Januš Golec- 13 Propast in dvig. Ljudska povest. Žandarji so se trudili dokaj časa, predno so dognali, kdo načeljuje vstašem. Poročali so tudi na višja mesta, da gre pri tem uporu za izvežbanega ljudskega voditelja, s katerim nc bodo mogli opraviti kar na brzo roko. Prosili so natančnejša navodila in za ojačenje. Lapuh se je otepal srečno graničarjev skozi leta in bo znal tudi kljubovati orožnikom. Povrh ga še ščiti narod, Priprosto ljudstvo ne bo gleda.o od daleč ter mirno, kako ženejo orožniki v verigah glavarja razljutcnih ljudskih množic. Žandarska poizvedovanja so bila točna. V Gradcu so jih čitali, jim niso prav vcrjeli, saj so bili prepričani, da ni tako hudo. Kratko in malo: Orožniških postojank niso ojačili in povelje za pogon Lapuha je bilo odloženo v nadi, da sc bodo puntarji že sami umirili. Po prvih nastopih Vinkovega organiziranega nastopa so dobile razkuževalne komisije navodila za poučno ter pomirjevalno nadaljevanje razkuževanja. — Za nekaj časa jc vsem odleglo: puntarjem, komisiji in žandarjem. Uporniki so se prepričali, kako jim je že pomagalo, da so pomoleli pest pod nos oblastnim nasilnikom. Do tedaj ni bil skrivljen niti enemu ušivcu las. Kmetje so bili prepričani v očigled prvemu uspehu skupnega postopanja, da bodo komisije bežale, ,kakor hitro jih bo par ušivcev pošteno izkupilo. Kljub temu prepričanju puntarji niso hoteli kot prvi izzivati, pač pa so sklenili, da bodo vsako brezobzirnost oblasti poravnali kar sami s krampi, koli ter gorjačami! Vinko Lapuh je imel puntarsko organizacijo čista v oblasti. Postal je v kratkem ljudski bog, katerega bi bil branil v spodnjih krajih vsak kmet, čc bi bila segla po njetn žandarska rokal V Župclevcu pod križiščem cest na Kapele-Do< bova in skozi Dobravo-Brežice je še gotovo danes imenitna in prostorno kmečka krčma pri Janežiču. Tjekaj so se natcpli lepega dne trijc potepuhi ali pri« hajači: Majdakov Johan, naš dobri znanec, ter Do- bovčana Najnčig in Bindck. Bili so tcdaj v najboljših letih. Najncig fe bil tako na dolgo potegnjen, da so ga dolžili, da izmika suhe orehe iz škrinj na svislah kar od tal. Najncig so mu pravili, ker je znal njegov oče eno nemško in to je bila številka najncig = 90 Jn radi prepogostega ponavljanja besede »najncig« te je oprijelo to ime očeta in je tudi prešlo na postopaškega sina. Bindek je bil tudi iz Dobove in sc je pisal Martin Cizel. p< Omenjena trojica je bila pri tako polnih telesnih močch, da bi bili zmogli mlatev ali košnjo po vcč dni brez posebne utrujenosti. '¦ Ljudje so jim natvezali, da so včasih preveč painetni, v drugo pa zopet premalo in zaradi tcga ne'dostatka v prestolici človeka v — glavi so imeli prayico do prihajaštva. ; Smo že beležili, da so svoječasni prihajači po spodnjih krajih delali in še celo z vso vnemo tcr pridnostjo nekaj časa pri kaVem dobrem gruntarju za golo prehrano. Pa je takega prihajača nekaj ugriznilo po cigansko, zapustil je hišo brez slovcsa, se je klatil okrog in zopet ostal kje pri kakem posestniku dalje časa, Kadar bi bil kateri orjaško močncga potepuha najbolj rabil za kako nujno poljsko delo, ga ni bilo, ali pa je kje lenuharil v senci; zopet drugič ga je zaneslo k hiši, ko je bilo najslabše vreme in je delal samo iz polne sklede. Ljudje so bili vajeni prihajačev, jim niso zamerili potepuštva, češ, da jih pač nekaj nevidnega ter posebnega žene ter tira okrog kakor cigane. Prcmnogokrat je bil prihajač dobrodošel, nikoli ga niso odganjali od mize ali izpred strehc na noč. Trije prihajači so žulili polič vina v Janežičevi krčmi v Župelcvcu. Ceho je plačeval zase in tovariša Majdak, ki je bil na povratku iz Zagreba, kamor je tovoril na svojih ramah nabrane kosti. Majdak je kramal z zagrebškimi novicami ter zanimivostmi, prijatelja sta tožila in jadikovala, da bo čez par let tudi za brezskrbne prihajače salamenski joj! Kmctjc so že sedaj skoro ob vinograde in ob edini vir dohodkov. Šc cno leto, po vinogradih bode rasla mesto trtc praprot in Iz te ne bosta iztisnila niti kaplje vinskega okusa ne Bindek in ne Najncig! Paljc sledi.)