Dr. Fran Ilešič: „Slovaki in njih jezik".
433
»Slovaki in njih jezik."
(Slovaci a ich reč.)
^S^^                       Priobčil dr. Fran Ilešič.
lovanski „Oger" dr. Samo Czambel je pred nekaj časom
izdal madžarsko brošuro zoper češko-slovaško zajednico,
ki je  izzvala silen  odpor.   Temu  odporu  se je  odzval
lllll^i^  ^r>  Czambel  v  obširni   knjigi,  („Slovaci  a  ich   reč.   V
%W%|  Budapešti  1903.   Nakl. vlastnim.   Str. 269.") v kateri se
OZT^1   trudi,  da bi utemeljil svoje stališče in se očistil suma o
izdaji svojega naroda.
V tej slovaški pisani knjigi proglaša Slovake za betev jugoslovansko, čisto različno od Čehov, hoteč s tem prerezati stike češkoslovanske, in priporoča Slovakom, da bi svoj jezik „o čistil i" češ čine.
Češki profesor Niederle je o knjigi izpregovoril v „Ceskem Časopisu Historickem" ter po pravici to stvar odkazal jezikoslovju, poudarjajoč, „že Slovaci jsou a byli vždy časti zapadni slovanske oblasti jazvkove a pri tom v nejužšim spojeni s dialektickym cen-trem českym".
Josip Škultety, urednik zabavno-poučnega časopisa „Slovenske Pohl'ady", je v svojem listu (sešitek 11., 1903, str. 709.—714.) tudi razpravljal o tem ter zavzel pravo stališče.
Ni  dvoma,  da  imajo  Slovaki več   stikov z Jugoslovani nego
¦v-
Cehi v ožjem pomenu besede.
Ime „Sloveni" se je obdržalo osobito tudi pri Slovakih; Madžari so Slovakom in nam Slovencem nadeli ime „tot"; pa tudi Nemci so z besedo „Winden" poleg Slovencev zaznamenovali Slovake; slovaško „Slovenske Pravno" so nazvali W i n d i s c h - Proben. *)
Dialektnih posebnosti, zbližujočih Slovake z Jugoslovani, je obilo, in sicer tem več, čim dalje gremo na jug, zlasti na pr. v gemerski  stolici.
Na drugi strani sem že večkrat opozarjal v Jagičevem „Archivu", da imajo severna slovenska, iztočnoštajerska narečja več skupnosti s severno slovanščino.
----------------------------------------------                                                                                                                                   i
l) Škultetv pripominja: „ Odkod pri Nemcih in Madžarih skupno ime za Slovake in Slovence? Poleg vsega smo se tudi mi sami enako zvali, ko so Nemci in Madžari prišli z nami v dotiko."
»Ljubljanski Zvon" 7. XXIV. 1904.                                                                                      28
I
434                            Dr. Pran IlešiČ: »Slovaki in njih jezik".
„Ali — enota Slovakov z zapadnimi Slovani je tako trdna, da vse to nič ne izpreminja stvari in ne more biti dokaz našega jugoslovanskega pokolenja", pripominja dobro Škultetv. Zakaj to, „kar je v slovaščini enako ruščini, na drugi strani jugoslovanskim jezikom, izvira iz lege slovaških bivališč. Bivamo tako, da smo, dokler nas Madžari niso odrezali od juga, bili v zvezi — mimo lužiških Srbov — z vsem Slovanstvom. Sledovi našega sosedstva z južnimi Slovani, ohranjeni zlasti v slovaščini med Rimavo in Sajavo, so za slovaško zgodovino in za slovansko jezikoslovje enako dragoceni."
Dialektne študije kažejo, da so v slovanskih jezikih pojavi, ki se umikajo klasifikaciji. Ali „tega nam ni treba obžalovati. Slovanska enota je tem trdnejša" (Škultetv, 713).1)
Profesor Pastrnek v Pragi se bo sedaj lotil znanstvene obdelave svojega dialektološkega gradiva, da bo tem laže zavrnil Czam-belovo „madžarsko" znanost, osobito njegove zaključke, ki jih je izvajal iz nedostatnih premis. („Slovansky Pfehled" VI. 90).2) —
Namen Czambelove knjige je jasen: Slovake »očistiti" čeških zvez in jih priklopiti madžarski kulturi, to je, jih osamiti in potem raznaroditi.
Uspeh knjige pa je namenu nasproten. Češka publicistika, ki je prozrla notranjost Czambelovih manevrov, se mu je odločno uprla in poudarjala solidarnost Slovakov s Cehi. „Da so slovaški pisatelji segli k domačemu narečju, se je zgodilo poglavitno zato, ker se v šolah niso mogli dovolj naučiti knjižne češčine. Stvar je taka, da se Slovaki niso zato odtrgali od češčine, kakor da bi to bila potreba ljudstva, ne umevajočega morebiti čeških knjig, ampak odtrgali so se zato, ker je to bila potreba slovaške inteligencije, pišoče knjige za zabavo in pouk. Rajši je lepo pisala v narečju nego knjižno češčino v posmeh." (Ružomberški „Hlas" po „Slov. Pfehledu VI. 115).
To tolmačenje je bistveno vpoštevati tudi pri presoji naših domačih razmer za ilirizma.
Czambelova slovaško - madžarska afera je tudi za nas jako poučna.
') Kam bodo gledali naši slovenski klasifikatorji jugoslovanskih jezikov, kadar jim pove Jagič, da imajo v slovanski filologiji klasifikatorski poskusi jedva tak pomen kakor Linnejev sistem v botaniki? Zakaj še dandanes ni mogoče strogo ustanoviti, kje prestaja narečje in kje se začenja jezik.
'2) Prim. oceno Czambelove knjige v Jagičevem „Archivu".