Jezik in slovstvo, letnik 67 (2022), št. 1–2 Vladka Tucovič Sturman UDK 821.163.6.09-31:114 Pedagoška fakulteta DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.139-150 Fakulteta za humanistične študije Univerza na Primorskem PROSTOR V ROMANU MARJANA TOMŠIČA ÓŠTRIGÉCA Prispevek z literarnovedno analizo pripovednega prostora ob pomoči spoznanj prostorskega obrata in t. i. prostorske literarne vede odgovarja na vprašanja, kakšen je v tem romanu istrski dogajalni prostor, na katere mikrolokacije je razdeljen, kako so predstavljene oz. kaj jih določa in kako literarni prostor do- loča regionalnost tega romana. Dogajalni prostor Óštrigéce je paralelen: realni in domišljijski, osrednja literarna mikrolokacija je pot na istrskem podeželju. Realni istrski literarni prostor je neposredno do- ločen z zemljepisnimi lastnimi imeni za kraje, vzpetine in reko, posredno pa s t. i. prostorskimi drobci, ki niso zemljepisna lastna imena, temveč ostali jezikovni elementi, ki dopolnijo predstavo o literarnem prostoru: narečno besedje, prepoznavna pokrajinska lastna imena bitij ter vpeljava tipične pokrajinske predmetnosti oz. značilnosti in elementov narave. Domišljijski prostor med drugim določajo mitološka bitja, elementi tradicionalne medicine in redki naravni pojavi. Ključne besede: prostor, dogajalni prostor, prostorski obrat, Istra, regionalnost Dogajalni prostor1 in dogajalni čas skupaj predstavljata enega ključnih teoremov ruskega literarnega teoretika in filozofa Mihaila M. Bahtina (1937–1938), t. i. kronotop oz. prostorčas ali časoprostorje. Bahtin definira kronotop v romanu kot »medsebojno zvezo časovnih in prostorskih odnosov«, zanj je »oblikovno-vsebin- ska literarna kategorija«, v njem sta »neločljivo povezana prostor in čas (čas kot četrta razsežnost prostora)«. Za upravičenje raziskovanja literarnega prostora se 1 Literarnovedna poimenovanja literarni prostor, dogajalni prostor, pripovedni prostor in dogajališče, redkeje prizorišče, rabim sopomensko. Literarno mikrolokacijo razumem kot del literarnega/doga- jalnega prostora oz. dogajališča, torej kot podpomenko naštetih izrazov (del dogajalnega prostora je istrsko podeželje, podeželska mikrolokacija kot podpomenka je npr. gostilna). Namesto literarne mikrolokacije uporabljam pogosto kar nadpomenko dogajalni prostor ali dogajališče. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 139 2. 07. 2022 09:47:50 140 Vladka Tucovič Sturman mi zdi ključna Bahtinova ugotovitev: »Kronotop kot oblikovno-vsebinska kate- gorija določa (v precejšnji meri) tudi podobo človeka v literaturi; podoba človeka je vedno resnično kronotopična« (Bahtin 1982: 219–220). Iz nje je med drugim razvidno, da kronotopa ne razume zgolj kot goli dogajalni prostor in čas, pač pa kot ključni element celovitosti literarnega dela, saj kronotop ne nazadnje vpliva tudi na literarni lik oz. ga pomembno sooblikuje: »prostorske okoliščine bolj ali manj vplivajo na notranjo podobo lit. oseb (karakterizacija) in njihovo zgodbeno spreminjanje« (Literatura 2009: 189). Tudi vodja tartujske semiotične šole v Estoniji, Jurij Mihajlovič Lotman (1922– 1993), prostor v konceptu semiotičnega prostora oz. t. i. semiosfere povezuje ne- posredno s časom, njuni entiteti sta pogoj za obstoj kulture: »Razumsko človeško življenje, tj. življenje kulture, prav tako potrebuje posebno strukturo 'prostora in časa'. Kultura se organizira v obliki določenega 'prostora in časa' in zunaj te orga- nizacije ne more obstajati. Ta organizacija se realizira kot semiosfera in s pomočjo semiosfere« (Lotman 2006: 173–304). V članku skušam zato na ozadju t. i. prostorskega obrata in s pomočjo t. i. prostor- ske literarne vede (Baskar 2013; Hladnik 2012a, 2012b; Jež 2012; Juvan 2004, 2006, 2013; Koron 2012; Perenič 2012; Pisk 2012) odgovoriti na osnovno razi- skovalno vprašanje, kakšen je istrski dogajalni prostor v romanu Marjana Tomšiča Óštrigéca in na katere mikrolokacije je razdeljen. Zanima me, kako so istrske mikrolokacije predstavljene in kaj jih določa ter kako vse našteto vpliva na regi- onalnost romana. Osrednja literarna mikrolokacija Óštrigéce (1991), pripovedi z mitološko-domi- šljijskimi elementi ali pravljičnega romana,2 ki je nastal na osnovi zadnje novele v Tomšičevi kratkoprozni zbirki Olive in sol (1983), je pot na istrskem podeže- lju. Večni popotnik, potepuh oz. vaški posebnež, čudodelnik, čudežnik, »štrigon« Boškin je podoben Kosmačevemu Tantadruju, ker je nenehno na poti. Nima enega samega doma, njegov dom je Istra, v Istri je doma nikjer in povsod. Hodi od istr- ske vasi do vasi, dogajajo se mu realne in irealne situacije, obiskuje drago Vitico, poimenovano tudi Neta, ki je predstavnica pozitivnega, nežnega, svetlega, in se bori z zlom, ki ga uteleša čarovnica babura Štafúra – dela točo, pije kri dojenčici Nini, se transformira v neobvladljivo deklico Albo in Boškina muči tako, da je prisiljen bloditi po brezpotjih.3 Dogajalni prostor Óštrigéce je paralelen: realni in domišljijski. Realni istrski lite- rarni prostor Óštrigéce je neposredno določen z zemljepisnimi lastnimi imeni za 2 Alojzija Zupan Sosič (2003: 76) jo imenuje romansirana pravljica. Naj tu dodam še, da se z vpra- šanjem, ali je oznaka magični realizem za Tomšičev istrski opus in za ta roman ustrezna ali ne, ne ukvarjam. Sprejemam ugotovitve Alojzije Zupan Sosič (2003: 80), da sodobna pravljičnost v Tomšičevih delih ni zadosten razlog za opredeljevanje njegove istrske literature s slogom, značilnim za postkolonialno latinskoameriško literaturo. Zaradi pomenske izpraznjenosti oznak magično in fantastično v zvezi s Tomšičevo literaturo se rabi teh dveh izrazov izogibam. 3 Vitica naj bi simbolizirala »belo magijo«, babura Štafúra pa »črno magijo« (Zupan Sosič 2003: 79). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 140 2. 07. 2022 09:47:50 141Prostor v romanu Marjana Tomšiča Óštrigéca kraje, vzpetine in reko (npr. Marezige, Čičarija in Dragonja). Posredno je določen s t. i. prostorskimi drobci, ki niso zemljepisna lastna imena, temveč ostali jezikov- ni elementi, ki dopolnijo predstavo o literarnem prostoru: narečno besedje (bekači 'vrbe beke', draga 'dolina', štriga 'čarovnica', muša 'oslica', čepar 'klop', zmotjen 'neumen', se zna 'seveda', šrajati 'govoriti, kričati' ipd.), prepoznavna pokrajinska lastna imena bitij (značilni priimki: Kozlovič, Jakomin, Šavron, Maršič, Palčič itd., osebna lastna imena: Bepo, Pepa, Berto, Tonin, Rozéta, Džina, Eljo itd. in imena živali, npr. krav: Vijola, Srnela in Mándola) ter vpeljava tipične pokrajinske predmetnosti oz. značilnosti in elementov narave, kot so pokrivalo bareta, vino refošk, rastlini figa in oljka, siv flišnati kamen, puč (kal), živali oslica in vol. Mesto kot dogajalni prostor je skoraj povsem odsotno, najpogostejša in osrednja podeželska literarna mikrolokacija je torej pot. Istrski literarni prostor v Óštrigéci je istrsko podeželje z naselji ter kultivirano in nekultivirano naravo, ki je temelj, na katerem Tomšič zgradi dogajališče romana s prepletanjem realne in domišljijske plasti. Boškin kot osrednja literarna oseba je istrski popotnik, štrigon, krsnik oz. tradicionalni zdravilec, pripoved je prostorsko določena še z vloženimi povedkami slovstvene folklore (s pričevanji o nadnaravnih doživetjih in mitoloških bitjih) in postopki tradicionalne medicine (odpravljanjem urokov). 1 Paralelni dogajalni prostor V Óštrigéci se prepletata domišljijska in mitološka plast. Domišljijska plast obsega antropomorfizacijo ter personifikacijo rastlin in živali. Na drugi strani je kombi- nacija pojavljanja mitoloških bitij, prisotnosti tradicionalne medicine in pričevanj o parapsiholoških doživetjih, kot so vračanje mrtvih, izguba orientacije ipd., kar vse poimenujem mitološka plast; ta je umeščena v realni istrski prostor, čeprav je iracionalna. Mitološko plast torej tvorijo: a) mitološka bitja (štriga, štrigon, krsnik, mora, volkodlak, orko in mrak); b) tradicionalna medicina (razdiranje urokov z zagovorom, močjo dotika in pogleda ter metanjem žerjavice v vodo); c) pričevanja o vračanju mrtvih, izgubljenih duš v obliki lučk, procesijah in trkanju ter brezglav- cih; č) čudežno, nenaravno premikanje mitoloških bitij (babura Štafúra leta po zraku, čarovnici Boškina nosita po zraku); d) doživetje redkih naravnih pojavov (zračni vrtinec, nepojasnjeni šum) in izguba orientacije zaradi domnevnega uroka (Boškin se izgubi v snegu, več dni tava po brezpotjih); e) drobni Boškinovi uroki (brez kuhanja kuhan fižol, uročen osel in uročeno seno). Tisto iracionalno torej, ki pa ni mitološko, temveč je avtorska inovacija, poimenu- jem domišljijsko. V domišljijski plasti so: a) antropomorfizacija in personifikacija žive in nežive narave; b) domišljijska bitja, ki niso mitološka (ognjena leteča ko- nja, nemitološko domišljijsko žensko bitje Vitica), in pojavi (zvezdni dež v Boški- novih žilah, razprtje sten Danjeline hiše, snetje Bertove glave, Boškinovi prehodi skozi zidove, bela svetloba v cerkvici, čudežno močne dlake Štafúrinega repa, bareta za nevidnost, Boškinova smrt in ponovno rojstvo); c) čudežno, nenaravno premikanje (Boškina kostanj prenese v Topolovec, Boškin po ljubljenju z baburo JIS_1-2_2022-FINAL.indd 141 2. 07. 2022 09:47:50 142 Vladka Tucovič Sturman Štafúro zaplava nad poljem in skozi strop pade v gostilno, združen z Vitico Boškin poleti nad Istro). Dogajalni prostor Óštrigéce je paralelen: večinoma podnevi in ko je Boškin v družbi ljudi, je dogajalni prostor realna Istra. Ponoči in kadar ni v družbi (živih) realnih ljudi (prisotni sta lahko mitološko bitje babura Štafúra in nemitološko, iz- mišljeno domišljijsko bitje Vitica), živa in neživa narava govorita, takrat se realna Istra transformira v domišljijsko pokrajino, v kateri preverljiva zemljepisna lastna imena niso potrebna.4 Paralelnost dogajalnega prostora je v tem, da je Istra enkrat realni prostor, ki se z domišljijskim dogajanjem, ki je umeščeno vanjo, drugič spremeni v domišljijski prostor. Domišljijska plast Óštrigéce se lahko dogaja v realnem istrskem prostoru (pre- težni del) ali v nedoločljivem domišljijskem prostoru, kot je Vitičino bivališče. Kljub realnemu poimenovanju (npr. Bertokova gostilna) lahko postane realni prostor domišljijski, ko se v njem odvija domišljijsko dogajanje. Bistvo paralel- nosti dogajalnega prostora je, da je eno dogajališče lahko realni in domišljijski prostor: Bertokova gostilna kot prostor druženja je običajen gostinski lokal, z do- mišljijskim dogajanjem (Boškin se znajde v njej, kot bi padel z neba; Berto si sname glavo, ne da bi se tega zavedel) pa postane domišljijski prostor. Istro kot re- alni prostor označujejo: a) istrska zemljepisna lastna imena (Marezige, Dragonja, Lačna, Strunjan, Markovići itd.); b) realne, neposredno poimenovane mikroloka- cije (Dragonja, Maršičev hlev, Bertokova gostilna itd.), kjer se lahko dogaja tudi domišljijska plast (Dragonja spregovori, ognjena konja zletita proti Hrvojem in Borštu, Berto si v Bertokovi gostilni sname glavo); c) realne, posredno označene mikrolokacije (pot, gozd, jasa, pokopališče itd.). Istro kot domišljijski prostor pa predstavlja a) Vitičino bivališče, poleg tega pa še b) realne mikrolokacije, na ka- terih se dogaja že prej omenjena domišljijska plast (ko npr. Dragonja spregovori). Domišljijski prostor je Vitičino bivališče, ki ni realno preverljivo. Lahko pa realni prostor postane domišljijski, kadar se v njem odvija domišljijska plast romana (npr. ponoči, ko realne istrske rastline in živali spregovorijo). Boškin je kot osrednja in ključna literarna oseba Óštrigéce povezovalec dveh lite- rarnih prostorov, realnega, tj. nedomišljijskega, in domišljijskega. To je razvidno na osnovi prostorske umeščenosti začetka Óštrigéce, kjer sta obe plasti že preple- teni. Boškin namreč že uvodoma pride po desnem bregu Dragonje do mostu, da 4 Po mnenju Jasne Čebron (2010b) o pokrajinah Tomšičeve literature je Tomšičev pripovedni prostor v istrskem ciklusu panoramski. »Óštrigéca se kljub umeščenosti v istrski prostor razrašča v magič- no, torej nerealno popotovanje med dobrim in zlim, zato so tudi poti, po katerih je preganjan Boškin, zmedene, nepričakovane, geografija prostora pa se umika splošnim oznakam kot: 'Še vedno je klečal pod oljko /…/ s čelom se je dotipal zemlje. /…/ Začelo se je nenadoma na neki poti sredi istrske dežele. /…/ Spet je stal na križišču visoko nad morjem' (Tomšič 1991: 160–161). Istrski prostor postane magični prostor za pripoved o boju malega človeka, ki nima svojega središča in je žrtev magičnih sil. Prav tak je tudi razplet, bolje zaključek pripovedi o Boškinovem ponovnem rojstvu, ki mu prinese mir, da lahko odkoraka proti Truškam, Borštu, Koštaboni, Pučam. Torej se magičnost prostora in oseb v zaključku spet umiri v pripovedi s stvarnimi (dokumentarnimi) poimenovanji.« JIS_1-2_2022-FINAL.indd 142 2. 07. 2022 09:47:50 143Prostor v romanu Marjana Tomšiča Óštrigéca bi prešel na levi breg, proti vasi Topolovec, kar je vse realni, empirično preverljivi prostor. Domišljijska bitja, antropomorfizirani bekači, bori in trave se njegovemu opotekanju po poti smejejo oz. se mrgodijo. Na poti pred mostom se ukvarja z vprašanjem, ali mu je mitološko bitje štriga babura Štafúra ukradla rep oz. ali ga je sploh imel (v pomenu: ali torej on sam je mitološko bitje štrigon ali ne), in sreča krsnika v podobi belega psa, kar je vse del nedomišljijskega segmenta mitologije oz. del istrske duhovne dediščine. Personificirana reka spregovori, kar je domi- šljijski element, in na drugi strani mostu se Boškinu sanja, kako je izstopil iz svo- jega telesa. Sanje se prelevijo v videnje dveh letečih ognjenih konjev, kar je spet domišljijsko (ognjeni konji niso mitološka bitja). Eden od domišljijskih kostanjev ga domišljijsko prestavi v realno vas Topolovec, kjer je v realnem Maršičevem hlevu domišljijski vsevedi govoreči vol, ki ga Boškin ne sliši (najbrž zato, ker so prisotni ljudje). Z realnim postopkom tradicionalne medicine ozdravi kravo. Domišljijska in mitološka plast Óštrigéce ter povezava med njima v realnem, empi- rično preverljivem literarnem prostoru se pokažeta že v prvem razdelku, na samem začetku pripovedi, v nadaljevanju se na prvih dvanajstih straneh obe plasti izmenju- jeta in prepletata, enako se nadaljuje do konca romana. Boškin, ki ga že na začetku spoznamo ravno med prečkanjem mostu, je kot popotnik povezovalec krajev in ljudi, kot krsnik ali štrigon ter tradicionalni zdravilec je posrednik med običajnim in iracionalnim, razumljivim ter nedoumljivim, med urokom in odpravo uroka, med boleznijo ter zdravjem. Na začetku pripovedi je most čez Dragonjo, most kot sim- bolni prostor, ki omogoča prehod z enega brega na drugega, iz ene razsežnosti v drugo, iz domišljijskega v nedomišljijsko in obratno. Pri mostu naj bi simbolično šlo za »simboliko prehoda in največkrat nevarni značaj tega prehoda, ki je del sleher- nega iniciacijskega potovanja«, zato je kraj prehoda in preizkušnje, simbol preho- da med notranjima stanjema, med konfliktnima željama (Chevalier in Gheerbrandt 1993: 371–372). Boškin je že od vsega začetka pripovedi, ko je s prehodom preko mostu čez Dragonjo, na katerem se krčevito oprijema ograje in se opoteka čez, ini- ciran v potovanje, vseskozi na dveh bregovih, med realnim in domišljijskim, zato je motiv prečkanja mostu vpeljan že uvodoma. Napoveduje, da se bo ves čas gibal med dvema razsežnostma, domišljijsko in nedomišljijsko plastjo romana, ter pove- zoval prevladujoči realni in redkeje prisoten domišljijski literarni prostor. Boškin je krsnik oz. štrigon in tradicionalni zdravilec s posebnimi sposobnostmi ter uvidom na eni strani, na drugi pa je običajen človek, potepuh, ki preveč pije, se izgubi v snegu in na brezpotjih, potrebuje pomoč vaščanov ter njihovo nego, da premaga vročico, se mu zaceli opečeni obraz in da ni ne lačen ne žejen. To, da izgubi občutek za orientacijo, iz česar se razvije njegovo pričevanje, da ga je ba- bura Štafúra tri dni in noči podila po brezpotjih, ni fantastično v najobičajnejšem pomenu besede (je pa iracionalno), saj so iz slovstvene folklore znane povedke o izkušnjah, ko je na znani poti nenadoma zrasel zid ali se je popotnik kar naenkrat znašel na kraju, kamor ni nameraval.5 To, da Boškin zajaha oslico, ki predstavlja 5 Prim. delo folkloristke Mirjam Mencej: Sem vso noč lutal v krogu: simbolika krožnega gibanja v evropski tradicijski kulturi (Mencej 2013). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 143 2. 07. 2022 09:47:50 144 Vladka Tucovič Sturman mitološki bitji orka in mraka v eni živali in da, ker je oslica orko, začne nepriča- kovano hitro rasti (to je izpričana lastnost orka), je folklorna povedka. Pisateljev je domišljijski dodatek oz. avtorska nadgradnja, da se oslica spremeni v ognjeno žival. Tako se domišljijska in mitološka plast, ki je iracionalna, vendar ne izmišlje- na, ves čas prepletata (npr. ko Boškin s postopki tradicionalne medicine ozdravi kravo, kar je realna plast, je ob njej govoreči vol, kar je domišljijsko). Na koncu pripovedi se Boškin znajde še na drugem ključnem simbolnem prostoru, križišču, ki ima pomen središča sveta, je kraj razodetja in prehoda iz enega sveta v drugega, iz enega življenja v drugo; križišče naj ne bi bilo konec in cilj, temveč postanek in vabilo, da gremo naprej (Chevalier in Gheerbrandt 1993: 280), kar se vse ujema z Boškinovo smrtjo in ponovnim rojstvom ter ponovnim potovanjem. Pot z mostom in reka pod njim, med reko in potjo pa kot 90°, tvorita križ oz. kri- žišče, torej nevarno, zakleto mesto. Reka Boškina vabi v svoj večni objem, da bi se torej odpravil na križišču desno navzdol z rečnim tokom. Boškin se odloči za življenje, varno prečka most, potem pa se reši: »In je začel brezglavo teči z ukle- tega kraja, kajti bil je prepričan, da so prividi posledica najmanj dveh stvari: uroka babe Štafúre in njegove prisotnosti v tej dragi, kjer so se nekoč dogajale, tako je vsaj slišal praviti stare ljudi, zelo skrivnostne zadeve« (Tomšič 1991: 12). Križišče ima pomembno simbolno funkcijo v duhovni kulturi: /k/rižišča se v Istri imenujejo krožere ali križere. Kot povsod drugod so tudi tu križišča simbol srečevanja, izmenjave, stika. Pogosto se krožere pojavljajo v centru določene- ga kraja in za prebivalce predstavljajo središče njihovega mikrosveta – axis mundi. Neredko pa se pojavljajo tudi neposredno pred krajem samim in v istrski topografiji predstavljajo most med tistim, kar je znano in domače, saj se vrisuje znotraj polja nekega kraja, ter tistim, kar je onstran in je zato tuje, neznano. V obeh primerih kro- žere zaznamujejo prostor liminalnosti, vmesnosti: svetega, čistega in nečistega hkra- ti, v katerem se metafizično »kondenzira«. (Lipovec Čebron 2008: 11; poudarki so originalni.) Iz takega onostranstva, s križišča kot mikrolokacije, ki ni v vasi, saj »za njegovim hrbtom so migetale luči Marezig, desno so utripale luči Trušk in mnogih zaselkov« (Tomšič 1991: 161), se Boškin v lunini družbi znova vrne v življenje, poda na pot, najprej do prve vasi, potem pa od vasi do vasi: »odkorakala sta proti Truškam in potem dalje proti Borštu, Koštaboni, Pučam …« (Tomšič 1991: 163). Vključno s križiščem so simbolični prostori, kjer se na svoji poti še znajde Boškin, po istrskih magijsko-religijskih zemljevidih t. i. prostori svetega, saj so zaradi spe- cifične strukture ali lokacije dojeti kot zgostitev metafizičnega, to so pokopališče, gozd in jasa ter pot zunaj vasi, ki je simbolno drugi svet ali onostranstvo (Lipovec Čebron 2008: 138). Pokopališče, gozd in pot zunaj vasi so že tako Boškinovi pro- stori par excellence. Gozd je njegov drugi dom, jasa, kjer se znajde na koncu pri- povedi, postane prizorišče njegove smrti in ponovnega rojstva, pot pa ga večkrat zanese mimo vaških pokopališč. Tja se napoti z namenom, da bi tam zaspal v mrliški vežici ali pod milim nebom, varen pred pritoževanjem sitnih lastnikov, JIS_1-2_2022-FINAL.indd 144 2. 07. 2022 09:47:50 145Prostor v romanu Marjana Tomšiča Óštrigéca zakaj se je zatekel spat v njihov senik. Mimo pokopališča pride, ker ob pokopali- škem zidu pač vodi vaška pot, ali se med grobove napoti žalovat za umrlo Vitico. Samo v zadnjem primeru je pokopališče običajno prizorišče: Boškin se nekega zimskega dne sprehodi med nagrobniki in premišljuje o svoji izgubljeni ljubici. Ko se poletnega večera na pokopališče odpravi spat, tam sreča volkodlaka. Ko po nočnem srečanju s Smrtjo pride mimo pokopališča, naleti tam še na tri svate, ki so prilezli s svatbe v grobu. 2 Istrski podeželski dogajalni prostor Kako vemo, da je literarni prostor istrski? K temu nas navede že naslov, narečni vzklik »Óštrigéca!«, tj. 'Čarovnija!'. Da je dogajalni prostor Istra, je v Óštrigéci si- cer neposredno omenjeno nekajkrat, vendar ne prav pogosto oz. pogosteje v drugi polovici romana, npr. ko Urih o Boškinu meni, da »vendar vsak dobro ve, da nima nič in da je največji revež v celi Istri« (Tomšič 1991: 140), ali ko se Boškin spo- minja svojega nastanka: »Začelo se je nenadoma na neki poti sredi istrske dežele« (Tomšič 1991: 160) ali ko po Vitičinem ponovnem rojstvu posije sonce: »Ko se je dvigalo naslednjega jutra nad Istro, je storilo nekaj, česar še nikoli ni. Namesto žarkov je razpršilo nad pokrajino vse polno kristalov« (Tomšič 1991: 131).6 Tom- šičeva napoved istrskega dogajalnega prostora je ne nazadnje tudi moto na začetku knjige: »Ko je v ISTRI najbolj lepo, cveti brnistra: Spomladi peščeni hribi poru- menijo in omamno zadiši po medu in ljubezni. Takrat se razpre tudi sivi kamen, ki je bil nekoč morsko ali rečno dno; iz njega vzklije v modrino neba SKRIVNOST« (Tomšič 1991: [4]). Boškinovo popotovanje se prične v dolini reke Dragonje med vasema Boršt in Topolovec, ki ležita na vrhu pobočij nad rečno dolino. To sicer v celoti ni pove- dano, posredovano je posredno. Boškin se približa mostu čez naraslo Dragonjo, ognjena konja izgineta eden proti Hrvojem in Žrnjovcu (to je na levem bregu Dragonje), drugi proti Borštu (na desnem bregu Dragonje). Če bralec pozna te kraje, lahko literarne prostore poveže z realnimi, saj se ujemajo. Nadaljnje točke njegovega popotovanja oz. mikrolokacije, ki jih predstavljajo realni kraji s pre- verljivimi zemljepisnimi lastnimi imeni (npr. dolina Dragonje, Kubed, Čičarija) in občna poimenovanja zanje in za druge prostore, tudi notranjščino stavb (rečna dolina, vas, kraška planota, vinograd, travnik, hlev, kuhinja ipd.), so razvidni iz pestrosti prostora na Boškinovem popotovanju:7 na cesti z bekači – na mostu čez 6 Čisto na koncu romana, na zadnjih treh straneh, je literarni prostor označen z zemljepisnimi lastnimi imeni trikrat, vendar Tomšič niti enkrat ni uporabil besede Istra: »Spet je stal na križišču, visoko nad morjem; za njegovim hrbtom so migotale luči Marezig, desno so utripale luči Trušk in mnogih zaselkov. /…/ Na vzhodu, tam nad Čičarijo, je vzhajala luna. /…/ 'Pridi, Boško, pridi!' mu je rekla in odkorakala sta proti Truškam in potem dalje proti Borštu, Koštaboni, Pučam …« (Tomšič 1991: 161–163). Domnevati je mogoče, da naj bi bralec po prebranem romanu že poznal prej že večkrat omenjene kraje kot Boškinove istrske literarne prostore tudi brez izključne omembe besede Istra. 7 Naštete niso vse lokacije, kot si sledijo, ker bi se nekatere ponavljale (pot, cesta, pokopališče, gozd, rečni breg itd.). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 145 2. 07. 2022 09:47:50 146 Vladka Tucovič Sturman naraslo Dragonjo – v gozdu – v Maršičevem hlevu – po travniku, ob puču – na poti – v Šavronkinem vinogradu – (Tomšič 1991: 29) – v Jakominkini kuhinji – v letu nad poljem – v Bertokovi oštariji – skozi hišne zidove – na vaški ulici – na pokopališču – v kmečki hiši – čez njivo – na osličinem hrbtu – po rečni dolini – ob hrastovem vznožju – na divanu v Jukičevi kuhinji – na Šavronkinem seniku – v Vitičini sobi – v grmovju – na jasi – na morski obali v Strunjanu – v zraku do hrvaških Markovićev – sredi uničenega polja, ki ga je sklestila toča – ob potoku – v zraku nad Istro – pod borovci – v oljčniku – na vrhu hriba – v zapuščeni cerkvici – pred grajskimi ruševinami – pod oljko – (Tomšič 1991: 163) – na poti (Tomšič 1991: 163). Iz realnih naselbinskih zemljepisnih lastnih imen (po vrsti: Hrvoji, Žrnjovec, Boršt, Topolovec, Tuljaki, Trsek, Truške, Koštabona, Puče, Krkavče, Korte, Smo- kvica, Movraž, Strunjan, Črnica, Pulj, Markovići ipd.) vidimo, da Boškinova pot ni sklenjena, saj ga ne vodi točno določen geografski cilj. Iz slovenskega dela Istre ga pot zanese tudi na hrvaško stran (štrigi ga odneseta v Markoviće, z Beličem se po loterijski dobitek odpravi v Pulj, Marijini hčeri pomaga v Črnici).8 Križari med morjem (Strunjan) in celino (vsi ostali navedeni kraji) in se povzpne celo nad Kra- ški rob (Čičarija), kjer nanj dežujejo zvezdni utrinki. Kljub nerealni razsežnosti tega dogodka (zvezde se v Boškinovem srcu razletijo v drobne iskre) Tomšič opiše realne pokrajinske zemljepisne danosti (npr. kraški pojav spodmol, tj. podolžno vdolbino v apnenčasti steni, ki tvori zgoraj previs in spodaj plitvo jamo). Kraje nekaterih Boškinovih preizkušenj Tomšič neposredno poimenuje in se ujemajo z realnimi: Maršičevo kravo ozdravi v Topolovcu (vas nad dolino Dragonje); urok nad Marijino hčerjo Nino razdre v Črnici (vas v bližini Buzeta); klic, da mora pomagati Marijini hčeri, zasliši v Strunjanu (letoviški in romarski kraj v slovenski Istri). Tomšič vseh dogajalnih prostorov vendarle ne poimenuje z realnimi zemlje- pisnimi lastnimi imeni oz. Boškin v istrski pokrajini ni sledljiv v enaki meri kot Katina v Šavrinkah.9 Tako v rekonstrukciji Boškinove poti po sicer realni pokra- jini zazevajo vrzeli. Zastrto prizorišče Boškinovega ljubljenja z baburo Štafúro je uvedeno z opisom, ki sicer posredno določi občne zemljepisne lastnosti (hribe in barvo njihove zarastí), ne vsebuje pa lastnih imen. Boškinovi boji z baburo Štafúro so neizogibne življenjske preizkušnje oz. so ne nazadnje prekletstvo alkoholne zasvojenosti – Boškin namreč baburo Štafúro ob- tožuje, da mu v pijačo, ki se ji Boškin ne more odreči, meša strup. Pripovedovalec dopušča možnost, da so Boškinovi boji z baburo Štafúro z racionalnega vidika čis- te pijanske blodnje, saj Boškin ob srečanjih s Štafúro, pa tudi sicer, ni čisto trezen. Še več: na poti ga zanaša, zapletajo se mu noge, komaj se prekobali preko mostu, večkrat omaga in zasmrči pod bližnjimi drevesi. Babura Štafúra, ki mu streže po življenju, ga ravno zato vsakokrat ulovi ravno na poti, ki je njegovo poslanstvo, 8 Samo v zvezi z Markovići izpostavi, da gre za hrvaški del (Tomšič 1991: 116), mogoče zaradi želje prikazati veliko razdaljo; pri Črnici in Pulju ni omenjeno, da sta v hrvaškem delu Istre. 9 Geografsko nepreverljiv prostor govori v prid temu, da je perspektiva Óštrigéce pravljična (Zupan Sosič 2003: 77), vendar ne zmeraj. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 146 2. 07. 2022 09:47:50 147Prostor v romanu Marjana Tomšiča Óštrigéca uničiti ga želi tam, kjer se odvija njegovo življenje, na poti, ki je njegov smisel, bistvo, na kateri je celo nastal, se na začetku (in koncu) romana (ponovno) in me- dias res utelesil: /k/do sem? Jaz, potepuh in popotnik, kralj vseh brezdomcev. Kdo sem? Od kod priha- jam in kje sem se rodil? Kdo je moja mati in kdo je moj oče? Kako mi je ime? Katero je moje resnično ime? Redko se je Boškin ustavljal na tej svoji brezkončni poti in le redkokdaj se je spraševal po svojem izvoru. Včasih pa ga je premagalo, da si je zas- tavljal vprašanja: »Od kod prihajam? Kam grem?« (Tomšič 1991: 110.) Boškin je popotnik, iskalec, ves čas se premika. Hodi, kot hodita Katina v Šavri- nkah in Tonina v Zrnu od frmentona. Na mestu ne vzdrži, niti ko se pri Beliču tri dni in tri noči gosti s hrano in pijačo na račun Beličevega loterijskega dobitka; loči se od ostalih in vso noč prehodi, da lahko zjutraj sproščeno zaspi. Njegovo popotovanje je ciklično: najprej ga vodi po znanih vaseh, na koncu pa se vrne na začetek, ki je zgolj izhodišče za novo popotovanje. Roman se začne na cesti v do- lini ob Dragonji in zaključi na križišču »visoko nad morjem« (Tomšič 1991: 161), z razgledom proti notranjosti Istre. 3 Sklep V članku sem skušala na osnovi Bahtinove teorije kronotopa, Lotmanove semios- fere in t. i. prostorskega obrata v literarni vedi odgovoriti na raziskovalno vpraša- nje, kakšen je istrski dogajalni prostor v romanu Marjana Tomšiča Óštrigéca, na katere mikrolokacije je razdeljen, kako so istrske mikrolokacije predstavljene in kaj jih določa ter kako vse našteto vpliva na regionalnost romana. Istrski literarni prostor Óštrigéce, natančneje: zgornje porečje Dragonje, ki ga zamejujejo vasi istrskega celinskega zaledja, Puče, Koštabona, Marezige, Boršt, Lopar, Truške, Trsek in Topolovec, ter sega še do morske obale v Strunjanu in nad Kraški rob v Čičarijo, je zunanji dogajalni okvir, ki omogoča plastičnost pripo- vedi, njeno razgibanost. Osrednjo literarno osebo Óštrigéce, večnega popotnika Boškina, istrski prostor s svojimi specifičnimi prostorskimi komponentami (ume- ščenost v izbrani del slovenskega ozemlja, področje s submediteranskim podne- bjem, specifično naravo, duhovnim izročilom, zgodovino, jezikom itd.) temeljno oblikuje, potrjuje se Bahtinova ugotovitev, da kronotop določa podobo človeka v romanu (Bahtin 1982: 219–220), saj bi Boškin bil drugačen, če bi bil postavljen v neko drugo slovensko pokrajino z drugačnimi prostorskimi značilnostmi. Se- miosfera, ki po Lotmanu (2006: 173–304) pomembno pogojuje obstoj kulture, je v tem romanu specifično istrska, Boškinovo delovanje je postavljeno v določen semiotični prostor, organiziran s pomočjo istrske narave, jezika in drugih pokra- jinsko-družbenih elementov. V kontekstu literarnovednih raziskav prostora znotraj t. i. prostorskega obrata bi bilo pri Óštrigéci, ki je tako intenzivno prostorsko zaznamovana, v nadaljnjih JIS_1-2_2022-FINAL.indd 147 2. 07. 2022 09:47:50 148 Vladka Tucovič Sturman raziskavah koristno razmisliti tudi o izmuzljivem razmerju med realno prostorsko predlogo in fiktivnim prostorom, ki ne nazadnje vodi v literarni učinek (Hlad- nik 2012b: 271). Prav tako v primeru predstavljanja Istre v Óštrigéci ne moremo mimo dejstva, da je književnost »dejavnik, ki geoprostor ne samo domišljijsko-iz- kustveno predstavlja v svojih besedilih, ga v njih pomensko reflektira, vrednoti in pomni, temveč vanj s svojimi ustanovami in praksami tudi posega« (Juvan 2013: 20) – pri tem razmišljam v smeri, kako je literarno delo Óštrigéca na eni strani vplivalo na zavest širšega slovenskega bralstva o neki do tedaj manj znani sloven- ski pokrajini, pa drugi pa na zavedanje Istranov o njih samih in njihovi kulturi. Še zlasti na slednje opozarja Urška Perenič: /k/o obravnavamo odnos med prostorom in literaturo, pa ravno tako ni mogoče spre- gledati niti vplivov v obratni smeri, ki se nanašajo na vlogo in vpliv literarnih diskur- zivnih praks na (družbeno)geografski prostor, kar je mogoče strniti pod vprašanjem, kako je literatura preko besedil, simbolnih reprezentacij in imaginacij ter preko lite- rarnih praks vplivala na dojemanje, doživljanje, spoznavanje in modeliranje (regij, pokrajin, obrobij, središč) slovenskega etničnega prostora. (Perenič 2012b: 259.)10 Zaradi prvin istrske semiosfere oz. kronotopa je besedilo Óštrigéce izrazito regi- onalno zaznamovano. Prepoznavnost istrskega prostora v romanu ustvarjajo prav regionalne prvine, povezane s prostorom, to so poleg jezika še npr. specifične mi- krolokacije, značilne za submediteransko istrsko podnebje (npr. oljčnik, vinograd, morska obala), in s tem povezano rastje (npr. oljke, vinska trta, vrbe beke, borovci, fige). Tovrstna regionalnost pa besedilu ne daje negativne konotacije provincial- nosti in drugorazrednosti, ki naj bi žal še vedno spremljali regionalno literaturo (prim. Kovač 2004: 23; 2009: 71), pač pa ga zaradi svoje specifičnosti bogati in dela raznolikega. Realni istrski literarni prostor je torej nujna motivacija pripovedi. Po drugi strani pa Boškin sicer res hodi od vasi do vasi v Istri, a že njegova pot z vsemi do se- daj obravnavanimi mikrolokacijami in njihovimi značilnostmi je lahko tudi zgolj simbol slehernikovega življenja oz. življenjske poti na sploh – kljub vsem do se- daj obravnavanim pokrajinskim atributom je Istra v Óštrigéci lahko tudi zgolj »prvobitna (literarizirana) pokrajina« (Vrbnjak 2019: 169) in »simbolični prostor, kjer, tako kot v resničnem življenju, zlo napreduje kljub miroljubnosti človeških želja« (Zupan Sosič 2003: 79), saj »Boškinove poti križajo Istro podolgem in po- čez, njegovo bivanje je potovanje, kar je posebno bogat simbol iskanja resnice, miru, nesmrtnosti, iskanja in odkrivanja duhovnega središča« (Cergol 1993: 111). Realni istrski pripovedni prostor, po katerem se nenehno giblje Boškin, je lahko 10 Pri tem mislim na vlogo, ki naj bi jo Tomšič s svojim istrskim literarnim opusom in kulturnim in mentorskim delovanjem v slovenskem delu Istre imel pri t. i. istrski prebuji v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja oz. »prebujanju istrske zavesti ali identitete« (Baskar 2002: 182). Za Óštrigéco je Tomšič leta 1992 prejel nagrado Prešernovega sklada, katere denarni del je namenil ustanovitvi Kocjančičeve nagrade – od takrat je to priznanje, ki ga istrske občine podeljujejo za posebne dosežke pri oblikovanju kulturne podobe slovenske Istre, med prejemniki pa so med drugimi tudi literarni ustvarjalci, npr. pesnika Edelman Jurinčič in Bert Pribac. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 148 2. 07. 2022 09:47:50 149Prostor v romanu Marjana Tomšiča Óštrigéca torej tudi zgolj zastor, za katerim je pravzaprav simbolni, brezčasni, nerealni ali univerzalni prostor. Viri Chevalier, Jean in Gheerbrandt, Alain, 1993: Slovar simbolov. Ljubljana: Mladinska knjiga. Literatura: leksikon, 2009: Ljubljana: Cankarjeva založba (Mali leksikoni Cankarjeve založbe). Tomšič, Marjan, 1991: Óštrigéca. Ljubljana: Mladika. Literatura Bahtin, M. Mihail, 1982: Teorija romana: Izbrane razprave. Ljubljana: Cankarjeva založ- ba. Prev. Drago Bajt. Baskar, Bojan, 2002: Med regionalizacijo in nacionalizacijo. Iznajdba šavrinske identitete. Dvoumni Mediteran: Študije o regionalnem prekrivanju na vzhodnojadranskem območju. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središče Repu- blike Slovenije (Knjižnica Annales). 179–216. Baskar, Bojan, 2013: Kako geografi, antropologi in literarni teoretiki pripovedujejo o pro- storskem obratu. Primerjalna književnost 36/2. 27–42. Cergol, Ines, 1993: Prozni opus Marjana Tomšiča. Dialogi 29/6–7. 110–113. Čebron, Jasna, 2010: Prostori Tomšičeve pripovedi. Uvodni referat na študentskem simpo- ziju ob 70-letnici Marjana Tomšiča. 23. 11. 2010. Koper: Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem. Tipkopis. Hladnik, Miran, 2012a: Gorenjska v slovenski književnosti. Ideologije v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 48. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik preda- vanj. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 45–54. Hladnik, Miran, 2012b: Prostor v slovenskih literarnovednih študijah: Kritične izdaje kla- sikov. Slavistična revija, tematska številka Prostor v literaturi in literatura v prostoru 60/3. 271–282. Jež, Andraž, 2012: The spatial humanities – GIS and the future of humanities scholar- ship. Slavistična revija, tematska številka Prostor v literaturi in literatura v prostoru 60/3. 577–579. Juvan, Marko, 2004: Spaces of intertextuality, the intertextuality of space. Primerjalna književnost, tematska številka Literature and space: spaces of transgressiveness 27. 85–96. Juvan, Marko, 2006: Literarna veda v rekonstrukciji: Uvod v sodobni študij literature. Ljub ljana: LUD Literatura (Zbirka Novi pristopi). Juvan, Marko, 2013: Prostorski obrat, literarna veda in slovenska književnost: Uvodni za- ris. Primerjalna književnost 36/2. 5–26. Koron, Alenka, 2012: Prostorski obrat v naratologiji. Slavistična revija, tematska številka Prostor v literaturi in literatura v prostoru 60/3. 561–567. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 149 2. 07. 2022 09:47:50 150 Vladka Tucovič Sturman Kovač, Zvonko, 2004: Entiteti i paradigma. Regionalno (zavičajno) u književnosti i para- digma povijesti književnosti. Interkulturna saradnja i istraživanje u savremenim južnosla- venskim književnostima (Dani Midhata Begića, Tuzla, 2004). Http:/www-razlika-differan- ce.com/Razlika9/RAZLIKA%2009%2002-01.pdf. Kovač, Zvonko, 2009: Domovinski eseji: Rasprave, ogledi i kritike o domaćim autorima i temama. Čakovec: Insula (Biblioteka Insula). Lipovec Čebron, Uršula, 2002: Mitološka bitja v Slovenski Istri. Brazde s trmuna, glasilo študijskega krožka Beseda Slovenske Istre 26/6. 62–70. Lipovec Čebron, Uršula, 2008: Krožere zdravja in bolezni: tradicionalne in komplemen- tarne medicine v Istri. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo (Županičeva knjižnica). Lotman, Jurij Mihajlovič, 2006: Znotraj mislečih svetov. Ljubljana: Studia humanitatis. Prev. Urša Zabukovec. Mencej, Mirjam, 2013: Sem vso noč lutal v krogu: simbolika krožnega gibanja v evropski tradicijski kulturi. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, ZRC SAZU (Studia mythologica Sla- vica, Supplementa, 7). Perenič, Urška, 2012: Prostor v literaturi in literatura v prostoru. Slavistična revija, temat- ska številka Prostor v literaturi in literatura v prostoru 60/3. 260–264. Pisk, Marjeta, 2012: The spatial turn: Interdisciplinary perspectives. Slavistična revija, te- matska številka Prostor v literaturi in literatura v prostoru 60/3. 574–576. Vrbnjak, Eva, 2019: Odsekati hudiču rep. Marjan Tomšič: Óštrigéca. Ljubljana: Mladinska knjiga (Kondor). 165–167. Zupan Sosič, Alojzija, 2003: Zavetje zgodbe: Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. Space in Marjan Tomšič’s Novel Óštrigéca The article uses the insights of the spatial turn and so-called spatial literary studies to answer questions regarding the Istrian setting in Marjan Tomšič’s Novel Óštrigéca, the micro-locations into which it is divided, how they are represented or what determines them, and how the literary space determines the regionality of this novel. The setting of Óštrigéca is parallel – real and imaginary – while the central literary micro-location is a road in the Istrian countryside. The real Istrian literary space is directly defined by the geographical names for the places, the hills and the river, and indirectly defined by so- called spatial fragments, which are not geographical names but other linguistic elements that complete the notion of the literary space: dialectal vocabulary, recognisable local names for creatures, and the introduction of typically local features and elements of nature. The imaginary space is defined, among other things, by mythological creatures, elements of traditional medicine and rare natural phenomena. Key words: space, literary space, spatial turn, Istria, regionality JIS_1-2_2022-FINAL.indd 150 2. 07. 2022 09:47:50