo iz drugih držav na območju nekdanje Jugoslavije, ker zanje pridružitveni sporazum med Slovenijo in EZ ne velja. V postopku za pridobitev dovoljenja za nakup najbolje kaže nekemu Avstrijcu, ki bi v Ljubljani rad kupil stanovanje.
M.
RAČUNALNIK V KUHINJI OTROŠKEGA VRTCA
V Novi Gorici so v okviru prireditev ob občinskem prazniku 1 7. t.m. odprli obnovljeno kuhinjo otroškega vrtca. Obrat so posodobili in dopolnili z novo opremo, tako da v kuhinji lahko pripravijo 960 obrokov hrane za vse otroke, ki obiskujejo vrtce v Novi Gorici. V kuhinji uporabljajo pri pripravi hrane tudi računalnik, kar je velika novost. Ob tem so tudi izdali poseben priročnik o prehrani otrok v predšolski vzgoji. Izšel je v nakladi 500 izvodov, namenjen pa je vzgojiteljicam, staršem o-trok in tudi drugim, ki jih prehrana v vrtcih zanima. O tem je v uvodu zapisano naslednje: "Tudi na področju predšolske vzgoje, v vrtcu, se razvijajo dejavnosti, ki preučujejo zdravstvene in pedagoške vplive na prehrano otrok. Njeno visoko kakovost je mogoče doseči samo s skrbno načrtovano in pripravljeno ter z zdravo in uravnoteženo hrano. Kvalitetno prehranjevanje otrok je eden izmed dejavnikov zdravega načina življe-
nja. Z njim otroku nudimo možnosti za skladno rast in razvoj, dobro psihofizično kondicijo ter ustrezno odpornost. Pri tem skušamo upoštevati vse otrokove posebnosti in potrebe in hranjene urediti tako, da je prilagojeno njegovemu bioritmu." Objavljenih je tudi več jedilnikov oz. receptov, ki jih uporabljajo v novogoriškem vrtcu.
M.
KVATRNICA NA
MIRENSKEM GRADU
Kot smo že sporočili, bo letošnja Kvatrnica na Mirenskem Gradu teden dni pozneje kot običajno, to je v nedeljo, 26. septembra. V soboto, 25. t.m., bo ob 19. uri sv. maša, ki jo bo letos vodila in oblikovala župnija Vogrsko. Po maši bo procesija z lučkami in petjem litanij Matere božje. V nedeljo na Kvatr-nico bo ob 7. uri sv. maša s petjem, ob 10. uri pa slovesna maša župnije Miren. Ob 15.30 bodo pete litanije Matere božje in ob 16. uri slovesna sklepna maša. Vodil jo bo ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. Pri mašah ob 10. in 16. uri bo pel mešani pevski zbor župnije Miren.
SVET
SKAVTOV
PRIMORSKE
REGIJE
V Novi Gorici je 11. t.m. potekal že 22. Svet Primorske regije Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Tokratni svet regije ni bil le formalno zasedanje, na katerem se oblikujejo in sprejemajo novi sklepi ter volijo kandidati za razne funkcije v regiji.
V	Novo Goricoso bili vabljeni vsi voditelji iz Primorske, kot gostje pa so prišli tudi predstavniki Slovenske zamejske skavtske organizacije.
Uvodnemu in duhovnemu delu sporeda je sledil informativno poučni del z bogato vsebino. Začeli smo ga s tem, da smo načelništvu ZSKSS napisali poročilo. Zatem nam je bilo na kratko predstavljeno, kako prijaviti skavtski projekt. Več časa smo posvetili pogovoru o regijski duhovni obno-
vi	za voditelje. Ugotovili smo, da si želimo čim boljšo kombinacijo sproščenega druženja in duhovnosti na skavtski način, da pa je pravo razmerje med enim in drugim težko najti. Poverjenica za program v ZSKSS pa nam je povedala najnovejše informacije o delu v poverjeništvu in nam zaupala datume raznih državnih srečanj. Izvedeli smo še, kaj je Škofijski odbor za mlade, in dobili osnovne informacije o okoljevarstveni akciji Črnih vrečk ob Dnevu Zemlje.
V nadaljevanju srečanja smo se ustavili ob najbolj pereči točki glede srečanja vseh primorskih skavtov, imenovanem Marmeljada. Sprejetje bil sklep, do kdaj mora biti pripravljen program tega srečanja, potem pa je Ivo Kerže iz SZSO predstavil pobudo o pobratenjih. Pobuda je nastala na potovalnem taboru vseh slovenskih skavtskih voditeljev Viharju upanja. Izvedli naj bi vseslovenski podvig in bi pod naslovom Skupaj smo močnejši povezali skavte iz Slovenije, zamejstva in zdomstva. Projekt predvideva pobratenja med posameznimi stegi. Tako naj bi se pobratili tudi novogoriški in goriški skavti, kar bi pomenilo lepo nadgradnjo dosedanjega sodelovanja. Vsak od tržaških stegov pa naj bi se povezal z enim izmed ajdovsko-šturske-ga, ankaranskega, postojnskega in sežanskega stega.
Predstavitvi tega projekta je sledil sklep o začetku volilne kampanje za novega regijskega duhovnega asistenta ter volitve nove predstavnice v Škofijski odbor za mlade in novega regijskega tajnika. Pred zaključkom smo poročali še o tem, koliko imenovanih voditeljev je v posameznih stegih, in izdelali seznam, po katerem bo regijsko vodstvo obiskovalo voditelje stegov. V poznih večernih urah se je svet regije končal. Ob sproščenem poslavljanju pa smo si obljubili, da bomo do naslednjega, pomladnega sveta regije vsi pridno delali v domačih stegih.
GOSTOLJUBNI OREL
13
ČETRTEK 23. SEPTEMBRA 1999
14
ČETRTEK 23. SEPTEMBRA 1999
ITALIJANSKO PRAVO
NAVODILA ZA POSTOPEK PRIZNANJA PRAVNE OSEBNOSTI
VABILO PODJETJEM
DOVOLJENJE ZA BIVANJE V DEŽELI F-Jk
V NAŠIH VINOGRADIH
OBETAVNA LETINA
DAMJAN HLEDE
Pred več kot enim letom, 30. julija 1998, smo pisali o vladnem osnutku pravilnika, ki bi poenostavljal postopek za priznanje pravne osebnosti združenj in fundacij. Vse do danes pravilnik ni bil še sprejet, zato so na ministrstvu pomislili, da zadevo prehodno rešijo z ministrsko okrožnico. Že ob pisanju tistega članka smo ugotavljali, kako kaže, da bo civilnopravna reforma netrgovinskih ustanov predmet serije mikrokirur-ških posegov, z razliko od njihove davčne reforme, ki jo je bil zakoličil znani zakon št. 460/97. Edina doslej uresničena sprememba na tem področju ostaja razveljavitev 17. člena civilnega zakonika in z njim vseh drugih norm, ki so pravnim osebam, združenjem in fundacijam predpisovale nujnost dovoljenja za nabavo nepremičnin ter za sprejetje dediščin, volil in daril. Tudi ta poseg pa seje izkazal za nepopolnega, saj je o-hranil v veljavi člena 600 in 786 civilnega zakonika, ki pogojujeta sprejetje daril ali dediščin s strani nepriznanih ustanov priznanju njihove pravne osebnosti.
Osnutek pravilnika, ki ga je takrat sprejela vlada in o katerem smo takrat poročali, je postopek za priznanje zasebnih pravnih oseb poenostavljal tako, daje npr. določal rok (180 in v nekaterih primerih 120 dni), v katerem bo moral prefekt odgovoriti na prošnjo za priznanje. V primeru odsotnosti odgovora v zakonskem roku je uvajal pravilo tihe privolitve. Pristojnost postopka je v celoti prenašal na prefekture, ki naj bi skrbele tudi za register pravnih oseb, ki ga sedaj upravljajo sodišča. Vse doslej teh novosti še ni, saj so v celoti v veljavi obstoječe norme civilnega zakonika (člena 12 in 16 civilnega zakona in člena 2 in 4 njegovih izvajalnih norm).
Z omenjeno okrožnico št. 60 z dne 24. maja 1999 je notranje ministrstvo objavilo "nekatera navodila za poenostavitev dokaznih postopkov uradov notranjega ministrstva, v skladu z 2. členom izvajalnih norm civilnega zakonika." Ta člen namreč določa, da mora zainteresirana ustanova prošnji za priznanje priložiti "druge dokumente" v dokaz svojih namenov in svojega premoženja. Okrožnica sedaj - 57 let po vstopu v veljavo civilnega zakonika - izrecno našteva te "druge dokumente, ki jih je treba priložiti prošnji za priznanje: ustanovno listino in statut; pojasnjevalno poročilo o izvedeni in načrtovani dejavnosti; poročilo o gospodarsko-fi-nančnem stanju z zapriseženo cenitvijo izvedenca v pri-
Tl
meru posedovanja nepremi-I čnin in bančno izjavo o pre-mičninskem premoženjskem stanju; predračune in obraču-! ne zadnjih treh letali zadnjega leta; seznam članov upravnih organov; škofijsko privolitev v primeru cerkvenih ; združenj, v skladu s členoma 3 in 10 zakona št. 222/85.
Upravni postopek je potreben tudi za statutarne spremembe že priznanih zasebnih pravnih oseb. V tem primeru je treba prošnji priložiti naslednje dokumente: podatke ukrepa, kije ustanovi podelil pravno osebnost, in potrdilo pristojnega sodišča o vpisu ustanove v register pravnih oseb; škofijsko privolitev v zgoraj omenjenih primerih; sklep, s katerim je pri-| stojni organ sklenil statutarno spremembo; poročilo razlogov spremembe; notarsko kopijo listine, ki spreminja sta-i tut in navadno kopijo obstoječega statuta; poročilo o dejavnosti, izvedeni v zadnjih treh letih ali v manjšem roku obstoja pravnega priznanja; poročilo o gospodarskem sta-i nju ter predračune in obračune zadnjih treh letali manjšega časa po pravnem priznanju.
Vedno večji je priliv vzhodnih ljudi na zahod. In tako tudi v naših krajih vedno bolj opažamo obraze različnih ras, ki iščejo boljše delovne in nasploh življenjske razmere. Nujno pa se moramo soočati s perečim problemom, ki je bil pred kratkim nekako bežno omiljen in le začasno pre-nešen: dovoljenje za bivanje v naši državi. Ministrstvo za delo je namreč dne 30. junija 1998 zamrznilo vsem deželam in tako tudi Furlaniji-Ju-lijski krajini vsa predstavljena dovoljenja za regularno bivanje in kot posledica tega možnost vpisanega delovnega mesta po vsem teritoriju. Naša dežela je namreč dobesedno razbila kvorum, njej dodeljeno število priseljencev, ki je znašalo 20.000, za 20%. Tako veliko je Slovencev, Hrvatov, Bosancev ipd..., ki delajo na črno v naši deželi, brez nobenega zavarovanja, socialnega skrbstva in poštene plače. Dne 6. septembra t.l. pa je Ministrstvo za delo z okrožnico št. 69/99 dodelilo deželi Furlaniji-Julijski krajini ponovnih 2169 mest, od katerih 390 Gorici. Prošnje torej, ki so bile predstavljene na goriški urad za delo pred tem datumom, in sicer 150, so bile vse pregledane in sprejete. Na razpolago je še nekaj mest. Vabilo je namenjeno vsem podjetjem, ki nepooblaščeno nameščajo neitalijanske državljane v svojih vrstah. Ker ni gotovosti, da bodo dodeljena deželi FJ-k še naknadna mesta, je umestno izkoristiti dano priložnost.
MARJAN DRUFOVKA
Letošnja vinska letina bo, vsaj tako napovedujejo vinarji, s kakovostnega vidika izredno dobra.
Ugodne vremenske razmere so omogočile, da je grozdje na Primorskem lepo
zorelo in da so razmerja med sladkorjem in kislinami izredno ugodna ter primerna za pridelavo res vrhunskih vin. Seveda to velja za grozdje, ki je dozorelo na malo obremenjenih in dobro o-skrbovanih trsih in ki jih ni prizadela suša. S tega vidika so še zlasti zadovoljni Brici z obeh strani meje, ker je bilo grozdje zdravo in lepo, obžalujejo pa, da je cena spet padla. Na italijanski strani so se štirje glavni trgovci dogovorili in ceno znižali za 800 do 1000 lir v primerjavi z lansko ceno, kar pomeni, da vinogradniki komaj krijejo proizvodne stroške. Ta podatek spet opozarja na potrebo, da bi prišlo do bolj smotrnega načina določanja cene grozdja, pri čemer naj bi od-ločilnejšo vlogo igrala kakovost grozdja in trajnost sklenjenih pogodb.
O škodi, ki jo je na trtah povzročila suša, poročajo predvsem iz gornje Vipavske doline, zlasti so prizadete vasi Slap, Lože, Manče in Planina, v nekaterih primerih so imeli do 50 odstotkov slabšo letino. Tudi pozne sorte se ne bodo popravile, čeprav smo dočakali nekaj dežja. Spodnja Vipavska dolina pa ima skoraj normalno letino. Kakovost je izborna. Tako v Brdih kot v Vipavski dolini so zgodnejše sorte že pobrali, na Krasu pa se je v nižjih legah komaj začela trgatev zgodnejših sort. Tudi kraški
vinogradniki govorijo o kakovostno izredni letini in da bo gotovo ostala zapisana v kroniki odličnih vin stoletja, ki se izteka.
V Istri se trgatev belega grozdja že zaključuje, saj je tudi malvazija skorajda že povsem v kleti. Začeli so tudi s pobiranjem refoška, saj je letos ta sorta precej bolj zgodnja kot sicer. V Istri so izredno zadovoljni z grozdjem, razmerjem sladkorja in kislin ter drugih snovi, ki jih vsebuje. Z velikim pričakovanjem napovedujejo ekstrak-tno bogata in polna vina.
Medtem ko drugod na Primorskem stopa trgatev že v svojo končno fazo, se na Krasu pravzaprav šele začenja. Le v mladih vinogradih in posebno ugodnih legah so potrgali nekaj zgodnejših sort. Glavna kraška sorta, se pravi teran, pa bo še počakala na trtah. Pri tem velja opozoriti, da je bil na začetku septembra na gradu v Šta-J njelu zelo zanimiv vinograd-niško-vinarski posvet, ki je bil posebej namenjen ovredno-tenju kraškega terana. Obravnavali so razne tehnične vidike pridelovanja terana oz. grozdja na splošno in vinarske pogiede na ceran, kakor tudi ugotavljali zdravilnost tega vina, seveda le če gazauživamovzmernih količinah. Ob tem pa so poudarjali potrebo, da bi čim-prej prišlo do zaščite terana, kar naj bi pomenilo tudi izboljšanje tržnih možnosti za to posebno vino.
SLOVENIJA
O PRENOSU DENARJA ČEZ MEJO
V Sloveniji so uvedli nekatere novosti v devizni zakonodaji, ki se nanašajo na tuja plačilna sredstva. Vendar gre tudi za liberalizacijo prenosa deviznih sredstev in slovenske nacionalne valute - tolarja. Tudi na tem področju namreč Slovenija prilagaja svojo notranjo zakonodajo predpisom in merilom, ki veljajo v državah članicah EZ. Odslej lahko fizične osebe pošiljajo strankam v tujino denar v kateri koli tuji valuti, v protivrednosti 500.000 tolarjev, brez dokumenta o namenu plačila. Državljani, ki potujejo v tujino - npr. v Italijo -, lahko imajo s seboj ob vsakem prehodu meje 500.000 tolarjev, večji znesek pa le z dovoljenjem Banke Slovenije. Tudi pri vnosu gotovine iz tujine slovenski državljani odslej lahko pri vsakem prehodu meje prinesejo s seboj do pol milijona tolarjev. Vnos tuje gotovine v Slovenijo pa je neomejen.
V OKREPČEVALNICI MANDRIJA NA AJŠEVICI
PREDSTAVITEV KNJIGE "VSI MOJI PREDSEDNIKI"
'SODOBNI
DOM"
V VIDMU
1 M.
GABRIJEL DEVETAK
Društvo organizatorjev dela in marketinga je 15. t.m. v okrepčevalnici Mandrija na Ajševici organiziralo predstavitev knjige Vsi moji predsedniki, ki jo je napisal Aleš Čerin. Dogodek zasluži pozornost, saj je potekal v okviru proslav mestne občine Nova Gorica, 50-letnice Mercatorja in strokovnega srečanja novogoriških podjetnikov, managerjev in drugih uglednih gostov. Avtor je na razumljiv način strnil vsebino knjige, ki predstavlja sprehod skozi zadnjih 25 let slovenskega razvoja s povezovanjem gospodarskega in političnega življenja, vključno s prelomnimi trenutki Slovenije ob osamosvojitvi I. 1991. V knjigi so zajeti tudi avtorjevi sodelavci, direktorji in predsedniki, ki so ga sprejeli v službo in s katerimi je lepo sodeloval. Vse to je zaznamovalo njegovo poklicno kariero, kar je lepo zaokrožil, da se knjiga bere kot roman,
ponekod pa ima bralec občutek, kot da bere kriminalko. Prednost avtorja je v tem, da zajema in opisuje pozitivne plati sodelavcev. Dolga leta je bil generalni sekretar vlade Slovenije oz. izvršnega sveta, kot seje takrat imenoval in kateremu je predsedoval Dušan Šinigoj. Slednji je na predstavitvi knjige verjetno prvič javno predstavil razburljive dogodke na relaciji Ljubljana-Be-ograd. Pri razpravi je sodeloval tudi sedanji predsednik uprave delniške družbe Mercator Ljubljana Zoran Jankovič, ki ga je avtor vključil v zaključni del knjige. Srečanje je potekalo v ustvarjalnem in prijateljskem ozračju. Prisotni gospodarstveniki so izrazili i željo po povezovanju in povečevanju sodelovanja z vodilno slovensko trgovsko hišo. Zato lahko rečemo, daje orga-! nizatorznal ustvarjalno uskladiti več interesov na enem me-stu ob istem času, kar so priso-tni z zadovoljstvom ugotovili.
V soboto, 25. septembra, bodo ob 11. uri na sejmišču v Vidmu uradno odprli 46. sejem Sodobni dom (Casa moderna), ki bo trajal do 4. oktobra. Posvečen je opremljanju in urejevanju bivalnega prostora in je ena pomembnejših tovrstnih pobud na italijanskem severovzhodu. Letos se ga bo udeležilo 500 razstav-Ijalcev, večinoma iz F-Jk in Italije. V okviru sejma bosta stekli dve drugi pobudi: Dom in design '99 bo posvečen različnim sodobnim načinom o-premljanja stanovanja; druga je razstava o "domu prihodnosti". Poleg tega bo steklo še nekaj drugih pobud, kot npr. posvet, ki ga deželna uprava prireja na temo deželne politike o domu v prihodnosti, pa še posvet o reformi najemnih pogodb za stanovanja. Letošnji sejem so predstavili prej v Trstu kot v Vidmu z namenom, da se ustvari sodelovanje med štirimi pokrajinskimi sejmišči, ki delujejo v F-Jk.
IZ
POSVET
O VLOGI MANJŠINSKIH JEZIKOV PRI RAZVOJU GOSPODARSTVA
Dne 24. t.m. se bo v konferenčni dvorani Visoke šole za tolmače in prevajalce v nekdanjem Narodnem domu v Trstu začel dvodnevni mednarodni seminar z naslovom Pomen in vloga manjšinskega jezika pri razvoju gospodarstva. Seminar prireja Slovensko deželno gospodarsko združenje, sofinancira pa ga sklad za manj razširjene jezike pri Evropski zvezi. Predstavniki SDGZin tirada za manj razširjene jezike pri EZ so namene in cilje te pobude orisali na tiskovni konferenci, ki je bila v ponedeljek, 20. t.m., na sedežu SDGZ v Trstu.
Pri SDGZ so se za ta seminar odločili iz želje, da pride do primerjave med problematikami tistih manjšin, ki živijo na področju EZ, in drugih, kot nPf; Slovencev v Italiji in Avstriji, ki živijo na območjih, ki mejijo na države, ki niso članice EZ. Mednarodni seminar hoče razčleniti in izluščiti probleme, da se bo videlo, ali imajo manjšine možnost se razvijati ali pa bodo podlegle močnim ekonomskim interesom. Namen seminarja je po eni strani v tem, da slovenska manjšina v Italiji vidi, kako druge manjšine rešujejo ta vprašanja in da od tega lahko tudi kaj prevzame, po drugi strani pa v tem, da se začne povezovanje z drugimi manjšinami, H živijo v rjo-
dobnih razmerah kot slovenska, s ciljem, da se manjšinske skupnosti ne znajdejo na robu evropskih integracijskih procesov.
Na seminarju bodo prikazali zlasti dve manjšini, ki sta na gospodarskem področju močni: gre za Valižane, pri katerih prevladuje zasebno gospodarstvo, in za Južne Tirolce, kjer je gospodarstvo osredotočeno na javnem sektorju (nemška manjšina je na tistem ozemlju večina). Da se pa prikaže vsa raznolikost manjšinskih situacij, bodo prikazali tudi stanje nemške manjšine na Danskem, ki je zaradi zgodovinskih razlogov brez gospodarstva, in Škote (zlasti tisti del Škotske, kjer se še govori jezik keltskega izvora), ki so na nerazvitem teritoriju zlasti ob podpori evropskih ustanov dosegli pomembno razvojno stopnjo.
Seminar se bo pričel, kot že rečeno, v petek, 24. septembra, ob 15. uri. Na njem bo predavalo več uglednih strokovnjakov in predstavnikov manjšinskih gospodarstev iz več evropskih držav. Tako bodo govorili Hans Jiirgen Nissen, predsednik danskega Urada za manj razširjene jezike, Genna-ro Pellegrini, podpredsednik Evropske Akademije iz Bočna, Hywel Evans, glavni direktor valižanske gospodarske organizacije Menter a busnes, Al-lan Campbell, glavni direktor škotske organizacije Comunn na Gaidhlig, Robert Vidoni, podpredsednik SDGZ, Matevž Grilc, predsednik Slovenskega gospodarskega združenja iz Koroške (Avstrija), zaključni poseg pa bo imel poslanec v italijanskem parlamentu Mario Prestamburgo. Moderator bo odgovorni urednik Primorskega dnevnika.
IVAN ŽERJAL
SOŠKA REGATA / KK SOSKE ELEKTRARNE IN KK SILEC
ŽELJA PO PRESEGANJU MEJA
IGOR COTIC
Zelja po premagovanju ovir in preseganju meja je privedla do organizacije štirinajste tradicionalne Soške regate, ki je v nedeljo, 12. septembra letos, privabila kar stošestintrideset navdušencev kajakaštva. Ti so s kajaki, kanuji in gumenjaki preveslali osem kilometrov dolgo vodno pot, ki povezuje Solkan in Podgoro.
Celotna množična šport-no-rekreacijska prireditev je potekala v priredbi KKSoške elektrarne iz Solkana in KK Šileč, ki ima sedež v Podgori in zbira nad trideset članov.
Predsednik kajakaškega kluba Šileč Andrej Brisco je bil s potekom letošnje regate zadovoljen: "Spusta po soških vodah seje udeležilo lepo število veslačev takoz italijanske kot s slovenske strani meje, še posebej številna pa je bila udeležba Solkancev. Priliv veslačev bi lahko bil še znatnejši, če bi se na Bovškem ne pripetile nezgode, do katerih je prišlo v glavnem zaradi nepoznavanja
“—“	'-V*	.
kraja in neprimerne opreme; tudi spremstvo vodnikov bi preprečilo marsikateri neljubi dogodek. Med prisotnimi na regati je bilo vsekakor veliko novih obrazov, kar je spodbudno in razveseljivo dejstvo tudi v luči prihodnjih prireditev. Ti so namreč zaradi uživanja po zelenomodri lepotici, ki je po mnenju mnogih izvedencev najlepša reka daleč naokrog, in zaradi občudovanja očarljivih kotičkov v neokrnjeni naravi že obljubili, da bodo še prijeli za vesla med vodnimi brzicami. Da je vse steklo v najboljšem redu, gre najlepša zahvala tudi goriški in novogoriški občini, Združenju slovenskih športnih društev v Italiji ter novogoriški Športni zvezi.
Od kod zamisel
o	ustanovitvi društva Šileč?
Zametki o nastanku društva segajo v polovico osemdesetih let, ko seje skupina prijateljev iz veselja do vodnih športov začela zbirati ob bregovih rek. Svojo ljubezen so posredovali tudi mlajšim članom, tako da je leta 1993 prišlo do ustanovitve kajakaškega kluba Šileč. Obseg društvenega delovanja se širi, saj vzbuja kajakaštvo zanimanje med mladimi, njegov nadaljnji vzpon pa je odvisen predvsem od truda, ki ga bomo vložili v prihodne načrte.
Katere pobude nameravate še uresničiti?
Prihod novega tisočletja bomo proslavili na svojevr-
sten način, saj bomo na Novoletnem spustu preveslali od Štandreža do Sovodenj. Meseca aprila pa bomo priredili v sodelovanju z društvom iz Renč Prijateljski spust, ki bo povezoval Renče s Sovodnjami. V poletnem obdobju organiziramo tečaje za otroke, letos smo tako v sodelovanju z Dijaškim domom in z Zavodom sv. Družine izvedli enotedenski tečaj. Mladi so se z veseljem naučili veslaških prvin, tako da so ob zaključku tečaja preveslali od Štandreža do Sovodenj. V preteklosti smo člani kajakaškega kluba Šileč pripluli s kanuji vse do morja, se spustili po bregovih reke Vipave, poleg tega smo sodelovali tudi pri organizaciji Baklade vŠtandrežu. Nastopamo pri številnih pobudah in rade volje sprejmemo tiste, ki bi se želeli približati temu vodnemu športu, saj jim nudimo tudi čolne, kajake in kanuje. Društvo deluje samo v rekreacijske namene, želja odbornikov pa je privabiti čimveč novih članov, ki bodo po prvih poskusih na vodni gladini spoznali njene skrivnosti in tako vzljubili zvrst, ki ji bodo ostali kasneje dolgo zvesti.
MALI TURNIRJI IN PRIJETNA ZABAVA
NOGOMETNA EKIPA ŠTMAVER
Letos je skupina fantov iz Štmavra, Pevme in goriške o-kolice sestavila nogometno ekipo, ki naj bi sodelovala na malih turnirjih. Fantje redno trenirajo dvakrat tedensko na nogometnem igrišču na Peči. Za nastop na turnirjih je kulturno društvo Sabotin poskrbelo z nakupom dresov.
Ekipa se je prvič predstavila na nogometnem turnirju na mivki v Standrežu. Nato so fantje ob koncu julija organizirali mali turnir s temi ekipami: ekipa iz bližnje Slovenije, ekipa iz Gorice in štmavrska. Turnir se je dobro iztekel s končnim nagrajevanjem in z zakusko za vse nastopajoče ekipe in za precej številno publiko, ki si je turnir ogledala. Zaradi dobrega odziva igralcev in občinstva so fantje sklenili, da bodo turnir pono-
vili v širši obliki. Nazadnje je ekipa nastopila na turnirju na Vrhu sv. Mihaela, kjer bi morebiti z malo več izkušnje in športne sreče lahko dosegla uglednejši rezultat.
Cilj nove ekipe je seveda ta, da se športno udejstvuje, a tudi, da se v prijateljskem duhu zabava.
20. MEMORIAL PETER SPAZZAPAN
ŠZ Olympia vabi na prvi mednarodni turnir moške odbojke - 20. memorial Peter Spazzapan, ki bo potekal v Gorici na Drevoredu 20. septembra 91, v nedeljo, 26. t.m.
Polfinalne tekme (Olym-pia-Metaval Sisak,V.B.U. Udi-ne-SIP Šempeter) ob 10. uri, finalne z začetkom ob 16. uri.
S 3. STRANI
LEPA IZKUŠNJA V SVETOVNEM ZBORU MLADIH
Razložil sem tudi, da se kulturno počutim Slovenec, saj sem imel večinoma stike s Slovenci s te in one strani meje vse do mature, po kateri sem prišel v tesnejši stik tudi z Italijani. Sicer pa je bila med dekleti nemška državljanka, ki je predstavljala Hrvaško, saj so njeni starši hrvaški emigranti. Vsekakor je eden izmed ciljev organizatorjev Svetovnega zbora mladih srečevanje mladih iz različnih kultur, politična pripadnost neki državi pa se dandanes ne enači več s pripadnostjo nekemu narodu in neki kulturi.
Celotni projekt je nedvomno zahteva!
precejšnje organizacijske moči; ste tudi vi domači pomagali pri organizaciji? Domači pevci smo pomagali po svojih močeh, nekateri že pred začetkom vaj, drugi pa med temi. Precej smo se angažirali pri reklami za koncerte Svetovnega zbora mladih. Janez je med znanci iz Logatca prodal kakih petdeset vstopnic za koncert v Ljubljani. Drugi smo obesili nekaj plakatov in razdelili precej vabil po raznih krajih Slovenije, od Rogaške do Trsta. Pri tem so mi po-
magali sorodniki, ker so me j organizatorji vprašali za to pomoč šele po začetkupev-
1	skih vaj na gimnaziji v Šentvidu. Poleg tega pa smo v tem mesecu pomagali pri raznih organizacijskih nalogah. Jaz sem vsako popoldne pazil na računalniško učilnico | in pobiral vstopnino in tako ! nudil bistven servis za svoje sopevce, saj so preko elektronske pošte imeli stik z domačimi.
Kako so potekale vaše pevske vaje? Kako pa je bilo v prostem času?
Vsi pevci smo že v mese-! cu maju prejeli popoln program in obsežno notografijo, ki smo jo med vajami obdelali. Zaželeno je bilo tudi, da se že doma naučim vsaj dveh glasov (1. in 2. tenor). Med vajami smo nato še en-
i	krat prebrali skladbe, saj smo šele med vajami dokončno določili razdelitev po glasovih (skladbe so bile tudi dva-intridesetglasne). Poleg tega smo se med vajami morali soočiti s številnimi popravki tiskanih partitur, posebno v Schnittkejevem Koncertu je Frieder opazil mnogo razlik
i	z rokopisom. Sicer je obsta-! jala v Zavodu v Šentvidu možnost za dodatno učenje (razpolagali smos številnimi
klavirji), bolje pa je, če se pevci doma natančno naučimo skladbe, saj so vaje tudi brez dodatnih korepeticij precej utrudljive. Vadili smo namreč od 6 do 8 ur dnevno, dva tedna pa sta bila kljub temu prekratek čas, da bi skladbe popolnoma dozorele. Dirigenta sta bila oba zelo dobra in seveda zelo zahtevna. Bila pa sta tudi zelo različna; z Garyjem smo bili na vajah zelo sproščeni, kljub temu da je njegov program zahteval precej koncentracije, in smo pri ustvarjanju sodelovali. Po drugi strani je Frieder umetnik. Za zbor je izbral zelo težki skladbi, pri katerih ni imel zbor druge naloge kot to, da je skladbi izvajal čimbolj natančno po okusu dirigenta. Zdi se mi, da smo kljub raznim prehladom (predvsem zaradi klime v avtobusih) in utrudljivim dnevnim redom dosegli in včasih presegli pričakovanja naših dirigentov. Prosti čas smo uživali med dnevom v več presledkih. Glavni del prostega časa smo imeli zvečer po vaji. Zbirali smo se v klubski sobi ali še rajši zunaj na trati pred zavodom in se pogovarjali o najrazličnejših temah. Po dolgem dnevu petja so zvečer zapele pločevinke. V klubski sobi smo se zvečer šport-
no ukvarjali z namiznim nogometom in tu se je izkaza-
lo,	kdo je pogosto zahajal v župnišča in kdo ni. Popoldanski počitek smo si urejali vsak po lastni želji. Marsikdo je popoldne spal in si tako opomogel od utrudljivih, toda zelo prijetnih večerov, drugi pa so prali perilo, študirali, vadili klavirali programirali, spet tretji so se ukvarjali s športom v telovadnici ali na bližnjem nogometnem igrišču. Nekateri pa so si med popoldanskim počitkom privoščili sprehod po okolici ali celo do mesta.
Pevci so prišli iz številnih držav.
Kakšne vtise so odnesli iz Slovenije? Jim je bila gostujoča država všeč? Kaj jih je najbolj presenetilo?
Vsem pevcem je Slovenija zapustila zelo lep vtis, vendar je bil za vsakogar ta vtis različen. Nekateri so občudovali mesto Ljubljano, predvsem Tromostovje in nabrežje, kjer je posebno v poletnih mesecih zelo prijetno vzdušje. Chi Hoeja iz Malezije je zelo razveselilo sadje, ki raste pri nas. V Maleziji so namreč hruške, breskve, grozdje, uvoženo eksotično sadje. Skupino šestih Japoncev je najbolj ganil dogodek na našem koncertu v Ljubljani. Publika je namreč uglašeno zapela pesem Pa se sliš namesto nas. Jaz sem sicer vedel, kako je ta pesem znana in priljubljena, oni pa seveda ne. Med pevskimi vaja-
mi smo si nekega popoldneva privoščili izlet na Bled.
i	Sam Bled in ves popoldan bosta gotovo ostala še dolgo v spominu. Organizacijo našega bivanja v Ljubljani so pevci tudi zelo visoko oceni-
li.	Vsi smo se zavedali, kako je Zavod v Šentvidu primeren za tako pobudo. Ljubljana nas je zelo toplo sprejela in podžupan nam je v mestni hiši izrazil dobrodošlico. Mnogi pevci so mi zatrjeva-
li,	da ne bodo nikoli pozabili Postojnske jame in koncerta v njej. Zakaj ne bodo pozabili krasot v jami, nam je seveda jasno, kar se koncerta tiče, pa naj povem, da se je le malokrat zgodilo, da bi se zbor tako razživel na koncertu. Kar nismo mogli nehati peti, ne v notranjosti, ko smo v koncertni dvorani zapeli še Gallusov Pater noster, in niti ne zunaj na stopnišču.
Kako ocenjuješ
to svojo pevsko in življenjsko izkušnjo?
Boš pri tem zboru še sodeloval?
Ta izkušnja je zame zelo dragocena. Videl sem zbor ambicioznih pevcev, ki so lahko upravičeno zahtevni do samih sebe in do drugih. Prepričan sem, da bomo še slišali o mnogih izmed teh pevcev: v zboru je pel dvajsetletni Američan, tenor, ki bo nekega dne nastopal na pomembnih opernih odrih doma in po vsem svetu. Marsikdo izmed pevcev študira kompozicijo ali dirigiranje, oboje seveda prakticira in
kdo ve, če ne bo nekega dne vodil Svetovnega zbora mladih kot priznan dirigent oz. skladatelj. Poleg tega sem pri zboru videl veliko avtodisci-plino: vaje smo začenjali vedno točno, zamudnikov skoraj ni bilo. Glasba, ki smo jo izvajali, me je zelo obogatila. Seveda se nisem prvi srečal s tako zahtevno literaturo, nikoli pa je nismo pripravili v tako kratkem času in s tako dobrim uspehom. V e-nem mesecu smo skladbe prebrali (predvsem kar se tiče dveh skladb Damijana Močnika) in obdelali, nastopili devetkrat v petih državah (Padova, Verona, Dubrovnik, Spittal, Ljubljana, Velenje, Stuttgart in VViesbaden) in posneli dovolj materiala za zgoščenko. Čudovito je bilo zame srečati toliko različnih ljudi z vseh koncev sveta. Navezal sem prijateljske stike z mladimi ljudmi iz Malezije, Argentine, Francije, Venezuele, Švice, Švedske, Italije, ZDA, Kanade, Japonske, s Filipinov, iz Finske, iz Poljske. Z njimi sem sedaj v stiku po elektronski pošti, med svetovnim zborom pa sem z njimi preživel prijetne urice zvečer v Šentvidu in na dolgih vožnjah. Prihodnje leto bom spet sodeloval v tem zboru. Že sedaj se veselim snidenja s svojimi prijatelji iz te sezone. Za naslednje leto pa ne bo odvisno samo od mene, ali bom lahko sodeloval, ker bom moral ponovno opraviti avdicijo.
——— AS
15
ČETRTEK
23. SEPTEMBRA
1999
16
ČETRTEK 23. SEPTEMBRA 1999
AKTUALNO
PREMIERA SSG V NOVI SEZONI ZA NAJMLAJŠE GLEDALCE: JAZ IN Tl, MALI MEDO
"MIDVA SVA MEDVEDA DVA, SREDI GOZDA SVA DOMA"
RUSIJA MED ATENTATI IN ŠKANDALI
VELIKAN NA MAJAVIH TLEH
IVA KORSIC
Tako sta med drugim zapela veliki in mali medo pred res številnimi otroki, ki so posedli kar na tla pred odrom Finžgarjeva doma na Opčinah v torek, 21. septembra, pozno popoldne, ko je Slovensko stalno gledališče prav njim, najmlajšim, a najbolj iskrenim gledalcem podarilo prvo premierno u-prizoritev letošnje sezone, slabo uro trajajočo igrico Ti in jaz, mali medo, ki jo je po priljubljeni predlogi pisca Martina VVaddella v prevodu Janka Dolinška s toplino in ljubeznijo do otroškega sveta prelila v odrsko govorico in strnila v zaokroženo celoto režiserka Katja Pegan. Malčki so se med izvajanjem igralcev kot začarani pomikali tesneje proti prizorišču, da bi čim bliže spremljali drobne vsakdanje dogodljaje obeh protagonistov. Tudi prisotne mamice in očki so zavzeto spremljali nežne nerodnosti malegamedota, kijih je s tako prisrčno naivnimi otroškimi kretnjami, mimiko in iskrivo nagajivimi razprtimi očmi, povsem naravno opisala Vesna Pernarčič. Njena ljubka, nadrobno dodela-
na, v dno otroške duše segajoča igra je odsevala čustva, želje, strah pred neznanim in seveda mala in "velika" spoznanja, ki si jih vsak otrok polagoma nabira ob svojih prvih korakih na skrivnostni življenjski poti.
Medvedku stoji modro ob strani veliki medo, ki gaje v prepričljivo pokroviteljskem, "očetovskem" podajanju odigral Danijel Malalan. Medo preudarno navaja neugnan-ca k redu, mu z zgledom prikazuje, kako naj opravlja razne dolžnosti. Mali medo se ob velikem medu, ki se ničesar ne boji, nauči pravilno razbirati glasove, ki jih zakriva narava, občudovati lepoto prirode in širnega nebesnega oboka, posejanega z zvezdami in največjo lučjo, ki preganja temo noči, svetlo luno. Ko ta posije, črna tema nima več moči in strah zbeži. Otrokom gotovo ne bo težko se vživeti v svetle, a tudi tesnobne občutke malega medota, saj so prav takšni, kakršne sami zaznavajo; skupaj z njim in z velikim medom bodo še sami odgnali strahove, ki se večkrat radi prikradejo v rosna srčeca.
Predstava o drobcenih modrostih in plemenitih vre-
! dnotah, ki jih bodo mimogrede vsrkali mali gledalci, je žlahtni odrski biserček. Poleg občutljive, pristne režijske zasnove, nevsiljivega, ži-! vahnega podajanja obeh i-gralcev se uprizoritev odlikuje po veselih songih pes-J nika Miroslava Košute in gla-sbene spremljave skladatelja Mirka Vuksanoviča, po simpatičnih kostumih Marije Vi-dau, po jasni in funkcionalni scenski rešitvi Marjana Kravosa - le-ta bo na širšem odrskem prostoru še učinkovitejša - in ne nazadnje po tekočem lektorskem posegu Jožeta Faganela.
Otroci so jo prisrčno | sprejeli in ponovitve bodo gotovo požele veliko uspehov. Odrskim umetnikom
I	želimo, da bi z njo imeli veliko zadoščenja in si pridobili kakšno povsem upravičeno nagrado.
Naše gledališče je ob premieri pripravilo otrokom presenečenje: vsak je z vstopnico prejel tudi loterijski listek. Ob koncu predstave sta igralca žrebala tri številke; srečni dobitniki so iz rok ravnatelja Marka Sosiča prejeli ilustrirano knjigo založbe Obzorja.
VIDA VALENČIČ
Nenadna - čeprav pričakovana - smrt edine prave sovjetske prve dame Raise Gorbačov je poleg obujanja spominov o njenih konkretnih prizadevanjih za izboljšavo družbenih razmer v Sovjetski zvezi spomnila tudi na vse razlike med obdobjem, ko so bile v ospredju možne reforme v orjaški državi, ter trenutnim kaosom, ki se kaže v prvi vrsti v neprekinjeni verigi vedno hujših in manj predvidljivih bombnih eksplozij v ruskih mestih. Glasnost je pozabljen pojem, danes obstaja npr. v medijskem prostoru le podrejanje gospodarju, usodo države pa v dobršni meri krojijo medijski mogotci. Med temi izstopa moskovski župan Jurij Luzhkov, ki ne gospoduje le administraciji ruske prestolnice, pač pa tudi njegovemu medijskemu trgu, saj si lasti štiri dnevnike, štiri tednike in dve televizijski postaji. In ravno zahvaljujoč se takim "predpostavkam" predseduje Luzhkov tudi politični grupaciji, ki se bo na volitvah zoperstavila Jelcinovi premoči.
V	popolnem kaosu in spreminjanju potez, ukrepov, uradnih komunikejev ne več iz dneva v dan, temveč iz ure v uro, se širijo vsakovrstne novice. Luzhkov proti-kandidat
Jelcinu na predsedniških volitvah; Luzhkov ne bo kandidiral za predsedniško stolico, pač pa edinole za potrditev županskega mesta, predsedniški kandidat pa bo izkušeni (in odslovljeni) Primakov. Naravno se je spomniti na povezanost Primakova z reformistom Gorbačovom kot tudi na široko podporo ruskega ljudstva, ki seje po majskih pripetljajih le povečala. Jelcin bo dal ostavko? Uradnih sporočil, ki so demantirala novico, je že bilo ničkoliko, po vsej verjetnosti pa jim gre vsaj tokratzaupati. Jelcinovega predčasnega odstopa verjetno ne bo, ker se to političnemu sistemu, katerega je sam ustvaril, ne splača. Moskovski župan Luzhkov si je drznil celo izjaviti, da je Jelcin dejansko talec lastne kreacije
- skorumpiranega političnega sistema. Istega sistema, ki bi imel zlahka dostop do t.i. tvr-dk-šefov; slednji bi služili financiranju podaljšanja Jelcinovega (nevarnega) sedenja na kremeljskem stolčku. Jelcina bo zadnje leto - od lanske avgustovske krize vse do današnjih bombnih atentatov
- po vseh izgledih stalo predsedniško mesto. Jasno je namreč, da mu ni uspelo izvesti nobene od krvavo potrebnih reformnih potez. Gospodarstvo je na psu, za golo preži-
vetje se danes v Rusiji bori več kot 50 milijonov ljudi. Tudi procesa političnih reform ni bilo, tako da lahko danes Jelcin še naprej postavlja premierje in jih kasneje ob prvi neubogljivosti odstavlja po lastni muhavi presoji. Oljepa je vedno zelo spolzko in tudi Jelcinova hoja po njem se bo prej ali slej končala s padcem. Ruski senat je jasno izrazil popolno neodobravanje predsednikovega oklevanja glede odločnih ukrepov za preprečitev izbruha nasilja v državi. Posredno pomeni to podporo vojski in policiji.
Kakšni so izgledi? Po vsej verjetnosti decembrskih političnih volitev ne bo, saj je slika še preveč meglena in v spreminjanju. Resne posledice bo ruska kriza imela tudi onstran luže, v "sovražnih" Združenih državah Amerike. Republikanci lahko zlahka zaigrajo podarjeni as in oblatijo Clintona in - predsedniškega kandidata - Gora. Časnikar Ennio Caretto v dnevniku Cor-riere della sera pristavlja: "O-benem pa je ravno ta poteza nevarna, saj bi lahko ameriška desnica sprožila val pro-ti-amerikanizma v Rusiji, kar bi pomenilo najprej alarmno stanje v državi, kasneje pa avtoritarni sistem." To pa se A-meriki ne splača.
KRATKE
NOV PORAZ ZA SCHRODERJA
Na deželnih volitvah na Saškem je socialdemokratska stranka (SPD) nemškega kanclerja Gerharda Schroderja doživela v nedeljo, 19. t.m., še en poraz, ki je tem hujši, ker Zeleni, ki so na vsedržavni ravni njegovi zavezniki, niso prekoračili praga 5% in ostali brez zastopnika v deželnem zboru. NeokomunističnaPDS pa je spet presenetila in postala po zbranih glasovih druga stranka, seveda daleč za krščanskimi demokrati (CDU), ki so spet prejeli absolutno ve-čino glasov (57,2%, prej 58,1%). NeokomunističaPDS je zbrala 22,4% (prej 16, 5%). Socialdemokrati so prejeli le 10,7% glasov (prej 16,6%).
OZN NA VZHODNEM TIMORJU
Pred dnevi so se končno izkrcali na Vzhodnem Timorju prvi vojaški oddelki, ki bodo v skladu z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov skušali narediti konec množičnim pokolom, katerih žrtve gredo že v mnoge de-settisoče. Prvi so se izkrcali avstralski vojaki, ki bodo sestavljali jedro celotne vojske na otoku. Kakih 600 vojakov bo dala na razpolago tudi Italija. Prva skupina je že odpotovala proti Vzhodnemu Timorju z nalogo, da pripravi pot ostalim italijanskim vojakom. Obrambni minister Sco-gnamiglio je izjavil, kako se vlada dobro zaveda, da se italijanski vojaki odpravljajo v
zelo nevarne kraje, česar se polno zavedajo tudi sami vojaki, saj vedo, da ne gredo na skavtski tabor. Še ta teden bo na otoku 3 tisoč vojakov, njihovo skupno število pa bo znašalo 8 tisoč. Glavni poveljnik je 52-letni avstralski general Peter Cosgrove, ki je vietnamski veteran. Milice, ki so proti neodvisnosti otoka, so napovedale boj vojakom, ki prihajajo po nalogu Združenih narodov.
RAISA GORBAČOV
PODLEGLA BOLEZNI
V ponedeljek, 20. t.m., se je po svetu bliskovito razširila novica, daje v bolnišnici v nemškem mestu Muenster umrla žena zadnjega predsednika Sovjetske zveze 67-letna gospa Raisa Gorbačov (na sliki). Bolehala je za krvnim rakom, nemški zdravniki pa niso bili kos tej hudi bolezni. Mož in hči Irina sta ji bila ob strani ves čas zdravljenja v nemški bolnišnici. Mihajl Gorbačov prejema izraze sožalja tako rekoč z vsega sveta.
O RAZOROŽITVI NA KOSOVU
Na Kosovu so končno podpisali sporazum, v katerem se je Osvobodilna vojska Kosova delno spremenila v nekakšno civilno policijo. Do 19. septembra bi pripadniki omenjene albanske vojske morali oddati vse orožje, vendar so rok sporazumno podaljšali za nekaj dni. Medtem je bila v Prištini množična manifestacija z mimohodom oddelkov Osvobodilne vojske Kosova. To je bil jasen znak, da Albanci ne bodo kar tako privolili na razpustitev svoje vojske. Civilna policija bi odslej morala skrbeti za red v deželi, pri čemer bo morala gotovo sodelovati z oddelki mednarodnega mirovnega zbora. Beograd je sklenitev omenjenega sporazuma odločno grajal in poudaril, da ni v skladu s sporazumom o premirju.
HUD POTRES PRIZADEL TAJVAN
Zadnji potres na otoku Tajvan je zahteval po dosedanjih podatkih 1.700 smrtnih žrtev. Zlasti dve mesti sta hudo prizadeti, ker sta nedaleč od epicentra potresa, katerega moč je znašala kar 7,6 stopnje na Richterjevi lestvici. Računajo, daje trenutno brez strehe kakih 100.000 ljudi. Prvi in najmočnejši potresni sunek so prebivalci zaznali sredi noči. Na otoku živi približno 22 milijonov prebivalcev. V tem stoletju je bil hud potres na tem otoku leta 1935, ko je pod ruševinami umrlo 3.276 ljudi.
Novo pri
Goriški Mohorjevi družbi
nar Crnilogar
IN OBSTATI