časopis slovenskih delavcev aa^uSS.
Ljubljana, 25. maja 1995, št. 24, letnik 54, cena 190 SIT
»Reprezentativnim sindikatom na državni ravni predlagamo ustanovitev pogajalske skupine, ki bi za začetek popisala vse sindikalne nepremičnine. Kriteriji za delitev nepremičnin bi po našem mnenju morali upoštevati zlasti število članstva in plačano članarino. O svoji pobudi bomo obvestili tudi Evropsko sindikalno konfederacijo.«
To je med drugim povedal Rajko Lesjak na ponedeljkovi tiskovni konferenci vodstva Zveze svobodnih sindikatov.
Več na 5. strani DE.
Velenjski rudarji, več kot 3.000 že, so izstopili iz Sindikata dejavnosti energetike. V treh številkah DE smo objavljali njihove tožbe in pozive ZSSS, naj jim uredi samostojen prostor v svojih vrstah.
Objavili smo tudi suhoparno stališče zveze, ki ni odgovor, sindikat dejavnosti pa je molčal. Zdaj je spregovoril njegov generalni sekretar IVO MEGLIČ v intervjuju na 3. strani.
SO OMEJITVE ZA DIREKTORJE RES ODVEČ
stran 4
Tomšič ima v Adrii dva sindikata, ki sta si očitno v navzkrižju
stran 5
Vsak dan bolj sem prepričan, da se slovenski politični prostor polarizira - kar pa ni nujno samo slabo ...
...meni Borut Pahor, poslanec ZLSD v intervjuju v Panorami
CINIZEM »PRAVNE DRŽAVE«
Pred upravno zgradbo mariborskega Špedtransa že skoraj dva tedna dan in noč s svojima mladoletnima sinovoma protestira Dragica Tomič (na sliki), da njenih otrok ne bi ogoljufali za odškodnino, ki jima pripada po smrti očeta, umrlega v prometni nesreči.
Sindikalni zaupnik
ZAKON 0
DENACIONALIZACIJI
Slovenija v slepi ulici
stran 19
sreda
W
KAKO SE BO TOKRAT KONČALO VRENJE MED ŠOLNIKI?
Območni odbor sindikata vzgoje in izobraževanja (SVIZ) Maribor, Ruše, Pesnica že več mesecev opozarja na nezadovoljstvo članstva zaradi nevzdržnih materialnih razmer. Želja članstva po sindikalni akciji se je pojavila takoj po novoletnih počitnicah, in sicer ob članku o dvigu plač novinarjem in pravici do poračuna za preteklo obdobje. V zadnjem mesecu ni mogoče prezreti želje po najbolj revolucionarnem boju, t.j. stavki.
Pritisk na sindikat narašča. Dviguje ga vlada, naše ministrstvo in splošna zmeda, ki je nastala v državi. Priče smo velikim razlikam med zaposlenimi, ne samo v državni upravi, ampak tudi med zaposlenimi v gospodarstvu in negospodarstvu. Plače v gospodarstvu so se realno povečale za 5,3 %, pokojnine za 8%, plače v negospodarstvu za 1,5%. Tako se zaradi inflacije nenehno veča razlika med plačami v gospodarstvu in negospodarstvu. Vladaje obljubila, da bo do konca leta 1995 razlike zmanjšala. Kljub »Sporočilom za javnost«, ki so bila poslana iz Kranjske Gore z letnih seminarjev za osnovne in srednje šole ter dijaške domove, se ni nič premaknilo na boljše. V sporočilu smo postavili vprašanje odgovornosti resornega ministra za 'šolstvo, ki v Vladi ne ukrepa dovolj učinkovito, da bi ohranjal ali izboljšal materialni položaj tistih, na katerih je odgovornost za učinkovitejši razvoj družbe v prihodnosti.
Res je, da so potekala pogajanja med sindikatom in predstavniki MŠŠ. Dosedanji rezultati teh pogajanj in pogajanj o izhodiščni plači (država bi morala spremljati inflacijo in se ne sprenevedati, da je za vzgojo in izobraževanje ni) ne zadovoljuje članstva. Naših najvažnejših zahtev enostavno ne mislijo rešiti.
Zaradi tega je prišlo v četrtek, 18. 5. 1995 ob 13. uri do zbora sindikalnih zaupnikov vseh zavodov območja. Sestanka se je udeležil tudi predstavnik MŠŠ g. Lautar in povabljeni gost poslanec g. prof. Rudi Moge. Deležni smo bili tudi medijske pozornosti. Ob skoraj polnoštevilni prisotnosti vseh vabljenih smo se pogovorili in zavzeli naslednje sklepe:
•	podpiramo vse stavkovne zahteve območja Ljubljane in okolice,
•	IO območja smo preimenovali v stavkovni odbor, ki sc mu nalaga spremljanje zadev in pogajanj za kolektivno pogodbo, in na podlagi tega naj stavkovni odbor pripravi stavkovne zahteve in stavkovni scenarij (datum, obseg),
•	zborovanja v Cankarjevem domu, ki ga organizira območje Ljubljana, naj se udeleži sta vkovni odbor območja Maribor, Pesnica, Ruše.
Za konec bi še dodala, da je prišlo do številnih klicev ostalih območnih odborov, ki nas podpirajo v naši akciji. Sodeč po tem, bi se znalo zgoditi, da bo naše nezadovoljstvo preraslo v generalno stavko v mesecu septembru.
Mag. Iris Penrich predsednica Območnega odbora SVIZ Maribor, Ruše, Pesnica
Soočanje (II.)
Ko sem še v bojda svinčenih časih zapisoval kritična razmišljanja o sindikatih, pomanjkljivostih pri delu in opozarjal na aktualne probleme v podjetjih, kjer pa ni manjkalo hudo kritičnih mnenj na račun sindikalnega vrha, so me večinoma trepljali po ramenih. Morda kdo tudi hinavsko, kajti zapisana beseda je imela tedaj vendarle precejšnjo težo. Kljub temu pa smo prijateljevali in brez večjih zamer preživljali čase sindikalnega boja in tudi njihovo pluralizačijo. Zanimivo je, da je večina sedanjih sindikalnih vodij, ki so zaradi različnih razlogov potlej ustanovili »svoje sindikalne centrale«, najprej in kar precej prostora našla prav na straneh našega časnika. Njihovi poskusi, da bi si tudi v bodoče kar »zakupili« prostor za svoje nastopanje, so se izjalovili, čeprav so na nas streljali s težkimi topovi. Pa danes?
Danes bi skorajda vsak rad urejal časopis. Tudi DE. Pismeni in polpismeni, vešči in nevešči, prizadevni in oni, ki se samo pasejo v sindikalnih jaslih. Prav zaradi takšnega umevanja stvari in odnosov lahko nekdo iz lukarije na seji sindikalnega organa pišmevuhovsko izjavi, »pa da ne bo DE spet pisala o tem in tem tako, kot je že«. Brez vsake razlage, brez argumentov, kje, kdaj in zakaj je bilo kaj narobe zapisano, vrže v svet oceno. Z mrkim, s svetniško aureolo obdanim ocenjevalcem časopisa ni mogoče niti spregovoriti. Pričakoval bi statusu primerno argumentirano soočanje ocen, ne pa »presojanja« po pisarnah na štiri ali šest oči in sejanja dvomov. To ne gre v korak ne z demokracijo in ne s poštenostjo. Ostra dama s sindikalne scene »že ve, kje se razhajamo«, pa ne zmeraj, včasih so zvonili telefoni po trikrat na dan... »Ja, to je pač koncept urejanja, ki ve, koga preferira,« spet pravi prijatelj z vrha funkcionarske lestvice, malce užaljeno, ker morda v nekem pomembnem času ni bil povsem uravnotežen pristop v kadrovskih kuhinjah.
Ne da se povsem držati gesla v nekaterih zahodnih časopisih: »Vaša mati pravi, da vas ima rada. Preverite!« Za neumnosti, ki jih tu in tam kdo blekne, ali pa če funkcionar da nepreverjeno informacijo na tiskovni konferenci, pa ne mislimo odgovarjati. Časi, ko je pred tridesetimi leti eden izmed funkcionarjev, izšel celo iz novinarskih vrst, samovšečno zatrjeval, da lahko govori, kar hoče, novinar pa mora tako in tako paziti, kaj zapiše, da bo vse v redu, so hvala bogu mimo. Pa ne povsem, saj bi v zadnjem času nekateri menda iz pomladansko strankarske scene radi spet oživili to boljševistično razvado.
Časopis odslikava življenje, vpliva nanj, in če je pošten, iz vraga angela ne more narediti. Takšno novinarstvo bi bilo že na meji fantastike. Z njo pa DE s svojo prilogo Panoramo nima nič skupnega, saj smo preveč vpeti v realno življenje, ki ga živi slovenska družba, in trdno sem prepričan, da časopis tudi odslikava realne razmere danes in tukaj.
Kdo in kako je praznoval
Po vsej Sloveniji so v nedeljo zvečer, na predvečer praznika, zagoreli kresovi. Udeležba je povsod bila množična, kot že dolgo ne. Samo na Rožnik je prišlo kresovat 20.000 ljudi. Prav tako so bili dobro obiskani tradicionalni shodi na delavski praznik.
Največ shodov in kresovanj so organizirali Semoličevi Svobodni Sindikati, sledi jim pa Združena lista socialnih demokratov. Zanimivo, med organizatorji prvomajskih proslav ni bilo možno zaslediti »največjih zaščitnikov delavstva« SDSS in »njihovega« sindikata KNSS. Tomšič kot da bi se sramoval tega, da »zastopa« delavce.
ZSSS, oziroma predsednik Semolič, je organiziral tudi prvomajski sprejem in slovesno podelitev priznanj Svobodnih sindikatov, ki so se fu udeležili tudi predsednik države Milan Kučan, predsednik državnega sveta Ivan Kristan, predsednik ZLSD Janez Kocijančič in predsednik Delavske stranke Slovenije Miloš Pavlica. Janez Drnovšek je zbranim pisno čestital. Večina drugih .politikov pa je srečanje v Domu sindikatov bojkotirala.
Prvi maj, praznik dela, so praznovali po vsem svetu. Osrednja tema manifestacij je bila, tako kot pri nas, problem brezposelnosti v povezavi s petdeseto obletnico zmage nad fašizmom.
Papež Janez Pavel II. je ob 1. maju, ki ga katoliki praznujejo kot praznik Jožefa delavca, daroval prvomajsko mašo na Trgu sv. Petra v Rimu. Papež je opozoril na pomanjkanje solidarnosti in spoštovanja človeka. Ob tem je obsodil sedanjo splošno usmerjenost k ločevanju gospodarske rasti od družbenih potreb, še posebno ustvarjanja delovnih mest.
Petnajstega maja je tudi nadškof Šuštar v ljubljanski stolnici daroval mašo za domovino. Na ta način seje Katoliška cerkev v Sloveniji pridružila praznovanju konca druge svetovne vojne. V pridigi je vnovič poudaril, da je sprava krščanska dolžnost, kar pomeni priznanje krivde, prošnjo za odpuščanje in odpuščanje. Prav zanimivo bi bilo izvedeti, kaj so si ob teh škofovih besedah mislili prisotni prvaki opozicijskih strank, ki se niso hoteli udeležiti uradnih državnih proslav, najbrž zato, ker niso sposobni odpustiti (razen delavcev, kot to počne prvak SKD Duhovnik v Litostroju). Prav tako predstavniki Katoliške cerkve kljub vabilom niso imeli časa, da bi se udeležili uradnih državnih proslav ob 50. obletnici zmage nad nacifašizmom.
SKD je, tako kot Katoliška cerkev, praznovala 50. obletnico konca druge svetovne vojne in ne, tako kot drugi, 50. obletnico zmage nad nacizmom in fašizmom. Oni najbrž že vedo zakaj, tako kot najbrž vedo, zakaj so ob tej priložnosti najbolj primerne pesmi koloboranta domobranca Balantiča. Jaz sem pa prvič slišal, da nekdo praznuje na pokopališču.
Pri vseh teh praznovanjih je zanimivo, da delavski praznik 1. maj niso praznovale tiste stranke, ki se deklarativno zavzemajo za delavce. Iste stranke niso praznovale niti 50. obletnice zmage nad nacizmom in fašizmom, deklarativno pa se zavzemajo za spravo. Kako naj jim po vsem tem verjamemo, da je možna sprava in da je možen boljši jutri za delavca?
časopis slovenskih delavcev
Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime: --------------------------------------—--------
Naziv podjetja ali ustanove:
Naslov: ------------------
Podpis naročnika:
Rastko Mislej, član
Delavske stranke Slovenije
»V imenu ljudstva«
Tako se začne razglas sodb, ki jih že pol stoletja izrekajo sodišča. Tako so se glasile sodbe, ki so jih izrekali povojni sodniki. Danes pa ugotavljamo, da so bile krivične, politične, skratka konstrukti. Danes se izrekajo oprostilne sodbe. Zmote takratnih sodnikov pa bo plačalo ljudstvo, v katerega imenu so bile izrečene. Pa čeprav je to ljudstvo že takrat vedelo, da
so sodbe krivične, vendar je moralo biti tiho. To ljudstvo bo danes ob ogromne denarje, ko bo plačevalo »zmote« takratnih sodnikov.
Časi se menjajo, menja se oblast, le navade ostajajo iste. Kajti tudi danes izrekajo krivične sodbe in tudi danes »v imenu ljudstva«.
Imel sem priložnost pogledati v sodbo »v imenu ljudstva« za izpraznitev vojaškega stanovanja, ki je le ena izmed mnogih, ki jih izrekajo sodniki. Že bežen pogled na datume in odločbe me je prepričal (čeprav nisem pravnik), da je sodba krivična, neživljenjska in prilagojena sedanjemu trenutku. Ker pa je izrečena »v imenu ljudstva«, katerega del sem tudi jaz, javno prosim sodnike, naj ne sodijo v mojem imenu, ker se z njihovimi razsodbami ne strinjam. Lahko sodijo v imenu režima, Boga ali hudiča, kar jim je bolj po volji, samo v mojem imenu ne. Sicer pa sem prepričan, da bi sodniki svoje odločitve bolj pretehtali, če bi morali svoje zmote plačevati iz lastnega žepa. Saj bi danes recimo nekdanjemu političnemu zaporniku, ki je presedel 8 let ječe, morali izplačati 96.000 DEM odškodnine. Toda to bo plačalo ljudstvo, pa čeprav nekateri, ki bodo danes njihove zmote plačevali, takrat še rojeni niso bili, pravzaprav skoraj večina izmed njih. Katera generacija pa bo plačevala zmote današnjih sodnikov? Če pa sodijo v imenu pravne države, zakaj se ta »pravna država« ne potrudi in pripelje pred sodnike tatove 800 milijonov DEM družbenega premoženja, ki je »izginilo neznano kam«? Ko boste tem tatovom sodili, lahko sodite tudi v mojem imenu. Če boste potrebovali rablja, se priporočam.
Buržujska svatba
Da, takšen občutek me je spreletel, ob gledanju zmazka, ki naj bi bila proslava 50. obletnice zmage nad fašizmom. Nekateri so glasno nasprotovali vojaški paradi. Najglasnejši so bili poraženci in mirovniki. Toda zaradi njih bi praznovali obletnico obstoja fašizma, ne pa njegovega pogreba, pa čeprav danes »vstaja od mrtvih«. Današnji demokratični svet pa mu ne zna ali noče potisniti glave tja, kamor spada. Le kdo se danes sramuje slovenskega vojaka? Ali mislite, da nas bodo v današnjem razburkanem času branili razni mirovniki, ki se branijo z »ugovorom vesti«, ker se sramujejo priznati, da so le strahopetci?
Pričakoval sem udarno partizansko pesem, recitale partizanskih pesnikov, toda moral sem poslušati »Mozarta« itd. Nič nimam proti umetnikom, le trenutek je bil zgrešen. Morda pa je vse v duhu časa, kajti zmago nad fašizmom in nacizmom v Sloveniji so izbojevali tovariši, njeno 50. obletnico pa praznujejo GOSPODJE.
Ivo Leban, Ozeljan
Gospod Janša, čestitam!
Toliko razsodnosti in politične modrosti ste pokazali s svojo nedavno odločitvijo, da se Vaša stranka ne bo udeležila slavnosti ob proslavi petdesetletnice osvoboditve, ki jo bo slovenski narod praznoval v teh majskih dneh, da Vam je treba čestitati!
Kar sami ste prišli do tega, da Vi in Vaši somišljeniki res ne spadate zraven!
Vsi tisti, ki so nekoč pomagali enemu ali drugemu okupatorju pri njegovih načrtih, tako nemškemu na Štajerskem in Gorenjskem kot madžarskemu, ki sta hotela na vrat na nos, skoraj preko noči izbrisati iz te prelepe pokrajine slovenski živelj, kakor tudi italijanskemu, ki je imel enak namen, le da je to hotel izpeljati s svojo licemersko, hinavsko politiko nekoliko počasneje, vsi tisti, ki vse do danes niso spregledali, taki nimajo kaj proslavljati!
Tisti, ki so stali ob strani, ko je slovenski narod bil odločilni boj za preživetje, še bolj pa tisti, ki si danes lahko sami sebi očitajo, da so se pustili zapeljati govornikom s prižnic, ki so kot Goebelsovi agitatorji prepričevali ljudi, da je osvobodilni boj samo pot v revolucijo, da so partizani komunisti, krvniki, zločinci.
Tiste zadnje dneve pred koncem vojne so prenekateri gospodje hiteli od vasi in plašili ljudi: bežite, bežite, ko pridejo komunisti, bodo v Ljubljani pobesili 20.000 ljudi! In zlasti Suha krajina se je praznila, pa tudi iz drugih krajev ljubljanske škofije so ljudje povezovali svojo revščino v cule in zapuščali svoje domove, potem pa se v strahotni gneči prerivali po gorenjskih cestah, da bi čimpreje prišli onstran hribov na koroško stran, kjer so upali, da bodo vami pred komunisti.
Lahko kdo reče, da to ni bilo res?
Lažna propaganda lahko naredi mnogo gorja. Ko je prišel DEMOS na oblast, je tudi začel z lažmi, prepričan, da bo s tem, ko bo oblastil partizanstvo in ga poistovetil s krvavim komunizmom, potegnil ves slovenski narod za seboj. Kot smo videli, to ni uspelo? V časopise so nakladali vesti o množičnih pobojih, tega pa ni nobeden upal zapisati, da teh množičnih pobojev ne bi bilo, če v Ljubljanski pokrajin ne bi bilo bele garde oziroma domobranstva, pa še črne roke povrhu!
Človek se vprašuje, kako da tisti, ki so se povezali z okupatorjem in mu pomagali pri njegovem načrtnem uničevanju slovenskega naroda, nimajo nobenega sramu pred narodom, tako da se še danes javno oglašajo. Isto velja za njihove potomce. Menda nobene od teh še vse do danes ni obsodil okupatorjevih zločinov nad slovenskim narodom.
Gospod Janša, upam, da veste, da je bela garda z domobranstvom in črno roko kriva za smrt najmanj 25.000 Slovencev!
Če ne bi bilo BG in domobranstva, tudi tistih množičnih pobojev ne bi bilo! To Vam mora dati misliti!
Kdo bo torej proslavljal? Vsak, kdor se ni pregrešil proti svojemu narodu! Gospod Janša, še enkrat moja čestitka. Vaša odločitev je še
Gospod profesor dr. Anton Stres!
Po naključju mi je te dni prišel pred oči Vaš članek, objavljen pred kratkim v Ljubljanskem dnevniku, v katerem pod naslovom »Za slovesnosti v duhu sprave« podajate bralcem tega lista spet nekaj hudih neresnic.
Pravite »Nobenega dvoma ni, da je komunistična partija zlorabila narodno osvobodilno hotenje naših ljudi za svoje revolucionarne cilje. Nad tisoč Slovenk in Slovencev je likvidirala samo zato, ker niso bili za komunizem in preden so ti sploh organizirali kako samoobrambo.«
Gospod profesor, kje in kdaj je bilo pobitih tistih nad tisoč Slovenk in Slovencev, ki bojda niso bili za komunizem? Nakazujete, da se je to zgodilo, še preden so ti ljudje lahko organizirali samoobrambo. To se pravi, da so bili pobiti že pred začetkom bele garde in da je bila ta ustanovljena prav zaradi tega, da bi ljudi ubranila pred komunizmom. To je velika laž, gospod profesor!
Prvič, narodnoosvobodilno vojsko, partizane, je poimenoval za komuniste ljubljanski kler s škofom Rožmanom na čelu. Mi smo bili vseskozi partizani, mi se nismo nikoli šli komuniste! Prvi je s tem začel Josef Goebbels, ki je vse tiste, ki so nasprotovali nacistom, imenoval komuniste, bandite. To ni nič novega, je že znana stvar. Žalostno je toliko, da je del duhovščine ljubljanske škofije to Goebbelsovo tezo sprejel in poslej vse, kar je bilo partizansko, po-
imenoval komunistično. Nekateri župniki so že v predvojni dobi s prižnic bruhali ogenj o komunističnih zločinih, zlasti v času španske državljanske vojne. Ko sem pozneje prebiral literaturo o tej vojni, sem prišel do resnice.
To, da je nas partizane ljubljanski kler prekrstil v komuniste, je bil še eden od zločinov belih nad slovenskim narodom. Za nas so bile važne Temeljne točke Osvobodilne fronte, to so bile smernice za naš osvobodilni boj!
Leta 1941 in še nekaj naslednjih let je bilo usodnih za obstoj slovenskega naroda. Vsi tisti, ki so se takrat povezali z okupatorjem in z njim sodelovali, so bili prav tako morilci slovenskega naroda! Ni kaj, pomagali so mu pri iztrebljanju slovenskega narodnega življa! Danes pa imajo polna usta slovenstva!
Pred človeka stopa vprašanje, ali so bili res samo politični motivi tisti, zaradi katerih je ljubljanska cerkev izdala slovenski narod, ali je bilo še kaj drugega v ozadju.
Vsi vemo, da je Cerkev s svojim belogardizmom kriva za smrt več kot 25.000 Slovencev!
Gospod profesor, omenili ste tudi poboje, izvršene po vojni. Vedite, da nobenih pobojev ne bi bilo, če ne bi bilo bele garde! Nič koliko Slovencev se od časa do časa vprašuje, zakaj je morala v Ljubljani nastati bela garda, ki je povzročila med Slovenci toliko gorja?! Na Primorskem je ni bilo, na Gorenjsko je bila prinešena iz Ljubljane, na Štajerskem, kjer je bilo partizanstvo že letu 1941 močno razvito, ni nikomur niti na misel prišlo, da bi se bal partizanov. Lahko rečem, da jih je ves tamkajšnji narod odkrito podpiral. Pa niso bili partizani na Štajerskem nič drugačni kot v ljubljanski pokrajini.
Zakaj je bilo treba pomagati okupatorjem pri uničevanju slovenskega naroda ? Govori se, da se je bela garda borila proti komunizmu. Zakaj pa je pomorila toliko ljudi, ki niso bili komunisti? Zakaj so župniki v nekaterih fa- 'j rah na Dolenjskem spravili toliko j svojih faranov v fašistična taborišča, kjer so potem mnogi od lakote pomrli? Zakaj so naravnost zverinsko zaklali štirinajstletnega kurirčka, ki ni imel najmanjšega pojma o komunizmu?
Neizmerno veliko je vprašanj, ki terjajo odgovor. To, da je bilo treba zaščititi vero, je lahko samo bavbav za neuko ljudstvo. Neizpodbitno dejstvo je, da je prenekateri Slovenec izgubil vero ravno zaradi bele garde in domobranstva. To se bo še dolgo poznalo.
Pravite, da ste močno zaskrbljeni za našo prihodnost. Kdor namreč ni pripravljen ničesar obžalovati, daje vtis, da je priprav Ijen vse še enkrat ponoviti, tudi revolucionarni teror...
Vse do danes še nisem srečal partizana, ki bi obžaloval, da je bil partizan, vsak mi pravi, če bi bila domovina spet tako na smrt obsojena, kot je bila leta 1941, bi šel spet v boj zanjo.
Mi nimamo kaj obžalovati, tudi se nimamo česa obtoževati: v naših vrstah ni bilo kakih lažnih »štajerskih bataljonov, ki so, koder so šli, .puščali za sabo grobove«, mi nismo imeli postojank, kakor je bila Sveti Urh in več takih, v naših vrstah ni bilo nikakih črnorokcev in podobnih nočnih pošasti!
Za nas je bilo partizanstvo nekaj svetlega, kakor je bilo težko, je pa bilo nekaj, česar se sleherni od nas nekdanjih borcev s ponosom spominja, in kar je še posebej važno, vsakomur lahko odkrito pogledamo v oči!
P. S.: Zelo sem bil razočaran nad Vašim pisanjem, ko govorite o tisočih od partizanov pobitih, zaradi česar, da je bilo nujno ustanoviti belo gardo! Tako pisanje je na nivoju pisanja kakega Žajdele, ki na račun takih izmišljanj in potvarjanj pobira honorarje.
Rado Zakonjšek-Cankar
m
1 časopis slovenskih 'J delavcev
Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 e DE- glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 279 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, tel. 313 942,13261 92, faks 311956 • Odgovorni urednik: Ciril Bajer, tel. 131 61 63,313942 • Časopis urejajo: Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Sindikalni zaupnik), Franček Kavčič (Sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Kažipot), Igor Žitnik (Kultura, šolstvo), Bora Zlobec (lektorica), Brane Bombač (oblikovalec), Sašo Bernardi (fotograf) in Jožica Anžel (tajnica), tel. 313942,131 61 63 • Naročnina: 321 255 • Založba in marketing'321255 • Posamezna številka stane 130 SIT • Žiro račun: 50101 -603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Jernej Jeršan, Edo Kavčič, Alojz Omejc, Dušan Semolič, Ciril Urek, Mira Videčnik.

H IT?	__________________________INTERVJU
SPOPAD SLONOV
Pravijo, da tam kjer se tepejo sloni, ne moreš pričakovati bujne trate. Nekaj podobnega se zdaj dogaja v energetiki, kjer sta se neizprosno spopadli dve sindikalni logiki. V dejavnosti torej, ki ji ni z rožicami postlano. Delodajalec je vlada, ki »slovi« kot trd pogajalec, ki za povrh ne spoštuje niti tega, kar sama podpiše ali obljubi, ki zapira premogovnike, ki...
Proti pritiskom takšnega partnerja bi pričakovali strnjeno in složno sindikalno fronto. V resnici pa se lomi. Ne glede na vzroke oziroma krivce je jasno, da razrahljane sindikalne vrste delavcem ne obetajo nič dobrega. O razmerah v energetiki smo se pogovarjali z Ivom Migličem, generalnim sekretarjem Sindikata delavcev energetike.
Za uvod vas prosim, če lahko na kratko predstavite položaj sindikata energetike, kakršen je oziroma dokler je, kakršen je.
»Naš sindikat zajema celoto dejavnosti elektrogospodarstva, proizvodnjo, prenos in distribucijo električne energije torej. V naših vrstah je 70 odstotkov vseh zaposlenih. Praviloma smo večinski sindikat, le Elektro Gorenjska je član Konfederacije 90.«
Pojem »večinski« pomeni, da vendarle poznate sindikalno konkurenco.
»Poznamo jo res, toda ta konkurenca ne predstavlja nobenih težav. Smo reprezentativen in legitimen predstavnik delavcev. Če se ponekod že srečamo z drugim sindikatom, gre prej za sodelovanje kot konkuriranje.«
Kakšen pa je položaj v premogovništvu?
»V prej omenjeni dejavnosti imamo približno 5000 članov, v premogovništvu jih je po odločitvi sindikata Rudnika lignita Velenje za samostojno pot ostalo še nekaj več kot 3000. Odcepitev Velenjčanov namreč naše vrste lahko osiromaši za 3000 do 3500 članov.
Poleg rudnikov rjavega premoga včlanjujemo tudi Rudnik Žirovski vrh, RGD Trbovlje in Podjetje za vrtanje in miniranje. Imeli smo še rudnik kaolina, ki pa je že likvidiran.
PLAČE: Vlada je delavcem med drugim dolžna tudi del premalo izplačanih plač po kolektivni pogodbi za obdobje 1990-1992. Dolžna je torej nekaj, za kar se je sama obvezala s podpisom, pa ne dopušča niti tega, da bi njen dolg poravnali z internim odkupom! Naš sindikat dobesedno sili na sodišče ali v stavko!
K nam sodi Konferenca drugih dejavnosti in vanjo recimo Nafta Lendava s 750 člani, pa Interina iz Kozine in Plinarna Maribor, OMV Mapetrol.
Precej je še individualnih članov po različnih podjetjih. Gre za delavce služb za vzdrževanje, ki se ukvarjajo z energetskimi objekti in so sodili, da je zanje najbolj pravi sindikat energetike.
Zdaj jim svetujemo, da je vendarle bolj logično, če izstopijo in se včlanijo v sindikat, ki je v konkretnem podjetju večinski. To je gotovo bolj smotrna pot za uresničevanje njihovih interesov. Razdrobljenost namreč delavcu ne zagotavlja pravega varstva...«
Želite s tem kaj namigniti?
»Prav nič ne namigujem, kar naravnost povem. Drobljenje nikjer in nobenemu sindikatu ne more prinesti česa dobrega. Zdaj peljemo vrsto aktivnosti za utrjevanje naše organizacije. Gre za nove prijeme v metodah delovanja, na kadrovskem področju, v tesnejših stikih s članstvom, obveščanju, odnosih z javnostjo, večji strokovnosti dela, izobraževanju in usposabljanju...
Krepimo skratka vsa področja, ki lahko naš sindikat utrdijo in ga napravijo bolj učinkovitega.
Novi prijemi morajo prežeti vse ravni naše organiziranosti, seči od predsedstva do treh konferenc (elektrogospodarstva, premogovništva, drugih dejavnosti) pa vse do članstva.
Osnovni smisel omenjenih organizacijskih prijemov je seveda priprava na sklepanje panožnih kolektivnih pogodb.
Če strnem: Gre za sindikat delavcev energetike s približno 10.000 aktivnimi člani in upo-
kojenci, ki po koncu delovne dobe niso izstopili iz našega sindikata. Pri uveljavljanju in zaščiti interesov teh članov se pravzaprav srečujemo le s Kranjskim sindikatom, ki smo ga povabili k sodelovanju pri oblikovanju kolektivnih pogodb. Stiki niso ne toliko redni ne toliko vsebinski, kot bi lahko bili, a bistveno je, da so vendarle vzpostavljeni.
Od drugih sindikatov ni ne pobude ne interesa za sodelovanje, toda v naši dejavnosti tako ali tako nimajo posebne teže. Le v nuklearki gre za peščico članov Tomšičevega sindikata, ki pa so prej zanimivost kot resen partner.«
Se lahko vrneva v premogovništvo? Ta del je tako ali drugače vendarle najbolj na udaru.
»Za premogovništvo pripravljamo operativne usmeritve, ki naj bi jih konferenca potrdila v juniju.
Vmes tečejo stalne aktivnosti za podpis panožne kolektivne pogodbe, pravzaprav obeh. No, saj tečejo že več kot dve leti, ker partner ne kaže posebnega interesa...«
Partnerje vlada?
»Vlada. In ta očitno nima nobene prave volje za podpis. Razen na verbalni ravni kajpak.
Vprašanje izhodiščne plače je po vseh mukah še povsem odprto in sindikati smo bili prisiljeni prevzeti tisto, česar v bistvu ne želimo. Potisnili so nas v sprotne vsakomesečne dogovore za višino plač in njihovo redno izplačilo...«
Kar v bistvu pomeni...
»...Bistvo je, da nam je uspelo do podpisa pogodb za delavce ohraniti raven stvarnih plač iz letošnjega aprila. Uspelo, skupno z zvezo. Gre resnično za uspeh, ki ga je bilo proti vladi zelo težko izbojevati.«
Ste uspešni tudi pri rednih izplačilih?
»Tudi za to smo se s partnerjem v dobršni meri uspeli domeniti. To spoštuje v večini primerov in le tu in tam pride do kakšnega dneva zamude.«
No, pa res k težavam v premogovništvu, morda nekaj besed o zapiranju rudnikov?
»To nedvomno sodi med prednostne naloge našega sindikata! Bili smo med pobudniki, naj zapiranje, če je že res neizbežno, teče le na osnovi zakona. Bridke izkušnje z zapiranjem Žirovskega vrha pa tudi idrijskega in mežiškega rudnika so nas naučile da je takšna pot za socialni in gmotni položaj delavcev vsaj kanček manj boleča, kot pa če je vse prepuščeno dobri ali slabi volji struktur, ki so zadolžene za zapiranje.
Dosegli smo torej zakon in daljše časovno obdobje. Žal pa je oblast spet verolomna. Že obljubljene termine je skrajšala kar za nekaj let.«
Ob pristanku sindikata?!
»Sindikat je proti takšni samovolji precej nemočen. Oblast se je pač odločila zmanjševati proizvodnjo premogovnikov Senovo, Kanižarica in Zagorje v letih 1995 in 1996 s takšno dinamiko, da je do konca leta 1996 enostavno ne bo več. Takrat se bodo začela zapiralna dela in se do leta 2000 tudi končala.«
Pristati ste vendarle morali.
»Morali, a z izborjenim stališčem, da brez kadrovskih in socialnih programov zapiranja ni!«
In ti programi zdaj so in z njimi ste zadovoljni?!
»Zakon je bil sprejet decembra lani, socialno kadrovski program je bil sprejet nekaj za tem in vlada ga je že potrdila...
Za sindikat sprejemljivega?
»Zavzemali smo se za ,mehko varianto' zapiranja in program jo vsebuje. V letošnjem letu to pomeni 560 delavcev, ki so neke vrste začasni presežki, šest mesecev so na čakanju. V tem času pa je zanje treba poiskati potrebne rešitve. Letos in naslednje leto naj bi v rudnikih rjavih premogov to doletelo 1.100 delavcev.
Zmanjšuje se tudi proizvodnja energetskega premoga, torej bo tudi v .zdravem delu' Trbovelj in Hrastnika manj zaposlenih.«
Koliko?
»Težnja snovalcev zapiranja, torej vlade, je za nekaj manj kot 2.000 manj zaposlenih.«
Je za tolikšno število nezaposlenih rudarjev, ki so prav poseben poklic, in to v krajih, ki niso ravno cvetoči, po še tako ,mehki‘ varianti sploh mogoče najti rešitev?
»Odprtih je več možnosti. Upokojevanje z dokupom, predčasno upokojevanje, odpravnine, notranje podjetništvo, novi programi, denarna podpora podjetjem, ki so pripravljena zaposliti rudarje...«
Se vam zdijo stvarne?
»Nekatere da, druge pa so vezane na specifiko poklica-in kraja. Ocenili smo, da bi ob kmečkem zaledju nekaj rešila odpravnina
20.000 mark, vlada pa je doslej pripravljena iti le do polovice te višine.
Rudarji, ki naj bi jih prezaposlili, seveda terjajo enako plačo, kar bo spet problem. Tudi če bi jim našli primerno delo...«
Doslej je veljalo nepisano pravilo, da rudarjev ni moč prezaposliti...
»Pri nas res, a tuje izkušnje so drugačne. Vprašanje je le, če bo moč najti prave programe prav v teh krajih, saj se Slovenci ne selimo prav radi iz kraja v kraj.«
O takšnih programih kar naprej pleteničijo predstavniki vlade. Ste že slišali vsaj za enega konkretnega?
»Ne še. Vsi pogovori so še vedno le načelni. Gre za iskanja usmeritev, prej za zbujanje iluzij kot resnično zajamčeno socialno in gmotno varnost. Prav tej pa dajemo sindikati prednost.
Zavzeli smo tudi stališče, da je treba teh 560 delavcev, ki so pol leta na čakanju, enostavno poklicati nazaj na delo - če seveda program v tem času ne bo dal pričakovanih rezultatov.«
Kljub tako doslednemu stališču gre očitno za zvrhano mero sindikalne potrpežljivosti in dobrohotnosti. Marsikdo je presenečen nad takšno blagostjo, ko gre vendarle za rudarje. Ti so sloveli, da znajo udariti po mizi. Oblast se je pred njimi dobesedno tresla...
»Saj to je stalna tema naših pogovorov - ali zaostriti in v kolikšni meri! Težko se je odločiti ob jasni strategiji oblasti, ki jo je podprl tudi parlament. Človek dobi občutek, da oblastniki komaj čakajo, da bi rudarji zarohneli in jim dali s tem izgovor za še bolj krut obračun.
Ne bom se spuščal v pamet države, ki se povsem odreka lastnim energetskim virom. Septembra bo končana študija o ekonomičnosti projekta TE Trbovlje 3, in če ne bo ugodna, bodo šli k vragu še premogovniki v Trbovljah in Hrastniku. Sindikat se s tako radikalno strategijo gotovo ne strinja. Saj smo že okusili, kaj doleti državo, če se preveč opre na tuje energetske vire, pa naj so tedaj še tako poceni in dostopni.
Toda ta država se je odločila in tudi rudarji se, ne glede na borbeno tradicijo, dobro zavedajo, saj se jih je s tem odrekla. Postali so ji odveč in dala jim je vedeti - le dvignite glas in z vami bomo počistili hitro in kruto.«
Velenje je v ugodnejšem položaju. Tiči morda tudi v tem vzrok za njihovo soliranje?
»Da je Rudnik lignita Velenje za državo zanimivejši, je pač dejstvo. Ima perspektivo kljub zmanjševanju proizvodnje. To ne bo tolikšno in tako hitro, da bi ga ne zmogli brez večjih kadrovskih in socialnih pretresov.«
Zanima me, ali je ta ugodnost vzrok za odcepitev sindikata.
»Težko bi trdil, ker sami tega vzroka seveda ne navajajo. Toda sledeč zdravi logiki bi lahko rekel, da je različnost pozicij gotovo vplivala na odločitev. Ko smo skušali reševati rudnik Senovo, se je nekakšna možnost vendarle še ponujala. Terjala pa je določeno stopnjo solidarnosti. V Velenju je ni bilo in tudi tamkajšnji sindikat ni pokazal nobene pripravljenosti zanjo.
Končno je takšno družbeno vzdušje. Solidarnosti je vse prej kot naklonjeno. Terja tržnost, podjetništvo, in to s karseda veliko mero sebičnosti. Vsako podjetje se pač z vsemi sredstvi in za vsako ceno bori za svoje interese.«
REGRESI: Na zadnji seji smo zaostrili stališče do partnerja (vlade), ki tudi na tem področju krši dogovore oziroma lomi svoje obljube. Vlada je namreč nedvoumno obljubila, da bo prvi del regresa izplačala takoj po majski plači, a zdaj pravi, da tega ne bo izpolnila. Zgovarja se seveda na likvidnostne težave.
Za sindikat to ne more biti drugega kot sprenevedavo kršenje sprejetega dogovora in rešitev je lahko le ena - izpolnjena obljuba ali grožnja s stavko in potem stavka!
LASTNINJENJE: V vseh dejavnostih, ki jih pokriva vaš sindikat, so objekti, v katere so delavci neposredno vlagali, stanovanja, počitniški domovi in drugi objekti družbenega standarda. Vse to je mirno pobasala država, delavcem, ki jih je dobsedno okradla, pa niti ne odgovori, ko jih več kot upravičeno zanima, kaj kani z njihovim premoženjem.
Sindikat delavcev energetike pri tem ne bo stal ob strani. To vprašanje bomo zaostrili, če bo treba, tudi do skrajnosti!
Bi enotnejši nastop rudarjev lahko kaj spremenil?
»Morda bi kakšno stvar vendarle lažje in hitreje rešili, čeprav sem že govoril o strategiji te države in njeni odločenosti, da jo izpelje ne glede na žrtve.«
Kako bi potemtakem prišla do pravega vzroka za odločitev Velenjčanov?
»Podobno kot zdaj vrtate vame, smo si belili glave tudi sami, ko smo izvedeli, da delegatov sindikata RLV ne bo na naš kongres...«
Ki je bil?
»Novembra. Na kongresu o vzrokih nismo razpravljali, ker nismo hoteli tega početi brez njihove prisotnosti. Le tuhtali smo...«
In iz tuhtali?
»Do pravega odgovora nismo prišli, saj so se mu izmikali in se skrivali za formalizme. Tudi nismo želeli v javnosti prati umazanega perila in se obmetavati z očitki.
Edini možni vzrok smo našli le v kadrovskih spremembah oziroma v užaljenosti, ker predsednik sindikata ni več iz Velenja.«
Da bi osebna užaljenost lahko povzročila tako usodno odločitev!?
»Ponavljam, tehtnejšega vzroka kljub najboljši volji nismo uspeli najti. Edino to stoji, vse drugo so premlevanja.«
Pa pustiva vzroke. Bo torej obveljalo dejstvo, da ostaja vaš panožni sindikat brez več kot 3.000 članov iz edinega slovenskega perspektivnega premogovnika, ali morda vidite kakšno rešitev?
»Če govorim o svojem pogledu, je lahko merilo vsakega sindikalista in delovanja vsakega sindikata le interes članstva. Ta pa brez dvoma zahteva kar se le da visoko stopnjo enotnosti ali vsaj sodelovanja. Moč kapitala je kapital sam, moč države je oblast, tudi represivna, če je treba. Moč sindikata pa je njegova številčnost in enotnost.«
Nedvomno mnenje, ki stoji. A je načelne narave. Sprašujem po konkretni rešitvi konkretnega problema.	v
»Ko gre za enostransko in samovoljno odločitev, ki oporeka mnenju, ki mu pravite .načelno', je težko ponujati rešitve. Te bi lahko iskali le s sodelovanjem, za kaj takega pa sindikalisti iz Velenja kljub lepim besedam ne kažejo nobene volje.«
Gre le za Velenjčane ali se »bacil« širi?
»Nekaj njihovega lobiranja smo zasledili tudi v Zasavju in v Senovem, saj je na prvi pogled tam teren zrel, češ, kaj pa lahko še izgubimo!
Tudi takšne akcije slabijo upanje, da je sodelovanje še mogoče. Mi smo pokazali kar se je le dalo dobre volje, a bivši kolegi so šli predaleč. Poglejte le njihov dopis ministrstvu, v katerem se lažno predstavljajo - niso ne reprezentativen sindikat in ne člani ZSSS...«
Kako?! Teh 3.000 delavcev je izstopilo iz svobodnih sindikatov?
»Če dosledno spoštujemo statut ZSS, niso več člani! Seveda je malce zapleteno vse to prečlanjevanje in včlanjevanje v sindikat, ki ga v bistvu ni. Vsaj za ZSSS ga ne sme biti!
Zveza bi morala to tudi jasno in glasno povedati, predvsem pa opozoriti na nevarnost tega in temu podobnih trendov.
Povsod v svetu so sindikalni trendi izrazito integrativni in tudi pri nas velja, da mora sindikat težiti k številčno in gmotno močni, strokovno usposobljeni in enotni organizaciji.
Že dejstvo, da delodajalske, politične in oblastne £trpl£ture store vse za razbijanje sindikatov, tri moralo vsakemu sindikalistu odpreti oči!«	Ciril Brajer
25. maja 1995
SEDEM DNI V SINDIKATIH
SO OMEJITVE ZA DIREKTORJE RES ODVEČ?
Posvetovanje o plačah v Sloveniji prejšnji teden na Bledu je bilo še posebej zanimivo zaradi direktorjev na njem. Večina udeležencev je omejevanju direktorskih plač ostro nasprotovala. Zlasti Anton Krašovec, generalni sekretar Združenja Ma-nager se je čudil odločitvi državnega zbora, ki je najvišje plače omejila na 900 tisočakov. Krašovec in drugi so menili, da 14 delitvenih ekscesov ne opravičuje zakonskega omejevanja plač za vse direktorje.
Kot je Anton Krašovec napisal v svoj referat, so direktorji že v času lastninjenja po Markovičevi zakonodaji določili pravila in kriterije za sklepanje individualnih pogodb. Prva pravila je Združenje Ma-nager sprejelo že leta 1990. Gospodarska zbornica, ki je takrat edina nastopala v vlogi delodajalca, je svojim članicam priporočila upoštevanje teh pravil in kriterijev. Šele dogovor o plačni politiki v letu 1994 je pravilom Združenja Manager priznal status izvedbenega akta o plačah. Letošnji dogovor o plačah pa predvideva, da kriterije za plače direktorjev skupaj z združenjem in zbornico podpiše še vlada.
Anton Krašovec meni, da so pravila že dala pozitivne rezultate in preprečila zmešnjavo. Predlanska raziskava je pokazala, da se 80 odstotkov podjetij ravna po teh pravilih, čeprav so imela le status priporočila. Le nekaj več kot ducat ekscesnih primerov v podjetjih, ki so bila večinoma olastninjena po Markovičevi zakonodaji, ne more pravilom ovreči vrednosti. Ekscesi so bili le zaradi pomanjkanja sankcij.
Največja pomanjkljivost pravil je bilo izračunavanje plač na podlagi povprečja
plač v podjetju, ki so ga s svojimi visokimi plačami povečevali tudi direktorji. Prav slednji so bili zato osumljeni spodbujanja rasti plač. Zaradi tega ekscesa je Združenje Manager letos predlagalo nadomestitev povprečja plač podjetja s povprečjem gospodarstva. Ker večina podjetij izplačuje manj od povprečja, tega predloga še niso mogli uresničiti. Krašovec poudarja, da bi prehod na povprečje gospodarstva lahko pomenil, da direktorji podjetij v krizi svojega položaja nočejo deliti z zaposlenimi. Direktorji zelo uspešnih podjetij pa bi več ne bili odvisni od podjetij, ki jih vodijo.
Prva faza lastninjenja bo kmalu končana in v večini podjetij bomo imeli prevladujoče notranje lastništvo. Ustanavljanje združenj za zaščito interesov notranjih lastnikov kaže, da bo Slovenija še več let potrebovala tripartitno dogovarjanje o plačah. Potrebovala bo tudi instrument o plačah po individualnih pogodbah. Povpraševanja po menedžerjih torej ne bo mogoče prepustiti le trgu delovne sile.
V združenju Manager sodijo, da so letošnji pritiski sindikatov in stalno kompromi-sarstvo vlade že izrodili leta 1990 zapisane kriterije za
Anton Krašovec, generalni sekretar Združenja Manager
plače direktorjev. Ti naj bi, podobno kot izhodiščne plače v kolektivnih pogodbah, zagotavljali najnižjo raven menedžerskih plač. Za Krašovca je nenavadno, da je ustavno sodišče izdalo mnenje, po katerem neizplačanih plač menedžerji ne morejo uveljaviti v lastninskih postopkih.
Po novem bodo o plačah direktorjev odločali lastniki, torej tudi delavci, ki bodo nadzirali tudi odgovornost. Lastniško vlogo bodo opravljali tudi predstavniki različnih skladov. Notranje lastništvo bo po Krašovčevem mnenju povzročilo premik od preti-
rane delitve k razvoju, ki po praksi v zadnjih letih ni odvisen le od spremembe lastništva. Pozitivni gospodarski tokovi pa bodo olajšali tudi uveljavitev povprečja plač v gospodarstvu kot glavne osnove za izračun plač direktorjev. Kriteriji ne bodo več opredeljevali najvišje, ampak najnižjo raven plač direktorjev.
Za delitev bo pomembna tudi politika dividend, ki pomenijo način gospodarjenja z dobičkom. Skromne in stabilne dividende bodo omogočile zanesljiv razvoj podjetij. Ob desetodstotnem dobičku bi morali polovico nameniti za razvoj, drugi del pa naj bi izplačali lastnikom. Takšna politika je boljša kot visoke dividende v času, ko podjetje ustvarja zelo visok profit. Prejemki menedžerjev naj bi bili veliko bolj odvisni prav od poslovnega rezultata. Dividende pa bi menedžerjem dajale možnost ugodnega nakupa dodatnih delnic. Zadnja raziskava med direktorji najuspešnejših izvoznikov pa na žalost kaže, da le desetina direktorjev vidi svojo prihodnost v vlogi odločujočega lastnika, kar štiri petine pa v menedžerskem poklicu. V razmerah, ko je notranje lastništvo pri nas kriminalizirano, imajo direktorji raje denar, je prepričan Anton Krašovec.
Razprava o Krašovčevem referatu je izpostavila zlasti vprašanje javnosti direktorskih plač. Miran Mihelčič je menil, da so problematične zlasti zato, ker si jih direktorji sami odmerjajo. Krašovec je
skušal dokazati, da pri nas še vedno prevladuje mentaliteta enakih želodcev. Prevladuje torej krščansko načelo o trpljenju na zemlji v zameno za lepše življenje v nebesih. Več kot 450 tisoč si je jemalo le 14 direktorjev. Razvito notranje lastništvo bo naredilo red tudi pri direktorskih plačah.
Referat o plačah poslovodnih delavcev je pripravila tudi Helena Merkač, sodelavka ITEO. Po anketi Združenja Manager ima 56 odstotkov direktorjev neto plačo nižjo od 2000 mark. Več kot 2000, vendar manj kot 3500 mark pa zasluži 40 odstotkov direktorjev.
Direktorske plače za stro-
kovnjake torej niso problematične. Le ljudje vidimo v njih nepravičnosti. Tudi najnovejša javnomnenjska raziskava (Delo Stik, 22. maja) daje zakonskemu omejevanju najvišjih plač večinsko podporo. V visokih plačah ljudje vidimo le način zmanjševanja in prisvajanja družbenga premoženja, Z direktorji in delitvenimi strokovnjaki se strinjamo le, da morajo biti dobre plače menedžerjev odvisne zlasti od dobrih poslovnih rezultatov. Vse drugo je za nas le samovoljno prisvajanje rezultatov dela vseh zaposlenih in tudi jemanje iz naših kuvert.
Franček Kavčič
TEREL JE BIL OBSOJEN ŽE OB USTANOVITVI
Prejšnji teden smo opisali zgodbo bivšega delavca Terela, njegov tragični spopad z direktorjem tega podjetja. Tokrat smo se pogovarjali z direktorjem, ki pravi, da je bil Tcrel že ob ustanovitvi obsojen na propad. Argumente prizadetega delavca je prejšnji teden podprl direktor Tele. Direktorja Terela pa tokrat zagovarja celo eden od sindikalnih zaupnikov. Za prihodnji teden pripravljamo pogovor s pristojnimi iz Iskre Holdinga. Pogovarjali se bomo tudi z delavci. Objavili ne bomo le tistega, kar bi delovna mesta v Terelu dodatno ogrozilo.
»Če bi mi Terel še enkrat ponudili, ga ne bi prevzel,« je za začetek povedal njegov direktor Marko Žlebnik. »Ko smo začenjali, je bilo dogovorjeno, da bo Tela ugasnila in da bomo dobili njeno premoženje. Dogovorjena je bila tudi združitev vseh proizvajalcev relejev, vendar Kavkler tega dogovora ni izpeljal. Medtem ko Tela vseskozi živi od oddajanja in prodajanja poslovnih prostorov, smo bili v Terelu že na začetku obsojeni na poslovanje z negativnimi rezultati.
Ni res, da davkov nismo plačevali, uporabljali smo le splošno uveljavljene metode, ki jih je država dopuščala. Plače niso bile tako slabe, kot pravi Gorjup, bile so redne in praviloma desetega v mesecu.
Teli smo vseskozi plačevali obratovalne stroške. Za leto 1992 smo ji plačali tudi najemnino 500 tisoč mark. Za vodenje računovodstva smo ji mesečno plačevali po 4500 mark, novemu izvajalcu pa letos plačujemo le po 1500 mark. Delamo na 20 let starih in že amortiziranih linijah.
Medsebojni odnosi so bili že od začetka postavljeni narobe. Hoteli smo jih spremeniti, vendar nismo uspeli. Tela je ves čas vztrajala na naši finančni nesamostojnosti.
Po stečaju Iskre Commerca in ukinitvi predstavništev v tujini smo postavili na noge svojo komercialo.
Kavklerjev sanacijski program temelji na vlaganju dolgov. Dolgovi, kjerkoli so, ne dajejo pozitivnega rezultata. Z njihovim vlaganjem ne bo Terel nič na boljšem. Zdi se mi, da gre že od začetka za medsebojno vojno, v njenem ozadju pa je lastninjenje.
Terel potrebuje dva milijona mark za že naročene avtomatske
linije. Obseg ročnega dela moramo bistveno zmanjšati. Plače predstavljajo prevelik del naših stroškov. Z avtomati bi lahko proizvodnjo s sedanjih 650 tisoč relejev povečali na poldrugi milijon. Prav toliko pa lahko prodamo že znanim kupcem.
Dokapitalizacijo Terela bi lahko začel Iskrin Holding in za nas odkupil osnovna sredstva. Poznam tujce, ki bi vložili v Terel, saj vedo, da znamo delati in prodajati. Komercialisti so dobri, vzgojiti moramo še nove inženirje. Leta 1991 je “posamezni delavec povprečno izdelal le 5200 relejev, lani že 8200, na novih avtomatskih linijah pa bo en delavec lahko izdelal več kot 36 tisoč relejev.
Mislim, da je rešitev Terela odvisna zlasti od dogovora med Holdingom, Telo in nami. Če bomo vzpostavili temelje, bodo investitorji prišli. Pametna je tudi zamisel o združitvi vseh proizvajalcev relejev. Tovarne v Makolah, Dobrepolju in na Savski cesti v Ljubljani se med seboj dopolnjujejo in si ne konkurirajo. Združeni bomo manj ogroženi.
Slišali ste, da je delovna sila v Ljubljani najdražja, da so visoki tudi obratovalni stroški. Jaz pa pravim, da je problematičen tudi polproletariat. Med sezono nabiranja gob so lani delavke iz Dobrepolja odšle kar na dopust. Trg takšnega obnašanja ne prenese. Mislim, da jev mestih lažjq delati. Tu na Savski cesti bi lahko delali s sedemodstotnim dobičkom, ki je normalen za Nemčijo. Uspešne delavce bi lahko tudi primemo plačali in stimulirali.
Gorjup vam je rekel, da sem oviral ustanovitev sindikata. Ne vem, kako bi to počel. Mislim, da se imajo delavci pravico organizi-
rati v sindikat, še posebej zaradi podjetnikov, ki ne priznavajo evropskih standardov. Mislim, da sindikati z zaščito delavcev delajo celo nekakšen red, in zato v njih ne vidim nič slabega. Sindikalisti morajo vedeti, da lahko v kuverte pride le zaslužek od dela in trženja, ne pa sposojen denar.
Kar zadeva Alojza Gorjupa, pa moram povedati, da ga na zboru nismo linčali. Pogodbe z jim pa nismo obnovili, le slučajno se je to zgodilo le nekaj dni po zboru. Z njim smo imeli probleme, ker je bil pretog in ker je rad komplici-ral. Ko gre za izvoz, kontrolorji ne smejo komplicirati. Imel je spore z vodjo trakov. Njegov odhod je razrešil probleme,« je zaključil Marko Žlebnik.
Pred stečajem Tele je bil Marko Nadižar predsednik sindikata, danes je sindikalni zaupnik v Te-lonu. Ker ima bogate izkušnje in pozna štiri desetletja dolgo zgodovino Tele, se boji scenaristov, ki načrtujejo popolno ukinitev proizvodnje na Savski cesti, češ da ne spada v to okolje. Namen ukinitve proizvodnje v'Teli je Nadižar razbral zlasti iz besed Staneta Kav-klerja. Zaposleni so zaradi tega zelo zaskrbljeni in demoralizirani.
Nadižar je prepričan, da stečaj Tele leta 1991 ni bil potreben. To trditev dokazuje delo stečajnega upravitelja, ki je postopek končal že v enem letu. Sindikat se stečaju ni mogel upreti. Postavil je le zahteve do stečajne mase. Sodni spor o neizplačanem regresu in dobičku za leto 1990 še ni končan. Dobiček za leto pred stečajem je ugotovila tudi tedanja SDK.
Po stečaju pa je sindikat ugasnil, pravi Nadižar in dodaja, da se je njegovo oživljanje preveč zavleklo. Delavke so ga zaradi prejšnjega dela poznale in večkrat prosile za pomoč. Priporočil jim je obnovitev sindikata. Po zaslugi Marjana Božiča, ki je skupaj z Janezom Spilerjem obnovil sindikat v Terelu, so se plače nekoliko izboljšale. Marka Žlebnika pa Nadižar spoštuje zlasti zato, ker de-
lavcem daje delo in tudi plačo. Tela in iz nje nastala podjetja bi po Nadižarjevem mnenju potrebovala skupno komando in skupne cilje.
Tudi Nadižar meni, da je v ozadju prepirov in drugih dogajanj v Teli, Terelu, Telonu in tudi drugje le lastnina. Potrjenega lastninskega programa Tele Nadižar še ni dobil v roke. Ker na Savski cesti nihče ne ve, kaj je njegovo, je zmeda res velika, pravi naš sogovornik. Upamo, da jo bomo s svojim pisanjem vsaj malo zmanjšali.
Franček Kavčič
Socialni sporazum je rešen .
Zakon o plačah uzakonjuje le socialni sporazum. Poslanci so v zadnji fazi najvišje plače znižali z 900 na 600 tisoč. Znesek je približno enak dvanajstim povprečnim bruto plačam, ki so zapisane v dogovoru o plačah. To znižanje je predlagala ZLSD, poslanci pa potrdili z veliko večino glasov.
Poizkusi novega licitiranja z višino najnižjih plač pa so se izjalovili. Poslanci so predloge za 50 tisočakov in tudi več verjetno zavrnili zaradi nevarnosti povečanja že previsokega proračuna.
Letos so torej vse plače enako omejene, izjem ni. Nekaj deset tisoč delavcev bo po zakonu dobilo povišane plače. Nekaj deset direktorjev bo do konca leta prejemalo manj, na slabšem bodo tudi nekateri poslanci in ministri. S svojo odločitvijo so se poslanci odrekli delu zaslužka, ki so si ga pred časom vzeli ne glede na veliko množico revnih in dela oropanih prebivalcev.
Socialni sporazum je torej rešen. Partnerji lahko opustijo že izrečene grožnje o njegovem nespoštovanju. Prav bi bilo, da pristojni takoj izdajo obvezna navodila in obrazce. Brez tega bo še naprej vsakdo lahko ravnal po svoje.
Zagrožene kazni ne smejo ostati le na papirju. Pripravijo naj se tudi organi nadzora. Med slednje spadajo tudi sindikati, ki so kljub prenizkim plačam velikokrat molčali in pravzaprav podpirali tudi neupravičena direktorska prisvajanja.
F. K.
DELAVCI TRI MESECE BREZ PLAČ
V podjetju EEK Montaža in Holdingu EEK v Mariboru stroji že več kot teden dni stojijo. Okoli tristo zaposlenih nadaljuje stavko. Čeprav delavsko nezadovoljstvo traja že skoraj mesec dni, po besedah predsednika Neodvisnih sindikatov v podjetju in predsednika stavkovnega odbora Antona Karneta vodstvo podjetja ni uresničilo še nobene stavkovne zahteve.
Delavci so začeli stavkati, da bi izsilili izplačilo plač za februar in marec, saj so zadnjo normalno plačo prejeli za januar. Za februa in marec so dobili samo 20 tisoč tolarjev akontacije, pa še to v več obrokih. Vodstvo podjetja je po navedbah stavkovnega odbora delavce celo različno plačevalo (tisti, ki so jih za dokončanje del bolj potrebovali, so prejeli večje akontacije ali pa celo celo plačo), s čimer je po načelu »deli in vladaj« ustvarjalo med delavci še dodatno nezadovoljstvo in medsebojne napetosti. V času stavke bi moralo vodstvo podjetja po kolektivni pogodbi delavcem izplačati že tudi aprilsko plačo, zato so
stavkajoči svoje zahteve razširili in sedaj terjajo že zaslužene plače za tri mesece.
Delavci zahtevajo tudi, naj jim podjetje hkrati s plačami da tudi plačilne liste, kar je bilo dogovorjeno že lani. Delavci sumijo, da podjetje posreduje različne podatke na različne naslove, zato so morali nekateri plačati davek za lanskoletni regres, ki ga sploh nišo dobili. Sicer pa je ena izmed stavkovnih zahtev delavcev tudi ta, naj jim vodstvo podjetja za neizplačane regrese za lansko in predlansko leto izda zadolžnice.
Podjetje EEK Montaža (bivši Cevovod) je republiški razvojni sklad pred letom in pol prodal Holdingu EEK, pri čemer je obdržal 20-odstotni lastninski delež. Ob prodaji pa je prišlo do spora o tem, ali je novo podjetje dolžno zaposliti tudi trajno presežne, vendar zaščitene kategorije delavcev iz Cevovoda ali ne. Spor se je, kakor smo v DE že poročali, vlekel več kot pol leta. V tem času so bili prizadeti delavci brez dohodkov, prav tako pa se niso mogli prijaviti na zavodu za zaposlova-
nje. Po posredovanju sindikatov in finančno pomočjo ministrstva za delo je EEK Montaža omenjene delavce končno le zaposlila, vendar pa sedaj podjetje nima dovolj dela za vse delavce. Zato so mnogi doma na čakanju ali na prisilnem dopusti, socialni položaj vseh pa je ogrožen. Še najbolj so sedaj prizadeti tisti, ki morajo prihajati na delo, kar jim povzroča stroške, plač pa ne dobivajo. Kakor je v takšnih zgodbah že v navadi, se tudi tukaj zdi, da je za težave delavcev vsem kaj malo mar (republiškemu	razvojnemu
skladu, ki je še vedno solastnik podjetja, vodilnim menedžerjem, večinskemu lastniku Branku Kocuvanu, pa tudi državnim organom). Izjema s o njihovi sindikati, ki se v p°' djetju edini borijo za pravice delavcev. V tem podjetju s° Neodvisni (Plohlovi) sindikati večinski sindikat, člani drugih sindikatov pa aktivnosti Neodvisnih sindikatov podpiraj0 in se vanje vključujejo.
Kako se bo stavka delavcev EEK za svoje temeljne pravice in za že zaslužene plače končala, še ni mogoče reči. f,Kš^a

0
25. maja 1995
SEDEM DNI V SINDIKATIH
RAZCVET PLURALIZMA
Tik pred drugim krogom pogajanj je predsednica Stw/d Barbara Pintar (prva z desne) s stavkovnimi zahtevami prometnih pilotov ter stevardov in stevardes seznanila tudi predsedstvo ZSSS.
Kot smo obširno poročali že v prejšnji številki DE, v ozadju napovedane in po uspešnih pogajanjih preklicane stavke pilotov in stevardes podjetja Adria Airways niso bile zahteve za povišanje plač, temveč samo ustrezna ureditev delovnih pogojev. To sta na ponedeljkovi tiskovni konferenci ZSSS še enkrat poudarila predstavnika Sindikata prometnih pilotov in Sindikata stevardov in stevardes Slovenije (Stw/d).
DELITEV
SINDIKALNEGA
PREMOŽENJA
Vodstvo Svobodnih sindikatov je na ponedeljkovi tiskovni konferenci predstavilo stališča o delitvi sindikalnih nepremičnin. Protestiralo je tudi zoper povišanje najvišjih plač s 600 na 900 tisoč tolarjev. Predstavniki pilotov in stevardes Adrie Airwaysa pa so predstavili prave podatke o svojih plačah.
Priložnost, ki sta jo dobila ob koncu sicer drugi temi namenjene tiskovne konference, sta izkoristila za pojasnitev nekaterih (dezinformacij in ugibanj (npr. kakšne politične igrice so zadaj), ki jih je objavila velika večina slovenskih medijev, temeljile pa so zgolj na enostranskih izjavah po-slovodečih mož.
Tako je predsednica Stw/d Barbara Pintar s plačilnimi listki za aprilsko plačo, izplačano 12. t.m., demantirala podatke, da se njihove mesečne plače gibljejo med 1.600 in 2.400 DEM neto. »Poglejte, druga stevardesa, ki ima 55.165 tolarjev osnovne plače, je z nadurami, dežurstvom in nedeljskim delom zaslužila nekaj tolarjev več kot 77 tisočakov,« je pokazala. »Jaz pa, ki sem stevardesa I, pa sem z vsemi možnimi dodatki zaslužila 103.607 tolarjev. Ne vem, po kakšnem kurzu so prišli do tako visokih plač!?!« Da tudi piloti ne zaslužijo toliko, kot se je zvedelo v javnosti, je pojasnil »neposredno prizadeti« Marko Pintar. »Osnovna plača prometnega pilota je 162.000 tolarjev; tako je pilot, ki je tako ponoči kot podnevi veliko delal, aprila zaslužil 210.000 tolarjev,« je povedal.
Za tem se je k besedi priglasila tudi Hilda Žežko, sekretarka republiškega odbora Sindikata delavcev prometa in zvez in dodala, da so ob koncu pogajanj prejšnjo sredo na Brniku od glavnega direktorja zahtevali, naj javno demantira te podatke. Ponudbo je zavrnil in dejal, da lahko to stori sindikat, če že hoče...
Kako pa so gledali na prispevek v osrednjem dnevniku, ki ga je TV Slovenija že v »špici« napovedala z naslovom »Sindikat proti sindikatu«, v nadaljevanju pa poročala, da Sindikat Adrie napovedane stavke ne podpira? »To je pa poglavje zase,« je odvrnila Pintarjeva in razložila, da je to dezinformacijo lansiral v javnost Graškov človek Baldomir Kremžar, samozvani predsednik Sindikata Adrie, ki naj bi združeval »preostalih« 300 delavcev AA. »Ta mož je bil do zadnjih volitev resda njihov prvi sindikalist. Ker pa je kot kandidat SKD za kamniškega župana očitno presodil, da mu utegne sindikalni aktivizem na volitvah škodovati, je iz sindikata - izstopil! Ko so njihovi člani to ugotovili, so 4. aprila letos izvolili novo sindikalno zaupnico. Kako je bil presenečen, ko jo je uzrl na sestanku pri Tomšiču... Kakorkoli že, Neodvisnost ima v Adrii dva sindikata, ki sta si očitno v navzkrižju.«
Na to je v izjavi za javnost (objavljeni samo v DE!) ogorčeno opozorilo še četrto strokovno združenje - Sindikat letalsko tehničnega osebja Adria Airways (poleg Stw/d pod okriljem ZSSS) -, češ »da jih neupravičeno uvrščajo v Sindikat Adria ali med
,ostale zaposlene' v podjetju«, zraven pa pripisalo, da stavko podpira, »saj tudi naš Sindikat že dalj časa opozarja vodstvo na neurejen delovni čas, preobremenjenost delavcev pri vzdrževanju letal« ipd. Skratka, desnica ne ve, kaj dela levica...
Sindikalni pluralizem pa se utegne v podjetju Adria Airways še bolj razcveteti. Kot je bilo slišati na tej tiskovni konferenci, se bo slej ko prej prepolovil tudi »sindikat preostalih delavcev«. Po zadnjih dogodkih jih je namreč vse več, ki nočejo biti več v direktorjevem sindikatu, četudi sodi v Neodvisnost. »Če bo šlo tako naprej, bo imel v tej preljubi Sloveniji kmalu že vsak delavec svoj sindikat,« je po vsem tem pikro ugotovil Dušan Semolič. Najbrž res...
Svobodni sindikati ugotavljajo, da so poslanci s svojo odločitvijo o plačah negirali sporazum socialnih partnerjev. Vsak direktor si bo skušal zagotoviti vsaj 900 tisoč. Poslanci in direktorji lahko prejmejo v dveh letih toliko kot delavci v štiridesetih. Pri zadnji obravnavi zakona naj med poslanci prevlada razum. Svobodni sindikati se pridružujejo vsem sindikatom, ki so protestirali zoper to poslansko odločitev in zahtevali spoštovanje socialnega sporazuma. Vse to je povedal Dušan Semolič.
Pobudo za delitev sindikalnih nepremičnin pa je obrazložil Rajko Lesjak. Svobodni sindikati predlagajo vsem reprezentativnim sindikatom na republiški ravni oblikovanje pogajalske skupine, ki bi pripravila dogovor o delitvi sindikalnih nepremičnin. Člani pogajalske skupine naj bi bili imenovani do konca maja.
Pogajalska skupina bi morala najprej ugotoviti obseg nepremičnin. Kasneje pa bi pogajalci pripravili še kriterije za delitev. Pred začetkom dela bi pogajalska skupina sprejela tudi pravila obnašanja udeležencev pogajanj.
Pogajalci bi morali popisati
prav vse nepremičnine, s katerimi gospodarijo sindikati. Upoštevati bi morali tudi premoženje, ki je bilo sindikalnim in drugim delavskim organizacijam odvzeto po letu 1945. Upoštevali naj bi tudi premoženje bivše Zveze sindikatov Jugoslavije.
Predmet delitve mora biti vse navedeno. Upravičenci do delitve so na državni ravni reprezentativni sindikati in zveze. Glavni kriterij delitve je število članov po sindikatih, dokazano s pristopnimi izjavami in plačano članarino. Vložke v premoženje po 7. aprilu 1990 je treba izvzeti iz delitvene mase. Izvzeti je treba tudi po tem datumu nastale premoženjske pravice.
Zveza svobodnih sindikatov bo k delitvi priglasila sebe, sindikate dejavnosti in vse območne organizacije.
Pobudo s takšno vsebino bo vodstvo Svobodnih sindikatov poslalo vsem reprezentativnim sindikatom na ravni Slovenije in Evropski sindikalni konfederaciji. Zaradi vpisa v zemljiško knjigo pa bo medsindikalni dogovor o delitvi premoženja morala potrditi še država s svojim zakonom.	Franček Kavčič
F. K., D. K.
IZ ZALOZBE ENOTNOST
DRUŽBOSLOVJE
1.	Pavle Čelik:
NA JUŽNI STRAŽI
Avtor v knjigi obravnava vzpostavljanje meje med Hrvaško in Slovenijo v času njunega osamosvajanja. Opisuje posamezne dogodke in ljudi, dileme in odnose s hrvaškimi obmejnimi organi ter vrednoti posamezna dejanja. Gre za delo, ki ima tudi pomembno zgodovinsko razsežnost, saj so razmerja s to našo sosedo specifična, vznemirjajoča in kamen spotike ter 'politiziranja.
Obseg: 206 strani
Cena: 2.500 SIT in 5% prometni davek
2.	Jože Smole:
PRIPOVED KOMUNISTA NOVINARJA
Znani diplomat in politik, predvsem pa z dušo in srcem novinar, opisuje srečanja s pomembnimi ljudmi od leta 1945 do 1980 ter pomembna mednarodna in notranja dogajanja, v katerih je sodeloval kot dejaven akter ali kot novinar. Obseg: 216 strani
Cena: 1.900 SIT in 5% prometni davek
3. Tine Hribar:
SLOVENCI KOT NACIJA
Znani univerzitetni profesor, filozof, ki je bil sredi sedemdesetih let pregnan s tedanje FSPN, in ena ključnih osebnosti v procesu osamosvajanja, razgrinja pred slovensko javnostjo čas velikih družbenih sprememb v letih od 1988 do 1995. Tokrat ne gre za filozofska razmišljanja, temveč za analizo družbenega dogajanja s konkretnimi imeni in priimki, njihovo spreminjanje stališč in sodb - politično transvestit-stvo, ki je tako »udomačeno« na Slovenskem, ter za analizo
posledic ravnanja posameznikov in skupin na slovenski politični sceni. Z vso intelektualno kritičnostjo in doslednostjo, ki je zanj značilna, nudi bralcem in raziskovalcem prelomnega dogajanja na Slovenskem nazorno videnje tega časa. Obseg: 272 strani
Cena: 3.000 SIT in 5% prometni davek
4. Ciril Ribičič:
SIVA TIPKA 074
Avtor v svojih esejih ob pomembnih dogodkih v slovenskem parlamentu sooča besede in ravnanje posameznih poslancev in poslanskih skupin, ki so si pogosto vsaksebi, kar velja tudi za politične stranke. V jedkih komentarjih zadeva bistvo stvari in nudi bralcem nazoren vpogled v »trdnjavo oblasti«, ki se pogosto vede za resno parlamentarno demokracijo čudno in nedosledno. Knjiga je opremljena s karikaturami znane slovenske karikaturistke Aljane Primožič.
Obseg: 152 strani
Cena: 3.200 SIT in 5% prometni davek
5. Milan Divjak:
ŠOLA-MORALA-CERKEV NA SLOVENSKEM
Knjiga, ki je kot nalašč za ta čas, ko se razplamteva boj za šolo in njeno ideologizacijo, je plod avtorjevega večletnega raziskovalnega dela o poteh in stranpoteh moralnega in družboslovnega pouka v šoli na Slovenskem. Na podlagi obsežnih virov in literature dokazuje, kako so si naši napredni učitelji in pedagogi prizadevali za svobodno, laično in enotno šolo in za laično moralni in etični pouk. Laični moralni pouk je bil na Slovenskerrrsto let prepovedan, onemogočen, pozneje, ko smo ga uvedli, pa zanemarjen in zlorabljen. Gre za prvi poskus zgodovinske obravnave tega vprašanja, zato je knjiga pomemben prispevek k zgodovini laičnega moralnega pouka na Slovenskem in hkrati pobuda za razmišljanja o naši preteklosti in sodobnosti.
Obseg: 464 strani
Cena: 4.500 SIT in 5% prometni davek
NAROČILNICA
Knjige lahko naročite na naslov ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana, ali po telefonu 321-255 13-35-255 ali faksu 311-956.
Tekoča številka knjige .......................................................
Knjigo(e) pošljite na naslov: ......................................................
Ulica, poštna št. in kraj:"...................................................
Ime in priimek: ....................................................................
EMŠO za individualne naročnike .....................................................
1. Račun bomo plačali v enkratnem znesku. 2. Račun bomo plačali v treh obrokih.
Datum naročila:...................................... Podpis:.......................

6. Boris Lipužič:
ČEDERMACI DANAŠNJEGA DNE
V knjigi so objavljeni pogovori z desetimi vidnimi slovenskimi šolniki in javnimi kulturnimi delavci na Koroškem, Tržaškem, Goriškem, v Benečiji in Porabju: z dr. Pavlom Zablatnikom, dr. Reginaldom Vospernikom, Francem Kukavico, Edvinom Švabom, Živo Gruden, Aldom Ruplom, Samom Pahorjem, Florijanom Lipušem, Borisom Pangercem in Valerijo Perger. Avtor želi s to knjigo seznaniti širšo javnost v matični domovini z razmerami, v kakršnih živijo zamejski Slovenci, in s tem, kako ohranjajo svojo narodnostno in kulturno samobitnost, kar je žal še vedno premalo znano.
Obseg: 168 strani
Cena: 3.000 SIT in 5% prometni davek
LEPOSLOVJE
7.	Jože Peternelj:
GREH V DOLINI
Znani slikar in pisatelj iz Žirov se v tem romanu loteva življenjske problematike na slovenskem podežlju in pre(za)-pletenih odnosov med ljudmi. V tem okvirju so še posebej izraziti odnosi vaščani-župnik, ki se zaplete s hčerjo mogočnejšega kmeta. V drugem delu knjig DVOJČKA pa opisuje vaška posebneža in njuna razmerja do soseske in obratno. Obseg: 200 strani
Cena: 1.950 SIT in 5% prometni davek
8.	Franjo Frančič:
ŠKORPIJONOV A BALADA
Uveljavljeni slovenski pisatelj mlajšega rodu opisuje v 23 slikah črticah razmerja med moškim in žensko. Morda je včasih na robu pornografskega slikanja, vendar s preudarno in včasih trdno besedo izriše značaje akterjev dogajanj. Obseg: 96 strani
Cena: 1.800 SIT in 5% prometni davek
9.	Franc Šetinc:
ZAKLAD V JOVSIH
Zgodba o predvojnem otroštvu in slovenskem podeželju (Obsoteljsko) je prava zakladnica nekdanjih šeg in navad. Avtor skrbno in natančno opisuje ta svet, z ljubečimi opisi narave, prikazi družbenih in civilizacijskih segmentov. Gre za fabulativno iskrivo in jezikovno tekoče in uglajeno pisanje. Obseg: 172 strani
Cena: 1.500 SIT in 5% prometni davek
10.	Milojka Žižmond-Kofol:
AMMIJS
Slovenska pisateljica mlajšega rodu se v tem romanu ukvarja, preprosto povedano, s stvarmi, ki jih pozna. Opisuje ženski in današnji svet, življenje ob politično karierističnem možu. Osebe plastično odslikavajo sedanji čas in dogajanje. Obseg: 164 strani
Cena: 1.900 SIT in 5% prometni davek

25. maj 1995
Sindikalna lista
maj 1995
SIT
Prvi del
1.	Dnevnice
-	cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti)	3.500
-	polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti)	1.750
-	znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne
dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem 1.218
2.	Kilometrina	22,00
3.	Ločeno življenje	40.098
4.	Prenočišče - Povračilo stroškov prenočevanja do višine zneska po predloženem računu, ki ga odobri delodajalec
5.	Regres za prehrano	10.338
Drugi del
V drugem delu objavljamo povprečno plačo za obdobje januar 95 marec 95 kot osnovno za uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečna plača v preteklih treh mesecih v gospodarstvu Slovenije znaša 64.981 SIT
1.	Jubilejne nagrade
-za 10 let	32.490,00
-	za 20 let	48.736,00
-	za 30 let	64.981,00
2.	Nagrada ob upokojitvi	194.943,00
3.	Solidarnostne pomoči	64.981,00
Vir: Zavod RS za statistiko
Strokovna služba ZSSS
w
s:
1
I
1
i
UPOR UBOGIH PAR
V sredo, 31. t. m., v osnovnih in srednjih šolah ljubljanske regije ne bo pouka! Tako je na podlagi rezultatov izrekanja o opozorilni stavki v ponedeljek, 22. t. m., sklenil Območni odbor Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti (SVIZ) Ljubljane in okolice, njegovo odločitev pa je na svoji 2. seji v torek, 23. t. m., brez omahovanja podprl tudi Glavni odbor SVIZ Slovenije.

KAJ DELAJO
	* republiških	uu u	
1
s
8
sfcei/
Sindikat kovinske in elektroindustrije
Na Pohorju tudi o težavah izvoznikov
V hotelu Bellevue na mariborskem Pohorju je bil dvodnevni seminar za zaupnike Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije. Na njem je sodelovalo več kot 50 zaupnikov, ki so hkrati tudi člani republiških organov in delovnih teles tega sindikata. Vodil ga je predsednik SKEI Slovenije Albert Vodovnik.
Največ pozornosti so posvetili nadaljnjim aktivnostim za varovanje in izboljšanje gmotnih in socialnih pravic delavcev v kovinski in elektroindustriji. Govorili so tudi o dograjevanju organiziranosti Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije. Posebej so pretresli naloge SKEI pri zaščiti interesov delavcev v že olastninjenih podjetjih, še zlasti v tistih, v katerih so delavci postali tudi solastniki. Dalje so posvetili veliko pozornosti problemom tistih podjetij v kovinski in elektroindustriji, ki so veliki izvozniki. Dogovorili so se, da bodo sklicali posebno problemsko konferenco SKEI o težavah izvoznikov. Ta bo še v maju v Cankarjevem domu v Ljubljani. Prav tako so se dogovorili, da bodo v maju in juniju območni seminarji SKEI, na katerih se bodo predsedniki sindikalnih podružnic in člani izvršnih odborov SKEI v podjetjih usposobili za tekoče naloge.
T. K.
Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva
Začela so se pogajanja...
Prejšnji teden smo se prvič pogajali s partnerji o sprejetju letošnjih tarifnih prilog k panožnima kolektivnima pogodbama. Pred tem je naša komisija za kolektivna pogajanja opredelila osnovna izhodišča, ki jih bomo zagovarjali kot naš zahtevek. Gre predvsem za višino izhodiščne plače oziroma enke, s katero želimo ohraniti dosedanja razmerja med pomožnima in splošno kolektivno pogodbo. Predlagali smo tudi manjše popravke ali dopolnitve nakaterih členov in pripravili tabelo količnikov oz. razmerij plačilnih razredov, kar je še nerealizirana obveznost iz lanskega leta.
S pogajalci za KP stanovanjske dejavnosti smo se o tarifni prilogi načeloma zedinili. Pogajalska skupina delodajalcev mora pridobiti le še soglasje svojih pristojnih organov. Za nadaljevanje pogajanj o plačilpih razredih in spremembah besedila KP datuma nismo določili; sledila naj bi šele po konstituiranju Združenja po novem statutu GZS, to je v novem mandatu. Nekoliko bolj zapletena in zahtevna bodo pogajanja za tarifno prilogo in dopolnitev KP za gospodarske javne službe komunalnih dejavnosti. Tu partnerja predlagata različni višini izhodiščne plače. Mi predlagamo za 15 odstotkov višje izhodišče, kot je v splošni KP, to je 48.361 tolarjev, kar naj bi rešili prioritetno. Nato bi brez časovnih pritiskov obravnavali še druge zadeve. Zaplet je še pri opredelitvi podpisnikov, saj so delodajalci komunalcev v glavnem občine, ki pa nimajo reprezentativnega predstavnika na republiški ravni. Naslednja seja pogajalske skupine bo predvidoma 29. maja.	MiZoš Mikolič, sekretar
Sindikat poklicnih gasilcev
Sestal se bo svet SPGS
V ponedeljek, 29. maja, se bo sestal svet SPGS, na katerem bomo obravnavali predlog akta o organiziranosti ZSSS in osnutek pravilnika o financiranju. Obenem bomo pregledali finančno stanje našega sindikata, kako smo poslovali v letu 1994 in kaj predvidevamo za letos. Zbrali bomo tudi predloge za podelitev letošnjih priznanj in določili tri možne dobitnike, saj razpis poteče prav te dni.
Pred nami je tudi tradicionalno delovno-športno tekmovanje poklicnih gasilcev. Letošnji organizatorji so gasilci iz Sežane. V soboto, 10. junija, se bodo poleg v gasilski disciplini pomerili še v malem nogometu in namiznem tenisu. Pozivamo k čimvečji udeležbi.	Miloš Mikolič, sekretar
S:?
I
1
1
1
I
Kot smo poročali že v prejšnji številki DE, je med učitelji sodu izbila dno odločitev Vlade RS, da izhodiščno plačo v negospodarstvu z letošnjim 1. aprilom poveča le za dva odstotka, medtem ko je s podpisom dogovora o politiki plač - kot separata socialnega sporazuma - plače za zaposlene v gospodarstvu dvignila za 7,24 odstotka. Po njihovem mnenju plačna politika vlade na področju negospodarstva ni ustrezna in ima za posledico absurdna gibanja, npr. realno rast pokojnin in realni padec plač v posameznih negospodarskih dejavnostih, kar dokazuje statistika. Namesto da bi se izhodiščni plači v gospodarstvu in negospodarstvu približevali - kar je ta-korekoč večna zahteva vseh dosedanjih pogajanj - se
namreč oddaljujeta: od januarja, ko je znašala 79,56 odstotka gospodarske, na aprilsko, ki je bila le še 76,68 odstotka gospodarske in bo s 1. junijem, ko bodo dobili še dodatek 500 SIT, kvečjemu 76,86 odstotka izhodiščne plače v gospodarstvu! To je pa že ponižujoče... Dodatno razburjanje pa povzročajo tudi neprestani pritiski za zmanjševanje sredstev za vzgojo in izobraževanje ter čedalje bolj uveljavljena praksa, da šole - samo da bi zagotovile pouk - zaposlujejo čedalje več učiteljev z neustrezno oziroma nedokončano izobrazbo.
Ko so člani Območnega odbora SVIZ Ljubljane in okolice na svoji seji 11. t. m. premlevali vse te (in še kakšne) podatke, so sprejeli dva sklepa: da bodo 24. maja v Cankarjevem domu naj-
prej organizirali protestno zborovanje, 31. pa še enodnevno opozorilno stavko (stavkovne zahteve smo objavili v prejšnji številki DE), o kateri naj se do 19. t. m. izrečejo vsa okolja. Do roka se je za organizacijo stavke odločilo kar 84 od 117 zavodov (okrog 73 odstotkov) ali nekaj manj kot 6000 zaposlenih. Tudi preostalih 640 podpira stavkovne zahteve, so pa proti datumu, saj naj bi imeli osmošolci ravno na ta dan zunanje preverjanje
s šolskim ministrstvom o spremembah in dopolnitvah panožne kolektivne pogodbe; takrat pa se bodo dogovorili o datumu morebitne splošne stavke.
Za konec velja omeniti še apel ene izmed učiteljic: »Naš upor je naperjen proti vladi, šolskemu ministrstvu in poslancem, nikakor pa ne proti šolarjem in njihovim staršem!« Če ste iz Ljubljane ali njene okolice, imejte v sredo, 31. t. m., to vsekakor v oziru. Vsem drugim pa zaradi boljšega razumevanja še nekaj podatkov:
Osnovnošolski učitelj začetnik z višjo izobrazbo zasluži okoli 52 tisočakov, ko
vX
*:=:
I
*>:
i
i
Solidarnostna izjava
Koordinacija negospodarskih sindikatov Slovenije, v kateri je 11 sindikatov negospodarstva, ki združujejo 146.000 zaposlenih, je na svoji seji 22. 5. 1995 obravnavala stavkovne zahteve Območnega odbora Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti (SVIZ-a) Ljubljane in okolice in napoved opozorilne stavke. Koordinacija v celoti solidalizira z zahtevami zaposlenih v vzgoji in izobraževanju.
Koordinacija sindikatov je na tej seji sklenila predsedniku Vlade RS predlagati, naj sprejme predstavnike sindikatov na nujen pogovor o perečih problemih v negospodarskih dejavnostih in uresničevanju sprejetega socialnega sporazuma.
Koordinacija je obravnavala predlog zakona o najnižji in najvišji plači in protestira zoper tako politiko, ki dopušča vse večje razlike v plačah (že 1:20) kljub temu, da nižje plače ne omogočajo več preživetja, najvišje pa so rezervirane za gospodarske in politične elite. To pelje k neupravičenemu razslojevanju, kar je v očitnem nasprotju z ustavno določbo, po kateri je država Slovenija tudi socialna država.
Vinko Kastelic, vodja Koordinacije
Svoje nezadovoljstvo zaradi vztrajnega poslabševanja gmotnega i® socialnega položaja so sindikalni zaupniki osnovni in srednjih šol tet domov za učence Ljubljane in okolice izrazili tudi včeraj popoldne na protestnem zboru v Cankarjevem domu.
Kot se je v torek, 23. t. m., šolski minister dr. Slavko Gaber dogovoril z aktivom osnovnošolskih ravnateljev, bo preverjanje znanja za osme razrede osnovnih šol zaradi učiteljske stavke premah' njeno tako, da se bo začelo že v ponedeljek, 29. t. m., in se končalo 30' t. m., torej dan pred stavko.
znanja iz matematike. Kocka je torej padla, zato je na svoji torkovi seji tudi Glavni odbor SVIZ Slovenije brez omahovanja dal potrebno soglasje za stavko. S te seje velja še omeniti več zahtev po splošni, vseslovenski stavki učiteljstva 16. junija (ko se začne matura!) in celo po stavki, ki naj bi se začela 1. septembra in bi trajala do izpolnitve stavkovnih zahtev. A je nazadnje prevladalo, da velja počakati na rezultate pogajanj
napreduje v mentorja - 60 tisočakov, ko se povzpne do naziva svetovalec, pa 64 tisoč tolarjev. Če ima visoko izobrazbo, dobi kot začetnik 60 tisoč, kot mentor 70, kot svetovalec pa 74 tisoč. Učitelj začetnik na srednji trgovski šoli ima plačo 65.125 tolarjev, z 10 leti delovne dobe 67.653, če je še dosegel naziv mentor 75.553, po 20 letih 78.079 in če je morda po 30 letih postal svetniki dobi 91.651 tolarjev...
D.&
ššimmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm m

rnmmmMmmmmmmmmmmmmmi®**
I
I
Si
1
1
I
1
s:
is
i
is
l
i
i
i
i
■■■j	Dipl. iur. Lidija Jerkič,
m. '	pravica SKEI, je držala
	obljubo: spet je napisala
M	Jgifc	brošuro z naslovom
ili ..	»Nekatera najbolj pogosta
§r	mm	vprašanja z nekaterimi
mm ** JMHp	najbolj pogostimi
ai 	jflHjjF	odgovori«. Nekaj iz te
sm	e?, r	brošure, ki jo lahko
	naročite na SKElfbomo
■l mm	v nadaljevanjih povzeli tudi
	v Sindikalnem zaupniku
		DE.
i
i
m
Vprašanje:
V skladu z določbo Statuta podjetja je ena izmed pristojnosti generalnega direktorja tudi imenovanje in razreševanje direktorjev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ter določanje njihovih OD. Na osnovi česa direktor določa OD delavcev s posebnimi pooblastili?
Odgovor:
Osebni dohodki (OD) direktorjev ter delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi niso opredeljeni v kolektivni pogodbi (KP) dejavnosti, temveč so z njeno izrecno določbo (četrti odstavek 2. člena) izvzeti. Skladno s tem določilom je
urejanje tega področja glede pristojnosti organa prepuščeno statutu podjetja, vsebina pa opredeljena z individualnimi pogodbami za posamezne direktorje oziroma delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Zakona, ki bi opredeljeval vsebino pogodb in določal višino OD za navedene delavce, ni.
Politika OD teh delavcev je zato politika posameznega podjetja. Le-temu je prepuščeno, da določi tako višino OD tem delavcem (v konkretnem primeru jo po statutu določa direktor) kot tudi kriterije, od katerih je ta OD odvisen (uspešnost, dobiček...). Ti kriteriji so
praviloma opredeljeni z individualno pogodbo, lahko pa jih za vse takšne delavce opredeli upravni odbor. V primeru izpolnjevanja postavljenih obveznosti bo v takem primeru delavcu pripadal OD, določen z individualno pogodbo, v primeru neizpolnjevanja ali preseganja pa nižji oz. višji OD. Sankcija za neizpolnjevanje predvidenih rezultatov je lahko tudi razveza pogodbe.
Delovno uspešnost takšnih delavcev spremlja tisti, ki jih imenuje in razrešuje - to je generalni direktor. Le-ta za svoje delo odgovarja upravnemu odboru, katerega člani so po statutu (v konkretnem primeru) tudi delavci družbe (in to v večini). Upravni odbor ima kot organ upravljanja v skladu s statutom vse pristojnosti tudi za dajanje navodil in smernic za delo generalnemu direktorju, torej tudi v zvezi s politiko OD.
Opomba: Od 1. 4. 1994 je v veljavi Dogovor o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu (Ur. I. RS, št. 35/94 in 45/94).
S Nekatere pogoste pripofll
1.	V pogodbi je treba nav^
njeno delovno razmerje h1 . temelja. Na primer: delavec J 1981 na podlagi sklepa o sk lovno razmerje se namreč ne pogodbo o zaposlitvi (goved tvi).	i
2.	V pogodbah pogosto plačilnega razreda, v katereg katerega je delavec razporeU zreda ni mogoče preizkusih’
v skladu s kolektivno pogo» g. skladna s podjetniško KP- -3 zreda tudi ni mogoče primež, skladna z višino izhodiščne P
3.	Iz višine osnovnega Ov P pati, da podjetje kot temelLj, godbo za gospodarstvo uporabljajo samo za dejavn0^ tivnih pogodb dejavnosti oZ-črno in barvasto metalurgija \ veljavna KP, ki ni bila upoštevati. Zneske v pogo
dbal
uskladiti s KP dejavnosti.
4. Potrebno je bodisi cd v zvezi s konkurenčno Pr/(i| Ustavnega sodišča (U- 1-51 več določbe 5. in 6. odstav razmerjih, ki so določale ko11 nju delovnega razmerja.
Konkurenčno prepoved j® godbi le, če delavec na sV°ja] takšna znanja in zveze, ki bi bi jih uporabljali v druge h določiti tudi odškodnino, ki P j upošteva konkurenčno prep0 s pogodbo, ne more zaposhh>
^ to ^ to	-a 'Zi. ^	c*to	»	=-	<2. cx> .?
*
Borut Pahor, poslanec Združene liste socialnih demokratov in že drugi mandat podpredsednik državnozborskega odbora za mednarodne odnose;
»CE BI SE DRŽALI KOTPUANEC PLOTA MENIŠKIH SKLEPOV, BI ZLSD | ZDRKNILA NA OBROBJE POLITIČNEGA PROSTORA«
»Vsak dan bolj sem prepričan, da se slovenski politični prostor polarizira, kar pa ni nujno samo slabo, kot nas poskušajo strašiti nekateri analitiki. Verjetno bi to celo prispevalo k racionalizaciji slovenske politike. Ko pa govorim o dveh blokih, ne mislim dveh strank, pač pa koalicijo zavezništev, torej koalicijo strank s sorodnimi programi. Liberalno demokracijo vidim tukaj kot stranko, ki ima nam najbližja stališča. Predlog za oblikovanje socialnolibe-ralnega bloka je bil namenjen temu, da bi se to zavezništvo strank, ne samo med LDS in ZLSD, pač pa tudi z drugimi, ki bi se temu pridružili, oblikovalo kot resna politična sila že pred volitvami in nato na njih tudi nastopilo. Če to ne bo uspelo pred volitvami, bomo k takšnemu zavezništvu prisiljeni zaradi procesov po volitvah, kajti po mojem je ta razvoj dogodkov neizogiben. Tudi na strani zmerne desnice bomo slej kot prej dobili blok, ki bo dobil sčasoma svojo programsko podobo, verjetno tudi svojega vodjo, in levica mora na to dovolj zgodaj reagirati skupaj s svojimi zavezniki v sredini. To so po mojem globokem prepričanju liberalni demokrati.«
ii
0
Z
31
J
tl
t
K
v '5. j
Najbolj nemaren, najbolj zavržen, najbolj nebodigatreba človek je danes v Sloveniji politik. Res, nekoč smo Slovenci zaupali vsaj umetnikom. V davnih časih, ne teh polpreteklih, kot hočejo nekateri poudarjati, so Slovenci verjeli pisateljem, če že niso mogli verjeti trgovcem, obrtnikom in politikom.
RKC je politična velesila na Slovenskem
MEHČANJE MONOPOLA KOMUNISTOV JO JE UMESTILO V PROSTOR MED POLITIČNO DRŽAVO IN CIVILNO URUBO
»Razlika med desno in ievo sredino je v Sloveniji tako tenka, da je obema blokoma oblastnikov potrebna podpora RKC. Tako sije cerkev pridobila najugodnejšega izmed vseh možnih položajev, položaj jezička na politični tehtnici. Desnosredinski blok potrebuje to cerkev aktivno, njihov levosredinski blok pa si obeta zmago že, če bo dosegel, da se bo ta cerkev obnašala do obeh blokov enako nevtralno. Oboje pa je treba plačati.«
Naš ocenjevalec politične scene na Slovenskem
daje
PALEC DOL
notranjemu ministru ANDREJU ŠTERU
zaradi momljanja glede prometnih nesreč s smrtnim izidom minuli vikend na TV namesto resnega komentarja;
PALEC DOL TUDI VOZNIŠKEMU LOBIJU,
ki se na cesti spreminja v zarotniško vojsko: samo mimo policijske kontrole pelje kot angelček, nadaljuje pa po starem
Slovenski krščanski demokrati se pripravljajo na volitve
MOČNO NAČET UGLED PRVAKOV POSKUŠAJO NADOMESTITI Z NAPADI NA KOALICIJSKE PARTNERJE
V predelavo strankine fiziognomije so vpregli še kritiko drugih dveh koalicijskih partnerjev, češ da se ne držijo dogovorov, ne prisilijo poslancev, kot so dolžni, da bi spoštovali načela demokratičnega
centralizma
Kdo je prišel, koga ni bilo - dvakrat
Poslanka Demokratov Danica Simšič je za Dnevnik ugotavljala, kdo je v državnem zboru prisostvoval proslavi ob 50. obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom.
»V nedeljo, 14. maja ob 11. uri, so bili v dvorani državnega zbora navzoči: vsi poslanci poslanske skupine LDS (Liberalne demokracije Slovenije), vsi poslanci poslanske skupine ZLSD (Združene liste socialnih demokratov), vsi poslanci poslanske skupine ZESS — LDS (Zeleno ekološka stranka Slovenije - Liberalna demokracija Slovenije), vsi poslanci poslanske skupine DS (Demokrati Slovenije), vsi poslanci poslanske skupine SNS (Slovenska nacionalna stranka), oba poslanca poslanske skupine italijanske in madžarske narodne skupnosti, večina poslancev SLS (Slovenska ljudska stranka): Mihaela Logar, Zoran Madon, Stefan Matuš, Irena Oman, dr. Janez Podobnik, Franc Potočnik, Žarko Pregelj, dr. Franc Zagožen. Odsotni pa so bili: vsi poslanci SKD (Slovenski krščanski demokrati), vsi poslanci SDSS (Socialdemokratska stranka Slovenije), vsi poslanci SND (Slovenska nacionalna desnica), štirje poslanci SLS (Slovenska ljudska stranka): dr. Metka Karner-Lukač, Franc Metelko, Marjan Podobnik, Janez Vindiš ter dva poslanca, ki nista v nobeni poslanski skupini. Od vabljenih članov vlade so se seje udeležili (po neuradnih podatkih, ki so na voljo): premier gospod dr. Janez Drnovšek, ministrici Bina Klinar in Meta Zupančič ter ministri dr. Rado Bohinc, dr. Slavko Gaber, dr. Pavle Gantar, Mitja Gaspari, Jelko Kacin, Boštjan Kovačič, Sergij Pelhan, dr. Maks Tajnikar, Zoran Thaler, dr. Božidar Voljč.
Vabilu se je odzvala tudi velika večina drugih vabljenih. Odgovorni za vabila vedo povedati še, da se je neposredno po prejemu vabila opravičil le varuh človekovih pravic gospod Ivo Bizjak, ljubljanski nadškof in slovenski metropolit gospod dr. Alojzij Šuštar pa šele po ustaljenem preverjanju, ki je potrebno zaradi sedežnega reda. Sporočili so (najprej po telefonu in nato tudi pisno), da se gospod metropolit nobenemu vabilu ne v soboto ne v nedeljo ne more odzvati zavoljo obremenjenosti z drugimi obveznostmi. Tudi sedež državnega tožilca gospoda Antona Drobniča je brez pojasnila ostal prazen ...«
Družina pa piše, da so se slovesne maše za domovino v ljubljanski stolnici udeležili »številni gostje iz sveta politike in kulture, ki so se odzvali nadškofovemu povabilu: podpredsednika državnega zbora Miroslav Mozetič in dr. Janko Topler, vladni ministri iz vrst SKD Janko Deželak, Igor Umek, dr. Jože Osterc in Andrej Šter, predsedniki parlamentarnih strank Lojze Peterle (SKD), Marjan Podobnik (SLS), Janez Janša (SDSS) in Marjan Stanič (SND), vsi poslanci iz vrst SKD, več poslancev SLS ter številni vidni predstavniki strankarskega življenja. Navzoči so bili tudi predsednik Ustavnega sodišča dr. Tone Jerovšek, ustavni sodnik dr. Lovro Šturm, rektor Univerze v Ijubljani akademik dr. Miha Tišler, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti akademik dr. France Bernik, vrhovni državni tožilec Anton Drobnič ter drugi ugledni akademiki, prorektorji in profesorji. Slovesnosti se je udeležilo tudi enajst veleposlanikov ali drugih diplomatskih predstavnikov iz devetnajstih držav. Prisotna sta bila tudi evangeličanski pastor v Ijubljana Geza Filo in protoje-rej Srbske pravoslavne cerkve v Ijubljani Peran Boškovič.
Drugi, tudi naj višji predstavniki slovenske države, se nadškofovemu vabilu niso odzvali, nekateri pa so svojo odsotnost opravičili...«
Dnevnikovi anketarji so v okviru mesečne ankete sodelujoče vprašali, kako ocenjujejo ravnanje tistih strank, ki so se odločile, da se ne bodo udeležile uradnih državnih slovesnosti ob 50. obletnici zmage nad fašizmom. »Kvalificirana« večina vprašanih je, kot piše Vlado Miheljak, takšno ravnanje (neudeležbo na uradnih slovesnostih) označila kot neprimerno, kar pa ni presenetljivo, saj je na vprašanje, ali je 50-letnica zmage nad fašizmom sploh praznik, ki ga je v Sloveniji smiselno proslavljati, kar 77 odstotkov odgovorilo pritrdilno. »Tako ocena neprimernosti bojkota kot ocena smiselnosti proslavljanja pa že ob preprostem seštevku pokažeta, da se pri ocenjevanju razmerja fašizem — antifašizem anketiranci ne odločajo v skladu s stališči svojih strank,« piše Vlado Miheljak.
Bodo stranke bojkota spet ugotovile, da je nekaj narobe z volivci?
Omanovi »vsi« Slovenci
Ivan Oman, poslanec Slovenskih krščanskih demokratov in nekdanji član slovenskega Predsedstva je v nedeljskem Slovencu v odprtem pismu kritiziral Kučanov govor na proslavi 50-letnice zmage nad fašizmom in hvalil govor predsednika vlade. »To je bil govor modrega predsednika vlade Slovenije, ki je država vseh državljanov. Mislim, da za nikogar med Slovenci ni bil sporen niti en sam stavek. Nasprotno od tega pa vaš govor v Cankarjevem domu, gospod predsednik, ni bil govor predsednika države Slo-, venije, ki je predsednik za vse Slovence. Ni se mogoče znebiti vtisa, da nas poučujete o edini zveličavni »resnici«, ki jo je desetletja zagovarjala Komunistična partija oziroma Zveza komunistov. Verjetno se spominjate, gospod predsednik, svojega govora v Rogu leta 1990, najbrž pa se ne boste spomnili, da sem vam predlagal, da iz tega govora izpustite en stavek.
Če bi bili ta predlog upoštevali, bi bil tisti govor res spraven. Tako pa ... Pa je bil tieBtrat1 čas za spravo, vendar sta tako ena kot druga stran začeli dolivati olje na ogenj...«
Še isti dan, ko je Oman objavil »pismo predsedniku Kučanu« in ugotovil, da govor premiera dr. Janeza Drnovška »ni bil sporen za nikogar med Slovenci«, se je pokazalo, kako tvegano je govoriti »v imenu vseh Slovencev«. Rastko Močnik je v Dnevniku objavil dolgo razmišljanje ob slovenski proslavi 50-letnice zmage nad fašizmom. Med drugim je zapisal, da »Drnovšek na proslavi ni govoril ne borkam, ne borcem, tudi ne vsem drugim, ki so nanjo prišli, temveč tistim, kijih tam ni bilo. Ob oholosti, ki državno proslavo uporablja za kabinetne spletke, nam lahko vzame sapo. Ob omejenosti, ki politikantstva ne ločuje ne od politike in države ne od strank, pa nas mora zaskrbeti. Tudi če domnevamo, da je bila stvar narejena v dobri veri, se operacija ne izteče. Če rečemo: OF je bila kominternska »zarota«, nismo samo zagrešili dejstvene netočnosti, temveč smo tudi sprejeli kolaboraclonistlčno tezo ... Kakor se stalinizem ni »zlomil« in komunizem ni »padel«, temveč so ju podrli konkretni ljudje v dolgih zavzetih bojih, tako je tudi »zmaga nad nacifašizmom« delo konkretnih ljudi, bork in borcev, ki se niso bojevali samo »proti«, temveč zlasti »za« - za tisti novi svet, o katerem govornik m njegovi nočejo nič vedeti. Govornik je zatrdil, da sta boj proti nacifašlzmu in proti stalinizmu eno in isto. Ni pa povedal, kaj je v njiju enako: za pozitivno vsebino boja proti fašizmu je slep, med bojem proti »stalinizmu« je bil pa tako in tako na drugi strani.«
Nacionalizacija občin - centralizacija Slovenije
Zdaj že lahko rečemo, da je celotno obdobje po občinskih volitvah pravzaprav »zgodovina« nenehnih spopadov med občinami m državo, vedno novega prepričanja občin, da jim nekdo sistematično jemlje pristojnosti in krati pravice. Seveda se ob tem zastavlja predvsem eno vprašanje, kdo pravzaprav vlada v centru, če so nezadovoljni vsi v občinah, tako levi kot desni in tisti, ki se imajo za sredino. To »združeno« nezadovoljstvo se kaže tudi ob pravkar sprejetem zakonu o prevzemu državnih funkcij z občin na državo. Tako je dr. Janez Podobnik, poslanec Slovenske ljudske stranke pod »nujno« sklical razširjeno sejo kluba županov pri Slovenski ljudski stranki, na katero je povabil vse slovenske župane in predsednike občinskih svetov. Prestopil je meje »strankarskega«, ker številni župani in predsedniki občinskih svetov menijo, da sprejete spremembe zakona pomenijo onemogočanje učinkovitega reševanja problemov, s katerimi se soočajo občani, hkrati pa so pomemben korak k nadaljnji centralizaciji Slovenije. Poslanci SLS so sl v razpravi v državnem zboru o omejenem zakonu prizadevali za rešitve v korist občin in občanov, žal pa so bili preveč osamljeni in zato neuspešni, so zapisali v sporočilu za javnost. Zdaj bi bilo res dobro, če bi »javnost« zvedela, kako so se do tega vprašanja opredeljevale posamezne stranke, seveda, če so sploh vedele, za kaj gre m za kaj glasujejo. Predvsem pa bi se morale vse stranke izjasniti glede poglavitnega, na kar je te dni opozoril dr. Dimitrij Rupel, župan Ljubljane, ko je dejal: V Ijubljani, podobno kot še v drugih občinah, čutimo, da država skuša prevzeti preveč pristojnosti, počutimo se kot predmet neke nove nacionalizacije ... Kdo Slovenijo sili v centralizem in v neizbežne spore, ki temu sledijo?
Zbor (dobro) pjaeanih rev?
Dr. France Bučar, poslanec v državnem zboru, je ta teden izjavil, da »parlament ni samo simbolno najvišji organ te države, je glavni steber, na katerem slom naša ustavna ureditev. Če se torej stalno in sistematično ruši ugled parlamenta, potem se ruši struktura države in država sama. To polno zanemarjanje in zanikanje funkcij tega državnega zbora ga spreminja v zbor nekih rev, ki jih dobro plačujemo zato, da so tiho in da ubogljivo delajo ...« Zal niso podrobneje poročali, na kaj vse je dr. France Bučar mislil, ko je dramatično predstavljal klavrno sliko slovenskega parlamenta, prav tako pa tudi m jasno, ali mu je kdo ugovarjal.
Karavana gre dalje?!
»Demokratični«
nasilneži
V slovenskih časnikih je bilo objavljeno pismo Janeza Stibriča iz Domžal, v katerem v imenu demokracije in »sprave« opozarja (čeprav sam hkrati priznava, da m reden poslušalec čestitk!), da so med čestitkami in pozdravi poslušalcev na prvem programu Radia Slovenija »v zadnjem času na sporedu predvsem »borbene« pesmi, ki nas spominjajo na svinčene čase našega življenja pod totalitarističnim komunističnim režimom. Ker za temi »čestitkami« seveda stojijo naši vrli borci za komunizem in hočejo s tem demonstrirati svojo (kilavo) moč, se sprašujem, čemu na takšen način dokazujejo svojo nezrelost
in nedoraslost novim demokratičnim razmeram,« piše Stibrič. »Mar se ne zavedate, dragi (dragi predvsem zaradi (pre)visoklh borčevskih pokojnin) borci, ravno tako pa tudi odgovorni uredniki na Radiu Slovenija, da se s takimi potezami samo še poglablja razdor med slovenskim narodom, ločevanje na »naše« in naše ... Borci NOB, predlagam vam, če si želite medsebojno voščiti s komunističnimi borbenimi pesmimi, da ustanovite svoj radio, pa na njem zaradi mene 25 ur na dan vrtite tiste svoje lažne slavospeve partizanstva in komunistični revoluciji. Druge poslušalce, ki poslušajo državni radijski program, pa pustite lepo pri miru in prizanesite njihovim glasilkam, da si vsaj malo spočijejo od vaših rompompom pesmic, saj so jih morali poslušati več kot 40 let in jih imajo vrh glave.«
Pismo pretresljivo prikazuje, kaj iz človeka naredi mržnja in kako daleč smo ob takšnih nasilnih »demokratih« še od sprave, predvsem pa od ene izmed temeljnih značilnosti demokracije - tolerantnosti drug do drugega in razumevanja in strpnosti med ljudmi. Kam bi prišli, če bi sledili logiki pisca iz Domžal. Eni bi iz radijskih programov metali partizanske pesmi, drugi cerkvene oddaje, tretji ... Kdo motivira in spodbuja takšne skrajneže? Ali ne bi bilo lepo in prav. če bi se od njih najprej distancirali tisti, katerim navidezno ali dejansko pripadajo?
Janša in Vidmar
-	izmenjava komplimentov
Predsednik Narodnih demokratov Marjan Vidmar je te dni izjavil, da je Socialdemokratska stranka Slovenije (SDSS) edina opozicijska stranka, ki je sposobna zmagati na prihodnjih parlamentarnih volitvah ali pa postati vsaj druga parlamentarna stranka v Sloveniji, to pa je eden glavnih razlogov za združitev Narodnih demokratov (ND) s SDSS. S tem naj bi pripomogli k zmagi SDSS na volitvah in k sestavi vlade in izvedbi gospodarske reforme. Do združitve med Narodnimi demokrati in SDSS naj bi prišlo na bližnjem kongresu SDSS. Vidmar meni, da ima SDSS podoben program kot ND, še pomembnejša stvar pa je očitno to, da »imajo socialdemokrati voditelja, ki se je izkazal« tako pred osamosvojitveno vojno kot med njo m po njej, ko je bil obrambni minister. Marjan Vidmar je že nekajkrat prej Janeza Janšo uvrstil za malodane edinega najpomembnejšega in najzaslužnejšega slovenskega sodobnika, Janša pa mu za takšno naklonjenost tudi ni ostal dolžan. Za razliko od večinskih kritikov Vidmarjeve vladavine v Ljubljani (kjer je bil v prejšnjem mandatu predsednik mestne vlade), je Janša Vidmarja proglasil za najuspešnejšega ljubljanskega predsednika.
Vsekakor bo zanimivo spremljati, kako bo s komplimenti med Janšo in Vidmarjem, ko se bosta oba (ambiciozna in samozaljublj ena politika) znašla pod skupno streho.
Patriarha ne bo
-	Slovenija rešena
Slovenska vlada je na svoji seji 18. maja »obravnavala tudi predlog in okvirni program obiska patriarha Pavleta in njegovega spremstva v Sloveniji. Glede na predvideni manlfestativni značaj tega obiska ter njegovih poudarjenih političnih posledic je ocenila — upoštevajoč mnenja in ugotovitve posameznih ministrov ter vladnih šlužb - da v sedanjih razmerah tak obisk ni sprejemljiv. Vlada pri tem poudarja, da noče ovirati ali nasprotovati izpolnjevanju želja in potreb tistih svojih državljanov, ki so po veroizpovedi in kulturni pripadnosti povezani z okolji, od koder izhajajo, dolžna pa je upoštevati načela strpnosti in sožitja, da se etične in politične napetosti od drugod ne bi prenašale v Slovenijo. Takšna odločitev vlade seveda ne izhaja iz nasprotovanja pastoralnemu poslanstvu, za katerega upa, da bo lahko v ugodnejših razmerah
-	v zadovoljstvo prizadetih vernikov — brez zadržkov tudi izpolnjeno.«
O »pomenu« tega sklepa nekaj pove že to, da se je nanj prvi navdušeno odzval Demokratični forum Slovenije, ki se je doslej proslavil z različnimi ekstremnimi pogledi na slovenski politični sceni. »Premier Drnovšek je kot eden prvih vodilnih slovenskih politikov pokazal pravilen odnos do načrtne srbizacije naše države,« je sporočil Forum. »Tega do sedaj v samostojni Sloveniji ni storil tako eksplicitno še noben vodilni politik. Predsednik Milan Kučan je vedno našel kako opravičilo za srbsko-slovensko prijateljstvo, pa tudi Janša in druga opozicija niso nikoli direktno nastopili proti srbizaciji Slovenije, da ne govorimo o .nacionalistih1, kot je Zmago Jelinčič, kije pod krinko slovenskega nacionalizma v Sloveniji podpiral in širil prosrbstvo,« je zapisano v sporočilu Demokratičnega foruma Slovenije, kot ga prenaša slovenska tiskovna agencija.
Komentator Dela piše, da je slovenska vlada potrebovala skoraj mesec dni, da se je odločila kako naj ukrepa, »vendar se je kljub tako dolgemu tehtanju končno odločila, kot je od nje pričakovala večina slovenske javnosti. Za vlado in posredno za državo Slovenijo prihod patriarha Pavleta ni sprejemljiv. V skopem in suhoparnem sporočilu za zavnost vladna služba za informiranje sicer ni navedla vseh razlogov za tako odločitev, verjamemo pa, da seje Drnovškov kabinet opredelil zanjo predvsem zaradi političnih posledic takega obiska. Srbska pravoslavna cerkev v zadnjih štirih letih ni nikoli povzdignila
glasu, da bi odločno obsodila pobijanje nedolžnih civilistov, uničevanje in razstreljevanje mest, cerkva in sakralnih objektov drugih veroizpovedi, metod nasilnega etničnega čiščenja in drugih barbarskih početij, ki so jih v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem zagrešili tudi Srbi. Ne samo, da tega ni obsodila, temveč je tako ravnanje celo podpirala ... Vsakršna drugačna odločitev od te, (ki jo je sprejela vlada), bi bilo kvečjemu sprenevedanje in tiha podpora dosedanjemu srbskemu početju.«
Republika pa piše, da je »košarica« srbskemu patriarhu padla na bolj spolzek teren, kot bi lahko sklepali po prvih komentarjih. Molk vseh pristojnih slovenskih državnih in cerkvenih organov kaže svojevrstno zadrego. »Zadrego razkriva tudi samo vladno sporočilo, ki zmuzljivo opozarja na »poudarjene politične inplikacije« nameravanega obiska, v isti sapi pa zatrjuje, da nima ničesar proti »patriarhovemu pastoralnemu poslanstvu« ... Ne gre torej za načelno zavračanje, ki bi izhajalo iz očitka o nesprejemljivi politični vlogi srbske Cerkve ... Poleg tega je v svetu le malo verskih skupnosti, ki ne bi na različnih ravneh »nesprejemljivosti« posegale v politiko. Ne nazadnje se nam naslednje leto obeta običajno spektakularni obisk poglavarja katoliške Cerkve, ki je v svoji zadnji encikliki pozval k državljanski nepokorščini povsod tam, kjer tolerirajo splav - Slovenija pa je ena redkih držav, ki ima splav povzdignjen celo na raven ustavne pravice.
Skratka vladni ne srbskemu patriarhu je bolj praktične narave. Vlada se je s tem izognila notranjepolitičnim problemom, ki bi jih sprožil tak obisk ... Iz vsega tega lahko potegnemo še en sklep: Slovenija bo ena zadnjih držav na svetu, ki bo normalizirala odnose s Srbijo. Dasiravno je v najetjem izboru držav, ki bi imele od tega največ gospodarske koristi. Razumi, kdor moreš,« komentira Republika.
Prepoved obiska poglavarja srbske pravoslavne cerkve patriarha Pavla v Sloveniji najbrž ne ustvarja vtisa o Sloveniji kot »normalni« državi.
Seveda so neresne utemeljitve, da bi lahko patriarh s svojim obiskom destabiliziral Slovenijo ali ustvarjal kakšne druge neprijetnosti. Ali res tako malo verjamemo v svojo moč in neranljivost? Patriarhu in srbskim vernikom bi bilo pač treba zelo jasno povedati, kakšno njihovo ravnanje bo Slovenija tolerirala in kakšnega ne. To bi bilo veliko boh učinkovito in bolj normalno kot pa prepoved. Se toliko bolj, ker so bili predstavniki katoliške Cerkve - konkretno tudi nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar - od vsega začetka pripravljeni, da se srečajo in pogovarjajo s patriarhom Pavlom. Prav tako je tudi beograjski nadškof dr. Franc Perko prepričeval, kot je sam povedal na beograjski televiziji, slovenskega premiera dr. Janeza Drnovšak, naj bi v Sloveniji omogočili patriarhov obisk, ker bi »ta obisk lahko prispeval k umiritvi odnosov na Balkanu.«
Patriarh Pavle in srbska pravoslavna Cerkev resda igrata zelo negativno vlogo v sedanjih srbskih vojnah v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem. Ravno zato pa bi morala slovenska politika, kot smo pred nekaj tedni že zapisali, še kako izkoristiti priložnost, da bi ob obisku patriarha v Sloveniji njemu osebno nedvoumno povedala, kaj misli o takšni vlogi srbske cerkve, kako sl zamišlja ureditev razmerji na Balkanu in pod kakšnimi pogoji ponovno vzpostavljanje stikov s Srbijo.
Matrična (nova) stranka
Eden izmed voditeljev na novo ustanovljene slovenske stranke - Krščansko - socialne unije je novinarju Večera povedal, da bo verjetno zaščitni znak nove stranke mavrica. »Mavrica je namreč znak upanja, pravijo v tej stranki, znanilec sončne prihodnosti in lepšega vremena, ki pomeni tudi zmago dobrega nad zlim, vrh tega pa je večbarvna, prav za večbarvnost v slovenskem političnem prostoru pa se zavzema tudi nova stranka.«
Večer poroča, da so stranko ustanovili večinoma predstavniki socialnega krila Slovenskih krščanskih demokratov, v ospredje pa postavlja socialna vprašanja. Predsednik krščansko socialne unije je Franc Miklavčič, podpredsednik pa Joško Plahutnik, kije povedal, da »stranka zagovarja NOB kot borbo za osvoboditev slovenskega naroda izpod okupatorja, s tem da obsojajo povojne poboje in preganjanje svobodno mislečih ljudi. Ne moremo odobravati domobranstva, ker je šlo za kolaboracijo z okupatorjem, ki je izseljeval, ubijal in preganjal slovenski narod.« Pri obsodbi nekajdesetletne enostrankarske in totalitarne vladavine komunistične partije pa po mnenju nove stranke vendarle ni mogoče zanikati pomembnih socialnih pridobitev tega časa, ki jih je treba ohraniti tudi v novem, demokratičnem sistemu.
Nekdanji člani socialnega krila slovenskih krščanskih demokratov, ki so ustanovili novo stranko, pravijo, da so občutili, da pri krščanskih demokratih ni notranje demokracije in da je v njej preveč konzervativizma in klerikalizma. Ob tem seje treba spomniti, daje bil ravno Franc Miklavčič med tistimi, ki je v krščanski demokraciji kar naprej opozarjal na nevarnost in nenormalnost enostranskih in protipartizan-skih ocen NOB. Miklavčič je pred časom tudi izsilil spremembo nekega krščamskodemokrat-skega dokumenta, kije sprva v celoti rehabilitiral domobranstvo ... Vendar. Očitno je, daje zdaj krščanska demokracija razbremenjena »motečih« elementov, v njej čedalje bolj prevladuje ekstremnejša desna usmeritev, s katero bolj koketira tudi predsednik stranke Peterle, kar kažejo tudi nekateri njegovi zadnji nastopi. Škoda.
Pripravil: J. K.
Panorama: Borut Pahor, sodite med najmlajše slovenske politike, ki se očitno uspešno ukvarjajo z zunanjo politiko. Kdo ste in kako ste se priključili ZLSD in kako ste se sploh opredelili za poklicnega politika?
Pahor: Diplomiran politolog, star 31, doma s Primorske, Novogoričan. Po končanem študiju sem se odločil, zavestno odločil, da stopim v politiko. Zakaj poudarjam zavestno? Ker se nisem tako kot mnogi drugi, ki so se začeli s politiko ukvarjati po naključju. Imel sem možnost takoj po študiju v Ljubljani oditi na magistrski študij v ZDA, začel sem že priprave na to, pri čemer mi je zelo pomagal zdajšnji veleposlanik v ZDA dr. Petrič. Kasneje pa sem se odločil in sprejel življenjski izziv ter se pridružil takrat še zelo obotavljajočim se napovedim o spremembah v takrat edini vladajoči stranki in se priključil ljudem, ki so bili pripravljeni zastaviti svoja politična imena za radikalnejše spremembe. Danes mi ni žal, da sem se odločil tako.
Panorama: To je bil čas Kučanovega predsednikovanja v Zvezi komunistov Slovenije. Takrat se je zbiralo tako Imenovano prenovitveno jedro v ZKS.
Pahor: Ob skorajšnjem izteku mojih priprav za odhod v ZDA mi je prof. Stane Kranjc omenil možnost zaposlitve na CK, kot vajencu seveda, ne pa kot vplivnemu politiku. Najprej sem debelo pogledal in celo dejal, daje to najbolj nor predlog, kar sem jih kdaj slišal. Ko pa sem malo razmišljal, sem uvidel, daje referenca ime Milana Kučana, kar obeta temeljito politično in življenjsko izkušnjo, in sem se nato odločil ostati v Ljubljani in ta izziv sprejeti.
Panorama: Je vaše socialno in družinsko okolje napeljevalo na to, da se vendarle odločite za takšno pot in v tej politični opciji?
Borut Pahor, poslanec Združene liste socialnih demokratov in že drugi mandat podpredsednik državnozborskega odbora za mednarodne odnose meni:
pa je odgovorna vlada. Znano mi je, da minister Thaler zdaj pospešeno s sodelavci pripravlja dokument o zunanjepolitični usmeritvi in verjetno ga bomo obravnavali še pred poletjem. Seveda pa pri tem manjka še varnostna oz. obrambna doktrina, saj gre za vprašanja, ki zadevajo naše vključevanje v Evropsko unijo, v Efto, Cefto v zahodnoevropsko unijo in v Nato. Okrog tega sicer pri nas je neka tiha politična volja za sodelovanje, ki je večinska, vendar pa celovitega dokumenta o teh vprašanjih in kon-sensa nimamo. Zdaj smo že v tisti fazi našega približevanja tem asociacijam, ko moramo imeti bolj natančne in jasne odločitve.
Panorama: Vi vodite naše parlamentarce v Svetu Evrope. Kako gledajo na nas?
Pahor: Svet Evrope ima danes 34 članic. To je ena izmed redkih evropskih medvladnih organizacij, kjer smo že polnopravni člani, če pustimo ob strani organizacijo za varnost in sodelovanje, kije organizacija drugačnega tipa kot Svet Evrope. V tem Svetu imamo možnost povedati svoja stališča in se lahko tudi z glasovanjem opredelimo. S svojim delom smo dosegli nesporen ugled na vladni in parlamentarni ravni in naša stališča imajo tudi ustrezen odmev. Pri tem pa moramo vedeti, da ima Slovenija glede na svojo majhnost bistveno manj glasov in vpliva, kot ga imajo večje evropske države.
Svet Evrope kajpak ni Evropska unija. Mirne duše pa lahko rečemo, da Slovenija zelo jasno hodi od 1990. leta iz balkanskega geopolitičnega prostora v evropski prostor. Vseh dogodkov in procesov, ki se na tej ravni odvijajo od osamosvojitve do sedaj, ni moč našteti, vendar smo pripeljali ta voz tako daleč, da smo pred sprejemom v pridruženo članstvo
»ČE BI SE DRŽAH KOT PIJANEC PLOTA VELENJSKIH SKLEPOV. BI ZLSD ZDRKNILA NA OBROBJE POLITIČNEGA PROSTORA«
Pahor: Tudi. Mama je bila modna šivilja, oče učitelj, kije na žalost umrl, ko sem bil še otrok. Zame je zelo skrbno skrbela mama, imel sem srečno otroštvo. Sicer pa izhajam iz okolja, ki pozna socialne probleme in jih je tudi znalo zmeraj s pridnim delom reševati. Težko bi rekel, da so bili v moji družini socialistično usmerjeni, kvečjemu socialnodemokratsko, čeprav so bili nekateri moji sorodniki v komunistični partiji, vendar predvsem zato, ker je bila nacionalno in narodnoosvobodilno usmerjena. Mislim predvsem na svojega deda in očeta, kajti v tej stranki sta videla tisto silo v bivši italijanski kraljevini, ki seje borila za socialno in nacionalno osvoboditev.
Panorama: Toda konec osemdesetih let seje že marsikaj videlo, gospodarstvo so pestile težave, pokala je Jugoslavija po vseh šivih... Pahor: Sprejel sem izziv, čeprav ne bi mogel reči, da mi je bilo to jasno 87. leta, ko sem prišel v službo na CK. Sčasoma pa mi je to postajalo jasno in skozi moje publicistično delo se to lahko vidi. Zelo zgodaj je izšel moj članek »Zbogom, partija« in drugi članki, ki so odpirali vprašanja avantgardnosti kot tistega zgodovinskega izgovora, s katerim je partija izvajala monopol, če me spomin ne vara, sem bil med prvimi, ki smo v sami ZK najbolj eksplicitno to počeli. Še danes vidim vlogo, ki jo je takratna ZKS igrala kot subjekt slovenske politične pomladi. Ni mogoče reči, da je bila motor tega procesa, je pa po svojih močeh v ta stroj, kije potlej zmlel nedemokratični sistem, dajala svojo pozitivno moč. Ne bi bilo pošteno, če bi kdo iz bivše ZKS trdil, da je bil promotor slovenske pomladi, kajti v veliki meri so. jo speljale takrat nesistemske politične sile, ki so se organzirale zunaj ZK in zunaj SZDL. Pomembnost prenoviteljske garniture ZKS pa je v tem, da je tem spremembam sledila, da je omogočala to njihovo nastopanje, jim aktivno tudi parirala v tem procesu sprememb, in to je tista pomembna zgodovinska vloga, ki jo je odigrala, kar ji mora priznati tudi opozicija.
Panorama: Besne analize dogajanja kažejo na to, da so nastavki za osamosvojitev in za spremembe že v ustavnih dopolnilih v letu 19741
Pahor: Mislim, da so tiste spremembe zelo pomembne in slovenska oblast je že takrat pokazala, da bo prišlo do korenitejših sprememb sistema, ne le do njegovih popravkov.
Primorci so se združevali okrog socialne in narodnoosvobodilne ideje - ZKS je omogočila korenite družbene spremembe - Politika plač mora zagotavljati socialno varnost in pravična razmerja - Smo brez celovite zunanjepolitične in varnostne doktrine - Italijani nas lahko mj petkrat spotaknejo ob stopanju v Evropsko unijo
Panorama: Vi ste kot mladenič, brez referenc bili izvoljeni za poslanca na dveh volitvah.
Pahor: Na prvih demokratičnih volitvah sem zbral precej glasov, vendar moram pošteno povedati, da sem bil na prvem mestu na strankarski kandidatni listi. Bil sem neobremenjen, zelo mlad, kakšnih drugih referenc pa nisem imel, saj po publicističnem delu še nisem bil znan v širši javnosti.
Na drugih volitvah je bilo že drugače, kajti bil sem izvoljen neposredno. Praktično me je volil vsak četrti Novogoričan. Bil sem kandidat stranke, vendar neposredno sem bil izvoljen ne samo v konkurenci s kandidati v svojem kraju, ampak tudi v konkurenci s sokandidati iz stranke. Odkrito moram povedati, da sem bil zelo ponosen na svoj uspeh, in to bo težko ponoviti, če se ne bom trudil.
Panorama: Precej ste med ljudmi. Pa tudi vaši poslanski večeri so odmevni. Nekaj časa tudi zato, ker vam jih je sponzoriral Hit...
Pahor: Poslanski večeri se odvijajo že pet let. Do zdaj jih je bilo že šestindvajset in ni pomembnejšega politika, ki bi ne bil gost na tem srečanju. To niso strankarske prireditve, čeprav jih delno sponzorira tudi ZLSD, drugi sponzor pa sem sam. To je četrtin-ski ali tretjinski delež glede na stroške, ki pa niso majhni. Vedeti morate, da ni vstopnine in ljudje pridejo, sprašujejo, komentirajo in gredo, treba pa je plačati dvorano, plačati oglaševanje v medijih itd.
Sedaj torej ni tretjega sponzorja, čeprav to od mene zahteva vsakokrat dodatno finančno injekcijo. Ti večeri bodo še naprej, saj gre za prireditev, ki seje prijela, kot temu pravimo, in imam že tudi nekaj novih načrtov.
Kar pa zadeva sponzorstva Hita, nikdar ni bilo sporno. Bil je sponzor devetih večerov in prispeval v povprečju na večer 22 tisoč tolarjev in večerjo. Zdaj kuha mama. Meni je bilo žal le zato, ker so se nekateri gostje čutili potem nekako izigrane, čeprav ni bilo nobenega razloga za to, kajti bili so moji gostje. Vse je bilo zakonito in pošteno. Danes nimam več takih sponzorjev za poslanske večere, tako da nihče ne more trditi, da gre za kakršnokoli odvisnost od sponzorjev. Takrat, devetdesetega leta sem

Ta h Ir n statn	nimamo nacionalno do&ovorlon
stratečUe na. temoodročiu Po svote 1e *ir»nAain«no da ™
.	.	.	m ..	.*__*
o nacionalni varnosti nima nobenega dokumenta državne ^ narave k±bi ouredelievaliiieiiezunanleoolitične in varnostne riZtu^lLarne nO^T-Ju* a Zato veLLkooomanlkllivost na le ouguvujrna vimia. i
	
seveda hotel, da pridejo ti večeri bolj v javnost, in na pisno prošnjo se je Hit odzval.
Panorama: Ste človek iz Nove Gorice, kjer Je tudi Hit. Pa me zanima, kaj vi sodite o vsem tem, kar se dogaja okrog tega podjetja ?
Pahor: Ne da bi bežal od odgovora, vendar moram povedati, da se kot član naše poslanske skupine nisem posebej ukvarjal z igralniško zakonodajo. Sami veste, da imam druge obveznosti v parlamentu in v poslanski skupini. Zagovarjam vseskozi stališče: če je prišlo do nepravilnosti, jih je treba odkriti, sankcionirati in urediti z zakoni igralniško poslovanje tako, da bo ta dejavnost prinašala dobiček najprej svojemu okolju, torej občini, regiji in državi in da bo zakonodaja taka, da bo stimulirala zaposlene.
Panorama: Pogovarjava se v času, ko se v parlamentu bije bitka za zakon o plačah. Kako ocenjujete to razpravo? Ta tematika sicer ne sodi v vaše področje angažiranja, vendar bi le radi slišali vaše stališče.
Pahor: Do večine vprašanj imam opredeljen odnos. Sodim pa med tiste poslance, ki menimo, da ni nujno, da se vsi oglašamo ob vsakem problemu, kije na dnevnem redu. Dovolj je, če nastopi s strankinim stališčem le tisti, ki je dovolj kvalificiran, torej tisti poslanec, ki ima za posamezno vprašanje strokovne reference. Sicer pa o politiki plač menim, da v redistribuciji ustvarjenega družbenega dohodka morajo biti mehanizmi, ki bodo zagotavljali elementarno socialno varnost in tudi neka pravična razmerja, če ta beseda kaj pomeni. To pa mora biti plod dogovora vseh treh socialnih partnerjev in s tem kajpak odsev realnega gospodarskega trenutka. Sem za to, da se najni^ja in najvišja plača sankcionira.
Panorama: Vi se ukvarjate v glavnem z mednarodnimi odnosi. To ste tudi študirali. Zanima me, kaj najbolj zamerite po osamosvojitvi dosedanjim vladam na področju zunanje politike.
Pahor: Najprej je treba pribiti, da je bila slovenska zunanja politika uspešna. To velja tudi za današnjo vlado in vsa naša prizadevanja. V zelo kratkem času smo dosegli neodvisnost, se enakopravno vključili v najpomembnejše mednarodne in medvladne organizacije. Z velikim kančkom sreče peljemo naprej tudi proces uveljavljanja v teh organizacijah, in kot veste, se pogajamo prav ta čas tudi z Evropsko unijo o pridruženem članstvu.
Kritični smo lahko zato, ker nimamo nacionalno dogovorjene strategije na tem področju. Po svoje je škandalozno, da slovenska država nekaj let po osamosvojitvi, razen resolucije o nacionalni varnosti, nima nobenega dokumenta državne narave, ki bi opredeljeval njene zunanjepolitične in varnostne doktrinarne usmeritve. Za to veliko pomanjkljivost
Evropske unije. Počasi prihajamo v evropski klub razvitih držav. To bo sicer še dolga pot, verjetno je ni moč skrajšati na več kot šest, sedem let. To je tista pot, ki je za Slovenijo neizogibna.
Panorama: S tem se lahko strinjamo. Toda vprašanje je, če smo v Sloveniji pripravljeni na to, če imamo pred sabo vse pluse in minuse...
Pahor: Vlada in parlament zdaj intenzivno pripravljata belo knjigo, dokument, ki bo utemeljeval
ntomei/eval to oribliševanle Bvrootici untiiin sevedatudi tematiziralvDTašan 1a ki so za nas nevriietna Čas idealizma se le v Slovenili iztekel zdai le časreammSLosovin’ ^ pogledov.«

__________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________I
II*
to približevanje Evropski uniji in seveda tudi tematiziral vprašanja, ki so za nas neprijetna, čas idealizma se je v Sloveniji iztekel. Zdaj je čas realnih odnosov in pogledov. Mislim, da smo z javno predstavitvijo mnenj prejšnji teden v parlamentarnem odboru za mednarodne odnose naredili premik naprej, odslej pa bomo poskušali to evropsko razpravo voditi, kot pravite vi, s plusi in minusi. Gre za to, da temeljito proučimo posamezne tematske sklope, vendar ne z vidika, ali se vključevati na osnovi teh razprav v evropske integracijske procese ali ne, ampak kako. Zdaj tečejo pogajanja o podpisu sporazuma o pridruženem članstvu, ki bo nadomestil dosedanji kooperacijski sporazum, ki je bil za Slovenijo relativno ugoden, vendar na dolgi rok neperspektiven kot dokument, ki ureja odnose med Slovenijo in Unijo. Nov dokument nastaja na osnovi vzorca, ki ga je Unija ponudila vsem drugim srednjeevropskim državam. Gre za to, da zavarujemo naše gospodarske odnose na evropskem trgu. Sporazum vsebuje tudi evolutivno klavzulo, ki narekuje pogajanja o morebitnem polnopravnem članstvu.
Panorama: Kateri so ključni tematski sklopi
teh sporazumov in pogajanj?
Pahor: To so sporazumi, ki zadevajo celotno sfero gospodarskega sodelovanja. Navkljub nekaterim spornim vprašanjem v pogajanjih, po mojem, sam
Nadaljevanje na naslednji strani
Nadaljevanje s prejšnje strani
sporazum ne bo problematičen za podpis ne z našega vidika in ne z vidika Unije.
Politični problem bo morda v odnosih z Italijo. Ta naša soseda je ena izmed petnajstih držav, ki mora dati soglasje na podpis sporazuma. Najmanj petkrat lahko v pridruževanju Slovenije Evropski uniji zapre ali odpre vrata. Lahko se sicer odloči, da sedaj podpiše sporazum, vendar pa potem zavlačuje pri njegovi ratifikaciji v italijanskem parlamentu. Lahko pričakujemo, da bo tam veliko pomislekov, če nekatera njihova pričakovanja, po mojem globokem prepričanju sicer neupravičena, z naše strani ne bodo rešena v prihodnje.
Mislim, da pa ni nobenega razloga, da bi Slovenija popuščala italijanski zahtevi, da jim mi z gesto dobre volje o optantskem premoženju gremo naproti. Če bi Italija pogojevala zaradi morda kakšnih neurejenih dvostranskih odnosov naše približevanje Uniji, bi bila to nepravična politika in za nas tudi nesprejemljiva. Nobenega razloga ne vidim, da bi Slovenija v prihodnjih mesecih in letih sprejela odločitev, s katero bi revidirala veljavne pogodbe, tudi rimsko, kajti na ta način bi dali vedeti, da smo pripravljeni na popuščanje ali pa na spremembo tudi drugih mednarodnih pogodb. Vprašanje op-tantskega premoženja je rešeno z rimskim sporazumom in bistvo ne more biti predmet pogajanj med Italijani in nami. Če bi Italija pogojevala z optant-skim premoženjem njihovo soglasje o pridruženem članstvu Slovenije Evropski uniji, je to za nas previsoka cena, ne samo s formalnopravnega, pač pa tudi s političnega in psihološkega vidika. Na ta način bi lahko Italija, kadarkoli bi hotela, dala Slovenijo na pogajalska kolena in jo izsiljevala.
Panorama: Koliko nam še škodi pri tem tako
imenovani oglejski dogovor?
Pahor: Nam so od osamosvojitve do zdaj škodovale vse tiste izjave in dejanja, ki so pri Italijanih ustvarila vtis, da smo pripravljeni storiti gesto dobre volje. Kaj takšnega nismo dolžni storiti ne z zgodovinskega vidika in tudi ne glede na sedanje odnose. Vsakršno pogrevanje preteklosti oziroma tem
u-tn Tgf	ni rti: rti n
e Slovence
vovezave in za urejanje odnosov s sosedi.
ljevanja konflikta. Sicer pa menimo, da mora ZRJ doseči svojo suverenost v mednarodnem pravu po istih poteh in merilih, kot so veljala za vse novonastale države iz bivše SFRJ.
Panorama: Svet je v odnosih do Balkana in
morije na njem zmeden...
Pahor: Srečujemo se z več koncepti in različnimi interesi, pri razreševanju gordijskega vozla, ki se mu pravi bivša Jugoslavija. Mednarodna skupnost ni enotna, razdeljena je vsaj na dva tabora, na moskovskega in washingtonskega, znotraj bruseljske grupacije pa je celo več pogledov in interesov. Divergenca teh interesov je velika in usodna za takšno obravnavanje bosanske problematike, kakršno je. Vi veste, da je mednarodna skupnost pričela reševati krizo na Balkanu z oceno, da gre za državljansko vojno, čeprav je bilo jasno kot na dlani, da gre za agresijo. Danes imamo opravka tudi z elementi državljanske vojne. Morda so danes ti celo dominantni. Vsekakor pa se je mednarodna skupnost lotila te krize z napačno diagnozo in z napačnimi sredstvi. Bojim se, da bo mednarodna skupnost na koncu pripravljena priznati vsako rešitev, pa četudi ne bo pravična. Slovenija mora biti ob tem posebej pazljiva, ker smo v neposredni bližini tega kriznega žarišča, in če ne bo trajnejšega miru, če bomo vse skupaj pokrili z diplomatskim tepihom, pod njim pa se bo razvijal terorizem, bo to ogrožalo mir in varnost v tem delu Evrope.
petih letih ni bilo takih nastopov in potez, ki bi resno ogrozili naše državne interese. Zato tudi pravim, da smo v zadnjih petih letih vseeno uspevali dosegati neko temeljno soglasje o zunanjepolitičnih ciljih. Izteka pa se čas, ko je bilo to moč delati brez formalno sprejetih dokumentov.
Panorama: Potemtakem ne prihaja do bistvenih razhajanj tudi med parlamentom in odborom za mednarodne odnose in zunanjim ministrstvom oz. vlado?
Pahor: Odbor za mednarodne odnose je tisti organ v slovenski zunanji politiki, kjer sodelujejo vse stranke, zastopane v parlamentu. Njegova bistvena naloga je, da predlaga državnemu zboru zunanjepolitične koncepte, globalno zunanjepolitično strategijo in da kontrolira kako to vlada izvaja. Mislim, da od vsega začetka to funkcijo opravlja dobro, in samo želim si, da te vloge ne bi izgubil zaradi morebitnih medstrankarskih spotikanj. Odbor ne sme postati opozicija vladi ali pa zunanjemu ministru.
	
iz nje, ki so urejene z veljavnimi sporazumi, pomeni veliko nevarnost, da se ob duhovih preteklosti zbudijo tudi demoni, kar ni perspektivno in ne tvorno za razvoj medsebojnih odnosov.
Panorama: Je moč v sedanjih odnosih z Evropo zapaziti tudi neke vrste skepticizem, ker smo se relativno srečno izvlekli iz Jugoslovanskega balkanskega kotla?
Pahor: Ne. Jugoslavija kot bivša SFRJ je za nas in za celotno mednarodno skupnost passe. Danes tudi nihče več ne govori o njenem oživljanju. Tisto, kar pa morebiti lahko skrbi Slovenijo v zvezi z bivšo Jugoslavijo, je zahteva beograjskih oblasti, da so edini naslednik bivše Jugoslavije, torej, da je sedanja Zvezna republika Jugoslavija edini pravni naslednik bivše SFRJ. Nekateri finančni, manj politični, krogi bi želeli »povezati« bivše jugoslovanske republike, sedaj samostojne države v paket za odplačilo dolgov. Slovenija se hoče in mora temu izgoniti tako, da sklene separatne pogodbe, predvsem s pariškim klubom, zato da bi se iz te razprave dokončno izvlekla. Tu pa gresta naša zunanja politika in politika razreševanja spleta vprašanj okrog dolgov vštric in zato sem tudi prej rekel, da ne moreva pričeti najinega pogovora predvsem s kritiko, temveč velja vendarle poudariti, da se stvari odvijajo v pravi smeri. Se pa lahko zapletejo, če se ne bomo zdaj, na doseženi ravni odnosov z mednarodno skupnostjo takoj natančno in konkretno dogovorili o potezah za vključevanje Slovenije v mednarodne povezave in za urejanje odnosov s sosedi.
Panorama: Kako razvijati odnose z državami Jugovzhodne Evrope in še posebej Balkana ? Pahor: Za Slovenijo ni sporno, da se odpira v ves svet. Normalno pa je, da privilegira odnose s sosedi in z državami Evropske unije in severnoatlantskega zavezništva. Za to obstajajo politični, gospodarski in varnostni razlogi. Naš parlamentarni odbor je po dolgem času in prvič sploh obravnaval odnos do novonastalih držav na Balkanu in ugotovil, da želi z vsemi državami, ki so priznane, imeti urejene in dobre odnose zlasti na gospodarskem področju. Kar pa zadeva odnose s tako imenovano ZRJ, smo rekli, da se okoliščine niso spremenile, kajti ni subjekt mednarodnega prava, čeprav je subjekt mednarodnih odnosov, da bi spremenili naš odnos. To pa zato ne, ker je še zmeraj dejavnik nestabilnosti in nada-
Panorama: Kakšne pa so nevarnosti, ki grozijo Sloveniji zaradi tega, ker Je vkleščena med germanski in romanski svet? Povrh tega pa seje naša zunanja politika vse preveč naslanjala na sponzoriranje Italije in Avstrije v svojih prizadevanjih?
Pahor: Naj spomnim na predlog resolucije, ki sem jo dal v postopek že lani v avgustu in terja od nosilcev zunanje politike drugačno, aktivnejšo politiko do srednjeevropskih držav, še zlasti do višegraj-ske skupine. Ta resolucija čaka na obravnavo v sklopu razprave o zunanjepolitični strategiji. Načelno seveda ni sporno, da želi Slovenija imeti uravnotežen odnos do partnerjev znotraj Evropske unije. Moramo pa seveda vedeti, da se denimo Bonn obnaša do nas na svoj način, Rim pa spet po svoje. Bonn je od vsega začetka sponzoriral slovensko sa-moosvojitev, Rim ni bil navdušen nad tem procesom, Bonn si prizadeva za naše vključevanje v Evropsko unijo, Rim pa postavlja ovire na tej poti in to seveda vpliva tudi na naš odnos do teh dveh metropol. Sicer pa moramo navezovati pristne stike tudi z drugimi evropskimi, tudi majhnimi državami. Zelo si želim, da se zapleti z Italijo ne bi nadaljevali. Želim si zaupanja in dobrih namer italijanske države do Slovenije, da bi imeli tudi s to našo sosedo in pomembno evropsko državo tako dobre odnose, kot jih imamo z Nemčijo. Bonn, kije bil naš sponzor, ne pa boter, da se razumemo, ne zahteva nikdar nobenih koncesij za to. Italija, ki pa se je tu drugače obnašala, pa stalno nekaj zahteva. To je paradoksalno stanje in ne vem, ali Italijani ne vidijo ali pa nočejo videti tega, da s svojo politiko še poglabljajo nezaupanje naše javnosti in politike do njih.
Panorama: Seveda pa Je tudi vprašanje, kako argumentirano znamo nastopati na mednarodni politični sceni in v odnosih do sosedov in koliko soliranje posameznih strankarskih vodij ne otežuje še bolj naših pogajalskih pozicij?
Pahor: Vem, na kaj merite, vendar moram reči, da dosedaj takšni nastopi niso resno ogrozili naše politike in veljave. Bolj so bili odmevni doma. Seveda pa takih nastopov ne odobravam. Zavzemam se za to, da oblikujemo pravila obnašanja, ki bodo preprečevala, da našega nastopa na mednarodni sceni ne bi izkoriščali za reševanje notranjepolitičnih problemov. Treba pa je vendarle povedati, da v minulih
»rrun/U/Hvam na nnrilatH izkušeni v tem odboru V dveh
delo odbora normalno.«
Panorama: Bi se to lahko zgodilo, če bi postal predsednik odbora gospod Peterle?
Pahor: Tega ne bi vnaprej nikomur pripisal. Panorama: Govori iz vas politična previdnost, ker ste kandidat za predsednika odbora?
Pahor: Tu se srečujemo z nepotrebnmi zapleti. To je postala prestižna politična kandidatura. Gre vendarle le za vodenje enega izmed mnogih odborov, čeprav je ta odbor, kar je treba reči, pomemben. Kandidiram na podlagi izkušenj v tem odboru, v dveh mandatih sem bil njegov podpredsednik, se zelo temeljito ukvarjal z zunanjo politiko, vodil slovensko delegacijo v skupščini Sveta Evrope, skratka kandidiram z dobrimi referencami. Zdaj kot predsedujoči skušam voditi delo odbora korektno in zadovoljen sem, da je tudi javnost opazila, da teče delo odbora normalno.
Panorama: Se opazijo strankarske razlike v samem delu slovenskega diplomatskega zbora, j e dovolj stroke pri tem ali pa se postavljajo ljudje na odgovorna mesta po kakšni drugi presoji?
Pahor: Šef resornega ministrstva je Zoran Thaler. Treba pa je seveda povedati, da še kdo drug odloča o zunanji politiki, ne samo zunanje ministrstvo, ne samo odbor za mednarodne odnose, predvsem pa predsednik vlade dr. Drnovšek.
Panorama: Spustili ste predsednika države. Pahor: Predsednik države nima na tem področju pomembnejših pooblastil. Vpliva pa na odločitve s svojo avtoriteto in s srečanji z voditelji držav, ki so naše zaveznice.
Če pa odgovorim na vaše vprašanje o kadru, ki ga -imamo, mislim, da so vsi ministri doslej izbrali v glavnem dobre ljudi za prve ljudi naših ambasad v tujini, pa tudi doma. Našli smo vse tiste ljudi, kijih imamo pač na voljo. S tem pa ne trdim, da je v slovenskem zunanjem ministrstvu dovolj ljudi, ki bi operativno in strateško predlagali odločitve, kar je tudi posledica tega, da v preteklosti nismo namenjali dovolj pozornosti izobraževanju za to področje. 0 vprašanju nove slovenske diplomatske inteligence še nismo resno razpravljali.
Panorama: Zakaj nimamo različnih svetov pri posameznih ministrstvih in zakaj nimamo po vašem mnenju sveta za nacionalno varnost, ki ga poznajo v številnih državah kot kompetenten organ predstavnikov vseh dejavnikov, kise s temi vprašanji ukvarjajo?
Pahor: Imamo svet za zunanjo politiko pri ministrstvu za zunanje zadeve. Tudi prejšnja ministra, Peterle in Rupel sta poskušala zbrati okrog sebe ljudi, ki se ukvarjajo z zunanjo politiko in ki znajo oblikovati nekakšno neodvisno strokovno mnenje o vprašanjih, ki nas zadevajo.
Nimamo pa sveta za nacionalno varnost, kot ga poznajo drugje. Mislim, da to preprečujejo različni pogledi na pristojnost in pomen takega telesa. Sem med tistimi, ki se zavzemamo za takšno telo, kjer bi
se usklajevala tudi zunanja politika. Pri tem bi bilo nujno, da si ta organ ne bi prisvojil pristojnosti, ki mu ne gredo.
Panorama: Ne boste vendarle trdili, da pripadnost ni bila zelo pomembna pri tem, kdo bo kje v diplomatski službi!?
Pahor: Realisti moramo biti in ugotoviti, da bodo stranke zmeraj poskušale dosegati svoj vpliv tudi pri izbiri ljudi na takšne položaje. V koalicijski pogodbi piše, da se je treba usklajevati pri imenovanju vodij misij in veleposlanikov. To ni slabo samo po sebi. Mislim pa, da pripadnost politični stranki ne sme nadomestiti strokovnih in drugih referenc, ki jih takšni ljudje morajo imeti. Te so prednostne. Panorama: Vrniva se spet k vašim pogledom na stranko, kiji pripadate, na Združeno listo socialnih demokratov. Na velenjski konferenci ste ostali povsem osamljeni pri predlogu za njeno liberalistično nagnjenost...
Pahor: Vsak dan bolj sem prepričan, da se slovenski politični prostor polarizira, kar pa ni nujno samo slabo, kot nas poskušajo strašiti nekateri analitiki. Verjetno bi to celo prispevalo k racionalizaciji slovenske politike. Ko pa govorim o dveh blokih, ne mislim dveh strank, pač pa na koalicijo zavezništev, torej koalicijo strank s sorodnimi programi. Liberalno demokracijo vidim tukaj kot stranko, ki ima nam najbližja stališča. Predlog za oblikovanje soci-alnoliberalnega bloka je bil namenjen temu, da se to zavezništvo strank, ne samo med LDS in ZLSD, pač pa tudi z drugimi, ki bi se temu pridružili, oblikuje kot resna politična sila že pred volitvami in nato na njih tudi nastopi. Če to ne bo uspelo pred volitvami, bomo k takšnemu zavezništvu prisiljeni zaradi procesov po volitvah, kajti po'mojem je tak razvoj dogodkov neizogiben. Tudi na strani zmerne desnice bomo slej ko prej dobili blok, ki bo dobil sčasoma svojo programsko podobo, verjetno tudi svojega vodjo, in levica mora na to dovolj zgodaj reagirati skupaj s svojimi zavezniki v sredini. To so po mojem globokem prepričanju liberalni demokrati. Panorama: Toda tudi ta blok nima svojega vodje...
Pahor: Seveda ne, ker mora nastati organsko, saj se bo v procesu povezovanja izkazalo, kdo ima največ politične fantazije in modrosti in kdo dosega v javnosti tako odmevnost, da bi lahko večino volil-cev pridobil za zmago na volitvah.
Panorama: So vam v stranki zamerili takšen predlog?
Pahor: Ne, ker je konsistenten z mojimi stališči, ki jih zagovarjam že od prej. S tem nisem nastopil zato, da bi dražil stranko ali pa da bi poskušal ustvariti konflikt v njej. Povedal sem tisto, kar mislim, in pri tej oceni vztrajam še danes.
Panorama: Takrat je v svojem nastopu dr. Kreft zaključil z »levo, levo, levo«.
Pahor: Ja, jaz mislim, da so bili tisti zaključki napačni in stranka se hvala bogu po konferenci svojih zaključkov ni držala, ker bi zdrsnila na rob političnega prostora. Ostala je zmerna leva stranka. Jaz pa vidim perspektivo v združenju sil, ne v unifi-ciranju v eno stranko, kar posebej poudarjam. Sem velik zagovornik socialno-liberalnega bloka v Sloveniji. Razvoj in oblikovanje dveh polov na slovenski politični sceni bosta nujno rodila tudi radikalne stranke na levi in desni. Želim si, da bi združevanje političnih sil potekalo na osnovi sorodnosti programov, ne pa na osnovi preteklosti, če bo to potekalo v odnosu do pretekle zgodovine, potlej to ne bo zdravo in ne dolgoročno, kajti slej kot prej se bo pokazalo, daje prihodnost preveč barvita, da bi sejo dalo nadomestiti s črnobelo barvo. Sam sem bil v začetku mišljenja, da so s preteklostjo obremenjeni samo stari, da nas mladih to ne zadeva. Pa ni tako. Že zaradi afirmacije ali pa zanikanja moralnih vrednot je treba imeti tudi odnos do preteklosti. Držim se zelo jasnega in enostavnega pravila: partizanstvo ne samo, da je bilo legitimno, ampak tudi zelo uspešna in pozitivna zgodovinska akcija upora proti okupatorju. Na žalost je prišlo tudi do kolaboracije, do kvizlinštva in to je treba obsoditi. Za povojni čas pa je treba zelo jasno obsoditi tudi uzurpacijo oblasti takratne komunistične partije, še posebej povojne poboje. Šlo je za nelegitimno akcijo in te krivice je treba popraviti. Da sem zelo jasen: ni možno s povojnimi poboji opravičiti domobranstva in ni možno s partizanstvom opravičiti povojnih pobojev. Zelo jasno je treba povedati, da je partizanstvo pozitivno, ozurpaclja oblasti in povojni poboji pa ne. Stvari je treba razčistiti, in če jih bomo, bomo veliko prispevali k temu, da slovenska javnost ne bo razdvojena okrog vrednot partizanstva.
Panorama: Boste kandidirali tudi na prihodnjih volitvah?
Pahor: Odvisno od tega, kako me bo sprejemala novogoriška javnost in kako bo na preliminarnih volitvah v moji stranki. Odnos Novogoričanov je bistven. Vsekakor pa bom šel na volitve z nekim političnim kredom, ki ga bo zastopala tudi moja stranka. Zato si bom prizadeval, da bomo na kongresu prišli do programa stranke, ki bo tudi moj program. Samo za takim programom lahko stojim kot kandidat na volitvah.
Panorama: Od kod veje ta skepticizem? Pahor: Ne skepticizem, pač pa realizem. Želim, da bi prišli na volitve z novim političnim programom-Zanj si prizadeva večina ljudi v stranki na čelu s predsednikom Janezom Kocijančičem.
Marjan Horvat
T
L >
MM
Piše: Martin Ivanič
O
moraliziranju
Po obeh slovenskih revolucijah, se pravi po oni, ki je deloma šla z roko v roki z NOB, v glavnem Pa ji je sledila v naslednjih nekaj istih, in po oni od 1990. dalje (ki tudi še kar traja), je že mogoče Postaviti tole tezo: Po prehodu iz kapitalizma v socializem je ostalo bore malo dobrega od kapitalizma, po prehodu iz socializma v kapitalizem ni ostalo skoraj ničesar dobrega iz socializma. Vsekakor pa drži, da zgornje neugodno dejstvo ni bilo najbolj porazno za vsakokratne oblastnike.
Ta prolog se mi zdi potreben, da či lahko razložil primer, ki se mi Je zgodil pred kratkim, deloma pa J8 bil povezan tudi z mojim pisanjem v tem časniku. Razlogov v celoti še ne poznam, skušal pa Jih bom dognati, a recimo, da za to Pisanje niso poglavitni. Kakor koli, napadel me je (k sreči samo 2 okornim jezikom) mož, ki je svojčas sedel na precej visoki Partijski veji. Danes menda rad Pripoveduje zgodbo o »njihovem« sPopadu 's takratnim partijskim Primasom F. Popitom.
če sem prav razumel, je šlo za i°, da jaz s svojim pisanjem samo moraliziram (do česar očitno ni-Sem upravičen!) in se spotikam v stvari, ki so dejansko nepomembne. Med nadaljevanjem »di-moga« sem ugotovil, daje ta oči-tek izzvalo med drugim tudi moje
javno vprašanje nekemu funkcionarju, ki pa je tesen prijatelj mojega kritika. Naj primer »približam«: Gre za vprašanje enemu od veljakov dosedanjih ljubljanskih oblasti zastran tistih gromozanskih plač, ki so, tako kot večina podobnih barabij v politiki in gospodarstvu, očitno že odšle v pozabo.
Točno je, da sem človeka pobaral prav po njegovi morali, saj je pripadal zvezi komunistov in sedaj pripada združeni listi. Zmeraj torej stranki, ki naj bi bila na strani pravičnosti in zakonitosti, predvsem pa na strani interesov t. i. delovnega ljudstva. Toda moj kritik očitno misli, da je tudi za partijo in njeno naslednico (upam, da samo v dobrem) povsem sprejemljiva licemerna (nekateri trdijo, da krščanska) morala oziroma obnašanje, po katerem greh ni povsem nedopusten, vsekakor pa se o njem ne sme vedeti in govoriti. Jaz pa sem tako rekoč izdajalec partije, ki sem ji tudi nekoč pripadal, ker sem »naskočil« našega človeka.
Človek, ki mi je bral te levite, je bil, kot rečeno, visok partijski funkcionar. Ko je šlo s partijo na slabše, si je poiskal na njenih ruševinah službo in delo, ki je sicer v celoti častivredno in koristno, a nedvomno si pri njem pomaga
Knin-Pale
Napovedana združitev hrvaških in bosanskih Srbov v skupno državo bo baje postavila Miloševiča v zelo težak položaj. Masti, ker mu zahodne države v zadnjem času s povečanim poudarkom nudijo ukinitev ekonomskih sankcij, če Srbija prizna °zemeljsko celovitost Bosne in Hercegovine. V beograjski Politiki pa smo prebrali, daje Borovo selo, kjer je bil sestanek »parlamenta«, obiskal uradni predstavnik »skupščine Jugoslavije« Rad-niilo Bogdanovič. Izjavil je: »Republika Srbija je vedno imela Jasno stališče do Republike srb-ske krajine in Republike srbske. Zavzeto skrbi za njune interese. Republika Srbija Je obsodila hrvaško agresijo na zahodno Slavonijo in zahteva umik hrvaških sil na začetne položaje.«
Najnovejša grožnja s sestanka v Borovem selu pomeni stopnje-
vanje pritiska na Hrvaško in na vlado BiH. Zamišljena je kot politični korak v smeri uresničitve »velike Srbije« oziroma znane ideje, da naj bi vsi Srbi živeli v eni državi. Slobodan Miloševič bo ob ponudbi za ukinitev ekonomskih sankcij nekaj časa lahko taktiziral, toda od politike »velike Srbije«, ki jo je po Titovi smrti oblikoval prav on, ne bo nikakor odstopil.
Pri omahljivosti zahodnih držav, kar zadeva ozemeljsko celovitost Bosne in Hercegovine, nosi del odgovornosti tudi Washlng-ton s svojo pobudo o ustanovitvi musllmansko-hrvaške federacije, ki bi bila s posebno konfederalno pogodbo povezana s Hrvaško. Tako zamišljena državna skunost sicer ni zaživela, obstajajo pa posledice tega, da so se ZDA v nekem trenutku ukvarjale z delitvijo
Piše: Drago Kuhar
Papežemnje
bivanja
Slovenija mora biti država
°dprtih vrat, ki naj jo obišče vsak demokrat in svetovljan, vsak humanist in svobodomislec, vsak Pravico in resnico spoštujoči raz-svetljenec, vsak posameznik, upoštevajoč bivanjsko podobnost in sorodnost in različnost.
Skratka vsak, ki v enakopravnem dvogovoru lahko s svojim prosve-titeljskim zemskim duhom prispeva k večji sporočilni vrednosti tako samega sebe kot tudi nas kot Paclje in tudi vsakega Slovenca kot kreativnega Individuuma, saj je v ospredju sporazumevanja lahko predvsem spoznavanje, seznanjanje, ustvarjanje in prepričanje, vendar vse imenovano mora biti osmišljeno s samo-za-upanjem, in to brez zapovedovanja in vnaprejšnjega odpovedovanja, tako da avtohtonost, avtonomnost in absolutna suvere-
nost eksistence slovenstva
v nobenem hipu ne smejo biti ogrožene, zato pa mora svetnoci-vilna oblast ob vsakem obisku premisliti in pretehtati vse možnosti in mogočnosti, vse vzročnosti in posledičnosti, da se Slovencem ponovno ne dogodi preteklost, saj nas izkustvo, izvirajoče iz živega spomina, iz dneva v dan opozarja in opominja, da smo kot ljudstvo in tudi kot narod prepogosto šli drugim na led, a zdaj si kot nacija tega preprosto ne dovolimo več. Sporočilo metropolita in nadškofa rimokatoliške cerkve na slovenskem dr. Alojzija Šuštarja, da papež Janez Pavel II. pride 18. in 19. maja 1996, na svoj 76. rojstni dan, na obisk k slovenski cerkvi, je milo rečeno izguba zgodovinskega spomina, je intelektualno sprenevedanje, je svojinjenje vsake vere, veroizpovedi in prepričanja, je celo
z dobrodošlo okoliščino, da je naslednica ZK v koaliciji, da je na izvršilnih položajih precej nekdanjih kolegov in sodelavcev. Itd.
Vse to bojda je morala, predvsem morala do onih, ki polnijo državni proračun, da potem po njem mesarijo vse mogoče sedanje in nekdanje strankarske kombinacije. Morala je bila tudi to, da so ob razpadu ZKS funkcionarji napotili na zavod za zaposlovanje poleg številnih novopečenih in za nič na svetu ne zaslužnih in ne krivih birokratov iz strankinega aparata tudi več delavk in delavcev, ki so, najgloblje sem prepričan, desetletja zvesto opravljali svoje delo in predvsem verjeli, da počno nekaj koristnega in gotovo častnega. Tudi oni so sanjali! Kot kratkotrajen partijski sekretar v Ljubljani sem tedaj dobil direktivo: vsem zaposlenim razen sebi, še enemu funkcionarju in dvema administratorkama odločbo o likvidaciji delovne skupnosti, kar je pomenilo pot na »borzo dela«. Dovolim si reči, da seje meni to zdela svinjarija, zato sem tudi sam odšel na zavod za zaposlovanje. Moj kritik, ki se je ugnezdil na razvalinah ZKS, mi danes dopoveduje, da sem zapustil partijo v stiski! Nisem vedel! Bolj častno je bilo delavce na zavod, oligarhiji pa iskati službe, položaje, zveze.
Vse to zveni kot zapoznelo obračunavanje z že pokojno partijo, torej kot neaktualno in ne ravno načelno ravnanje. Toda nikoli ne bom pozabil obnašanja še nekoga iz sicer ne posebno visoke partijske strukture, ki je ves čas • trdil, da je pripravljen za partijo narediti vse. In resje naredil. Poskrbel je, da je še pravočasno, s pomočjo njene kadrovske mreže, v zasebno podjetje spremenil nekdanje partijsko izobra-
Bosne in Hercegovine, kar je bila seveda voda na mlin velikosrbskim skrajnežem. Konfederalni povezavi Hrvatov in Muslimanov v BiH s Hrvaško naj bi logično sledila konfederalna povezava bosanskih Srbov s Srbijo.
Danes prevladuje stališče vseh zahodnih držav, in tudi Združenih narodov, o nujnosti zagotovitve ozemeljske celovitosti Republike Bosne in Hercegovine. Toda nikomur še ni jasno, kako to uresničiti.
Po odločni hrvaški vojaški in policijski operaciji v zahodni Slavoniji seje v Kninu in na Palah še bolj okrepila trda linija. V Srbski krajini so potisnjene na obrobje umirjene sile, ki se zavzemajo za sporazum s Hrvaško, med politiki bosanskih Srbov pa so okrepile tiste, ki menijo, daje treba za vsako ceno obdržati 70 odstotkov ozemlja BiH. Karadžičje celo Izjavil: »Bosne in 'Hercegovine ne more priznati nihče, dokler je ne priznamo ml, ki tega ne bomo nikdar storili«
Pospešena diplomatska pogajanja zahodnih predstavnikov z Beogradom so povzročila tudi negativno reagiranje v hrvaških sredstvih javnega obveščanja. Poudarjeno je bilo, da za odpravo gospodarske zapore proti »Zvezni republiki Jugoslaviji« ni dovolj
izrečno prilaščanje enega samega pravilnega življenjskega in svetovnega nazora, je slo po absolutni religiološki oblasti v domovini slovenstva, kar pa končno pomeni rimokatoliška klerikali-zacija državnega svetnocivilnega in v javnost ciljanega vladanja. Papež pride na obisk k rimokato-liški cerkvi na Slvenskem, ki je sicer avtonomna, ni pa avtohtona in avtonomna hkrati, zato preprosto ni slovenske katoliške cerkve. Edina avtohtona in avtonomna cerkev v naši domovini in državi je slovenska protestantska cerkev. Na vsem našem planetu je samo ena katoliška cerkev - to je rimokatoliška cerkev, ki pa je daleč od tega, da bi lahko bila domača, ampak je lahko le prevzeta, vsiljena in udomačena, torej je izvorno tujinska in religi-ološko ter kulturološko dogmatično potujčevalna.
Papež Janez Pavel II. naj pride v Slovenijo na prijateljski obisk k rimokatoliškl cerkvi in lahko računa kot poglavar cerkvene države Vatikan na vljudnostni sprejem pri državnih oblasteh, drugače pa pooseblja individualno nesvobodo, nečlovečnost eksistence, enoresnično zapo-vedovalno dogmatičnost, nepri-rodnost bivanja, odrekanje nacionalne državotvorne svobode brez svetosedežnega vpliva, saj je
ževalno središče. Tudi njega čakam, da me bo napadel zavoljo mojega moraliziranja.
Porazno je dejstvo, da se takšni ljudje skrbno izogibajo neposrednemu izpostavljanju, zato tudi ne povedo človeku v brk, kar mu gre. Toda zati ohranjajo zveze in dobre stike — in če se jim zdi potrebno, »stopijo skupaj«, vendar ne prav očitno, in človeka, ki nespametno steguje jezik (ali moralizira), dejansko lahko razglasijo vsaj za čudaka, če mu že ne naredijo večje (zlasti moralne) škode.
Z veseljem ugotavljam, da v dobršni meri drži trditev, da se je združena lista (recimo ji bivša partija) s strankarskim pluralizmom v resnici ne samo programsko in statutarno reformirala, temveč tudi člansko »sanirala«, da so karieristi odšli delat kariere drugam, da so nergači in užaljenei poiskali druge mikrofone in zvočnike, da so se dogmatiki izolirali itd. Ne vem sicer, kam sodim sam, vsekakor pa se mi ni zdelo, da moram svojo naključno eksistenco še naprej povezovati s kakšno stranko. Toda nedvomno se je v stranki in okrog nje zadržalo in jpotuhnilo veliko »načelnih« ljudi, ki znajo dokazati, da so načela in obljube za volilce, koristi in zveze pa za naše kadre. Zato je nedopustno streljati na naše, če pa kaj ni v redu, je treba problem ali pojav napadati preko politikov iz drugih strank.
Skratka, govorim o kategoriji ljudi, ki so in bodo povzročali veliko škodo stranki, koaliciji ali gibanju - kamor se pač prilepijo, ker jim razglašanje načel in norm ne pomeni nič drugega kot kuliso, za katero je domala vse dovoljeno, le ven se ne sme videti in slišati. K sreči se vsaj po malem vidi in sliši!
samo, da se Beograd obveže spoštovati Bosno in Hercegovino v njenih mednarodno priznanih mejah, ampak se mora nujno tudi obvezati, da bo priznal in spoštoval ozemeljsko celovitost Republike Hrvaške. V mnogih komentarjih je bilo poudarjeno, da je nedopustno ločeno obravnavanje Bosne in Hercegovine in očitno podcenjevanje tega, da je tretjina ozemlja Hrvaške še vedno pod srbsko okupacijo.
Generalni sekretar Združenih narodov Butros Galije v poročilu Varnostnemu svetu poudaril, da je osnovni cilj zagotoviti mir, in dodal, da »to pa nikakor ne pomeni miru za vsako ceno«. Toda niti on niti člani »skupine za stike« očitno še vedno niso oblikovali tudi ustrezne učinkovite politike. Zdaj so v prvi vrsti usmerjeni k dosegi sporazuma s Slobodanom Miloševičem, s čimer naj bi osamili bosanske Srbe in Pale prisilili k popuščanju. Ocena, da je Miloševič glavni pobudnik srbskega divjanja v BIH, je popolnoma točna. Vprašljivo pa je, ali bo v zameno za ukinitev ekonomskih sankcij Miloševič pustil Pale na cedilu. Iz taktičnih razlogov je to sedaj sicer možno, ni pa verjetno, da bi se s tem odpovedal tudi velikosrbski strategiji-
zanj človek zgolj razmnoževalec in ponlžnik odpovedovalec, ne pa individuum kreativen svoje po-sajneznosti. Vsevednežu in vse-mogočnežu, totalitarnežu in ab-solutnežu, osvajalnežu in prisva-jalnežu ter zagovornežu eksistencialne mrtvosti v najširšem pomenu besede nima smisla na široko odpreti domovinskih in državnih vrat, ampak jih le vljudno odtrznimo, da ne padejo s slovenskih tečajev, ker za njih kljuko bi spet radi prijeli tisti ne-katerniki, ki so potomci že pokojnih rimokatoliških klerikov, kateri so Slovencu kot posamezniku in celemu narodu prizadejali že več kot preveč gorja na celi življenjski črti bivanja.
Sicer pa je metropolit in nadškof rimokatoliške cerkve na Slovenskem dr. Alojzij Šuštar večino papirja popisal v tujem jeziku, kar prav gotovo priča o njegovem eksistencialnem odnosu do slovenščine — materinščine in kaže njegovo dialogizacijo z artikulirano slovensko nacionalno zavesijo.
Papežu Janezu Pavlu II. naj bo na njegov rojstni dan dovoljeno maševanje le v rimokatoliškl cerkvi, ne pa tudi romarski cere-monijal po zemlji slovenski, sploh pa mu ne sme biti dopuščeno kriljenje z rokami po civil-nosti in javnosti Slovencev.

Takole:	minuli vikend je
k slovenskim demografskim razmeram prispeval petnajst svežih grobov. Petnajst mrtvih ;:§ na cestah samo v treh dneh, devet do nedeljskega večera, ko je naša prekrasna nacionalna televizija povabila notranjega ministra Andreja Štera, naj v osrednjem dnevniku komentira nove smrti. Gospod minister je nekaj odmomljal, da je na ceste že pred časom poslal
Momljanje
policijske okrepitve in da čaka na sprejem novega zakona, ki se valja v parlamentu. In konec.
Nikomur menda ni bilo jasno, zakaj je teve ministra sploh povabila, če ga ne zna vprašati nič pametnega, in zakaj je minister sploh prišel, če ne ve povedati nič pametnega. In zato spsloh ni jasno, kdo ima koga za norca, ali pa si na teve zamišljajo, da bo dovolj, če na zaslonih pokažejo sliko gospoda ministra, in bo njegova siva eminenca kar sama naredila red. Figo, žal. Nekaj ur po ministrovem momljanju je na smrtonosni sloveniki šlo na oni svet še pet duš.
Če gospod Šter nima kaj povedati, naj raje ne hodi na televizijo, in če televizija ne ve, kaj naj bi ministra konkretno vprašala, naj ga raje ne vabi. Vse skupaj pa je bilo tako, da si je teve pač pripisala točko, ker je v dnevniku lahko gostila enega od najpomembnejših ministrov, minister pa tudi očitno noče zamuditi nobene priložnosti, da se ne bi slikal na teve.
In če že minister ni bil vprašan, zakaj njegovi policisti denimo prav smrtonosne slovenike in še dalje proti ljubljeni ne nadzorujejo posebej strogo, zakaj se denimo izterja samo dvajset odstotkov mandatnih kazni, zakaj denimo vozniki sredi ljubljene in mimo policijske centrale (!) lahko mirno drvijo po pasu, ki je rezerviran izključno za mestne avtobuse in menda za taksiste, ne da bi jih vsaj pred policijsko palačo kdo pošteno okrtačil, zakaj ne zahteva takih zakonskih in drugih pooblastil, da bi se lahko učinkoviteje kosal s cestnimi ubijalci itd., bi se lahko sam spomnil in povedal zelo naravnost in ostro, da je parlament kriv, če nima dovolj denarja za nadzor prometa, če nima dovolj pooblastil za tako kaznovalno politiko, ki bi ljudem vzela veselje do cestnih ekshibicij, in da bi se denimo na sloveniki splačalo nadzorovati domala vsak kilometer ceste tudi z avtomatskimi radarji.
Da se razumemo, ni vse na policiji in ta zagotovo ne bo sama naredila naših cest takih, da na njih ne bo nesreč in mrtvih. Tudi kaznovalna politika ni edino ali zveličavno sredstvo. Toda če človek na poti iz Ljubljane proti Mariboru v tej džungli naleti le na dve ali tri policijske kontrole, se pač mora vprašati, kje so vsi ti silni Šterovi policisti in njihove okrepitve. Če smo davkoplačevalci za kaj pripravljeni dati denar, smo ga za boljšo varnost na cestah, zaradi sebe, zaradi svojcev in prijateljev, ki bi jih radi imeli ob sebi žive in zdrave. To bi minister Šter že moral vedeti in namesto momljanja dvigniti glas in udariti po mizi, pa tudi po strankah, ki tega nočejo razumeti.
Sicer pa si palca dol zaradi prometne varnosti ne zasluži samo policijski minister, ampak tudi in predvsem vozniki. Seveda ne vsi, toda nekateri pa, morda celo mnogi. Je pač žal tako, da med delom vozniškega lobija prevladuje mentaliteta, da je policist, ko smo za volanom, naš sovražnik številka ena. Vozniški lobi se na cesti spremeni v zarotniško vojsko, ki veselo utripa z lučmi, ko prevozi policijsko kontrolo in svnifi vft7nišlrfi »sotmine« na-
ravnost živčno opozarja, da za ovinkom čakajo grdi policisti.
In potem se tudi taki, ki so še pred minuto uprizarjali vratolomna prehitevanja in druge »nepomembne malenkosti«, nenadoma spremenijo v angelčke. Ko pa je kontrola mimo, pa nadaljujejo po starem, da se mora človek s strahom vprašati, kdaj mu bo kateri od teh divjakov vzel zdravje ali življenje.
Kajpak, cesta je pač zato, da na njej počenjamo vse, kar se nam zljubi, in najraje bi videli, da na njej ne bi bilo policistov. Toda le tako dolgo, dokler nam kak brezvestnež ne ubije svojca ali prijatelja. Ko pa mine čas žalovanja, gre smrtonosna karavana veselo naprej. In z njo, mimogrede, tudi taki štirikolesniki, ki so jih rjavi molji požrli že vzdolž in poprek, pa imajo začuda še vedno veljavne tablice.
Čeprav se zdi, da trkanje na vest in zavest voznikov nima smisla, bo to le treba znova in znova početi. Oni dan so na radiu spraševali ljudi, kaj mislijo o hitrosti in hitrih avtomobilih. In so ljudje veselo odgovarjali, da imajo hitre avtomobile zato, da bi se hitro vozili, ne pa da bi v kolonah lezli kot polži. Ta vikend so ljudje umrli kar v treh avtomobilih, ki jih obožujejo ljubitelji hitre vožnje. Toda v tisti radijski anketi nihče ni oporekal dirkačem. Seveda, ko pa vozniški lobi deluje na vseh ravneh in ob najrazličnejših priložnostih. Če so kraje, zmerjanja in pretepi postali naš vsakdanjik, zakaj ne bi to veljalo tudi za prometni liberalizem. In če policisti, kakor v Slovenj Gradcu, nekoliko trdo primejo v roke sumljivo birtijo in njene goste, nastane vik in krik, se mafija veselo reži, saj jo branijo prav tisti, na katere se je in se še bo spravila. Kakšna butasta naivnost, ki se kaže seveda tudi v odnosu do prometne varnosti. Če bi kdo policijski patrulji zatožil, da je ta in ta na cesti pravkar spravljal v nevarnost ljudi, in postregel še s pričami, bi ga imeli najmanj za izdajalca, ki po nepotrebnem vtika nos v stvari, ki se ga ne tičejo. In zato tega nihče ne počne. Mnogi raje utripajo z lučmi in se gredo vojno s policisti, ljudje na cestah pa kar umirajo. Tudi zato, ker je policistov premalo in ker niso dovolj učinkoviti, predvsem pa zato, ker se vozniki prevečkrat pustimo ubijati od tistih, ki že zdavnaj ne bi smeli biti več na cesti.	Boia Gloda
12
25. maja 1995
RKCje politična velesila na Slovenskem
MEHČANJE MONOPOIA KOMUNISTOV JO JE UMESTILO V PROSTOR MED POLITIČNO
DRŽAVO IN CIVILNO DRUŽBO
Rimskokatoliška cerkev je bila politična velesila na Slovenskem dolga stoleija. Ta položaj sije v narodu zamudniku zagotovila tako, da je vse do druge svetovne vojne vsakokrat uspešno stavila na zmagovito stran v najpomembnejših, političnih spopadih za oblast: v spopadu med protestantizmom in katoličanstvom, med meščanstvom in prosvetljenim habsburškim absolutizmom, med meščanstvom in delavstvom ob vzpostavljanju nedemokratičnih režimov prve Jugoslavije, med unitarizmom in federalizmom tridesetih let tega stoletja...
Njena moč se je hranila iz grmad, na katerih so gorele prve slovenske knjige in čarovnice, iz znoja, desetine slovenskih tlačanov in njihovega odkupa od zemljiške odveze, iz privilegijev ene od treh državnih cerkva v prvi Jugoslaviji...
Stava v drugi svetovni vojni pa se rimskokatoliški cerkvi ni izšla. Zmagala je stran, zoper katero je v Ljubljanski pokrajini pomagala okupatorjem organizirati celo oborožene oddelke domačih izdajalcev. Gena, ki jo je na Slovenskem za to napako plačala, je bila visoka: vse, kar so v razvitih državah moderne dobe, bolj ali manj dosledno, opravile nekrvave in krvave meščanske demokratične revolucije, zlasti v sedemnajstem in osemnajstem stoletju, in čemur se je rimskokatoliški cerkvi na Slovenskem vsakokrat uspelo izogniti, je čez noč postorila - komunistična oblast. Komunistična oblast je s proglasitvijo svobode veroizpovedi in hkratno ločitvijo cerkve od države ukinila njeno vlogo državne cerkve, z nacionalizacijo cerkvenih posesti je sesula njeno eko-
Najbrž drži Božičevo opažanje, da slovenski predvolilni čas traja nenehno od prejšnjih do naslednjih volitev. Vest, da se je SKD zdaj začela pripravljati na volitve, torej zakriva nekaj drugega kot opredelitev za predčasne volitve. Gre za popravljanje močno načetega imidža prvakov in stranke zaradi »uspeha na Žalah« in (ne)proslave zmage nad fašizmom.
Očitek Kučana, da so mu bolj všeč angleške maše (kot Peterletove pridige in ministriranje), odkriva vpliv šefa SDSS. Ne zadostuje in preveč prozorno Je le goljufivo prenarejanje zgodovine po zlajnani viži, ne bomo sodelovali, ne bomo zraven, saj pozneje še vedno lahko rečemo, da je bilo drugače in okrivimo druge. Niti stare politične sile (so volitve bile demokratične ali ne?) ne zadostujejo več za dežurnega krivca in ne obtoževanje ekskomunistov tam, kjer gre obtožiti vojno. Na vrsti je post festum pritegovanje (po proslavi) znanim resnicam, daje bil partizanski boj narodnoobramben in državotvoren, z Jain (Ja + Nein) dodatkom, kako je šlo za katoličane, ki Jih je komunizem zlorabil, in zato ne gre skupno praznovati zmage nad fašizmom. Saj da je svoboda 1945 bila le delna (zahodni analitiki so ugotovili, da so tudi takratne voli-
nomsko moč in njen ekonomski položaj privezala zgolj na prispevke vernikov, s prepovedjo političnega delovanja duhovnikov in opravljanja kakršnihkoli javnih pooblastil v šolstvu, znanosti, kulturi, športu, celo v dobrodelni socialni dejavnosti, pa je rimskokatoliško cerkev zaprla v naj-strožjo zasebnost in jo omejila na pravico skrbeti zgolj in izključno za verske potrebe svojih vernikov. Postopno mehčanje političnega monopola komunistov je v Sloveniji že v sedemdesetih in osemdesetih letih utiralo nove poti za bolj konsenzno umeščanje rimskokatoliške cerkve v občutljivi prostor med politično državo in civilno družbo. Najbolje te postopne spremembe izraža zgodovina uveljavljanja božiča kot dela prostega dneva že pred prvimi večstrankarskimi volitvami. Sodobni klerikalni radikalci danes vodstvo Cerkve obtožujejo, ker si božiča kot državnega praznika ni izborila militantna rimskokatoliška duhovščina na čelu s svojimi mučeniškimi verniki - disidenti. Prav s tem pa dokazujejo,-da ne razumejo ali pa da zavestno od-
tve bile dobljene, kljub nepravilnostim in zlorabam). Prava svoboda da so le volitve 1990 (šifra 45 + 5). A vsa ta mentalna telovadba ne more uveljaviti podtikanja o zmagi kolaborantov. Bosa je, ker so tudi leta 1990 zmagali ljudje in spet v družni odločitvi za novo državo dokazali veljavo velikodušnosti in poštenosti. Govori na proslavi, naravnani na spravo, SKDju, SDSSu in še nekaterim nič ne povedo, saj so že pred proslavo sklenili, da ostanejo gluhi. Dvolično zakuhavajo nadaljevanko permanentne destabilizacije, da bi morda za navidezni pobot kramarsko kaj iztržili. Sicer pa je Oman, ki so ga tudi vpregli za popravljanje ugleda, odkrito in naravnost v vseh svojih devetih točkah demantiral Peterletovo lovljenje ravnotežja na spolzki cesti, na katero je zašel ali bil zapeljan po dežju. Oman pač ponavlja prežvečene izgovore, zakaj se niso uprli, tako o OP brenkanju na nacionalistične strune, o provociranju genocidnega početja okupatorja in o tem, kako jih je pod smrtno grožnjo prisilila v naročje okupatorju. Kljub partizanski borbi da bi vse pokončali (a so že po Dražgošah ustavili izseljevanje!). Da tudi ni šlo za osvoboditev, le za komunizem in revolucijo (in preprečevanje, da bi kolaboranti s kontrarevolucijo prišli na oblast). Večino
klanjajo takšno prenovo slovenske rimskokatoliške cerkve, ki bi gradila na realnem in kritičnem premisleku lastnega delovanja in nehanja ne samo v slovenski zgodovini zadnjih petdesetih let, pač pa tudi v zgodovini izpred teh petdesetih let.
Dokončna uveljavitev parlamentarne demokracije je leta 1990 odprla tudi povsem svobodne možnosti oblikovanja nove družbene vloge rimskokatoliške cerkve. Seznam in vsebina zahtev, ki jih je ta cerkev naslovila na politično državo, pa kažeta, da za njeno duhovščino ne velja rimski izrek, da je zgodovina učiteljica življenja. Kako bi sicer mogla ta cerkev, hkrati in ne glede na tragične posledice za stanovalce, kmetijske in gozdarske delavce, teijati vrnitev svoje nacionalizirane lastnine v naravi, uvedbo nekakšnega kulturnega davka, vsaj delno proračunsko vzdrževanje svojih duhovnikov, uvedbo obveznega izbirnega verskega pouka, pri katerem bi imela zadnjo besedo pri vsebini pouka in izbiri učiteljev zanj, proračunski denar za izvajanje svoje versko obarvane vzgojne, kulturne, izobraževalne, športne in celo dobrodelne dejavnosti - pod boljšimi pogoji, kot so jih deležne ustrezne laične institucije? Kje bi sicer vzela moralni pogum za zahteve, da se njen dosedanji delež v državnem proračunu podeseteri? Kako bi sicer lahko zahtevala omejitev slovenske suverenosti s tem, ko predlaga, naj se o zadevah slovenske notranje politike — kot je lastnina slovenskih škofij ali vsebina programov v javnih šolah, slovenska država pogaja z Vatikanom?
»argumentov« iz povestlce, kako si Janezek predstavlja letečo trdnjavo oziroma zgodovinska dejstva, pa najdemo že v Karavvan-ken Bote in podobnih provincialnih virih nacifašistične propagande, prav tako zabeljenih z an-tibolševizmom in antikomunizmom. Ampak Oman vsaj dvoličen ni. Drugo vprašanje pa je, kako naj opravičevanje novih napak s trmastim vztrajanjem na starih dvigne ugled stranke - in njega samega - med prebivalci volici, katerih več kot 80 odstotkov j e za ohranitev enobejevsklh tradicij, ker so njihove, pridobljene, neodtujljive.
V predelavo strankine fiziognomije so vpregli še kritiko drugih dveh strank koalicije, češ da se ne držijo dogovorov, ne prisilijo poslancev, kot so dolžni, da bi spoštovali načela demokratičnega centralizma. Niti s SLS da se ne da sodelovati, samoreklamlra se in se ne mara podrediti (kdo se bo odredil v sodelovanju s SDSS?), ez noč so navdušeni za razvojno strategijo. Vlada pa da sabotira še njihovo zunanjepolitično strategijo (že ves čas so jo hoteli, le zdelo se je, kot da je ne marajo, ker bi preveč obvezovala in onemogočala improvizirano ribarjenje za zasebne in strankine namene). Nič nočejo zase, le pomagali bi radi vladi in zunanjemu
Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem je nedvomno ustanova s tisočletno tradicijo. Tako častitljivo starost lahko dosežejo le ustanove, ki odgovarjajo na močne človekove potrebe — in potreba človeka po transcendenci je nedvomno močna. Toda samo to ne bi zadostovalo. Tako dolgoži-
vost namreč odlikuje le tiste ustanove, ki znajo čakati, ki se znajo prilagajati, ki se znajo prenavljati. Ta cerkev je dokazala, da zna potrpežljivo čakati, da se zna prilagajati, povsem jasno pa je danes, da se noče prenavljati.
Nova sveta krava?
Vsakokrat, ko družbeni procesi postavijo pod lupo javnega dvoma, kritike in ponovnega premisleka institucije, ki so veljale za nepogrešljive, nedotakljive in oproščene demokratičnega jav-
mlnistru z zvezami po svetu (čeprav so vprežene v zasebnostrankarski voz). Thaler pa je kriv vseh napak, ki so bile še pred meseci očitane Peterletu. Ne dela tega, česar Peterle ni delal. Peterle da mu ne očita, želi se samo državotvorno obnašati. (Patriot je, v tujini je lobiral proti svoji državi le zaradi komunistov.) Zato noče govoriti o zunanjepolitičnih napakah, to bi škodovalo državi. Lahko pa jih našteje, in sicer so... (kot v vicu: Zahvalite boga, da sem kulturen, če ne bi bil, bi vas poslal v p. m.). Načelno in simbolno pomembno (ni zamerljiv), ne kot so drugi njega provocirali na hrvaški meji in v Ogleju. Ko je vlada obljubila predlagati spremembe ustave, je res bil v njej, odgovorni resorni »strokovnjak«, a zdaj so krivi drugi, ni za spremembo ustave, le zakonske možnosti naj se zagotove (se je naučil, tudi zunanjo politiko bi skupno načrtoval, če ne gre eksluzivno).
Pa se bodo tudi volllci naučili. Denimo, da si v tej državi zaslužimo ustreznejše odgovornejše politike, ki bodo skrbeli za napredek družbe, ne za strankarske oblastne ambicije. Take, ki se ne bodo kar naprej motili, če že kdaj, pa tega ne bomo samoljubno skrivali kot kača noge, ampak napake popravljali.
Milan Samec
nega nadzora, se s tem napoveduje nov korak v razvoju demokracije. In obratno, kadarkoli se v demokratični družbi pojavi vplivna institucija, ki terja zase položaj svete krave, j e to naj zanesljivejše znamenje, da je demokracija v nevarnosti.
Vsi se še gotovo spominjate, da je bila v času slovenske pomladi JLA institucija te vrste in njena radikalna javna kritika naj zanesljivejše znamenje globine demokratičnih sprememb, ki so se pripravljale. Vsi se gotovo tudi spo-
minjate, kako je tedanja JLA branila svoje privilegije. Svoj položaj svete krave je poskušala zavarovati tako, daje vse kritike zavračala kot delovanje nevarnega notranjega sovražnika in jih uvrščala pod eno samo rubriko: napadi na JLA.
Danes smo priča nasprotnemu procesu. Poskusu rimskokatoliške cerkve, da bi se vzpostavila kot nova sveta krava, kot institucija, ki bi si v demokraciji in kljub ustavni določbi o enakopravnosti vseh verskih skupnosti in njihovi ločitvi od države pridobila položaj državne cerkve, pravico do neobdavčenega premoženja in pridobitne dejavnosti, pravico uporabljati javna sredstva in izvajati javna pooblastila, obenem pa naj bi bila oproščena plačevanja davkov, in carin izvzeta iz družbene kritike in vsakega demokratičnega finančnega nadzora. Ta cerkev terja proračunski denar, ki bi ga trošila po svojem lastnem, kanonskem pravu! Prilašča si položaj družbenega moralnega razsodnika, svoje neposredno vmešavanje v predvolilne politične boje, ki ga motivira skrb za njene zelo tuzemeljske materialne koristi, pa opredeljuje kot - moralno dolžnost! Nekdanja ju-govojska je včeraj govorila o napadih na JLA, da bi ohranila svoj kraljevski kos pogače v političnem monopolu, rimskokatoliška cerkev na Slovenskem danes govori o napadih na Cerkev, da bi si pridobila tak kot pogače od vladajočih političnih krogov.
Jeziček na tehtnici
Tudi v času naj večje politične moči slovenskih komunistov število njihovih profesionalnih plačanih uslužbencev ni nikoli preseglo 450. Danes ima slovenska parlamentarna politična stranka komaj 10 do 50 profesionalnih sodelavcev, Rimskokatoliška cerkev, na Slovenskem pa jih premore več kot 1200. Nobena slovenska politična stranka ne zmore organizirati vsaj enega političnega dogodka na mesec v vseh 147 slovenskih občinah, skoraj 27 odstotkov volilcev pa vsaj enkrat na mesec pride v cerkev k maši. Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem je torej brez dvoma slovenska megapohtična stranka.
Če zahteve rimskokatoliške cerkve na Slovenskem očistimo leporečne ideološke navlake, ostanejo na rešetu: zahteva po čim večjem in čim manj nadzorovanem cerkvenem premoženju, pravica rimskokatoliške cerkve do zajetnega in prioritetnega deleža za njene potrebe v proračunskem denarju (boye plačani uslužbenci, nove stavbe in nove cerkve), zahteva po oblasti nad telesi žensk (prepoved splava in kontracepcije), zahteva po obla-
sti nad dušami mladine (njihov verski in moralni pouk v javne šole). Nobena od tako ogoljenih zahtev cerkve nima večinske podpore volilcev. Javnomnenjske ankete dokazujejo, da velja ravno nasprotno.
Pravo vprašanje se seveda glasi, ali ta cerkev ima družbeno moč in v čem je ta skrita, da te zahteve kljub drugačni volji večine volilk in volilcev vendarle uveljavi.
V nekaterih ključnih segmentih svojega programa (denaci-
onalizacija, razumevanje sprave, hierarhija moralnih vrednot) se pokriva z večino strank slovenske desne sredine in desnice - s SKD, s SLS in s SDSS. Toda te stranke doslej še niso zmogle sestaviti večine v slovenskem parlamentu. Demos, ki je bil temu najbližji, je dokazal, da se rimskokatoliški cerkvi splača truditi za njihovo politično večino. Prav Demos je sprejel zakon o denacionalizaciji, ki tej cerkvi vrača celo tisto, kar že pred drugo svetovno vojno ni bilo več njena last, toda Demos je vzdržal le poldrugo leto in proces radikalne rekatolizacije Slovenije seje ustavil.
Razlika med desno in levo sredino je v Sloveniji tako tenka, da je obema blokoma oblastnikov potrebna podpora rimskokatoliške cerkve. Tako si je ta cerkev pridobila najugodnejšega izmed vseh možnih političnih položajev, položaj jezička na politični tehtnici. Desnosredinski blok oblastnikov potrebuje to cerkev aktivno, njihov levosredinski blok pa si obeta zmago že, če doseže, da se bo ta cerkev obnašala do obeh blokov enako nevtralno. Oboje pa je treba tej cerkvi plačati in uboga Janezek in Micka sta v obeh primerih določena za plačnika. S svojim pragmatičnim obnašanjem ta cerkev iz dneva v dan brezsramno kaže, da se svojega ugodnega položaja izjemno dobro zaveda. Vse bo storila, da spravi na oblast desno sredino, kar je za njene interese to ugodnejše, in če ji spodleti, bo že jutri veselo trgovala s svojo nevtralnostjo do levega centra. Izgubiti tako nima kaj, vprašanje je le, ali bo dobila veliko ah nekoliko manj.
Prav spričo teh dejstev je edini način, da ta cerkev v tej družbi dobi tisto mesto, ki so ji ga zares večinsko pripravljeni odmeriti ljudje, da o vsakem zares pomembnem vprašanju odnosov med cerkvijo in državo z referendumom odločijo IJudOe sami. Referendum o vračanju zemlje, posvetnih stavb in gozdov, referendum o cerkvenem davku, referendum o javnem financiranju konfesionalnih privatnih šol, referendum o verskem pouku v javnih šolah, referendum o » pravici« vernih zdravnikov do ugovora vesti ob splavu in kontracepciji!
To bi to cerkev in vrhove vseh strank prisililo, da ključne dileme o odnosih med politično državo in naj večjo versko skupnostjo v njej urejajo namesto z medsebojnimi kravjimi kupčijami za zaprtimi vrati v odprtem, Javnem dialogu, med ljudmi. Za Micko in Janeza bi bilo to mnogo ceneje, rešitve bi bile obstojnejše in namesto rekatolizacije Slovenije bi dobili - prenovo rimskokatoliške cerkve na Slovenskem.
Sonja Lokal'
Slovenski krščanski demokrati se pripravljajo na volitve
MOČNO MAČET UGLED PRVAKOV POSKUŠAJO NADOMESTITI Z NAPADI NA KOALICIJSKE PARTNERJE
V predelavo strankine fiziognomije so vpregli še kritiko drugih dveh koalicijskih partnerjev, češ da se ne držijo dogovorov, ne prisilijo poslancev, kot so dolžni, da bi spoštovali načela demokratičnega centralizma
Iz podatkov, ki jih je navedel Delov novinar Dejan Pušenjak, sledi:
Državni proračun že sedaj kar izdatno sofinancira RKC. V letu 1994 ji je nakazal nekaj manj kot 500 milijonov tolarjev: 80 milijonov tolarjev za katoliške gimnazije in dijaške domove, dva milijona tolai^ev za štipendije študentov na teološki fakulteti, 141 milijonov tolarjev za prispevek delodajalca (sic!) za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 1160 duhovnikov in redovnikov, 142 milijonov tolarjev od 490 milijonov tolarjev za vse investicije in investicijsko vzdrževanje na tem področju, za varstvo naravne in kulturne dediščine...
RKC ocenjuje, da bi samo za svoje najnujnejše izdatke potrebovala pet milijard tolarjev letno. Za to, da bi obnovila in usposobila premoženje, ki naj bi ji ga vrnili z denacionalizacijo, pa potre-
buje 40 milijonov mark in v glavnem jih pričakuje iz državnega proračuna!
Predlog proračuna je tudi za leto 1995, kar zadeva stroške z RKC, popolnoma nepregleden. Šele primerjanje podatkov pokaže, za kaj v resnici gre. Naprimer: v letu 1994 je Grad za verske skupnosti porabil malo več kot 224 milijonov tolarjev - od tega jih je dobila RKC reci in piši 218 milijonov, vse druge verske skupnosti.v Sloveniji pa 0 (nič!).
Isti urad naj bi v letu 1995 dobil 307 milijonov tolarjev ali kraljevski indeks 136,7, zato pa je Gradu za žensko politiko namenjen indeks 110,9 (poprečni indeks proračuna 1994/5 je 123,5). Isti proračun tačas predvideva ČRTANJE specializiranega rejništva in sofinanciranja Socialne zbornice, indeks za republiške štipendije je 107, za študentsko prehrano 97, za zaposlovanje — ob več kot 120.000 pretežno dolgotrajno brezposelnih pa — 101!
*

ti
it,
h
m
h
a
0 te a a a a a m a te 1] c tc til Vi
si
4e
Pi
n
Pe
t
le
to
D’
4e
t
tn
e
tt
;
;e
fe
-t
:e
te
81
Pa
tl
Pe
fi-
ne
k
tt
Bi
1 bi
k
lc
J
;
:
b
d
1
h
s
t
k
8
C
t
8
n
E
t
2
d

PROIZVODNI TVOREC DELO -
SODOBNA MUTACIJA
‘tie,- ATa^. Cene Matičič
r&daljevanje iz prejšnje Kevilke
Dileme so že tu
Pesimisti menijo, daje perspek-avnost dela »L« bolj ali manj za-!ta v sivino, sedanje stanje jim ^dži kot dokaz, da je tako.
Nedvomno drži, da bo tu opl-an.a evolucija trajala toliko časa, ■°kler bodo na svetu »zaloge« ^kvalificirane, le za težka ru-aina dela sposobne in slabo pla-:abe delovne sile. Te »zaloge« kot kočan magnet pritegujejo tisti ■apital, ki se investira v stare in-lustrijske sisteme. Povsem normalno je, da se pretaka najprej 'roti tistim deželam, kjer sluti laiugodnejše pogoje, predsem ktiogijivo« in disciplinirano de-Ovno silo, ter politično stabil-l°st. In tako, kot se je v šestdeseti letih usmerjal proti deželam 'zhodne Azije, se dandanes 'Pričo tam že dosežene industrializacije in naraščajočih stroškov lelovne sile pričenja usmerjati >roti Južni Ameriki, v precej pre-kdnejši in obotavljajoči se smeri la tudi proti nekdanjim socialističnim deželam.
Gledano perspektivno in na i°lgl rok, bodo ob izteku te evoln-'IJe vse dežele industrializirane, k to tudi v primarnem sektorju 'VR, kar z druge strani pomeni, *a bo delež populacije, ki se napovedno ukvarja s pridelovanjem ikane, prav tako minimalen, kot 8 sedaj v deželah IDR.
Razkorak med kvalifikacijami ‘beh skupin dežel se bo zožil, : čemur ne bo prispeval le tok Spitala iz IDR, pač pa v vedno rečjl meri tudi tok oz. prenos ‘know-howa«, ki mora nujno podati vzporedno s kapitalom starših industrijskih sistemov.
Prav tako je razumljivo, da tudi Slede UIS sedanje industrijsko ‘azvite dežele ne bodo imele več absolutnega monopola. Konku-'enca med IDR in »nekdanjimi« -'VR na svetovnem tržišču bo to-'eJ globalizirana, in na tržiščih ■bdustrijskih proizvodov, tako ti-^Ih na bazi SIS kot na bazi NIS, ie bo razvila ostra, neusmiljena 11 tudi brutalna konkurenčna borba.
Le ob poznavanju sodobne, Marsikje že prav brutalne tehno-loške evolucije si že dandanes
lahko razlagamo dejstvo, da so nekatere velike industrijske korporacije v nekaj zadnjih letih povečale obseg proizvodnje tudi do 30 odstotkov ob istočasnem, prav tako do 30-odstotnega zmanjševanju dela. (Tovarne avtomobilov kot Renault, izdelovalci računalnikov in računalniške opreme, kot IBM...) Ink temu jih ne prisiljuje le uvedena avtomatizacija, pač pa tudi ostra mednarodna konkurenca.
Reševanje problema nezaposlenosti v smislu ekonomske teorije, ki govori o tendenci prilagajanja nivoja plač med različnimi deželami, torej tudi med IDR in DVR, je le na meji marginalne možnosti. V resnici je rigidnost plač v IDR tolikšna, da kar močno ovira ali celo onemogoča prilagajanje plač med obema produkcijskima sistemoma. 0 kaki mobilnosti dela »L«, kar je možno in tudi običajno v samem okviru IDR, torej ni posebnega govora. Poleg tega so tudi socialne pridobitve v IDR tolikšne, da prosto delo »L« ni niti zainteresirano niti primerno motivirano za prehod v DVR, kajti višina raznih nadomestil in drugih socialnih dajatev je vsaj normalno precej višja od rednih plač v tretjih deželah.
Sicer pa je znova pritrditi ekonomski maksimi, da se faktorji proizvodnje usmerjajo vedno tja, kjer lahko dosežejo relativno večje in ugodnejše, ne pa slabše in manj ugodne pogoje dela.
V takšnih pogojih je popolnoma nemogoče determinirati tako imenovano »naravno« stopnjo brezposelnosti.
Kaže torej, da je pojav nezaposlenosti neizogiben! Lahko bo nižja, vendar ne na meji opti-muma! Socialne napetosti bodo blažje, vendar stalno obstojne! Kljub vsemu narašča, in z njo tudi bogastvo cele nacije. Osrednji problem bo torej v tem, kako in na kakšen način organizirati sistem delitve tega bogastva, kajti vsi sedaj veljavni ekonomski instrumenti delitve temelje na korelaciji s produktivnim delom.
Zaključek
Ekonomska evolucija, ki jo sprožajo nove tehnologije, je po-
zitivna in perspektivna. Njeno geslo: »Z manj dela doseči večje bogastvo« je tudi povsem skladno z večnim prizadevanjem za doseganje večje efektivnosti. Tudi sedanji problemi niso nič posebno novega, kajti s podobnimi se je človeštvo spopadalo že v prejšnjih stoletjih. Razlika je le v tem, da so dandanašnji mnogo bolj komplicirani, zaostreni in navidezno nerešljivi. Dileme o deloka-lizaciji kapitala ter o zaostreni konkurenci porajajo dvome o smotrnosti aplikacije tistih ekonomskih modelov, ki slone na »univerzalno« deklarirani ideji liberalizma o prosti menjavi.
Prosta menjava ali protekcionizem je torej problem, ki si ga v tem »prehodnem« obdobju zastavljajo prav vse države. Razrešujejo ga bodisi tako, da se dosledno drže sistema proste menjave ali pa protekcionizma, bodisi tako, da poskušajo na kar najoptimalnejši način vzpostaviti racionalno ravnovesje med obema. To je pot, ki jo preko raznih institucij, kot na primer: EU, NAFTA, ASEAN, CEDEAO, ECO-WAS, OPEČ itd., ubirajo tako DVR in manj razvite IDR kot tudi tiste IDR, ki jih prištevamo med najbolj razvite.
Verjetno niti z Aladinovo svetilko ne bi našel sodobnega ekonomista, ki bi načeloma ne prisegal na filozofijo »proste menjave«. To je princip, ki sloni na neštetokrat citiranih, preverjenih in dokazanih hipotezah številnih starejših in sodobnih ekonomistov vseh šol, vseh smeri. In vendar v svoji doslednosti ni bil še nikoli in nikjer v polnosti prakticiran. Tudi dandanes ne.
Vstopamo v ero tehnoloških sistemov avtomatizacije, kompju-terizaclje in informatike, ki postavljajo »na glavo« stoletja znane in preverjene ekonomske postulate. Zlasti tiste o razmerjih med proizvodnimi tvorci in proizvodnjo in o mutaciji tvorca »L« v novo formo povsem drugače pojmovanega tvorca kapitala »K«. Ti sistemi so diametralno oddaljeni od prvih »starejših«, ki so od parnega stroja dalje hitro raz-vijačl se, omogočili sedanjo stopnjo industrializacije.
In tako smo znova na točki, kjer nastopajo znaki in zahteve po določenih, omejenih in ča-
sovno limitiranih oblikah protekcionizma.
Ne mislim na oblike protekcionizma, ki jih hočeš nočeš morajo sprejemati DVR, pač pa na protekcionizem, ki se poraja v IDR.
Čeprav se kar dosledno strinjamo s predpostavko o »prosto-menjalnem« sistemu, nas določene ekonomske situacije večkrat prisilijo v logiko protekcionizma, seveda ob zavesti, da ne more nositi trajnega predznaka.
K protekcionizmu se najpogosteje zatečemo pri pretoku proizvodnih dobrin in pretoku kapitala.
Pri toku proizvodnih dobrin se kaže v raznih oblikah zaščitnega boja proti dumpingu.
Pri obratnosmernem toku kapitala j e proces nekoliko manj razumljiv. Po enosmernem pretoku kapitala iz IDR proti DVR, ki sproži zagon in omogoči industrijski razvoj v DVR, se nadaljevanje industrializacije v DVR lahko odvija z zmanjševanjem ali celo s prekinitvijo tovrstnega kapitalskega pretoka. Ob smotrnosti investiranja lahko ustvari tolikšen BDP na glavo prebivalca, ki že omogoča stopnjo nacionalnega varčevanja in s tem možnost investiranja lastnega kapitala. Ker se ob nizkih stroških proizvodnje stopnja investiranja dvigne tudi do 50 odstotkov, je to najboljša pot, da se (DVR) postopoma postavi na »lastne noge« in osamosvoji.
Podoba pri dajalcu kapitala je manj ugodna, kajti visoki proizvodni stroški v IDR mu normalno dovoljujejo komaj enoštevilčne investicijske stopnje.
Gledano primerjalno se torej SIS v IDR znajdejo v neenakopravnem položaju s SIS v DVR. Izvoz slednjih je neprimerno cenejši, to še zlasti, ker ob domačih (državnih) stimulacijah zdrkne tudi pod lastno proizvodno ceno. In tako se IDR znajdejo pred nujnostjo zaščite svojih starih industrijskih sistemov, torej prav tistih, ki so z izvozom lastnega kapitala omogočili zagon in razvoj (sedaj njim konkurenčnih) sistemov v DVR.
Ti protekcionistični ukrepi niso vpeljani, da bi onemogočali ali zavirali razvoj v DVR, pač pa, da bi amortizirali pretrese do-
mače tehnološke tranzicije in obdržali stopnjo zaposlenosti vse do vzpostavitve novih industrijskih sistemov (NIS) in novih pravil obnašanja na prostem trgu.
Takšne oblike protekcionizma tudi nimajo nič skupnega z dandanes pojavljajočimi se oblikami nacionalnega protekcionizma, ki ga pretežno razglašajo politiki demagogi.
Resnica je nekje drugje, namreč v nuji, da je potrebno umiriti eksplozivnost tiste rasti, ki sproža nevarnosti špekulativne erozije razdiralnega vplivanja na socialno strukturo ter urbanizacijo samih DVR. Tudi v teh deželah, kjer so tendence razvoja sicer nujno hitrejše in živahnejše, mora ob zavesti racionalnosti le prevladati oblika takšne tranzicije, ki umirja »igre strasti«, omogoča boljšo orientacijo in spodbuja delovno disciplino, kar vse-je tudi njim samim v korist.
Sama konkurenca DVR ne zavira prehodnih procesov, jih pa prav gotovo otežuje. Nevarne hibe so v neadekvatnosti razvoja aktivne populacije in v neadekvatnosti ekonomskih potreb-zah-tev; torej v dveh kategorijah institucionalne in kulturne narave, ki se le zlagoma spreminjajo in katerih edini pendant je proces demografskega staranja populacije.
Seveda nastajajo s tem nove težave glede finansiranja pokojnin ter zdravstvenega in socialnega skrbstva, vendar so ti problemi v primerjavi z grozeče naraščajočo nezaposlenostjo mnogo manjši in preje rešljivi.
Verjetno je kazno prisluhniti sodobnemu mnenju, celo teoriji, ki trdi, daje starejša demografija dandanes bolj inovativna in bolj kreativna v ustvarjanju nacionalnega bogastva. Demografska politika, ki sloni na nekoliko nižji, zmernejši demografski stopnji, omogoča namreč distribucijo in koncentracijo ustvarjenega bogastva na manjše število indivlduov, ki so zaradi tega lahko bolje izobraženi in bolje adaptirani zahtevam in potrebam novih produkcijskih sistemov. In ker je takšen proizvodni sistem sposoben ob številčno manjši angažiranosti dela »L« ustvarjati precej večje bogastvo, tudi spodobno financiranje pokojnin ter
zdravstvenega in socialnega skrbstva ne more več predstavljati nekega posebnega zaviralnega momenta.
Demografsko zaviranje ima namreč to prednost, da omogoča kapitaliziranje, na manjše število mlajših, vendar zelo dobro izobraženih in usposobljenih indivi-duov, namesto da bi multipliciral slabo izobraženo in sodobnim sistemom neadaptirano armado proletarcev. Njegova druga prednost je v višji stopnji varčevanja, ki omogoča večjo in močnejšo rast BDP na prebivalca.
V luči starejših, stoletja veljavnih pravil, ki se jih kot »pijanec plota« drže predvsem sindikati pa tudi precejšnji del gospodarstva (tudi v Sloveniji), so takšna razmišljanja paradoksalno zgrešena. Tradicionalne teorije, ki podčrtuje bolj ali manj tesno ko-relativno zvezo med demografsko rastjo in bogatenjem, izhajajo pri tem iz naslednjih dveh hipotez:
—	daje »delo L« redka dobrina, torej, relativno omejen proizvodni tvorec in
-	da je substitucija med kapitalom in delom vedno možna. (Ri-cardo-Marx-Solow)
Kot je v tem zapisu prikazano, pa v nastajajočem ekonomskem kontekstu nobena teh starih hipotez (zlasti pa ne druga) ne drži več. Kot na dlani so namrreč nove, ki dajejo primarno prednost kapitalu, v katerem je akumulirana profesionalna, tehnološka tehnična in široko kulturna izobrazba. Torej bo potrebno staro stališče, ki pravi: »Čim številčnejša je mlajša populacija, tem večja je tudi verjetnost, da se iz nje izlušči kreativna genialnost«, zamenjati z novim, sodobnejšim, ki se glasi:
»Le iz vrst demografsko omejenega števil mlade populacije je moč pričakovati vrhunsko sposobne, kreativne pa tudi genialne posameznike.«
S tem ne plediram niti na »družbo starcev« niti na vračanje k Malthusu. Želim le opozoriti, da je demografska politika eden najpomembnejših aspektov tranzicije, ki jo že doživljajo razvite dežele, in tudi Slovenija v načrtovani perspektivi. Razumeti je torej, da se moramo poglobiti v področje iskanja in trasiranja novih, sodobnejših pogojev proizvodnje.
Sleherna apologija nekega »staranja« populacije in zatekanja k protekcionizmu (in to slednje je v naših glavah še kako prisotno) ne ustreza deklariranim vrednotam. In če so določene oblike protekcionizma dandanes še vedno upravičene in tudi nujne, je vendarle kot na dlani, da si v prehodnem stanju ustvarjamo tiste pogoje, ki omogočajo postopno nastajanje absolutiza-cije principa proste menjave, globalizacije naših ekonomskih odnosov in mladostnega razcveta slovenske populacije. Konec
ban Jan
Komune da ■
Kraljevina SHS je torej priznavala le tri narodnost’ Makedoncev, Bosancev in drugih ni štela. Aleksander, takrat, 1. decembra 1918, torej takoj po *°hcu I. svetovne vojne še regent, ki je takoj zavladal s trdo roko, je takoj združil kraljevino Srbijo ? kraljevino črno goro. Z uvedbo banovine je kralj še °lj zabrisal narodnosti, vendar pa je takratno ^adno slovensko časopisje ustanovitev enotne ikavske banovine toplo pozdravilo, čeprav je nekaj asa ostala brez Bele krajine. V resnici je kralj med ■Jugoslovanske narode vnesel duha nasprotnosti. ako sestavljena Jugoslavija, čeprav s 1. decem-f0m 1918 ustvarjena kot realizirana Jugoslovanka ideja, je bila zelo pisana, neenotna, pestra v vseh Pogledih: narodnostnem, verskem, gospodarskem, 'drlturnem, zgodovinskem. Ti, zdaj združeni narodi d° se poleg ostalega v I. svetovni vojni tudi bojevali da različnih straneh: na centralni in na antantini. ake države, pravi zgodovina, take združitve na f^etu ni bilo. Zato je že ob svojem nastanku v sebi d°sila kali prihodnjih spopadov ter razpadanja.
vse poskuse demokratizacije in vnašanja narodnostnih in socialnih pravic je kralj s svojimi oblastniki, policijo in orožništvom surovo zatiral. Tudi ubijanjem. Zato je dobil prilastek ,Krvavi Aleksander’.
Kako je kralj tudi glede jezika hotel poenotiti in še bolj centralizirati, kaže naslednje. Velikosrbizem je prek kralja po vsej državi v šole in urade vpeljeval in vsiljeval srbščino s cirilico. Kralj je to še posebno želel vsiliti Slovencem oz. dravski banovini. Zato je iskal ustrezno osebo, ki naj bi jo postavil za uslužnega bana. Med drugimi je izbral tudi takratnega zanimivega pisatelja in advokata, sicer' liberalno nastrojenega dr. Antona Novačana. Le-ta je v Celju začel izdajati glasilo Naša vas. Njegovo gibanje se je zavzemalo za kmetijstvo. In še za nekaj posebnega: Slovenci in Hrvatje naj bi na zunaj postali en sam narod, Jugoslavija pa zadružna država z gospodarskim parlamentom. Verjetno je bilo to tisto, o čemer je leta 1970 pripovedoval književnik Josip Vidmar, kar pa v Zgodovini ni zapisano (morda je kje vendarle?). Kralj Aleksander je namreč Novačana (1929. ali 1930. leta) povabil na Bled, kjer je bila kraljeva rezidenca Suvobor. Takrat mu je v dolgem razgovoru predlagal, naj prevzame dolžnost bana dravske banovine. A to pod pogojem, da mu zagotovi uvedbo srbohrvaščine, ki naj bi tudi na Slovenskem postala uradni jezik. Na kaj takega pa Novačan kot zakoreninjen Slovenec ni pristal. Ta epizoda nam tudi dokazuje, kako je velikosrbski Beograd pod vsemi vladarji po vsej sili in po vsej državi hotel uvesti srbščino. Zadnji tak poskus smo doživeli pred leti s posiljevanjem takoimenovanih jeder’. Take in podobne zadeve so razjedale kraljevo Jugoslavijo na ■vseh področjih življenja.
Zaradi boljšega pregleda dogodkov, ki sodijo k naši tematiki, naj zdaj naštejem nekaj tega v telegrafskem stilu. Po vrsti.
1. decembra 1918 regent Aleksander Karadjordje- . vic razglasi ustanovitev Kraljevine SHS.
Aprila-maja 1919 nadaljevanje bojev za osvoboditev slovenske Koroške (general Maister).
24. aprila 1920 je bila v Ljubljani krvavo zatrta stavka železničarjev. Ubitih je bilo 14 železničarjev.
10. oktobra 1920 je Jugoslavija (in Slovenija) v coni A na Koroškem izgubila plebiscit. V Avstriji je ostalo 100.000 Slovencev.
12. novembra 1920 je bila v Rapallu sklenjena pogodba med kraljevino SHS in Italijo. Na italijanski strani je ostalo okoli 300.000 Slovencev.
30. decembra 1920 je kralj razglasil Obznano.
28. junija 1921 je bila sprejeta takoimenovana vidovdanska ustava.
2.	avgusta 1921 je bil objavljen diktatorski zakon o zaščiti države.
1.	junija 1924 je bil v Trbovljah krvavi spopad z Orjuno.
20. junija 1928 je bil v narodni skupščini v Beogradu ubit voditelj HSS Stjepan Radič.
6.	januarja 1929 kralj Aleksander Karadjordjevič uvede diktaturo.
Od 1929. do zlasti 1933. leta je razsajala huda svetovna gospodarska kriza. Brezposelnost je bila uničujoča, revščina vse večja.
3.	oktobra 1929 je država SHS ukinjena in izide zakon o Kraljevini Jugoslaviji. Osnovnih je 9 banovin.
3. septembra 1931 kralj izda oktroirano (nasilje) ustavo.
10. decembra 1934 je knez namestnik Pavle Karadjordjevič fašistično usmerjenega srbskega bankirja dr. Milana Stojadinoviča v Jevtičev! vladi imenoval za finančnega ministra.
V začetku 1935 se je knez Pavle skrivaj odpeljal k Hitlerju. Z njim se je dogovoril za sestavo nove profašistične vlade, v kateri je bil potem tudi dr. Anton Korošec in podobni reakcionarji iz drugih banovin, oz. krajev.
5. maja 1935 so bile državne volitve. Javne. Kmalu po volitvah seje v Beograd pripeljal Hitlerjev minister in maršal Herman Gčring. S Stojadinovi-čem je pomagal razbiti Malo antanto.
24. junija 1935 sta Stojadinovič in dr. A. Korošec sestavila novo vlado, in sicer iz slovenske klerikalne, muslimanske ter srbske radikalne stranke. Ustanovila s klerofašistično je tudi JRZ — Jugoslovansko radikalno zajednico z vsebino, ki je od Hitlerja prevzela fašistično geslo: en vodja, en kralj, en narod!
Poslej je klerofašistična Katoliška akcija delovala vse močneje. Škof dr. Rožman, dr. Miha Krek, dr. Jože Basaj in prof. Tomec so tudi Katoliško akcijo reorganizirali po fašističnem vzorcu. Jedro so bili Mladci. Dr. Erlich pa je akademike zvrstil v katoliške Stražarje. Pri tem je bila agilna klerofašistično čuteča duhovščina. A. to le v ljubljanski škofiji. Namesto razpuščenega Orla so ustanavljali tudi Fan-
tovske odseke in dekliške krožke. Imenovani so bili predhodniki bele garde in pozneje domobrancev.
12. julija 1935 seje začela velika stavka železarjev na Jesenicah, kije trajala 7 dni.
3junija 1936 se je začela stavka gradbincev na Jesenicah, kije zajela tudi druge kraje.
27. julija 1936 se je v Kranju začela stavka tekstilcev, kije zajela tudi Maribor in druge kraje. Po njej je bilo več vodilnih organizatorjev stavke zaprtih, še več pa je bilo odpuščenih.
25. marca 1937 je Stojadinovič podpisal pakt s fašistično Italijo, kajti režim Stojadinovič-Korošec je bil slab in trhel. Dr. Korošec se je s svojimi buržoaznimi sodelavci spet odpovedal zasužnjenim Slovencem in Hrvatom na italijanski strani.
V tem času pa je slovenski ban dr. M. Natlačen na meji pri Planini ljubeznivo sprejel Duceja Mussolinija.
Podobni prijateljski odnosi so se razvijali tudi med Stojadinovič-Koroščevo vlado in Hitlerjevo Nemčijo. Dopuščala sta mu vse večje ropanje jugoslovanskega narodnega bogastva in blaga. Časopisje je moralo o tem molčati.
18. aprila 1937 je bil na Čebinah končan ustanovni kongres KPS, ki je sprejel zgodovinsko pomembno resolucijo, usmerjeno proti širjenju naci-fašizma, kajti Hitler, ki je v Nemčiji prišel na oblast že 31. januarja 1933 je že grozil z vojno.
Sredi marca 1938 je Hitler zasedel Avstrijo in jo pripojil Rajhu. To je jugoslovanska vlada pozdravila.
Marca 1939 so Hitlerjevi nacisti zasedli tudi če-hoslovaško.
22. avgusta 1939 je kaplan Andrej Križman z Jesenic v imenu klerofašistične zveze združenih delavcev - ZZD voditelju Rudolfu Smersuju predlagal, naj ministrstvo za socialno politiko prizna JUGO-RAS in ZZD.
1. septembra tistega leta - 1939 - pa je Hitlejreva vojska napadla Poljsko in s tem začela obsežno Drugo svetovno vojno.
Že naslednje, 1940. leto je Hitlerjeva vojska napadla in zavzela tudi Francijo, Nizozemsko in Belgijo. Napadali pa so tudi Veliko Britanijo.
30. novembra 1939 je Rdeča sovjetska armada napadla malo Finsko, ki se je s premirjem končala šele 12. marca 1940.
9. aprila 1940 se je Hitlerjeva vojska izkrcala tudi na Norveškem in zasedla Dansko.
Dalje prihodnjič
F09ANCI RADI SANJAJO?
Najbolj nemaren, najbolj zavržen, najbolj nebodigatreba človek je danes v Sloveniji politik. Res, nekoč smo Slovenci zaupali vsaj umetnikom. V davnih časih, ne teh polpreteklih, kot hočejo nekateri poudarjati, so Slovenci verjeli prijateljem, če že niso mogli verjeti trgovcem, obrtnikom in politkom.
.Danes je seveda popolnoma drugače. Danes ne verjamejo niti umetnikom več. Še posebej kakšnim pisateljem. Zakaj pa jim tudi bi? Kajti vsi skupaj smo ustvarili razmere, v katerih se sovražimo, zmerjamo in preklinjamo. Če smo že tako dobri, da ne sovražimo svojih prijateljev, potem se potrudimo, da vsaj sovražimo njihove prijatelje. Najbolj pa sovražimo tiste, ki jih imajo drugi radi. In če jim hočemo storiti kaj slabega, kar je normalen postopek pri sovraštvu, jih začnemo imeti radi. Torej je ljubezen le naš pripomoček za sovraštvo.
Ta dva odstavka sem si vzel za izhodišče, da bo lažje razumeti tisto, o čemer bom danes razmišljal. Tema je sila aktualna. Za preteklost gre. Pa ne tisto davno, o kateri so in še bodo tekli veliki prepiri, kot npr. ob' letošnji 50. obletnici zmage nad nacizmom in fašizmom. Gre za preteklost zadnjih petih let, odkar imamo svojo državo, svojo oblast, svoje oblastnike. Gre za razmišljanje o tem, da je v vsakem primeru preteklost nepopravljiva, razen v enem primeru, če jo popravljate v sanjah. Večina pa si danes „pri nas preteklost popravlja tako, da o njej molči ali pove narobe (o njej laže), kot je res. Spomnite se samo tiste laži, ki jo je prejšnji teden izrekel v velikem intervjuju s Pučnikom na TV eden od gledalcev, kije rekel: »Zaradi tega, ker sem bil ministrant v cerkvi, nisem mogel diplomirati na fakulteti, ker so to vedeli moji profesorji.« Kako velika laž (gledalec je bil
namreč rojen leta 1961, torej je na fakulteti začel tam nekje 80-tega leta) in ilustrativen primer popravljanja svoje lastne preteklosti z lažjo.
Toda vrnimo se k bistvu mojega razmišljanja. V naslednjih odstavkih bom poizkušal našteti nekaj primerov," kako se te metode poslužuje legalna in legitimna oblast pri nas v Sloveniji. Pa naj gre za poslance v parlamentu ali za politične stranke, katerih predstavniki sedijo in odločajo tudi v vladi in drugih državnih inštitucijah. Začnimo z velikim nacionalnim projektom, ki se imenuje vzpostavitev nove lokalne samouprave, in na drugi strani reorganizacijo državne uprave. Več kot leto in pol smo poslušali, kako je potrebno energično zarezati v nekdanji komunalni sistem, da so nekdanje občine prevelike in ne omogočajo, da bi ljudje dejansko soodločali o zadevah, ki so za njih vitalnega pomena, da se bohoti državna birokracija itd. itd. In kar je bilo pri tem političnem filozofiranju najmočnejši argument: »V mali občini brez priveska, ki se mu reče državna uprava, bodo imeli ljudje in njihovi veljaki v občinskih svetih in občinskih upravah več denarja za tiste zadeve, ki so lokalnega pomena.«
Nič niso pomagali argumenti, da seveda ne bo tako in da si bo država vzela tisto, kar misli, da je njenega, ostanek pa bo namenjen lokalni samoupravi. Nič niso pomagala tudi rotenja, da se tako pomembna transformacij a ne more narediti čez noč in da bodo imeli novoizvoljeni predstavniki ljudstva v občinskih svetih in upravah velike težave. Najbolj glasno so za prekucniško transformacijo navijali v državnem zboru poslanci desnice s Krščanskimi demokrati in Ljudsko stranko na čelu. Pravi eksperti in poznavalci bodočih dogajanj sta bila brata Podobnik, Zagožen,
madam Primožičeva in še bi jih lahko naštevali.
Danes, pol leta po sprejetju zakonodaje in volitvah se je seveda izkazalo, da so zgoraj omenjeni oblastniki-poslanci v državnem zboru mlatili prazno slamo in da so imeli prav tisti, ki so se zavzemali za trezne presoje in postopno uvajanje lokalne samouprave. Toda glej ga zlomka. Le šest mesecev je minilo in prejšnji teden so v slovenskem parlamentu nekateri poslanci na prav primitiven način popravljali svojo šest mesecev staro preteklost. Prav v oči mi je padla raz-
nekdanji predsednik komisije za lokalno samoupravo dr. C. Ribičič o tej temi pred sprejetjem zakonodaje napisal celo knjigo z naslovom »Centralizem zoper Slovenijo«. Najmanj kar bi moral predlagati J. Podobnik, je, da zahteva rehabilitacijo dr. C. Ribičiča kot nekdanjega predsednika komisije, ki je imel več kot stoodstotno prav na tej točki, ne pa da popravlja svoja stališča s stališči Ribičiča.
In, spoštovani gospodje, še pomembnejše popravljanje vaše preteklosti je vezano na birokracijo, kjer ste volilce dobesedno nalagali. Kajti nekdaj smo imeli v nekaj več kot
prava o grdih namenih države po centralizaciji, kjer je bil najglasnejši J. Podobnik, in to prav tisti Podobnik, kije delil politične kvalifikacije tistim, ki so opozarjali na neizbežni centralizem, če bo sprejeta takšna lokalna zakonodaja. Če me spomin ne vara, je »nezaželeni« in »odstopljeni«
o predsednikih občinskih svetov in županov pa še kakšnih tajnikih občinskih uprav pa sekretarjih občinskih svetov itd. itd. Torej število dobro plačanih pomembnežev se je najmanj podvojilo in ne zmanjšalo, kot ste govorili vo-lilcem. Vse to pa seveda tudi stane davkoplačevalske žepe. In namesto da bi davkoplačevalci zbirali denar za zadovoljevanje svojih potreb, ga morajo najprej zbrati za plače teh veljakov, kajti danes se dela še samo za denar. In prav je tako.
Naslednja zadeva, ki pomeni popravljanje preteklosti, je vezana na razprave v zadnjem tednu v parlamentu o zakonu ali varianti zakona o plačah. Tu pa se je seveda pokazalo, da poslanci v državnetii zboru delujejo vse bolj debilno. Da se takoj izognemo nesporazumu: »de-
60 občinah toliko tudi predsednikov izvršnih svetov in predsednikov občinskih skupščin, ki so bili dobro plačani funkcionarji. Danes je ostalo približno toliko upravnih enot države s funkcionarji, poleg tega pa še 147 novih funkcionarjev pomnoženo z dva, ko govorimo
bilnost« ni mišljena kot žaljivka, marveč kot jo uporablja Lacan: kot stanje oklevanja med dvema diskurzoma. Debilno ravnamo, če na primer hočemo biti v kaki situaciji socialni pravičnež, zahtevamo zase prezpogojno avtoriteto v zvezi s tem, hkrati pa skušamo to avtoriteto ute-
meljiti s tipično histeričnim nenehnim opravičevanjem, navajanjem razlogov, zakaj bi bilo dobro, če bi še naprej ostali Pravičnež. In poslanci v državnem zboru so s svojim reagiranjem na Pavlicov zakon o plačah potrdili debilnost svoje pozicije. Na eni strani so vsi počez govorili in trdili, da je naj nižja sedanja plača problem za preživetje velikega števila slovenskih družin in da so problem tudi enormne plače nekaterih menedžerjev. Na drugi strani pa so zloustno opozarjali, da dvig najnižje plače lahko resno ogrozi nekatere industrijske panoge in da omejevanje naj višjih plač potiska državo zopet v naročje socialistične logike državnega in-tervencionizma. To oklevanje poslancev je seveda le učinek nekega bolj temeljnega oklevanja, temeljne neodločnosti poslancev, ki bi radi sedeli na dveh stolih: bili na strani »malih« ljudi, toda tako, da jim ne bi nič dali; bili odgovoren subjekt gospodarstvu in zgolj njemu (novim lastnikom) - toda tako, da se ne bi zamerili menedžerjem in jim nič vzeli; in na koncu ne bili bolj papeški, kot je papež do samega sebe in svojih plač. »Mandat le traja samo štiri leta in zakaj bi s škarjami rezal svoj žep,« je očitna logika pri večini poslancev v državnem zboru. Upajmo, da na to ne bodo pozabili volilci že prihodnje leto. In upajmo, da vsi tisti, ki so nasprotovali taki zakonski rešitvi, na naslednjih volilnih shodih ne bodo imeli možnosti pred volilci popravljati te svoje preteklosti.
Tako kot sem zapisal na začetku; je mogoče preteklost popravljati le v sanjah. Sanjate, da ste takrat, ko je bil v parlamentu na dnevnem redu zakon o lokalni samoupravi ali pa zakon o najnižji in naj višji plači, namesto na levo odšli na desno. Toda sanje na splošno ne veljajo za zelo solidno popravljalnico preteklosti. Ko se zbudite, se zaveste, da niste zadeli na loteriji, da ste ravnali kot packa, in vse je narobe, kot je bilo.
Sultan
Franček Rudolf: * v
Praktični fundamentalizem
FESTIVAL HUMORJA
Slovenija ni nič posebno izrazita. Tako je rekel nekdanji ameriški veleposlanik v Jugoslaviji. S tem je hotel povedati, da druge nekdanje jugoslovanske republike pač so izrazite. Tudi je rekel, daje Slovenija egoistična in vase zaverovana. (Ker se spomnimo časov, ko takšna res ni bila, se ne moremo spomniti, zakaj bi bilo bolje, če bi bila drugačna, kot je).
V ZDA se baje trinajst odstotkov družin vsako leto kam preseli. V Sloveniji je takih družin samo tri odstotke. Tako kot v Avstriji.
Po zdravi logiki bi torej sklepali, da se povprečna družina v ZDA preseli v nekaj manj kot sedmih letih. Povprečna družina v Sloveniji ali Avstriji pa enkrat na trideset let. Če pri tem upoštevamo, da se niti v Sloveniji niti v Avstriji kdovekam niti preseliti ne moreš, potem vidimo, kaj se dogaja s Slovenci in Avstrijci (za razliko od Ameri-kancev). Pribiti so na domači kraj in na domačo geografijo.
Na koncu pa se hudobni Američan še spomni in zatrjuje, da so Slovenci sebični.
Kakšni pa naj bodo?
Kdor se ne seli, si težko poišče novo in drugačno delo. Tudi študira nekoliko težko. Tudi težko spremeni življenjsko okolje. Težko sreča in spozna veliko novih ljudi. Težko pride do novih priložnosti. Tudi na sploh težko kaj spremeni.
Če pa je za nekoga vse to, kar sem zgoraj navedel, težko, potem je seveda težko verjeti,
da bi se takemu človeku ali takim ljudem spreminjala tudi plača. Zato je boljše, da državni zbor sprejme zakon o najnižji in o najvišji plači.
Oglejmo si najprej najnižje plače: neverjetno je, s kako malo denarja se človek pretolče, če se ne seli. Če ne spreminja okolja. Če ne študira. Če nima otrok. Če ne menjava žen (ali mož). Če ostaja v bližini domače njivice in zidanice. Če vztraja pri starih znancih in ne išče nove. Če ne zamenjuje domačih živali. Če si je enkrat za vselej izbral vrednote in pri teh vztraja.
Kako bo človeku z majhno plačo uspelo, da bo vseeno na boljšem od velike večine tistih, ki se bodo selili, menjavali stanovanja in okolje in delo in partnerje? Tako, da pač vsega tega ne bo menjaval. Bodi, kakršen si, in vztrajaj!
Pri tem ti bodo delo in zaslužek iskali menedžerji. Sicer bodo plačani do dvanajstkrat več kot ti. Vendar, tako kot si ti plačan bistveno manj, kot bi bil v državah, kjer je delovna sila draga in zato gospodarstvo peša, tako bo tudi tvoj menedžer moral dosegati rezultate z bistveno slabše plačanimi delavci kot pa menedžer njegove konkurence
v tujini. Če k temu dodamo, da pri nas vlada načelo, kako je potrebno omejiti najnižje plače, da ne bi tovarne po nepotrebnem propadale, je potrebno tudi omejiti plače menedžerjev - da ja ne bi kje dobili preveč dragocenih in preveč uspešnih menedžerjev. In da ja ostanejo ceneni menedžerji na čelu podjetij s cenenimi delavci.
Zakaj so potrebni poceni delavci in poceni menedžerji? Da lahko imamo vsaj drago državo. Znano je, da se poceni delavci in poceni menedžerji posebno trudijo, da bi čimveč naredili in zaslužili za blaginjo države in slabše kot so plačani, bolj nesebično poslu-
jejo. Če že ne eni ne drugi nimajo sijajnih in dragocenih plač, imamo vsaj sijajno in dragoceno državo.
Če so omejene naj nižje in najvišje plače, so vsi zaposleni na istem: omejeni pač. Omejeni delavci in menedžerji naj torej dosegajo neomejene uspehe. In to v državi, ki tudi sama sebe uspešno omejuje-
No, ne moremo reči, da se Slovenija sama omejuje. Omejuje jo že njena naravna velikost. In ustaljeno število prebivalcev. Omejujejo jo tudi veliki sosedje. Hrvaška ima vojno, ■ Italija optante, Avstrijci velike združene nemške sosede in Madžari spomine na socializem. In ker je Slovenija država, znotraj katere težko menjaš okolje, je seveda tudi država, kjer se nič ne sme spreminjati: ne samo .trdnost tolarja, tudi trdnost plač (tako naj višjih kot naj-nižjih) ne. Kako naj Slovenija pri vsem tem postane manj egoistična in bolj izvirna? Jasno je, da je egoizem tisto, kar edino lahko zagotovi mir na Balkanu. In prinese
ogromne uspehe. (Dan na dan se nam razkrivajo ti uspehi na primeru nesebičnih evropskih držav, ki nesebično pomagajo sprtim stranem na tleh nekdanje Jugoslavije, tistim sprtim stranem, ki skušajo na vsak način nesebično pomagati druga drugi pri izgubljanju vojne.) Preden se bo kdorkoli hotel ukvarjati s Slovenijo, bi Slovenija morala poskrbeti sama zase. In si sama dati pomen. Posebno še, če je svet že naveličan novih in novih zgodb o novih in novih državah. Torej, če se bo v Sloveniji kaj spremenilo, posebno še sunkovito spremenilo, se zna zgoditi, da nam vsi Slovenci za spremembo zbežijo v okolja, kjer se spremembe nikoli ne dogajajo. Pa to še ne bi bilo najhujše. Hujše bi bilo, če bi v Slovenijo pridrveli vsi Evropejci, ki so si od nekdaj želeli, da se jim v življenju, pri delu in v domačem kraju ne bi dogajale spremembe. Pa so se jim kljub temu. Če bi se to zadnje uresničilo, ja, potem bi to bila za Slovenijo zares velika sprememba.
Vendar se ne smemo bati: v državah, kjer se najprej in predvsem politiki dogovorijo, kaj je tisto minimalno, za kar se bo ljudem ljubilo delati, ne bo nobenih tekmovalnih prerivanj na tržišču. Če država vsem delavcem (tistim z najmanjšimi in tistim z naj večjimi) plačami dopove, da se ne bo prav nič spremenilo in da se tudi nič ne sme spremeniti, ker pač moramo biti vsi srečni, da smo vsaj uspešno
omejeni. Če že nemoremo biti srečni, da nas nič ne omejuje.
Kjer ni tržišča delovne sile, ni tržišča znanja in niso potrebni ne dobri delavci, ne strokovnjaki in ne dobri učenci. In kjer vsi ti niso potrebni, se tudi seliti ni potrebno, zato nova stanovanja niso pretirano potrebna, raje pleskajmo mesta, raje naj si vsakdo zgradi svojo hišico kje v gozdu. Pač pa so potrebne večpasovne ceste, da se bo čimveč ljudi pripeljalo pogledat vso to krasoto in stalnost in nespremenljivost in se potem odpeljalo mimo. Da se ja ne bi kdo ustavil in kaj spremenil.
Na Festivalu humorja sem slišal vrsto izrekov. Zato že nekaj dni tudi sam kujem razne izreke. Ne izreke, gesla. Ta gesla se kar sama ponujajo. Recimo:	»Brezposelni
vseh dežel, združite se v boju za pravično nadomestilo!« Potem še tale: »Minimalne plače maksimalno varujejo delovna mesta.« Ali pa še kakšna o menedžerjih: »Maksimalne plače maksimalno varujejo zanesljivost minimalnih plač.«
Za konec še: »Strast, ki se sprošča v debatah o omejevanju plač, olajšuje proizvodnjo in uspehe.«
Desetletja dolgo so družbo spreminjali izreki v časopisih (in gesla na stenah). Če sebično pomislim samo nase: zakaj se ne bi navadil na takšen slog humorja? »Vedno isto je tudi nekaj.« Ali pa: »Vedno isto nemogoče učinkuje umirjujoče.«
"
v
ii
0
Sl
1
ti
0
a
si
P
c
t
i
h
c
E
i
S
s
1
<
1
i
i
!
]
'
I
'
; i !
'
;
i
i
■
S
!]
(
Pl
d
V:
f|
ti
ti
B
e
i
£
i
ti
1'
i
k
il
v
Sc
3:
'e
»
ti
d
o
ic
ti
i;
teliliilSIiiSiiiiiillil
msšmmmmmmm


CINIZEM »PRAVNE DRŽAVE«
Pred upravno zgradbo mariborskega Špedtransa, ki je v stečajnem postopku, že skoraj dva tedna neprekinjeno dan ta noč protestira Dragica Tomič s svojima mladoletnima °trokoma: Igorjem, ki obiskuje prvi letnik srednje tehnične krojne šole in osnovnošolcem Mariom. Kakor pravi Dragica Tomič, se je cela družina »utaborila« v ladi samari pred uPravno zgradbo Špedtransa zato, da njenih otrok ne bi ogoljufali za odškodnino, ki jima pripada po očetu. Ta se je avgusta leta 1982. kot Špedtransov šofer ne po svoji krivdi, Startno ponesrečil v okolici Mostarja, ko je v spremstvu Policistov peljal specialni tovor iz Nikšiča v Zagreb.
»Po smrti moža so mi vo- sem se sama odpovedala od-
KAJ DELAJO
dilni v Špedtransu obljubili taarsikaj: tudi to, da bo družina dobila odškodnino in da bo podjetje štipendiralo otroka. Dali so mi celo okoli 500 mark nekakšne akontacije odškodnine. Kmalu po Pogrebu pa so na svoje obljube pozabili,« pravi Dragica Tomič, ki se tistih časov spominja z vidno prizadetostjo.
Ob tragični smrti moža in očeta je družina Tomič živela v podnajemniškem raz-taerju v enosobnem stanovanju pri Dragičini mami. Dragica je Špedtrans zaprosila za dodelitev primernega stanovanja, njena mati pa je bila Špedtransu pripravljena prepustiti enosobno stanovanje. V Špedtransu so Prošnji Tomičeve ugodili, vendar so postavili dva pogoja:	Dragica bi morala
v svojem imenu in v imenu svojih otrok podpisati izjavo, da se odpovedujejo odškodnini po pokojnem možu Ul očetu, nakup novega dvosobnega stanovanja za Dragičino družino in njeno mater pa bi moral sofinancirati tudi Intes, v katerem je bila in je Dragica še danes zaposlena.
»Sama sem na pogoje Špedtransa takoj pristala, vendar se nisem mogla odpovedati odškodninskemu Zahtevku v imenu mladoletnih otrok. To bi lahko naredila samo v soglasju s centrom za socialno delo, ki pa takšnega soglasja ni hotel izdati,« pojasnjuje Dragica Tomič in dodaja, da so jo na Centru za socialno delo opo-zorili, da je dolžna poskrbeti za to, da bosta mladoletna °troka dobila odškodnino.
Od obljub je ostalo malo
»Novo stanovanje smo dobili, vendar je dal zanj Špedtrans samo 16 odstotkov Vrednosti v zameno za to, da
Kakor pravi, niti ne ve natanko, kdo ji je dolžan plačati odškodnino - Špedtrans ali Zavarovalnica Maribor. V Špedtransu so ji zatrjevali, da so bili šoferji zavarovani, zavarovalnica pa se izmika, da Špedtrans ni plačeval premij...
Trnova pot do odškodnine
Kadar ima zlomek mlade, jih ima več. Stvar se je še bolj zapletla, ker Dragičin odvetnik po uvedbi stečajnega postopka v Špedtransu ni pri stečajnem upravitelju pravočasno vložil zahtevka za izplačilo odškodnine. Sedaj tudi stečajni upravitelj Mitja Zagrajšek ne more nič več narediti, čeprav je, kakor pravi Dragica, človek z veliko besedo, saj si prizadeva za humano rešitev problema. Vendar bo za vključitev terjatve Tomičevih v stečajno maso na naroku mo-
pecivo, kjer je Dragica članica sindikata delavcev v kmetijski in živilsko-pre-delovalni industriji. Predstavniki tega sindikata so jo v času protesta obiskali in ji zagotovili pravno pomoč. Prav tako jo je obiskal tudi mariborski župan dr. Alojz Križman in ji ponudil pomoč občinskih strokovnjakov.
Kakšen bo epilog?
Ali bo »pravna država« po 12 letih in pol končno uspela odmeriti Igorju in Mariu pravično odškodnino? Ali bosta otroka prej odrasla; kot bosta dobila odškodnino

ittniililiiliih ntikn»ih
■ repuDiisKin ooDOviii

S5
| Sindikat državnih in družbenih organov
MORS zagotovil pogoje za delo sindikata
nje, ki jima pripada tako po zakonih kot po moralnih načelih? Bo družina Tomič v svojem obupnem poskusu protesta uspela?
Odgovor na vsa ta vprašanja je, kakor pravimo, v »pravni državi«. Morda bo
škodninskemu zahtevku.
Mamino stanovanje, ki smo ga prepustili Špedtransu, je pokrilo 50 odstotkov vrednosti novega stanovanja, Intes je prispeval 30 odstotkov, štiri odstotke vrednosti stanovanja pa sem plačala sama kot soudeležbo.«
V skladu z opozorili centra za socialno delo je Dragica Tomič za svoja otroka terjala odškodnino, da bi imela na startu za šolanje in življenje vsaj približno takšne možnosti, kakor če bi še imeli očeta. Poiskala si je odvetnika in začela so se dolgotrajna pogajanja in pravdanja z vodilnimi v Špedtransu in z Zavarovalnico Maribor za okoli šest milijonov tolarjev odškodnine, kolikor po oceni Dragičinega odvetnika otrokoma pripada.
Mlini naše pravne države, če jo tako sploh smemo imenovati, pa meljejo počasi.
Dragica Tomič še danes nima v rokah pravnomočne sodbe O tem, koliko odškod- Mario, Dragica in Igor Tomič (z leve proti desni) vztrajajo v predd-nine pripada njenima otro- ver ju poslovne stavbe Špedtransa že dva tedna. Koliko časa bodo še koma čeprav je od nesreče morali, da bodo dosegli svojo pravico? (Foto: T. K.)
ralo dati soglasje vseh 350 sedaj kdo Dragici Tomič re-
ROS je 16. t. m. poslal obvestilo vsem sindikalnim zaupnikom glede izhodiščne plače, regresa in minimalnega izplačila plače. Obvestilo omenja še druga vprašanja (analiza učinkov zakona o plačah, problem aktov o organizaciji in sistemizaciji, pogodba o pogojih dela sindikata, spremembe in dopolnitve zakona o de- ........
gi lavcih v državnih organih, dodatki) kot podlago za sindikalno ;g;g g: aktivnost.	iiig
gij ROS-u in konferenci sindikata Ministrstva za obrambo je igig g;| uspelo s sedanjim ministrom podpisati (24. 5. 1995) pogodbo iiig gij o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo.	-g-g
:ig ROS se pridružuje aktivnostim v koordinaciji sindikatov ne- -g-g gi gospodarskih dejavnosti, ki je 23. aprila poslala predsedniku
KOL DUSia O-UDlia UU.SKUU.Iimu	gvoj-/vvicu.Drvm. ucjavuuou, ivi jtr ao. apiiid pua.Lcu.ct picuscuniAU
za šolanje in za start v živi j e-	vlade pismo kot pobudo za nujni razgovor o politiki postopnega
gi;
iii		j |j| j		i 1
				
___	* M JO
uiBfliiiiabijgn
nuni
izenačevanja izhodiščnih plač zaposlenih v gospodarstvu in ;gig negospodarstvu, analizi učinkov zakona o razmerjih plač, mase ig-g za stimulacijo in še nekaterih drugih vprašanjih.	>g-g
Drago Šccrnjavic, sekretar ■*•*•*v
gigi;
gg!
gigi :g:g:
Priznanja v pravih rokah	gigi
V okviru tradicionalnega praznika Vinska vigred v Metliki je gigi-Območna organizacija ZSSS Bele krajine v petek, 19. t. m., iiii
Bela krajina
%šiiii;giiiiiiiii*i;i;i;&^
________________________________________________________________________________________________ „ ______________________ __ !
k pogodbi o zaposlitvi
kdaj ima delavec skle-\0dlagi katerega pravnega plovnem razmerju od 1. 1.
1 delovnega razmerja. De-:a za nedoločen čas šele s to Prvih pogodbah o zaposli-
a opredelitev tarifnega in 3vrščeno delovno mesto, na ~rez navedbe tarifnega ra-6 delovno mesto razvrščeno '' ali je pogodba o zaposlitvi gg
minilo že 12 let in pol. Ker v Mostarju v zvezi s to nesrečo sploh ni bil izpeljan kazenski postopek na sodišču, je morala Dragica Tomič tam celo sama po policijskih postajah in na tožilstvu zbirati dokumentacijo o tragični nesreči moža. Po vsem, kar so v zadnjem desetletju doživeli, so Tomičevi izgubili zaupanje v pravno državo.
»Ko sem slišala, da je šel Špedtrans v stečaj in da bo prodan na licitaciji, sem se zbala, da bodo moja otroka ogoljufali za odškodnino. Odločili smo se iti pred upravno zgradbo Špedtransa in da se od tod ne umaknemo, dokler otroka ne dobita odškodnine, ki jima pripada,« pravi Tomičeva.
do 400 upnikov (fizičnih in pravnih oseb). Ali je to realno pričakovati ali ne, ta čas ne ve nihče.
Po mnenju nekaterih pravnikov bi lahko sedaj Tomičeva tožila za odškodnino odvetnika, ki ni pravočasno prijavil zahtevka v stečajnem postopku, saj so odvetniki za takšne primere zavarovani pri zavarovalnicah. Tako bi odškodnino morala zopet plačati zavarovalnica.
Dragica, Igor in Mario Tomič uživajo vso podporo med tistimi sedmimi delavci Špedtransa, ki jih je stečajni upravitelj poklical nazaj na delo. »Protestnike« pred upravno zgradbo Špedtransa obiskujejo tudi delavke podjetja Intes Kruh
;Xv;
štirim posameznikom slovesno podelila priznanja, ki so si jih :g:g zaslužili z večletnim delom pri uresničevanju in varovanju inte- gig resov članstva ter razvoju in krepitvi samostojnosti in učinkovi- igig tosti sindikata. Prejeli so jih: Irena Željko, Franjo Jocovič, igig Aleksandra Ružič in Jožef Kočevar.	igig
Ob tem velja opozoriti še na sklep 24. seje OOS Bele krajine igig z dne 25. aprila 1995, da bodo v bodoče ta priznanja podeljevali igig ob 1. maju, največjem delavskem prazniku. Ker pa praznovanje igig 1. maja tod nima tradicije, bodo razmišljali, kakšen naj bo igig scenarij, da bo 1. maj že prihodnje leto postal privlačen tudi za igig Belokranjce. (D. K.)	igig
Podravje
Posvet sindikalnih zaupnikov	giii
gg:
Konec minulega tedna je območna organizacija ZSSS za igig Podravje organizirala posvet za zaupnike. Vodila ga je predsed- igig niča območne organizacije Metka Roksandič, sodelovalo je igig blizu 100 zaupnikov večjih podjetij s celotnega območja.	igig
Na posvetu so največ pozornosti posvetili analizi socialnega igig sporazuma za leto 1995, analizi dogovora o politiki plač za leto igig 1995 in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu ter tarifni igig prilogi k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Strokovna igig vse uuiuencje zam-cvai,a, naj služba podravskih sindikatov je za zaupnike pripravila gradiva, igig družina začne gladovno Si na osnovi katerih bodo lahko natančno izračunali, kako v njiho- igig stavkati, saj se kljub njiho- gg vih podjetjih izvajajo omenjene sporazume oziroma kolektivno igig ' '	’ ’ • v • pogodbo. Na posvetu so se tudi dogovorili, da bodo sindikalisti igig
igi izvedli posebno anketo, ki bo pokazala, kako v regijskem gospo- igig igi darstvu spoštujejo kolektivne pogodbe.	iiii
I	TK i
kel, da z odškodninskim igi zahtevkom ne more uspeti, igi ker je zamudila zakonski rok igi za prijavo terjatev. Ali ni to, igi potem ko »pravna država« """"" 12 let in pol ni rešila odškodninskega zahtevka Tomičevih, več kot cinizem?
»Moj na j večji problem trenutno ni odškodnina, pač pa zdravje otrok,« pravi Dragica Tomič. Otroka zaradi nezaupanja v pravno državo vse odločneje zahtevata, naj
vemu protestu doslej še ni veliko (ali pa nič) premaknilo.
Kakšen bo konec te zgodbe, ne ve še nihče.
Tomaž Kšela
1
i
s:
1
;;;
gi:
igi
1
1
1
1
Poznavanja tarifnega ra-tai je višina osnovnega OD ! Po KP dejavnosti.
Zgodbi o zaposlitvi je skle-Je Splošno kolektivno po-,zhodiščni OD po SKP se .1 nimajo sklenjenih kolek-lle le-te odpovedane. KP za ;arne (Ul. 1. RS, št. 12/91) je ^na, zato jo je potrebno Zaposlitvi je zato potrebno
bodisi dopolniti določilo ebjo. Na podlagi odločbe bjie 14. 5. 1992) ne veljajo člena Zakona o delovnih tlcno prepoved po preneha-
mogoče opredeliti v poslovnem mestu pridobiva a škodile podjetju, v kolikor Hkrati mora delodajalec ba delavcu zaradi tega, ker 111 ker se v roku, določenem

1
I
1
i
•;g
1
I
>:¥
i
I
8
Si
I
POZOR,
313-942
Potrebujete kakšen nasvet, ki ____________ ni le delovnopravne narave, am-
ODPRTI TELEFON! pak se tiče tudi temeljnih lastninskih razmerij in civilnega prava nasploh?
Pomislili smo tudi na vas! Odslej boste lahko vsak četrtek od 16. do 17.30 ure na našo telefonsko številko 313-942 priklicali odvetnika Janeza Keka iz Ljubljane in mu povedali, kaj vas teži. Odgovore bomo objavljali tudi v DE.
Ne pozabite torej na številko (061) 313-942 vsak četrtek med 16. in 17.30 uro!

izročena, to pa ste bili v tem primeru vi.	gii
Vprašanje:	|;g
S sosedom sem se dogovorila, igi da bo do smrti skrbel zame in me gij preživljal, v zameno pa mu bom zapustila vse, kar imam. Ker pa jg; imam nečaka, me zanima, ali bi j:g on lahko »osporaval« dediščino mojemu sosedu.	igj
NOVA BROŠURA
PLAČE ’95
Vsebina:
Odgovor:
Zakon o dedovanju določa pogoje za veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zato ne-
•g:
I
I
-	SOCIALNI SPORAZUM ZA LETO 1995
-	TARIFNA PRILOGA K SPLOŠNI KOLEKTIVNI POGODBI ZA GOSPODARSTVO ZA LETO 1995
-	DOGOVOR O POLITIKI PLAČ IN DRUGIH PREJEMKOV ZAPOSLENIH V GOSPODARSTVU
-	KOMENTATORJI TARIFNE PRILOGE, SOCIALNEGA SPORAZUMA IN DOGOVORA O POLITIKI PLAČ
-	NAPOTILA SINDIKALNIM ZAUPNIKOM
čak ne bo mogel sosedu »ospora-vati« dediščine, če bo pogodba
sestavljena v skladu z zakonom, g|:	PRIROČNIK LAHKO PO CENI 990 SIT (VKLJUČNO Z DAVKOM) N ARO- E
ki določa:	Arcnr* m ».T*™	-------------- --------- —--------------- -
!v!;X
gigi
gigi
gigi
gig?
igig
:<■:<:
gig?
gigi
E
gigi
gg*
ggg;
gig;
Vprašanje:
Pred kratkim sem kupil pralni stroj na podlagi kupne pogodbe. Lastnik mi je ob podpisu pogodbe in plačilu kupnine stroj tudi izročil. Kasneje pa sem zvedel, da je ta pralni stroj bivši lastnik prodal še tretji osebi, prav tako na podlagi kupne pogodbe. Ta tretja oseba je sedaj proti meni sprožila lastninsko tožbo in zahteva vrnitev pralnega stroja. Pravi, da ni vedela, da je bivši lastnik stroj že prodal meni. Ali lahko preko sodišča stroj dobi on?
Odgovor:
V tej lastninski pravdi se proti tretji osebi uspešno branite
z ugovorom, da ste na podlagi zakonskih določil že postali lastnik pralnega stroja in je na podlagi tega zahtevek tretje osebe zoper vas neutemeljen. Vi imate veljavni pravni naslov, t.j. kupna pogodba, s katerim se pridobi lastninska pravica na premičninah. Prav tako je bil stroj vam tudi že izročen, tako da je izpolnjen tudi drugi pogoj za pridobitev lastninske pravice na premičninah, t.j. pridobitni način (izročitev stvari). Če pa je bila premičnina kasneje prodana tretji osebi, se uporabi pravilo člena 430. bivšega Občnega državljanskega zakonika, ki pravi, da če je premična stvar prodana več kupcem zaporedoma, pridobi lastninsko pravico tisti, ki mu je bila stvar prej
I
I
;g;
>g;
ig;
i
Pogodba, s katero se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da mu zapušča vse svoje premoženje, ni dedna pogodba, temveč pogodba med preživljancem in preživljavcem o odplačni odtujitvi vseh nepremičnin, ki pripa-dajo preživljancu ob sklenitvi gi pogodbe, izročitev le-teh pa je :gi odložena do njegove smrti. igi;
Pogodba o dosmrtnem preživ- >;>: ljanju mora biti sestavljena ggi v pisni obliki in overjena pri gi; sodniku, pri čemer mora sodnik g? prebrati pogodbo in opozoriti :gi pogodbenika na njene posledice, igi
Preživljavec lahko na podlagi gi take pogodbe vpiše svojo pra- gi:
8
g?
ČITE NA NASLOV ČZP ENOTNOST, LJUBLJANA, DALMATINOVA 4, TELEFONI: 321-255, 1310-033, 1335-255.
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, nepreklicno naročamo _________izvod (o v) Plače '95
M
Naslov: _
Ulica, poštna št., kraj: _
Ime in priimek podpisnika:. Naročeno, dne:____________
1.	račun bomo plačali v zakonitem roku
2.	kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju
vico v zemljiško knjigo.
podpis naročnika
II
E
gig;
E
Ei
E
II
E;
E
E?
:;w
❖>$
v!;.;.;
m
ii
::xv:
16
25. maja 1995
NA TRZNEM PREPIHU
MALO BOLJE,
A ŠE VEDNO PREMALO
Prvi vtisi po ponedeljkovem razgovoru predsednika vlade dr. Janeza Drnovška, gospodarskega dela vlade in Banke Slovenije z direktorji slovenskih največjih izvoznikov niso najbolj spodbudni. Vsi trije direktorji, s katerimi smo se pogovarjali po omenjenem sestanku, Božo Kuharič iz Mure, Metod Dragonja iz Leka in Franc Grašič iz Peka, so nam dejali, da so od vlade pričakovali učinkovitejše ukrepe za pomoč izvoznikom. Resda bo treba počakati nekaj dni, da bodo ustrezna ministrstva pripravila »kvantifikacijo« predvidenih ukrepov, da bo mogoče dovolj natančno presoditi njihov domet. Vendar prve ocene kažejo, da je vlada sicer napredovala v razume-. vanju težav neto izvoznikov zaradi tečaja tolarja in zaradi obremenitev, ki jih zlasti težko prenašajo delovno intenzivne dejavnosti, na primer tekstilna in čevljarska, je pa bila premalo pragmatična pri izbiri ukrepov.
Kaj je vlada pripravila v pomoč izvoznikom? Predsednik vlade Drnovšek je po sestanku, na katerega so smeli samo TV snemalci in fotoreporterji, novinarji z beležkami in magnetofoni v rokah pa ne, predstavnikom metlijev poročal zelo skopo. Iz njegovih besed smo izluščili, da je vlada temeljito rešetala položaj neto izvoznikov in delovno intenzivnih dejavnosti in aktivnosti usmerila deloma preko Banke Slovenije ter prek ustreznih ministrstev, ki so pripravila
nekaj zakonskih predlogov. Gre predvsem za kapitalsko okrepitev Slovenske izvozne družbe, da bo lahko ponujala ugodnejša izvozna posojila. Vir sredstev naj bi bile kupnine iz privatizacij, kar naj bi uredil poseben zakon. Posamezna ministrstva naj bi pripravila tudi vse potrebno za subvencioniranje obrestnih mer. Drnovška smo razumeli, da je na sestanku gospodarski del vlade slišal in razumel zahtevo izvoznikov, da Banka Slovenije vodi vsaj nevtralno tečajno politiko. Dan pred sestankom z izvozniki pa je vlada poslala v javnost svojo izjavo, v kateri poziva banko k prav takemu ukrepu. Skratka, Banka Slovenije naj svojo tečajno politiko vodi tako, da bo odstranila slabe vplive skrajnih robov gibanj tečaja.
Približno toliko nam je povedal o načrtovanih vladinih ukrepih za omilitev gospodarskih težav neto izvoznikov in podjetij, ki so delovno intenzivna, predsednik vlade. Direktorji, ki smo jih pobarali o tem dogodku, pa so sestanek komentirali takole.
Svobodni Sindikati Slovenije
»Ukrepi, ki jih je pripravila vlada, so vsi obrobni,« nam je dejal Metod Dragonja iz Leka. »Vlada bi se morala odreči trdi monetaristični politiki in se začeti ukvarjati z reševanjem konkretnih problemov. Na primer: če se v resnici ne da spremeniti tečaja tolarja v korist izvoza, naj bi vlada pomagala vsaj s kompenzacijami. Moram reči, da me odgovor premiera na to pobudo ni zadovoljil. Treba je reči, da sedanji položaj' koristi samo tujcem, ker je uvoz v Slovenijo poceni. Pri izvoznikih pa se pojavljajo v letošnjem letu izgube, kar onemogoča razvoj. Zato mora biti vlada vnaprej predvsem zelo praktična pri razreševanju teh problemov. Cilj bi ne smela biti trdnost valute, ampak gospodarska rast. Za takšno pot so se odločile mnoge države, velike in majhne, širom po svetu v zadnjem času. Mi pa deficit v trgovinski menjavi s svetom pokrivamo s kapitalizacijo, se pravi bodisi z zadolževanjem, kot smo storili lani, lahko pa razprodajate podjetja. To pa ni modra politika.«
Franc Grašič iz Peka je bil kratek: »Za zdaj še ne poznam podrobnosti predstavljenih ukrepov, saj jih bo vlada, kot je obljubila, razložila v enem tednu. Moj vtis s sestanka pa je, da je vlada le pokazala malo večjo pripravljenost za . reševanje težav slovenskih neto izvoznikov. Toda sodim, da tisto, kar smo slišali, ne bo zadoščalo. Je pa smer, ki jo je vlada ubrala, vsaj prava.«
Krajani Rimskih Toplic že polna štiri leta ob svoje zdravilišče
Z DEŽJA POD KAP
Naravno zdravilišče Rimske Toplice je bilo dolga leta priljubljeno in znamenito evropsko shajališče petičnežev, prebivalcem okoliških krajev pa je tamkajšnji zdraviliški turizem nudil vsakdanji kruh in možnost preživetja. Tistim, ki so imeli delo v toplicah, se ni bilo treba voziti na delo v zasavske rudnike, celjsko cinkarno ali v še bolj odmaknjeno štorsko železarno. Delo so imeli v domačem kraju. To pa je, še posebno, če človek premore zaplato zemlje, zlata vredno.
Toda vse to je že zgodovina. Pravzaprav dolga zgodovina, saj sega zdraviliški turizem v Rimskih Toplicah kar nekaj stoletij v preteklost. V prvi polovici prejšnjega stoletja, ko je ob Savinji stekla Južna železnica, je zdravilišče doživelo pravi razcvet. Termalna voda je privabljala ljudi z vseh vetrov, med mnogimi mogotci tudi gospodo z dunajskega dvora. Kajpak se je z razvojem turizma za evropsko smetano spremenilo tudi življenje krajanov. Res je, domačini niso bili gospodar na svoji zemlji. Imeli pa so, kot že rečeno, delo in vsakdanji kruh.
Po drugi vojni je zdravilišče in letovišče v Rimskih Toplicah okupirala jugoslovanska vojska, zadnja štiri leta, to je od osamosvojitve Slovenije, pa je v rokah slovenskega ministrstva za obrambo. Od takrat zdravilišče sameva. Je zaklenjeno, zastraženo, mrtvo. Dragocena termalna voda, ki je stoletja zdravila ljudi in jim vlivala veselje do življenja, pa neizkoriščena odteka v strugo Savinje.
Domačini, ki se razumljivo nikakor ne morejo sprijazniti, da so ob zaposlitev in da jim je slovensko ministrstvo za obrambo vzelo zdravilišče, trkajo na vsa mogoča vrata. Nekdaj so bili slabe volje, ker so morali služiti tujcu, zdaj pa bentijo - in to upravičeno - ker so prišli z dežja pod kap. Zdaj zdaj, čez nekaj dni, bo pričelo teči peto leto, odkar je zdravilišče pod ključem. Pa naj razume, kdor more!
Kajpak je bilo načrtov, kaj in kako z nesrečnimi zdraviliškimi
objekti, ki v svoji dolgi zgodovini še nikoli niso bili v pravih rokah, že precej. Pa se doslej iz nobenega še ni kaj pametnega izcimilo. Zato so lani, po treh letih druge okupacije, krajani Rimskih Toplic poskrbeli za javno tribuno, ki so se je med drugimi udeležili tudi predstavniki Krkinih zdravilišč, ljubljanskega Petrola in slovenskega ministrstva za obrambo. Rezultat precej vroče tribune je bil podpis »pisma o nameri o ustanovitvi posebne družbe z omejeno odgovornostjo Krka Zdravilišče Rimske Toplice«.
Prenekateri krajani so bili s tem pomirjeni, večina pa še zdaleč ne. V zraku je bilo nezaupanje, ki so mu botrovale številne neizpolnjene obljube. Danes, po letu dni, ko se v Rimskih Toplicah ni prav nič premaknilo, je na dlani, da je bil pesimizem krajanov na mestu. Zmogljivosti zdravilišča so namreč še vedno za zapahi, o obljubljenih obnovitvenih delih pa za zdaj ni ne duha ne sluha. Novo je le to, pravijo domačini, da vse skupaj iz meseca v mesec hitreje propada, kar še posebej velja za edinstveni zdraviliški park, ki ga požira lubadar.
In kako je z ustanovitvijo delniške družbe, ki naj bi v šestih mesecih usposobila zdravilišče in privabila tudi prve goste? Pogodba med vojsko, Krko in Petrolom še ni podpisana. Zato tudi ni obljubljene delniške družbe. Pravijo, da zaradi najrazličnejših »zapletov«. Teh baje ni tako malo. Kulturno ministrstvo in celjski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, denimo, nasprotujeta kakršnimkoli spremembam toplic, ki bi bile potrebne za ponovno odprtje oziroma delovanje zdravilišča. Ena izmed ovir je tudi ministrstvo za finance. To namreč zahteva spremembo že usklajene pogodbe med predvidenimi družabniki novega podjetja. Skratka zapletov, ki jim seveda še zdaleč ne botrujejo prizadeti krajani, je čez glavo.
Zato v Rimskih Toplicah domačini sestavljajo peticijo, s katero
bodo od države in podpisnikov »pisma o nameri o ustanovitvi posebne družbe«, terjali naj dane obljube izpolnijo. Krajani se namreč upravičeno bojijo, da se bodo tudi predstavniki Krke in Petrola, ki so pokazali dobro voljo, naveličali najrazličnejših igric ministrstev, zavodov in drugih odgovornih in dejali - zbogom. Ja, bojazen in slaba volja sta kar na pravem mestu. Po štirih letih človeka marsikaj mine. Tudi dobra volja.
Andrej Ulaga
Božo Kuharič iz Mure, skupaj z Grašičem v tem članku predstavnik podjetij z delovno intenzivnim proizvodnim procesom, nam je dejal, da ni tak optimist, kot je bil videti premier med dajanjem izjave za tisk.
»Izčrpavanje izvoznikov traja že leto dni in pol,« je dejal Božo Kuharič. »Tega več ne moremo prenašati. Vlada je sicer pokazala pripravljenost, da nam pomaga, vendar je za zdaj še težko reči, kako učinkovita bo pri tem. Tudi Banka Slovenije še kar vztraja pri svoji tečajni politiki...«
Upravni odbor Gospodarske zbornice je zapretil vladi, da bo umaknil podpis s socialnega sporazuma, če vlada ne bo spoštovala obljub, ki jih je v pogajanjih o socialnem sporazumu očitno dala ostalim sopodpisnikom. Za zbornico je pomembno, da vlada kaj ukrene v pomoč izvoznikom in delovno intenzivnim dejavnostim. Recimo, da vodi vsaj nevtralno tečajno politiko. Po mnenju Boža Kuhariča, ki je tudi član UO GZ, se je dosedaj od vsega, o čemer so se dogovorili pred podpisom socialnega sporazuma, uresničila samo nova politika plač. Ko pa smo skušali dobiti mnenje zbornice iz prve roke, se pravi pri predsedniku Dagmarju Šusterju, ki je seveda tudi bil na razgovoru med Drnovškom in izvozniki, smo slišali, da še ni pripravljen komentirati vladnih ukrepov. Boris Rugelj
GLAVNI CILJ -STABILNE CENE
Vlada nam je poslala sporočilo o zadnji seji svojega naj višjega gospodarskega posvetovalnega organa, ekonomskega sveta, izpred nekaj dni. Ekonomski svet je obravnaval možno vladino cenovno politiko v letošnjem letu.
Lotil se je je z vseh vidikov, od razvojneag do tekočega, se pravi vzpostavljanja ravnotežja med ukrepi za znižanje inflacije iji ukrepi za spodbujanje gospodarske rasti. Ekonomski svet meni, da je ključna naloga letošnje politike cen bistveno zmanjševanje inflacije, saj je pristajanje na gospodarjenje v pogojih inflacije postalo nesprejemljivo. Povrhu so okoliščine naklonjene prizadevanjem za znižanje inflacije. Tečaj je že dlje časa stabilen, stroški uvoza se celo znižujejo, sprejeti socialni sporazum pa obeta sorazmerno stabilnost stroškov dela. Podjetja tudi ne računajo na podražitve, torej so inflacijska pričakovanja zelo nizka. Razen seveda v zaščitenih in nemenjalnih sektorjih, kjer so še vedno opazne inflacijske težnje. Tu pa bi morala nastopiti vlada in pokazati odločenost, za vodenje stabilizacijske cenovne politike. Odprava razkoraka med domačimi cenami in stroški je ključnega pomena za nadaljevanje sedanjih ugodnih trendov go-
spodarske rasti in za reševanje aktualnih problemov v izvoznih sektorjih.
Stabilnost cen mora biti prednostna naloga cenovne politike. Hitrejša rast cen v sektorjih, ki jih nadzira vlada, in nedavni popravki cen električne energije in telekomunikacij so omilili ključne censke disparitete in vsaj za nekaj časa omogočili normalno poslovanje v teh dejavnostih. Cene hrane že dosegajo nadpovprečno relativno raven tako v primerjavi s cenami pri nas v preteklosti kot tudi v primerjavi z drugimi državami. Zato je zdaj potreba, da bi z vladnimi ukrepi omogočili rast cen v posameznih sektorjih, manjša, kot je bila kdajkoli v zadnjih letih.
Tako je menil ekonomski svet in pri tem poudaril, da je trenutno treba dati prednost stabilizacijski cenovni politiki pred popravki cen. Vladni ukrepi na področju neposredno ali posredno nadzorovanih cen so namreč ključnega pomena za razvoj inflacijskih pričakovanj, pomemben delež pa imajo tudi pri gibanju proizvodnih in življenjskih stroškov. Inflacije, predvsem pa politike, ki se z inflacijo sprijazni, pa ni več mogoče prenašati. Povzel B. R.
KONEC KRIZE V ORODJARNI
Kranjsko podjetje Iskra Orodjarsko tehnološki center, nastalo konec leta 1991 skupaj z Iskro PRO kot by pass podjetje ob ruševinah propadle Iskre Orodjarne, ki je takrat šla v stečaj, danes posluje solidno in je na dobri poti, da se povšem reši iz težav. K temu uspehu je pripomogla tudi odločitev upnikov lani jeseni, da bodo svoje terjatve spremenili v kapitalske deleže. Med njimi so bili tudi vsi delavci, ki so iz propadle Orodjarne prešli v Iskro OTC. Drugim so bile terjatve izplačane, tako da se podjetje pogaja samo še z dvanajstimi od skupno 364 upnikov nekdanje Orodjarne. Naročila, ki prihajajo tako iz Slovenije kot tudi iz zamejstva, potrjujejo upanje, da je Iskra OTC sposobna preživeti in se tudi razvijati.
Kriza v bivšem podjetju, v Orodjarni, tozdu Iskre Kibernetike, se je začela že leta 1990, hkrati z agonijo takratnega sozda Iskre in poglabljanjem jugoslovanske krize. Orodjarna je namreč delala zgolj za potrebe Iskrinih tovarn, zato je bila na krizo še posebej
občutljiva. Leto kasneje, ko je sodišče objavilo stečajni postopek, Orodjarna ni imela niti pet odstotkov nekdanjih naročil več. Še pred stečajem pa je ustanovila dve novi podjetji, Iskro OTC in Iskro PRO. Zaposleni v slednjem (15 delavcev iz Orodjarne) so na dražbi kupili poslovni del podjetja Iskra PRO in postali njegovi stoodstotni lastniki, s čimer so se rešili posledic stečaja. Za 144 delavcev od približno tristo zaposlenih v Orodjarni, ki so se zaposlili v Iskri OTC, pa je še tri leta, do sporazuma z upniki o prisilni poravnavi, živelo v senci stečajnega postopka Orodjarne.
Medtem so se reorganizirali, ustanovili manjkajoče poslovne

službe, izoblikovali prizvodni program in začeli iskati kupce. Proizvodnja pri njih je namreč posebna, unikatna, zato je iskanje kupcev posebej težavna naloga. Vendar so uspeli pridobiti kupce v Avstriji, Nemčiji in Belgiji, pa tudi med Iskrinimi tovarnami. Za to, da so lansko poslovno leto lahko ocenili kot zadovoljivo, so morali zaposleni marsikaj žrtvovati, zlasti pa plače, ki so jih šele v začetku letošnjega leta začeli izplačevati v skladu s kolektivno pogodbo. Za letos načrtujejo osem do deset odstotno rast obsega proizvodnje ob enakem številu zaposlenih. Veliko pozornosti pa bodo posvetili izboljšavi kakovosti izdelkov in tudi kakovosti poslovanja, saj se bodo potrudili in skušali pridobiti certifikat ISO 9000. Zaradi precejšnje izvozne usmeritve jim bo ta certifikat prej ali slej nujno potreben. Izvažajo 20 do 30 odstotkov proizvodnje, vendar izvažajo tudi podjetja, za katera izdelujejo orodja, in tudi ti izdelki terjajo visoko kakovost.
B. R.
DRAGOCENE STVARI IZ PLEMENITEGA LESA

i
H v standardni izvedbi, po posebnih zahtevah vseh oblik in dimenzij s senčili ali brez njih
H suhomontažna zamenjava lesenih oken
H izmere in svetovanje
H montaža na objektu z dostavo
KLI LOGATEC p.o.
Podjetje za lesno In strojno proizvodnjo, trgovino in inženiring,
Tovarniška 36, 61370 LOGATEC, tel. 061/ 741-711, faks 061/ 741-279 Tel. 062/224-339, faks 062/224-359
Petelinila lepljeni let | zc krilo in okvir omogoča minimalno delovanje leta po iirini in dolžini.
il-odupnik delno pokriva tpodiji prečnik in go Ititi pred ztnerjlmi vplivi.
Ircjnoetatični kil zogotnrljo odlično tanjene med letom in Jeklom ta popolno zračno in votao zaporo.
Različne vitle dvotlojnrh izotlekel omogočajo najboljlo toplotno izolacijo.
Vitoko kvalitetno in otifojne letnik omogoča dotro tanjenje
remienje med krila in okvirjem
KRAJŠI DELOVNI TEDEN
Povprečni delovni teden v Evropi se je z 80 ur na začetku tega stoletja do danes že za polovico skrajšal. Ker si tako vlade kot delavski sindikati prizadevajo zajeziti reko brezposelnih, pa bo delovni teden v prihodnje še krajši. »Kar razumno se sliši, če rečemo, da se bo število delovnih ur v prihodnje predvsem zmanjševalo. Vendar je vprašanje, kako hitro,« pravi Ale-xander Rinooy Kan, vodja združenja nizozemskih delodajalcev (VNO). To združenje si sicer prizadeva, da bi se skrajševanje povprečnega nizozemskega delovnega tedna - ki je že tako med najkrajšimi v Evropi - zaustavilo, vendar pa morda bije že izgubljeno bitko.
Njihovi nasprotniki - nizozemski sindikati - si namreč prizadevajo prav nasprotno, saj menijo, da bi bilo mogoče rešiti več delovnih mest, če bi delavci v zameno za manjše plačilo delali krajši delovni čas. Nazadnje so predlagali celo štiridnevni delovni teden s skupno 35 delovnimi urami.
Nizozemski količnik med produktivnostjo in plačami
presega 80 odstotkov, kar priča o relativno dragi delovni sili. Domači delodajalci menijo, da bi bilo potrebno delovna mesta reševati predvsem z zmanjševanjem plač. Po njihovih podatkih naj bi bilo med letoma 1984 in 1990 na ta način na Nizozemskem ustvarjenih 420 tisoč novih delovnih mest. Omenjeni Rin-noy Kann sicer ni izrecno proti skrajševanju delovnega časa, vendar je zanj najpo-
Kot je sporočil slovenski statistični zavod, je bilo povprečne kosmate plače, ki so jo zaposleni v podjetjih in drugih organizacijah v Sloveniji zaslužili letos marca in so jim jo izplačali v aprilu, za 109.567 tolarjev, kar je nominalno za 2,7 odstotka več kot pred mesecem dni. Od tega so zaposleni v gospodarstvu prejeli po 103.380 tolarjev bruto ali za 2,8 odstotka več, zaposleni v negospodarstvu pa po 128.727 ali za 0,4 odstotka manj.
membneje, da se urni delovni stroški ne povečujejo.
Ravno nasproten primer je Nemčija, kjer so delovni stroški (vendar tudi produktivnost) poleg Švice med najvišjimi na svetu. Tamkaj najbolj znani model za skrajševanje delovnega tedna je največji evropski avtomobilski koncern Volkswagen. V njem so se sinidkati in vodstvo pred letom dni sporazumeli, da bodo povprečno tedensko količino
Če to kosmato plačo primerjamo z dvigom cen življenjskih potrebščin v istem mesecu, ugotovimo, da je bila realno za 2,3 odstotka višja, in sicer v gospodarstvu realno za 3,5 odstotka višja, v negospodarstvu pa realno za 0,8 odstotka nižja.
Povprečne marca zaslužene čiste plače je bilo za 69.633 tolarjev, kar je 2,1 odstotka več kot februarja. Čisti osebni dohodek v gospodarstvu je znašal 66.207 tolarjev in je bil za 3,4 odstotka višji od febru-
dela zmanjšali kar za 20 odstotkov. Tako Wolkswagnovi delavci sedaj delajo le še 28 ur na teden, kar naj bi po nekaterih ocenah obvarovalo skoraj 30 tisoč delovnih mest. V nem-čiji se je na splošno povprečni delovni teden do lanskega novembra skrajšal na 36,6 ure, na Danskem na 37 in na Nizozemskem na 38,75 ure. Po podatkih Evropskega združenja delodajalcev iz Basla imajo v razviti Evropi naj dalji 42-urni delovni teden na Portugalskem, tej sledijo s 40 urami Švicarji, Švedi, Italijani, Španci, Luksemburžani, Grki in Finci.	G. B. (Reuter)
arskega, v negospodarstvu pa 80.243 tolarjev ali za 1,1 odstotka manj.
Preračun marčnih zaslužkov v nemške marke po srednjem tečaju 81.5053 tolarja za marko, kakršen je bil sredi izplačilnega meseca (aprila) pri Banki Slovenije, nam pove, da je bilo kosmate plače za 1344 mark, kar je za 3 odstotke več kot mesec dni poprej in za 19 odstotkov več kot pred letom dni. Ker je bilo prispevkov za 490 mark, je bilo marca zaslužene in aprila izplačane čiste plače za 854 mark, kar je 2,4 odstotka več kot mesec dni poprej.	A jj
MARČNI KOSMATI ZASLUŽKI ZNOVA REALNO VIŠJI
V MAJU 1995 nudi sindikatom, društvom, družbenim organizacijam, krajevnim skupnostim, dobrodelnim organizacijam, obrtnikom, majhnim pravnim osebam in fizičnim osebam nove pogoje varčevanja:
Nove obrestne mere na revalorizirano osnovo
Revalorizacijska stopnja za mesec MAJ 1995 znaša 0,00% mesečno.
OBRESTNE MERE ZA VARČEVANJE BANČNIH VLOG:
Pravne osebe:	Mesečne Letne
Privatni osebe:
ČLANSTVO V AMZS SE OBRESTUJE ZE SAMO ZARADI ZAVAROVANJA KASKA
Avto-moto zveza Slovenije (AMZS) je sodoben avtomobilski klub, ki združuje že 90.000 slovenskih voznikov. Zaradi bogate ponudbe in številnih ugodnosti, ki so jih deležni člani, je zanimanje za klub zelo veliko. V AMZS se je mogoče včlaniti v naj bližjem avto-moto društvu in v vseh tehničnih bazah AMZS. Še preprosteje pa je, če zavrtite telefonsko številko (061) 168-11-11. Članstvo si namreč lahko zagotovite tudi po telefonu. Dokumente boste prejeli po pošti s plačilom po povzetju. Po tej poti boste prejeli tudi člansko izkaznico, ki je novost v letošnji ponudbi. Velja tri leta, članstvo pa je moč obnoviti ob vsakoletnem plačilu članarine.
Paleta storitev AMZS je razmeroma široka, saj se zveza ukvarja s tehnično, turistično, informativno in založniško dejavnostjo. Motorizirani turisti se razumljivo najbolj zanimajo za tehnično dejavnost. Za njeno delovanje skrbi kar 14 tehničnih baz. Služba deluje vse dni v letu, torej tudi ob nedeljah in praznikih. Telefonska številka za Pomoč-informa-
cije je 987 in je enotna za vso državo. Seveda predstavniki AMZS pomagajo v stiski prav vsem, tudi nečlanom zveze in tujcem. Občutna pa je razlika v ceni. Za nečlane veljajo ekonomske cene, Za člane pa so storitve enkrat na leto celo brezplačne.
Naj povemo, da imajo člani AMZS na podlagi ustreznega kupona pravico do 10-odstot-nega popusta pri plačilu zavarovanja kaska za avtomobil ali motorno kolo pri zavarovalnicah Adriatic, Maribor, Slovenica, Tilia in Triglav. Pri slednji velja popust le za osnovno zavarovanje kaska, ne pa tudi za paketno.
No, članstvo v AMZS se obrestuje že samo zaradi zavarovanja kaska. Letna članarina je namreč le 3.900 tolarjev, popust pri kasku pa je običajno večji. Zato se velja včlaniti v AMZS še pred plačilom kaska.
Posebno pozornost namenjajo pri AMZS vsem turistom, ki potujejo z avtomobilom. Zveza pomaga turistom z nasveti, izdajanjem vseh dokumentov za potovanje v tujino in drugimi najrazličnejšimi neposrednimi uslu-
gami. Člani AMZS, ki imajo na tujem težave, se morajo obrniti na naj bližji avtoklub in takoj lahko pričakujejo pomoč, seveda če imajo s seboj knjižico za mednarodno touring pomoč AIT. Omenjena knjižica je dokument, ki zagotavlja pomoč in zaščito pri potovanju na tujem. Sestavni del knjižice, ki jo lahkč kupijo le člani AMZS, so kuponi in kreditno pismo v vrednosti 1000 švicarskih frankov. Kuponi oziroma vrednostni boni zagotavljajo v tujini brezplačno odpravo manjših okvar in brezplačni prevoz v prometni nesreči poškodovanega vozila nazaj v Slovenijo, če je vozilo nevozno. S kuponi, ki so v knjižici, je moč poravnati tudi račun v hotelu oziroma kupiti vozovnico za vrnitev v domovino. Omenjeni kuponi so torej neke vrste kreditna kartica.
Drugi del knjižice je kreditno pismo za 1000 švicarskih frankov. Kuponi veljajo kot gotovinsko plačilo za nujne rezervne dele, stroške nujnega zdravljenja poškodb ali nenadne bolezni. Z njimi lahko plačamo pravno pomoč ali celo kazni za prometne prekrške. A. U.
OBRESTNE MERE ZA POSOJILA ČLANOM SINDIKATOV:
Kratkoročna posojila lahko dobijo člani sindikatov, ki varčujejo sredstva v Hranilnici, dolgoročna posojila pa lahko dobijo delavci, člani lastnikov kapitala Hranilnice in tudi varčevalci Hranilnice z dolgoročno vezavo depozita.
VARČUJTE SVOJA SREDSTVA V VAŠI DELAVSKI HRANILNICI. USTVARITE MOŽNOST, DA BODO ČLANI VAŠEGA SINDIKATA LAHKO DELEŽNI STORITEV DELAVSKE HRANILNICE.
Naše geslo je: KAKOVOST SO LJUDJE!
Naš žiro račun je 50101-625-7316.
Dodatna pojasnila lahko dobite na sedežu Hranilnice tel. (061) 312-098, 316-881.
Državni proračun imamo tako velik, kot da bi še vedno živeli v Jugoslaviji.

Borza sindikalnega turizma
13.	PTUJSKE TOPLICE - apartma za 4 osebe, posamezni termini, cena komfortno opremljenega apartmaja 105 DEM.
14.	ZDRAVILIŠČE ROGAŠKA - POLNI PENZION V DVOPOSTELJNI SOBI 4.500 tolarjev v hotelu Boč.
Poseben cenik za zdravniške storitve: program hujšanja, antistres program, gastro program, program za diabetike. CENE V AGENCIJI.
15.	ROGAŠKA SLATINA - privatni penzion, čajna kuhinja, tri sobe in apartma, lasten bazen, parkovna ureditev vrta, cena 16 DEM na osebo, turistična taksa ni vključena. Otroci do 12. leta imajo 40% popusta.
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 19
ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti.
Pišite nam ali telefonirajte na telefon 061/131-00-33 int. 384, 385, 061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317-298, žiro račun 50101-601-92077-Atris.
Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30 ure.
A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO
HRIBI
1. POČITNICE NA POKLJUKI V DVO- ALI ŠTIRIPOSTELJNIH APARTMAJIH - cene v maju: veliki apartma 62 DEM, mali apartma 46 DEM, brunarica za 8 oseb 125 DEM v tolarski protivrednosti. Termini vsako soboto. Turistična taksa ni vključena.
I.	KOPE - garsonjere za štiri osebe, posamezni termini maj, junij. Cena v sezoni 51 DEM v tolarski protivrednosti. Praviloma tedenski paketi - termini so določeni.
3.	KANINSKA VAS - stanovanje za štiri osebe, cena 72 DEM.
4.	KRANJSKA GORA - apartmaji za 4 osebe, cena 55 DEM, stanovanje ali garsonjera, cena 50 oz. 40 DEM.
5.	BOHINJSKA BISTRICA - dvosobno stanovanje za 4 do 5 oseb, opremljena kuhinja, kopalnica, WC, balkon, cena 82 DEM na dan, počitniška hiša z dvema dvoposteljnima sobama in dvema triposteljnima sobama, opremljena kuhinja, kopalnica, WC, dnevni najem 20 DEM na osebo.
6.	KANIN - garsonjere za 4 osebe, cena 52 DEM
7.	BLED - komfortno stanovanje, dnevni prostor, spalnica, kuhinja, kopalnica, WC, termini po dogovoru, cena 70 DEM,
- apartma za tri osebe, spalnica, dnevna soba s kuhinjo, kopalnica, WC, balkon, lastno parkirišče, cena 75 DEM na dan, turistična taksa 2 DEM.
8.	ROGLA - garsonjera, dve ležišči in 1 pomožno, posamezni termini, cena 72 DEM.
9.	VELIKA PLANINA - apartma za 6 oseb, cena dnevnega najema 48
dem.
TOPLICE
10.	MORAVSKE TOPLICE - ogrevan kontejner za 4 osebe.
II.	PODČETRTEK - ATOMSKE TOPLICE - garsonjera za 4 osebe, v ceno 74 DEM so vključene kopališke vstopnice s 50% popustom,-
12. ČATEŽ - hišica za 4 osebe, posamezni termini, cena dnevnega najema 73 DEM.
MORJE
16.	PORTOROŽ - apartmaja za 4 osebe, ogrevano, dnevni najem 45 DEM - lastna posteljnina.
17.	PIRAN - sodobno opremljeni apartmaji za dve ali štiri osebe, cena 65 oz. 80 DEM za enoto.
SINDIKALNE ORGANIZACIJE ALI KAR TAKO OBLIKOVANE SKUPINE VABIMO, NAJ NAM POSREDUJEJO SVOJE ŽELJE ZA DRUŽABNI ALI STROKOVNI IZLET ALI POTOVANJE DOMA ALI V TUJINO. PLAČILA
V	DVEH OBROKIH.
SINDIKALNI IZLETI
1.	BUDIMPEŠTA - TRIDNEVNI IZLET ZA VIKEND ALI PA KAR TAKO ZA SKUPINE 40 do 50 OSEB. AVTOBUSNI IZLET V BUDIMPEŠTO, OGLED ZNAMENITOSTI MADŽARSKE PRESTOLNICE, POLDNEVNI OBISK TIPIČNE KMETIJE V MADŽARSKI STEPI Z DRUŽABNIM DELOM IZLETA, TRETJI DAN NA POVRATKU V LJUBLJANO ALI V KRAJ, OD KODER JE SKUPINA, KOSILO V ČARDI. CENA 245 DEM, PLAČLJIVO V DVEH OBROKIH.
2.	ENODNEVNI IZLET PO BELI KRAJINI - preko Muljave in Žužemberka, obisk metliške kleti, naselja Adlešiči, kosilo na znani kmetiji pri ŠKALOVIH v Cerovcu. Idealno za 45 oseb.
ORGANIZACIJA SEMINARJEV
Posebna ponudba ATRISA in Hotela KOMPAS v Bohinju.
Organiziramo eno- ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 4.350 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena.
POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO
1.	POČITNIŠKE HIŠICE V ČATEŽU, ATOMSKIH TOPLICAH ALI MORAVSKIH TOPLICAH, BANOVCIH, PTUJSKIH TOPLICAH, ROGLI, KRVAVCU, KANINU, BOHINJU ALI KRANJSKI GORI za vsa obdobja.
2.	LASTNIKE POČITNIŠKIH DOMOV V SLOVENSKEM PRIMORJU ALI
V	HRVAŠKI ISTRI, KI BI V LETU 1995 DALI OBJEKTE V NAJEM, VABIMO, NAJ NAM POSREDUJEJO PONUDBE.
ATRISOVA PONUDBA ZA POLETJE 1995
1.	SAVUDRIJA, ZAMBRATIJA - apartmajske hišice: dve spalnici, wc, tuš, polpenzion ali penzion. Cene v pred- in posezoni od 33 do 39 DEM NA OSEBO V VISOKI SEZONI, OD 10. 7. DO 28. 8. PA 45 DEM - polpenzion je 5 DEM cenejši.
2.	OTOK PAG - PAGdvosobni apartmaji s kuhinjsko nišo v dnevnem prostoru, kopalnico, teraso, za 5 oseb. Cena do 24. 6. 50 DEM, do 1.9. pa 78 DEM.
3.	POREČ - paviljoni BELEUVE DVOPOSTELJNE SOBE, POLPENZION OD 25 DO 45 DEM. Cene so odvisne od sezone.
-	apartmaji LANTERNA - NAJEM APARTMAJA ZA 4 OSEBE, dve spalnici, kuhinja, kopalnica od 38 do 112 DEM, odvisno od sezone
-	NAJEM APARTMAJA ZA 6 OSEB, tri spalnice, kuhinja, kopalnici, terase. Cene od 47 do 148 DEM, odvisno od sezone.
-	HOTEL LOTOS ISTRA - DVOPOSTELJNE SOBE, POLPENZION.
V	ceno za osebo od 42 do 57 DEM, odvisno od sezone, je vključena turistična taksa.
-	HOTEL NEPTUN - POREČ - DVOPOSTELJNE SOBE, POLPENZION.
Cena od 45 do 65 DEM na osebo, odvisno od sezone.
-	APARTMAJI LUNA-POREČ - dnevni najem ZA 3 OSEBE OD 43 do 104 DEM, ZA 4 OSEBE PA OD 48 do 113 DEM. Cene so odvisne od sezone.
-	HOTEL TAMARIS - polpenzion, bivanje v dvoposteljni sobi, hotel visoke B kategorije. Cene do 23. 6. 50 DEM, do 25. 8. 72 DEM.
-	OTOK SVETI NIKOLA - polpenzion, bivanje v dvoposteljnih sobah. Cena do 24. 6. 60 DEM, do 25. 8. 80 DEM.
4.	FIESA - tri- ali štiriposteljne sobe s kopalnico. Polpenzion 48 DEM na osebo, penzion 56 DEM na osebo, otroci do 10. leta imajo 30% popusta.
5.	POČITNIŠKI DOM VELI LOŠINJ - nočitev v dvoposteljni sobi, prosti termini do 16. junija. Cena nočitve 1000 tolarjev.
6.	ČERVAR - POČITNIŠKO STANOVANJE za štiri osebe, prosti termini do 6. julija. Cena 3700 tolarjev.
7.	STINICA - garsonjere za 3 osebe, bivalni prostor s kuhinjsko nišo, kopalnico, teraso. Termini od 27. 6. do 15. 8. in od 5. 8. do 25. 8. Cena najema je 47 DEM na dan.
8.	ANKARAN - počitniška prikolica za 4 osebe, dodatna zunanja kuhinja, baldahin, TV. Cena do 24. 6. ie 55 DEM, do 1. 9. pa 78 DEM.
9.	LUCIJA PRI PORTOROŽU - tri- in štiriposteljne sobe s TWC, devetdnevni termini od 15. junija do 3. septembra. Cena polnega penziona za odrasle 48 DEM, otroci do 4. leta brez hrane 300 tolarjev, od 4. do 7. leta 17 DEM, do 12. leta 24 DEM na dan. UGODNO.
10.	ROGLA - garsonjera oz. dvosobno stanovanje, 65 oz. 76 DEM dnevno.
11.	KOPE - garsonjera za 4 osebe, cena 52 DEM dnevno.
12.	Posamezni termini v apartmajih v Bohinju - Stara Fužina, Kranjski Gori, v Kaninski vasi.
PONUDBA BO TEDENSKO DOPOLNJENA.
Informacija gostom Atrisa
PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in druge stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4.000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska. Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spreminjajo za več kot 7 %. Po plačilu gostje prejmejo našo napotnico.
V	primeru, da naše napotnice ne prejmete 7 dni pred odhodom, nas nujno pokličite.
PROGRAME V TUJINI OBRAVNAVAMO V SKLADU S SPLOŠNIMI NAVODILI POTOVALNE AGENCIJE, KI JE'ORGANIZATOR POTOVANJA IN JIH GOSTJE PREJMEJO OB PRIJAVI. PRIJAVA JE SPREJETA, KO JE VPLAČANIH 30% CENE ARANŽMAJA. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami rešujemo sporazumno.	ATRIS je povsod, kjerkoli ste.
Metod Zalar, direktor borze
18
EE
25. maja 1995
ŽIVLJENJSKA RAZPOTJA
ODPRTA VRATA V BEGUNSKI SVET
Prejšnja sobota je pomenila za begunske otroke velik dan. V begunskem centru na Viču so se do poznih večernih ur odvijale razne prireditve, v katerih je sodelovala mladež - pa tudi odrasli - malone iz vseh begunskih centrov v Sloveniji. Postavili so veliki oder za razne prireditve in mali oder za Karaoke, zvečer je nastopilo gledališče Ane Monro, otroci so se pomerili v nogometu, si ogledali lutkovno predstavo, se najedli do sitega, se pogovarjali in pogovarjali... Nekateri med njimi so se prvič srečali, drugi se že nekaj let niso videli.
To je bil pravzaprav kulturni dan za bosanske otroke, ki je potekal pod geslom Pridi se igrat z nami in povej še drugim. Do zbirnega centra na Viču, kjer je prejšnjo soboto potekala omenjena kulturna prireditev, se je moč prebiti le po poti, ki jo obkrožajo neznanski kupi smeti. Tod ne vozijo avtobusi. Zato naj bi tega dne z zadnjega postajališča šestice na Viču poseben kombi vsako uro brezplačno dovažal obiskovalce. Koliko jih je v resnici pripeljal, ne vemo, a med begunskimi otroki nismo opazili kaj dosti slovenskih vrstnikov, vsaj v dopoldanskih urah ne. »Povabili smo vse ljubljanske osnovne šole, odzvala pa se je le osnovna šola Ledina,« je rekel direktor centra Rajko Stankovič. »Pričakovali smo več domačinov.«
Odzvali so se seveda prireditelji, med katerimi kaže omeniti predvsem Delegacijo Evropske komisije v Sloveniji, društvo Nuova Frontiera iz Italije in slovenski urad za begunce. Zamisel o srečanju je prišla iz tujih logov, uresničiti pa so jo pomagali Mesto Ljubljana, revija Otrok in družina, taborniki, Vodnikova domačija in številni slovenski sponzorji (Slovenijavino, Paloma, Rast, Perutnina Ptuj, SCT Ljubljana, Pivovarna Union).
Resnični organizatorji tega
kulturnega dneva so bili predvsem begunski otroci sami in njihovi starši. Njihove mame so v prostorni kuhinji nepretrgoma pripravljale sladke in slane dobrote iz bosanske kuhinje in jih na ličnih pladnjih nosile na belo pogrnjene mize med obiskovalce, medtem ko je skupina otrok sproti pospravljala papirnate krožnike in razne odpadke. Kuhinjo
nam je razkazala prijazna Heda Mojkič iz Bjeljine, kjer so se mize naravnost šibile od različnih vrst burekov, z orehi polnjenih jabolk in seveda ba-
klav, med muslimani najbolj priljubljene slaščice.
Heda Mojkič je v begunskem centru že od samega začetka, točno od 9. aprila 1992. Ima tri otroke, k sreči je njen mož zaposlen pri enem izmed gradbenih podjetij, kjer je služil kruh še pred vojno, tako da se zdaj laže preživljajo. »Naša največja želja je, da bi se vrnili domov,« je rekla.
Najbolj so uživali otroci. Medtem ko so eni še zadnji hip vadili za nastop, so drugi sodelovali v risarski delavnici, tretji so se gnetli v vrsti za
čokolado, ki jo je v hipu zmanjkalo, četrti uživali v burekih ali pa enostavno prodajali zijala. Popoldne so tekmovali v nogometu, si ogledali
lutkovno predstavo in sploh sijali od zadovoljstva.
Iz ene izmed barak sta prišli mladi dekleti, oblečeni v tradicionalno rožnato oblačilo, z belo ruto okrog glave in se pomešali med obiskovalce, a nenehno tiščali skupaj. Starejši možakar z berglami si je ob steni kuhinje, streljaj od pogrnjenih miz, namestil stol, da bi bolje opazoval vrvečo množico. »Ne, ne,« se je branil, »jaz ne bom nič jedel, jaz sem tu doma.«
Na drugi strani barak je starka v feredži dobesedno pritiskala svoj obraz ob § mrežo, da bi bolje videla, E a bliže ni prišla. Z njo smo se ® težko pogovarjali, saj je bila | napol gluha. Povedala je, da ti šteje 73 let, a kazala jih je veji liko več. Da je prišla iz mesteca Bosanski Novi, da ji je ime Rojka Isakovič. Z njo so prišli tudi trije vnuki, snaho so ubili, sin se jim je pridružil šele pred kratkim, ko je prišel iz taborišča. Otroci so stari 18,
11 in 7 let. Kasneje smo jo videli, kako je s sklonjeno glavo in z rokami v naročju sedela, pred svojo barako, daleč od trušča.
Kot nam je povedal direktor zbirnega centra na Viču Rajko Stankovič, je v centru 15 naseljenih barak, v katerih živi 640 beguncev. Med njimi je kar 250 otrok mlajših od 16 let, 15 odstotkov pa je starejših od 60 let. Sicer pa je v Sloveniji v begunskih centrih še 7000 beguncev. V državi jih je prijavljenih le še 22.000 (med njimi je 8.000 otrok), kar je veliko manj od prvotne številke, ko se je govorilo, da je v Sloveniji kar blizu 100.000 beguncev. Veliko jih je odšlo s trebuhom za kruhom naprej v širni svet.
Med mladimi sta na prireditvi padli v oči nasmejani dekleti Arifa in Ema, stari 15 in 17 let. Rekli sta, da končujeta osnovno šolo v Šentvidu in da ne stanujeta v begunskem centra. »Le redko so za nas begunce kakšne prireditve,« je potožila Arifa. »Radi bi, da bi bilo takih in podobnih prireditev še več.« In kam bosta šli po končani osemletki? »Radi bi se vpisali na trgovsko akademijo, a kaj, ko so nama rekli: »Najprej slovenski otroci, če ostane kaj prostora, pa begunci...«
Za en dan so se odprla vrata v begunski svet. Opaziti je bilo željo, da bi se ta vrata zdaj ne zaprla, ampak še naprej odpirala za nova srečanja in druženja. Ne kot beguncev z gosti, ampak predvsem ljudi z ljudmi... Marija Frančeškin
DRUGAČNO ISKANJE SREČE
Na oder je stopila mlajša ženska v rožastem krilu, z velikim belim klobukom, okrog katerega je bil zavezan širok zelen trak. Poosebljala je pomlad. Za roko je vodila dečka, oblečenega v zeleno žabico. Z neverjetno lahkotnostjo gibov sta popeljala navzoče gledalce v različne podobe pomladi, od prebujajoče se mlake, dela na vrtu, piknika v naravi, bližajoče se nevihte. Predstava je bila tako lepa, da bi jo lahko odigrali v, kateremkoli otroškem gledališču, ne le v Centru Dolfke Boštjančič v Dragi pri Igu, kjer so našli svoj drugi dom otroci in mladostniki z zmernimi, težjimi in najtežjimi motnjami v duševnem razvoja,
V omenjenem centru, ki leži tri v razvitem svetu. Otroci so v idiličnem okolju na robu gozda, praktično streljaj od Ljubljane, ob prelepem temnozelenem bajerju, praznujejo te dni desetletnico svojega dela. Center je šel v tem obdobju skozi štiri gradbene faze, zraven pa se je nenehno strokovno izpopolnjeval in dograjeval, tako da se lahko danes na strokovnem področju kosa s podobnimi cen-
te dni dobili težko pričakovani bazen, veliko telovadnico, specialni pedagogi pa nove prostore za posamično obravnavo otrok. Spoznali so, da se je tudi najtežje moteni otrok sposoben česa naučiti in postati manj moteč.
Ta zavod je eden od petih v Sloveniji, ki skrbijo za 760 duševno drugačnih otrok, mladostnikov pa tudi odra-
slih. Tu so še Črna, Dobrova, Dornava, Radovljica.
Življenje kot splet drobnih trenutkov
Po predstavi sem poiskala »pomlad« - Metko Novak, prijazno profesorico razrednega pouka. »Predno sem pred desetimi leti prišla v Drago, nisem vedela, kako dolgo bom tu,« je rekla. »Prej sem nekaj
časa delala v osnovni šoli. Če me danes kdo vpraša, ali kdaj pomislim, da bi šla učit v osnovno šolo, kjer je delo lažje, ne povem nič določenega. Pri sebi pa vem: predragocene so izkušnje in občutki, ki sem jih doživela tu, da bi jih lahko čez noč porinila v pozabo. Tu ni le razred in šola, tu teče življenje prek drobnih trenutkov radosti in žalosti: v domskih skupinah, na sprehodu, izletu, na zabavi, pikniku, pri sosednjem kozolcu, zgodaj zjutraj, zvečer ...«
Pogovarjava se v njenem razredu, to je razred sedmih otrok tako imenovane druae skupine v starosti od 12 do 16
let. Metka Novak poučuje po programu za usposabljanje otrok z lažjimi in nekoliko težjimi motnjami v duševnem razvoju: »Program je golo drevo, vse ostalo so izkušnje, poznavanje otrok.«
Pomembno je skupinsko delo različnih pedagogov. Njena skupina ima tako tudi glasbeno terapijo, skupinsko, posamično in plesno terapijo, logopedske vaje.
Najpomembnejše: spoštovati otroka
»Pri delu je najpomembnejše, da spoštuješ otroka, da čutiš, da si zanj odgovoren,«
razlaga Metka. »Ti otroci potrebujejo celega človeka. Takoj začutijo, ali si dobre volje ali slabe. Zelo so občutljivi, včasih si presenečen, kako ti sledijo, čeprav direktno tega ne pokažejo ravno tisti hip, ko ti to želiš.«
Naj zaključim z mislimi Dolores Turičnik, ene izmed pedagoginj: »Ti otroci ne potrebujejo usmiljenja, tolažbe. Potrebujejo pa trdo oporo in ljubezen, ob kateri lahko rastejo in dozorijo v ljudi, ki se po svojih močeh vključujejo v •življenje okrog sebe, v svet, ki je last nas vseh. Na mnogih izletih in sprehodih z našimi otroki sem srečala ničkoliko prikritih pogledov in odkritega zavračanja. Toda dejstva, da smo tu, se z obračanjem stran ne da izbrisati. Tudi ti otroci so ljudje, vredni ljubezni in spoštovanja ...«
Marija Frančeškin
Center Dolfke Boštjančič Draga pri Igu je zavod za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje, zdravstveno varstvo, nego in rehabilitacijo otrok, mladostnikov in odraslih z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju.
Center ima sedem enot, malih domov: Pet jih je v Dragi pri Igu s skupno zmogljivostjo 172 mest, dom na Škofljici je namenjen odrasim in ima 70 mest, sedmi mali dom je v Ljubljani, ima 30 mest v domu in dnevni center za 15 otrok. Poleg navedenih zmogljivosti je na voljo še nekaj prostora za nujne primere. V vseh teh enotah je zaposlenih 288 delavcev.

m
m
25. maja 1995
RAVBARKOMANDA
Poslanci zavrnili spremembe zakona o denacionalizaciji
SLOVENIJA V SLEPI ULICI
Slovenija je po treh letih izvajanja zakona o denacionalizaciji Zagazila popolnoma v slepo ulico, iz katere ni videti izhoda. Zakonodajalec pa, namesto da bi se soočil s posledicami tega Zakonskega zmazka, še naprej po nojevsko tišči glavo v pesek in $i domišlja, da tako nekako rešuje problem. V resnici pa samo še Pogljablja, kar potrjujejo številne družbene napetosti, ki se Utegnejo stopnjevati že v bližnji prihodnosti. Prav zato objavljamo skupno izjavo prizadetih združenj in društev, ki z njo skušajo še zadnjič opozoriti javnost in še zlasti poslance državnega zbora na pretečo katastrofo.
Zakon o denacionalizaciji naj bi z vračilom premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, naci-°nalizaciji in o zaplembah ter drugimi predpisi, popravil po vojni storjene krivice.
Eno temeljnih načel, ki so ga v postopku sprejemanja tega zakona predlagatelji neprestano ponavljali in izpostavljali, je bilo, da s tem zakonom ne bodo povzročene nove krivice.
Po dobrih treh letih izvajanja ZDEN se je pokazalo, da ne samo, da zakon povzroča nove krivice med samimi razlaščenci (vračilo v naravi za vse ni možno ter odškodnina za slednje v obliki obveznic brez jamstva države, razlika v vračilu v naravi prenovljenih in vzdrževanih nepremičnin oziroma vrnitev propadajočih stavb in nevzdrževanih Zemljišč...), nove krivice povzroča praktično vsem, ki so po kakršnemkoli naključju povezani z denacionaliziranim premoženjem, v mnogo primerih pa povzroča tudi veliko družbeno in gospodarsko škodo ter brezposelnost večjega števila delazmožnih državljanov Slovenije oziroma povečano davčno obremenitev davčnih zavezancev.
| Doslej je ugotovljeno, da se
‘ Pojavljajo veliki problemi in Velika gospodarska škoda na področju: vračanja gozdov; Vračanja kmetijskih zemljišč; vračanja poslovnih stavb in Poslovnih prostorov; vračanja stanovanjskih hiš in stanovanj; vračanja stavbnih zemljišč ter problemi glede samega postopka vračanja, saj Zakon omogoča nezakonito vračanje podržavljenega pre-
moženja; ni opredeljeno bistveno povečanje vrednosti nepremičnin, pri čemer se npr. vračajo brez kakršnekoli odškodnine popolnoma prenovljene stavbe; zlorablja se pomanjkljiva opredelitev strank v postopku denacionalizacije; vprašljivo je vračanje premoženja ne glede na državljanstvo in še nekatere druge strokovne pomanjkljivosti zakona.
Vračanje gozdov
Zakon predvideva vračanje gozdov v naravi praktično brez omejitev, medtem ko je za vračanje drugega premoženja v naravi predvidel omejitve kot funkcionalnost kompleksov, drobljenje parcel...
Na podlagi strokovne študije te problematike je ugotovljeno, da bo nadaljnja privatizacija gozdov škodljiva, ne samo z vidika ekoloških in socialnih funkcij gozdov, temveč se že sedaj kažejo posledice v propadanju in uničevanju velikih vlaganj države v infrastrukturo gozdnih površin oziroma povečanje tržne vrednosti gozdov (gozdne ceste, ki jih je približno 10.000 km, intenzivna vlaganja v melioracijo degradiranih gozdov, osnovanje intenzivnih nasadov...). Povračila te vrednosti zakon ne ureja.
Z vračanjem gozdov v naravi prihaja do uničevanja in ogrožanja ekosistema s podrejanjem ineresov zasebnih lastnikov po čimhitrejšem dobičku. Ne glede na zakonske in druge predpise je namreč v praksi nemogoč nadzor nad nezakonitim izkoriščanjem oziroma
sečnjo v teh gozdovih, da o možnosti nadzora gozdnogojitvenih, tehnoloških pri izvedbi sečnje in spravila lesa, do vseh vrst gradenj v gozdu in drugih gozdnogospodarskih ukrepov sploh ne govorimo. Nenazadnje pa je potrebno ugotoviti, da nikomur doslej ni uspelo do tolike mere izboljšati gozda kot sedanji gozdarski stroki, ki pa bo očitno izničena ali vsaj zelo okrnjena na strokovni ravni in glede mnogoštevilnih presežkih delavcev s tega področja (približno 25.000 zaposlenih).
Poleg zmanjšanja tržne proizvodnje je bilo že takoj po uveljavitvi zakona v letu 1991 v zasebnih gozdovih posekano 23 % neodkazanega lesa, 8 % celo v golosekih (88 ha), posekano pa je bilo predvsem kakovostno drevje.
Država bi tako morala biti zainteresirana, da se krepi delež javnih gozdov, zato bi bilo potrebno ZDEN spremeniti tako, da vračanje gozdov v last in posest ni možno, razen tam, kjer je to potrebno iz gospodarskih razlogov zaradi zaokrožitve in gospodarske okrepitve kmetije, zlasti v gorskem svetu.
Glede pravnega upravičenja vračanja gozdov cerkvi v last in posest pa je bilo že veliko povedanega.
Vračanje kmetijskih zemljišč
Izguba kmetijskih zemljišč bo imela za kmetijska podjetja po optimističnih predvidevanjih ob izgubljanju zemljišč, plačevanju najemnin za uporabo ostalih zemljišč, izplačevanju odpravnin presežnim delavcem in zaradi nujnega prestrukturiranja 29,7 % ali 163 milijonov. DEM zmanjšan celotni prihodek na leto in 95 do 134 milijonov DEM poslovne izgube, po nekaterih izračunih pa bo večina slovenskih kmetijskih organizacij morala v stečaj. Vprašljiv je tudi nadaljnji razvoj hmeljarstva, vinogradništva, sadjarstva in tudi farmske govedoreje.
Posledice se bodo pokazale tudi na celotnem slovenskem kmetijstvu in celo narodnem gospodarstvu, saj se poleg že naštetega pričakuje drobljenje parcel in funkcionalnih enot; zmanjšanje tržne pridelave; pritisk na nova javna sredstva za razvoj dejavnosti in urejanje zemljišč pri novih lastnikih; neizrabljena bodo ostala nekatera osnovna sredstva, zgrajena infrastruktura in že vzpostavljene poslovne funkcije; po veljavni zakonodaji nihče ne plača odškodnine za arondirana zemljišča; že od leta 1991 so ustavljena vsa vlaganja v razvoj in tehnologijo; povečala se bo brezposelnost (3.989 delavcev).
Predlagane spremembe ZDEN skušajo to problematiko rešiti na način, ki v največ ji možni meri upošteva interese upravičencev do denacionalizacije	(obveznice
z jamstvom države in možnostjo njihovega vnovčevanja na različne prednostne načine) s tem, da se na drugi strani prepreči ogromna gospodarska škoda.
Vračanje poslovnih stavb in poslovnih prostorov
Novi lastniki zaradi želje po čimvečjem dobičku na vse načine poskušajo izsiljevati najemnike v denacionaliziranih poslovnih prostorih, predvsem z oderuškim in nesprejemljivim zviševanjem najemnine, kar bi v najboljšem pri-
meru zmogel le redkokateri najemnik, predvsem obrtnik ali samostojni podjetnik, pri tem pa seveda nihče ne upošteva lastnih vlaganj najemnika.
Novi lastniki najemnike izsiljujejo tudi z novimi najemnimi pogodbami s spremembo najemnega razmerja za nedoločen čas v najemno razmerje
za določen čas enega do petih let, predvsem pa izkoristijo sedanjo pravno ureditev, saj veljavni zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih omogoča t.i. nekrivdno odpoved najemnega razmerja z odpovednim rokom najmanj enega leta. To pomeni, da lahko lastnik kadarkoli in ne glede na razlog odpove najemno razmerje, pri tem pa je vezan le na odpovedni rok najmanj enega leta. Najemnik v tem primeru praktično ostane brez zaposlitve in brez
sredstev za preživljanje, v primeru uveljavljanja lastnih vlaganj pa so sodni postopki znano dolgotrajni.
Podobno velja tudi za pravne osebe, saj jih je ZDEN kot lastnike nepremičnin protiustavno in protizakonito razlastil oziroma je njihovo premoženje protiustavno nacionaliziral, čeprav so pridobile
premoženje z odplačnimi pravnimi posli po tržni ceni ter na njem pridobile zakonito lastninsko pravico.
Sedaj veljavna zakonodaja tako dopušča, da so najemniki poslovnih prostorov brez kakršnekoli pravne varnosti, medtem ko je novim lastnikom dopuščeno takorekoč vse, pri čemer gre tudi za kršitev ustavnih določb, saj je s tem povzročena izrazita neenakost državljanov Slovenije ter omejevanje njihovih pravic in temeljnih svoboščin.
Vračanje stanovanjskih hiš in stanovanj
S stanovanjskim zakonom tudi po spremembah in dopolnitvah še vedno niso sanirane kršene ustavne določbe glede načela enakosti pred zako- » nom, načela pravne in socialne države ter pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, pri čemer so najemniki - prejšnji imetniki stanovanjske pravice še vedno diskrimi- "» nirani v pravici do odkupa stanovanja.
ZDEN bi zato moral novim lastnikom omogočiti plačilo pravične odškodnine v primeru, da stanovanja po stanovanjskem zakonu prodajo na- * jemnikom stanovanja - prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice.
Na vse zgoraj navedene probleme so opozorili tudi po- t slanci Liberalne demokracije Slovenije in Združene liste socialnih demokratov. Že samo iz predstavljene problematike je razvidno, da ZDEN še zdaleč ne zagotavlja enakih temeljnih ustavnih pravic in svoboščin za vse državljane Slovenije, ravno nasprotno, povzroča nesorazmerno število novih krivic, zato je država preko svojih predstavnikov nesporno dolžna zagotavljati enakost vseh državljanov, krivice pa naj se poprav-Ijajo le na tak način, da se ne ustvarjajo nove.
Želimo le opozoriti na nevzdržne razmere, ki so se pojavile ob izvajanju ZDEN-a, zato pozivamo javnost in poslance državnega zbora, naj pred odločanjem o sprejetju postopka sprememb in dopolnitev ZDEN strokovno, ne pa politično proučijo nastalo problematiko in skušajo s spremembami ZDEN-a sanirati oziroma popraviti nastale pomanjkljivosti ali napačne rešitve. Pri tem je po-trebno opozoriti, da se s predlaganimi	spremembami
ZDEN-a ne posega v že pridobljene pravice razlaščencev, ampak se poskušajo za obe strani najti optimalne rešitve, ki bodo v dani situaciji vse čimmanj prizadele. Ne more pa se reševati problemov tako, da se v prednostni položaj postavi le ena stran, seveda na račun druge.
Opozoriti je tudi potrebno, da je spreminjanje neustrezne zakonodaje nujen demokratični proces, saj je napake potrebno sanirati, pomanjkljivosti odpraviti ter si prizadevati, da se za vse udeležence medsebojna razmerja rešujejo v skladu z ustavo, predvsem pa mora biti zagotovljena, vsaj kolikor je to možno, enakost pred zakonom.
Prizadete skupine državi j a-	*
nov torej pozivajo javnost in njene predstavnike, naj z upoštevanjem deklariranih ustavnih pravic omogočijo reševanje nastalih problemov tako, da s strokovnim, ne pa, po- ^ novno poudarjamo, političnim ali individualnim pristopom poskušajo urediti 'oziroma popraviti nastala razmerja, ki ne tako majhno število državljanov postavljajo predvsem v neenakopraven položaj, po- -* leg tega pa se povzroča velika gospodarska škoda, ki posledično zadeva vse državljane Slovenije.
Sindikat kmetijstva in živilske industrije Slovenije
Konzorcij zavezancev za vračilo podržavljenega premoženja Združenje za gozdarstvo pri GZS
Društvo najemnikov poslovnih prostorov Slovenije Združenje najemnikov nacionaliziranih stanovanj
v Sloveniji ^
Javna vprašanja Zliruženju lastnikov razlaščenega premoženja
V	torek, 16. maja 1995, sem bil od TV Slovenija povabljen k sodelovanju v oddaji »Omizje« o denacionalizaciji. Obveščen sem bil, da bo snemanje 17. maja 1995 ob 20. uri. Najavo oddaje sem prebral v napovedniku TV programa za sredo, 17. maja 1995, po 22. uri.
V	sredo, 17. maja 1995, sem bil od TV Slovenija obveščen, da snemanje oddaje odpade, ker predstavniki razlaščencev na oddaji ne žele sodelovati, sploh ne v predvideni sestavi omizja.
Hkrati sem v sredstvih javnega obveščanja prebral zahvalo istega združenja poslancem DZ, ki so glasovali proti predlaganim spremembam in dopolnitvam zakona o denacionalizaciji.
Ugotavljam, da se predstavniki razlaščencev niso pripravljeni javno pogovarjati o vprašanjih izvajanja denacionalizacije. Domnevam, da tega ne žele, ker nimajo argumentov proti trditvam, da se z denacionalizacijo povzroča ogromno novih krivic (nosilcem stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih, obrtnikom - podjetnikom, mnogim še doslej družbenim podjetjem in delavcem) in da se zakon izvaja tako, da povzroča škodo družbenemu in državnemu premoženju. Za denacionalizacijske upravičence je zaradi kratkovidnosti in oportunizma velike večine poslancev DZ, ki so zavrnili razpravo o problemih izvajanja denacionalizacije, vsaka razprava o tem vprašanju torej končana. Premoženje bo vrnjeno. Vsem, ki imajo vpliv in položaj, je tako že bilo. Kaj se bo dogajalo ob tem in po tem, jih ne skrbi. Ne skrbe jih nove krivice, ne skrbi jih družbena škoda, ne skrbe jih novi nezaposleni. Za njih je glavno, da bodo lahko v bodoče dobro živeli - predvsem od rente.
Zato javno sprašujem Združenje:
-	ali jih v novi slovenski državi zanimajo res samo njihove osebne koristi,
-	ali javnost po njihovem mnenju ne sme spoznati različnih pogledov o denacionalizaciji in njihovo javno soočenje,
-	ali so pripravljeni popraviti svojo odločitev in se udeležiti omizja, na katerem bi sodelovali tudi kritiki sedanjega zakona in njegovega izvajanja v. praksi.
Miran Potrč
Denacionalizacija in parlamentarne stranke
O problemih, ki jih prinaša denacionalizacija, je bilo izrečenih že mnogo besed. Vsakdo jih doživlja skozi prizmo interesov ali pa težav, s katerimi se neposredno sooča. Podjetja, ki so zavezanci za vračanje podržavljenega premoženja, so ustanovila svoj konzorcij, preko katerega so želela javnost, Državni zbor in Vlado Republike Slovenije opozoriti na negativne gospodarske in socialne posledice zakona o denacionalizaciji ter pripravila predlog njegovih sprememb.
Prvi predlog je bil posredovan Državnemu zboru februarja 1994, kjer naj bi ga obravnavala Komisija za spremljanje in nadzor privatizacije (tako imenovana Rejčeva komisija). Zapleti z uvrstitvijo te točke na dnevni red ter odklonilno stališče strank (razen Združene liste socialnih demokratov) in druge okoliščine so kljub argumentom za spremembo zakona vodili predlagatelja, da se je odločil za eno najzahtevnejših poti za zbiranje podpore volivcev k predlogu za spremembe zakona o denacionalizaciji. To je bil prvi primer v slovenski državi, kjer je ljudska iniciativa uspela, saj je predlog podprlo 13.812 volivcev (Ustava RS določa najmanj 5000 podpisov).
Ob takšni podpori volivcev sem bil prepričan, da bo »glas ljudstva« imel v Državnem zboru vsaj toliko veljave, da bo argumente predlagatelja o negativnih gospodarskih in socialnih posledicah denacionalizacije analiziral ter zahteval od Vlade RS podrobnejše pojasnilo. Pa se nič takega ni zgodilo. Pri tem je predvsem nerazumljivo obnašanje nekaterih strank, predvsem Liberalne demokracije Slovenije, Slovenske nacionalne stranke in ne nazadnje tudi Socialdemokratske stranke Slovenije.
Zanimivo je, da sta prvi dve (poleg Združene liste) tudi sami predlagali spremembo zakona o denacionalizaciji in to z mnogo bolj radikalnimi predlogi, kot ga je predložil pisec tega članka. Zanimivo je tudi to, da je kar nekaj poslancev teh dveh strank izjavljalo, da bodo naš predlog podprli, pa se to (razen izjem) pri glasovanju, ni zgodilo. Glede Socialno demokratske stranke Slovenije sem sicer vedel, da predloga ne bo podprla, saj kot je izjavil g. Ivo Hvalica, je tudi sam med upravičenci. Bolj se mi postavlja vprašanje, kaj pomeni za to stranko ogrožena socialna varnost 10.000 delavcev, ki so ali še bodo zaradi »poprave krivic« izgubili zaposlitev. Če prav razumem, so stranke s »socialnim« programom običajno blizu delavstvu, vendar je to pri nas očitno izjema.
Podporo k predlogu za spremembo zakona o denacionalizaciji nam je v celotnem obdobju nudila edino Združena lista socialnih demokratov, kljub očitkom in grožnjam posameznim njenim poslancem ter zlivanju gnojnice na stranko kot celoto. Ves čas so si njeni poslanci prizadevali, da je treba probleme denacionalizacije proučiti in sprejeti najracionalnejše rešitve; da poprava krivic, ki jih je zagrešila država pred desetletji, ne more kaznovati delavcev v podjetjih zavezancih; da mora probleme denacionalizacije reševati tudi država ipd.
Raven razprave in argumenti poslancev te stranke so lahko članom in simpatizerjem te stranke, zlasti pa slovenskemu delavstvu v ponos, istočasno pa jim ostaja, poleg sindikatov, edina opora pri varstvu njihovih pravic, ki jih v razmerah nastajajočega kapitalizma in medstrankarske vezane trgovine ni ravno veliko ostalo.
In kaj sedaj, ko se na področju denacionalizaaije ni nič zgodilo? Eni triumfirajo, drugi so še bolj zaskrbljeni, čas pa bo prinesel odgovor, kdo je imel prav, toda to je že druga zgodba.
Jožef Šketa

E3		n*?	v JUTj	25. maja 1995	iAJPOMEMBNEJŠA STRAN
Andrej Šter, minister za notranje zadeve, je bil med tistimi, ki so se najbolj ustrašili obiska patriarha srbske pravoslavne cerkve Pavleta v Sloveniji. Andrej je svoj strah utemeljil z ogroženostjo slovenske države. Se strinjamo, država, ki jo ogroža obisk verskega poglavarja, je vsekakor zelo ogrožena. Tembolj, če jo vodijo ljudje Šterovega kalibra, ki so za svoje zaplankane oblastniške muhe pripravljeni teptati eno temeljnih civilizacijskih načel, na katerem sloni demokratična država, ki med drugim omogoča stike verskega poglavarja s svojimi verniki. Ster in slovenska vlada sta se s prepovedjo obiska srbskega patriarha v Sloveniji tako najbolj tesno približala šefu bosanskih Srbov Karadžiču in njegovim jastrebom, ki so poglavarju rimskokatoliške cerkve, nemočni, da bi prepovedali njegov obisk v Sarajevu, grozili s smrtjo. V obeh primerih je bil dosežen isti namen.
Kučanovo
povabilo
Milan Kučan, predsednik države, je svojčas povabil na obisk v Slovenijo poglavarja rimskokatoliške cerkve papeža Janeza Pavla II. Ta je svoj obisk zavlačeval oziroma ga tempiral za leto 1996, ko bodo v naši državi volitve. Ker je medtem slovenska vlada prepovedala obisk poglavarja srbske pravoslavne cerkve pri nas, iz tega sledi najmanj dvoje: v Sloveniji verniki različnih veroizpovedi niso v enakopravnem položaju in vmešavanje rimskokatoliške cerkve v slovenske notranjepolitične razmere. Če je torej slovenska vlada svojo košarico srbskemu Pavletu utemeljila s sporočilom, da ta lahko
pride v Slovenijo, vendar šele »v ugodnejših razmerah«, bi torej od predsednika Kučana zdaj upravičeno lahko pričakovali sporočilo, v katerem bi rimskega Pavla obvestil, da naše povabilo še vedno velja, vendar lahko v Slovenijo pride šele v »primernejšem času«. Na dlani je namreč, da bo imel papežev obisk v Sloveniji v volilnem letu takšne ali drugačne posledice v volilnem izidu. To pa ni nič drugega kot vmešavanje cerkve v slovenske notranjepolitične razmere, kar bi morala predsednika vlade in države prva preprečiti.
Bolničar-
jevo
začudenje
Ivan Dolničar, predsednik ZZB NOV, je moral najbrž hudo čudno pogledati, ko je v Delu prebral komentar, ki opravičuje košarico Drnovškovega kabineta srbskemu patriarhu. Še zlasti prepričljivo se mu je moralo zdeti, ko je iz njega razbral, da se je vlada opredelila zanjo predvsem zaradi političnih posledic tega obiska. Višek pa je sama argumentacija: »Srbska pravoslavna cerkev v zadnjih štirih letih ni nikoli povzdignila glasu, da bi odločno obsodila pobijanje nedolžnih civilistov, uničevanje in razstreljevanje mest, cerkva in sakralnih objektov drugih veroizpovedi, metod etničnega čiščenja in drugih barbarskih početij ... Ne samo, da tega ni obsodila, temveč je tako ravnanje celo podpirala.« Dolničar si ob tem gotovo ni mogel kaj, da ne bi pomislil na neko drugo cerkev, katere poglavarja bomo v Sloveniji gostili prihodnje leto in ki svojčas prav v štirih letih v Sloveniji ni povzdignila glasu, da bi odločno obsodila pobijanje nedolžnih civilistov, uničevanje slovenskih vasi in mest, metod nasilnega etničnega čiščenja in drugih barbarskih početij... Ne samo, da katoliška cerkev v Sloveniji tega ni obsodila, temveč je tako ravnanje celo organizirala in podpirala, za kar se Slovencem še do danes ni opravičila. Slovenska politika in novopečeno »samostojno« noviharstvo sta torej ali kratkega zgodovinskega spomina ali pa navadna pezdeta!
Kuli
r
Humoreska
Vsaka plača je prenizka!
-	Se strinjate z razponom plač, ki ga je določil parlament? smo povprašali tovariša Neposrednega proizvajalca raznih strok, ki je skladno s svojim prepričanjem že stal za šankom bifeja Bližnja srečanja posebne sorte in premišljeno srkal svoje veliko pivo.
»Kot dober državljan bi se seveda moral strinjati z vsem, kar sprejme parlament,« se je nekako izmaknil vprašanju.
-	Pa se vselej strinjate s tem, kar sprejme parlament?
»Ja, kaj pa naj naredim drugega!?«
-	Po vašem odgovoru sodeč, se s parlamentarnimi odločitvami ne strinjate vselej, vsaj intimno ne?
»No, ja. Saj navsezadnje tudi parlament ni večen.«
-	Kako to mislite!? Ali menite, da bomo opustili parlamentarno demokracijo? In to razmišljate že zdaj, ko smo jo komaj uvedli ...
»Ne, ne, mislim le, da člani parlamenta niso večni. Zato pa imamo vsaka štiri leta volitve in potem obdržimo ali pa zamenjamo tiste poslance, za katere menimo, da so sprejemali slabe odločitve. Skratka, tiste odločitve, ki jih moramo upoštevati, čeprav se ne strinjamo z njimi.«
-	No, torej vrnimo se k prvemu vprašanju: Ali vam, je parlamentarni dogovor o višini plač všeč ali ne?
»Malce je čuden.«
-	Ste hoteli reči neživljenjski!?
»Oh, zelo življenjski je. Gospodje prikoritniki so si našteli kakšnih devet tisoč mark plače, tistim, ki so daleč od korita, pa namenili miloščino v obliki dobrih petsto mark. To je celo zelo življenjsko, vsaj po naših vzorcih obnašanja.«
-	Hočete reči, da je Bog sam sebi najprej ustvaril brado?
»Oh, naši parlamentarni bogovi so kar nekaj korakov pred tem bogom iz pregovora. Naši bogovi si brado kar naprej daljšajo.«
-	Po ovinkih ste mi vendarle odgovorili, da se s politiko plač ne strinjate. Kaj bi bilo treba storiti?
»Oh stvar je zelo preprosta. Jaz bi določil le razmerje med najvišjo in najnižjo plačo ...«
-	Pa saj to razmerje je določila tudi vlada, 700.000 tolarjev najvišja in 45.000 tolarjev najnižja plača. To je približno ena proti petnajst...
»Jaz nikakor ne bi operiral s konkretnimi številkami. Jaz bi recimo podal le razmerje, pa ne tako nesocialno, da ima nekdo petnajstkrat večjo plačo, skratka, da je petnajstkrat več vreden. To je za demokratično državo malce čudno in pri takšni lestvici, sem prepričan, bi razne dežele, kot so skandinavske, ki so nam za vzor, že zdavnaj vrgle vlado. Nekoč sem bral, da je razpon med najvišjo in najnižjo plačo na Švedskem vsega ena proti tri.«
-	In kakšen razpon bi določili vi?
»Recimo ena proti pet.«
-	Torej bi se moral direktor uspešnega podjetja zadovoljiti z vsega 225.000 tolarji plače?
Če v tako uspešnem podjetju ta uspešen direktor ni zmožen svojemu zadnjemu delavcu dati več kot 45.000 tolarjev mesečne plače, potem ni uspešen direktor, pa tudi podjetje ni uspešno. Veste moj predlog izhaja iz nepisanega pravila, da je vsaka plača premajhna ...»
-	Oho, vi ste pa nenasitni. Če bi torej zdajle imeli milijon tolarjev plače, ali bi bila premajhna?
»Za začetek ne. Ampak stvar je treba gledati dialektično. Ko bi se na mesečni milijon navadil in svoje življenje prilagodil temu milijonu, bi bil kmalu premajhen. In kolikor jaz poznam slovenske direktorje, so podvrženi istim zakonitostim. In če bi oni sebi zviševali plače, potem bi morali za seboj vleči tudi vse druge, skratka v razmerju ena proti pet.«
-	Ampak to bi podrlo dogovor socialnih partnerjev o najnižji plači.
»Dajte no, dajte! Pa bi res rad poznal tisti sindikat, ki bi protestiral, ker imajo njegovi člani previsoke plače ...«
Bogo Sajovic
Horoskop
Popolnoma neprostovoljno
Petintrideseti predsednik ZDA John Fitzgerald Kennedy (rojen 29. maja 1917) je izhajal iz bogate družine ameriških Ircev. V politične vode je prvi zajadral že patriarh družine Joseph, vendar so se mu najbolj častihlepni cilji izmuznili. Zamerili so mu namreč to, da je v času velike gospodarske krize za malenkostne vsote kupoval propadla podjetja in se s tem okoriščal na račun vsesplošne nesreče, pa tudi to, da je kot ameriški ambasador v Veliki Britaniji na začetku druge svetovne vojne poizkusil preprečiti vsakršno vmešavanje ZDA v evropsko vojno, kar ga je končno tudi stalo položaja. Res pa je tudi to, da so mu zamerili, ker si je drznil posegati po položajih, ki so bili v tistem času v »deželi svobode in enakosti« rezervirani za WASP (white, Anglo-saxon, protestant - se pravi za bele Anglosaksonce protestantske vere). Ko je spoznal, da so ga v političnih stremljenjih premagali, je začel v politiko riniti svoje sinove, prvenstveno Johna, svojega najstarejšega. John je postal prvo
član poslanskega doma, nato senator, leta 1960 pa je bil izbran za kandidata demokratske stranke na predsedniških volitvah. Na volitvah je z majhno razliko premagal svojega nasprotnika, dotedanjega republikanskega podpredsednika Nixona in tako postal naj mlajši predsednik ZDA do tedaj in edini katolik na tem položaju. Notranjepolitično se je zavzemal za socialne reforme in državljanske pravice črncev (kar mu je prineslo precej nasprotnikov na jugu ZDA), zunanjepolitično pa se je zavzemal za večjo gospodarsko pomoč Latinski Ameriki. Njegovo odpošiljanje »vojaških svetovalcev« v Vietnam je kasneje pripeljalo do vojne, največji neuspeh pa je doživel z debaklom v Prašičjem zalivu. Ugled si je popravil s svojim ravnanjem v raketni krizi na Kubi in z nasprotovanjem berlinskemu zidu. Za njegovega predsednikovanja so se zelo pospešile vesoljske raziskave, podan je bil sporazum za ukinitev jedrskih poizkusov in uveden »rdeči telefon« med ZDA in SZ. John F. Kennedy je bil ubit v atentatu v Dallasu v Texasu novembra 1963, okoliščine atentata pa še vedno niso povsem pojasnjene.
Med drugo svetovno vojno je Kennedy služil v vojni mornarici in bil med boji na Pacifiku odlikovan. Nekoč, ko je kot predsedniški kandidat obiskal neko osnovno šolo, ga je neki učenec vprašal, kako je postal junak. Kennedy je odvrnil:
»Oh, čisto neprostovoljno. Moja ladja se je potopila in to je vse.«
Deni
*					DELAVSKA ENOTNOST	FILMSKI REŽISER R0SSELINI	RUSKI PISATELJ (JURIJ)	VISOK MOČAN ČLOVEK	FRANCOSKO ŽENSKO IME	TENISKE IGRE	PRAZEODIM	MUSLIMAN. VERSKI POGLAVAR	PEVKA FITZGERALD	ZGODOVIN. KRAJ V SRBIJI OB DONAVI	ODREZAN KOS DEBLA. HLOD	ZAHODNO PREDMESTJE LONDONA	PRIPRAVIL SALOMONOV UGANKAR
					USMRČENI VODITELJ FRANCOSKE REVOLUCIJE (MAXIMILIEN)												PALICA Z ZAREZAMI
					ZAGREBŠKI TV VODITELJ												
					KOZJE OGLAŠANJE						MESTO NA NIZOZEMSKEM SLIKA Z VODNIMI BARVAMI						
					PLAVALKA LIG0RI0				SLOVENSKI TV NAPOVEDOVALEC (RADO)	JAPONSKA NABIRALKA BISEROV				LIJAK DELAVEC V USNJARNI			
					ŽUPNIJA					VNETJE MOŽGANOV							
					►							GLAVNI ŠTEVNIK	TETA, STRINA GL. MESTO SAUDOVE ARABIJE				
AVTOR: BORUT LEVEC	VETROVKA S KAPUCO	KOSTNA BOLEZEN	OTOK V ALEUTIH				PODLOŽNIK ANTIČNIH ATENAH	FRANCOSKO IME ZA ANTVVERPEN SOLI OLJNE KISLINE							GORAZD ŠEFRAN		
			SKUPINA TREH GLASBENIKOV												ZADJI LIBIJSKI KRALJ		
ITALIJANSKI DIRIGENT																	
DIŠEČE MAZILO						KOR. PESNIK (FRAN)						POGAN					
						NAPAD NA POLITIČNO OSEBNOST						LJUDSTVO V LAOSU					
AMERIŠKA ZVEZNA DRŽAVA					GRŠKA BOG. NESREČE RIMSKA BOGINJA JEZE				AVS. SMUČ. SKAKALEC (ANDREAS)								
									IGRALEC BRATINA								NEKDANJI SODNI PISAR
KAMNINA UPERIT							HRIB NAD BEOGRADOM ODISEJEVA DOMOVINA						ITALIJANSKI KOŠARKAR (ANT0NELL0) «				
ASTAT			INDUSTRIJ. MESTO PRI DRESDENU F ŠPANSKI SREBRNIK								OKRASEK VER&CI						
PERZIJSKI VLADAR				OTOČJE MED AMERIKAMA OŽINA NA MALAKI							ZORANA ZEMLJA	EMIL ZAT0PEK			KONEC POLOTOKA		
												PISATELJ HANSS0N			KRAJ PRI ZADRU		
NAGRADNA KRIŽANKA	ZAMAH S SEKIRO				TANTAL ORIGINALNA KRATICA ZDRUŽENIH NARODOV			ČLOVEK V MLADOSTI						nemSkega AVTOMOBILA			
								VEZNIK						MILANO			
PERIODNI SISTEM		ETNIČNA SKUPINA V JUŽNI AMERIKI							REKA V ROMUNIJI								
57 LA 138.91			►						MAJHEN HRIJSC, KI V MESU								
Nagradna križanka št. 24
Rešeno križanko nam pošljite do 6. junija 1995 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 24. Nagrade so 5.000, 3.000 in 2.000 tolarjev
Rešitev nagradne križanke št. 21:
TRANSVERZALA, RASTKO MOČNIK. EDI, AKAD, TAR, ZVONE, IRENA, ROMANA IN KAJA, ŠAR, RINKA, MEŽEK, ŠA, DRISTILO, ERAR, GE, BRANJEVEC, TABU, VLORE, RADE, OTOGLIFON, BRIN,
AT, DONALD, KISLINA, IS, AORIST, NF, SOM, STEIN, INTRI-GANTKA, TESTOSTERON, NORNA, INKASO, TAKA, TENOR Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 21:
1.	Nada Pepel, Tabor 56a, 63304 Tabor
2.	Angelca Gorjan, Panonska 1, 69224 Turnišče
3.	Helena Juvan, Hafnerjevo naselje 99, 64220 Škofja Loka
Nagrade bomo poslali po pošti.
Križanko pripravil
SALOMONOV
UGANKAR