UMORJENE C
BOŽO   VODUŠEK
Z motnega neba se glasni vrani spuščajo negibnemu nad glavo; kdo vam je pokazal, vrani, pravo sled na tej začarani poljani?
Črni ptiči vidijo krvavo pego, strjeno na srčni strani; slišali so strel, ko so neznani rablji plen pobili v rosno travo.
Ptiči, mrtvec kliče vas k obedu;
brž oči izkljujte, ki rotijo,
in srce, otrplo v smrtnem strahu;
ko boste vzleteli, ob pogledu
vaših rdečih kljunov naj v preplahu
rabljem se kolena zašibijo!
TIHOŽITJE
BOŽO   VODUŠEK
Z višine pada skozi mlečna stekla tihotna luč na mizo, vrč, stojalo, podobe, knjige, rože, in obstalo starinsko uro, ki se je iztekla.
Napol odgrnjeno je zagrinjalo v ozadju sobe, kot ga je pustila neznana stanovalka, ko stopila je v jutru s postelje pred ogledalo.
In rožna halja, ki se je povlekla
po tleh, se zdi, kot bi ta hip zdrknila
ji z ram, ko jo je izzivalno slekla;
kajti še zdaj šumi drhteča svila, in vidiš beli blesk, ki sramežljiva gladina ogledala ga prikriva.
331