KAKO NAJ IZREDI SLOVENSKI KMET SVOJE OTROKE?
Rodovinsko življenje je visocega pomena in če je to v državi dobro in
lepo uravnano, je močna in trdna. Rodovinsko življenje je močna vez, ki oklepa
človeka na domače ognjišče in če je še tako daleč na ptujem, če ima zlata,
srebra, na kupe, zaigra mu vendar srce v veselji, ako se spomni očetove hiše.
Kdor pa je že tako pokvaril svojo dušo, da mu rojstnega kraja ni mar, temu
tudi ni mar svoje domovine, katero zaničuje ter zasramuje. Zalibog da imamo
po Slovenskem več kot odveč takih izgledov, ki naši zemlji neizmerno škodujejo
ter jo v blato teptajo pri vsaki priložnosti. Po kmečkih kočah so se rodili
ti možje v naročji slovenske dežele ter pili mladi njeno mleko in jedli njeni
kruh, ali prišli so med svet, prišli med učenjake, seznanili se z visoko nemško
oliko, tedaj pa so pobesili glave, sram jih je bilo slovenskega očeta, sram slovenske
matere in sram slovenske domovine, ker je tako revna in tako priprosta!
Minulo je komaj nekaj let, že so pozabili rojstni dom ter ljubili nemško
bolj kot vse drugo.
Kaj je pač vzrok tako žalostni prikazni?
Odgovor je lehak. Nimajo tako dobrodejne in poblaževne ljubezni do domovine.
Domovinska ljubezen pa je preblag biser, katerega so cenili že v davno
preteklih časih. Ko se je nekdaj 300 Špartanov vstavilo miljonu sirovih Peržanov
ter se branilo do zadnjega zdiha, dokler ne popadajo mož za možem
z mečem v roki med kupi ubitih sovražnikov, spozna grška domovina v svojo
veliko radost, da skrvaveli so ji ti v blagor in v prid ter v spodbujo drugim,
ki so bivali v njeni sredini. In na gomili ubitih postavi steber, ki naj bi pravil
še v poznih letih popotnikom, da gnjijo tu kosti umorjenih, umorjenih za slavo
svojega doma. Se dandanašnji svet zre s začudenjem na tisti steber in želi si
pač, da bi ljubila tudi sedaj še mladina rojstni dom tako kot isto malo kerdelo
Grekov. Tako se spoštuje ljubezen za domovino in kdor jo ima v svoji duši,
ni zidal na pesek in voda ne odnese poslopja njegovega in še dolgo časa stoji
in spomin njegov ne ugasne še v poznih letih ne.
Ali ljubezen, prava ljubezen domovinska je pa tudi vse časti vredna, ona
vtrduje blagostanje celih narodov; kar ne premorejo ne topovi, ne orožje, ne
sulice, to premore dostikrat ljubezen do domovine; kar ni ustanovila goreča
beseda, ki je švigala kakor blisk iz ust govornikovih, to je naredila dostikrat
ljubezen do domovine; ko razsaja že v srci domovinskem sovražnik ter pleni
ter ropa daleč naokrog in ko tužno drži roke navskriž večina mestjanov ter
gleda brez čutila, kako da gospodari ogenj v njihovi lastniji, istikrat ustvari
dostikrat armade ter jih izbije iz tla zemlje — ljubezen do domovine. Domoljubje
daruje domačiji telo in imetje, gazi zanjo skoz ogenj, preplava dereče vode in
prestopa visoke snežnike. Ni je stvari, da bi je ne izvršilo, ker vedno se drži
besed: vse za domovino!
217
Pač ni toraj treba vpraševati več, kako da naj izredi slovenski kmet svoje
otroke, ker odgovorim prelehko: »Tako, da se hodo držali v vsaki okolščini
zlatih besed: vse, vse za slovensko predrago domovino!« Slovenska mladina naj
se toraj izredi v ljubezni do domovine, katera jo je rodila in katera jo hoče
prerediti do groba. Ali izreja naj bo taka, da se vname srce popolnoma v ti
ljubezni, da ceni rojstni rod bolj kot vsacega na svetu in da je drugič pripravljeno
zanjo darovati vse moči, na kratko, zanjo delati. Kako naj se toraj vcepi
otroku ta ljubezen v srce?
Treba je tii zgodnjega dela. Ko je mlada duša mehka še kot vosek, občutljiva
za vse, dobro in slabo, za lepo in nečedno, istikrat naj se toraj navadi —•
ljubiti. Glavno pravilo pri odgoji naj bi veljalo: izredi svojega otroka v ljubezni
in ljubil bode tebe, svojo mater in svojo domovino; ljubezen se naj kaže
mlademu srcu povsod, kamor pride. Zatoraj naj bi slovenski stariši pazili predvsem
na to, da jim vlada mir in ljubezen v hiši. Domači prepiri med roditelji
vlivajo strup v otročjo dušo. Oče in mati naj stojita v svetem blesku pred
duhom svojih rojencev, najmanjša pičica naj ne grdi teh svetih podob in naj
jih veže večna čista ljubezen. Otrok skuša posnemati vse, kar vidi, kar pa vidi
v prvi mladosti, mu ostane ter mu zamori dostikrat najlepše lastnosti. Ce
mlada leta obdaja prepir, obdaja srd tudi starost. Otročja duša je bistra, kmalo
sprevidi, kaj da pomenijo takovi prepiri, potlej pa zgodi se gotovo, da se vtakne
otrok sam v razdražbo ter se poprime ali očetove ali materine strani. In takrat
je gorje v hiši. Ime enega starišev začne v mladem srci hirati, ljubezen do
njega vgasne. Kdor pa ljubi, ko je otrok, samo svojo mater ter zaničuje svojega
očeta, tepe tudi njo, kadar doraste. Ako imaš v hiši starega očeta ali staro
mater, ne reci jima vpričo otrok žal besede, ampak nosi ju na rokah ter jima
spolni najmanjšo željo, da vidijo tvoji sinovi in tvoje hčere ter si trdno zapišejo
v srce, kako da ravnajo s teboj, kadar si star in ti onemorejo moči
v hirajočem telesu. Stariši, dajte toraj otrokom v ljubezni sami med sabo najpoprej
dober izgled in vložili ste si trdno podlago prave izreje.
Kakor v hiši, tako naj vidi otrok tudi zunaj hiše le mir, spravo in ljubezen.
Ako ti dela sosed krivico, ne jemli sekire izpod klopi ter ga ne sklici z brukajočimi
besedami, da ne pride ter se ne vname jezikovanje, sirovo, umazano.
Zakaj navadno se zgodi, da ti pridejo na pomoč tvoji otroci in sosedu njegovi;
tedaj se vname srd tudi pri otrocih, takrat navadijo se, kako se speče nasprotnik
z ostro besedo najbolj, takrat naučijo se jezikovanja, strupenega jezikovanja,
in kar je še najhuje, najbesnejšega sovraštva. Spomni se vendar, da pride
prej ali pozneje ura, ko tudi sam žanješ sad, katerega seme zaseješ v taki
priložnosti v mlado dušo. Bodi pameten in kadar ti dela sosed krivico, stopi
mirno v njegovo hišo ter ga pokliči na stran ter se pogovorita zmerno in raje
odjenjaj, kakor pa da bi se vnel prepir. Bolje opraviš kot pa s stoternim
jezikovanjem. Ljubezen vstane med vama in ljubijo se tudi vanji otroci ter se
podpirajo pozneje v ljubezni kot dobri sosedje eden druzega.
Ali dobri izgledi še ne zadostujejo, ako se pušča srce samo vnemar, da
ostane terdo ter neusmiljeno. Druga skrb starišev naj je toraj, da postane duša
otroška v resnici miločutna, občutljiva za ptujo solzo, za ptujo bolečino. Ali kje
postane mlado srce prej osorno in neobčutno kot ravno na kmetih, kjer se
najde več kot odveč okrutnega vedenja.
Treba je torej velicega truda, preden da je otrok mehak, da se solzi, kadar
vidi jokati terpeče, da ga rani, ko se ozre na bolečino terpeče živali.
218
Tu pa naj mi je dovoljeno govoriti o napaki pri izreji kmečkih otrok, ki
škoduje neprestano. Skrbi se veliko premalo, da bi ostali otroci pri domu.
Ampak zbirajo se v sredi vasi ter se razlete potem v tropah ali v gozde ali
k vodami, kjer se pečajo z ribštvom, katero pa opravljajo včasih prav grozovito.
Z vilicami zabadajo ubogo žival ter jo mečlejo na suho in živo natikajo
na kljuke, kjer se vije tako dolgo, da groznih muk ne pogine. Otrok se pač
ne spomni, kaka groza da je umreti, če počasi in počasi pojema življenje; ali
vendar se veseli, kadar se ozre na tresočo ribo, zakaj človeško srce je po naravi
kruto ter neusmiljeno. Še huje pa se godi na paši, kamor že bolj odraščeni
dečki izvabijo manj odrasle ter jih zapeljujejo k vsaki malopridnosti. Komaj
da vsuje spomlad cvetje po drevji, komaj znašajo njeni pevci in nepevci pridno
gnjezda, valijo jajčica ter pitajo mladiče, godijo se že po slovenskih šumah
najsirovejše neusmiljenosti. Iz gnjezdov kradejo jajčica, pobivajo starke ter
terpinčijo mladiče. Kako da godi se večkrat, naj pove naslednja prigodba. Nekdaj
naletim v gozdu na čedo otrok, ki so pasli po bližnjih grivah živino.
Sedijo ali skačejo krog ognja ter se veselijo nad hudobno igračo. Nekje so vzeli
iz gnjezda mlado šojo in to peko sedaj živo in kolikokrat prileze revica s strašnega
ognjišča, tolikokrat sunejo nesrečno žival zopet v plamen, smejaje se
njenemu globokemu ječanju. Strah mi obide ude, kako da bodo pač živeli ti
otroci, ki so že sedaj tako jeklenega srca. Kako delajo sedaj z neumno živaljo,
tako ravnajo prihodnje s človekom. Kdor nima srca za mučečo se ptico, ta se
tudi ne usmili človeka, akoravno mu umira pred lastnim pragom!
Naj se toraj ne puščajo otroci predaleč od doma, ampak dobri stariši naj
jih navadijo tako, da jim je najslajša radost, bivati le v njihovi družbi. Pri
očetu in pri materi naj se čuti otrok najbolj srečnega! Ali tudi pri domu se
mora paziti močno, da ne naleti otrok na priložnost, pri kateri bi se mu vsadila
brezčutnost v dušo. Ako se kolje ali se pobija v hiši, naj se maloletna drhalica
varno odpravi in nikdar naj se ne dovoli, da bi videla, kako pojema živinče
pred mesarjevo sekiro. Se celo, kadar zakolje gospodinja kokoš, naj ne hodi
pred oči svojih otrok! Ženska je sploh bolj miločutnega srca kot možaki, čestokrat
ko smijajo se ti, preliva ona solze. Zavoljo tega pa je tudi materina naloga,
da izbudi miločutnost tudi pri svojih otrocih. Ako tedaj vidiš, da ima sin
ali hči premalo usmiljenja za bolno žival, poduči ga urno, da revica ravno
tako občuti bolečino kot človek. Ako ti krade gnjezda, povedi mu, da starka
ne trpi nič manj, kot bi trpela mati, kateri bi odnesli dragega sina. In popačeno
bi moralo biti srce, ako ne sluša takih opominovanj. Stariši naj toraj skrbijo,
da posedejo prvi sedež v srci svojega otroka, da njim za ljubo dela vse dobro
ter opusti vse slabo. Ali krivi so čestokrat, kakor smo videli, sami, da jih ne
cenijo lastni sinovi, ker jim ali ne kažejo prave ljubezni med sabo ali je jim
pa tudi ne kažejo v dobri meri. Otrok naj vidi, kamor se le ozre, ljubezen
in spravo, zraven naj jo pa tudi pri svojih roditeljih vživa v največi, a pametni
meri! Kako naj tedaj stariši skažejo ljubezen svojim otrokom?
Najprej naj sledi besedica o kaznovanji. Marsikateri stariši so tako nespametni
ter menijo, da je palica najbolje zdravilo za mlade pregrehe. Ali to
mnenje je napačno. Sploh ne kaznuj svojih otrok nikdar s palico, dokler ne
morejo sprevideti, zakaj da je to pregrešno, uno dobro. Ako ti joka štiriletno
dekle v cerkvi ter ti privabi karanje z leče, ne deri ž njo ter ne tepi otroka,
ker misli, da tepeš ga s sovraštva ter te začne tudi sovražiti. Tudi pozneje naj
bi palica le redkokrat zapela, če ne bi izdala Ijubeznjivo ponovljena beseda ter
219
grešnika ne pripeljala na pravo pot. Nikdar ne kaznuj, ako nastopi po pregrešku
hudo kesanje, zakaj tudi istokrat zaseješ sovraštvo v mlado srce.
Da te ljubijo otroci, skazi jim sam ljubezen! Ce zbolijo, strezi jim, kolikor
ti je mogoče najbolj in Bog ne daj, da bi jih zapustil, ko ležijo bledi in potni.
Nikdar se ne čuti človek in tudi otrok bolj zapušenega, kakor kadar je bolnega
zapustilo vse. Noč in dan bodi krog njega in takrat pokaži mu neizmerno
ljubezen. Ce se vije sin v smrtnih bolečinah, naj se ne sramujeta oče in mati
solz, katere jima ozdraveli tisočerno poplača. Tako veže stariše in otroke vez
večne ljubezni in kadar pridejo ti v viharno življenje, spominjajo se z gorko
radostjo časov v domači hiši, ko so se zjokali v najmanjši priložnosti na maternih
prsih in kjer so vživali edino pravo ljubezen!
Ko je toraj tako dobilo otroško srce miločutnost, mehkobo in pa že tudi
ljubezen do starišev in domačega ognjišča, stori naj se korak naprej in vpelje
naj se v večo, blaženo domovinsko ljubezen. In pomaga naj ti krasota naše
domovine! Poglej slovenske gore, kako veličestno se bliščijo v žarkih solnca,
ozri se na pisane travnike, zelene gozdove in vmes na sreberne vode, potoke,
obrni oko na bele hiše, lepo obdelane njive, na nizke gorice, kjer se solzi in
joka vinska trta in kjer rodi težke sadove, in pač se ti mora otajati led srca,
ako nisi zatajil človeštva popolnoma! Vodi toraj tudi svojega otroka pred hišo
na vrtno senco ter mu pokaži slovensko domovino, kako se v naravni lepoti
ziblje krog in krog ter naprej! Povej mu, da stanuje po teh dolinah rod, ki se
je bojeval že zanje po kervavih bitvah, kateri je krepak in srečen, da ga je
postavil neskončno modri Stvarnik tu sem in ne drugam!
Tako vsadiš prvo seme domoljubja, pravega domoljubja v mlado dušo
in storil si, kar je bila tvoja dolžnost. Z dobro vestjo pošlji ga sedaj v šolo in
ako ga dobi v roke vrl učitelj, vesel bodeš še enkrat svoje krvi in veselila se
bode tudi domovina, katero bo ljubil tvoj otrok prav prisrčno!
Da pa se je vsejalo seme domovinske ljubezni v otročje srce, še ni storjeno
vse in treba je delati, da se male kali razcveto v krasno, sadunosno rastlino.
Treba je delati, da se vcepi otroku koj o pričetku veselje — do dela. Delo je
prva naloga vsacega meščana in ista dežela, v kateri se dela največ, je tudi
najsrečnejša, najbogatejša. Koliko pustin je še v naši slovenski deželi, ki ležijo
prazne in brez koristi — malo več dela in kmalo zavije jih lepo klasje v rumeno
obleko! Koliko rudnin krije slovenska zemlja v svojem srci, koliko krepkih
gozdov ima na svojih gorah, koliko močnih voda napaja njene livade in
vse skoraj zastonj ali pa ptujcu v korist — le malo več dela in naše kraje bi
krile tovarnice, sopuh in voda bi gonila mogočna kolesa ter pripravila v deželo
denar.
Prva potreba je toraj, da izredi naš kmet svojega otroka tako, da ljubi
delo iz vse duše ter sovraži lenobo iz celega srca! Kakor povsodi, tako veljajo
tudi tukaj premnogo dobri izgledi. Ce hočeš otroka navaditi, da je reden, bodi
reden sam! Red pa je prva potreba, kdor je namreč nereden, tak rad tudi
lenari!
Nauči tedaj otroka predvsem, da pazi na obleko. Ne pusti mu, da bi se
valjal po blatu ter igral v prahu. Tudi ne trpi, da bi pohajkoval raztrgan
okrog; revna, pa zašita obleka saj tudi bogate hiše ne onečedi, pač pa je raztrgana
v sramoto še tako revni domačiji! Sveti mu pa tukaj tudi sam z lastnim
dobrim izgledom! Ne pijančevaj ter ne zapravljaj denarja po nepotrebnem.
Ce pa se enkrat pripeti, da te zmore vina moč, ne hodi pred oči svojim otrokom,
da te ne vidijo v slabosti in te, kakor Noeta nekedaj, ne zaničujejo v
220
pijanosti ter se ne učijo nereda, nesnage ter zapravljivosti rekoč: saj je naš
oče delal tako! Da se navadijo otroci snage, naj jih snaga tudi obdaja! V hiši
naj je v redu vse, tlak lepo pomeden in druga orodja omita. Krog poslopja
naj je vse v najlepšem stanu. Kolikokrat se milo stori popotniku, ko pride
v slovensko vas, katere bele hiše so ga z dalje tako mično pozdravljale. Kako
neredno in nečedno je tu vse, krog hiš vsakovrstno orodje, blato, gnoj, drva
in druga ropotija, vse v krasnem miru zmedeno! Deni vsako na svoje mesto
in prostor pred hišo očedi! Ako vidijo otroci, kako je vse najmanjše v redu,
poprimejo se tudi zase tacega reda in dobro bodo živeli, kadar odrastejo. Še
nekaj naj posebej opomnim, kar se jako pogreša po naših vaseh! Cedijo naj
se namreč otroci tudi na telesu, kolikor je mogoče največ. Čedno telo je zdravo
in pa sedež tudi zdravemu duhu. Naj toraj ne preteče jutro, da bi se ne umili
z mrzlo vodo! Tako nastane redoljubnost!!
Ce pa otrok (kakor smo poprej omenili) ne pustiš, da bi letali okrog, dolgočasili
se ti bojo ter iskali veselja in raztresenosti ravno v malih delih! Sedaj
pa je čas, da jih vpelješ v delavnost ter privadiš pridnosti, zlate navade, katera
stori narode bogate ter jim množi imenje. Kadar sije solnce prijazno na jasnem
nebu in dela na polju živina in človek, vzemi tudi svojega otroka sabo, da
vidi, kako se orje ruša zemlje in kako se seje žito! Zgodaj naj se mu nakladajo
majhena dela, katera so pospešna tudi zdravju! Pametna gospodinja ne gre
nikdar sama po drva s skladovnice pred hišo, ampak pošlje vselej raje otroka!
Sploh naj se manjša dela v hiši izroče le manjšim močem, da se privadijo
zgodaj z delom kruh služiti. Tudi v nedeljo naj ne letajo otroci brez skrbi
okrog, dober oče pokliče jih popoldan raje pred se ter vkaže kaj šolskega brati
ali bere jim sam kaj ter skrbi za duševno oliko.
Tako toraj naj se zgodaj vseje ljubezen do dela, do marljivosti, in ker se
bode razvila v duši ljubezen domovinska, delali bodo možaki tudi le za domovino!
In pri Bogu, začne se drugače življenje po slovenskih krajinah! Sto rok
se bode gibalo, trnje skopavalo, kamenje spravljalo ter teke voda k pridu vladalo!
Vrhunci gora pa in doli in planjave se smejajo v zlati obleki žitnega
klasja! In v tem paradižu bode živel majhen, delaven pa srečen rod.
Zatoraj mili Bože, ki čuješ nad narodom slovenskim, daj nam krepkih,
domoljubnih in domorodnih sinov!
221