Glasnik SED 24 (1984) 3
55
2	Na to je opozoril etnomuzikolog Cvijetko Rihtman v članku O pitanjima iz oblasti epike. Zbornik radova SUFJ, SI. Brod 1976, Zagreb 1981, str. 341.
3	Slavko Kremenšek, Etnologija-zgodovina-sociologija, str. 45
4	Ibid.
5	Ibid.
6	Ibid.
7	Glej: Tvrtko Cubelič, O metodičkom i metodoioškom aspektu u pristupu proučavanja narodne književnosti, Zbornik radova SUFJ, Slavonski Brod 1976, Zagreb 1981, str. 185-191.
8	Folkloristi se preveč radi zatekajo le k vsebinskim analizam pesmi, ki pa so le delček in začetek preučevanj. Prav tako bi folkloristi morali opustiti (glej referate v zbornikih SUFJ) široke estetske analize, ker to lahko bolje opravi literarna teorija, saj estetskost za folklorista spfoh nI primaren problem. Zaradi v&denja o posebni poetiki ustnega slovstva, folkloristika le korigira in dopolnjuje napačne literarno-teoretične ocene estetskosti.
Za folklorista bodo Se vedno zanimiva tudi preučevanja o razmerju med ustnim in "visokim" slovstvom, vendar ne na način, ki ga kažejo referati v naših zbornikih. Folkioristi vse preveč govorijo o pisateljevih postopkih pri adaptaciji ustnega slovstva v literaturi, kar bi spet lahko in morali prepustili literarni zgodovini in teoriji. Nestrokovnost tovrstnega folklorističnega dela kaže referat Dare Vučinič-Varga, Folklor i njegova adaptacija na plsanom tekstu u knjlževnom opusu Marka Miljano-va; Etnološki pregled br. 16, Beograd 1981. str. 53-56. Omenili velja še to. da je z istim referatom predstavljala avtorica jugoslovansko folkloristiko na 10. mednarodnem kongresu antropoloških in etnoloških ved leta 1978 v Indiji.
Podobne literarno-teoretične, estetske, čustvene in nacionalne posplošitve najdemo tudi v referatih književne sekcije na 1, skupnem kongresu etnologov in folkloristov v Rogaški Slatini leta 1983. Referati nemalokrat opozarjajo, da avtorji v svojo specifično vedo Prenašajo metode drugih strok (v tem primeru literarne zgodovine}, s tem pa seveda onemogočajo emancipacijo svoje stroke.
9	Slavoj Žižek, Filozofija skozi psihoanalizo, zbirka Ana-lecta, Ljubljana 1984.
MARKO TERSEGLAV
50 let folklornega Inštituta
čeprav so znana prizadevanja za zbiranje ljudskih pesmi na Slovenskem že v 18. in Se bolj v 19. stoletju, se je zares ^ačrtno in strokovno delo na tem področju začelo šele pred leti, ko je bit leta 1934 ustanovljen etnomuzikoloSki ^štitut. Na 6, redni seji odbora Glasbene matice. 21. 8. 1931 je bilo namreč sklenjeno, da se ustanovi Inštitut za raziskovanje slovenske glasbene folklore, katerega vodja France Marolt. Sestavljen je bil tudi pismeni dogovor (ustanovna listina Inštituta), ki poleg formalnopravnih Zadev prinaša tudi načrt dela bodočega Inštituta. Omenimo nai le nekatere važnejše programske točke;
1 Zbirati je treba vse dosegljive zapise narodnih pesmi ln skrbeti za njihovo dopolnilo, sestaviti je torej treba čim Popolnejšo zbirko slovenske glasbene folklore.
2. Zbrano gradivo je potrebno urediti, katalogizirati, ■"uzikološko raziskati in pripraviti kritično knjižno izdajo.
Potrebno je zbrati znanstvene publikacije, ki se na-ašajo na slovensko glasbeno folkloro. 1. Ustvariti stike z vsemi sorodnimi tuzemskimi in ino-zamskimi Inštituti.
5. Delo mora zajemati predvsem zapisovanje in fono-
grafiranje folklornega gradiva po neraziskanih In neobdelanih pokrajinah celotnega slovenskega etničnega prostora.
6. Restavracija slovenskih glasbeno-folklornlh znamenitosti s pomočjo tonskega filma.
Delo bodočega Inštituta je bilo tako konkretno precizirano. da presega okvir ustanovnega dogovora in je v njem čutiti Maroltovo avtorstvo. Zato imamo lahko Franceta marolta za idejnega ustanovitelja Inštituta, Čeprav ga je pravno ustanovila Glasbena matica.
Kmalu po ustanovitvi je bila v Glasbeni matici prva seja o delu in načrtih Inštituta. V prvih letih delovanja je Marolt pridobil za Inštitut štiri obsežne zbirke zapisov, skupaj S Stankom Vurnlkom je v Etnografskem muzeju začel pregledovati zbirko OSNP, navezal je prve stike s tujimi ustanovami, poskušal je nabaviti tudi snemalne aparate.
Ko je bila leta 1939 ustanovljena Akademija znanosti in umetnosti (AZU), se je porodila misel, da bi folklorni Inštitut priključili AZU, do Česar pa ni prišlo, pač pa je leta 1940 banska uprava spremenila Inštitut v poseben referat svojega prosvetnega oddelka in ga poimenovala v Glasbeno-narodopisni referat.
Decembra 1945 se je Inštitut pod Imenom Glasbeno-narodopisni inštitut priključil Akademiji za glasbo, ieta 1949 pa je prešel pod upravo ministrstva za kulturo in znanost.
1951. leta je po Maroltovi smrti prevzel vodstvo Inštitut dr. Valens Vodušek.
Leta 1954 je Inštitut dobil terenski magnetofon in začelo se je načrtno terensko snemanje.
1955 je dr, Vodušek pripravil in izpeljal načrt znanstvene katalogizacije in ureditve arhiva. Teklo je načrtno terensko delo, Izdaja gradiva in znanstveno delo v Inštitutu. ki sodeluje tudi z drugimi ustanovami.
Leta 1968 se je pričela reorganizacija dela Sekretariata za kulturo in prosveto, kamor je sodil Inštitut, in Sekretariat ni bil več pristojen za financiranje GNI, Po nekajletnih razpravah se je Inštitut (1. 1. 1972) priključil SAZU kot Sekcija za glasbeno narodopisje pri Inštitutu za slovensko narodopisje.
Kljub vsem upravnim in prostorskim stiskam in spremembam je inštitu uspešno opravljal svoje delo, nadaljeval je široko zastavljen Maroltov načrt, obenem pa je iskal nove strokovne poti In znanstveno nadgrajeval Maroltovo tolkloristično teorijo, se vključeval v sodobna strokovna iskanja in gibanja, sodelavci pa so bili vseskozi navzoči v slovenskem javnem, strokovnem in društvenem življenju. Marsikatera strokovna in društvena akcija v Sloveniji in Jugoslaviji je stekla prav iz Inštituta. Poleg tega pa je Inštitut posvečal veliko pozornost dokumentaciji slovenske etnomuzikološke dediščine, zato je danes v arhivu Selcije:
1.	nekaj čez dvajset tisoč rokopisnih pesemskih in plesnih zapisov, katerim je prišteta zbirka OSNP spred 1. svetovne vojne z okrog trinajst tisoč zapisi;
2.	1258 magnetofonskih trakov s 37.444 posnetki slovenskih ljudskih pesmi in instrumentalnih melodij, ki so jih od leta 1955 posneli sodelavci GNI na celotnem slovenskem etničnem ozemlju;
3.	kseroks koplje zapisov Vrazove, Korytkove, Cafove in drugih zbirk 19. stoletja, ki jih hranijo NUK in druge slovenske, jugoslovanske in tuje ustanove;
4.	zbirka 921 zapisov slovenskih ljudskih plesov v mednarodni plesni pisavi — labanotaciji, ki jo je v Jugoslaviji uvede! prav GNI;
5.	zbirka etnoloških podatkov o godcih, glasbilih, pevcih, načinu petja, šegah, nošah, verovanjih, raznih opravilih itn., ki so vsebinsko urejeni in pomenijo dopolnilno gradivo glasbenega oz. plesnega izročila — skupaj 1250 ENOT:
6.	fototeka s 4636 negativi in dlateka s 616 barvnimi posnetki;
7.	zbirka 32 dokumentarnih filmov (3—16 mm, 29—8 mm, 7 Črno-belih, 25 barvnih — šest filmov je ozvočenih);
Glasnik SED 24 (1984) 3
56
8. pregledna Kartoteka rokopisnih zapisov in transkri-biranih zvočnih posnetkov.
Več o raziskovalnem in znanstvenem delu Inštituta oz. njegovih sodelavcev je zapisano v katalogu dr. Zmage Kumer Ob 50-letnici ustanovitve folklornega inštituta, ki je izšel oktobra 1984 ob razstavi ob inštitutovem jubileju. Iz kataloga so tudi navedeni podatki.
Petdesetletno delo Inštituta je poskušala prikazati tudi priložnostna razstava v Prešernovi dvorani SAZU, ki je bila za obiskovalce odprta v drugi polovici oktobra. S slovesno otvoritvijo razstave (16. 10. 1984), ki so se je udeležili številni domači In tuji gostje, prijatelji in sodelavci Sekcije, je bilo tudi slovesno obeležen 50 letni jubilej.
Vse navzoče je pozdravil dr. Milko Matičetov, upravnik Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU In dejal, da je praznovanje ene od sekcij inštituta praznik za celo slovensko narodopisno družino in zaželel sodelavcem Sekcije še mnogo uspešnega dela.
Nato je dr. Matjaž Kmecl, republiški sekretar za kulturo, pozdravil in v svojih besedah poudaril pomen ustanovitve folklornega inštituta, katerega delo se je že takrat navezovalo na zelo žlahtno "in staro tradicijo slovenske etnološke vede, ene najstarejših ved, ki se je Intimno vključevala v sodobno prerajanje Slovencev, v njihovo oblikovanje v sodobno narodno skupnost." Po njegovih besedah ta verta ie> rlanes onravlia oomembno nalogo v mreži slovenskih narodnih institucij, nas na nek način
vse skupaj opredeljuje In nas oblikuje v naši nacionalni zavesti. Zato je po njegovem 50-ietnica Folklornega inštituta praznik naše skupne slovenske kulture.
Pozdrave in čestitke predsedstva SAZU je posredoval akademik dr. Bratko Kreft, podpredsednik SAZU, ki je v delu inštituta poudaril ogromen trud.
O delu Sekcije oz. Inštituta je ob pozdravu govoril tudi direktor Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU dr. Mitja Zupančič, ki je še posebej omenil prispevek Inštituta oz. Sekcije pri raziskovanju celotnega slovenskega etničnega ozemlja, torej tudi zamejstva.
Dela in jubileja Sekcije so se spomniti Še gostje iz drugih republik. V imenu Akademije znanosti in umetnosti BiH iz Sarajeva je udeležence pozdravil in jim voščil dr. Cvijetko Rihtman; v imenu Zavoda za istraživanje folklora iz Zagreba dr. Jerko Bezič, ki spremlja delo Sekcije oz. Inštituta že več kot 30 let; Mlica Matit je zastopala Etnografski muzej iz Beograda in predsedstvo Srbskega folklorističnega društva, Radmila Petrovič pa je zaželela še mnogo uspešnih let v imenu sodelavcev Muzikološke-ga inštituta SANU. V imenu tujih gostov je voščil B. SSrosl, ki je pozdravil kolege iz Sekcije še v imenu Muzikološkega inštituta pri madžarski akademiji znanosti.
Po slovesnih pozdravih je spregovoril dolgoletni direktor Glasbeno-narodopisnega inštituta dr. Valens Vodušek, ki je v svojih besedah kritično osvetlil preteklo, predvsem predvojno in medvojno delo Inštituta, v zaključnih besedah pa je orisal načrte in delo ustanove pod njegovim vodstvom.
S tem je bila tudi odprta razstava v Prešernovi dvorani SAZU, ki je skušala prikazati zgodovinsko pot Inštituta, njegovo terensko in kabinetno delo, znanstvena prizadevanja, pa tudi specifično delo, ki ga Sekcija za glasbeno narodopisje opravlja v slovenskem kulturnem prostoru.
Ob jubileju so sodelavci Sekcije pripravili dvodnevno posvetovanje na temo Ljudska glasba in sodobnost. Udeležili so se ga tudi gostje iz drugih jugoslovanskih republik, iz Italije, Avstrije, Nemčije in Madžarske. Referati s tega posvetovanja bodo objavljeni v naslednji številki Tradiliones.
Širša-zunanja manifestacija jubileja pa je bila obeležena z javno radijsko oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je bila 16. 10. 1984 v okrogli dvorani Cankarjevega doma.
MARKO TERSEGLAV
POLEMIKA, RAZMIŠLJANJA...
Nekaj misli o transkribiranju tujih imen v naši literaturi
V prevodih tuje etnološke in etnologijo zadevajoče literature opažamo v zadnjem času težnjo k fonetičnem zapisu tujih lastnih, zlasti etničnih imen, pa tudi izrazov, ki označujejo to ali ono kulturno prvino. Rezultati teh poskusov so često tako zavajajoči in naravnost napačni, da se lahko resno sprašujemo o upravičenosti takega ravnanja. Zgledi, s katerimi bom skušal to trditev utemeljiti, se nanašajo predvsem na etnologijo In arheologijo obeh Amerik, ker mi je to področje nekoliko bolj poznano, gotovo pa podobnih spodrsljajev ne manjka, tudi ko gre za druge predele sveta.
Če na primer pregledamo v knjigi Verstva sveta1 poglavje "Azteki in Maji:' (str. 67—81), zasledimo že samo v tem toliko napak, da bi bilo vsekakor preveč utrujajoče, če bi navedel vse. Med imeni bogov so omenjeni Kvecalkoatl namesto Kecatkóatl (Quetzalcoatl), Ksoiotl namesto Sólotl (Xólotl), Huicilopohtti namesto {H)uicilo-počtli^ (Huitzilopochtli), Ksipe Totek namesto Šipe Tótek (Xipe Totee) itn. Sovladar pri Aztekih ni bil Kihuakoatl (str 72) temveč Si(h)uakóatl (Cihuacóatl), v Gvatemali žive Indijanci Kiče (Quiché) in ne Kviéé, podzemlje v njihovi mitologiji se ni imenovalo Ksibalba, marveč Sibalbá (Xibalbá; str. 78), ime dvajsetega dne v azteškem mesecu ni bilo Ksohit! (str. 79), temveč Šččitl (Xóchitl) itn., itn. Prav v imenih dni azteškega in majevskega koledarja se napake kar vrstijo (str. 79). Fonetično so zapisana celo nekatera krajevna imena, npr. Uksmal in Cičen lea (str. 79). Prvo je sploh napačno trans-kribirano (orig.; Uxma!, izg. Ušmal), drugo pa se na strani 71 pojavlja tudi v lokativu; "v Cičen ici". Toda izvirna oblika ¡e Chichén Itzá — torej s poudarjenim -a. Zaradi tega bi bilo nemara pravilneje pisati: Chichén Itzája, v Chichén Itzáju itn. Takšno sklanjanje tega imena najdemo v Zgodovini v slikah3. Napak je v omenjenem poglavju Verstev sveta še veliko, vendar naj kot dodatno zanimivost navedem le še to, da se na str. 69 pojavita kot pridevka boga "Kvecalkoatla" imeni Ce Acatl in Nahui Ehecatl; nič hudega sluteči bralec, ki mu razni atributi starodavnih mehiških bogov niso ravno vsakdanja skrb, bo ob vseh drugih pravilno in napačno zapisanih imenih pač gotovo tudi ti prebral tako, kakor sta napisani. Toda ne! Tu je zanka! Ti imeni sta namreč, kdove zakaj in po kakšni logiki, zapisani v izvirni španski obliki in ju je treba prebrati: Se Akatl in Ná(h)ui E(h)ékatl.
Podobne napake in nedoslednosti najdemo (brez veliko truda) tudi v zbirki Ljudstva sveta. Opozoril bi zlasti na transkripcijo In pregibanje etničnih imen, seveda pa se bom tudi tu omejil na nekaj najbolj izrazitih zgledov. V Drugi knjigi4 se na str. 76 začne poglavje "Vlčoli". Če bi se to ime indijanske skupine v zahodni Mehiki v resnici tako izgovarjalo, bi bil španski izvirnik "Vichol", ne pa Huichol, kakor se to ime dejansko zapisuje. Imena nekaterih ljudstev so transkribirana tako, da jih je naravnost težko prepoznati. Na str. 123 in 156 so omenjeni gvatemalski "Kiči". !z te oblike nepoučen bralec pač težko ugane, da je pravo ime tega ljudstva Kiče (Quiche), ne pa mogoče Kič ali Kičo. Verjetno bi bila utreznejša oblika nominativa množine Kiččji, še zlasti, ker je e poudarjen. Podobno beremo na str. 392 in dalje; "Gvarani", "Gvaranov". Ker ime tega južnoameriškega ljudstva ni "Gvaran" marveč Guaraní (s poudarjeni^ -i), bi bili tudi v tem primeru bliže izvirniku z oblikami "Gvaraniji", "Gvaranijev". Tudi če končni -¡ ni poudarjen,