Sodobna slovenska poezija
Tina Kozin
Razkosano
Grizljanja
čist, prosojen dan: do konca sveta te loči le polet viharnika.
med nebom in morjem samo morje, primikanje razdalje.
na robu skale je neko telo odložilo težo in se razpusča
v zvezdo; rob vodne gladine drobijo drobne mišice -
neka zvezda objeda korale in toplota, ki jo prši tudi
njena koža, je svetloba: ves čas stara kakih osem minut
raznaša drobce dihanja v nagone, hrepenenja, stanja. in rob
tiste skale grizlja morje. rob morja, obzorje. rob
obzorja, druga svetloba.
V polovici noči
se ena noč se premika. zunaj šumenje zakriva posamične krošnje dreves, neki svet mirno drsi skozi svojo senco.
okna so odprta. zrak ne kroži, ves čas vstopa in odhaja. vsak njegov drobec tu obda soba, se polni z vsem, kar prenaša: zavrte pnevmatike, mimobežje nekega drugega avtomobila, oster kos odbitega sonca, s katerim luna deli prostor na dve polovici, padanje besed v korake, padanje korakov v razdalje, padanje razdalj v vse neslišne fragmente, sploščene v tirnici z železnimi tresljaji - zadrti takti vlaka, ki zaman lovi svoj snop luči; v njem se za trenutek vidi,
kako se nasloni drevo na drevo: ne s težo, z zamaknjeno krošnjo, le
ker se gmote zraka premikajo.
Okna
hiša, v kateri živi, je ves čas nekako ista, čeprav se je precej posedla --sanirali so temelje in kapilare so zabetonirane. tudi okna so druga, prostor robijo tesnila. toda pravi, da jih je dobro odpirati, opazovati, kako z zvoki ugašajo tudi drobci usodnosti, na primer, dojameš, da hiša ni vzdrhtela zaradi tektonskega premika, bil je zgolj ritem teže
neke mimobežne kompozicije. menda
njegov sosed zdaj v glavnem sedi na terasi.
ob njem rastejo steklenice, ki jih
pestuje kot speče otroke.
medtem kotali sivi frnikoli
po nebeški podlagi in
mimo vozijo vlaki. včasih
oblikuje glasove, šteje ptice,
jih preglasi.
zapre torej okna,
sloni in ne
čuti, kako mu pogled stekleni.
Gozd
to je obronek. že tukaj so tla neprepustna, voda, ki se izceja
iz pobo~ja, zato zastaja. tudi njena gladina ne proseva dna,
v njej so razdeljena debla in kro{nje, razmr{eni kosi
neba. kjer kopni, je le zavetje rumene maslenice: ti travniki so
{e neobljudeni, a ko se obra~ajo od sonca in se v vejah zasvetlika
oglje, se cvetovi sklenijo, in to je skoraj mirno gibanje. nekje globlje
pa se gozd le po~asi zara{~a. morda bodo divje mladike neko~ olesenele
v roke in poprijele zdrsljive brazde hriba, morda planote ne bodo
zgolj nepo~i{~ene raztrganine. zemlja, ki je spodna{ala hi{e, ni bila
povr{je, trgalo se je drobovje, in padalo je nezaznamovano
drevje. toda nekdo je zdaj že hvaležen, za kar je ostalo. in zanj
je pomembno, da lahko hodi, kjer ni ve~ poti in misli,
da izgubljanje niso koraki v neznano, temve~ stanje. da zmore razlo~iti
profile v skalnih osamelcih, jih imenovati. da ve, da so samo imena,
morda, edina stalnica tega okolja - da si zato lahko nekdo spet kdaj kaj želi, kot
je prestopiti drugo stran obronka, odlomiti svoj ne in biti - ne morda, temveč predvsem
kdo?
Rokavice
za potemnelimi drevesi ni ničesar,
česar ni podnevi, tudi vidna stran gozda
je vedno ista, in zadaj
je druga. in če kaj
iščem, pomeni
le, da tega zdaj ne vidim.
oblaki se stikajo s tlemi. ko bodo oledenele, bodo s teh vej padale kristalne sence, zdaj pa svet ves čas znova nastaja: hodim po spominu, a pot je, kar je prehodno.
in s koraki se prostor deli: v bližini slutim svetle misli hladnih brez, kjer razsežnost pada v globino, pa veter s kostanjev otresa ježice. a medonosnost ni mera tega vetra in
za razklepanjem loput ježic je zorenje drugega časa. še neko
divje bitje je, ki šari po tišini, toda kar objeda lubje in semena, je gon, ki hrani. in le
moje je, da zdaj začutim rob svoje kože, vlažne rokavice, in da vem, kako
dlani niso prazne, le samodejno razprte.
Razkosano
nisem nebo. besed ne spajam v svoj človeški sum. z besedami spajam besede.
meni nekatere besede zvenijo
nečloveško.
so, ki me pregibajo.
mene vsaka beseda zadeva, vsaka me
pomanjša.
nisem galaksija.
čeprav me veže sila teže,
ki ni brez središča. toda zame
gola singularnost ni le teorija, temveč zakon
preživetja. in je zakon gon
in ga beseda ne dosega
in je zaradi njega
črna,
luknja,
bela.
nisem zvezda.
moje jedrske reakcije mi niso zanimive kot toplotna sprememba, moja jedrska zlivanja so moja dilatacija časa. in razlika
med uplinjanjem užitka in sesedanjem medzvezdnega prahu v krivdo je moja
v tem podaljšku.
nisem planet.
rotiram le, kadar sem
brez osi. ne krožim
med dnevi in nočmi, med letnimi časi,
moja tirnica je izsredna in moja odgovornost so polni obrati.
nisem planet, čeprav sem vsi
moji retrogradni in naravni sateliti.
in plimovanje
je zavest, da jih vidim
le z ene strani.
naš spomin so
naša razkosana telesa,
ne trki, ki so se zgodili,
a kjer se celota začne, je že
šumenje.
Sneg
samo hlad te ohranja, nerazdrobljena zbledela pokrajina.