KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino letnik 33 št. 1 leto 1985 UDK UDC949.712(-2) (05) YU ISSN 0023-4923 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXXIII 1985 IZDAJA IN ZALAGA ZGODOVINSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA Izdajateljski svet: Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin (predsednik), Metka Gombač, Nada Hollnsky, Olga Janša-Zorn, dr. Jože Koropec, Janez Kos, Antoša Leskovec, Božo Otorepec, Slavlca Pavlic, Ma- rija Serdoner, dr. Mirko Stlplovšek, Prvenka Turk Uredniški odbor: France Dobrovoljc, Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gastrin, Stane Granda, Olga Janša-Zorn, Janez Kopač, Božo Otorepec, dr. Sergij Vilfan, dr. Peter Vodoplvec — Glavni urednik: dr. Peter Vodoplvec, odgovorni urednik: Marjan Drnovšek — Lektor: France Dobrovoljc — Tehnični urednik Marko Stuhec — Opremil: Julijan Miklavčlč — za upravo odgovarja uredništvo — sofinancirata Raziskovalna in Kul- turna skupnost Slovenije — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani — Kllšeje Izdeluje klišama Ljudske pravice v Ljubljani KAZALO AVTORSKO KAZALO RAZPRAVE IN ČLANKI Jože Curk: Ob osemstoletnici trga Dravograd — 5 Janez Cvirn: Iz zgodovine prostitucije v Celju ob koncu prejšnjega stoletja — 142 Tatjana Cepič: Oris poteka repatriacije v letu 1945 — 232 Ferdo Gestrin: Kulturne povezave med sloven- skimi in italijanskimi deželami do 18. stolet- ja — 11 Draško Josipovič: Ob odkritju najdišč sileksov na Ljubljanskem barju — 1 Janos Kalmar: Načrti pomorske trgovine prek Trsta iz časa vladavine Karla VI. — 137 Dušan Kos—Marija Perko: Gospodarske in so- cialne razmere na imenju Golnik (Gallenfels) sredi 18. stoletja — 17 Janez Kos: Štetje prebivalstva in hiš 15. julija 1945 na območju okrožnega mesta Ljubljane — 227 Irena Kovač: Podzemlje ilegalne Ljubljane — 223 Marjan Litiasi; Oris razvoja Tovarne meril Slo- venj Gradec od ustanovitve do konca II. sve- tovne vojne (ob njeni 80-letnici) — 162 Janez Mesesnel: Razstava Slovenska likovna umetnost na temo NOB 1945—1985: tretjina, ki jo je prispeval Mestni muzej Ljubljana — 238 Gregor Moder: Ob petdesetletnici ustanovitve Mestnega muzeja v Ljubljani — 205 Jožef Nemeth: Oris razvoja Demokratične fron- te Južnih Slovanov na Madžarskem — 54 Jurij Perovšek: Revolucionarne »občine« v Slo- veniji v letih 1919—1920 — 49 Ljudmila Plesničar-Gec: Proizvodnja lončenine v Emoni — 209 Damjan Prelovšek: Terezijanski Trst — primer hasburškega uradniškega urbanizma 18. sto- letja — 28 Ivan Puš: Nekaj vprašanj v zvezi s prazgodovin- sko Emono in njenim zaledjem — 206 Irena Sivec: Arheološki prispevki k zgodovini prafar na vzhodnem področju oglejskega pa- triarhata — 216 Marija Stanonik: Motiv delavca in kmeta (v luči stanovske in razredne zavesti) v slovenskem NOB pesništvu 1941—1945 — 167 Eva Szentléleky-Koroknay: Knjigoveške starine Ljubljane in okolice — 117 Mojca Sifrer-Zora Torkar: Iz življenja nekda- njih kamniških usnjarjev in čevljarjev — 148 Marko Stuhec: Prebivalstvo Ljubljane v drugi polovici 17. stoletja na podlagi matičnih knjig — 124 Janez J. Svajncer: Slovenske vojne razglednice v prvi svetovni vojni — 41 Veljfco Toman: Postopki pri rekonstrukciji sten- ske poslikave v antični Emoni — 213 Sergij Vilfan: Prisilnost tuhinjske ceste, njen konec in gospodarsko nazadovanje Kamnika — 99 Davorin Vuga: Viri za zgodovino slovenske ar- heologije II — 105 Franc Zalar: Slikar Jurij Tavčar in društvo ljubljanskih ostrostrelcev — 219 ZAPISKI IN GRADIVO Božo Benedik: Blejski otok in izražanje narodne zavesti — 181 Stane Kumar: Vojaške železnice na Slovenskem — 58 Dušan Novak: Maks Peterlin, telesnokulturni de- lavec, kamniški rojak — 67 Vilko Novak: Caplovič je — Košič! — 62 Ivan Rihtarič: Prispevek k nastanku trga Gornja Radgona — 183 Vaško Simoniti: O preprečevanju in zatiranju stekline ter uvedbi pasjega davka v ljubljan- skem okrožju pred dvesto leti (1785) — 178 Kristina Samperl-Purg: Invalidski dom in inva- lidska uprava Ptuj v letih 1750—1860 — 175 Maja Zvanut: Delovanje deželne centrale za do- movinsko varstvo za Kranjsko med I. svetov- no vojno — priprave za vojni muzej — 64 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV Janez Cvirn: Velika povodenj v Celju leta 1901 — 76 Andrej Dular: Iz zapuščine metliškega fotografa Antona Muche — 187 Mirko Kambič: Milan Klemenčič kot fotograf — 71 JUBILEJI Ema Umek: Božo Otorepec — šestdesetletnik — 185 NOVE PUBLIKACIJE Marjan Drnovšek: Odgovor na Icritiko Gojka Zu- pana — 190 Jasna Fischer: Marjan Drnovšek, Arhivska za- puščina Petra Grassellija 1842—1933, Ljublja- na 1983 — 86 Metka Gombač: Acta Historico-oeconomica lu- goslaviae Vol. 10, Zagreb 1983 — 195 Mdria Magda Honath: Preteklost in sedanjost Dolge vasi, Hodoša in Lendavskih goric (Var- ga San dor, Pozsonec Maria, Pivar Ella: Hosszu- falu, Hodoš es Lendvahegö mültja es jelene. Lendava 1982) — 87 Olga Janša-Zorn: Časopis za zgodovino in na- rodopisje. Nova vrsta 18. (53). letnik. Maribor 1982, 1. in 2. zvezek — 81 Olga Janša-Zorn: Goriški letnik. Zbornik Go- riškega muzeja, 10, 1983 — 83 Olga Janša-Zorn: Kranjski zbornik 1985, Kranj 1985 — 84 Janez Kopač: France Stukl, Knjiga hiš v Skofji Loki II., Skofja Loka 1984 — 193 Andrej Kranjc: Saar R. & R. Pirker, Geschichte der Höhlenforschung in Oesterreich. Wiss. Be- ih. z. Ztschr. Die Höhle, Wien 1979 — 90 Jurij Perovšek: Tatjana Cepič, Zlet »Svobode« v Celju, Ljubljana 1985 — 197 Matjaž Rebolj: Marija Kozar-Mukič: Slovensko Porabje. — Ljubljana, Szombathely 1984 — 88 Miroslav Stiplovšek: Stane Stražar, Črni Graben. Od Prevoj do Trojan, Lukovica 1985 — 199 Peter Stres: Avgust Sfiligoj, Boj Slovencev pod fašizmom za narodne pravice, Gorica 1984 — 89 Janez Smitek: Prispevki za zgodovino Krope — 198 Peter Stih: Darja Mihelič, Najstarejša piranska notarska knjiga (1281—1287/89). Viri za zgodo- vino Slovencev, 7. knjiga, Ljubljana 1984 — 85 Marko Stuhec: Protenstantismus bei den Slowe- nen — Protenstatizem pri Slovencih, Wiener slawistischer Almanach — Sonderband 13, Wi- en 1984 — 194 Sergij Vilfan: Geschichte Salzburgs — Stadt und Land, Band I: Vorgeschichte — Altertum — Mittelalter, Herausgegeben von Heinz Dopsth, Universitätsverlag Anton Pustet Salzburg 1. Teil literatur — Anmerkungen — Register zu Teil 1 und 2, 1984 — 191 Andrej Vovko: Gasilsko društvo Stožice, Ob pet- insedemdesetletnici ustanovitve 1907 do 1982 — 89 Gojko Zupan: Ljubljana na starih fotografijah. Razstava fotografij iz fototeke Zgodovinskega arhiva Ljubljana, 1985 — 189 KAZALO SLIK POKRAJINE, GRADOVI, NASELJA IN PODOBNO Osamelec Zamedvedica pri Plešivici — 4 Proga Čedad—Kobarid, gradnja postaje Stupica (1915) — 59 Frontni vlak med Beljakom in Podrošco (1916) — 60 Jesenice (1916) — 61 Ozkotirna železnica Bohinjska Bistrica — Sa- vica (1917) — 61 Sejem sv. Andreja v Gorici, 2. 12. 1901 — 72 Motiv iz Trsta, 15. 3. 1903 — 73 Ob Vipavi pri Planini, 28. 6. 1909 — 75 Pogled na naraslo Savinjo pri mestnem parku in ogroženo Pallasovo brv, Celje — 76 Poplavljen Woukanov, današnji Slandrov trg, Celje — 77 Poplavljena Ljubljanska cesta, Celje — 77 Vile na Otoku, Celje — 78 Pogled z zvonika Nemške cerkve proti severo- vzhodu, Celje — 78 Poplavljeno območje okoli tovarne emajlirane posode v Gaberju — 79 Železniški most čez Vogla j no na progi Celje — Teharje — 79 Aleja v mestnem parku po povodnji, Celje — 80 Rimska ladja v Lipah — 106 Mitrej v Rožancu — 111, 115 Rožanski mitrej na ledini Judovje — 112 Izkopavanja v rožanskem mitreju — 113 Gomila v Lukovku — 113 Prvi vlak v Metliki — 188 Plan žgan prazgodovinski grob z Molnika — 206 Se neodkopani plani žgani prazgodovinski gro- bovi z Molnika — 206 Profil gomile I z Molnika — 207 NAČRTI IN ZEMLJEVIDI Najdišča sileksov na prostoru Ljubljanskega bar- ja, stanje novembra 1983 — 2 Del načrta Trsta iz leta 1749 — 29 Načrt dvižnega mostu čez Veliki kanal v Trstu (1755) — 31 Načrt naprave za zapiranje Velikega kanala v Trstu (1756) — 32 Načrt Trsta iz konca petdesetih let 18. stol. — 33 Fasada Rossettijeve hiše v Trstu (1764) — 34 Načrt stavbe za štiri ali osem trgovcev (1764) — 35 Načrt hiše V. Margaritija (1764) — 36 Načrt Trsta iz leta 1785 — 39 Shema cest ob koncu srednjega veka: cesta sko- zi Črni graben je bila delno ali popolnoma za- prta v prid tuhinjski cesti — 100 Načrt nekdanje delavnice čevljarja Jerneja Ber- leca, Kamnik — 154 Staroslovanska grobišča v Sloveniji — 217 OSEBE Grof Kari von Zinzendorf — 38 Maks Peterlin v prvih dneh prve svetovne voj- ne — 67 Maks Peterlin na fronti — 69 Milan Klemenčič, Avtoportret v zrcalu — 71 Pepca cita pri petrolejki — 72 Izletniki na Cavru, 10. 7. 1904 — 74 Knafličevi delavci na kosilu pri gospe Kemperle (1930/40) — 151 »Knafličevo elito« so predstavljali njegovi moj- stri in pomočniki (1930/40) — 152 Čevljar Jernej Berlec kot član kamniške godbe- leta 1909 — 160 Ob vrnitvi jugoslovanskih repatriirancev v do- movino, 1945 — 233 Repatriiranci pri postanku v Ljubljani 24. 9. 1945 — 234 RAZNO Pečat grofa Ulrika II. Celjskega na listini 1433 — 12 L. F. Cassas: Pogled na Veliki kanal v Trstu 1782 — 40 Maksim Gaspari: Pri zibelki — 42 Maksim Gaspari: Eno mašo bom plačal — 44 Hinko Smrekar: Stoj! Kdo tu? Novo leto 1915 — 45 Anton Koželj (?): Sirota — 45 Maksim Gaspari: Gospod poglej, to naše so do- brave — 46 Maksim Gaspari: V boj — 46 Maksim Gaspari: Slovenec sem — 47 Maksim Gaspari: V slovo — 47 Maksim Gaspari: Tam na laškem griču — 48 Maksim Gaspari: Nevesta — 48 Bencinski vlak (1916) — 60 Kamniški davek v razmerju do ljubljanskega (grafični prikaz) — 104 Prednja in hrbtna stran Müllerjevega pozitiva oziroma vizitke iz leta 1882 — 107 Situla iz Vač — 108 Risba Ivana Pečnika: vojščakov grob — 110 Pečatniki kartuzijanskega samostana v Bistri — 117 Gotska vezava iz Bistre — 118 Platnice koledarske vezave iz delavnice J. Man- delca 1578 — 119 Zadnja stran koledarskih platnic iz leta 1597—120 Koledarska vezava iz leta 1602 — 121 Okvirno okrasje in osrednja oznaka na tisku iz leta 1632 — 122 Grbi na ljubljanskih vezavah — 122 Diagram 1. Gibanje rojstev in smrti na področ- ju stolne župnije v Ljubljani 1650—1700 — 125 Diagram 2. Gibanje smrti otrok v stolni župniji 1691 do 1700 — 127 Diagram 3. Gibanje smrti otrok v Gradišču 1691 —1700 — 127 Diagram 4. Gibanje smrti na področju celotne Ljubljane 1691—1700 — 128 Diagram 5. Umrli v mestu glede na starost 1691— 1700 — 128 Diagram 6. Umrli v Ij. predmestjih glede na sta- rost — 128 Diagram 7. Umrli v celotni Ljubljani glede na starost — 129 Diagram 8. Gibanje rojstev v Ij. predmestjih iz Sempeterske župnije 1691—1700 — 129 Diagram 9. Gibanje števila rojenih in umrlih na področju cele Ljubljane 1691—1700 — 130 Diagram 10. Sezonski ritem umiranja v Ljublja- ni (odrasli) 1691—1700 131 Diagram 11. Sezonski ritem umiranja v Ljublja- ni (otroci) 1691—1700 — 131 Diagram 12. Sezonski ritem žensk v fertilni dobi in dojenčkov ter ritem rojstev v Ljubljani 1650—1675 — 132 Diagram 13. Sezonski ritem spočetij v Ljublja- ni 1691—1700 — 133 Diagram 14. Vpisi v poročno knjigo stolnice —133 Fotografija akvarela Knafličeve usnjarne (slikar Maks Koželj) tik pred zadnjo vojno — 149 Diagram: gibanje števila čevljarjev — 153 Reklama kamniškega čevljarja Josipa Pogačarja — 158 Poslovilna pojedina invalidov leta 1860 v Ptu- ju — 176 Rekonstrukcija skeletnega groba v gomili 3 na Molniku — 207 Slika 1: vrči antične Emone — 209 Slika 2, 3: poškodovane posode antične Emone — 210, 211 Ilustracije T 1, 1. 15 — 12 Izrisovanje vzorca na papir po originalnem fragmentu ometa — 213 Grafična rekonstrukcija naslikanega ornamen- ta — 214 Slikanje stropne bordure — 214 Rekonstrukcija poslikane notranjščine emonske sobe — 215 Jurij Tavčar, Heba, poslikana tarča 1878 — 220 Jurij Tavčar, Opičja aretacija, poslikana tarča 1873 — 221 Jurij Tavčar, Konjski zakupnik, poslikana tarča 1847 — 222 Skica bunkerja z vhodom sliozi peč — 223 Vhod v Vrhuncev bunker — 225 Ive Subic: Kolona v snegu — 237 Vladimir Lakovič, Iz taborišča — 237 TOVARNA ČIPK, VEZENIN IN KONFEKCIJE BLED, n. sol. o. 64260 BLED, KAJUHOVA 1, TELEFON: (064) 77 292 TELEX: 34542 YU VEZENB lesna industrija 64260 bled ljubljanska c. 32 v prodaji je Zgodovina Ljubljane Zbornik s posvetovanja o zgodovini Ljubljane, ki je bilo v Ljubljani 16. in 17. no- vembra 1983. Zbornik v obsegu 595 strani je uredil prof. dr. Ferdo Gestrin, v njem pa Objavlja 48 avtorjev, ki v svojih razpravah obravnavajo preteklost Ljubljane od najstarejših časov do sodobnih dni. Knjigo sta izdala »Kronika-«, časopis za slovensko krajevno zgodovino in Zgodovinsko društvo Ljubljana. Njena cena v prosti prodaji je 1600 din, v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Mestni trg 27/III in na Oddelku za zgodovino filozofske fakultete, Aškerčeva 12, Ljubljana — 1100 din. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33. letnik Ljubljana 1985 1. zvezek Draško Josipovič: Ob odkritju najdišč sileksov na Ljubljanskem barju — Stran 1 On the Occasion of some Silex Foundings on the Ljubljana Swamp Jože Curk: Ob osemstoletnici trga Dravo- grad — Stran 5 The 800th Anniversery of the Dravograd Bo- rough Ferdo Gestrin: Kulturne povezave med slovenskimi in italijanskimi deželami do 18. stoletja — Stran 11 Cultural Relations Between Slovene and Italian Lands Until the 18th Century Dušan Kos — Marija Perko: Gospodarske in socialne razmere na imenju Golnik (Gallenfels) sredi 18. stoletja — Stran 17 Economic and Social Circumstances on the Estate of Golnik in the Middle of the 18tn Century Damjan Prelovšek: Terezijanski Trst — primer habsburškega uradniškega urba- nizma 18. stoletja — Stran 28 Thereslan Triest — An Example of the Haps- burg Bureaucratic. Town-planning in the 18th Century Janez J. Svajncer: Slovenske vojne raz- glednice v prvi svetovni vojni — Stran 41 Slovene War Postcards in the First World War Jurij Perovšek: Revolucionarne »občine« v Sloveniji v letih 1919—1920 — Stran 49 Revolutionary "Communities" in Slovenia in the Years 1919—1920 Jožef Nemeth: Oris razvoja Demokratične fronte Južnih Slovanov na Madžarskem — Stran 54 A Description of the Development of South Slavs' Democratic Front in Hungary Dokumenti in zapiski — Stran 58 The Documents and Notes Stane Kumar: Vojaške železnice na Slo- venskem — Stran 58 The Military Railways in Slovenia Vilko Novak: Caplovič je — Košič! — Stran 62 Caplovič is — Košič! Maja Zvanut: Delovanje deželne centrale za domovinsko varstvo za Kranjsko med I. svetovno vojno — priprave za vojni muzej — Stran 64 The Functioning of the Regional Centre of the Care and Preservation of Monuments in Car- niola During the World War I — Arrange- ments for the War Museum Dušan Novak: Maks Peterlin, telesnokul- turni delavec, kamniški rojak — Stran 67 Maks peterlin, the Organizer of Physical Train- ing, the Native of Kamnik Iz starih fotografskih albumov — Stran 71 Photos from old Albums Mirko Kambič: Milan Klemenčič kot fo- tograf — Stran 71 Milan Klemenčič as a Photographer Janez Cvirn: Velika povodenj v Celju leta 1901 — Stran 76 The Great Flood in Celje in 1901 Nove publikacije — Stran 81 New Publications Ureja uredniški odbor. Glavni urednik dr. Peter Vodopivec, odgovorni urednik Marjan Dr- novšek. Tehnični urednik Marko Stuhec. Oblikovalec Julij an Miklavčič Izdaja Zveza zgodovinskih društev Slovenije, sekcija za krajevno zgodovino. Sofinancirata Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije. — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 12. — Tekoči račun: 50101- 678-49040 (Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana — za »Kro- niko«). Letna naročnina je 500 din za posamezne naročnike, 800 din za ustanove, posamezna številka 300 din, naklada 880 izvodov OB ODKRITJU NAJDIŠČ SILEKSOV NA LJUBLJANSKEM BARJU i DRASKO JOSIPOVIČ ^ Organizirana arheološka izkopavanja te- čejo na Ljubljanskem barju, na bolj ali manj močvirni pokrajini med Škofljico in Vrhniko ter med Krimom in Ljubljano, z manjšimi presledki vse od leta 1875. Takrat so na ledi- ni Kepje ob Ižanski cesti pri današnjem Igu izkopali ostanke visoko razvite bakrenodobne koliščarske naselbine. Odkritje je bilo brez dvoma pomembno v širšem evropskem pro- storu in je odmevno vplivalo na arheološka raziskovanja v "Vzhodnih Alpah in na Balka- nu. Ljubljansko barje je tako postalo kar ne- kakšen sinonim, pod katerim si predstavljamo prav naselja na koleh. Vendar pa je na tem prostoru življenje bujno utripalo tudi v mlaj- ših arheoloških obdobjih, skoraj kontinuira- no od bronaste dobe mimo posebej živahnega , antičnega obdobja vse jio prihoda Slovanov. Danes je na Barju registriranih že več kot sto najdišč, ki nedvomno predstavljajo enega največjih arheoloških kompleksov v Slove- niji.' Za nas posebno zanimiva je skupina de- setih najdišč na trdini, ki so bila odkrita pri arheološki topografiji v letih 1974—1981. Skupno vsem tem najdiščem je izredna mno- žina drobnih, skoraj mikrolitskih orodij iz süeksa in razbitih, deloma fosihziranih kosti. Po trenutnih domnevah naj bi bila večina teh najdišč predneolitske starosti.^ Še starejša dokaza o prisotnosti človeka v paleolitiku na področju Ljubljanskega barja sta dva. Prvi je bil odkrit leta 1905. To je danes žal izgublje- na slučajna najdba z Vrhnike, s področja nekdanje Petričeve opekarne. Po opisu je imela najdena odlomljena leva rogovila se- vernega jelena {^Rangifer tarandus) na zu- 2 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 nanji strani vreze in zareze, ki so jih pripisali paleolitskemu človeku.' Najdba je danes opredeljena kot tardigravettien (kljub po- manjkanju nekaterih argumentov, saj dej- stvo, da rogovila pripada severnemu jelenu, ki se v Sloveniji pojavi šele v oasu viška würma III — pred okoli 20.000 leti, ni dovolj. Za to oceno je važna trditev S. Brodarja, ki pravi, da je treba računati s končnim obdob- jem würma, ko je Mirna postala najostrejša in je na Barju prevladovala tundra).* Zaradi skromnih podatkov, ki so na razpolago, ni več mogoče ugotoviti, ali so bili vrezi na rogovili samo tehnične narave (npr. postopek pri izdelavi šil, igel in drugih predmetov) ali pa so predstavljali ornamentiko, oziroma ne- figuralno umetniško manifestacijo lovca na severne jelene.' Drugi dokaz je le posreden. To je pričevanje enega izmed udeležencev ekskurzije, ki jo je v naše kraje vodil veliki češki raziskovalec paleolitika proi. Karel Absolon. On je uporabljal karto, na kateri je bilo z rdečim svinčnikom označeno najdišče na terasi, severno od ceste Ljubljana—^Vrhni- ka, mogoče nekje v okolici Brezovice. Ta skromni podatek komaj dopušča možnost natančne lokacije, vendar pa je pomemben že zaradi dejstva, da je najdišča iz stare ka- mene dobe izredno težko odkriti.' Po tem uvodu se vrnimo k že omenjenim najdiščem sileksov. Obravnavam jih po abecednem re- du ledinskih imen, v oklepaju dodajam ime najbližjega naselja, temu sledi rimska števil- ka arheološke regije in arabska številka nek- danje občine (= arheološki sektor), sledi ime današnje občine po načinu, ki je zapisan v Arheoloških najdiščih Slovenije (1975) ter še enkrat predstavljen v Varstvu spomenikov 22, 1979, 258 zgoraj. Literaturo za vsako naj- dišče navajam sproti. Izpuščam parcelne šte- vilke katastrskih občin, izris iz katastrske kopije in risbe gradiva. To naj ostane za mo- nografsko predstavitev vsakega najdišča po- sebej v prihodnosti, ko bo najbrž znanih še več podatkov in bodo rezultati seveda delno spremenjeni. Tako za zdaj tudi ne presegam okvira kratke topografske predstavitve naj- dišč. Bluse (Plešivica, VIII, 3, Lj. Vič—Rudnik). To je manjši osamelec ob cesti Log—Plešivi- ca. Najdišče leži na severovzhodnem vznožju hribčka pod cesto in je bilo odkrito maja 1981. Najbrž je delno uničeno zaradi bližine ceste in zaradi kmetije s pripadajočimi go- spodarskimi poslopji. Kamena industrija je zaenkrat številčno in tipološko precej skrom- na; izkopavanj oziroma sondiranj še ni bilo. Najdbe hrani Inštitut za arheologijo pri ZRC Najdišča sileksov na prostoru Ljubljanskega barja, stanje novembra 1983: 1. Gorlčlca pri Mali Llgojnl, 2. Pod njivo pri Blatni Brezovici, 3. Za hribom pri Gorlčlci i. Bluse, 5. Vrblčev hribec, 6. Zamedvedica, 7. Dobčenlca pri Vnanjlh goricah, 8. Sv. Lovrenc pri Jezeru, 9. Gmajna in Kanale pri Igu, 10. Breg pri Škofljici KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 3 — SAZU, Ljubljana (v nadaljnjem tekstu IZA SAZU). Lit.: I. Turk, Varstvo spomenikov 24, 1982, 131. Breg (Škofljica, VIII, 35, Lj. Vič—Rudnik). Breg pri Škofljici je ledinsko ime za majhen osamelec premera okoli 30 m, z relativno višino 2—3 m nad ostalim površjem. Leži pri- bližno 1 km vzhodno od Babne gorice in ca. 500 m jugozahodno od železniške postaje Škofljica, ob levem bregu prekopa Škofeljšči- ce. Najdišče sva odkrila z D. Vugo novembra 1981 na obdelovalni površini na jugovzhod- nem vznožju osamelca. Najbrž je poškodo- vano zaradi divjega odlagališča smeti na osrednjem delu osamelca. Med vsemi najdišči sileksov je zaradi tega z vidika spomeniškega varstva najbolj ogroženo! V letih 1981—82 je bilo pobranih blizu tisoč kosov sileksov, med katerimi so tudi tipološko definirani artefak- ti: različna praskala, klinice s hrbtom in celo geometrijski primerki, značilni za mezoMtik. Večino materiala predstavljajo ostanki jeder, razbitine in odkruški, ki so odletavali pri iz- delovanju artefaktov. Na površini je bilo najdenih poleg delno fosiliziranih in ožganih kosti tudi nekaj kosov lončenine tipa Resnik, kar daje slutiti na večplastnost najdišča. Od 3. do 5. 11. 1983 je Katedra za kvartarologijo pri FNT, Ljubljana, izyedla poskusno izko- pavanje, ki je dalo presenetljive rezultate. Izkopani so bili številni sileksi (orodja veči- noma nakazujejo mezolitski habitus), 5 ko- ščenih šil in osteološki ostanki iavne (neob- javljeno). Breg je po številu sileksov trenutno najbogatejše najdišče na Barju. Površinsko nabran material hrani IZA SAZU, gradivo in dokumentacijo z izkopavanj pa Katedra za kvartarologijo. Lit.: D. Josipovic, Varstvo spomenikov 25, 1983, 187. Dabčenica (Vnanje gorice, VIII, 3, Lj. Vič-Rudnik). Maja 1981 je D. Vuga na seve- rozahodnem vznožju osamelca Dobčenica, ki leži med Vnanjimi in Notranjimi goricami, na sveže preorani njivi odkril novo najdišče kamene industrije. Silekse hrani IZA SAZU (neobjavljeno). Gmajna in Kanale (Ig, VIII, 11, Lj. Vič- Rudnik). Gmajna je ledina na severovzhod- nem robu Iškega vršaja na vzhodni strani Ižanske ceste. Najdišče so odkrili leta 1974. V nekaj letih so našli pestro kameno indu- strijo, koliščarsko keramiko, bronasto sulično ost iz obdobja kulture žamih grobišč ter tri železne rimske podkve. Na zahodni strani Ižanske ceste so na ledini z imenom Kanale leta 1975 in 1978 prav tako dobili orodja iz sileksa. Obe ledini najbrž sestavljata eno naj- dišče, katerega je Ižanska cesta razdelila na dva dela. Silekse hrani IZA SAZU. Lit.: D. Vuga, Varstvo spomenikov 22, 1979, 273; I. Turk, D. Vuga, Varstvo spomenikov 24, 1982, 141. Goričica (Mala Ligojna, VIII, 43, Vrhnika). V novembru 1981 sva z D. Vugo na južnem vznožju osamelca Goričica pri Mali Ligojni našla na ježi slabo opazne terase več sileksov z znaki obdelave. Keramike tudi pri kasnej- ših ogledih nismo zasledili. Najdbe hrani IZA SAZU. Lit.: D. Josipovic, Varstvo spo- menikov 25, 1983, 185. Pod njivo (Blatna Brezovica, VIII, 43, Vr- hnika). Aprila 1977 je D. Vuga na severoza- hodnem vznožju osamelca na površju njiv (ledina Pod njivo) odkril številne odbitke in bronastodobno keramiko. Kamena industrija je sicer precej številna, tipološko definiranih orodij pa je presenetljivo malo. Silekse hrani IZA SAZU. Lit.: D. Vuga, Varstvo spomeni- kov 22, 1979, 258; I. Turk, D. Vuga, Varstvo spomenikov 24, 1982, 139. Sv. Lovrenc (Jezero, VIII, 25, Lj. Vič- Rudnik) je 329 m visok hrib severno od vasi Jezero pod Krimom. Aprila 1979 so na seve- rovzhodnem vznožju osamelca naš|i precej številno kameno industrijo (praskalca, strgal- ca, pa tudi puščične konice, ki časovno in tipološko spadajo že v eneolitik). Na južnih pobočjih osamelca so kasneje našli še čre- pinje posod iz starejše železne dobe. Gradivo hrani IZA SAZU. Lit.: D. Vuga, Situla 20 do 21, 1980, 199 ss; D. Vuga, Varstvo spomenikov 23, 1981, 199; I. Turk, D. Vuga, Varstvo spo- menikov 24, 1982, 141. Vrbičev hrihec (Plešivica, VIII, 3, Lj. Vič- Rudnik) je večji osamelec južno od Bluš in zahodno od Plešivice. Številno kameno indu- strijo so novembra 1976 odkrili na terasi ob severnem vznožju. 19. 5. 1983 so sodelavci IZA SAZU na najdišču sondirali v zelo ome- jenem obsegu. V treh plasteh odkrita orodja in odbitki se med seboj bistveno ne ločijo. Odkrito je bilo tudi nekaj difuzno razprše- nega oglja ter precej fosiliziranih kosti. Ne- objavljeno gradivo in dokumentacijo, hrani IZA SAZU. Lit.: D Vuga, Varstvo spomeni- kov 21, 1977, 192 s; D. Vuga, Varstvo spome- nikov 22, 1979, 274; I. Turk, D. Vuga, Var- stvo spomenikov 24, 1982, 132; D. Vuga, Ljubljansko barje v arheoloških obdobjih. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 118 (1982) 4, si. 3; I. Turk, Varstvo spomenikov 26, 1984 (v tisku). Za hribom (Goričica pod Krimom, VIII, 25, Lj. Vič—Rudnik). Leta 1977 so na ledini Za hribom na severozahodnem vznožju osa- melca Goričica pri vasi z istim imenom od- 4 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 Osamelec Zamedvedica pri Plešivici krili neobdelane silekse in podrobneje neo- predeljene crepe prazgodovinskih posod. Material je na IZA SAZU. Lit.: D. Vuga, Ljubljansko barje. Pionir 32/2, 1977/1978 (priloga Pionirjev arheološki vodnik) 10, kar- ta št. 16; I. Turk, D. Vuga, Varstvo spomeni- kov 24, 1982, 160. Zamedvedica (Plešivica, VIII, 3, Lj. Vič- Rudnik) je osamelec južno od Vrbičevega hribca in zahodno od Plešivice. Aprila 1976 so na manjšem pomolu na severni strani osamelca odkrili številne odbitke in orodja pa tudi koliščarskodobno keramiko. Gradivo hrani IZA SAZU. Lit: D. Vuga, Varstvo spomenikov 21, 1977, 193; L Turk, D. Vuga, Varstvo spomenikov 24, 1982, 132; D. Vuga, I. Turk, Arheološki vestnik 34, 1983 (v tisku). Število najdišč kamenih orodij najbrž še ni dokončno. Veliko je še »sumljivih« teras okoli osamelcev, ki se kot otoki dvigajo iz ravnine, duhove buri tudi domnevno »Abso- lonovo najdišče« pri Brezovici (cf. M. Bro- dar, o. C, 196). Znani sta tudi že dve novi potencialni točki, na katerih pa najdbe še niso bile odkrite. To je v prvi vrsti griček Bičevje v barju med Brezovico in Vnanjimi goricami.' Drugo najdišče bi bil lahko Ajdov- ček pri Iški Loki. To je do 2 m visoka vzbo- klina nepravilnega tlorisa, ki leži 40 m vzhodno od struge Ižice in je daleč naokoli edina krpa trdine.^ Seveda sedaj ne smemo trditi, da vsa navedena najdišča pripadajo paleolitiku oziroma mezolitiku. 2e naključ- ne površinske najdbe nas opozarjajo na večplastnost najdišč (npr. eneolitske puščične konice s Sv. Lovrenca pri Jezeru, keramika pri Blatni Brezovici, na Zamedvedici itd). Zato bo v prihodnosti na terenu (in v kabi- netu) nujno tesno sodelovanje vseh, ki se ukvarjajo s predkovinskimi obdobji v Slove- niji. To še toliko bolj, ker leže vsa najdišča tako rekoč na pragu Ljubljane (kjer so tudi vse vodilne slovenske arheološke ustanove, ki se ukvarjajo s tem problemom), tako da stro- ški terenskih raziskav morda ne bodo previ- soki. Pri topografiji naključno pobranega gradiva je že sedaj toliko, da njegova obde- lava zahteva izredno resen pristop in po možnosti teamsko delo! Vseh deset najdišč bi lahko (za zdaj z nekaj rezerve) označili za naselbinske postaje. Seveda bodo to do- mnevo dokončno potrdila ali pa ovrgla le ob- sežnejša, zaradi množice mikrolitov zelo na- tančna izkopavanja, tudi s sejanjem in z izpiranjem sedimentov ter s primerno orga- nizirano ekipo. V prvi fazi so se dela (topo- grafska sondiranja) že začela, npr. na Vrbi- čevem hribcu ter na Bregu pri Škofljici in z veliko optimizma upamo, da se bodo v pri- hodnosti uspešno nadaljevala. Za zaključek lahko strnemo, da je odkritje najdišč sileksov nedvomno izredno pomembno. Po trenutnih znamenjih sodeč bodo nekatera najdišča vsaj deloma zapolnila veliko časovno vrzel v na- selitveni zgodovini Ljubljanskega barja — med najdbo z Vrhnike (cca 20.000 pr. n. št.) in med doslej najstarejšo koliščarsko nasel- bino ob potoku Resnik pri Igu (okoli 2300 let pr. n. št.). KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1935 5 OPOMBE 1. Cf. T. Bregant, M. Jerman, M. Slabe, D. Vuga, Varovanje arheoloških terenskih spome- nikov Ljubljanskega barja. Arheološka zaščitna razisltovanja na Ljubljanskem barju v letu 1979 (1980) 11 ss. — 2. Takega mnenja je I. Turk (Varstvo spomenikov 24, 1982, 131), eden od od- kriteljev jim pripisuje celo starost več kot 7000 let (D. Vuga, Ljubljansko barje v arheoloških obdobjih. Kulturni in naravni spomeniki Slo- venije 118 [1982] 9). Na nekaterih najdiščih so bili odkriti tudi sledovi mlajših poselitev. — 3. Cf. V. Hiilber, Ein Renngeweih aus Ober-Lai- bach in Krain. Mitteilungen der Anthropologi-. sehen Gesellschaft in Wien 36, 1906, 163 ss. — 4. Cf. S. Brodar, Ledenodobni človek na ljub- ljanskih tleh. Zgodovina Ljubljane 1 (1955) 225. — 5. Kot meni F. Osole, Gravettienski kulturni kompleks u Sloveniji. Praistorija jugoslovenskih zemalja 1 (1979) 185 s. — 6. Cf. M. Brodar, Bre- zovica pri Ljubljani? Varstvo spomenikov 23, 1981, 195 s. 7. Cf. D. Vuga, Brezovica, Varstvo spomenikov 22, 1979, 341. — 8. Vendar pa za Ajdovček (= Ajdovšček) domnevajo, da časovno pripada prehodu pozne rimske dobe v zgodnji srednji vek, cf. D. Vuga, Topografski izsledki na Ljubljanskem barju v letu 1979. Arheološka zaščitna raziskovanja na Ljubljanskem barju v letu 1979 (1980) 129 s. . OB OSEMSTOLETNICI TRGA DRAVOGRADA JOŽE CURK V Sloveniji je le malo krajev, ki se lahko ponašajo s tako starim trškim statusom kot Dravograd, ki ga odlikuje izredna prometna lega na stičišču treh dolin Dravske, Mislinj- ske in Mežiške ter s tem mnogih prometnih smeri rečnih, cestnih in železniških. Najprej je tu Drava s pritokoma Mežo in Mislinjo, ki je vsaj od 12. stoletja dalje služila kot vodna pot proti vzhodu, in potem so tu ceste. V antiki je sicer obdravska cesta Betnava^— Ruše—^Dravograd—Labotska dolina gotovo potekala preko trškega ozemlja, toda cesta Cel j e—Vitan j e—Stari trg—Preval j e—Pod j u- na je uporabljala Hotuljsko podolje in zato na naš kraj ni vplivala. Zgodnji srednji vek je antične ceste zanemaril, madžarska zased- ba jugovzhodnega slovenskega ozemlja pa jih je pretrgala. Zaradi majhnega prometa ni na začetku 12. stoletja še nič kazalo na skoraj- šen vzpon kraja. Vzrok zanj je iskati v pre- stavitvi stare rimske cestne trase s Hotulj- skega pod olj a v spodnjo Mislinjsko dolino, kar se je moralo zgoditi po izumrtju Ažvi- nov okoli leta 1135, ko je postal lastnik do- line Bernard Spanheimski in za njim Traun- gavi. Lokacija kraja je postala nenadoma za- nimiva. To je hitro ugotovil njegov fevdni posestnik in preko Lebenauov spanheimski sorodnik Ortolf Trušenjski (1147—1170), ki je v kraju že pred njegovo prvo omembo leta 1161 postavil grad, ki sta se mu v nasled- njih letih pridružila lastniška cerkev in mo- stova čez Dravo in Mežo, s čimer je ustva- ril cestno križišče, ki je pogojilo njegov na- daljnji razvoj. Kraj se okoli leta 1185, ko so Trušenjski stopili v fevdno razmerje s šent- pavelskim benediktinskim samostanom, ome- nja kot trg z dvema domcema (areas), mo- stom in mitnino, zatrdno dokumentirano leta 1239. Trušenjski, ki so po moški liniji izu- mrli leta 1261, so od okoli leta 1185 dalje nastopali kot samostanski fevdniki s predi- katom Dravograjski. Njim so v enakem svoj- stvu sledili Pfannbergi, Vovbrški in Hohen- lohe, dokler ni gospostva leta 1304 dobil ko- roški vojvoda Henrik Goriško-Tirolski, ki je postal leta 1308 njegov pravi lastnik. Leta 1311 ga je zastavil in leta 1330 dal v fevd Auffensteinom. Po njihovem uporu leta 1368 so ga dobili Stubenbergi ter za njimi leta 1375 Liechtensteini in leta 1387 Celjani. Po njih izumrtju so ga zopet prevzeli deželni knezi, od leta 1335 Habsburžani. Ti so ga upravljali s pomočjo oskrbnikov, od leta 1548 zastavnikov, dokler ga niso leta 1613 prodali krški škofiji, od katere ga je leta 1628 kupil in naslednje leto prevzel šentpavelski samo- stan. Samostansko posest so vodili upravniki, ki so skrbeli za pobiranje davkov, mitnine in brodnine ter za sodstvo razen krvnega. Po ukinitvi samostana leta 1782 je gospoščino upravljal kameralni verski sklad s pomočjo posebne pisarne. Kot lastnika sta mu sledila grof Alojz Khuenburg (1823—1838) in gospod David Dumreicher (1838—1846) ki je sedež gospoščine že prvo leto preselil iz zgornjega gradu na Grajskem griču v spodnjega v trgu, nato je zgornji hitro propadel. Danes so od 6 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 njega ohranjene le še skromne razvaline na temenu Grajskega griča, ki pa se v nasel- binski veduti zaradi zaraščenosti več ne po- javljajo. Med nastankom gradu okoli leta 1155 in trga okoli leta 1185, ki ga je po podreditvi Trušenjskih ustanovil šentpavelski opat kot dominus terrae, je minilo okoli 30 let. V.tem času je na terasi med grajskim gričem in Dravo nastala sejemska vas s cestnim tržnim prostorom, obdanim z okoli 40 regularnimi parcelami. Koncept naselbine govori za njen načrtni nastanek. Na vzhodu jo je omejeval potoček Baca, ki je pritekal izza gradu, na jugu globel in dravska brežina, na zahodu nasip, na severu pa grajski grič z njivami nad trgom, travniki okoli gradu in gozdom za njim. V naselbini sta ležala med trškimi domovi še od vsega začetka dva domca, iz katerih sta se pozneje razvila gosposki in župnijski dvorec, ter lastniška cerkev sv. Vi- da, ki je bida zgrajena okoli leta 1170, a posvečena šele po letu 1185. Obsežnejšo južno polovico naselbine so členile tri pi?ečne ulice, ki jih je za trškimi parcelami vezala gospo- darska ulica, manjšo severno polovico z graj- skim hribom za hrbtom pa cerkvena parcela in pot, ki je mimo nje vodila na grad. Omem- be vredno je, da se je od južnih prečnih ulic vzhodna nadaljevala nizbrežno do reke in ob njej do pristanišča z mostom oziroma brodom, ki sta se od leta 1180 dalje večkrat zamenjala, od leta 1839 dalje pa dolgo obsta- jala drug ob drugem. Naselbina s tako pomembno prometno vlo- go je seveda kmalu postala sedež raznih cer- kvenih ustanov. Leta 1237 je bil k njeni cer- kvi preseljen sedež labotske pražupnije, ki je bila obenem povzdignjena v proštijo. So- časno je nadškof Eberhard II. ustanovil pri cerkvi kapitelj s 6 kanoniki, ki se jim je leta 1246 pridružil še sedmi. Kapitelj se je na- mestil na zahodnega od obeh domcev, ki mu ga je dal na voljo Oton Dravograjski. Na čelu kapitlja je stal dekan, ki je bil obenem pro- štov namestnik, saj je ta večinoma rezidiral v Sent Janžu na Mostecu severozahodno od Velikovca. Leta 1244 je bUa proštija priklju- čena k lavantinski škofiji s sedežem v Sent Andražu, katere prost je postal njen arhidi- akon. Sedež kapitlja je bil vsaj do sredine 14. stoletja pri cerkvi sv. Vida, katere pečat z napisom Capitulum s. Viti in Traberch so uporabljali prav do začetka 17. stoletja. Vse- kakor so župnijski in kapiteljski sedež pre- nesli pred letom 1386 k dotedanji podružnici Janeza Evangelista, kjer so po ukinitvi ka- pitlja okoli leta 1620 živeli vikarji, dokler se niso prosti leta 1810 za stalno preseliU v Dravograd. Pri proštiji je obstajalo manjše zemljiško gospostvo s podložniki na koro- ški in štajerski strani. Trg je hitro pridobil na veljavi, saj ga je leta 1220 obiskal vojvoda Leopold VI. Ba- benberški in leta 1224 salzburški nadškof Eberhard II. V njem je poleg obrtnikov vedno živelo tudi po nekaj trgovcev, ki so že v začetku 15. stoletja posegli v trgovino na velike razdalje in celo v pomorsko trgo- vino (na primer leta 1421 Peter iz Dravogra- da). Močno razvito je bUo tudi tovorništvo, saj so že leta 1289 morali dravograjski pod- ložniki opravljati tovorno in od začetka 14. stoletja vozno tlako, ki jih je v 2. polovici 16. stoletja, obvezovala celo do voženj do Karlovca. Zato se je v trški okolici razvila močna konjereja. Promet je pripeljal v trg tudi Jude, ki so med leti 1380 in 1411 razvili denarništvo, kar velja zlasti za Aramova sinova Izerla in Davida »von Traberg«. Po- sebno David je bil zelo aktiven, saj je denar posojal celo na Dunaj, kamor se je pozneje preselil, s čimer je tovrstna dejavnost v Dra- vogradu zamrla. Promet je bil za Dravograd življenjskega pomena. Med leti 1180—1192 je govor o mo- stu čez Dravo in mitnici, kjer so bili šentpa- velski podložniki oproščeni plačila mostnine in mitnine. Mitnica je leta 1570 prinesla celo 241 gld dohodka, več kot tista na Plaču. Ta- rifa za dravograjsko mitnico iz leta 1523 je bila v bistvu prepis mucke iz leta 1489. Po- sebno gost je bil promet po Mislinjski dolini, saj ga je bilo trikrat več kot tistega po Drav- ski. Leta 1543 se omenja v Dravogradu večje solno skladišče. Na Vidov tržni dan, ki ga je deželni knez leta 1457 obogatu s privilegijem letnega sejma, so pobirali dvojno mostnino ali brodnino. O velikem prometu govori tudi dejstvo, da so bile v trgu in okoli njega leta 1581 kar 4 gostUne. Vodni promet se je go- tovo začel že v 12. stoletju, za kar govori pa- trocinij župne cerkve v bližnji Vuzenici, če- prav se čolnarstvo omenja šele leta 1290, splavarstvo pa celo leta 1372. Dravograd je bil največji in najpomemb- nejši trg Dravske doline, saj je spadal med pet najstarejših trgov na Koroškem, ki so nastali že v 12. stoletju. BU je obzidan in opremljen z dvojnimi vrati. V njem je poleg trške uprave in nižjega sodstva od sredine 14. stoletja delovalo deželsko sodišče, tu pa so tudi-živeli deželni mitničarji, oskrbniki gospostva in upravniki samostanskih posesti. Njegova veljava je bua tudi v 16. stoletju tolikšna, da so se v njem sestali leta 1528 in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 7 1531 notranjeavstrijski zastopniki, vendar kljub pomembni trgovini zlasti s soljo in le- som ni postal mesto predvsem zaradi pre- majhne urbane zasnove, premajhnega števila prebivalstva in tudi njegove premajhne pod- jetnosti. Leta 1193 se pojavita poimensko prva do- mnevna tržana, leta 1523 pa je živelo v trgu 48 družin, med njimi učiteljeva. Nekateri od tržanov so bili precej bogati, kot na primer Pitani v 15. in 1. polovici 16. stoletja. Sploh je bilo trško prebivalstvo že takrat posestno in socialno močno razslojeno, saj jih je 22 plačevalo do 15 pf zemljarine, 19 do 30 pf in 7 do 85 pf. Od obratov se kot prvi pojavi grajski mlin že ob koncu 12. stoletja, leta 1523 oziroma 1525 sta bila pod trgom še dva mlina in tri stope, v bližini pa valjarna vol- nenega blaga. V 2. polovici 16. stoletja je obratovalo v širši okolici trga, zlasti na Viču, 12 žag. Davčni register iz leta 1638—1639 našteva 66 posestnikov, ki seveda niso vsi živeli v okviru obzidja. K 66 hišam je treba prišteti še proštijski in šentpavelski dvorce, dvorec grajskega oskrbnika in še morda kako davka prosto hišo, tako da lahko domnevamo, da je bilo v trgu okoli 70 hiš in okoli 450 prebi- valcev. Dravograd je bil torej v primerjavi s sosednjimi trgi sorazmerno velik, saj so ti imeli precej manj posestnikov: Vuzenica leta 1628 30, Muta leta 1606 22, Lovrenc na Po^ horju leta 1625 okoli 30 in Radlje pol stoletja pozneje leta 1696 58. Pogoj za tako velikost je trgu dajala prometna lega in obmejna de- želna mitnica. Njegov most (pogosteje brod) je zaradi lege nad izlivom Meže v Dravo ne- posredno povezoval oba koroška bregova reke, medtem ko je most čez Mežo vodil s Koroške na Štajersko. Rečni prehod, ki je prečkal Dravo nekoliko nad trgom, je pri- vedel cesto na jezikasti pomol na sotočju obeh rek, kjer se je ta razcepua: zahodni krak je vodil v Črneče in Libeliče, vzhodni pa čez Mežo v Trbonje in Vuzenico, pa vzdolž Mislinje v Slovenj Gradec ter vzdolž Meže v Ravne in Preval je. Voznik, ki je hotel iz štajerskih Radelj v štajerski Slovenj Gradec, je moral torej peljati skozi koroški Dravograd na dravski most ali brod, nato čez Mežo pod njenim sotočjem z Mislinjo na Štajersko in dalje ob Mislinji v Slovenj Gradec .ali pa zo- pet čez Mislinjo na Koroško in dalje ob Meži v Ravne in Prevalje. Brod, ki je pred letom 1770 nadomestil odplavljeni most, je obra- toval vse do konca prejšnjega stoletja, most, ki je nastal na novi lokaciji pod izlivom Meže v Dravo v letih 1838—1839, pa je šele leta 1972 zamenjal sedanji betonski most. Z zgraditvijo koroške železnice leta 1863 in nato tiste iz Velenja v "Wolfsberg leta 1899 je Dravograd postal poleg cestnega tudi važ- no železniško križišče z velikim kolodvorom na južnem bregu reke. Ob tem pa je trg ostal ves čas tudi važno rečno pristanišče, v katerem so se splavi in do okoli leta 1865 šajke ustavljali zaradi velikih lesnih skla- dišč in bližine deželne meje. Ves ta promet pa ni vplival toliko na razvoj samega trškega jedra kot predvsem na razrast naselja Meže, ki se je razvilo na štajerski strani reke med kolodvorom in rečnim pristaniščem. Leta 1931 je trg štel 90 hiš in 704 prebivalce, v občini pa je živelo 1010 oseb. Po zadnji vojni se je trg spremenil v mestno naselje, ki je leta 1971 štelo 2610 prebivalcev. Kraj je prece;j zgubil na prometni veljavi, potem ko je med zadnjo vojno prenehal rečni promt (splavar- stvo) ter so leta 1964 in 1968 razdrli progo Velenje—Labot. Danes vključuje severni del mesta poleg starega trškega jedra še naselji Pod gradom in Robindvor, južni del mesta na desnem bregu pa zaselka Mežo in Brod med železniško postajo in izlivom Meže v Dravo. Blizu opuščenega železniškega mostu stoji leta 1943 zgrajena in po vojni obnovljena elektrarna. Naselbinsko jedro Dravograda še danes predstavlja cestni Trg 4. julija, de- jansko star tržni prostor s srednjeveško par- celno organizacijo, ki zaseda vršni del terase. Za urbano in gradbeno zgodovino trga so zelo pomembne njegove upodobitve, zlasti tiste iz 17. in 18. stoletja. Najstarejša je J. V. Valvasorjeva v njegovi Topografiji nad- vojvodine Koroške, ki je izšla v Nürnbergu leta 1688. Kaže nam pogled na trg z juga. Sledi veduta z dne 2. X. 1714 od neznanega risarsko razpoloženega šlezijskega popotnika, ki nam tudi ponuja južni pogled na trg. Isto velja za oljno sliko »Sv. Florijan gasi goreči Dravograd« iz Vidove cerkve, ki visi sedaj na pevski empori v proštijski cerkvi in je po stilu sodeč iz 3. četrtine 18. stoletja. V 19. stoletju sta uveljavila klasicizem in romanti- ka najprej jugozahodni pogled na naselbino (Ferdinand Runk leta 1798, Rihard Püttner leta 1878), nato pa realizem jugovzhodnega (M. Travnekarjeva oljna slika iz leta 1892, narejena po razglednici). Še važnejši od ve- dut so za študij razvoja naselbine njeni zla- sti katastrski načrti. Za Dravograd nam prvo tako karto ponuja franciscejski kataster iz okoli leta 1825. Trg je gradbeno še močno omejen na svoje trško jedro, čigar zahodno in južno stran 8 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 obkroža obvoznica, ki se pod trgom pove- zuje s tisto, ki prihaja iz trga in se nadaljuje vzvodno do pristanišča z brodom. Zahodno od trga stoji proštijski kompleks z obzidano cerkvijo, proštijo in spremnimi stavbami. Ozemlje sedanje elektrarniške naselbine je pokrivalo Spičasto polje, obronek grajskega griča kmetija Poš, vzhodno od trga se je širila Baca, še dalje proti severovzhodu je onkraj Ojstriškega potoka ležala ravnica Heide z Rubinovim dvorom, med njo in Dra- vo pa se je rastezial Lužak. Sam trg kaže sklenjeno pozidavo obeh tržnih podolžnic z jasnima zaključkoma na zahodni in vzhodni strani. Južno hišno vrsto prekinjajo 3 preč- nice, povezane za njo z gospodarsko ulico, severno pa v zahodni polovici cerkvena par- cela in pot, ki vodi na grajski grič. Za hiš- nima vrstama so večinoma lesena gospodar- ska poslopja, dvorišča in sadni vrtovi, on- kraj gospodarske ulice pa stoje 4 hiše, med njimi ena kvadratastega tlorisa. Sledijo situacijske skice iz let 1838, 1853 in 1862, ki zadevajo ureditev prometne- ga režima v zvezi s postavitvama cestnega mostu in železniške postaje v neposredni bli- žini trga. Na vseh treh načrtih je trg prika- zan precej shematično, večja pozornost pa je posvečena prometnim razmeram v njegovi okolici, zlasti v nastajajoči naselbini Meži. Seveda je medtem zrastlo na širšem trškem območju že precej stavb, zlasti ob poti iz trga k brodu in rečnemu pristanišču, ob juž- nem nastavku mostu, kjer je nastala mitni- ška postaja z gostilno in velikim konjskim hlevom ter na trikotnih cestnih križiščih obakraj Meže, kjer se je pojavilo osem hiš, med njimi Missböckova delavnica. Topografski opis: Med obstoječimi stavbami v trgu je gotovo najpomembnejša podružna cerkev sv. Vida, zgrajena okoli leta 1170, ki se odtlej ni dosti spremenila. Sestavljajo jo širša pravokotna ladja, kvadratast vzhodni zvonik, ožji pra- vokoten presbiterij in ob njem stoječa pri- tlična zakristija. Ladja je razen venčnega zid- ca v celoti romanska ter ima visoko v južni steni štiri polkrožno sklenjena majhna okna, v severni pa tri in ozek portal, ki je vodU na leseno zahodno emporo, s katere so grajski prebivalci prisostvovali verskim obredom. Polkrožno sklenjen glavni portal je še ori- ginalen, kar velja zlasti za ločni del, sklesan iz peščenca. Do vrha sten ometana notranj- ščina dokazuje, da je ladjo pokrival raven le- seni strop, ki je počival na obodnih stenah, h katerim je spadala tudi slavoločna, saj je zvonik očitno postavljen nanjo. Ob obnovi v 1. četrtim 17. stoletja so vsa romanska okna zazidali in prebili tri nova, zašiljena v južni steni. Takrat so tudi ladjo banjasto obokali ter verjetno že vstavili pevsko emporo. Po sredini prejšnjega stoletja so zašiljena okna zamenjali s polkrožno sklenjenimi ter prebili enako okno v severni in stranski portal v južni steni. Zvonik z banjasto obokano zvo- nico je razen vrhnje partije z renesančnimi bifornimi zvonovimi linami romanski, zato je podatek o križno-rebrasto obokani zvonici v koroški topografiji iz leta 1889 očitno zmo- ten. Zvonico sta verjetno že od vsega za- četka osvetljevali okni, ki sta v teku stoletij spreminjali obliko, sedaj pa so ju zazidali do velikosti ostalih romanskih oken. Zvonico je na vzhodu zaključevala ožja polkupolasto obokana apsida, medtem ko je pravokoten, banjasto obokani presbiterij z oknoma v vzhodni in južni steni šele iz 1. četrtine 17. stoletja. Pritlična opečna zakristija ob nje- govi severni strani je najmlajši prizidek, saj je rezultat obnove iz 3. četrtine 19. stoletja. Cerkev, ki bo odslej služila za krajevno mu- zejsko zbirko, je še pred par desetletji pre- mogla baročno opravo s tremi oltarji, katerih levi je hranil že omenjeno votivno sliko sv. Florjana, ki gasi goreči Dravograd. Proštijska cerkev Janeza Evangelista, ki sa omenja že leta 1386, je v sedanji triladijski slopasti zasnovi s precej ožjim in nižjim, ovalno zaključenim prezbiterijem dvofazna: iz okoli leta 1520, ko je bila posvečena, in iz okoli leta 1621, ko je štajerska dežela podprla njeno gradnjo. Ob tem pa hrani na jugoza- hodnem ladjinem ogalu še omet njene sred- njeveške prednice. Vizitacija iz leta 1619 je namreč našla cerkev v zelo slabem stanju, zato so jo v naslednjih letih skoraj na novo zgradili, v sedanji obliki in velikosti, le da so ji okoli leta 1689 vstavili pod pevsko emporo Križevo kapelo, nad zakristijo pa ora torij. Cerkev hrani kvalitetno opravo, med katero so kome klopi še renesančne, ostala pa je baročna, vmes so tudi izdelki mariborskega kiparja Jožefa Strauba. Prezbiterij krasijo freske mariborskega poznoklasicističnega sli- karja Jožefa Reiterja iz leta 1938. Cerkev obdaja napol porušeno taborsko pokopališko obzidje. Južno od cerkve stoji dvonadstropna proštijska stavba z ogalnim pomolom na le- senih konzolah. Nastala je v začetku 17. sto- letja. Ogled je dokazal, da je stavba enotne gradnje, s kamnitimi obodnimi in opečnimi notranjimi stenami in da je njena dvoosna južna polovica služila kot kašča. Po vojni stanovanjsko uporabljena, je bila leta 1979 neprimerno obnovljena, kar velja zlasti za okna. Zahodno od proštijskega kompleksa KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 9 stoji stara mežnarija, ki je od leta 1821 slu- žila kot trška šola, sedaj pa je brez funkcije. Gospodarskia poslopja s sedanjim župniščem vred so iz leta 1861. Današnje naselbinsko jedro predstavlja Trg 4. julija, ki se začenja pri sedanji pošti na vzhodnem in se konča pri nekdanji pošti na zahodnem koncu trga. Pri opisu njegovega hišnega fonda se bomo omejili le na tistih nekaj stavb, ki so pomembnejše za trško zgodovino ali njegovo gradbeno podobo. Na številki 7 stoji nekdanja okrajna sedaj ob- činska stavba, v kateri je od avgusta 1942 do konca vojne delovala gestapovska izpo- stava z zapori in mučilnico, na kar spominja vanjo vzidana spominska plošča. Na številki 22 in 24 je nekdanja gostilna Bač, ki hrani ostanke vzhodne stranice trškega obzidja. Zanimiva je nadstropnica na številki 34 s fasado iz leta 1842. To je stara strojarska hiša z zasnovo iz 17. stoletja, ki še hrani ori- ginalno streho z dvema vrstama zračnikov. Enako je zanimiva triosna nadstropnica na številki 38. Njeno grobo obrizgano fasado členijo gladki baročni pilastri, okna pa boga- ti poznobaročno trakovje. Relief s cesarskim grbom nad portalom govori za njeno nekda- njo uradno funkcijo. To je najbolje ohranje- na baročna hiša iz 3. četrtine 18. stoletja v trgu, ki bi bila primerna za ureditev lokalne muzejske zbirke v njej. Arhitektonsko najza- nimivejša je hiša na številki 52. To je vase zaključena nadstropnica z izstopajočo zahodno osjo in pomolom na jugovzhodnem vogalu. Zadnja obnova je hišo oropala vseh fasadnih vrednot, ostala je le njena stavbna masa, ki sooblikuje zahodni vstop na tržni prostor. To hišo je Adam Lindtner leta 1631 prodal šent- pavelskemu samostanu, ki jo je poznorene- sančno prezidal. Sedaj je v njej poleg strank adventistična cerkev. Južna tržna stranica se začenja s hišo na številki 23, ki je nezanimiva, vendar hrani v svoji vzhodni steni ostanke trškega obzidja. Hiša na številki 27 je do zadnje obnove hra- nila v veži polkrožno sklenjen portal iz 2. polovice 16. stoletja, ki je s svojo starostjo datiral tudi hišo. Naslednja hiša je večje, prosto stoječe enainpolnadstropno poslopje, ki služi sedaj kot blagovnica in je temu pri- merno predelano. Njena parcela je včasih obsegala tudi zemljišče sosednje hiše in ves kompleks sedanjega šolskega centra. Tu je stal od 1. pol. 13. stoletja dvor, iz katerega se je v teku stoletij razvil tk. im. Spodnji grad, v katerem je bil sedež grajske uprave, sodi- šča in drugih uradov tudi v času državne gospoščine (1782—1823) in grofa A. Khuen- burga (1823—1838). Od leta 1838 dalje so v njemu živeli gospoščinski lastniki D. Dum- reicher (1838—1846), J. Schamberger (1846 do 1859) in E. Dickmann-Secherau (1859—1871), ki ga je prodal občini. Ta ga je do leta 1883 postopoma usposobila za šolo, ne da bi mu spreminjala poznobaročno-zgodnjeklasicistič- no fasado. Veliko prezidavo zunanjščine in notranjščine je dvor doživel šele leta 1967, ko so ga predelali v blagovnico. Zanimiva je naslednja skupina hiš, ki jo sestavljajo številke 41, 43 in 45. Številka 41 je preprostega videza, vendar vsaj iz 17. sto- letja. Številka 43 hrani na predelani fasadi členjen baročen portal in maltasto kartušo s skoraj uničeno fresko sv. Trojice iz začetka 18. stoletja. Številka 45 skriva za neobaročno- secesionistično fasado poznobaročno notranj- ščino. Hiši številka 41 in 43 sta še okoli leta 1825 sestavljali eno hišo, h kateri je v baroku spadala tudi hiša številka 45. Ves ta kom- pleks, ki je z vrtom segal do gospodarske ulice v ozadju, je predstavljal enotno, prvotno cerkveno, 14-osno poslopje s tremi portali v vsaki 3.5 osi in s fasadno fresko v njegovi sredini. Enako zanimiva je hiša na številki 57. To je stara poštna postaja, katere 8-osno fasado zaključujeta dvoosna rizalita, poudarjena s segmentnimi okenskimi čeli, medtem ko imajo osrednja okna ravna profilirana čela. Leži ob nekdanjih zgornjih trških vratih na- sproti hiše številka 52. Je odličen primer ve- like furmanske gostilne z vsemi spremnimi gospodarskimi poslopji, vidne že na Florja- nov! votivni sliki iz 3. četrtine 18. stoletja. V njeni zahodni steni so ostanki trškega obzidja, ki se na južnem koncu zalamlja proti vzhodu. To obzidno črto je na karti iz okoli leta 1825 mogoče zasledovati ob vsej južni stranici trga. Ob njej je stala kvadratasta stavba, ki ni več ohranjena, kot tudi nista več ohranjeni dve od treh prečnic, gospodar- ska ulica in zunanja obvoznica trga, ki je vodila k rečnemu prehodu. Nad trgom je do leta 1838 kraljeval grad. Ta se leta 1177 omenja kot Castrum, leta 1304 kot burch, leta 1313 kot haus in leta 1542 kot si os. Iz različnih poimenovanj je zaznati nje- gov gradbeni razvoj, ki je potekal od eno- stavne utrdbe do sestavljenega grajskega kompleksa. Grad je nastal pred letom 1161, ko se kraj pod njim prvič omenja v admont- skem kodeksu. Leta 1304 je že stala ob gradu utrdba v obliki okroglega stolpastega propu- gnacula, leta 1542 pa je grad sestavljala cela vrsta poslopij. Ko je šentpavelski samostan leta 1629 zopet priposestvoval grad, so v njem 10 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 leta 1631 postavili novo Anino kapelo na- mesto razpadle, ki je na gradu obstajala že leta 1430. Grad je začel propadati potem, ko ga je lela 1838 zapustil njegov zadnji lastnik D. Dumreicher, in se je kmalu spremenil v razvalino. Utrdba blizu gradu je propadla že preje. Od grajskih razvalin so ohranjeni le eskarpni zidovi na južni in trinadstropna stena na zahodni strani, na katero se nave- zujejo ostanki obodnih zidov. Pritličje je za- suto, v nadstropjih pa so vidni nastavki obo- kov ter ostanki starega ometa in beleža. Na precej višjem slemenu za gradom so opazni ostanki njegovega propugnacula, okroglega stolpa, ki je ohranjen do polovice prvega nadstropja, medtem ko je notranjščina za- suta. Okoli stolpa je vidna sled obrambnega jarka. Stolpov premer je znašal okoli 9 m, debelina zidu pa okoli 3 m. Zaradi svoje lege in mogočnosti je od nekdaj buril ljudsko do- mišljijo, ki ga je poimenovala Rehttum, Sodni stolp. Zaporni stolp. Mučilni stolp in podobno. Severovzhodno od trga je na ravnici Hajde do pred nekaj leti stal gradič Hajdek ali Ro- bindvor, ki se pojavi v zgodovini leta 1420, v ohranjeni poznogotski stavbi pa je bil iz okoli leta 1500. Ta gradič je po sporazumu iz leta 1732 med šentpavelskim opatom in nje- govim lastnikom Pavlom Rubinom postal sedež manjše gospoščine z nižjim sodiščem, katerega pomirje so označili z 12 mejniki. Ker je bil gradič redek primer ohranjenega manjšega poznogotskega podeželskega dvorca, pomeni njegovo uničenje pred nekaj leti ve- liko izgubo za naš kulturni patrimoni j. Dravograd je bil vedno pomembno tržno in prometno središče, čeprav verjetno do 15. stoletja neobzidano. Temeljni nosilci njegove urbane sestave so bili grad nad naselbino, reka z mostom ali brodom pod njo in nasel- bina sama, oblikovana iz prvotno čelno in nesklenjeno, od renesanse dalje pa vzdolžno in strnjeno postavljenih hiš. Glavni pogled nanj je od nekdaj z juga od sotočja Meže z Dravo ali pa s kolodvorskega platoja. Danes je podoba te suburbialne naselbine bistveno okrnjena, ker je grad propadel in je njegove razvaline zarastel gozd, in ker se je z novim mostom očišče gledalca toliko dvignilo, da jo ne dojema več v njeni prvinski perspektivi. Kljub temu pa je podoba kraja in njegove okolice še vedno med najlepšimi v Podravju. Upajmo, da bo taka tudi ostala in da jo ne bodo razni nepremišljeni arhitektonski posegi pokvarili bolj kot doslej. Pri tem je treba posebno paziti na obnovo trških hiš in se slejkoprej odločiti tudi za restavracijo naj- pomembnešje dravograjske arhitekture, Vi- dove cerkve, edine ohranjene stavbne priče njegovega nastanka pred osemsto leti. VIRI IN LITERATURA — J. V. Valvasor: Topographia archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa. Nürnberg 1688, slika 193. — Kunsttopographie des Herzogthums Kärnten. Wien 1889. Unter- drauburg. — Emilijan Cevc: Vedute slovenskih krajev iz začetka 18. stoletja. Kronika 7/1959 p. 77—89. — Josip Mravljak: Dravograd 1161—1261. Zgodovinski opis. Dravograd 1932. — Josip Mra- vljak: Sodna uprava v Dravogradu. CZN 33/1938 p. 35—43. — Josip Mravljak: Trg Dravograd 1638. CZN 33/1938 p. 201—204. — Josip Mrav- ljak: zapuščina, fascikel Dravograd, PA Mari- bor. — Ivan Gams: Pohorsko Podravje. Razvoj kulturne pokrajine. Ljubljana 1959. —• Marijan Zadnikar: Romanika v Sloveniji. Ljubljana 1982 p. 340—343. — Krajevni leksikon Slovenije IV. Podravje in Pomurje. Ljubljana 1980 p. 19—20. — Jože Koropec: Zemljiške gospoščine med Dravogradom in Mariborom do konca 16. sto- letja. Maribor 1972. — Ferdo Gestrin: Prometno trgovski položaj pohorskega območja v sred- njem veku. ZC 36/1982 p. 5—17. — Jože Curk: Zgodovina urbanizacije v severovzhodni Slove- niji. CZN NV 6/1970 p. 244—284. — Jože Curk: Slovenještajerski trgi in mesta v 19. stoletju. CZN NV 15/1979 p. 208—263. — Jože Curk: Ce- stno omrežje na Slovenskem Štajerskem v 1. polovici 19. stoletja. CZN NV 14/1978 p. 238—268. Dravograd. Zbornik. Dravograd 1985. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 U KULTURNE POVEZAVE MED SLOVENSKIMI IN ITALIJANSKIMI DEŽELAMI DO 18. STOLETJA FERDO GESTRIN Neposredno sosedstvo slovenskih in itali- janskih dežel, zelo živahne gospodarske pove- zave obeh področij, še posebej od 14. stoletja dalje, migracijski tokovi v obe smeri, štu- denti iz slovenskih dežel na italijanskih uni- verzah in še vrsta drugih zgodovinskih mo- mentov so ustvarjali ugodne pogoje za med- sebojne kulturne povezave in širjenje itali- janskih kulturnih vplivov na Slovenskem. Ti vplivi so bili v vsem obravnavanem ob- dobju močnejši v neposrednem sosedstvu, na ozemlju bliže italijansko slovenski etnični meji, torej v Primorju, zmanjševali pa so se, čim bolj gremo v notranjost slovenskega oze- mlja in proti vzhodu. Segali so na mnoga področja kulturnega življenja, a opažamo jih zlasti v sferi umetnosti (slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi) ter glasbi in v razvoju miš- ljenja. V naslednjem bom poskušal nakazili zgolj obdobja in vsebino vplivanja italijanskega, v kulturnem pogledu mnogo bolj razvitega okolja na mišljenje v slovenskih pokrajinah. Večji del srednjega veka se je italijanski kulturni vpliv ustavljal v Primorju, še pose- bej na ozemljih obalnih mest, kamor se je zlasti po nadvladi Benetk nad njimi poleg drugega usmerjal tudi močan tok beneškega oziroma furlanskega prebivalstva. Tu sta v Kopru in v Trstu obstajala tudi stara cerkve- na škofijska jedra, katerih jurisdikcija je bila omenjena predvsem na mestno ozemlje in je zajela predvsem romansko prebivalstvo. Drugje na slovenskem ozemlju ni bilo večjih cerkvenih središč, saj je bilo ppdrejeno cer- kveni oblasti s sedežem v Ogleju in Salzbur- gu. Sele po sredi 15. stoletja je nastala v Ljubljani prva samostojna škofija na Sloven- skem (1461), ki pa je zajemala sorazmerno majhno v enklave razbito ozemlje v treh slo- venskih zgodovinskih deželah.' Tudi samo- stani, ki so nastali na slovenskih tleh — a vseh je bilo v 15. stoletju okoli 40 — so bili podrejeni svojim središčem v tujini.'^ Koliko je bilo v teh okvirih neposrednih vplivov na kulturno življenje, še posebej na mišljenje iz Italije, je seveda težko reči; izjema so tu primorska mesta. Kultura na večini slovenskih tleh, ki jo je tedaj posredovala in ji bila nosilka cerkev, je bila močno splošna in po jeziku latinska. Srednjeveški rokopisi (ohranilo se jih je 158), prepisovani ali nastali v naših samostanih, so bili večji del tega obdobja po vsebini in zvr- steh podobni onim iz drugih samostanov.* Sele v 14. stoletju se njihova vsebina oži in po kvaliteti pada. Čeprav še segajo v razne smeri sholastične filozofije, so vendar začeli prevladovati rokopisi, ki so bili potrebni za vsakdanje delo v cerkvi ali med verniki. Prva važnejša zgodovinska dela so nastala šele v 15. stoletju, a napisali so jih seveda duhovniki. Od 13. stoletja dalje uveljavlja- joča se viteška kultura je začela uporabljati kot pisni jezik nemščino;' meščanstvo pa praktično v knjižnem delovanju ni prišlo do izraza. Izviren razvoj so imela, kakor že rečeno, primorska mesta tako zavoljo svoje- ga na antiko vezanega ter iz italijanskih dežel doseljevanega prebivalstva kakor tudi zaradi svoje politične usode od 13. stoletja dalje. Veže se namreč v veliki meri na italijansko kulturno okolje.* Tu so že v 14. stoletju začeli v aktih uporabljati italijanščino, ki je postala nato tudi jezik posameznih pesniških posku- sov.* Vse do konca 14. stoletja je bilo kulturno življenje na slovenskih tleh še anonimno; šele poslej vemo za imena umetniških oseb- nosti in ustvarjalcev in moremo slediti ne- posrednim kulturnim vplivom (npr. v umet- nosti vpliv šol iz severne Italije, tako imeno- vani »furlanski slog«). V kulturi in umetnostnem okusu je v slovenskih deželah v poznem srednjem veku in še globoko v 16. stoletju prevladovala goti- ka, vendar pa je tudi res, da je že od prve polovice 15. stoletja dalje opaziti v njih prve pojave humanističnih misli v duhovnem življenju in uveljavljanje elementov rene- sančne umetnosti. V primorkih mestih ozi- roma v Primorju se to kaže bolj na široko in v mnogo bolj čistih italijanskih oblikah, čim bolj gremo v notranjost slovenskega ozemlja, bolj se vse to oži in se tudi znaki renesančne umetnosti kažejo pod vplivom severne, nemške renesanse.* Humanistični vzgibi, odmevi in vplivi so v slovenski duhovni prostor prihajali iz več smeri. Sirili so se deloma iz primorskih mest oziroma prek njih neposredno iz Italije. V primorskih mestih od Trsta do Pirana sre- čamo veliko število pomembnih humanistov, ki so se imeli za del italijanskega humaniz- ma in so se prištevali ter vključevali v ita- lijaski kulturni krog. Nekateri izmed njih so s svojimi humanističnimi idejami in po- gledi neposredno vplivali na slovensko kul- 12 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 turno okolje. Mislim predvsem na Petra Bo- noma in Petra Pavla Vergerija ml., škofa v Trstu in Kopru. Iz Italije so prihajale huma- nistične ideje neposredno tudi s študenti iz slovenskih dežel, ki so študirali na italijan- skih univerzah. 2e iz prve polovice 15. sto- letja imamo trdne podatke o teh sholarjih na univerzi v Padovi in Bologni, kjer se je njihovo število v 16. stoletju močno povečalo in so predstavljali precejšen delež vseh štu- dentov. Prevladovali so študenti iz zahodnih delov slovenskega ozemlja, mnogo jih je bilo iz plemiških vrst, toda tudi iz meščanskih in celo kmečkih vrst jih ni manjkalo. Z njimi je treba vsekakor v precejšnji meri povezo- vati širjenje humanistične misli na naših tleh.' Vendar so se mogli humanistični vplivi uveljavljati tudi prek dunajske univerze, ki je v času cesarja Maksimiljana doživljala enega svojih prvih razcvetov in se je na njej zelo uveljavil humanizem.^ Na dunajski uni- verzi je od njene ustanovitve 1365 do konca 16. stoletja študiralo okoli 3000 študentov iz slovenskih zgodovinskih dežel; pripadali so vsem družbenim razredom. V stoletju 1450 do 1550 je doseglo 193 študentov iz slovenskih dežel stopnjo bakalavreata in 42 stopnjo li- cenciata in magistra. Prenekateri izmed njih so postali profesorji in bili ponovno rektorji na dunajski univerzi. Kot privrženci huma- nizma so se bili za njegovo afirmacijo na univerzi, ki je res tedaj postala središče nove- ga mišljenja v habsburških dednih deželah.' Za širjenje humanizma v slovenskih de- želah so dajale tedanje razmere vsaj mini- malne pogoje. Gospodarski razvoj je v zad- . njih desetletjih srednjega veka šel že zelo v smeri zgodnjega kapitalizma, kar je krepilo tudi družbene osnove za širjenje novega mišljenja, novih strmljenj in gibanj. V jedru slovenskih dežel sta v 15. stoletju zrasla dva pomembna fevdalna dvora, ki sta kot sre- dišči take ali drugačne moči in sredstev mo- gla postati bazi za kulturni razvoj, torej tudi za sprejem in uveljavitev humanističnih idej." S tem v zvezi verjetno ni odveč pou- dariti tudi sorazmerno močne kolonije itali- janskih poslovnih ljudi v večjih trgovinskih središčih na Slovenskem. Le-ti so od konca 15. stoletja dalje pospešili razvoj v smeri zgodnjega kapitalizma, prinašali s seboj raz- vitejšo tehniko poslovanja in proizvodnje in večjo težnjo po pridobivanju (Kapitalgeist) ter so vlagali akumulirani kapital v nova podjetja. Ti doseljeni meščani italijanskega rodu so vsaj sprva v novem miljeju živeli po načinu in okusu okolja, iz katerega so prišli, torej po italijansko." S tem pa so od- pirali line svojemu mišljenju, kulturi in umetnosti na slovenskih tleh. Humanizem in renesančna umetnost, sad Italije, sta se začela širiti v tedaj še gotsko srednjo Evropo (in slovenske dežele) prek dvorov najmočnejših fevdalnih gospodov.'^ Pri nas je eden takih dvorov zrasel s Celjani, ki so postali državni knezi in nevarni tek- meci Habsburžanom pri snovanju svoje di- nastične tvorbe. Zadnji trije Celjani so imeli dovolj tesne povezave z Italijo, da so se mogli v mnogočem obnašati kakor renesančni knezi." S to domnevo v zvezi je nedvomno zanimiva vest o potovanju grofa Ulrika v Kompostelo. Ko je bil z velikim spremstvom 60 bogato upremljenih plemičev na poti v Santiago, ga je sprejel v Amusco kastiljski vladar Juan II. Kralj in kraljica sta mu pri- rejala ob daljšem bivanju v tem kraju velike slovesnosti ter sta Ulrika in štiri njegove spremljevalce počastila z redom ogrlice zlate ribje luske — »coUar del escama« (ker Ulrik zaradi zaobljube ni sprejel drugih bogatih kraljevih daril). Iz opisa teh dogodkov mo- remo razbrati Ulrikovo uglajeno dvorsko ve- denje in diplomatsko spretnost renesančnega aristokrata.^* Ze poprej pa je aragonski kralj Alfonz V. s posebnim dokumentom, datira- nim z 21. marcem 1430 in izdanim v Segar- be, odlikoval Ulrika in njegovo spremstvo (»una gran comitiva de caballeros y escude- Pečat grofa Ulrika II. Celjskega na listini 1433 VI. 15. Krapina v Arhivu SR Slovenije (fond Pleterje). Premer 48 mm, rdeč vosek Napis: Slgillum virici cllle ort(enburgl) — segovleque comltls etc (?) foRA — d? MdCC (?) : KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1935 13 ros«) z aragonskim redom »amprisiae stolae et jarrae.«"^ Verjetno si je dal Ulrik na tej poti (skozi Italijo) oziroma pod vplivom te poti izdelati renesančni pečat s podobo žen- skega akta, ki ga je pri svojih pravnih aktih tudi uporabljal.'5 Humanistično je bil ver- jetno navdahnjen edini izobraženi in kulturni predstavnik Celjanov Hermanov sin Herman, Ulrikov stric, poznejši freisinški in tridentin- ski škof, ki se je šolal v Italiji. Ko je leta 1421 umrl, so mu v Celju postavili nagrobnik, delo neznanega italijanskega mojstra.^* Na nekak odnos rodbine do humanizma kaže morda tudi nagrobni govor zadnjemu Ce- ljanu Ulriku, ki ga je napisal humanist Jo- hannes Rot, protonotar kralja Ladislava, in ki ima povsem huminističen značaj." Z izu- mrtjem Celjanov leta 1456 je bilo konec tudi celjskega dvora, ki bi mogel postati žarišče humanizma. Toda mesto Celje je dalo du- najskemu humanizmu in tamkajšnji univer- zi nekoliko pozneje nekaj znanih imen (Bri- cius Preprost, Tomaž Prelokar). Manjše in občasno središče humanizma na Slovenskem pa se je ustvarilo na dvoru ljubljanske škofije (s sedežema v Ljubljani in Gornjem gradu). Ze prvi ljubljanski škof Sigismund Lamberg je bil humanistični izo- braženec. Za časa škofovanja Krištofa Rav- barja (1488—1536), ki se je rodil v Trstu, študiral v Padovi in začel neposredno oprav- ljati škofijo 1501. leta pa se je ustvaril v ško- fiji pravi humanistični krog. Ravbarjev naj- sposobnejši sodelavec in poglavitna humani- stična osebnost je bil Augustin Prygl, imeno- van po rojstnem kraju Tyfernus. Tudi on se je šolal v Padovi in je bil Ravbarjev sovrst- nik. Tyfernus se ruam s svojim humanistično literarnim delom, z arheološko in epigrafsko dejavnostjo ter zbiranjem rimskih napisov, a tudi svojim arhitekturnim opusom (zgradil je škofijski palači v Ljubljani in Gornjem gradu) pokaže kot eden izmed najbolj profi- liranih humanistov na Slovenskem v svojem času. V umetnost je vnesel renesančne ten- dence. Bn je prijatelj škofa Bonoma, a nje- gove zveze so segale do italijanskih epigrafov in do članov Pontanove akademije v Neaplju. Zavoljo Ravbarjevega humanističnega kroga in mnogostranskega erudita Prygla moremo trditi, da imamo na Slovenskem več kakor zgolj odmeve ali reflekse humanizma. Neki odnos do humanistične misli, ki ima širši značaj, je treba gledati v nastajanju po- sameznih osebnih knjižnic na Slovenskem, v katerih so bila tudi dela italijanskih humani- stov. Prinašali so jih s seboj zlasti tisti, ki so študirali v Italiji. Med avtorji teh del se jav- ljajo Petrarca, Angelo Poliziano, Lorenzo Valla, Guarino de Verona in drugi. Sploh pa je med vsemi inkunabulami na Slovenskem po tiskarski provenienci okoli polovica o'd- padla na Italijo.*' Humanistične vplive, čeprav ne vedno ne- posredno iz Italije, srečujemo tudi pri vodil- nih in najpomembnejših slovenskih reforma- torjih — predikantih in šolnikih; še posebej pri Primožu Trubarju, Juriju Dalmatinu, Adamu Bohoriču in Lenartu Budini. Izrazita je bila zlasti njihova skrb za kulturni dvig zaostalega slovenskega ljudstva. Trubar je leta 1565 o tem takole pisal Bohoriču: »Ne dvomimo, da dobro poznaš in ne redko ob- žaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine; saj je prava sramota, kako se vse- povsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu napravijo ko- nec. «2» Tudi pri širjenju reformacije in razvoju mišljenja slovenskih reformatorjev in njiho- vem delovanju moremo zaslediti vplive Ita- lije oziroma italijanskega okolja čeprav je v glavnem ostajala katoliška. Tako so pota, po katerih so prihajale reformacijske misli v slovenske dežele, vodila tudi prek Italije. Ze za leto 1523 vemo, da so prihajale v habsbur- ške dežele iz Benetk tudi tam tiskane pro- testantske knjige. Z njimi je treba povezovati najstarejši odlok nadvojvode Ferdinanda proti protestantom v svojih deželah iz leta 1523, ki je vsekakor veljal tudi za slovenske dežele. V njih so se namreč prvi vzgibi re- formacije pokazali že nekaj let poprej (1521). Izredno pomembna je bila vloga, ki jo je imel za začetke slovenske reformacije in za du- hovno rast njenega poglavitnega predstavni- ka Primoža Trubarja tržaški škof Peter Bo- nomo, ki se je prav leta 1523 z dunajskega dvora vrnil v svoj škofijski sedež. Tu je Tru- barju, svojemu učencu, in drugim duhovni- kom na svojem dvoru razlagal Vergila, Para- fraze Novega testamenta Erazma Roterdam- skega in pozneje tudi Calvinovo Institutio religionis christianae v italijanščini, nemščini in slovenščini. S tem je bistveno vplival na oblikovanje mišljenja Primoža Trubarja, utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika in (protestantske) književnosti. Trubar je po- zneje sam izjavljal, da se je poleg švicarskih reformatorjev inspiriral tudi pri Erazmu in da so mu pri njegovih prvih prevodih iz biblije v slovenščino pomagali prav Erazmo- 14 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 vi spisi k Novemu testamentu. Ko se je Tru- bar leta 1540 moral umakniti iz Ljubljane, se je zopet zatekel v Trst k Bonomu. Tu se je seznanil s tržaškim luteranom, zdravni- kom in filozofom dr. Cerronijem in s pridi- garjem Giuliom Terenzianom, ki ga je Bo- nomo, potem ko je bil dve leti v preiskavi zavoljo krivoverstva sumljive pridige v Bo- logni, povabil v Trst na svoj dvor. Občeva- nje z njimi ni ostalo brez sledov; ponovno bivanje v Trstu ga je še utrudilo v reforma- cijski smeri.2' Reformacijske ideje so vsaj deloma pri- našali s seboj tudi italijanski trgovci in po- slovneži, ki so se tedaj naseljevali v naših deželah. Še posebej velja ta trditev za dose- ljence s področja Bergama in Brescie, a tudi iz Mark, zlasti Pesara. Po preučevanju prof. Khisa so se tod pojavljali privrženci refor- macije, ki pa so morali vedno znova bežati v habsburške dežele in prišli tudi na Poljsko. Morali so priti tudi v Ljubljano, kjer so okoli srede 16. stoletja brali protestantsko mašo tudi v italijanščini. Razumljivo je zavoljo tega, da je Sebastijan Krelj, za Trubarjem superintendent slovenske protestantske cer- kve v Ljubljani, v svoji knjigi Otročja biblija tiskal besedilo katekizma za potrebe stanov- ske šole v petih jezikih, med njimi tudi v italijanščini.^^ Vsekakor je dejstvo, da je iz samostana S. Ginesio v Ascoli Piceno, ka- mor so iz Nemčije od leta 1549 dalje priha- jale protestantske knjige, zaradi suma pro- testantizma in preganjanja pribežal Matteo Gentile — verjetno pa tudi njegov brat Pan- kracij in drugi — v Ljubljano in se tako izognil ječi. V Ljubljani je živel neko dobo; po vrnitvi v Italijo je moral domovino zapu- stiti in je pozneje umrl v Londonu (1590).^' Drugače je zopet vplival na slovensko re- formacijsko gibanje v luteranstvo odpadli koprski škof in humanist Peter Pavel Ver- gerij mlajši. Trubar je po izidu svojih prvih dveh slovenskih knjig (1550) v izgnanstvu služboval kot predikant v Kemptenu ob tirolski meji in snoval nove knjige za slo- vensko protestantsko cerkev in svoje ver- nike. Tu je prišlo do zvez z Vergerijem, ki je pribežal v Nemčijo in konec leta 1553 postal svetovalec würtemberskega vojvode Krišto- fa, Trubarjevega podpornika. Vergerij je po eni strani vplival na Trubarja pri njegovi prevajalski oziroma knjižni dejavnosti, po drugi strani pa ga je prepričal, da je prevzel latinico namesto okorne gotice. V njej je že leta 1555 izdal Evangelij sv. Matevža in po- slej so vse slovenske knjige tiskali v latini- ci.2* V tem obdobju se je pod vplivom Italije deloma uveljavljala tudi renesančna umet- nost in glasba; mnogo manj v notranjosti kakor v Primorju. Glede renesančne likovne umetnosti smo še vedno v dilemi, koliko se je uveljavila pod italijanskim vplivom in v italijanski obliki oziroma v kolikšni meri so prevladovali v njej severne, nemške stilne značilnosti. Malo se je namreč v notranjosti Slovenije ohranilo arhitekturnih in likovnih renesančnih umetnin, ki bi jih pripisovali neposrednim italijanskim šolam in njihovim vplivom, pač pa je več drobnih renesančnih predmetov.25 o renesančni glasbi imamo ne- kaj več konkretnih podatkov. Po sredi 16. stoletja so se namreč stiki slovenskega za- ledja z italijanskimi glasbeniki povečali, če- prav na splošno čas reformacije za to ni bil najbolj ugoden. Tako so člani trgovske in nato plemiške rodbine Khislov, katere člani niso samo trgovali, marveč tudi študirali v Italiji, prihajali v stik z italijanskimi glas- benimi ustvarjalci, kot npr. s Tržačanom Gia- comom Gorzanisom (1569), pa s Claudiom Merulo (1574) in Philippom de Due (1586), ki sta Khislom posvečala tiskane glasbene zbir- ke. So pa na glasbeno področje v slovenskih deželah posegali tudi italijanski skladatelji, ki so delovali na habsburških dvorih (npr. v Gradcu Raimundo Ballestra). Med muzikali- jami, ki jih je v času reformacije zbral šol- nik A. Bohorič, so bili tudi različni rokopisni in tiskani italijanski primeri.^* Po zmagoviti protireformaciji so se začeli s krepitvijo tridentinskega rekatolizacijske- ga duha na Slovenskem uveljavljati v vedno večji meri nove oblike kulturnega življenja in umetnosti pod vplivi Italije, ki so višek dosegli v dobi baroka. Pod vplivom rekatoli- zacije je ob robu slovenskega ozemlja v De- vinu nastala prva katoliška knjiga tega časa. To je Vocabulario italiano e schiavo, ki jo je napisal Alasia da Sammaripa in tiskal v Vid- mu (Udine 1607). Alasia je tod nekaj časa kot redovnik servitskega reda deloval, se naučil slovenščine in za potrebe italijanskih duhov- nikov napisal omenjeni slovar.^' Širjenje italijanskih vplivov so pospeševale gospodar- ske povezave sosednjih dežel, še posebej velika vloga italijanskih trgovcev in podjet- nikov v raznih vejah gospodarske dejavnosti na Slovenskem, saj so v obliki apaltov ob- vladovali pretežni del prehodne in medna- rodne trgovine, gospodovali v delu fužinar- ske proizvodnje in prevladovali v gradbe- ništvu, sprva zlasti pri načrtovanju in grad- nji utrjevalnih del in utrdb, pozneje pa tudi pri cerkvenih in profanih arhitekturnih ob- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 15 jektih, še posebej od prehoda v 18. stoletje dalje, ko v slovenskih deželah doseže baročna umetnost vrhunec v veliki meri pod vplivom italijanskih ustvarjalcev. Nič manj ni bilo pomembno za ta proces naseljevanje Italija- nov v naših deželah, zlasti v posameznih mestih. V Ljubljani se npr. po matrikulah 17. stoletja omenja kar 60 in več italijanskih družin različnih družbenih slojev in poklicev. Pospeševali so ga tudi številni, v Italiji šo- lani domačini plemiškega, meščanskega in celo kmečkega izvora. Pomembno vlogo so pri tem imeli jezuitski kolegiji, ki so usmer- jali del svojih gojencev na njim blizke vča- sih tudi manjše italijanske univerze (npr. Fermo).^^ Prilična razširjenost znanja itali- janskega jezika, zlasti v posameznih središčih in družbenih krogih je razvoj v to smer vse- kakor še pospeševala. Leta 1631 je npr. ljub- ljanski škof Scarlicchio pisal, da izobraženi ljudje v mestu po večini govore italijansko. Nekaj desetletij kasneje je kranjski poli- histor italijanskega izvora Janez Vajkard Valvasor trdil, da znajo plemiči na Kranj- skem tudi italijansko, a leta 1675 so kranjski deželni stanovi izjavljali, da se doma vsakdo izmed njih more naučiti treh jezikov, poleg nemščine in latinščine še italijanščino (a mno- gi so znali tudi slovenščino).^' Vse to je slo- vensko ozemlje odpiralo evropskemu in še posebej italijanskemu dogajanju na področju kulture. In res, čim bolj gremo h koncu 17. stoletja in dalje, bolj prodirajo k nam kul- turni vplivi in umetnostni okus iz Italije. Vodilno vlogo v kulturnem življenju na Slovenskem so v tem času imeli jezuiti.'" S svojimi kar številnimi kolegiji oziroma gimnazijami in univerzo v Gradcu, s svojimi posegi v javnost in kulturno dejavnostjo so obvladovali duhovno življenje v poreforma- cijski dobi, čeprav pri tem vlogo drugih sa- mostanov ne gre pozabljati. Toda že od zad- nje četrtine 17. stoletja je začel rasti tudi pomen svetne inteligence, katere število je počasi naraščalo. Raslo je zanimanje za znan- stveno delo in nastajala so v latinščini in nemščini pisana dela z znanstveno ambicijo iz različnih področij.^' Velik je bil interes za zgodovino domačih krajev, za antično dobo in njene ostanke (epigrafika), pisali so zgodovino cerkve, zbirali zgodovinsko gradi- vo, posegali so na medicinsko področje, ar- hitekturo, arheologijo in druge znanosti. Na tej podlagi je po vzoru italijanskih aka- demij, zlasti rimske Academia degli Arcadi leta 1693 nastalo v Ljubljani znanstveno društvo: Academia operosorum Labacensium, ki je bilo najstarejše v avstrijskih deželah sploh. Prva leta svojega obstoja je delovala še neopazno, leta 1701 pa je s sloves;iim zbo- rom stopila v javnost in je imela 23 članov, med njimi 12 pravnikov, 6 teologov, a brez jezuitov, in 5 zdravnikov. V času pred raz- pustom leta 1725 je imela 42, deloma tudi zu- nanjih članov. Akademija je že razvijajoče se znanstveno delo v Ljubljani dvignila na višjo raven. Močno je s svojimi člani posegla tudi na širše kulturno in umetnostno pod- ročje. Pod vplivom članov akademije in nji- hove zavzetosti za umetniško ustvarjanje, ki se je iz Ljubljane širilo v širše slovensko ozemlje, se je baročna umetnost, ki se je od okoli 1670 povsem uveljavila, v celoti preu- smerila proti Italiji oziroma je sprejela itali- janski okus. S tem je bila povezana velika ustvarjalnost italijanskih umetnikov po sko- raj vsem slovenskem ozemlju. Privabljali so jih domačini naročniki umetnin na področju arhitekture, kiparstva in slikarstva. Z njo je bila povezana ustanovitev Semeniške knjiž- nice, prve, še danes delujoče znanstvene knjižnice v Ljubljani. Iz akademije so izšla oziroma so na njeno pobudo zaživela še dru- ga društva: leta 1698 Collegium juridicum Labacense, 1700 Academia philharmonicorum in 1702 Academia incultorum za likovno umetnost. V znanstveno in umetniško živ- ljenje akademije so se vključevali predvsem domačini in Ljubljana je postala tedaj kar pomembno z italijanskim in srednjeevropskim okoljem povezano kulturno središče na Slo- venskem.'^ V umetnosti so tedaj povsem prevladali italijanski vplivi. Italijanski umetniki, arhi- tekti, kiparji in tudi slikarji so ustvarili do srede 18. stoletja številne spomenike, ki jih štejemo med najpomembnejše baročne umet- nine na Slovenskem. Se posebej je treba pou- dariti vpliv arhitektov, ki so uveljavili dve smeri italijanskih vplivov: ena se je naslonila na rimski barok (Carlo Mademo), a druga na beneško baročno arhitekturo (po vzoru npr. Santa Maria della Salute), in pa kipar- jev, med njimi zlasti Francesca Robba.'' V glasbi, ki je že zgodaj v 17. stoletju iz rene- sančne prehajala v zgodnje baročne sfere, so se kmalu kazali tudi žanri italijanske glasbe. Središča glasbenega življenja so postajali se- deži ljubljanske škofije v Ljubljani in Gor- njem gradu in jezuitski kolegiji, še posebej v Ljubljani. Povsod tod so bile glasbene šole oziroma seminarji in povsod tod se je utrje- val italijanski vpliv; cerkev in jezuiti so mu utirali pot. Vsa glasba, ki so jo gojili, je bila v veliki meri italijanska po izvoru in oku- su. Ko je bila na prehodu v 18. stoletje itali- 16 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 janska baročna umetnost na naših tleh na vrhuncu, se je z njo uveljavil tudi italijanski stil glasbe, ki je nato cvetel še v prvo polo- vico 19. stoletja.'* Ze leta 1660 je bila v Ljub- ljani prva italijanska operna predstava, ki so se pomnožile od začetka naslednjega stoletja dalje, ko postanejo gostovanja opernih dru- žin sezonska.'^ Manjši je bil italijanski vpliv na knjižnem področju, kar je razumljivo, ker te dejavno- sti ni bilo veliko, zlasti pa ne v slovenščini. Vendar pa naletimo nanj v delu Janeza Sve- tokriškega. Sacrum promptuarium I—V, 1691 do 1707. V tem delu, ki zajema blizu 2300 pridig, napisanih v baročnem slogu, se je av- tor vsebinsko naslonil na primere italijan- skega pridigarja Paola Segnerija.'^ Dobo baroka moremo upravičeno označiti za čas, v katerem je italijanski kulturni vphv v slovenskih deželah dosegel vrhunec in ko so italijanski kulturni oziroma umetnostni ustvarjalci v največjem številu delovali na slovenskih tleh. Kulturne povezave med slovenskimi in italijanskimi deželami so bile v obravnava- nem obdobju dovolj žive in italijanski vplivi na kulturno življenje na Slovenskem kar pomembni. OPOMBE 1. J. Gruden, Cerkvene razmere med Sloven- ci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske ško- fije, Ljubljana 1908, str. 1 si.; J. Turk, O počet- kih ljubljanske škofije, CZN 32 (1937), str. 75 si. — la. Redovništvo na Slovenskem. Bene- dektinci, kartuzijani, cisterijani, Ljubljana 1984. — 2. M. Kos — F. Stele, Srednjeveški ro- kopisi v Sloveniji, Ljubljana 1931. — 3. J. Sta- nonik, Ostanki srednjeveškega nemškega slov- stva na Kranjskem, Disertacija, Ljubljana 1957. — 4. B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega na- roda II, Ljubljana 1965, str. 325 si. — 5. Prim. B. Grafenauer, o. c, str. 332 si.; M. Skubic, La parlata veneta di Pirano tra italiano, friulano e sloveno, XIV Congresso internazionale di lingui- stica e filologia romana, Napoli 1974, Atti 2, Na- poli 1976, str. 469 si.; isti. Una pagina della par- lata veneta a Pirano, Italica Belgradensia 1 (1975), str. 235 si. — 6. B. Grafenauer, o. c, str. 338 si.; F. Stele, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja, Ljubljana 1969,^ str. 119 si.; E. Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljublja- na 1963, str. 307 si.; isti, Poznogotska plastika na Slovenskem, Ljubljana 1970. — 7. Prim. B. Zili- otto. La cultura letteraria di Trieste e dell' Istria, Parte prima. Dall'antichita all'umanesimo, Tri- este 1913; isti, Giovanni Battista Goineo, medico ed umanista piranese. Annunzio del Ginnasio Comunale Superiore, Trieste 1910, str. 3 si.; K. Gantar, Andreas Divus iz Kopra — prevajalec Homerja, ZC 24 (1970), str. 273 si. — 8. J. Ach- bach, Geschichte der Wiener Universität I—IH, Wien 1865 do 1888. — 9. A. Ožinger, Slovenski študenti na dunajski univerzi v poznem sred- njem veku 1365—1518, Kronika 23 (1975), str. 149 si.; J. Janžekovič, Slovenski študenti na du- najski univerzi v 16. stoletju. Kronika 25 (1977), str. 167 si.; P. Simoniti, Humanizem na Sloven- skem in slovenski humanisti do srede 16. sto- letaj, Ljubljana 1979. — 10. P. Simoniti, o. c, str. 135 si., 147 sL, 199 si.; isti. Der Humanist Bernhard Perger und seine »Gramatica nova«, Ziva antika, 25 (1975), str. 210 si.; isti. Humanist Luka iz Dobrepolj (Agathopedius, Gutenfelder), Živa antika 22 (1972) str. 203 si.; isti Humanist Pavel Oberstein in njegova De Maximiliani lau- dibus epistola 1513, Živa antika 28 (1978), str. 207 si.; A. Sodnik — Zupane, Filozof Matija Hvale, Izbrani filozofski spisi, Ljubljana 1975, str. 242 si. — 11. F. Gestrin, Italijani v sloven- skih deželah od 13. do 17. stoletja, ZC 35 (1981), str. 227 si. — 12. Prim A. Sottili, L'universita italiana e la diffusione dell' umanesimo nei paesi tedeschi, Humanistica Lovaniensia 20 (1971), str. 5 si. — 13. F. Baš, Celjski grofi in njihova doba. Celjski zbornik, 1951, str. 7 si.; V. Habjan, Knežja prestolica Celje sredi XV. stoletja, Kro- nika 15 (1967), str. 92 sL; J. Orožen, Zgodovina Celja in okolice, I. Od začetkov do leta 1848, Celje 1971, str. 136—287; N. Klaič, Zadnji knezi Celjski v deželah svete krone, Celje 1982, str. 25 si. — 14. C. Russell, Cronicas de los reges de Castina III, torn 2, Madrid 1973, str. 482. Podatek mi je dal na razpolago prof. dr. Ignacij Voje, za kar se mu lepo zahvaljujem. — 14a. Po V. De Parga, Las pelegrinaciones a Santiago, str. 91 in Haebler, Das Wallfahrtsbuch, str. 43. Tudi za ta podatek sem dolžan zahvalo prof. dr. Igna- ciju Vojetu. — 15. AS, fond pieterje, listina 1433 jun. 15, izdana v Krapini. Podatek in fotografijo pečata mi je dal na razpolago prof. Božo Otore- pec, za kar se mu lepo zahvaljujem. — 16. P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem o. c, str. 21 si. — 17. Prav tam, str. 15 si. — 18. Prav tam, str. 59 si. — 19. J. Glonar, Iz stare stiske knjižnice, GMS 18 (1937). str. 110 si.; P. Simoni- ti, Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižni- ce. Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice 1 (1974), str. 17 si.; isti. Opera scriptorum Lati- norum Sloveniae usque ad annum 1848 typis edita. Bibliographie fundamenta, Zagreb-Ljub- ljana 1972 (lugoslaviae scriptores latini recentio- ris aetatis II); isti. Humanizem na Slovenskem o. c; isti, Se nekaj inkunabul v slovenskih knjiž- nicah. Zbornik Narodne in univerzitetne knjižni- ce 1, Ljubljana 1974, str. 55 si.; A. Gspan — J. Badalič, Inkunabule v Sloveniji, Ljubljana (SAZU) 1957. — 20. »Humanissime vir. Non du- bitamus te perspicere ac non semel deplorare tri- stem hanc harum regionum Patriae nostrae ca- lami tatem ac barbariem: utpote, in quibus bo- narum artium humaniorumque studiorum con- temptus et neglectio passim iam turpiter domi- natur. Sed utinam omnes, quotquot istam bar- baricam calamitatem vere sentiunt, etiam suas preces, Studium, consilium et operas ad eam profligandam nobiscum intenderent coniunge- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 17 rentque.« Po M. Rupel, Novo Trubarjevo pismo, Slavistična revija 4 (1951), str. 112. Prim. S. Bar- baric, Stili Primoža Trubarja z mislijo Erazma Rotterdamslcega, Zbornik za slavistiko, (Novi Sad) 3 (1972), str. 87 si.; isti. Ideje humanizma v delih slovenskih protestantov. Slavistična re- vija 24 (1976), str. 409 si. — 21. A. Kos. Družbeni nazor slovenskih protestantov. Slavistična revi- ja 1 (1948), str. 59 si., 157 si.; M. Rupel, Primož Trubar. Življenje in delo, Ljubljana 1962, str. 67 si. — 22. A. Svetina, Protestantizem v Ljub- ljani, Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, str. 161 si.; M. Rupel, Primož Trubar, o. c, str. 195 si.; prim. F. Gestrin, Italijani v slovenskih deželah o. c, str. 238. — 23. G. Fabiani, Ascoli nel Cinquecento I—II, Ascoli Piceno 1957/59, I, str. 168 si. in 179. — 24. M. Rupel, Primož Tru- bar, o. C, str. 83 si. — 25. Prim. F. Stele, Slikar- stvo v Sloveniji o. c; E. Cevc, Poznogotska plastika o. c; Isti, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana 1981; N. Sumi, Arhitektura XVI. stoletja na Slovenskem, Ljub- ljana 1966.; F. Gestrin, Italijani v slovenskih deželah o. c, str. 236 si. — 26. Prim., D. Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem I, Ljubljana 1958; A. Rijavec, Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma, Ljublja- na 1967; J. Höfler, O nekaterih slovenskih skla- dateljih 16. stoletja, Kronika 23 (1975), str. 87 si.; J. Sivec, Stilna orientacija glasbe protestan- tizma na Slovenskem, Muzikološki zbornik 19 (1983), str. 17 si. — 27. Zgodovina slovenskega slovstva I, o. C, str. 272. — 28. Prim. F. Gestrin, Italijani o. c, str. 238 si.; isti. Študentje iz ju- goslovanskih dežel na univerzi v Fermu (1629 do 1774), Zbornik za historiju školstva i prosvjete 2 (1965), str. 83 si.; F. Weigle, Deutsche Studen- ten in Fermo (1593—1774), Quellen und For- schungen aus italienischen Archiven und Biblio- theken 38 (1958), Str. 243 sl. — 29. F. Gestrin, Italijani o. c, str. 240; B. Reisp, Kranjski poli- histor Janez Vajkard Valvasor, Ljubljana 1983, str. 15 sl. — 30. A. Koblar, Iz letopisov ljubljan- skih jezuitov. Izobraževalna knjižnica 3, Kranj 1915, str. 27 sl.; F. Dolinar, Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597—1704, Ljubljana 1976. — 31. Prim. B. Reisp, Valvasor o. C, str. 27 sl.; P. Simoniti, Opera scriptorum latinorum Sloveniae o. c. —• 32. Prim. Zgodo- vina slovenskega slovstva I o. c, str. 298 sl. — 33. Prim. N. Sumi, Ljubljanska baročna arhitek- tura, Ljubljana 1961; isti. Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969; S. Vri- šer. Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976; isti. Baročno kiparstvo na Pri- morskem, Ljubljana 1983. — 34. Prim. D. Cvet- ko, o. c; J. Höf 1 er, Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem, Ljublja- na 1978. — 35. Prim. S. Skerlj, Italijansko gle- dališče v Ljubljani v preteklih stoletjih, Ljub- ljana 1973, str. 54 sl. — 36. Zgodovina sloven- skega slovstva I, o. C, str. 286 sl. GOSPODARSKE IN SOCIALNE RAZMERE NA IMENJU GOLNIK (GALLENFELS) SREDI 18. STOLETJA DUŠAN KOS — MARIJA PERKO Ozemlje med Savo in Kokro, kjer je v 16. stoletju nastalo gospostvo Križe (Kreutz) kot predhodnik imen j a Golnik (Gallenfels), so naselili Slovenci že v najstarejši in starejši dobi. Na to opozarjajo tako poljska razdeli- tev, poreklo imen krajev kot tudi ostanki koseščine na vsem področju levega brega Sa- ve še v 15. stoletju. Starejša kolonizacija (do 13. stoletja) je zajela večino vasi na omenje- nem prostoru, z izjemo Malega Nakla, Sred- nje vasi. Zaloga, Novak, Gozda in Nove vasi pri Preddvoru, ki so nastale med 13. in 15. stoletjem. Fevdalna doba je prinesla v ta prostor ne- katere novosti. Za 11., 12. in 13. stoletje je značilno večje število ministerialov in vite- zov, naseljenih na Kranjski ravnini.* Ti so bili v oporo takratnim močnim Andeškim gospodom, ki so imeli to področje kot krajiš- niški fevd. Andeški so obvladovali svojo po- sest tod vse do leta 1228, ko je umrl Henrik IV. Andechs.2 Sredi 13. stoletja se pojavi na Gorenjskem izrazita dvojnost fevdalnih ze- mljiških gospostev. Ozemlje na desnem bregu Save je bilo že v 11. stoletju razdeljeno med dve cerkveni gospostvi: loško in blejsko. Na levem bregu pa je prevladovala številnejša razdrobljena posest, predvsem na področju Kranjske ravnine. Do konca srednjega veka je skoraj vsa razdrobljena posest manjših vitezov in ministerialov prešla v roke večjih posvetnih in cerkvenih gospodov. Omenimo le posamezna gospostva in urade samostanov v Velesovem in Vetrinju, celjsko gospostvo Smlednik in del gospostva Novi grad ter do leta 1418 ortenburška nato pa do leta 1456 celjska urada Naklo in Primskovo. Po pro- padu Celjanov leta 1456 se je ta posest zdru- 18 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 Žila z deželnoknežjim kriškim uradom (bivši fevd deželnih grofov). To posest je cesar Fri- derik III. dajal v zakup po posameznih ura- dih. Ni pa izginila drobna, večinoma raztre- sena posest, ki se je v naslednjih stoletjih pojavljala vse pogosteje. Tako je bilo tudi v novem veku »ozemlje na levi strani Save glede na posestno stanje temeljito različno od tistega na drugi strani Save, ki je spadalo v sklop v veliki meri strnjenega loškega go- spostva«.' Večje razlike med obema tipoma so se kazale še sredi 18. stoletja v obliki raz- ličnih podložniških obveznosti in socialnih razmerah. Sredi 18. stoletja je imelo v okolici Kranja posest okoli 30 različnih zemljiških gospodov po številnih med seboj raztresenih vaseh. Le redke vasi so v celoti spadale pod enega zem- ljiškega gospoda (npr. Preddvor, Nova vas. Srednja Bela, Potoče itd.).* Med številnimi manjšimi gospostvi je najkasneje do srede 16. stoletja nastalo tudi gospostvo Križe. Prvič se omenja leta 1566, ko je lastnik Jurij Kreutzer izgubil zastavljeni kriški urad.' Omenja ga tudi Valvasor, ki domneva, da se je grad (in posestvo) preimenovalo v Gallen- fels ali Golnik potem, ko ga je prevzela dru- žina Gallenfels.' Utemeljitelj plemiške družine Gallenfels je bil Janez Jakob pl. Gallenfels, ki je umrl leta 1668. Za njim je prevzel posest do leta 1692 Janez Andrej, nato pa Janez Danijel do leta 1726,' ki je bil vsaj med leti 1696 in 1699 tudi zakupnik gospostva Bled,^ od leta 1721 pa lastnik imenja Podvin.' Janez Danijel je pred letom 1726 pridobil še imenje Zagorice.'" Do konca 18. stoletja so si kot lastniki imenj Golnik in Podvin sledili še: Andrej Evzebij do leta 1748, Agnes Rebeka (skrbnioa svojih otrok)," Ignacij od 1748 do 1776 (polovica imenja Golnik in celo imenje Podvin), od 1776 do 1798 pa le Golnik v celoti." Gospodarske in posestne razmere na ime- nju do srede 18. stoletja niso znane, ker za dobo do izdelave terezijanskega katastra" ne obstaja niti en urbar. Prvič lahko ugotavlja- mo stanje na imenju šele za čas med leti 1749 in 1756. Pri tem nam poleg katastra slu- žijo v oporo popisi prebivalstva po župnijah iz leta 1754,1* ^^qj. jg imenje imelo podložni- ke. Popisi pa se delno ne ujemajo s popisom v Bekantniss Tabellen ali pa so podatki ne- popolni, o čemer bo beseda tekla kasneje. Sredi 18. stoletja je bila sedež imenja gra- ščina na Golniku z bližnjo pristavo (Mayer- hof). Po rektificiranem obrazcu A je bilo leta 1750 v sklopu dominikalne zemlje 22 njiv. 11 travnikov, pašniki, gozdovi, trije mlini, žaga in pet ribnikov. Dominikaina posest je bila enaka trem ali štirim povprečnim celim hubam, in je obse- gala okoli 8«/o vse obdelane in neobdelane zemlje, ki je pripadala imenju. Dominikalne njive so bile sodeč po ledinskih imenih raz- tresene po bližnji in daljni okolici gradu in pristave. Naj jih naštejemo nekaj: pod gra- dom, nad metnikom, za vidmom, pod Kovo- rjem, pod mlinom, v Brezju, na hribu, za bukovjem itd. Raztresenost obdelovalne zemlje si lahko razlagamo s težnjami imenja po čim večji razširitvi dominikalne zemlje. Zato je imenje izkoristilo vsako priložnost za njeno razširitev. Velikost njiv je bila iz- ražena v mernikih rži, ki so bUi potrebni za posevek vsake njive. Za najmanjšo njivo je bila napoved 1/2 mernika rži, za največjo pa 5 1/2 mernika. Povprečno je zna- šala napoved 2,37 mernika ali 66 litrov rži. Napoved velikosti, dominikalne obdelovalne zemlje, ki jo je navedlo imenje v RDA, se je bistveno ločila od stanja, ki ga je našla ko- misija pri pregledu celotnega imenja. Napo- ved za vse njive je znašala 36 3/4 mernika rži, komisija pa je ocenila obseg dominikalne obdelovalne površine na 46 3/4 mernika rži. Nasploh moramo imeti pri rektifikaciji pred očmi težnje zemljiških gospodov in in- dividualnih proizvajalcev, da se njihova po- sest oceni kot čim bolj skromna in slabo do- nosna. Zato so kljub popravku napovedi še vedno nerealne. Na dominikalnih njivah je bilo leta 1752 posejanih 18 mernikov pšenice, 6 mernikov mešanega žita, 1/2 mernika prosa, 5 mernikov ječmena, 22 mernikov ajde, 6 mernikov ovsa, 3 merniki lanu in 1/4 mernika detelje.'' Pri tem naj bi bil napovedan donos od enega posejanega mernika pšenice in žita 3 1/2 mernika, ječmena 3, ovsa 4, ajde 2, prosa 20 in lanu 2 mernika. Od 1/16 mernika posejane detelje pa je donos znašal 5 centov sena." Količniki so podobni tistim, ki jih je izraču- nal Blaznik na podlagi jožefinskega katastra za Spodnje Bitnje" ter precej večji kot tisti, do katerih je prišel pri preračunavanju do- nosnosti v terezijanskem katastru (2—3).'^ Denarna vrednost za mernik pšenice je zna- šala 51 krc, za žito 34 krc, za proso 30 krc, za ječmen 24 krc, za ajdo 20 krc. in za oves 14 krc ... Funt detelje je veljal 5 krc. Relui- rana vrednost vsega pridelka na dominikalni obdelovalni zemlji je tako znašala 92 gld. in 43 krc ... KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 19 O načinu obdelave kataster molči. Gotovo je temeljil na kolobarjenju s praho, vendar pa so si imenje in kmetje prizadevali za opu- stitev prahe, saj so na neobdelanem zemljišču že sejali deteljo in lan. V obravnavanem ob- dobju je potekal tudi obrat ekstenzivne pašne živinoreje k hlevski. Na pristavi je bilo leta 1752 12 krav, 9 eno-, dve- in tri-letnih teličkov en vol, 6 prašičev in 4 vprežni konji.*' Za pre- skrbovanje živine je imelo imenje 11 travni- kov, od katerih je po cenitvi komisije dobilo letno 300 centov sena. Ti travniki so bili raz- treseni po okolici, delno v nižinskem, delno pa v višje ležečem področju, na kar opozarja- jo ledinska imena: kokrca, metnik, loka, ve- lika senožet. Zavoljo boljšega načina živinoreje in težnje po večanju dohodkov, se je imenje odpove- dalo pravicam do uporabe nekaterih domini- kalnih pašnikov ter jih šest prepustUo v iz- koriščanje kmetom, enega z imenom Golniška gora pa prepustilo za odškodnino 14 gld. 7 krc. zakupnikom.^' Kljub temu je imenje pošiljalo živino na pašo na gmajnske pašnike. Ti so bili na splošno v zelo slabem stanju. Imenje se je pritoževalo, da je zaradi malo- številnih in slabih skupnih pašnikov vzreja živine slaba. Od ene glave rogate živine ni moglo dobiti več kot 3 krc. za uporabo za tistih šest pašnikov, ki so bili v obliki ser- vitutov prepuščeni podložnikom.^* V nepo- sredni bližini graščine je imelo imenje 1,10 ha gozda,22 od koder so letno pridobili 50 cen- tov lesa izključno za kurjavo, 20 centov pa za ogrevanje. Z ogradami so namreč zaščitili obdelane površine pred divjadjo. Nadaljnjih 2250 centov lesa za gradnjo, kurjavo in ogre- vanje je imenje dobilo še iz vojvodinskega gozda (Uden boršt) in iz drugih gozdov, kjer je imelo imenje pravico do lesa za gradnjo itd.23 Imenje ni izkoriščalo mlinov v lastni režiji Od dveh mlinov na Krničici in Kokri ni pre- jemalo nobenih dohodkov. Le od mlina z žago, ki je ležal pod raspom in ga je imel v zakupu Jurij Ferlec, je prejemalo letno 15 gld. V bližini graščine je ležalo pet manjših ribnikov. Imenje je uživalo le enega, ki se je imenoval »kuhinjski«, dva sta bila opušče- na, dva pa sta bila dana v najem za letno zakupnino 13 1/2 gld..^* Leta 1755 se je Agnes Rebeka v. Gallenfels pritožila zaradi dela ko- misije ter ji oporekala setvene tabele, raz- širjenost žitaric na imenju in donosnost ter zahtevala popravek velikosti rente od mli- na na 12 gld., povesem prediva pa na 4 krc. Pripominjala je še, da nima nobenih koristi od ribnikov, ter naj komisija to upošteva.^* Ta pritožba se ni upoštevala in napovedi so ostale nespremenjene. Leta 1754 so v graščini na Golniku živeli poleg sedmih članov družine Gallenfels in duhovnika še štirje posli; na pristavi pa je bilo osem poslov. Le-ti so poleg hrane in obleke dobivali še plačilo v denarju: pisar 60 gld., oskrbnik pristave 30 gld., veliki hla- pec 15 gld., hišni sluga 20 gld., hlapec na pristavi 15 gld., grajski vratar 10 gld., koči- jaž 10 gld., svinjski hlapec 10 gld. in živinski hlapec 15 gld. Skupaj je imenje izdalo za plačilo poslov 185 gld. Poleg poslov je ime- nje plačevalo še mežnarju v Krizah en mer- nik pšenice, župniku v Krizah pet mernikov pšenice, pet sirov in 2 1/2 centa sena. Me- žnarju v Seničnem pa pet mernikov ajde ter komendi nemškega viteškega reda v Ljub- ljani kot imetniku bivše deželno-glavarske posesti letno pet piščancev kot »vogtey«. Precejšen delež pri dohodku imen j a je imela desetina. Pri tej je v obrazcu D iz leta 1749 ločena desetina v živinskem prirastku in desetina od snopov žita. Obe vrsti desetine je prejemalo imenje od 17 1/2 hübe v Senič- nem, Golniku, Ješencah in Novakah, ki pa je bila reluirana v denar po 1 1/2 gld. od hübe. Skupaj je znesla 26 gld. in 15 krc. Poleg tega je imenje dobilo še 14 1/2 piščancev v vrednosti po 3 krc. in 21 3/4 čehulje (6,09 kg) prediva. Večina teh hub je pripadala imenju Golnik. Razen desetine od svoje posesti sta pripadali imenju še dve tretjini desetine, re- luirane v denar še od ene hübe v Hrašah (1 1/2 gld.), 20 gld. je dobilo imenje na Tr- steniku, 14 1/2 gld. na Vetrnem in 30 gld. v Tenetišah in na Letencah. Desetino od pri- rastka in od snopov je dajalo 15 hub v Že- jah, Sivilah in Podreči skupaj 90 gld. in v Beli 60 gld. Tod je imenje dobilo še 13 pi- ščancev v vrednosti po 7 krc. in 36,4 kg pre- diva. Poseben vir dohodka je bila mrtvaščina (sterbrecht). Prvotno napoved 40 gld. in in 16 krc. na leto je rektifikacijska komisija popravila na 54 gld., 13 krc. in 2 pf. V desetih letih je imenje prejelo 30 gld. kot odkupnino za izstop iz podložnosti ob za- pustitvi kmetije (abkaufgeld), 15 gld. za pi- sarniške takse in 60 gld. za primščino ob pri- dobitvi pravice do uživanja kmetije (lavde- mij).28 Razbitost posesti imenja se najbolj opazi pri rustikalnih napovedih posesti." Leta 1749 jo je sestavljalo 34 celih, 13 polovičnih, ena četrtinska huba in 29 kajž v 19 vaseh. V skupnem seštevku 77 domačij je bilo 62,34 "/o 20 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 kmetij, 37,66«/o pa je bilo kajž. Kar 44,16«/o vseh domačij je bilo kmetij v velikosti cele hübe. Stanje je odsev manjše deljivosti kme- tij na tem območju zaradi slabših možnosti produkcije in teženj imenja, ki ni podpiralo razkroja hubne posesti. Drobljenje hub je opazno le v vaseh starejše kolonizacije do 13. stoletja (Senično, Veterno, Golnik in Stra- hinj). Hube starejše kolonizacije so se na- splošno lažje delile kot mlajše, zaradi boljše kvalitete zemlje, ki je v skladu z razvitejšo obdelovalno tehniko omogočala večje mož-- nosti za zadovoljevanje potreb družine. Bolj izrazit je na imenju pojav kajžarstva, ki se v Bekantnuss Tabellen označuje z izrazom Untersassen. Vsak lastnik ima v posesti kajžo (Kaüsel), vendar pa so znotraj tega socialnega razreda razlike, ki temeljijo na obsegu pose- sti in daj atvenih obveznostih. Medtem ko ponekod pomeni izraz kaj žar le lastnika hiše ali bajte brez zemlje (npr. Matija Ark- tel v Seničnem), imajo nekateri poleg vrta in njive tudi gozd (npr. Martin Ušlakar na Golniku). Nekateri kajžarji so s kultivira- njem gmajn prišli do manjšega kosa obdelo- valne zemlje. Nekaj kajžarjev je bilo ob de- litvah deležno sorazmernega dela gozda. J. Zontar meni, da je do razlikovanja med obema oblikama prišlo ob rektifikaciji leta 1754, zaradi določanja stopnje obdavčitve. Kajže z zemljo naj bi obravnavali kot tre- tjinske hübe, tiste brez pa kot bajte.*^ Vendar pa za imenje Golnik te ugotovitve ne veljajo. V rektificiranem registru vseh podložnikov imenja iz leta 1757^' je razvidno, da so pojmi kajže z zemljo in kajže brez nje pri obdav- čitvi pomešani med seboj. V Seničnem je imel fcajžar Anton Jazbec hišo z vrtom, obravnavan pa je bil kot lastnik 1/3 hübe (2 gld. kontribucije). Enako posest je imel Marko Ahačič, ki je bil na splošno neprimerno manj obremenjen (10 krc. in 3 pf. kontribucije). Podoben primer je bil v Veternem, kjer je kajžar Luka Zaplotnik imel le hišo, obdavčen pa je bil kot lastnik 1/3 hübe (2 gld. kontribucije). Nasprotno je obdavčitev Gašperja Sarfa kljub imetju hiše in vrta dosegala le 16 krc. kontribucije. Pri tem nismo upoštevali drugih dajatev, o ka- terih bomo spregovorili kasneje. Na podlagi teh in podobnih primerov ugotavljamo, da je bilo razlikovanje kajžarjev na imenju povsem idividualno in neodvisno od velikosti imetja. Razlikovanje v obdavčitvi kajžarjev je morda slonelo na podlagi starosti in različnega na- stanka kajž; kultivirani zemlji ali na krče- vinah. Pretežni del kajžarjev se je ukvarjal z delom na kmetijah, redki obrtniki med njimi so zadovoljevali le najosnovnejše potrebe po neagrarnih storitvah. Pri navedbah poklica v Bekantnuss Tabellen so se kajžarji ozna- čevali z dninarji ali hlapci, z izjerno po ene- ga tkalca, krošnarja in zidarja v Seničnem, kovača v Bistrici, krojača v Zalogu, tesarja v Srednji vasi in zidarja v Naklem. Splošno sliko prebivalstva na imenju nam dajejo popisi, sestavljeni leta 1754.'« Iz tabele prebivalstva je razvidna izrazito agrarna struktura prebivalstva. Popis je zajel le gra- ščino s pristavo in 58 od skupno 77 hiš, ki so pripadale imenju ter 395 prebivalcev vključ- no s sedmimi člani družine Gallenfels in du- hovnikom Matijo Kunsterlom. Daleč nad ostalimi kategorijami prevladu- jejo kmetje z 61,8 */o, sledijo kajžarji z 19,5 Vo, posli z 9,1 "/o, gostači z 7,3 "/o in ostali, ki jih je 2,3 "/o. V zadnjo kategorijo sodijo omenjeni stanovalci in berač s pristave. Pod »nelokalizirano« razumemo prebivalstvo, ki je bilo zajeto v popisu, vendar pa po osebnih imenih in krajih ni identično z onimi v Be- kantnuss Tabellen in obeh urbarialnih regi- stih leta 1755 in 1757. Primerjava prebival- stva po stanovski strukturi s stanjem na šir- šem kranjskem območju opozarja na večje razlike.'' Opazne so v skoraj 19 "/o večjem odstotku kmetov na imenju na račun manj- šega odstotka kajžarjev (za G^/o), gostačev (za 10 o/o), poslov (za 2 »/o) in ostalih (za 1 "/o). Razmerje med kategorijami na Kranjski rav- nini je bilo odvisno od večje ali manjše od- daljenosti od Kranja, kot centra neagrarne proizvodnje. Razmerje kajžarjev in kmetov v našem primeru ni bilo odv-sno od važne cestne povezave Kranjske s Koroško preko Ljubelja in doline Kokre. Kajžarstvo na imenju namreč ni bilo odsev ukvarjanja z ne- agrarnimi panogami. Edini sposobni ukva- rjanja s tovarništvom so bili kmetje, ki so si s tem popravljali slab dohodek od poljedel- stva."a Po izračunih znaša količnik povprečnega števila oseb na hišo 6,7. Ob upoštevanju ta- kega zasilnega količnika za preostalih 19 ne- popisanih hiš bi bilo skupno število prebival- cev na imenju okoli 522, od tega 514 podlož- nikov. Količnik 6,7 je precej manjši od ti- stega, ki ga je izračunal Blaznik za loško go- spostvo (7,64).'2 Razlika je posledica manjših potreb po delovni sili ter s tem manjšega števila otrok in poslov na družino. Loško gc^ spostvo pa je ležalo na hribovitejšem in manj obljudenem svetu, kjer je ob velikih samotnih kmetijah prišla bolj do izraza šte- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 21 vilčnost družin. Nižjo nataliteto je povzročala tudi skromna deljivost kmetij in kot posle- dica tega manjša možnost po osnovanju last- nih družin, kar je pogojevalo rast prebival- stva.'' Nekoliko se je prebivalstvo povečalo s kajžarstvom. Povprečna kajžarska družina je štela okoli 4,55 članov. Nič izjemnega niso med kajžarji družine s 6 ali celo 8 člani. Kmečke družine so nekoliko večje. Povpreč- na družina brez poslov in gostačev je štela 6,1 člana. Z upoštevanjem poslov znaša ko- ličnik kmečke družine 7. Največ gostaških družin je štelo okoli 3 do 4 člane. Velikost kmečkih gospodinjstev je zelo variirala: od 4 do 12 oseb, v povprečju pa je skupaj z go- stači in posli obsegalo 7,72 oseb. Oglejmo si še jedrno družino, »ki nam bo pomenila le skupnost enega ali obeh staršev in pri njih živečih lastnih otrok«.'* Pri tem moramo upo- števati, da so družine v širše vzeto sestavljali še stari starši in sorodniki — od tod tudi ko- ličnik 5,52 člana na povprečno družino na imenju ne glede na socialne kategorije. Maj- hno število v družini rojenih otrok nas ne sme zavesti, saj pri tem niso upoštevani otro- ci, ki niso živeli v domačih družinah. Količ- nik 2,8 pa je še vedno večji od tistega, ki ga je izračunal M. Stuhec za Kranj (1,71).'5 Raz- lika je posledica specifične neagrarne funk- cije mestnega gospodinjstva in manjših po- treb po fizični sili v procesu produkcije. Prisotnost sorodnikov v gospodinjstvih je pogost pojav. V družini so ostajali neporo- čeni bratje in sestre, tete in strici, ženini starši itd. Prihajalo je do odhoda otrok k so- rodnikom, da bi se priučili kmečkih del ne samo doma, ampak tudi pri tujih ljudeh. Na drugi strani pa so ti sorodniki zamenjevali posle pri proizvodnji kmečkega gospodinj- stva. Starost mlajših, v popisih navedenih kot sestrične in bratranci, ne presega 20 do 25 let. Največ jih je od doma v starosti od 10 do 14 let. V starejših letih pa se deloma za- čno vračati domov. M. Stuhec ugotavlja, da so bUe razlike v notranjih odnosih v druži- ni med temi in domačimi otroci verjetno manjše, kot si danes mislimo." Večje razlike so bile v primerjavi s posli, kljub temu, da so oboji opravljali enako delo. Medtem ko so se prvi označevali po sorodstvu, so se posli po svoji ekonomski funkciji (npr. hlapec, de- kla, pastir, pestunja, itd.). Prav to pa je po drugi strani uvrščalo posle v širšo družino ali gospodinjstvo, kar izpričuje izpuščanje pri- imkov v popisih. Posle so zaposlovali večino- ma kmetje. Le v enem primeru je imel kajžar v Seničnem 13-letnega hlapca. Številčnost in spol poslov sta bila odvisna od starosti in števila moških in žensk v družinah ter od velikosti kmetije. Tam, kjer so bili poleg staršev v družini le sinovi, je skoraj vedno bila tudi dekla (npr. na kmetiji Martina Ušla- karja na Golniku) in obratno. Več poslov je bilo v družinah z majhnimi otroki (npr. v družini Jožefa Ribnikarja v Seničnem), manj pa tam, kjer so poleg otrok in staršev živeli še stari starši in drugi sorodniki ali celo go- stači. Starostna struktura ter število poslov in mlajših sorodnikov (mišljeni so tete, strici, svaki in svakinje, bratranci in sestrične, itd.) po gospodinjstvih je razvidna v pripadajoči tabeli. Največ moških poslov je starih od 25 do 34 let in od 10 do 18 let, ženskih pa od 15 do 19 let (dekle in služkinje). Posli med 5. in 10. letom starosti so redki. »Glavni pomen po- slov v otroški dobi verjetno ni bil v njihovem delu, temveč v zagotovitvi delovne sile za čas, ko bodo odrasli«'^ in odsev večjega šte- vila otrok tam, kjer jih niso mogli preživljati doma. Tu mislimo predvsem na kajžarske in gostaške družine. Na večje težave naletimo, kadar hočemo razmejiti gospodinjstva, kjer živijo tudi go- stači. Večinoma nimajo lastnih družin, kar pa ni pravilno. Gostači so bili pomožna de- lovna sila na kmetijah — torej podobno kot pri poslih odloča o pripadnosti k družini in gospodinjstvu njihova funkcija. Pojmi so zelo nejasni v gostaških družinah s tremi ali več člani. Teh je bilo leta 1754 sedem. Večina otrok je živela na domu. Največja fluktua- cija se pri dečkih pojavi med 10. in 14. letom (posli itd.), pri dekletih pa od 15. do 19. ter od 20. do 24. leta. V tej starosti se je poroča- la večina žensk ter zapuščala dom. Poročenih žensk, ki bi bile stare manj kot 17 let, ne za- sledimo. Moški so se poročali še starejši — nič nenavadnega ni starost komaj poročenega za- konca 30 in več let. Pri preučevanju starosti celih družin ugo- tavljamo večjo starost kmečkih in manjšo pri kajžarskih in gostaških družinah, kar je odsev majhnih možnosti preživljanja jedrne družine, kaj šele sorodnikov in starih staršev. Sredi 18. stoletja so vsi lastniki na imenju uživali kmetije in kajže po zakupnem pravu (miethw^eiss),'^ vendar pa je bila dednost že praktično uveljavljena povsod in je dosmrtni užitek veljal le teoretično. Velikost kmetij je variirala ne le med vasmi, ampak tudi v ok- viru ene vasi. Število njiv na kmetiji, ki je veljala za celo hubo, se je gibalo od 4 v Se- benjah. Srednji vasi in Gradišču, do 12 na Golniku. Največ podložnikov s celo hubo pa 22 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 je hasnovalo od 7 do 9 njiv. Število je bilo odvisno od velikosti njiv, kvalitete zemlje in oblike terena. Kmetije mlajše kolonizacije so imele več njiv, ki so bile manjše z manj kvalitetno zemljo (Zalog, Srednja vas. Laze). Ledinska imena njiv pričajo o razgibani konfiguraciji obdelovalnih površin. Njive v višjih legah se označujejo: v gorici, na hribu, nad vasjo, v zgornjem brdu, na plazu, v bre- gu, itd. Tiste, ki ležijo ob vodah, se imenu- jejo: pri vodi, v suhem potoku, mlinom, na grabnu, na logu, itd. Za nekaj let opušče- ne njive najdemo pod imeni ledine, medtem ko se na novo izkrčene imenujejo novine ali laze. Velikost in oblika njiv se včasih kaže z imeni dolga njiva, kratka njiva, srednja nji- va. Nekatere njive so nastale na bivših paš- nikih. Te se pojavljajo z imeni senožet. Iz zgoraj napisanega je razvidna velika razkosanost obdelovalnih površin, ki je veči- noma posledica starejše poselitve in razde- litve polj na grude. Vsak posestnik je imel spočetka svojo zemljo razkosano po grudah na različno kvalitetni zemlji. Razkosanost se je stopnjevala ob delitvah kmetij, ker je vsa- kemu delu pripadel sorazmeren kos zemljišča na vseh prvotnih grudah ali delcih (npr. po- lovični hubi Tomaža Pogaoarja in Pavla Per- ka v Zalogu). Vsaki kmetiji sta pripadala še zelenjavni vrt in sadovnjak, ki sta ležala v neposredni bližini hiš. Nekateri kajžarji so s krčenjem pridobili še njivo, na kar opozarjajo imena: na novini, senožeti, košence (kultiviran travnik). Večina je imela poleg hiše zgolj sadovnjak ali zelnik. Nekaj kajžarjev pa je bilo, kot smo omenili, povsem brez zemlje." Prevladujoča kultura je bila ajda. Leta 1752 so jo na rustikalnem delu imenja posejali 198 1/2 mernikov. S sejanjem ajde, ki se je uve- ljavila kot strniščni posevek, se je začel spre- minjati sistem triletnega kolobarjenja. Za- radi kratke vegetacijske dobe je dobro uspe- vala v višje ležečih predelih. V različnih ob- likah so jo uporabljali za hrano, kot kruh ali kašo. V istem letu je bilo posejano 138 1/2 mernikov pšenice, ki je bila poleg ajde naj- bolj razširjena kultura. Sledilo je mešano žito s 100 1/2 merniki, oves s 89, ječmen s 57, lan z 39 3/4, fižol z 20 1/2, proso s 16 in detelja z 2 1/2 mernika.« Po izračunih so kmetje na imenju v enem letu pridelali 448,2 mernikov pšenice, 314 žita, 400 prosa, 219,3 ječmena, 686,8 ajde, 405,5 ovsa 225,4 lanu, 62,7 mernikov fižola in 200 centov detelje. Kljub popravkom so bile napovedi prav tako kot na dominikalni po- sesti še vedno pod realnimi.*' Kmetje so morali od 8 mernikov prosa iz- ločiti za seme 1 mernik, od 1 mernika lanu 1/2 mernika, od 2 mernikov fižola 1 mernik in od 2 mernikov detelje 1/16 mernika. Denarne vrednosti pridelka so bile iden- tične tistim, ki smo jih navedli pri domi- nikalnih napovedih. Velikost vseh njiv, ki so pripadale eni kmetiji, lahko približno izračunamo s prera- čunavanjem količnikov donosnosti in set-' venimi napovedmi. Pri tem upoštevamo, da je na tem območju treba posejati 10 merni- kov zrnja na en hektar. Z upoštevanjem približno 1/3 vseh njiv, ki so bile v prahi ali posejane z deteljo in lanom, dobimo na- slednje rezultate. V vaseh kasnejše koloniza- cije od 13. do 15. stoletja naj bi vse njive ene kmetije v velikosti ene hübe merile od 3 do 3,8 hektarov (Zalog, Srednja vas, Laze). Enaka velikost je veljala tudi v vaseh Ve- terno in Letence. Od 2 do 2,9 hektara njiv so imele kmetije v Seničnem, na Golniku, Stra- hinju. Dupljah, Naklem, Gradišču in Žejah. J. Zontar je za čas okoli leta 1830 izraču- nal velikost kmetij.*^ Kmetija v velikosti cele hübe (njive, vrtovi, travniki, gozd,...) naj bi v Zalogu in Srednji vasi merila od 7,5 do 10,3 ha, v Naklem od 9,1 do 13,8 ha, v Le- tencah od 10,3 do 13,8 ha in v Hrašah od 11,5 do 18,4 ha. Upoštevati moramo, da so bile sredi 18. stoletja kmetije nekoliko manjše, ker se gmajne in gozdovi še niso v večji meri razdelili na individualne lastnike. Tako bi naši izračuni bili z veliko rezervo upravičeni. Pomemben del vsake kmetije so bili trav- niki. Število teh se je gibalo od 2 do 5 na celo hubo. Največ obratov je imelo 2 do 3 trav- nike. Na njih so pridelali do 28 centov sena. Dominikalni travniki so bili bistveno večji od rustikalnih in, sodeč po imenih, ločeni od njih. V Bekantnuss Tabellen se je seno oz- načevalo kot kislo ali sladko ter otava tam, kjer ,se je kosilo dvakrat! letno. Razlike v kvaliteti so najbolj opazne v denarni reluiciji sena, pri čemer je 2 1/2 centa kvalitetnega sena, otave ali detelje veljalo 51 krc, enaka količina kislega sena pa 34 krc.*' Travniki, ki so ležali v višjih legah, se označujejo kot senožet, laze, plaz, gorica, v brdu, v rebrih. Na teh se je kosilo le enkrat letno. Tisti, ki so ležali ob vodah, se imenu- jejo lokovce, zavoke, mlaka, suhi potok, na otočku. Seno, ki so ga tukaj kosili, je bilo kislo. Travniki, ki so ležali na opuščenih njivah in tiste njive, ki so bile za nekaj let v prahi, se označujejo kot ledine. Ena in ista imena travnikov v okviru vasi pričajo, da so bili za travnike odrejeni do- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 23 ločeni deli zemljišča za celotno vas. To je posledica starejšega in slabšega načina ob- delovanja, kjer se je moral posameznik po- drejati celi soseski in so bili vsi travniki v enem kosu. Sodeč po imenih, so se podobno kot njive ob delitvah kmetij delili sorazmer- no tudi travniki (npr. polovici Pavla Perka in Tomaža Pogačarja v Zalogu sta si identični). Z izjemo dveh kajžarjev, ki sta imela košček travnika, so bili ostali brez njih. Po rektifikacijskih predpisih so računali, da kmet za vola potrebuje čez zimo 6 voz sena, za kravo 3 in za jalovo živino 2 voza. (po 4 cente).** Leta 1752 je bilo na rustikal- nem delu imenja 56 krav, 26 bikov, 66 telič- kov, 22 volov, 36 prašičev in 25 konj. Vsi kajžarji na imenju so bili brez živine. Kme- tje so imeli povprečno 1 do 2 krave, 1 do 3 teličke, 1 vola, 1 do 2 prašiča, 1 konja, pone- kod pa tudi bika, le 2 kmeta sta imela po 6 oziroma 8 ovac. Medtem ko so redili krave in teličke na vseh kmetijah, pa so konje na- domeščali voli in obratno. Število glav živine je občutno premajhno. Pri tem moramo upo- števati, da so bili v popis zajeti le vprežni konji. Zaradi majhnih gruntarskih deležev na gmajnskih pašnikih je bila delovna živina pretežni del leta v hlevih. Podložniki niso imeli lastnih pašnikov, temveč je imela vsaka soseska svojo gmajno, kjer so poleti pasli živino. Pašne servitutne pravice »ius pascen- di« smo omenili že pri opisu dominikalnega dela imenja. Kajžarji so bili odrinjeni od uporabe srenjske zemlje. Soseska v Seničnem je pasla »na zgornji in spodnji gmajni«. Vasi Veterno je pripadala gmajna »pod Kriško goro«, Golničani so pasli »za krajem«, vašča- ni Ješeno »pod goro«, Založani »v starem doro«. Srednja vas je imela v lasti gmajno »za senožetjo«, Letence »v marastigah« in z dovoljenjem še v Uden borštu. Vaščani Žej, Bistrice in Dupelj so pasli »v dobravi«, Na- kelčani z dovoljenjem v Uden borštu. Laze in Kovor v »hujšencah«, Novake in Gradišče v Uden borštu, razen od sv. Mihaela do sv. Martina. Hraše so imele gmajno »v veliki gmajni«, Ribnica »pod goro« in Sebenje »v deleh«. Iz imen gmajn je razvidna lega in starost gmajn. Večinoma so ležale v nižinah (Uden boršt), nekaj pa jih je bilo v hribovi- tejšem svetu (za senožetjo, pod Kriško goro). Mlajšega izvora je bila gmajna »dobrava«, starejšega pa zaloška gmajna »v starem doro«.*^ V nasprotju z dvojnostjo v pašnih pravi- cah so bili gozdovi izkoriščani večinoma v obliki servitutov. Vse kmetje so imeli pra- vico od dveh do treh, včasih tudi več delov gozda, ki so merili do 56 arov. Povprečno je vsaka kmetija imela pravico od okoli 15 do 20 arov gozda. Tod so lahko pridobivali le les za kurjavo in ograjevanje, medtem ko so morali gradbeni les kupovati v graščinskih gozdovih, auersperškem Uden borštu in dru- god.*« Iz dominikalnih gozdov pa so podlož- niki z dovoljenjem gospoda lahko odnesli le suhljad (Hand holz). Gmajnski gozdovi so bili maloštevilni in slabi (npr. »v lesu« — Zalog in Srednja vas).*' Za uporabo gozdnih servitutov so kmetje morali dajati njihove- mu lastniku posebno letno pristojbino (Vorst- recht, Forstrechtgebühr), ki pa ni, bila enot- na. Vsi so plačevali v denarju od 51 krc. v Gradišču do 23 gld. 30 krc. v Seničnem. Od skupno 29 kajžarjev sta dva plačevala za Servitut po 2 gld. in 2 gld. in 20 krc, štirje pa so imeli brezplačne pravice v gmajni. Po- leg tega pa je 14 kmetov dajalo še dajatve v naturi: 10 jajc ali 3 krc, po 12 krc, 10 jajc in 1 kokoš za celo hubo. Razlike so posledica raz- ličnega nastanka služnostnih pravic (neka- tere gmajne ali graščinski gozdovi so bili spremenjeni v Servitute) ter velikosti in kva- litete (ki je bila zelo nizka) posameznih de- ležev. Ugodne razmere v gozdnih pravicah, ki naj bi bile po Bekantnuss Tabellen, je imenje želelo spremeniti v svojo korist. Tako je rektifikacijska komisija ob izdelavi setvenih in gozdnih individualnih napovedi leta 1752 naletela na bistveno drugačno stanje. Po njenem mnenju so imeli pravice do gozdnih servitutov le podložniki v Seničnem, kjer so letno lahko skupno pridobili 27 voz lesa za ogrevanje in 69 za kurjavo, v Veternem je razmerje 12:36, na Golndiku 13:32, na Ješen- cah 7:34, v Zalogu 2:8, Srednji vasi 16:52, Latencah 3:8, Žejah in Bistrici ter Sebenjah pa 2:6. V ostalih sedmih vaseh naj bi bili podložniki glede lesa odvisni le od gmajnskih gozdov.*8 Seveda pa se podložniki teh vasi niso dali motiti in so še naprej sekali tam, kjer so po lastnih trditvah imeli pravico do servitutov. Povprečno so kmetje iz služnost- nih gozdov izsekali letno po 10,5 voz lesa za kurjavo in 3,2 voza lesa za ogrevanje. Podložniške obveznosti so se delile v tri osnovne skupine: deželni davki, denarne in blagovne dajatve zemljiškemu gospodu, in obveznosti do cerkve. V Bekantnuss Tabe- llen se vse denarne dajatve označujejo s skupnim izrazom davek (steuer). Natančneje je ta obveznost razčlenjena šele v obeh ur- barialnih popisih iz let 1755 in 1757, ki se skoraj povsem ujemata med seboj. Bistvena 24 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 razlika je le v tem, da so leta 1757 združili v eno rubriko činž in pisarniške takse, v drugo davek, hubni denar in novo naklado, v tre- tjo pa robotnino namesto tovorne tlake, tlake pri mlačvi in predenja lanu. S činžem so po- nekod združili tudi različne pristojbine in posebne urbarialne dajatve. Največjo obremenitev so predstavljale ob- veznosti do dežele. Kontribucija je bila v tem času že ustalje- na. Od cele hübe je znašala 6 gld., kajžarji so plačevali od 24 krc. (Vetemo) do 2 gld. (v ve- čini primerov). Prav tako sta bila ustaljena huhni denar in nova naklada, prvi po 1 gld. za celo hubo, kajžarji ga v večini primerov niso dajali, sicer pa se je pri njih gibal od 10 do 20 krc. (Strahinj in Zalog). Nova na- klada je veljala celo hubo 45 krc, kajžarji je v glavnem niso bili dolžni plačevati, le redki so jo dajali do višine 15 krc. (Zalog in Senično). Povsem individualno porazdeljen je bil davek, ki se je gibal med 1 gld. 8 krc. in 3 pf. (Novake) in 6 gld. (Kovor) za celo hu- bo in od 10 krc. (Senično) do 40 krc. 2 pf. (Letence) za kajžarje. Nekateri kajžarji v Seničnem, Veternem, Srednji vasi, Naklem in Dupljah davka niso plačevali. Cinz so plačevali vsi podložniki. Višina je nihala med 40 krc. (Novake) in 8 gld. 6 krc. (Duplje) za celo hubo. Kajžarji so plačevali od 2 krc. 2 pf. do 2 gld. (Naklo). Nekateri kmetje so plačevali še po 2 pf. za pisarniške takse. Pri tistih podložnikih, kjer je bila vso- ta vseh naštetih dajatev majhna, se je poja- vila še posebna urbarialna obremenitev. Gi- bala se je od 30 krc. do 3 gld. 16 krc. S to obveznostjo si je imenje zviševalo rento od manjših gospodarskih obratov, saj se pojav- lja skoraj izključno le pri kajžah ali polo- vičnih kmetijah. Dajatve od zakupa posamič- nih neodvisnih njiv ali vrtov so spadale v rubriko različne pristojbine. Ta, sicer redka dajatev v zvezi z menjavo lastnika na kme- tiji, se je gibala od 6 krc. do 7 gld. 13 krc. in 2 pf. Služnostne dajatve za pašnike in trav- nike smo obravnavali že zgoraj. Največji pritisk na podložnike v zvezi z večanjem rente so predstavljale tlaške obve- znosti. Dnevno tlako je bilo dolžno opravljati 17 kmetij (35 »/o) v velikosti 13 3/4 hübe. Ti so morali biti na razpolago 362 dni v letu za celo hubo, sicer pa sorazmerno na velikost kmetije. Imenje jih je plačevalo s kosom kruha, 2 mernikoma žita in ajde na teden od sv. Jurija (23. april) do sv. Mihaela (29. sep- tember) in po 1 1/2 mernika žita in ajde na teden od sv. Mihaela do sv. Jurija, kadar so opravljali tlako na dominikalni zemlji. Ven- dar je bilo to zgolj teoretično in odvisno od potreb imenja. Pri razporeditvi dnevne tlake so se kmetje menjavali vsako leto tako, da je vsak kmet prišel na vrsto enkrat na tri leta. Ostali kmetje in kajžarji, ki niso opra- vljali dnevne tlake, so bili dolžni opravljati ročno tlako: 12 dni za celo hubo, kajžarji pa od 3 do 7 dni. Kajžarji brez zemlje so bili te obveznosti oproščeni. Poleg tega so morali zadnji opravljati še posebno tlako (extra or- dine Robath) za popravila gradu, kajžarji pa so morali služiti kot sli. Robotnine so bili oproščeni tisti kmetje, ki so opravljali dnev- no tlako in kajžarji, vsi ostali pa so morali plačevati od 4 gld. 34 krc (v Ribnici) do 9 gld. 34 krc. (večina) namesto tovorne tla- ke in mlačve žita. Posebno obliko tlake je predstavljalo predenje lanu. Po podatkih v Bekantnuss Tabellen in registru iz leta 1755 so bili dolžni presti po 12 funtov prediva le tisti kmetje s celo hubo, ki so že sicer oprav- ljali dnevno tlako. Ostali kmetje so namesto tega dajali po 30 krc. Podložniki so predli lan, ki ga je imenje prejelo za urbarialio od podložnikov, oziroma ga je imenje pridelalo na lastni zemlji. Gojenje lanu je imelo velik pomen na obravnavanem območju, česar se je zavedal baron Ignac Gallenfels, ki je leta 1767 ustanovil na svojem imenju enoletno tkalsko šolo. Iz registra leta 1757 je razvidno, da je bila dolžnost predenja lanu že povsem reluirana v enotno denarno dajatev po 30 krc. za celo hubo. Pravdno žito je oddajalo le 11 kmetov (23 "/o). Obseg je bil relativno nizek in v vsoti vseh obveznosti ni predstavljal bistvene obremenitve. Največ so oddajali do 9 merni- kov ovsa, po 4 1/2 mernika pšenice in meša- nega žita ter do 1/2 mernika prosa in ajde. Tako velike kot male pravde niso dajali pod- ložniki, ki so opravljali dnevno tlako in predli lan ter kajžarji. Na eni strani imamo precejšnjo tlačno in manjšo blagovno ob- veznost, na drugi pa je slika ravno obratna. Mala pravda je bila enotna: po 6 piščancev, 25 jajc, 1 kos skute in 30 čehulj prediva za celo hubo in sorazmerno manj za manjše kmetije. RazMke v obremenitvi kmetij in kajž v okviru istega gospostva ali celo vasi so bile splet več soodvisnih dejavnikov: starosti in velikosti obratov, različnega izvora delov imenja, kvalitete zemlje in različnega služ- nostnega razmerja podložnikov do zemljiške- ga gospoda. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1983 25 Leta 1755 je imenje v celoti prejelo za urbarialio: činž 105 gld. 45 krc. 1 pf. pisarniška taksa 2 gld. 25 krc. 2 pf. posebna urbarialna 38 gld. 43 krc. 3 pf. obremenitev 220 gld. 14 krc. — različne pristojbine 4 gld. 40 krc. — robotnina 11 gld. 10 krc. — predenje lanu 382 gld. 58 krc. 2 pf. pšenica 34 1/2 mernikov mešano žito 29 3/4 mernikov oves 90 mernikov proso in ajda 2 1/4 mernikov 156 1/2 mernikov mala pravda piščanci 133 kom. jajca 561 kom. skuta 22 kom. predivo 643 čehulj ročna tlaka 340 dni predenje lanu 162 funtov Nekaterih desetinskih obveznosti smo se dotaknili pri pregledu dohodkov imenja. Desetina od svojih podložnikov je le deloma pripadala imenju samemu. Največja razdrob- ljenost je vladala pri desetini od snopov žita. Kar 21 obveznikov (39,6'"/o) iz Senične- ga, Jesene, Golnika in Rabnice jo je dajalo imenju 2/3 in župniku v Kranj 1/3. Ta je sam užival žito od 4 kmetov (7,5 "/o) iz Du- pelj, Žej in Hraš, imenje pa od šestih (11,3 "/o) podložnikov iz Veternega, Novak in Gradišča. Župnik v Naklem je bil upravičen do desetine 16 podložnikov (30,2 «/o) v Za- logu, Srednji vasi, Strahinju in Bistrici. Po dva kmeta (3,8 "/o) iz Laz in Letenc sta dajala snope žita gospostvu Tržič oziroma Juriju Tomanu v Radovljico, po en (1,9 "/o), iz Ko- vorja in Sebenj pa Antonu Grošlju ter Jako- bu in Miklavžu Fosu. Bolj enotna je bila oddaja desetine v ži- valskem prirastku. Imenju Golnik je dajalo »jugend zehend« kar 43 (81,1 »/o) obveznikov. Poleg tega so bili dolžni še do drugih dajatev, večinoma svojemu imenju, ki so zajemale od 3/4 do 1 1/2 mernika lanu in eno kokoš ali 3 krc. za celo hubo in sorazmerno pri manjših obratih. Od skupno 29 kajžarjev jih je le 5 dajalo desetino. Desetinski gospodje, vključno z baroni v. Gallenfels, so le v najbližjih vaseh pobirali pravo desetino od pridelka. V oddaljenejših krajih pa je bila pretežno reluirana ali vsaj pavšalirana, ker je bilo pobiranje desetine zvezano s stroški, zlasti odkar je kranjski desetinski red iz leta 1721 določal, da mora desetinski gospod pobrati žito v snopih z njiv v 24 urah. Zato sta bili kmetom navedeni možnosti, le v korist zgoraj, zlasti ker jim je gospod moral priznati povprečen donos in ustrezen popust.*' Po drugi strani pa je ob reluiciji z zmanjševanjem vrednosti denarja padala tudi njegova realna kupna moč. Pri oddaljenejših vaseh so desetinski gospodje dopuščali reluicijo za celotno desetino od 2 gld. 25 krc. (Srednja vas) do 7 gld. (Stra- hinj). Te možnosti ni bilo tam, kjer je bila koncentrirana rustikalna ,posest (Senično- Golnik, Ješence). Omenjeni obrazec D pa opozarja na izključno reluicijo v desetinskih obveznostih. Te napovedi pa niso odsev de- janskega stanja, marveč le načina lažjega izračuna celotnega dohodka imenja. Razlike v desetini med posamezniki izvirajo iz go- spodarske moči obrata in zahtev desetinskih gospodov — odmera je bila povsem indivi- dualna. Obveznosti do cerkve so poravnali z biro. Poleg kmetov je imelo to dolžnost še 14 kaj- žarjev (48,3"/»). Bira je pripadala župniku matične župnije ter cerkovnikom bližnjih cerkva. Kajžarji so bUi dolžni opraviti pri župniku po en dan ročne tlake. Podložniki z enako velikimi kmetijami so v okviru ene vasi dajali približno enake dajatve. Večino- ma so župniku dajali po en mernik pšenice, kos sira in kokoš, nekateri pa še nekaj ajde, lanu, sena in do 14 krc. v denarju. Poleg tega so morali skrbeti za najbližje cerkve, katerim so plačevali večinoma v denarju do 1 gld. 42 krc. (Senično). Cerkovnikom teh cerkva so šle dajatve v naravi: pšenica, oves, ajda, pre- divo, sir, kruh, klobase in ponekod nekaj krajcarjev. Natančen vpogled v gospodarske in social- ne razmere nam bo dala analiza individual- nega gospodarskega obrata kmetije v veli- kosti cele hübe in njegov gospodarski račun — razmerje donosa kmetije stroškov produk- cije in urbarialnih obveznosti ter prehranje- valno odvisnost od lastne produkcije. Po- bliže si bomo ogledali povprečno kmetijo Jer- neja Sveglja iz Srednje vasi v luči napovedi v Bekantnuss Tabellen in rektificiranega (dokončnega) urbarialnega registra iz leta 1757. V sklopu kmetije je bilo skupno 3,7 ha njiv, od tega obdelanih 2,5 ha. Pridelek je znašal 86 mernikov žita in 12 mernikov lanu. Desetina v snopih je bila približno 8,6 mer- nikov (10 Vo) od bruto donosa ali 13,7 "/o neto donosa. Za seme je šlo 23 mernikov. Od 54,4 mernikov neto donosa se je odštelo za urbarialio 17 mernikov (27,1 "/o) in za biro 2,5 mernika (4 "/o). Vse dajatvene obveznosti v 26 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 Žitu so torej znašale 44,8 "/o čistega donosa. Od bruto donosa je ostalo 40,6 »/o žita. Osta- nek 34,9 mernikov (972 litrov) je ostal osmim članom družine. Na osebo je prišlo 121,5 li- trov, kar je enako 1080 kalorij na dan na osebo. Vrednost bruto donosa žita je znašala 38 gld., vrednost tistih 34,9 mernikov, ki so ostali družini pa 15 gld. in 25 krc. Vrednost 3,5 mernikov pridelanega fižola je bila 2 gld. 23 krc. in 2 pf. Od 60 funtov lanu je šlo za seme 30 funtov (50 Vo), za urbarialio 15 (20 «/» ali 1 gld. in 15 krc), desetino in biro pa 2,5 funta (4,2 Vo ali 12 krc. 2 pf.). Ostalo jim je 12,5 funtov v vrednosti 1 gld. 2 krc. in 2 pf. V služnostnih gozdovih je letno izsekal 20 voz lesa za kurjavo in 7 za ograjevanje. Ta pravica ga je stala 3 gld. Na treh travnikih je Jernej Svegdj nakosil 5 1/4 voz sena v vrednosti 4 gld. 27 krc. in 3 pf., kar pa gotovo ni zadostovalo za živino: 2 kravi, 3 telički, 1 vol, 2 prašiča in 1 konj. Cez zimo je za hra- njenje živali potreboval še 35 voz sena'" v vrednosti 29 gld. in 45 krc. Od dveh krav je dobil letno 2 tisoč litrov mleka. Z odbitkom po 200 litrov za vsakega od treh teličkov, ga je ostalo 1400 litrov. Urbarialia za sn- in skuto je znašala okoli 70 litrov. Na osebo je prišlo na leto 166 litrov ali 273 kalorij. Za delo na kmetiji je potrošnja ene osebe 3 tisoč kalorij na dan.'' Zitarice in mleko so predstavljali 1353 kalorij ali 45 "/o vse prehrane. Ostalo prehrano je sestavljala zelenjava, meso, jajca in sadje. Poleg naštetega je šlo za urbarialio še 6 piščancev, 25 jajc ter 1 gld. 40 krc. za činž, 5 gld. 20 krc. za davek, 6 gld. za kontribu- cijo, 45 krc. za novo naklado, hubni denar je znašal 1 gld. Tovorna tlaka je znašala 9 gld. 34 krc, 30 krc pa je dajal namesto predenja lanu. Poleg tega je bil dolžan opravljati še 12 dni ročne tlake. Vsota vseh dohodkov in izdatkov reluiranih v denar izkazuje občuten deficit 39 gld. 26 krc. predvsem na račun sumljivega pomanjkanja sena. Kolikor tega izdatka ne bi upoštevali, bi bU račun pri- bližno izravnan. Dohodek si je kmetija lahko popravljala le s tovorništvom ter z drugimi drobnimi deli. Vidimo, da so največje bre- me, tako kot drugod, predstavljali robotnina, ročna tlaka in dajatve deželi. Razmeroma majhen delež predstavljajo naturalne dajatve zemljiškemu gospodu, precej večje pa so da- jatve v denarju. Dokaj velik del dajatev je šel na račun desetine in bire, ki je bUa zelo raznolična (žito, 4 hlebci kruha, 2 kosa sira, lan in 22 krc. 2 pf.) Splošen gospodarski položaj podložnikov imenja izkazuje izrazito podobnost z razme- rami na sosednjih imenjih in gospostvih (Turn pod Novim gradom, Preddvor, Brdo, Velesovo itd.): na ena strani do kraja napet lok v denarnih in tlaških obremenitvah ter sorazmerno majhno in konstantno pravdno urbarialio na drugi. Glavni vir zviševanja fevdalne rente je bila robotnina za kar tri vrste tlake. Sorazmerno velika dominikalna posest je pogojevala tudi močno tlaško ob- veznost, kjer v tem času še ni sledu o možni reluiciji. V celoti so bili podložniki tako na imenju Golnik kot drugod v nekoli- ko slabšem položaju kot večina tistih na de- snem bregu Save, ki so sodili v okvir loških deželskosodnih meja.'^ j OPOMBE Seznam okrajšav: — AS : Arhiv SR Slovenije v Ljubljani. — BT : Bekantnuss Tabellen, Ober Krain N» 243 v AS. — KALj : Kapiteljski arhiv v Ljubljani. — RDA : Rektificirani dominikalni akti. Ober Krain N« 243 v AS. — DP : Družinski poglavarji. Seznam uporabljenih mer in uteži: lokalni mernik = 27,84 1 funt = 0,56 kg čehulja (Zechling) = 0,28 kg cent = 100 funtov = 56 kg voz (Feuder) = večinoma po 2 1/2 centa. 1. M. Kos, Starejša naselitev na Kranjski rav- nini, 900 let Kranja — Spominski zbornik, Kranj 1960, str. 51—73. — 2. B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda II, Ljubljana 1965, str. 352—356. — 3. P. Blaznik, Obveznosti podložni- kov do zemljiških gospostev v območju Kranja, 900 let Kranja — Spominski zbornik, Kranj 1960, str. 84. — 4. J. Zontar, Razvoj uprave in sodstva na območju Kranja od srede 18. do sre- de 19. stoletja, 900 let Kranja — Spominski zbornik, Kranj 1960, str. 201. — 5. M. Zontar, Gradovi na območju Kranja, Kranjski zbornik 1970, Kranj 1970, str. 193. — 6. J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogtums Krain, XI, str. 166. — 7. M. Smole, Graščine na nekdanjem Kranj- skem, Ljubljana 1982, str. 155. — 8. AS, fond Deželni stanovi za Kranjsko, fase. 312/ str. 1077 in 1133, 312 a/ str. 153, 312 c/ str. 918. — 9. M. Smole, o. C, str. 368. 10. Ibidem, str. 552. — 11. RDA, št. 10. — 12. M. Smole, o. c, str. 610. — 13. RDA in BT. — 14. KALj, fase. 117/11 — Kri- že, fase. 119/1 — Smartin, fase. 119/8 — Naklo in fase. 127/3 — Preddvor. — 15. RDA, št. 5. — 16. Ibidem, št. 4. — 17. P. Blaznik, Jožefinski kataster v luči jožefinske davčne občine Sp. Bitenj, Loški razgledi 21/ 1974, str. 55—56. — 18. P. Blaznik, Skofja Loka in loško gospostvo, Skofja Loka 1973, str. 266. — 19. RDA, št. 5. — KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1983 27 20. Ibidem, št. 1. — 21. glej op. št. 19. — 22. glej op. št. 20. — 23. glej op. št. 19. — 24. RDA, št. 2. — 25. Ibidem, št. 10. — 26. Ibidem, št. 3. — 27. BT, obrazec E. — 28. J. Zontar, Kranj in njegova širša okolica v prvi polovici 19. stole- tja. Prispevki h gospodarski in družbeni zgodo- vini. Kranjski zbornik 1970, str. 300. — 29. RDA, št. 7. — 30. glej op. št. 14. — 31. V. Va- lencia, Prebivalstvo na območju Kranja, Kranj. 900 let Kranja. Spominski zbornik, Kranj 1960, str. 314. — 31a. V. Valenčič, Tovorništvo na Kranjskem, Zgodovinski časopis 35/1981, str. 258, 275. — 32. P. Blaznik, Skofja Loka, str. 428. — 33. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, I. del, Ljubljana 1970, str. 93. — 34. M. Stuhec, O družini v Kranju sredi 18. sto- letja, Zgodovinski časopis 37/ 1983, str. 291. — 35. Ibidem, str. 291. — 36. Ibidem, str. 293. — 37. V. Valenčič, Starostna in družbena struktura prebivalstva v predjožefinski ljubljanski škofiji po štetju leta 1754, Zgodovinski časopis 17/1963, str. 152—153. — 38. glej op. št. 29. — 39. BT, obrazec E. — 40. Ibidem, priloga k obrazcu E. — 41. Ibidem, obrazec G. — 42. J. Zontar, Kranj in njegova širša okolica, str. 311—312. — 43. BT, št. 5. — 44. M. Britovšek, Razkroj agrarne fevdalne strukture na Kranjskem, Ljubljana 1964, str. 129. — 45. glej op. št. 40. — 46. glej op. št. 27. — 47. glej op. št. 43. — 48. glej op. št. 40. — 49. P. Blaznik, Skofja Loka, str. 299 do 301. — 50. prim. M. Britovšek, str. 129. — 51. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, I. del, str. 626. — 52. P. Blaznik, Skofja Loka, str. 292—303. TABELE 28 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 TEREZIJANSKI TRST Primer habsburškega uradniškega urbanizma 18. stoletja DAMIJAN PRELOVSEK Pravilni ulični raster terezijanskega Trsta, ki ga Veliki kanal deli na skoraj simetrični polovici, še danes zbuja občudovanje urba- nistov. Zato ni čudno, če se zgodovinarji vedno spet ustavljajo ob vprašanju, po čiga- vem načrtu naj bi ga sezidali.* Raziskovanja doslej niso navrgla imena nobenega pomemb- nega arhitekta ali inženirja tistega časa, pa tudi iskanje sorodnosti z italijanskimi in nekaterimi zahodnoevropskimi mesti niso po- jasnila nastanka modernega Trsta. Vloga in- ženirja Bonoma, ki je nekdaj veljal za av- torja Terezijanskega predmestja,^ se je v zadnjem času nekoliko zmanjšala, ker posta- ja očitno, da so neke smernice za pozidavo obstajale že za vlade Karla VI.,' po drugi strani pa poznamo vrsto bolj ali manj od- ločilnih urbanističnih posegov raznih voja- ških inženirjev. Nastanek in razvoj baročnega Trsta sta ne- ločljivo povezana z rojevanjem habsburškega absolutizma in odsevata vse sončne in senč- ne plati tega zgodovinskega dogajanja, ki je v 18. stoletju pretresalo monarhijo dvogla- vega orla. Dunajski dvor se je rad navduše- val ob vzorih iz zahodne Evrope, a je redko premogel sredstva za izpeljavo večjih arhi- tektonskih zamisli. Cesarski Schönbrunn je zato kljub velikim ambicijam postal le raz- meroma skromna apoteoza vladarskega pre- stola. Naselja, ki sta jih na novo pozidala Karel VI. in njegova hči Marija Terezija, z KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 29 izjemo Trsta in Temišvara, niso bila poseb- no ugledna. Navadno so nastajala na osvo- bojenih ozemljih in so rabila obrambi držav- nih meja pred širjenjem islama, kar velja za Slavonijo, Baičko in Banat,* ali pa je šlo za manjše delavske kolonije tipa Nadelburg pri Dunajskem Novem mestu. Z baročnim Trstom je zato mogoče primer- jati le sočasno gradnjo novega Temišvara (1736—1754)5 na razvalinah po Turkih uni- čenega mesta, manj pa prihaja v poštev iska- , nje vzporednic z večidel že jožefinskim Te- rezinom (Theresienstadt) na severnem Če- škem. Obe naselji, tako Trst kot Temišvar, sta nastali na nedotaknjeni zemlji z velikimi upi dunajskega dvora. Medtem ko je ob- morski Trst dobil kratkotrajno živečo Orien- talno družbo, je trgovino v oddaljenem Te- mišvaru vodila bolje urejena Temišvarska kompanija. Enakomerna ulična mreža z red- kimi pravokotnimi trga kot tudi vodni kanali za plovbo in izsuševanje zamočvirjene zem- lje sta v obeh mestih plod postopnega ureja- nja in neskončnih zasedanj raznih napol vo- jaških gradbenih komisij, v katerih so celo pogosto sedeli isti inženirji. Čeprav je Trst v začetku morda nekoliko zaostajal za novim središčem Banata, ga je pozneje močno pre- hitel, ker je življenjsko moč črpal iz pomor- ske trgovine, katere pravega pomena so se na začetku 18. stoletja zavedali le redki mer- kantilisti. Podobno kot vse drugo v Avstriji tudi no- vi Trst ni nastajal na posebno pozornost zbu- jajoč način. Zamisel se je rodila na Dunaju, način izpeljave so predlagali lokalni uradni- ki, ki so bolje poznali dejanske razmere, uresničeno stanje pa je nasledek dopisova- nja med Dunajem, Ljubljano, Gorico in Tr- stom. Ohranjena korespondenca je silno pro- zaična in se vrti le okoli varčevanja z dr- žavnim denarjem. Vse to dokazuje, da neke- ga nadrobnejšega načrta za pozidavo terezi- janskega Trsta nikoli ni bilo, vsaj ne v takšni obliki, ki bi že v začetku v celoti do- ločil mestno podobo. Ne samo geometri in inženirji, ampak predvsem neštete uredbe so počasi zarisale podobo nove naselbine na zasutih solinah. Mesto je raslo sicer brez po- sebnih likovnih ambicij, a vendarle po dolo- čenem sistemu že od prvega dne. Cisto iz- jemno in v nasprotju z današnjimi urbani- stičnimi predstavami je, da je način sprot- nega reševanja vprašanj omogočil nastanek izredno enotnega mestnega organizma. Če so se še domala vsi evropski urbanisti 18. sto- Del načrta Trsta iz leta 1749 (po Le carte dell' Impero) 30 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 letja do neke mere zgledovali pri idealnih rešitvah renesančnih predhodnikov, pa sta uniformiranost in ortogonalnost baročnega Trsta bolj nasledek k redu stremeče misel- nosti habsburškega uradništva. Tudi prise- ljenci, ki jih je iz vseh vetrov prignala želja po hitrem zaslužku, so mestu vtisnili viden pečat. Postavljali so si velike, vendar skrom- no okrašene hiše, za skupne naloge pa niso kazali posebne volje. Lahko bi rekli, da je Trst dolgoval poznejšo blaginjo predvsem pravilni oceni okoliščin pri izbiri za glavno avstrijsko pristanišče, kakor tudi izurjenim inženirjem, ki sta jim bila v krvi skrb ža red in enotnost gradnje. Izgradnja ni potekala gladko že od začetka. Šele, ko so se po smrti Karla VI. nekoliko uredile tudi zunanjepolitične razmere, je bilo zamisel mogoče izpeljati v celoti. Prava zgo- dovina modernega Trsta se ne začenja ne- posredno z letnico 1719, ko je cesar razgla- sil razmeroma nepomembno mesto na severu Jadrana za svobodno pristanišče, temveč ka- kih deset let poznje, ko so se izjalovili upi, da bi privilegirana Orientalna družba za državo opravila pričakovano trgovsko po- slanstvo. Za tekmovanje z drugimi pomorski- mi velesilami je primanjkovalo vsega: od razvite obrti, dobrih zvez z zaledjem, spo- sobnih trgovcev pa dc> prave organizacije dela." Na Dunaju so zato začeli razmišljati, da bi v Trst načrtneje privabljali tuje trgovce in obrtnike, od katerih bi imela državna bla- gajna neprimerno večjo korist. Prvi korak v tej smeri je bil storjen v letih 1730—1731 z nakupom delno opuščenih solin'' na sever- nem koncu srednjeveškega mesta, kjer j? imela ladjedelnico tudi Orientalna družba. To ozemlje je cesar izvzel iz mestne juris- dikcije in ga podredil komorni upravi, leta 1736 pa mu je pridružil še posest samostana Santi Martiri,^ na kateri je pozneje zrasel jožefinski Trst. Ker se je zaradi zastajajoče vode iz solin širil smrad, hkrati pa so bližnji hudourniki ob nalivih povzročali škodo, z načrtno pri- pravo stavbnih zemljišč za prihodnje nase- ljence ni bilo mogoče dolgo odlašati. Šlo je za izrazito inženirsko nalogo, ki je zaradi jas- novidnosti tedanjega uradnika trgovske in- tendance v Trstu, Franca Henrika Rakovca von Raigersfelda ((1697—1760)" dobila veliko večje razsežnosti. Rakovec je bil prepričan merkantilist in je zato z nejevoljo opazoval, kako Avstrija slabo izkorišča svoje morje. Iz rojstne Kranjske ga je želja po znanju gnala na univerze na Du- naju, v Gradcu in Louvainu. Po neuspelem poskusu, da bi v Ljubljani ustanovil veliko suknarno, je odšel na Reko in se nato povezal še z Orientalno družbo. Ko je leta 1723 pod cesarsko zastavo plul na Portugalsko razi- skovat možnosti trgovske izmenjave, o pri- hodnosti Trsta še ni imel pravih predstav. Tedaj je zapisal: »Trst je le pomorska izpo- stava, mesto za razpošiljanje blaga, ki terja faktorje, ker v njem ni ne prometa ne blaga, nasprotno pa bi moral biti pravi trgovski urad v Ljubljani, od koder bi ponujali in na- ročali robo.«*" Prepričan je bil, da bo trgovina v Avstriji zacvetela šele, ko bodo pravi ljudje sedeli v Smirni, Messini in v Ljubljani. V začetku tridesetih let se je Rakovec preselil iz Ljubljane v Trst, kjer je prevzel službo cesarskega in deželnoknežjega komisarja pri preiskovalnem mitniškem in tarifnem uradu. Zelo zavzeto je spremljal rojstvo trgovske naselbine na solinah." Odločilno vlogo je pri- pisoval doslednemu spoštovanju olajšav, ki jih je ob razglasitvi za svobodno pristanišče ob- ljubil že cesar, s katerimi naj bi privabili tuje koloniste. Poleg cenenega zemljišča je videl prihodnost novega Trsta predvsem v davčnih ugodnostih, spregledu nekaterih zlo- činov, storjenih zunaj meja monarhije, do- slednem spoštovanju izvzetja izpod mestne jurisdikcije in podobno. Kljub nenehnemu Rakovčevem opozar- janju na večjo hitrost pri delu, je zasipa- vanje solin počasi napredovalo. Aprila 1732 izdani poziv novim naseljencem** je naletel na slab odmev, saj je bilo zamočvirjeno, burji izpostavljeno zemljišče s plitvo, večjim la- djam nedostopno obalo kaj malo vabljivo. Rakovec je poskrbel tudi za prvi načrt pri- hodnjega terezijanskega Trsta. Vse, ki so bili vešči risanja, je spodbujal, da naj prispe- vajo predloge za ureditev nove naselbine. Po skromnem odzivu na natečaj so zmago prisodili bivšemu admiralu cesarske flote, Angležu baronu Deichmannu (Deighman).*' Njegovega načrta, ki je uzakonil način po- zidave — čeprav verjetno le za okoliš da- našnje borze — ne poznamo. Cesar ga je po- trdil že do spomladi 1732** na veliko Rakov- čevo obžalovanje, saj se mu je zdelo, da bi ob večji udeležbi in daljšem natečajnem ro- ku dobil veliko več koristnih predlogov. Še posebno pa je Rakovca motila draga zamisel novega pomola in si je zato na vse kriplje prizadeval prepričati svoje predpostavljene o nujnosti ustreznejše izgradnje tržaškega pristanišča.*' Za nadaljnjo usodo mesta je bil odločilen tudi komisijski ogled solin pod Rakovčevim vodstvom 22. aprila 1732,*« ki naj bi določil KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 31 J. C. Gerhard: načrt dviž- nega mostu čez Veliki ka- nal, 1755 (ASTs) smernice za njihovo zasipavanje. Prisotni so menUi, da naj kljub odobrenemu načrtu vrsta solin ob morju do nadaljnjega ostane nezasu- , ta, ker neprestano menjavanje vode v njih ne kvari zraka. Pravega krivca smradu so videli v potoku za arzenalom, v katerega so se stekale mestne odplake. Iz istega vzroka so se zavzeli tudi za ohranitev obstoječih ka- nalov med solinami. Ti niso povzročali no- bene škode, bi pa tudi v primeru, če bi ne gradili pristanišča, naseljencem olajšali do- voz blaga. Ker so se vsem zdeli dobro razpo- rejeni in mestoma celo dovolj globoki, so predlagali le njihovo poglobitev in očiščenje. Po mnenju komisije bi zemljo za zasutje so- lin najlažje dobili z nakupom vinogradov pri vratih Riborgo, kjer je bUo židovsko poko- pališče in so stale mestne vislice. Tako bi hkrati prišli do kamenja za zidavo in pri- mernega prostora za novo carinarnico ter skladišča. Kazalo je, da bo izpeljavo načrta zavrla Orientalna družba, ki je zase terjala veliko novo načrtovanega zemljišča,'' a se je z njenim razpustom ovira sama rešila. Ze mesec dni pozneje je Rakovec za neko- liko nižjo vsoto od predlagane sam poskusil za gradnjo hiše odkupiti vinograde pod trd- njavskim hribom.'^ Pridobljeno zemljo je bU pripravljen brezplačno odstopiti za zasipava- nje solin, če bi mu ostalo kamenje za zidavo. Na svoje stroške je obljubil postaviti tudi skladišča, brez katerih ni videl pravih pogo- jev za razvoj trgovske naselbine. Očitno si je od tega obetal tolikšne koristi, da je name- raval z ureditvijo trga pred hišo in z javnim vodnjakom nekaj prispevati tudi k lepšemu videzu novega Trsta. Iz vsega ni bilo nič. Zapletlo se je bodisi pri oprostitvi plačevanja mestnih davščin in taks ali pa so Rakovčevo namero onemogočili meščani, ki so hoteli prav čez to zemljišče speljati cesto. Urejanje novega Trsta se tako začenja s čisto tehničnimi vprašanji priprave stavbnih zemljišč. Napori so bili usmerjeni v načrtna in brez nepotrebnih izgub potekajoča dela, odprta pa so še naprej ostala vsa vprašanja lociaranja pristanišča, ladjedelnice, carinar- nice, skladišč, trgov in cest. Dvor je določil grofa Cozolija, ki se je razumel na zemlje- merstvo, da je ob zasipavanju skrbel tudi za sprotno izravnavanje nivojskih nepravilnosti zemljišča." Ker je bilo jasno, da novih nase- seljencev še ne bo tako hitro v Trst, so name- ravali pridobljena zemljišča začasno zasaditi z olivami, murvami ali drugimi koristnimi rastlinami.^ Velike skale, na katere so na- leteli v odkupljenih vinogradih, in vdirajo- ča voda sta hitro sušila državni denar.^' Pla- čilni urad v Ljubljani je zato že konec leta 1732 predlagal odkup posesti samostana Santi Martiri na južnem delu mesta, kjer bi od- padla zidava na puotih in bi z nasutjem oba- le ceneje lahko uredili pristanišče.^ Triletno prizadevanje za ustanovitev tr- govske kolonije v Trstu ni rodilo posebnih sadov, saj je do tedaj na delno zasutih soli- nah stalo le nekaj lesenih trgovskih barak. Tudi poseben patent o naseljevanju, izdan^ 32 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO S3 1985 Že 3. julija 1734, prihodnjim naseljencem ni prinesel vabljivih novosti. Rakovec je trdil, da bi ga morali dopolniti še z novimi svobo- ščinami, podobno kot delajo v Prusiji, kjer so priseljenim obrtnikom in manufakturi- stom obljubili ugodnosti v denarju in v gradbenem materialu.^^ Čeprav je na Dunaju ob prazni državni blagajni, ki so jo močno zdelovali neprestani vojaški izdatki, in ob prvih resnejših težavah nekoliko splahnelo začetno navdušenje za razvoj pomorske tr- govine čez Trst, Rakovec kljub temu ni odne- hal. V njem je ves čas tlela misel, da naj bi se pri zidavi kolonije zgledovali pri nizozem- skih pristaniščih.^* Po tem, kako si je zami- šljal podobo celotne naselbine, lahko sklepa- mo, da je želel posnemati predvsem Amster- dam, ki je v 17. stoletju z uresničenjem tako imenovanega »Načrta treh kanalov« doživel nesluten urbanistični razvoj.^* Izhodišča tega načrta je bilo tolikanj laže posneti, ker so se med mestoma ponujale nekatere skupne zna- J. c. Gerhard: načrt na- prave za zapiranje Velike- ga kanala, 1756 (ASTs) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 33 Načrt Trsta iz konca petdesetih let 18. stol. z načrtovanim arzenalom ob Velikem kanalu (Archivio di Stato, Benetke) čilnosti. Tako AmstercJam kot novi Trst so pobudili širši trgovski interesi, mesti sta zrasli na morju iztrgani površini, kjer je bila nujna zidava na pilotih in podobno. V začetku leta 1736 je Rakovec zadolžil komornega stavbnega mojstra Giovanija Fu- sconija, ki je bil do tedaj zaposlen predvsem z zidavo skladišč v lazaretu, da mu je po nje- govi zamisli narisal del mesta ob sedanji borzi.^* Podobno kot baron Deichmann je tudi Rakovec posvetil veliko pozornost pri- stanišču, le da je namesto dragega pomola predlagal 11 metrov širok kanal," ob kate- rem je razpredel ortogonalno ulično mrežo z redko posejanimi hišami in vrtovi. Trdil je, da je tako »v splošno korist in v dobro trgo- vine po vzoru nekaterih holandskih mest mogoče koristno razdeliti in skoraj za polo- vico povečati prostor na nekdanjih solinah«.^^ Ta danes, žal, izgubljeni načrt Trsta je vse- boval veliko interesantnih misli in predlogov, katerih veljavo je potrdil poznejši čas. Solin je Rakovec nameraval zasuti le toliko, da bi odpravil smrad. Pilote naj bi začeli zabi- jati še pred dokončnim zasipanjem in po- dobno. Posebno skrb je namenil aleji ob nek- danjem manjšem kanalu, ki naj bi ladje va- rovala pred burjo. Zaradi poznejšega poglab- ljanja bi morala biti drevesa umaknjena za eno klaftro od bregov kanala in zavarovana z zidom. Osem klafter široka aleja bi v nada- ljevanju rabila za trg, za podaljšanje kanala, lahko pa bi jo tudi pozidali. Rakovčeva misel o drevoredih v terezijanskem Trstu je očitno obveljala, saj so pozneje zasadili drevje tudi ob Velikem kanalu, ob vsej obali in celo v franciscejakem predmestju. Enako koristni so bili Rakovčevi predlogi glede postopnosti gradnje trgovske kolonije in njene finančne plati.^* Vztrajno se je zavzemal za uvedbo v drugih pristaniščih običajne pristojbine za sidranje (ancoraggio), poleg tega pa si je pri- zadeval prepričati dunajski dvor za ustano- vitev posebnega letnega sklada in najetje posojil. Ni nasprotoval postavljanju zasilnih lesenih barak na solinah, ker je bil prepri- čan, da jih bodo pozneje naseljenci sami za- čeli zamenjevati z zidanimi stavbami, kot bodo tudi sami poskrbeli za poglobitev ka- nala. Se preden je prišel odgovor z Dunaja, je dal Rakovec načrt javno razobesiti in na svoje stroške nasaditi štiri vrste lip v upa- nju, da mu jih jeseni ne bo treba presajati. Poleg tega je pisal še trgovski nadintendanci v Gorico, da naj doseže odstranitev vislic, ki 34 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 jih je med tem vojaštvo postavilo na zasutem delu solin.'" Načrt je cesar potrdil v pismu 6. junija 1736 in predlagal, naj njegovo izvajanje za- upajo Rakovcu ali komu drugemu, hkrati pa je še enkrat poudaril svoboščine kolonistov.'* S to odločbo je bila ustanovljena poznejša te- rezijanska naselbina, ki kljub temu še dolgo ni mogla prav zaživeti. Nekatera finančna vprašanja so bila rešena le načelno in ni čudno, če se je zataknilo že pri odmeri davka prvima naseljencema, tovarnarju nogavic in gostilničarju, ki sta oba privandrala z Nem- škega.'2 Rakovec je še vsa trideseta leta bedel nad naseljevanjem nekdanjih solin in se je več- krat pritoževal nad neučinkovitostjo in to- gostjo državne uprave." Resnici na ljubo velja dodati, da so bile marsičesa krive tudi napetosti med meščani in kolonisti. Tisti, ki so prihajali od vseh vetrov z edino željo obo- gateti in so uživali večje pravice, povrh vse- ga pa so bili oproščeni še plačevanja nekate- rih mestnih dajatev, so pri starem prebival- stvu razumljivo zbujali hkrati prezir in za- vist. Nova naselbina je bila dolgo tudi brez cerkva, šol in drugih javnih prostorov, ki bi zbližali prišleke. Prednost pred veri, kulturi in izobrazbi namenjenimi stavbami so imele izrazito praktične izpostave državne oblasti. Vendar se uradništvo v prvem trenutku še ni zavedlo urbane vloge nove kolonije in je vse take ustanove lociaralo v središče starega Trsta. Prvo cesarsko opozorilo, da naj v no- vem naselju ne razprodajo vse zemlje, ker je treba misliti tudi na mitnico, datira šele v poletje 1736.'* Precej časa ni bilo čisto jasno, katera na- selbina ima več upanja za prihodnost, tere- zijanski Trst ali poznejši jožefinski del mesta, katerega večji del so imeli benediktinski me- nihi. Rakovec si je najprej želel postaviti hišo ob kanalu, pozneje pa se je odločil za vilo na posesti Bel Poggio nad samostanom Santi Martiri na drugem koncu mesta. Tudi za ta del Trsta mu je Fusconi leta 1735 naredil načrt.'' Rakovec je bil namreč prepričan, da ima njegova lega nekaj prednosti in bo na tem koncu lažje morju iztrgati stavbna zem- ljišča in urediti novo pristanišče. Cesar je na Rakovčevo prigovarjanje benedektinsko po- sest v resnici kupil. Tako se je rešil nenehne bolj ali manj prikrite sovražnosti menihov, ki so bili podrejeni beneškemu samostanu San Giorgio Maggiore, po drugi strani pa je s prisilnim odkupom lahko poceni odpravil tudi samega Rakovca, kateremu je nato po- daril zemljo na račun več let zaostale plače in drugih dolgov." Rakovčeva preselitev v Ljubljano je povzročila, da iz vse zamisli ni bilo nič. Leta 1750 je posest Santi Martiri dunaj- ski dvor spet poceni kupil nazaj z namenom, da jo razdeli novim naseljencem." Do grad- nje jožefinskega predmestja je kljub števil- nim poskusom od srede stoletja naprej prišlo šele v osemdesetih letih, ko je na zasutih so- linah začelo zmanjkovati prostih stavbišč. Ob smrti Karla VI. je bil položaj nove kolonije komaj zadovoljiv, saj so bile pozi- dane šele prve vrste hiš na trgu pred današ- njo borzo. Cesarica Marija Terezija se zaradi zapletenega političnega stanja v monarhiji dolgo ni mogla prav vmešati v tržaške raz- G. Fusconi: fasada Rosset- tijeve hiše, 1764